Saturday, December 24, 2005
Vox populi victrix
Včeraj sem, kot sem v gnevniškem zapisu napovedal, poslal še e-mail pritožbo na Telemah (eden od oligopolnih ponudnikov kabelske televizije), ker so zamenjali program “BBC World” s tretjim kanalom RTV Slovenije, s podnaslovom DZRS, ki bo v prihodnje prenašal “zasedanja” Državnega zbora. V odgovor sem dobil tole:
»Spoštovani,
naj se vam najprej iskreno opravičimo za nevšečnost. V Družbi UPC Telemach smo v sladu (??? banda nepismena..., ali je to celo cinično glajhšaltanje?) z zakonom o medijih 21.12.2005 pričeli s predvajanjem Parlamentarnega programa. V svoji programski shemi smo imeli tri informativne programe v angleškem jeziku. Z zamenjavo enega programa s Parlamentarnim programom v UPC Telemachovi programski shemi smo bili primorani umakniti en program iz naše programske sheme. BBC World bomo ponudili v digitalnem paketu, predvidoma v začetku leta 2006.
Zahvaljujemo se Vam za razumevanje!
Vaš UPC Telemach«
Kaj pomeni, da bi lahko spremljal BBC World z digitalnim paketom? – pomeni, da bi moral DOPLAČATI za tega ogled (najbrž gre za internetno TV ali kakšnen podoben poden)...To je bedno »nadomestilo«! Sicer sem še malce dvignil uzbuno med prijatelji in znanci, ki so naklonjeni BBC-ju in moja boljša polovica je naredila takisto, toda omembe vrednih rezultatov pritožb nisem pričakoval…Potem pa sem včeraj zgodaj popoldan dobil v odgovor še tole:
»BBC World znova v UPC Telemachovi programski shemi
Ljubljana, 23.december 2005. Družba UPC Telemach d.o.o. je v petek, 23.12.2005, ponovno vključila informativni program BBC World v programsko shemo, na kanal S 28, kateri je bil po novem predviden za Parlamentarni program.
Za ponovno vključitev programa BBC World smo se odločili, ker želimo ugoditi željam naših naročnikov, kateri so izkazali velik interes za nadalnje predvanje omenjenega programa.
UPC Telemach je program BBC World zamenjal s Parlamentarnim programom, ker je imel v svoji programski shemi 3 informativne programe v angleškem jeziku. Z zamenjavo programa BBC World s parlamentarnim programom sta naročnikom sta osta še vedno dva informativna programa v angleškem jeziku.
Kljub temu se je izkazalo, da je interes za BBC World izredno velik, zato smo se odločili, da ga vrnemo v progransko shemo.
Točno programsko mesto Parlamentarnega programa bo znano v začetku januarja 2006.
Držba Telemach d.o.o. se želi opravičiti vseh tistim naročnikom, katerim smo bili zaradi omenjene povzročili nezadovoljstvo.
Vse dodatne informacije: Julija Čeh, Vodja marketinga in odnosov z javnostmi, tel: (01) 5188 670, e-pošta: julija.ceh@upctelemach.si.«
Sčekiral sem TV in res je! BBC WORLD IS BACK! Očitno je še vedno veliko ljudi, ki dajo kaj na kvalitetna svetovna poročila! Še bolj pa me je presenetila splošna mobilizacija nezadovoljnega naroda, ki je vložil svoj protest in pa tako hiter odziv Telemaha! Me veseli, da se da kdaj še vplivati na samopašni slovenski storitveni sektor! Bravo ljudstvo! Mogoče bi bilo treba pa vlado kar direktno zasuti s pisnimi, elektronskimi in osebnimi pritožbami! Direkt med oči!!
P.S. Sive celice so si zaradi zmage priredile zabavo…Ne vem pa, kako so prišle do alkohola…
»Spoštovani,
naj se vam najprej iskreno opravičimo za nevšečnost. V Družbi UPC Telemach smo v sladu (??? banda nepismena..., ali je to celo cinično glajhšaltanje?) z zakonom o medijih 21.12.2005 pričeli s predvajanjem Parlamentarnega programa. V svoji programski shemi smo imeli tri informativne programe v angleškem jeziku. Z zamenjavo enega programa s Parlamentarnim programom v UPC Telemachovi programski shemi smo bili primorani umakniti en program iz naše programske sheme. BBC World bomo ponudili v digitalnem paketu, predvidoma v začetku leta 2006.
Zahvaljujemo se Vam za razumevanje!
Vaš UPC Telemach«
Kaj pomeni, da bi lahko spremljal BBC World z digitalnim paketom? – pomeni, da bi moral DOPLAČATI za tega ogled (najbrž gre za internetno TV ali kakšnen podoben poden)...To je bedno »nadomestilo«! Sicer sem še malce dvignil uzbuno med prijatelji in znanci, ki so naklonjeni BBC-ju in moja boljša polovica je naredila takisto, toda omembe vrednih rezultatov pritožb nisem pričakoval…Potem pa sem včeraj zgodaj popoldan dobil v odgovor še tole:
»BBC World znova v UPC Telemachovi programski shemi
Ljubljana, 23.december 2005. Družba UPC Telemach d.o.o. je v petek, 23.12.2005, ponovno vključila informativni program BBC World v programsko shemo, na kanal S 28, kateri je bil po novem predviden za Parlamentarni program.
Za ponovno vključitev programa BBC World smo se odločili, ker želimo ugoditi željam naših naročnikov, kateri so izkazali velik interes za nadalnje predvanje omenjenega programa.
UPC Telemach je program BBC World zamenjal s Parlamentarnim programom, ker je imel v svoji programski shemi 3 informativne programe v angleškem jeziku. Z zamenjavo programa BBC World s parlamentarnim programom sta naročnikom sta osta še vedno dva informativna programa v angleškem jeziku.
Kljub temu se je izkazalo, da je interes za BBC World izredno velik, zato smo se odločili, da ga vrnemo v progransko shemo.
Točno programsko mesto Parlamentarnega programa bo znano v začetku januarja 2006.
Držba Telemach d.o.o. se želi opravičiti vseh tistim naročnikom, katerim smo bili zaradi omenjene povzročili nezadovoljstvo.
Vse dodatne informacije: Julija Čeh, Vodja marketinga in odnosov z javnostmi, tel: (01) 5188 670, e-pošta: julija.ceh@upctelemach.si.«
Sčekiral sem TV in res je! BBC WORLD IS BACK! Očitno je še vedno veliko ljudi, ki dajo kaj na kvalitetna svetovna poročila! Še bolj pa me je presenetila splošna mobilizacija nezadovoljnega naroda, ki je vložil svoj protest in pa tako hiter odziv Telemaha! Me veseli, da se da kdaj še vplivati na samopašni slovenski storitveni sektor! Bravo ljudstvo! Mogoče bi bilo treba pa vlado kar direktno zasuti s pisnimi, elektronskimi in osebnimi pritožbami! Direkt med oči!!
P.S. Sive celice so si zaradi zmage priredile zabavo…Ne vem pa, kako so prišle do alkohola…
Thursday, December 22, 2005
Iz finfarja drobiž!
Zakon o RTV-ju, ki se je sforsiral in naj bi se udejanjal tudi z uvedbo novega programa Slovenija 3 ter s prenosi zasedanj parlamenta RS in nekaterih delavnih skupin na tem programu, je poskrbel za kolateralno škodo, zaradi katere sem ravnokar pop***il!
Včeraj sem se zvečer zleknil pred TV in si zaželel ogledati vesti iz sveta na programu “BBC World”. Vsaj enkrat na dan si ogledam poročila na tem kanalu…Če ne gledam dnevnika RTV Slovenije, si ogledam vsaj “head-linese” na BBC World. Ta vestičarski program je veliko boljši, kot sta konkurenta “Sky news” in pa slavni “CNN”. Slednji je še vedno pristranski (čeprav mnogo manj kot njegovi ameriški “konkurenti” s “Fox news” – ki je lajna ameriških klero-republikanskih, hardcore desničarskih kanalij – na čelu). “Sky news” pa je neke vrste britanski rumeni “tisk” oz. rumeni poročevalski program. No in, ko se je slika pokazala, mi je najprej skozi ušesa kresnil najedajoči “Piiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii”, nato pa so se moje oči zaradi splošnega presenečenja izbuljile, ko so zagledale “pižamo” (pa ne reperja, niti ne kosa oblačil, temveč tisto sliko, ki jo ima RTV Slovenija takrat, ko program ne teče….) in napis v zgornjem levem kotu, ki pravi: “RTVSLO, DZRS”. Pogoltnil sem slino, in z diplomatskim argumentom: “Oooooo, celice…Postojte! Nikar še v luft! Še so možnosti za pogajanja!” zatrl spontano ustajo nekaj milijonov sivih celic, od katerih so nekatere imele že molotovke v rokah.
Potrpežljivo preiščem frekvence s programi, da bi našel “BBC World”. “Morebiti so ga pa samo prestavili…”, sem si naivno mislil, medtem, ko nekaj 100.000 sivih celic še ni zapustilo prizorišča prihajajoče sinaptične vstaje. Naka…, BBC-ja ni nikjer…”Nič…, bom jutri poklical Telemach (enega izmed oligopolnih ponudnikov kabelske televizije v Ljubljani) in jih pobaral, kaj hudiča počno...”, sem si rekel in dal čez noč na hladno še preostale sive celice, ki bi rade pop***ile že kar takoj (heh…, kot je to počel nekoč naš lider Tito, ki je pred obiski prijateljskih tiranov za čas njihovega bivanja vse deviantne osebke in klošarje dal v čuze, da bi stvar lepše izpadla…)
Danes zjutraj je bila situacije še vedno ista. Odpahnem sinaptične pripore, kjer so noč preživele ustajniške sive celice in so bile zdaj res tečne, jih spustim v center za govor, zavrtim telefon za pomoč uporabnikov in dobim operaterko. Povem kakšna je situacija in povprašam, kako je s tem. V odgovor mi pove, da je program “RTVSLO, DZRS” res ZAMENJAL “BBC World”. “Mi hočete povedati, da BBC-ja od sedaj preprosto ne bo več?”. No, baje, da bodo v začetku leta dali možnosti, da se BBC še vedno spremlja ali preko računalnika, ali pa mogoče še kako…”Kako to mislite, MOGOČE še kako? Zakaj niste zamenjali kakšen drug program, npr. “VOX”, ali pa “Petelin TV”, “RTL 3”, “TV5”?” Dejansko je na voljo mnogo več bolj primernih kanalov za zamenjavo, kot pa BBC World!!!! Odgovor: “Ne vem, gospod…”, “Okej…, kako bom obveščen o alternativnih možnostih sprejemanja BBC-ja?”, “Na našem info kanalu, ali pa na internetu…” (niti pod razno ni to odgovor, ki sem ga pričakoval in še manj želel…, saj me bodo o možnostih obvestili osebno, ker jim bom to napisal v gnevni e-mail, ki ga bom poslal koj, ko dokončam tale gnevniški zapis…) “In kdaj bo to v začetku leta?” (začetek leta je tudi februar ali pa marec…), (ona pa zdolgočaseno, tečno in osorno) “Joj, ne vem kdaj bo to točno…”
Takrat pa sive celice v luft! To je bila pa kaplja čez rob! Nihče ne obvesti, da bodo zamenjali nek program, potem se jim pa še izgovarjati ne da, ali kaj? Kje so fraze tipa: “Gospod, osebno vas bomo obvestili, ko se bo stvar uredila v vaš prid (torej v prid uporabnika, ki plačuje gnar za storitev)!”, “Oprostite, gospod, se bomo potrudili in Vam ustregli!”, “Še danes bo urejeno, gospod!”. Toda vedel sem se vseeno civilizirano, čeprav operaterka tega nikakor ni zaslužila. Povsem hladno sem jo oštel: “Samo brez osornosti, prosim…”, sledila je dobra sekunda popolne tišine, potem pa sem dodal še: “Pa hvala za izčrpne informacije! Lep dan….”, prizadeta operaterka pa je le užaljeno in še bolj hladno od mene odvrnila le: “Nasvidenje…” in koj odložila slušalko. Hvala lepa za take usluge.
Nikakor ne bom trdil, da mi je trenutni liberal-hardcore-kapitalizem, ki ga je Slovenija sprejela na široko odprtih rok in ga naredila za svojega (o širšem vplivu tega na slovensko družbo kdaj drugič….), ne vem kako všeč…Je pa trenutno veljavni sistem in temu se je pač treba do neke mere prilagajati…Toda, če je v tem sistemu uporabnik, oz. potrošnik “car”, potem naj se ponudniki tudi tako vedejo in se prilagajajo…A se v Sloveniji ne…Zakaj? Zato, ker je veliko preveč monopolov in mnogo premalo svobodne konkurence, da bi tako opevani kapitalizem uspeval, kot je zamišljen…Jaz recimo ne morem imeti drugega kabelskega operaterja, ker imajo ti Ljubljano razdeljeno po becirkih...in v becirku, kjer živim, je na voljo samo en operater. To ni svobodni trg in to ni svobodna konkurenca, ki naj bi bila značinosti kapitalizma, če že ne temeljna kamna! Če kdo ve za kakšno rešitev, jo bom prav rad poslušal, oz. prebral.
P.S. Nadaljevanje nedvomno sledi!!!
Včeraj sem se zvečer zleknil pred TV in si zaželel ogledati vesti iz sveta na programu “BBC World”. Vsaj enkrat na dan si ogledam poročila na tem kanalu…Če ne gledam dnevnika RTV Slovenije, si ogledam vsaj “head-linese” na BBC World. Ta vestičarski program je veliko boljši, kot sta konkurenta “Sky news” in pa slavni “CNN”. Slednji je še vedno pristranski (čeprav mnogo manj kot njegovi ameriški “konkurenti” s “Fox news” – ki je lajna ameriških klero-republikanskih, hardcore desničarskih kanalij – na čelu). “Sky news” pa je neke vrste britanski rumeni “tisk” oz. rumeni poročevalski program. No in, ko se je slika pokazala, mi je najprej skozi ušesa kresnil najedajoči “Piiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii”, nato pa so se moje oči zaradi splošnega presenečenja izbuljile, ko so zagledale “pižamo” (pa ne reperja, niti ne kosa oblačil, temveč tisto sliko, ki jo ima RTV Slovenija takrat, ko program ne teče….) in napis v zgornjem levem kotu, ki pravi: “RTVSLO, DZRS”. Pogoltnil sem slino, in z diplomatskim argumentom: “Oooooo, celice…Postojte! Nikar še v luft! Še so možnosti za pogajanja!” zatrl spontano ustajo nekaj milijonov sivih celic, od katerih so nekatere imele že molotovke v rokah.
Potrpežljivo preiščem frekvence s programi, da bi našel “BBC World”. “Morebiti so ga pa samo prestavili…”, sem si naivno mislil, medtem, ko nekaj 100.000 sivih celic še ni zapustilo prizorišča prihajajoče sinaptične vstaje. Naka…, BBC-ja ni nikjer…”Nič…, bom jutri poklical Telemach (enega izmed oligopolnih ponudnikov kabelske televizije v Ljubljani) in jih pobaral, kaj hudiča počno...”, sem si rekel in dal čez noč na hladno še preostale sive celice, ki bi rade pop***ile že kar takoj (heh…, kot je to počel nekoč naš lider Tito, ki je pred obiski prijateljskih tiranov za čas njihovega bivanja vse deviantne osebke in klošarje dal v čuze, da bi stvar lepše izpadla…)
Danes zjutraj je bila situacije še vedno ista. Odpahnem sinaptične pripore, kjer so noč preživele ustajniške sive celice in so bile zdaj res tečne, jih spustim v center za govor, zavrtim telefon za pomoč uporabnikov in dobim operaterko. Povem kakšna je situacija in povprašam, kako je s tem. V odgovor mi pove, da je program “RTVSLO, DZRS” res ZAMENJAL “BBC World”. “Mi hočete povedati, da BBC-ja od sedaj preprosto ne bo več?”. No, baje, da bodo v začetku leta dali možnosti, da se BBC še vedno spremlja ali preko računalnika, ali pa mogoče še kako…”Kako to mislite, MOGOČE še kako? Zakaj niste zamenjali kakšen drug program, npr. “VOX”, ali pa “Petelin TV”, “RTL 3”, “TV5”?” Dejansko je na voljo mnogo več bolj primernih kanalov za zamenjavo, kot pa BBC World!!!! Odgovor: “Ne vem, gospod…”, “Okej…, kako bom obveščen o alternativnih možnostih sprejemanja BBC-ja?”, “Na našem info kanalu, ali pa na internetu…” (niti pod razno ni to odgovor, ki sem ga pričakoval in še manj želel…, saj me bodo o možnostih obvestili osebno, ker jim bom to napisal v gnevni e-mail, ki ga bom poslal koj, ko dokončam tale gnevniški zapis…) “In kdaj bo to v začetku leta?” (začetek leta je tudi februar ali pa marec…), (ona pa zdolgočaseno, tečno in osorno) “Joj, ne vem kdaj bo to točno…”
Takrat pa sive celice v luft! To je bila pa kaplja čez rob! Nihče ne obvesti, da bodo zamenjali nek program, potem se jim pa še izgovarjati ne da, ali kaj? Kje so fraze tipa: “Gospod, osebno vas bomo obvestili, ko se bo stvar uredila v vaš prid (torej v prid uporabnika, ki plačuje gnar za storitev)!”, “Oprostite, gospod, se bomo potrudili in Vam ustregli!”, “Še danes bo urejeno, gospod!”. Toda vedel sem se vseeno civilizirano, čeprav operaterka tega nikakor ni zaslužila. Povsem hladno sem jo oštel: “Samo brez osornosti, prosim…”, sledila je dobra sekunda popolne tišine, potem pa sem dodal še: “Pa hvala za izčrpne informacije! Lep dan….”, prizadeta operaterka pa je le užaljeno in še bolj hladno od mene odvrnila le: “Nasvidenje…” in koj odložila slušalko. Hvala lepa za take usluge.
Nikakor ne bom trdil, da mi je trenutni liberal-hardcore-kapitalizem, ki ga je Slovenija sprejela na široko odprtih rok in ga naredila za svojega (o širšem vplivu tega na slovensko družbo kdaj drugič….), ne vem kako všeč…Je pa trenutno veljavni sistem in temu se je pač treba do neke mere prilagajati…Toda, če je v tem sistemu uporabnik, oz. potrošnik “car”, potem naj se ponudniki tudi tako vedejo in se prilagajajo…A se v Sloveniji ne…Zakaj? Zato, ker je veliko preveč monopolov in mnogo premalo svobodne konkurence, da bi tako opevani kapitalizem uspeval, kot je zamišljen…Jaz recimo ne morem imeti drugega kabelskega operaterja, ker imajo ti Ljubljano razdeljeno po becirkih...in v becirku, kjer živim, je na voljo samo en operater. To ni svobodni trg in to ni svobodna konkurenca, ki naj bi bila značinosti kapitalizma, če že ne temeljna kamna! Če kdo ve za kakšno rešitev, jo bom prav rad poslušal, oz. prebral.
P.S. Nadaljevanje nedvomno sledi!!!
Wednesday, December 14, 2005
Ena ta moška…
Mater vola, kako mi gredo SUV-i na jetra (SUV = sports utility vehicle, po domače “terenc” ali pa kar “jeep”). V Ameriki so v modi že kar lep čas, oziroma je beseda “moda” v tem primeru malce podcenjujoč izraz, saj so SUVi v Ameriki kar del njihove “kulture” (če se ji lahko tako sploh reče, saj povprečen jogurt po enem tednu na luftu izoblikuje več kulture…). Noben Američan nisi, če nimaš enega ali dva tovornjaka, s katerim si velik in glasen in svinjaš okolje še enkrat bolj kot vsi ostali! Vsaka avtomobilska firma mora imeti v ponudbi vsaj enega terenca. Trend zahteva! Potrošniki zahtevajo! Samo poglejte Porsche. Firma slovi (je slovela) po dirkalnih avtomobilih, a se je še ta izneverila tradiciji in sestavila Porsche SUV, katerega osnovno verzijo dobite že za borih 8 milijončkov (če bi Ferrari sestavil SUVa, bi še nekako zastopil, saj je firma v preteklosti sestavljala traktorje in, če zmešaš traktor in športno vozilo dobiš, ta-da, seveda “SUV”). Dostikrat sem se že s kom sporekel, ker sem dejal, da so SUVi en navaden jajc in, da bi jih 97% vseh pretopil v traktorje, da bi bili vsaj uporabni. Trend kupovanja SUVov pa je izbil tudi v Sloveniji in to na veliko.
Terenec je gotovo zelo uporabna zadeva, če živiš v neki hosti sredi Minnesote, v Sibiriji, kot upravljalec gorske koče na Krvavcu ali pa če si gozdar. Če pa živiš v mestu in avto uporabljaš za pot v službo in nazaj, za družinske izlete in počitnice, pa nimaš s tem avtom kaj početi, razen razkazovati svoj manjko. Pa slišim:
“Kaj, kaj, če bi jest meu tacga đipa, bi se z njim of roud furou!”
Bi se klinac! Me prav zanima, kateri bedak bi svojega mercedezovega SUVa za 20 milijonov zapeljal s ceste! Kaj pa, če mu ga kakšna smrekova vejica odrgne?
Kot udeleženca v prometu mi gredo SUVi na ganglije tudi zato, ker se čez njih nič ne vidi. Je tako, kot bi vozil za klinčevim kombijem ali tovornjakom. V mestu je že tako gneča, te plehnate krave pa zabijejo še tisto malenkost prostora, ki ga je ostalo. Zadeve imajo obupen obračalni krog in se v mestu vedejo kot nasedli kiti. In, ko pristavim:
“Madona, saj nimaš teh dinozavrov kje parkirati…”, fašem nazaj v odgovor:
“Kako to misliš? Lahko ga parkiraš KJERKOLI!”
AJA? AJA? Navaden BMW je seveda preveč športno nizek, da bi ga parkiral na stopnicah pred Maximarketom, ali pa na kakšnem visokem pločniku, ki je bil tako postavljen ravno zato, da ne bi bedaki parkirali na njemu! In sedaj lahko počno tudi to! Hura! Aja, pa še to.., če kakšen car parkira svoj avto na kolesarsko stezo, greš lahko še nekako mimo in mu odbiješ retrovizor, če pa kolesarsko zaparkira SUV, pa lahko le preklinjaš lastnika, sestopiš z bicikla in med glasnim preklinjanjem kolovratiš mimo SUVa in preko betonskih protiparkirnih blokov z rožicami, ki stojijo malce preveč stran od ceste, da bi dejansko preprečevali napačno parkiranje. In to ti je “urbanistika” mesta Ljubljane.
V eni oddaji Top Gear na BBC-ju so testirali lastnosti BMW-jevega SUVa X3, ko z njim skreneš z asfalta. Obnesel se je ka-ta-stro-fal-no! Parkrat se je obupno zataknil na nič kaj preveč grozečem terenu, na terenu, ki bi ga premagala Fiat Panda 4x4, brez heca…Vsa sodobna elektronika ni pomagala ama baš nič! So pa v zadnjem času v porastu tudi slavni ameriški SUVi Hummer, oz Humvee, ki jih uporablja tudi ameriška vojska in, ki jih je naša preljuba armada kupila ene 30 za vožnjo po kozjih stezicah Triglavskega narodnega parka in za slalom v gosto razraščenem Kočevskem pragozdu. Najprej je imel takšnega “kita” Danilo Slivnik – bivši urednik slovenskega desničarskega tednika Mag, v zadnjih treh dneh pa sem videl še 3. En je bil še “old school” izvedba v beli barvi in s kasonom kot pri tovornjakih – ja, ja…ma se splača, ker lahko tako naložiš par regalov iz nakupovalnega središča, samo še viličarja rabiš, da dosežeš kason… - , dva pa sta bila že v urbani izvedbi (Hummer dela tudi “mestne” različice sicer vojaškega SUVa in ti so lepo zaobljeni)…En me je skoraj prevozil, ko je divjal po zasneženih ljubljanskih ulicah sredi noči…Precej beden občutek, ko se proti tebi veliko prehitro podi 6 občutno premočnih žarometov (ki gotovo pridejo prav v tundri ali pa med vožnjo preko avstralskih puščav polnih neopreznih kengurujev) na neki pravtako hitri gmoti železovine, ki je veliko preširoka (vsaj za evropske ceste), nato pa ti, ko gre mimo, ves sneg nameče čez cel avto. Me prav zanima, kaj bi si mislil lastnik “urbanega” Humveeja, proti kateremu bi se podil najnovejši švabski tank s 15 premočnimi lučmi, topom in prikladno strojnico…Točno vem, kaj bi si mislil…Mislil bi si: “U, jebenti, kje si lohk to kupim?”
Pravi ljubitelji terencov prisegajo pretežno na Roverje in se z njimi ganjajo po gozdovih. Opazili boste, da ti terenci niso polakirani in nimajo usnjene notranje opreme, ožarčene z LCD zasloni. Če želite voziti terenca tako kot se spodobi in po terenih, za kakršne je namenjen, potem se z njimi napotite po puščavah, vukojebinah, tundrah, grabnih, soteskah in gmajnah, kjer kar najbolj pozorno pazite na neuničevanje lokalne flore in favne (če odštejemo izpuh 30 litrov bencina na 100 km na reduktorju) ter gobarjev in si za pravo urbano vožnjo omislite vsaj Jugota, če je šlo vso premoženje za najnovejšega Mercedezovega SUVa.
Suma summarum:
1. Cena: cene SUV-ov se začno okoli 4 milijonov (razna korejska jajca), kontejnerji ameriške izdelave so okoli 6 milijonov, sledijo Land Roverji, ki koštajo od 13 do 18 milijonov, razni luksuzni Mercedesi in Porscheji pa so okoli 20 milijonov. Daleč najdražji je robati vojaški Hummer, ki ga dobite za slabih 30 milijonov, “urbane” izvedbe Hummerjev pa so med 6 in 12 milijoni.
2. Zmogljivost: Sicer je res, da imajo SUVi velike motorje in veliko konj (sploh za volani), toda ti jim ne pridejo prav nič prav pri mestni vožnji ali po avtocesti, 90% lastnikov SUVov pa jih sploh ne pelje na gmajno, kajti četudi bi jih, bi jih večina nemočno obtičala v blatu zaradi preveč “urbane” različice SUVa ali neznanja vožnje po divjem terenu.
3. Varnost: Od enega sogovornika, s katerim sem se prerekal okoli SUVov mi je na koncu iz obupa navrgel, da so ti avtomobili bolj varni. Vraga so! Pri mestni vožni (kar pomeni prilagojena hitrost do 70 kilometrov na uro na najhitrejših odsekih) je popolnoma vseeno, ali se počiš z BMW M5 ali pa z BMW X5, najebe bolj tisti, ki v slednjem primeru obtiči pod kolesi japija na amfetaminih v X5 SUVu – kar je po mojem mnenju nepotrebno ogrožanje sovoznikov po cestah in bi to štel kot kaznivo dejanje, oziroma vsaj prekršek – SUV je torej nevaren za soudeležence v prometu (res je, da si lahko človek kje nabavi tudi pravi tank, toda po nakupih se z njim gotovo ne bi smel vozakati). Pri hitrostih nad 120 kilometrov na uro pa je prav tako popolnoma vseeno kakšen avto imate, saj je preživetje nesreče pri takšni hitrosti že bolj vprašanje naklonjenosti zvezd, kot pa pridobljeno število varnostnih točk avtomobila v avtomagazinu.
4. Poraba: Ga ni SUVa, ki bi porabil manj kot običajen cestni avto. Pod 15 litrov v mestu ne pridete skozi…V najboljšem primeru ima SUV v mestu vsaj za dobro 1/3 večjo porabo, če ne več. Isto velja tudi na avtocesti, seveda…
5. Udobje: Gotovo se v prtljažniku Hummerja spi veliko udobneje kot na zadnjih sedežih Golfa, toda avti (razen kamperjev) na splošno niso namenjeni nudenju spalnih kapacitet, razen, če prodate dvo in pol sobno stanovanje v Ljubljani, da si s pridobljenimi milijoni lahko omislite najdražjega vojaškega Hummerja in vam ne ostane drugega, kot da spite v gepeku.
P.S. Me pa prav zanima, od kod izraz “Sports utility vehicle” – namreč, kaj je v tem tako športnega? To, da se debel američan s pomočjo lojtre spravi v svoj klinčev kontejner in se z njim odpelje v šoping?
Terenec je gotovo zelo uporabna zadeva, če živiš v neki hosti sredi Minnesote, v Sibiriji, kot upravljalec gorske koče na Krvavcu ali pa če si gozdar. Če pa živiš v mestu in avto uporabljaš za pot v službo in nazaj, za družinske izlete in počitnice, pa nimaš s tem avtom kaj početi, razen razkazovati svoj manjko. Pa slišim:
“Kaj, kaj, če bi jest meu tacga đipa, bi se z njim of roud furou!”
Bi se klinac! Me prav zanima, kateri bedak bi svojega mercedezovega SUVa za 20 milijonov zapeljal s ceste! Kaj pa, če mu ga kakšna smrekova vejica odrgne?
Kot udeleženca v prometu mi gredo SUVi na ganglije tudi zato, ker se čez njih nič ne vidi. Je tako, kot bi vozil za klinčevim kombijem ali tovornjakom. V mestu je že tako gneča, te plehnate krave pa zabijejo še tisto malenkost prostora, ki ga je ostalo. Zadeve imajo obupen obračalni krog in se v mestu vedejo kot nasedli kiti. In, ko pristavim:
“Madona, saj nimaš teh dinozavrov kje parkirati…”, fašem nazaj v odgovor:
“Kako to misliš? Lahko ga parkiraš KJERKOLI!”
AJA? AJA? Navaden BMW je seveda preveč športno nizek, da bi ga parkiral na stopnicah pred Maximarketom, ali pa na kakšnem visokem pločniku, ki je bil tako postavljen ravno zato, da ne bi bedaki parkirali na njemu! In sedaj lahko počno tudi to! Hura! Aja, pa še to.., če kakšen car parkira svoj avto na kolesarsko stezo, greš lahko še nekako mimo in mu odbiješ retrovizor, če pa kolesarsko zaparkira SUV, pa lahko le preklinjaš lastnika, sestopiš z bicikla in med glasnim preklinjanjem kolovratiš mimo SUVa in preko betonskih protiparkirnih blokov z rožicami, ki stojijo malce preveč stran od ceste, da bi dejansko preprečevali napačno parkiranje. In to ti je “urbanistika” mesta Ljubljane.
V eni oddaji Top Gear na BBC-ju so testirali lastnosti BMW-jevega SUVa X3, ko z njim skreneš z asfalta. Obnesel se je ka-ta-stro-fal-no! Parkrat se je obupno zataknil na nič kaj preveč grozečem terenu, na terenu, ki bi ga premagala Fiat Panda 4x4, brez heca…Vsa sodobna elektronika ni pomagala ama baš nič! So pa v zadnjem času v porastu tudi slavni ameriški SUVi Hummer, oz Humvee, ki jih uporablja tudi ameriška vojska in, ki jih je naša preljuba armada kupila ene 30 za vožnjo po kozjih stezicah Triglavskega narodnega parka in za slalom v gosto razraščenem Kočevskem pragozdu. Najprej je imel takšnega “kita” Danilo Slivnik – bivši urednik slovenskega desničarskega tednika Mag, v zadnjih treh dneh pa sem videl še 3. En je bil še “old school” izvedba v beli barvi in s kasonom kot pri tovornjakih – ja, ja…ma se splača, ker lahko tako naložiš par regalov iz nakupovalnega središča, samo še viličarja rabiš, da dosežeš kason… - , dva pa sta bila že v urbani izvedbi (Hummer dela tudi “mestne” različice sicer vojaškega SUVa in ti so lepo zaobljeni)…En me je skoraj prevozil, ko je divjal po zasneženih ljubljanskih ulicah sredi noči…Precej beden občutek, ko se proti tebi veliko prehitro podi 6 občutno premočnih žarometov (ki gotovo pridejo prav v tundri ali pa med vožnjo preko avstralskih puščav polnih neopreznih kengurujev) na neki pravtako hitri gmoti železovine, ki je veliko preširoka (vsaj za evropske ceste), nato pa ti, ko gre mimo, ves sneg nameče čez cel avto. Me prav zanima, kaj bi si mislil lastnik “urbanega” Humveeja, proti kateremu bi se podil najnovejši švabski tank s 15 premočnimi lučmi, topom in prikladno strojnico…Točno vem, kaj bi si mislil…Mislil bi si: “U, jebenti, kje si lohk to kupim?”
Pravi ljubitelji terencov prisegajo pretežno na Roverje in se z njimi ganjajo po gozdovih. Opazili boste, da ti terenci niso polakirani in nimajo usnjene notranje opreme, ožarčene z LCD zasloni. Če želite voziti terenca tako kot se spodobi in po terenih, za kakršne je namenjen, potem se z njimi napotite po puščavah, vukojebinah, tundrah, grabnih, soteskah in gmajnah, kjer kar najbolj pozorno pazite na neuničevanje lokalne flore in favne (če odštejemo izpuh 30 litrov bencina na 100 km na reduktorju) ter gobarjev in si za pravo urbano vožnjo omislite vsaj Jugota, če je šlo vso premoženje za najnovejšega Mercedezovega SUVa.
Suma summarum:
1. Cena: cene SUV-ov se začno okoli 4 milijonov (razna korejska jajca), kontejnerji ameriške izdelave so okoli 6 milijonov, sledijo Land Roverji, ki koštajo od 13 do 18 milijonov, razni luksuzni Mercedesi in Porscheji pa so okoli 20 milijonov. Daleč najdražji je robati vojaški Hummer, ki ga dobite za slabih 30 milijonov, “urbane” izvedbe Hummerjev pa so med 6 in 12 milijoni.
2. Zmogljivost: Sicer je res, da imajo SUVi velike motorje in veliko konj (sploh za volani), toda ti jim ne pridejo prav nič prav pri mestni vožnji ali po avtocesti, 90% lastnikov SUVov pa jih sploh ne pelje na gmajno, kajti četudi bi jih, bi jih večina nemočno obtičala v blatu zaradi preveč “urbane” različice SUVa ali neznanja vožnje po divjem terenu.
3. Varnost: Od enega sogovornika, s katerim sem se prerekal okoli SUVov mi je na koncu iz obupa navrgel, da so ti avtomobili bolj varni. Vraga so! Pri mestni vožni (kar pomeni prilagojena hitrost do 70 kilometrov na uro na najhitrejših odsekih) je popolnoma vseeno, ali se počiš z BMW M5 ali pa z BMW X5, najebe bolj tisti, ki v slednjem primeru obtiči pod kolesi japija na amfetaminih v X5 SUVu – kar je po mojem mnenju nepotrebno ogrožanje sovoznikov po cestah in bi to štel kot kaznivo dejanje, oziroma vsaj prekršek – SUV je torej nevaren za soudeležence v prometu (res je, da si lahko človek kje nabavi tudi pravi tank, toda po nakupih se z njim gotovo ne bi smel vozakati). Pri hitrostih nad 120 kilometrov na uro pa je prav tako popolnoma vseeno kakšen avto imate, saj je preživetje nesreče pri takšni hitrosti že bolj vprašanje naklonjenosti zvezd, kot pa pridobljeno število varnostnih točk avtomobila v avtomagazinu.
4. Poraba: Ga ni SUVa, ki bi porabil manj kot običajen cestni avto. Pod 15 litrov v mestu ne pridete skozi…V najboljšem primeru ima SUV v mestu vsaj za dobro 1/3 večjo porabo, če ne več. Isto velja tudi na avtocesti, seveda…
5. Udobje: Gotovo se v prtljažniku Hummerja spi veliko udobneje kot na zadnjih sedežih Golfa, toda avti (razen kamperjev) na splošno niso namenjeni nudenju spalnih kapacitet, razen, če prodate dvo in pol sobno stanovanje v Ljubljani, da si s pridobljenimi milijoni lahko omislite najdražjega vojaškega Hummerja in vam ne ostane drugega, kot da spite v gepeku.
P.S. Me pa prav zanima, od kod izraz “Sports utility vehicle” – namreč, kaj je v tem tako športnega? To, da se debel američan s pomočjo lojtre spravi v svoj klinčev kontejner in se z njim odpelje v šoping?
Friday, December 09, 2005
Vojni obtoženec in vojni hujskač
GOTOVINA je gotova! Na Kanarskih otokih je bil v hotelu s štirimi zvezdicami aretiran zloglasni haaški obtoženec, general Ante Gotovina, ki je bežal in se skrival pred zakonom zadnje 4 leta. Nadenj so med ležerno večerjo uleteli specialci španske Interpolove celice ter ga začopatili z dvema ponarejenima potnima listoma in kar 12.000 evrov v gotovini. Iz potnih listov je bilo razvidno, da je bil Gotovina v 4 letih bega v Argentini, Čilu, na Kitajskem, Češkem, v Rusiji, na Tahitiju in pred Kanarci še na Mauritiusu. Fino se živi...Le kdo mu je ves ta čas izplačeval štipendijo? Mu je mogoče pokojni Franjo Tuđman izplačal milijone za vlogo v domovinskom ratu? Si je Gotovina gotovino nabral med vojno? Ulov Gotovine je Hrvaški nedvomno odstranil največjo oviro pri približevanju Evropski uniji, hrvaškemu narodu pa stopil na še vedno razboljen žulj, saj ima generala večina Hrvatov za heroja (če ste se zadnje čase kaj vozili po Dalmaciji, ste težko spregledali jumbo plakate s sliko Gotovine in pripisom »Gotovina – ratni junak!«, prav tako ni težko uočiti slike Gotovine, ki visijo po dalmatinskih barčkih – namesto Tita Ante – letos sem eno opazil celo v nekem baru na Pelješcu). Na aretacijo so se Hrvati odzvali nadvse burno. V Zadru, Bibinjah, Biogradu, Sv. Filipu in Jakovu ter v Pakoštanih (rojstna vas Gotovine) so hrvaški patrioti metali hlode na ceste, zažigali kontejnerje in avtomobilske gume ob cestah, razbijali avtobusne postaje, nekatere ceste v okolici Zadra pa so morali zaradi ludističnih izpadov tudi za določen čas zapreti. V Zagrebu so na trgu sv. Marka priprli 11 protestnikov zaradi kaljenja miru, ker so nekateri razbili nekaj oken na vladnem poslopju (narod je skandiral: »Mesiću, cigane!"), v Gospiću so veterani domovinskog rata organizirali miroljuben shod v podporo prijetemu generalu, za nedeljo pa je v Splitu napovedan protest, na katerem naj bi se zbralo kar 100.000 domoljubov. Pol Hrvatov meni, da je aretacija Gotovine slaba stvar za Hrvaško in le petina je mnenja, da je to za Hrvaško dobro. Za prav posebno patriotsko gesto pa so poskrbeli na Hrvatskem web portalu , na katerem so pozvali k zavezovanju rumenih trakov na vidna mesta v podporo generalu.
Patriotsko zgodovinski intermezzo: Rumeni trakovi izvirajo iz ameriške državljanske vojne. Takrat se je zavezovalo te trakove, ko se je pričakovalo vrnitev vojakov (v povezavi s tem je nastal tudi pop komad iz '70 let z naslovom »Tie a yellow ribbon round the old oak tree« (prev. »Zaveži rumeni trakec okoli starega hrasta«). Trakovi so postali del ameriške patriotske folklore, saj so jih zavezovali tudi leta 1981 ob vrnitvi 52-ih talcev, ki so jih 444 dni v ameriški ambasadi v Teheranu zadrževali Homeinijevi revolucionarni študentje in pa ob vračanju soldatov iz prve zalivske vojne (za ponovno zavezovanje ob prihodu soldatov iz druge zalivske vojne pa bo treba še malce počakati…).
Glavni haaški tožilki Carli Del Ponte ni uspelo prikrivati širokega nasmeška ob aretaciji generala Gotovine. Haaška obtožnica Gotovino bremeni nasilnega izgona 200.000 Srbov, poboja 150 Srbov, ki naj bi se jih pod njegovo komando (vodil je namreč južni krak Operacije Oluja leta '95) ustrelilo, zaklalo ali zažgalo, obtožen pa je tudi dopuščanja brezglavega ropanja in vsesplošnega uničevanja. Me pa prav zanima, ali se bo tudi sojenje proti Gotovini sprevrglo v patetično farso, kot se je to zgodilo z Miloševićevim primerom in se trenutno dogaja tudi s primerom Sadama Huseina (zadnjič je okregal sodnika kot 5-letnega otroka in protestno zapustil sodišče, katerega ne priznava in se vanj kao ne misli več vrniti)?
Iranski konservativni predsednik AHMADINEJAD, ki je pred nekaj tedni prikotalil, da bi bilo treba Izrael zbrisati z zemljevida sveta, je bil tokrat bolj »zmeren« in je najprej podvomil o razsežnosti holokavsta, potem pa dodal, da »…če evropske države trdijo, da so med drugo svetovno vojno pobijale Žide, zakaj potem ne priskrbijo sionističnemu režimu del Evrope….Nemčija in Avstrija lahko odstopita sionističnemu režimu dve ali tri province in problem bi bil rešen.«. Najprej so poblazneli Izraelci, potem Američani, nato še Avtrija in Nemčija, ki sta iranska veleposlanika poklicali na razgovor. Ahmedinejad je po kar nekaj letih prvi iranski voditelj, ki je javno pozval k uničenju Izraela, izraelski zunanji minister Silvan Šalom pa je začel strašiti, da Teheran razvija rakete dolgega dosega, ki bi lahko zadele »...vse evropske prestolnice!«. Rakete dolgega dosega, iranske jedrske ambicije in psihopatski predsednik so jako slaba kombinacija. Da bi se ji izognili, ZDA in Evropska unija zahtevata, da se Iran za vedno odpove bogatenju urana. Kompromisni načrt predvideva, da bi uran pod nadzorstvom IAEA (Mednarodna agencija za jedrsko energijo) predelali v Iranu, bogatili pa v Rusiji, da bi se s tem zagotovilo, da bo uran obogaten le do stopnje, potrebne za jedrsko gorivo. Če se bo napetost stopnjevala in, če bo Iran preveč pogumen, se utegne zgoditi, da se bo Izrael res odločil za kakšen »preventiven« napad na iranske jedrske inštalacije (Izrael je to enkrat že storil, ko je »preventivno« napadel iraški jedrski reaktor v '90 letih po prvi zalivski vojni), kar pa se zna spremeniti v katastrofo, da ne rečem vojno širšega obsega.
Patriotsko zgodovinski intermezzo: Rumeni trakovi izvirajo iz ameriške državljanske vojne. Takrat se je zavezovalo te trakove, ko se je pričakovalo vrnitev vojakov (v povezavi s tem je nastal tudi pop komad iz '70 let z naslovom »Tie a yellow ribbon round the old oak tree« (prev. »Zaveži rumeni trakec okoli starega hrasta«). Trakovi so postali del ameriške patriotske folklore, saj so jih zavezovali tudi leta 1981 ob vrnitvi 52-ih talcev, ki so jih 444 dni v ameriški ambasadi v Teheranu zadrževali Homeinijevi revolucionarni študentje in pa ob vračanju soldatov iz prve zalivske vojne (za ponovno zavezovanje ob prihodu soldatov iz druge zalivske vojne pa bo treba še malce počakati…).
Glavni haaški tožilki Carli Del Ponte ni uspelo prikrivati širokega nasmeška ob aretaciji generala Gotovine. Haaška obtožnica Gotovino bremeni nasilnega izgona 200.000 Srbov, poboja 150 Srbov, ki naj bi se jih pod njegovo komando (vodil je namreč južni krak Operacije Oluja leta '95) ustrelilo, zaklalo ali zažgalo, obtožen pa je tudi dopuščanja brezglavega ropanja in vsesplošnega uničevanja. Me pa prav zanima, ali se bo tudi sojenje proti Gotovini sprevrglo v patetično farso, kot se je to zgodilo z Miloševićevim primerom in se trenutno dogaja tudi s primerom Sadama Huseina (zadnjič je okregal sodnika kot 5-letnega otroka in protestno zapustil sodišče, katerega ne priznava in se vanj kao ne misli več vrniti)?
Iranski konservativni predsednik AHMADINEJAD, ki je pred nekaj tedni prikotalil, da bi bilo treba Izrael zbrisati z zemljevida sveta, je bil tokrat bolj »zmeren« in je najprej podvomil o razsežnosti holokavsta, potem pa dodal, da »…če evropske države trdijo, da so med drugo svetovno vojno pobijale Žide, zakaj potem ne priskrbijo sionističnemu režimu del Evrope….Nemčija in Avstrija lahko odstopita sionističnemu režimu dve ali tri province in problem bi bil rešen.«. Najprej so poblazneli Izraelci, potem Američani, nato še Avtrija in Nemčija, ki sta iranska veleposlanika poklicali na razgovor. Ahmedinejad je po kar nekaj letih prvi iranski voditelj, ki je javno pozval k uničenju Izraela, izraelski zunanji minister Silvan Šalom pa je začel strašiti, da Teheran razvija rakete dolgega dosega, ki bi lahko zadele »...vse evropske prestolnice!«. Rakete dolgega dosega, iranske jedrske ambicije in psihopatski predsednik so jako slaba kombinacija. Da bi se ji izognili, ZDA in Evropska unija zahtevata, da se Iran za vedno odpove bogatenju urana. Kompromisni načrt predvideva, da bi uran pod nadzorstvom IAEA (Mednarodna agencija za jedrsko energijo) predelali v Iranu, bogatili pa v Rusiji, da bi se s tem zagotovilo, da bo uran obogaten le do stopnje, potrebne za jedrsko gorivo. Če se bo napetost stopnjevala in, če bo Iran preveč pogumen, se utegne zgoditi, da se bo Izrael res odločil za kakšen »preventiven« napad na iranske jedrske inštalacije (Izrael je to enkrat že storil, ko je »preventivno« napadel iraški jedrski reaktor v '90 letih po prvi zalivski vojni), kar pa se zna spremeniti v katastrofo, da ne rečem vojno širšega obsega.
Tuesday, December 06, 2005
Tedenski pušeljc III.
Kombinacija veselega decembra in pa zasedanja OVSE (organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi), ki bo do srede potekal na ljubljanskem Gospodarskem razstavišču, je ubitačna. V soboto sem se ob 15-ih optimistično odpravil v Interšpar na Viču, da bi opravil z nakupovanjem živil za prihajajoči teden. Zdelo se mi je namreč, da je narod zagotovo ob tem času na kosilih pri babicah, a kako sem se zmotil! Špar je bil poln! Ponavadi greva v nabavko skupaj z boljšo polovico, ki obvlada razporeditev polic v Šparu (jaz jih pač še vedno ne), tokrat pa sem šel sam in se zgubljal skoraj 2 uri po klinčevem Šparu! V tem času se je narod sicer rahlo porazgubil, a tisti, ki so ostali, so zganjali gnečo še za tiste, ki so že odšli. Še sreča, da sem lepo vzgojen, sicer bi kretena, ki svoj poln voziček postavi prečno in se mirno pogovarja po mobitelu, kao da je sam v celi štacuni, dodobra zatolkel in ga zadegal v ribarnico, mamicumuignorantsko! V takih trenutkih se v meni prebudi tisti zajebani praslovan z onstran Urala, ki bi planil po nič hudega slutečem japiju in ga spremenil v sončni prah s kakšnim praorožjem in pod vplivom pristne vodke iz kakšnega neuglednega stepskega gomolja! Včasih je dobra vzgoja pravo prekletstvo! Hm…, omenil sem še OVSE…Klinc gleda, bando neorganizirano mesta Ljubljane! Zakaj hudiča niso organizirali zasedanja na Brdu pri Kranju, namesto, da so za tri dni zajebali promet v Ljubljani? Bi s tem preveč motili dušni mir našega vrlega predsednika države ob sprehodih z njegovim psičkom? Kateri idiot zapre eno glavnih prometnih žil v mestu? »Strokovnjaki« pravijo, da ni šans, da lahko kakršnikoli obvozi nadoknadijo pretok 30.000 vozil na dan, kolikor naj bi jih prenašala Dunajska cesta na dan. Sploh pa ne vidim pomena obstoja organizacije OVSE. Kaj sploh počne ta organizacija drugega kot, da »nadzoruje« demokratičnost volitev v bivših republikah Sovjetske zveze in nudi našemu doktorju, literatu, intelektualcu, profesorju, svetovljanu, carju, ubermenschu in včasih tudi slovenskemu zunanjemu ministru Dimitriju Ruplu izlete v tujino? Tudi, če pride do očitnih kršitev pri volitvah, OVSE ni sposoben aplicirati sankcij, temveč lahko poda le vrednotne sodbe, na katere pa se srednje azijski samodržci požvižgajo.
Zanimivost prihaja iz Ženeve, kjer se pogovarjajo, da bi »rdečemu križu« in »rdečemu polmesecu« dodali »rdeči kristal« kot še zadnji simbol prepoznavnosti mednarodnega rdečega križa. Namreč dogajalo se je, da je mnogo držav želelo sforsirati svoje rdeče simbole, ki pa so jih vse zavrnili. Zato je bilo predlagano, da bi »rdeči kristal« uporabljali tisti, ki se ne identificirajo niti z rdečim križem, niti z rdečim polmesecem! A zataknilo se je pri Izraelcih. Ti bi namreč radi imeli »rdečo Davidovo zvezdo«. Izraelski Magen David Adom - MDA (nekakšen židovski »rdeči križ«) uporablja »rdečo Davidovo zvezdo«, a ne spada pod okrilje mednarodnega rdečega križa. Židki so užaljeni in za svoj MDA pravijo, da je pogosto prvi na kraju nesreč in naravnih katastrof, mednarodna skupnost (oz. 192 držav podpisnic ženevske konvencije) pa kljub deklererani židovski ekspeditivnosti ne priznava »rdeče Davidove zvezde«. Mednarodna skupnost odgovarja, da je Davidova zvezda primarno izraelski državni simbol (v nasprotju s polmesecem, ki pod sabo združuje celoten muslimanski, rdeči križ pa krščanski svet), arabski svet pa kategorično zavrača priznanje »rdeče Davidove zvezde«. Tako naj bi »rdeči kristal« mogoče rešil nastalo situacijo, a tudi to je malo verjetno, saj so Izraelci rekli, da bodo novi simbol uporabljali le izven svojega ozemlja, Arabci pa so sitni, ker »rdeči kristal« po njihovem predstavlja nepotrebno popuščanje Izraelu. Sicer pa se je včeraj spet v Izraelu razstrelil samomorilski napadalec v nakupovalnem središču v Natanji in pobil 5 ljudi, Izraelci so še prej izjavili, da bodo nadaljevali s »preventivnimi« uboji islamskih skrajnežev, Shimon Peres (bivši večni voditelj izraelskih laburistov) pa je podprl Ariela Šarona, ki je zapustil stranko Likud in ustanovil novo stranko, za katero se že govori, da bo dobila večino na marčnih volitvah. Zakaj se stari fotri (Peres ima 82 let, Šaron pa 77) nočejo umakniti z oblasti in se hočejo na vsak način stegniti na prestolu?
»Blisk« je še ena abotna »humoristična« nanizanka, ki se vrti po malih ekranih v režiji RTV Slovenija. Je mar to že del programa, za katerega nam je vlada obljubljala boljšo kvaliteto? Mislim, da bi si lahko katera od televizij pri nas počasi lahko dovolila kakšno »humoristično« oddajo, ki ne bi delovala na principu »catch-all«. Vem, malo je slovenske publike in ta je močno razcepljena, toda to še ne pomeni, da morajo vse oddaje loviti čim širši krog gledalcev, kajti s tem se izgublja tako smisel kot tudi sporočilnost takšnih poskusov. Zakaj mora biti v vsaki slovenski »humoristični« nanizanki kakšen lik, ki ima govorno napako ali nam tuj naglas? »Blisk« je uredništvo rumenega časopisa, čigar šefica govori v »francoski slovenščini« - torej poudarja koroške »R-je«! Hahahahaha! Kako smešno! Chaplinovska klasika! Smeha polna skleda! A-ha, hahahahahaha! Ista fora je bila »Fata« v »humoristični nanizanki »TV dober dan« ali pa lik toplega bratca v taisti oddaji, da o "legendarnem" Vesotu, liku iz oddaje "Teater paradižnik" (ki je bila zadnja omembe gledljiva humoristična oddaja v Sloveniju), ki se je "prezaposlil" tudi v "Našo malo kliniko", niti ne govorim. Slovenskim televizijam še vedno ni jasno, zakaj so te »humoristične« nanizanke tak poden, ko pa vendar v njih igrajo same »zvezde«…Če vržeš 15 slovenskih igralskih »zvezd« brez samoiniciative v neko oddajo brez vsebine, ji te še ne garantirajo uspeha! »Blisk« mi je uspelo gledati celih 10 minut. Edina pozitivna stvar te oddaje je, da se igralci ne trudijo biti smešni in to tudi niso, kar je še vedno bolje kot v »Naši mali kliniki«, kjer se igralci na vse pretege trudijo biti smešni, a to niso. Aja…, ko smo že ravno pri »humorističnih« oddajah…, tudi Hribarjev »Hri-bar« je eno navadno matranje…Kar srce me boli, ko slutim perspektivo za uspeh, vidim pa le pristno slovensko povprečnost. Hribar se mi zdi dober radijski humorist (vsaj bil je…., že nekaj časa namreč nisem poslušal radia ga-ga), ki pa je na televiziji izgubil jajca, hrbtenico in kvaliteto…
Očitno pa se bo bitka med evropskim in ameriškim proizvajalcem potniških letal odvila na Kitajskem. Včeraj sta namreč kitajski premier Wen Jiabao in njegov francoski kolega Dominique de Villepin podpisala pogodbo po kateri bo francoska firma Airbus (proizvajalka novega največjega potniškega letala na svetu - Airbus A380) dobavila Kitajski 150 letal Airbus A320 (tudi Adria airways jih ima nekaj) za 10 milijard dolarjev. Ima pa sicer trenutno Boeing (ameriška konkurenca Airbusu) kar 70% delež svojih letal v kitajskem aerotransportu in je prejšnji mesec podpisal pogodbo za dobavo 70-ih letal Kitajski za 4 milijarde dolarjev. Airbus pa se s Kitajsko celo pogaja, da bi v prihodnjih letih na Kitajskem postavili fabriko letal Airbus, česar se veselijo tudi Kitajci, saj naj bi tam notranji potniški promet do leta 2010 narasel na 500 milijonov ljudi na leto. In kar je plus za Airbus, je plus za Evropo in hkrati minus za ZDA!
Zanimivost prihaja iz Ženeve, kjer se pogovarjajo, da bi »rdečemu križu« in »rdečemu polmesecu« dodali »rdeči kristal« kot še zadnji simbol prepoznavnosti mednarodnega rdečega križa. Namreč dogajalo se je, da je mnogo držav želelo sforsirati svoje rdeče simbole, ki pa so jih vse zavrnili. Zato je bilo predlagano, da bi »rdeči kristal« uporabljali tisti, ki se ne identificirajo niti z rdečim križem, niti z rdečim polmesecem! A zataknilo se je pri Izraelcih. Ti bi namreč radi imeli »rdečo Davidovo zvezdo«. Izraelski Magen David Adom - MDA (nekakšen židovski »rdeči križ«) uporablja »rdečo Davidovo zvezdo«, a ne spada pod okrilje mednarodnega rdečega križa. Židki so užaljeni in za svoj MDA pravijo, da je pogosto prvi na kraju nesreč in naravnih katastrof, mednarodna skupnost (oz. 192 držav podpisnic ženevske konvencije) pa kljub deklererani židovski ekspeditivnosti ne priznava »rdeče Davidove zvezde«. Mednarodna skupnost odgovarja, da je Davidova zvezda primarno izraelski državni simbol (v nasprotju s polmesecem, ki pod sabo združuje celoten muslimanski, rdeči križ pa krščanski svet), arabski svet pa kategorično zavrača priznanje »rdeče Davidove zvezde«. Tako naj bi »rdeči kristal« mogoče rešil nastalo situacijo, a tudi to je malo verjetno, saj so Izraelci rekli, da bodo novi simbol uporabljali le izven svojega ozemlja, Arabci pa so sitni, ker »rdeči kristal« po njihovem predstavlja nepotrebno popuščanje Izraelu. Sicer pa se je včeraj spet v Izraelu razstrelil samomorilski napadalec v nakupovalnem središču v Natanji in pobil 5 ljudi, Izraelci so še prej izjavili, da bodo nadaljevali s »preventivnimi« uboji islamskih skrajnežev, Shimon Peres (bivši večni voditelj izraelskih laburistov) pa je podprl Ariela Šarona, ki je zapustil stranko Likud in ustanovil novo stranko, za katero se že govori, da bo dobila večino na marčnih volitvah. Zakaj se stari fotri (Peres ima 82 let, Šaron pa 77) nočejo umakniti z oblasti in se hočejo na vsak način stegniti na prestolu?
»Blisk« je še ena abotna »humoristična« nanizanka, ki se vrti po malih ekranih v režiji RTV Slovenija. Je mar to že del programa, za katerega nam je vlada obljubljala boljšo kvaliteto? Mislim, da bi si lahko katera od televizij pri nas počasi lahko dovolila kakšno »humoristično« oddajo, ki ne bi delovala na principu »catch-all«. Vem, malo je slovenske publike in ta je močno razcepljena, toda to še ne pomeni, da morajo vse oddaje loviti čim širši krog gledalcev, kajti s tem se izgublja tako smisel kot tudi sporočilnost takšnih poskusov. Zakaj mora biti v vsaki slovenski »humoristični« nanizanki kakšen lik, ki ima govorno napako ali nam tuj naglas? »Blisk« je uredništvo rumenega časopisa, čigar šefica govori v »francoski slovenščini« - torej poudarja koroške »R-je«! Hahahahaha! Kako smešno! Chaplinovska klasika! Smeha polna skleda! A-ha, hahahahahaha! Ista fora je bila »Fata« v »humoristični nanizanki »TV dober dan« ali pa lik toplega bratca v taisti oddaji, da o "legendarnem" Vesotu, liku iz oddaje "Teater paradižnik" (ki je bila zadnja omembe gledljiva humoristična oddaja v Sloveniju), ki se je "prezaposlil" tudi v "Našo malo kliniko", niti ne govorim. Slovenskim televizijam še vedno ni jasno, zakaj so te »humoristične« nanizanke tak poden, ko pa vendar v njih igrajo same »zvezde«…Če vržeš 15 slovenskih igralskih »zvezd« brez samoiniciative v neko oddajo brez vsebine, ji te še ne garantirajo uspeha! »Blisk« mi je uspelo gledati celih 10 minut. Edina pozitivna stvar te oddaje je, da se igralci ne trudijo biti smešni in to tudi niso, kar je še vedno bolje kot v »Naši mali kliniki«, kjer se igralci na vse pretege trudijo biti smešni, a to niso. Aja…, ko smo že ravno pri »humorističnih« oddajah…, tudi Hribarjev »Hri-bar« je eno navadno matranje…Kar srce me boli, ko slutim perspektivo za uspeh, vidim pa le pristno slovensko povprečnost. Hribar se mi zdi dober radijski humorist (vsaj bil je…., že nekaj časa namreč nisem poslušal radia ga-ga), ki pa je na televiziji izgubil jajca, hrbtenico in kvaliteto…
Očitno pa se bo bitka med evropskim in ameriškim proizvajalcem potniških letal odvila na Kitajskem. Včeraj sta namreč kitajski premier Wen Jiabao in njegov francoski kolega Dominique de Villepin podpisala pogodbo po kateri bo francoska firma Airbus (proizvajalka novega največjega potniškega letala na svetu - Airbus A380) dobavila Kitajski 150 letal Airbus A320 (tudi Adria airways jih ima nekaj) za 10 milijard dolarjev. Ima pa sicer trenutno Boeing (ameriška konkurenca Airbusu) kar 70% delež svojih letal v kitajskem aerotransportu in je prejšnji mesec podpisal pogodbo za dobavo 70-ih letal Kitajski za 4 milijarde dolarjev. Airbus pa se s Kitajsko celo pogaja, da bi v prihodnjih letih na Kitajskem postavili fabriko letal Airbus, česar se veselijo tudi Kitajci, saj naj bi tam notranji potniški promet do leta 2010 narasel na 500 milijonov ljudi na leto. In kar je plus za Airbus, je plus za Evropo in hkrati minus za ZDA!
Thursday, November 24, 2005
Kolateralni rutinski stroški
Danes sem odpeljal avto na redni servis pri 40.000 km. Ko sem bil z njim na prvem rutinskem pregledu pri 20.000 km, enkrat ta čas prejšnje leto, sem plačal okoli 25 jurjev, menjali pa so olje, tri filtre, kakšno tesnilo in pa antifriz po potrebi.
Glede Citroenovega servisa na Samovi ulici v Ljubljani, kamor vozim avto na “zdravniškega”, imam mešane občutke. Čakalna doba za rutinski servis je cirka en teden (v mojem zadnjem primeru je bila 6 dni, hec pa je, da sem poskusil tudi na Citroenovemu servisu v Grosuplju, kamor bi ga lahko pripeljal šele jutri…). Omenil sem jim tudi, da bi morebiti potreboval nadomestni avto, a so mi povedali, da so žal vsi že zasedeni, pa tudi če ne bi bili, bi moral zanj plačati. Skratka, avto sem pripeljal ob 7:00 in ga pobral enkrat po 13-i uri, vmes pa me je klical serviser, da me vpraša, ali zamenja dotrajane zadnje zavorne ploščice, na kar sem seveda pritrdil.
Pa poberem avto. Račun: 64.590 sit! AAAAAAAAAA? Pričakoval sem nekje med 30 in 40…Zadevo je “hendlal” poba mojih let, zelo suvereno in prijazno. Tehnično mi je razložil vse kar so postorili okoli avta..., profesionalno. Ko sem malce pojamral, da sem zadnjič za rutinski servis odštel le nekaj čez 20 jurjev, je prijazno ponudil, da mi stvar razloži še s finančne plati. „Ja..., prosim...“
Takole: filter zraka 4 jurje, filter olja 2,5 jurja, filter klime 5 jurjev, olje 10 jurjev, zavorne ploščice 10 jurjev, ena žarnica za osvetlitev registrske tablice 100 sit, 1x tesnilo 250 sit, antifriz 700 sit. Potem pa še „servis 40.000KM“ 13 jurjev (??????), menjava zavornih ploščic 5 jurjev in vsemogočni davek 10 jurjev...Suma sumarum 64 jurjev!!!!!! (Aja..., heh..., za „ekološko odstranitev odpadkov“ so mi zaračunali 350 sit..., brez davka)
Zgleda še kar logično, ne?
Sicer sem s konkretnim servisom še kar zadovoljen. Zadevo uštimajo kot se šika, prijazni so zelo, ustrežljivi tudi (za drugim šalterjem se je nek gospod zanimal za zimske gume in nek uslužbenec mu je zelo lepo razložil različno uporabnost različnih gum različnih proizvajalcev, mu povedal kaj so prednosti in slabosti vsake posebej, primerjal cene in z njim delil osebne izkušnje ter izkušnje ostalih uslužbencev Citroena, vključno z njihovimi izbori gum – jako impresivno). Ko sem zadevo plačal, me je mladostni uslužbenec popeljal do avta. Vmes me je prijazno vprašal kako sem zadovoljen z njihovimi uslugami in kako s svojim avtom. Avto so tudi posesali, spucali tepihe in ga oprali (hec…, odstranjevanje ekoloških odpadkov računajo, sesanje in pranje pa ne…). Sedaj je avto dober za eno leto, a kaj, ko imam marca registracijo…Iz leta v leto imam več bonusnih pik (al kako se že reče tistim procentom, ki se po 5% na leto odbijajo, če nisi imel karambola?) in iz leta v leto za registracijo plačam več…Paradoks? Črna luknja? Nadnaravna anomalija? Inflacija?
Glede Citroenovega servisa na Samovi ulici v Ljubljani, kamor vozim avto na “zdravniškega”, imam mešane občutke. Čakalna doba za rutinski servis je cirka en teden (v mojem zadnjem primeru je bila 6 dni, hec pa je, da sem poskusil tudi na Citroenovemu servisu v Grosuplju, kamor bi ga lahko pripeljal šele jutri…). Omenil sem jim tudi, da bi morebiti potreboval nadomestni avto, a so mi povedali, da so žal vsi že zasedeni, pa tudi če ne bi bili, bi moral zanj plačati. Skratka, avto sem pripeljal ob 7:00 in ga pobral enkrat po 13-i uri, vmes pa me je klical serviser, da me vpraša, ali zamenja dotrajane zadnje zavorne ploščice, na kar sem seveda pritrdil.
Pa poberem avto. Račun: 64.590 sit! AAAAAAAAAA? Pričakoval sem nekje med 30 in 40…Zadevo je “hendlal” poba mojih let, zelo suvereno in prijazno. Tehnično mi je razložil vse kar so postorili okoli avta..., profesionalno. Ko sem malce pojamral, da sem zadnjič za rutinski servis odštel le nekaj čez 20 jurjev, je prijazno ponudil, da mi stvar razloži še s finančne plati. „Ja..., prosim...“
Takole: filter zraka 4 jurje, filter olja 2,5 jurja, filter klime 5 jurjev, olje 10 jurjev, zavorne ploščice 10 jurjev, ena žarnica za osvetlitev registrske tablice 100 sit, 1x tesnilo 250 sit, antifriz 700 sit. Potem pa še „servis 40.000KM“ 13 jurjev (??????), menjava zavornih ploščic 5 jurjev in vsemogočni davek 10 jurjev...Suma sumarum 64 jurjev!!!!!! (Aja..., heh..., za „ekološko odstranitev odpadkov“ so mi zaračunali 350 sit..., brez davka)
Zgleda še kar logično, ne?
Sicer sem s konkretnim servisom še kar zadovoljen. Zadevo uštimajo kot se šika, prijazni so zelo, ustrežljivi tudi (za drugim šalterjem se je nek gospod zanimal za zimske gume in nek uslužbenec mu je zelo lepo razložil različno uporabnost različnih gum različnih proizvajalcev, mu povedal kaj so prednosti in slabosti vsake posebej, primerjal cene in z njim delil osebne izkušnje ter izkušnje ostalih uslužbencev Citroena, vključno z njihovimi izbori gum – jako impresivno). Ko sem zadevo plačal, me je mladostni uslužbenec popeljal do avta. Vmes me je prijazno vprašal kako sem zadovoljen z njihovimi uslugami in kako s svojim avtom. Avto so tudi posesali, spucali tepihe in ga oprali (hec…, odstranjevanje ekoloških odpadkov računajo, sesanje in pranje pa ne…). Sedaj je avto dober za eno leto, a kaj, ko imam marca registracijo…Iz leta v leto imam več bonusnih pik (al kako se že reče tistim procentom, ki se po 5% na leto odbijajo, če nisi imel karambola?) in iz leta v leto za registracijo plačam več…Paradoks? Črna luknja? Nadnaravna anomalija? Inflacija?
Wednesday, November 23, 2005
Šoping z vetrom
Zdi se mi, da sem s kupovanjem cunj za letošnjo zimo uspešno opravil! Zdaj pride na vrsto, seveda, božično in novoletno nakupovanje, a o tem ob drugi priložnosti, če sloh…Torej, nakupovanje mi je živi obup, zato najraje vidim, če je to opravljeno kar se da najhitreje in s čim manj zadrževanja v bližini nakupovalnih središč. Enkrat jeseni sem se že pošteno zajebal, ker sem se po par srajc ponesreči odpravil v soboto dopoldan. Napaka! Da se sploh spravim v nabavko, moram biti ravno prav razpoložen, kar pomeni, da moram biti karseda apatičen nasploh…, nekako avtomatiziran. Kako se spraviti v tako razpoloženje, mi ni jasno, ker se mi ne dogaja preveč pogosto to, da sem apatičen. Zato takšno stanje, kadar se da, izkoristim za šoping.
Ta ponedeljek je bil, kar se prometa tiče, naznosen. Iz Grosuplja (Grosupelj?) do Letališke ulice sem potreboval ene 15 minutk, potem pa se je začel kaos. Ogromno sem se že preživciral zaradi prometa, sedaj pa se mi ne da več..., toliko....Poskušam se torej „avtomatizirati“ ali najti boljšo rešitev, kot je naprimer nepredvidljiv popadek za šoping. Namreč zakaj riniti prav v zmajev brlog (BTC city) v taki gužvi? Zato, ker je bil narod v nabavki čez vikend in redki so tisti, ki se jim to da početi v ponedeljek popoldan, ker si vsi želijo čim hitreje domov! Štacune so na pol prazne (vsaj v primerjavi z vikendaškim ludilom).
Pa pobaram svojo boljšo polovico: „Čuj…, bi šla ti z mano v en kratek šoping?“. Tanja me pošlata za čelo in me prav čukasto gleda, potem pa previdno vpraša: „Si zihr?” Odločen sem bil, da si ubodem ene dva puloverja in ene fejst čevlje za čez zimo. BTC je na pol prazen! No problem! Pis of kejk! Mala malca! Šetnja! Ne? No…, zataknilo se je pri konfekciji…
Namreč, kateri bedak si je izmislil in bolestno sforsiral kvazi ruski ovratnik z zadrgo (glej sliko I.) za jopce in puloverje? Ne samo, da zadeva deluje precej degensko, tudi tisti prekleti fršlusi so mi prav neprijetno drgnili ob adamovo jabolko! Saj razumem…, naj bodo tudi takšni modeli…Ampak ne za poln Emporium!! Aja…, ali pa je prisoten vedno eleganti V izrez, a tega tudi ne prenesem, ker bi predvidoma moral spodaj nositi srajco, takšna kombinacija pa mi je preveč “piflarska” za moj “stil” (glej sliko II.). Odpraviva se čez cesto v Zaro. Spet kretenski pulover/puliji z jako neprijetnimi fršlusi in pa noviteta...Pulover s fršlusom nastran (glej sliko III.)…, ki bi bil zelo tematski na srečanju sabljačev. Potem pa uočim model puloverja, kakršnega sem iskal – pulover z ovratnikom kot pri srajci (glej sliko IV.). Moje oko sokolovo je zatajilo…Ko sem si ga nadel, sta špički ovratnika štrleli tja v tri krasne preko hrbta (glej sliko V.) Kot bi ušel s Star Trek konvencije! Na tiho prekolnem modno industrijo in jo pošljem k vragu.
“Si upaš še do hale A?” dregne Tanja. Moje kameno lice strogo pritrdi! “Klinc, če smo že tle!”. No in po kratkem španciru po skoraj prazni “glavni ulici” hale A sva zašla v neko štacuno, kjer sem si na hitro ubodel željeni model (hura!) in pa še enega z U izrezom, pod katerim imaš lahko, za razliko od V izreza, samo majico, ne da bi deloval kot človek s pomanjkanjem smisla za skladnost – ČSPSZS (glej sliko VI.). Ker pa je čez cesto trgovina Mass, sva na hitro skočila še tja in po 5 minutah sem v zapuščeni trgovini našel še fejstne čevlje.
Kljub kratkemu špancirju po BTC-ju, je vse skupaj trajalo le kakšno urco, pa še v City park mi ni bilo treba (City park se mi zdi že res groteskna štacuna, o tem pa morda kdaj v kakšnem gnevniku o sodobni aritekturi nakupovalnih središč). Najlepše pri vsej stvari pa je bilo to, da se je v tej uri promet popolnoma sprostil in vožnja nazaj je bila majka.
Pričel pa sem tudi s psihičnimi treningi (ki vključujejo srepo zrenje v kamen z namenom, da bi se mi ta umaknil) in fizičnimi treningi (različne praktične uporabe komolcev v kolikor psihična praksa ne bi delovala) v sklopu priprav za božično-novoletni šoping. Vsako leto si namreč obljubljam, da bom za šoping kar v začetku decembra, ali pa še bolje, na koncu novembra poskrbel, ko še ne bo gužve. Za odgovor na vprašanje „Kolikokrat je Čukmajster obljubo do sebe tudi izpolnil?“ ne potrebujete treh možnosti, polovičke, klic prijatelja ali referenduma.
Ta ponedeljek je bil, kar se prometa tiče, naznosen. Iz Grosuplja (Grosupelj?) do Letališke ulice sem potreboval ene 15 minutk, potem pa se je začel kaos. Ogromno sem se že preživciral zaradi prometa, sedaj pa se mi ne da več..., toliko....Poskušam se torej „avtomatizirati“ ali najti boljšo rešitev, kot je naprimer nepredvidljiv popadek za šoping. Namreč zakaj riniti prav v zmajev brlog (BTC city) v taki gužvi? Zato, ker je bil narod v nabavki čez vikend in redki so tisti, ki se jim to da početi v ponedeljek popoldan, ker si vsi želijo čim hitreje domov! Štacune so na pol prazne (vsaj v primerjavi z vikendaškim ludilom).
Pa pobaram svojo boljšo polovico: „Čuj…, bi šla ti z mano v en kratek šoping?“. Tanja me pošlata za čelo in me prav čukasto gleda, potem pa previdno vpraša: „Si zihr?” Odločen sem bil, da si ubodem ene dva puloverja in ene fejst čevlje za čez zimo. BTC je na pol prazen! No problem! Pis of kejk! Mala malca! Šetnja! Ne? No…, zataknilo se je pri konfekciji…
Namreč, kateri bedak si je izmislil in bolestno sforsiral kvazi ruski ovratnik z zadrgo (glej sliko I.) za jopce in puloverje? Ne samo, da zadeva deluje precej degensko, tudi tisti prekleti fršlusi so mi prav neprijetno drgnili ob adamovo jabolko! Saj razumem…, naj bodo tudi takšni modeli…Ampak ne za poln Emporium!! Aja…, ali pa je prisoten vedno eleganti V izrez, a tega tudi ne prenesem, ker bi predvidoma moral spodaj nositi srajco, takšna kombinacija pa mi je preveč “piflarska” za moj “stil” (glej sliko II.). Odpraviva se čez cesto v Zaro. Spet kretenski pulover/puliji z jako neprijetnimi fršlusi in pa noviteta...Pulover s fršlusom nastran (glej sliko III.)…, ki bi bil zelo tematski na srečanju sabljačev. Potem pa uočim model puloverja, kakršnega sem iskal – pulover z ovratnikom kot pri srajci (glej sliko IV.). Moje oko sokolovo je zatajilo…Ko sem si ga nadel, sta špički ovratnika štrleli tja v tri krasne preko hrbta (glej sliko V.) Kot bi ušel s Star Trek konvencije! Na tiho prekolnem modno industrijo in jo pošljem k vragu.
“Si upaš še do hale A?” dregne Tanja. Moje kameno lice strogo pritrdi! “Klinc, če smo že tle!”. No in po kratkem španciru po skoraj prazni “glavni ulici” hale A sva zašla v neko štacuno, kjer sem si na hitro ubodel željeni model (hura!) in pa še enega z U izrezom, pod katerim imaš lahko, za razliko od V izreza, samo majico, ne da bi deloval kot človek s pomanjkanjem smisla za skladnost – ČSPSZS (glej sliko VI.). Ker pa je čez cesto trgovina Mass, sva na hitro skočila še tja in po 5 minutah sem v zapuščeni trgovini našel še fejstne čevlje.
Kljub kratkemu špancirju po BTC-ju, je vse skupaj trajalo le kakšno urco, pa še v City park mi ni bilo treba (City park se mi zdi že res groteskna štacuna, o tem pa morda kdaj v kakšnem gnevniku o sodobni aritekturi nakupovalnih središč). Najlepše pri vsej stvari pa je bilo to, da se je v tej uri promet popolnoma sprostil in vožnja nazaj je bila majka.
Pričel pa sem tudi s psihičnimi treningi (ki vključujejo srepo zrenje v kamen z namenom, da bi se mi ta umaknil) in fizičnimi treningi (različne praktične uporabe komolcev v kolikor psihična praksa ne bi delovala) v sklopu priprav za božično-novoletni šoping. Vsako leto si namreč obljubljam, da bom za šoping kar v začetku decembra, ali pa še bolje, na koncu novembra poskrbel, ko še ne bo gužve. Za odgovor na vprašanje „Kolikokrat je Čukmajster obljubo do sebe tudi izpolnil?“ ne potrebujete treh možnosti, polovičke, klic prijatelja ali referenduma.
Sunday, November 20, 2005
Tedenski pušeljc II.
Že lep čas me ni kakšna tema tako sprovocirala, da bi ji namenil cel gnevniški zapis, zato sledi drugi "tedenski pušeljc” (prvi tedenski pušeljc najdete med zadnjimi objavami)
Danes sem prvič videl nov Madonnin videospot, se pravi njen najnovejši hit! Jajca…in za povrh vsega še ukradena! Že koj na začetku v ušesa udarijo znani ritmi zimzelenega legendarnega benda Abba, vse kar se v videospotu zgodi pa je, da Madonna razkazuje svojo še vedno dobro rit. Madonna je nedvomno ena tistih nesmrtnih svetovnih zvezd, ki ne bo nikoli utonila v pozabo. Ima namreč nenadjebljiv smisel za prilagajanje, kar dokazuje njena dolgoletna kariera, v kateri je stalno podirala sodobne tabuje in gnala glasbeno industrijo naprej v "svetlo" prihodnost. Madonna je bila svoje čase kontraverzna zvezda, ki pa se je z leti pomehkužila kot še toliko drugih “večnih” glasbenih skupin (samo poglejte bend U2, ki je od uporniških in družbeno-kritičnih komadov, tipa “Sunday bloody sunday”, prešel na komade z refrenom “It’s a beautiful day, aaaa-aaaaa….”. Očitno milijoni na bančnih računih korenito spreminjajo svetovne nazore kameleonskih bendov). V bistvu je smešno, koliko malo morajo zvezde s pedigrejem storiti, da so še vedno aktualne. Pred parimi leti je Madonna zalizala Britney Spears in z njo posnela videospot – juhej – počitnice naslednji 2 leti. Potem je posnela nek dokaj kritičen videospot, ki pa ga je “morala” cenzurirati zaradi zaradi ročne bombe v naročju lika ameriškega predsednika – nastal je videospot, v katerem Madonna koraka in poje pred menjajočimi se zastavami držav v ozadju. Tokrat pa se ji očitno ni dalo skoraj nič, zato je napisala čisto povprečen tekst, sunila Abbin sempl in malo poparadirala svojo zadnjico – uspeh zagotovljen! (v televizijskem dnevniku sem še slišal, da mora baje Madonna včasih dobiti tudi protibolečinsko injekcijo, da sploh lahko razmetava svoje 47-letne boke naokoli)
Takšne poteze so posledica znanega sindroma, zaradi katerega se izdelki (pri)znanih apriori označijo za vrhunske izdelke. Hec je namreč v tem, da če bi se pojavila dva umetnika, Picasso in pa nek neznan aberveznik, ki bi oba prinesla popolnoma enako umetniško remek delo, zrisano le s parimi abstraktnimi črtami, bi Picasso za tiste ušive abstraktne črte pograbil milijone in bi se taiste preklete abstrakne črte po božje častilo, neznanemu abervezniku pa bi se vsi skupaj le pošteno nasmejali in mu z uničujočimi kritikami ubili voljo do življenja. Enako je v šoubiznisu. Če bi neka anonimka z dobro ritjo posnela popolnoma enak videospot, kot ga je Madonna, se ne bi uvrstila niti med prvih 10 na lestvici najboljših pop komadov nekega brezveznega ameriškega mesteca, pozabljenega v gorah Nebraske, Abba pa bi jo tožila za vse kar bi punčara imela v lasti, ker pa je tak videospot posnela THE Madonna, pa je to avtomatsko hit, ki se bo zdaj vrtel naslednjih nekaj mesecev do nezavesti.
Že v prejšnjem tedenskem pušeljcu (ki ga, kot sem na začetku omenil, najdete med zadnjimi objavami) sem se pritožil nad nenadno pretirano aktivnostjo slovenskega predsednika, ki ga serje na mednarodno politični sceni in predsedniku OVSE, intelektualcu, doktorju, literatu, ubermenschu in slovenskemu zunanjemu ministru Dimitriju Ruplu greni življenje. Kljub splošnemu in očitnemu nestrinjanju z Drnovškovim velikim načrtom za Kosovo, le-ta še vedno trmasto vztraja in se trudi dejansko sforsirati svojo “rešitev”, ki bo odnose na Kosovu znatno poslabšala ter postavila nevaren precedan za urejevanje vprašanj o neodvisnosti za nekatere balkanske pokrajine bivše Jugoslavije, v katerih se že sedaj pojavljajo secesionistične ideje (Vojvodina, Črna Gora, Bosna in Hercegovina). Najbolj pa Drnovšku zamerim to, da sem moral dati prav Dimitriju Ruplu, ki je opozoril na dvotirnost slovenske zunanje politike.
Izraelska laburistična stranka je dobila po 60 letih novo vodstvo. Šimon Peres, potomec poljskih priseljencev, dobitnik Nobelove nagrade za mir (po mojem mnenju je ni zaslužil niti slučajno), ki je (bil) omniprezentna politična figura tako v Izraelu, kot tudi v mednarodnem prostoru, je bil zamenjan z Amirjem Perecom, maroškim judom arabskega porekla. Moram priznati, da me je to nemalo osupnilo…Danes pa je po Perecovih napovedih laburistična stranka dejansko izstopila iz vladne koalicije pod vodstvom stranke Likud z Arielom Šaronom na čelu in s tem odprla možnost za predčasne parlamentarne volitve marca 2006. Amir Perec je dejal, da je njegov cilj postati prvi “orientalski” (sic!) jud na mestu ministrskega predsednika Izraela.
Slovenska stranka mladih je zagrozila, da bi rada izvedla referendum o protikorupcijski komisiji, ki bi jo rada Janševa koalicija ukinila. Kaj je s temi prekletimi referendumi na Slovenskem? Včasih kar težko verjamem koliko nepotrebnih referendumov se je pri nas že izvedlo, po mojem mnenju pa je le kakšna četrtina spornih vprašanj bila dejansko upravičena do referenduma (npr. referendum o neodvisnosti ali pa za vstop v EU in N.A.T.O.). Le spomnite se referenduma o železnicah ali pa o obratovalnem času trgovin, da referendumu o zakonu RTV niti ne govorim. To niso vprašanja za referendum, pač pa morajo biti njihove rešitve dosežene preko dogovora socialnih partnerjev. Kolikor vem, stane povprečen vsedržavni referendum okoli 600 milijonov tolarjev…, zanimiva bi bila raziskava, ki bi pokazala, kako bi lahko veliko bolj gospodarno porazdelili denar od nepotrebnih referendumov.
Danes sem prvič videl nov Madonnin videospot, se pravi njen najnovejši hit! Jajca…in za povrh vsega še ukradena! Že koj na začetku v ušesa udarijo znani ritmi zimzelenega legendarnega benda Abba, vse kar se v videospotu zgodi pa je, da Madonna razkazuje svojo še vedno dobro rit. Madonna je nedvomno ena tistih nesmrtnih svetovnih zvezd, ki ne bo nikoli utonila v pozabo. Ima namreč nenadjebljiv smisel za prilagajanje, kar dokazuje njena dolgoletna kariera, v kateri je stalno podirala sodobne tabuje in gnala glasbeno industrijo naprej v "svetlo" prihodnost. Madonna je bila svoje čase kontraverzna zvezda, ki pa se je z leti pomehkužila kot še toliko drugih “večnih” glasbenih skupin (samo poglejte bend U2, ki je od uporniških in družbeno-kritičnih komadov, tipa “Sunday bloody sunday”, prešel na komade z refrenom “It’s a beautiful day, aaaa-aaaaa….”. Očitno milijoni na bančnih računih korenito spreminjajo svetovne nazore kameleonskih bendov). V bistvu je smešno, koliko malo morajo zvezde s pedigrejem storiti, da so še vedno aktualne. Pred parimi leti je Madonna zalizala Britney Spears in z njo posnela videospot – juhej – počitnice naslednji 2 leti. Potem je posnela nek dokaj kritičen videospot, ki pa ga je “morala” cenzurirati zaradi zaradi ročne bombe v naročju lika ameriškega predsednika – nastal je videospot, v katerem Madonna koraka in poje pred menjajočimi se zastavami držav v ozadju. Tokrat pa se ji očitno ni dalo skoraj nič, zato je napisala čisto povprečen tekst, sunila Abbin sempl in malo poparadirala svojo zadnjico – uspeh zagotovljen! (v televizijskem dnevniku sem še slišal, da mora baje Madonna včasih dobiti tudi protibolečinsko injekcijo, da sploh lahko razmetava svoje 47-letne boke naokoli)
Takšne poteze so posledica znanega sindroma, zaradi katerega se izdelki (pri)znanih apriori označijo za vrhunske izdelke. Hec je namreč v tem, da če bi se pojavila dva umetnika, Picasso in pa nek neznan aberveznik, ki bi oba prinesla popolnoma enako umetniško remek delo, zrisano le s parimi abstraktnimi črtami, bi Picasso za tiste ušive abstraktne črte pograbil milijone in bi se taiste preklete abstrakne črte po božje častilo, neznanemu abervezniku pa bi se vsi skupaj le pošteno nasmejali in mu z uničujočimi kritikami ubili voljo do življenja. Enako je v šoubiznisu. Če bi neka anonimka z dobro ritjo posnela popolnoma enak videospot, kot ga je Madonna, se ne bi uvrstila niti med prvih 10 na lestvici najboljših pop komadov nekega brezveznega ameriškega mesteca, pozabljenega v gorah Nebraske, Abba pa bi jo tožila za vse kar bi punčara imela v lasti, ker pa je tak videospot posnela THE Madonna, pa je to avtomatsko hit, ki se bo zdaj vrtel naslednjih nekaj mesecev do nezavesti.
Že v prejšnjem tedenskem pušeljcu (ki ga, kot sem na začetku omenil, najdete med zadnjimi objavami) sem se pritožil nad nenadno pretirano aktivnostjo slovenskega predsednika, ki ga serje na mednarodno politični sceni in predsedniku OVSE, intelektualcu, doktorju, literatu, ubermenschu in slovenskemu zunanjemu ministru Dimitriju Ruplu greni življenje. Kljub splošnemu in očitnemu nestrinjanju z Drnovškovim velikim načrtom za Kosovo, le-ta še vedno trmasto vztraja in se trudi dejansko sforsirati svojo “rešitev”, ki bo odnose na Kosovu znatno poslabšala ter postavila nevaren precedan za urejevanje vprašanj o neodvisnosti za nekatere balkanske pokrajine bivše Jugoslavije, v katerih se že sedaj pojavljajo secesionistične ideje (Vojvodina, Črna Gora, Bosna in Hercegovina). Najbolj pa Drnovšku zamerim to, da sem moral dati prav Dimitriju Ruplu, ki je opozoril na dvotirnost slovenske zunanje politike.
Izraelska laburistična stranka je dobila po 60 letih novo vodstvo. Šimon Peres, potomec poljskih priseljencev, dobitnik Nobelove nagrade za mir (po mojem mnenju je ni zaslužil niti slučajno), ki je (bil) omniprezentna politična figura tako v Izraelu, kot tudi v mednarodnem prostoru, je bil zamenjan z Amirjem Perecom, maroškim judom arabskega porekla. Moram priznati, da me je to nemalo osupnilo…Danes pa je po Perecovih napovedih laburistična stranka dejansko izstopila iz vladne koalicije pod vodstvom stranke Likud z Arielom Šaronom na čelu in s tem odprla možnost za predčasne parlamentarne volitve marca 2006. Amir Perec je dejal, da je njegov cilj postati prvi “orientalski” (sic!) jud na mestu ministrskega predsednika Izraela.
Slovenska stranka mladih je zagrozila, da bi rada izvedla referendum o protikorupcijski komisiji, ki bi jo rada Janševa koalicija ukinila. Kaj je s temi prekletimi referendumi na Slovenskem? Včasih kar težko verjamem koliko nepotrebnih referendumov se je pri nas že izvedlo, po mojem mnenju pa je le kakšna četrtina spornih vprašanj bila dejansko upravičena do referenduma (npr. referendum o neodvisnosti ali pa za vstop v EU in N.A.T.O.). Le spomnite se referenduma o železnicah ali pa o obratovalnem času trgovin, da referendumu o zakonu RTV niti ne govorim. To niso vprašanja za referendum, pač pa morajo biti njihove rešitve dosežene preko dogovora socialnih partnerjev. Kolikor vem, stane povprečen vsedržavni referendum okoli 600 milijonov tolarjev…, zanimiva bi bila raziskava, ki bi pokazala, kako bi lahko veliko bolj gospodarno porazdelili denar od nepotrebnih referendumov.
Friday, November 11, 2005
Srčna napaka
Slovenske komercialke gledam zelo, zelo redko. Zavedam se, da obstajajo oddaje kot so “E” in “E+” (žal med E-jema še ne poznam razlike), “Bar” in N oddaj, kjer se ponavadi preko sistema izločanja izbira naj izvajalca (npr. Omar Naber, Popstars ipd…., ko smo že pri tem…, kje pa so “Popstars II”? Kdo ve?). Nastanku, sijaju in zatonu slovenskih “zvezd” ne sledim (ne bi mogel npr. oceniti, kako dobra je Omarjeva kariera od evrovizijskega nastopa naprej), sem pa zadnjič ujel del intervjuja s Sebastjanom…Se ga še kdo spomni? Potem so sledili še Atomik Harmonik in vmes za kratek čas tudi Fredi Miller. Očitno mi je nekako uspelo, da sem za Atomik Harmonik slišal, ko je bil njihov pop prvenec, sedaj legendarna mojstrovina “Brizgalna brizga”, že lanski sneg. Nato pa mi je nekoč uspelo dejansko slišati besedilo tega megahita. Res je obupen. Potem pa sem zadnjič slišal še “lezbično” izvedbo taistega komada. Za zjokat! Rime so res nekaj povsem posebnega. Danes pa sem imel čast slišati in videti videospot neke meni še neznane turbofolk skupine, oziroma dueta…Oči so se mi zasolzile. Del refrena se je glasil nekako: “Hej mali, opala, bi ti z mano tralala?” in takoj sem se spomnil komada Nanananananana. Kako abotno sranje.
“Eeeemmm…, kaj se rima na zaljubljena? Emmm…, AHA! Že vem! Nanananana! Zapel mi je nanananana in takoj sem bila zaljubljena…!” Bravo jest! Juhej! Hit je rojen! Evrovizija, prihajam!”
No, da se vrnem k omenjenemu vidospotu neznanega slovenskega turbofolk dueta…On je deloval kot mladi Gianni Rijavec z rahlo lepotno operacijo in obveznim botoksom. Še oblečen je bil v klasično “obmorsko” playboysko belo poletno oblekico s plapolajočo srajčko – pravi “dalmatinski galeb”. Ona pa je bila seveda blond, imela je velike joške v globokem dekoletju in koščeno rit v hotpantsih – skratka – klasika. Cel videospot je bil posnet pred zelenim ozadjem, ki so ga nadomestili s slikami katastrofalne kvalitete. Frajtonarca je v slogu “na golico” veselo žgala in moški del dueta je pred kamero veselo igral “air-freitoner” (saj veste ne…, “air-guitar” – “air-freitoner”), kamera pa je seveda sledila oblinam dekline, ki se je na vse pretege trudila biti poželjiva. Nisem zdržal več kot pol minute, saj so se mi začeli kisati možgani in spet me je sililo na jok.
Sicer pa se sploh ne čudim, da je prišlo do takšnih komadov, saj nekako izvirajo iz slovenske ponarodele:
“Jest mam pa tako srečno napako, da imam, imam vse ljubce rad…” in potem naprej “Ne boš ti mene zizike majal, ne boš ti men not pa van ga dajal…”
Pred dvemi ali tremi leti poleti je moja boljša polovica povezovala “Kočevsko noč” (mestni festival) in enkrat je bila točka tudi “Mama Manka”, “zvezda” slovenskega filma “Na planincah”. Ježeš, kakšen žur je to bil! Najprej so pobje nažigali folk musko, ki je bila dobra, potem pa je vajeti prevzela “Mama Manka”, ki je pobe nagovorila, da užgejo komad “jest mam pa tako srčno napako…”, “ona” pa je vzneseno pela (za tiste, ki ne veste, “Mama Manka” je nek tip s transvestitskimi in “komedijanstkimi” nagnjenji). Narod se je noro zabaval. Vse mamke v prvih vrstah so se spomnile tistih čarobnih noči na seniku, ko je Franceljnu še stal, “Mama Manka” pa jim je delovala kot mlajša razuzdana sestra. Preprosti ljudje so popadali od smeha, ko je “Mama Manka” prikotalila štos o dveh kmeticah, ki pobirata pridelke. Ena izmed kmetic privleče na dan velik koren in pritakne: “Ta je pa talki kut ut mojga Štefana”, druga vpraša: “Kaj tak velik?” in prva zabije: “Ne! Tak fsran!”
Nimam nič proti temu, da slovenski turbofolk estradniki služijo, toda za tisti denar bi lahko malce dvignili nivo komunikacije, ki je trenutno totalno infantilno kmetavzarski in ponižujoč za javnost.
P.S. V Slovenijo pa se vrača Ceca!
“Eeeemmm…, kaj se rima na zaljubljena? Emmm…, AHA! Že vem! Nanananana! Zapel mi je nanananana in takoj sem bila zaljubljena…!” Bravo jest! Juhej! Hit je rojen! Evrovizija, prihajam!”
No, da se vrnem k omenjenemu vidospotu neznanega slovenskega turbofolk dueta…On je deloval kot mladi Gianni Rijavec z rahlo lepotno operacijo in obveznim botoksom. Še oblečen je bil v klasično “obmorsko” playboysko belo poletno oblekico s plapolajočo srajčko – pravi “dalmatinski galeb”. Ona pa je bila seveda blond, imela je velike joške v globokem dekoletju in koščeno rit v hotpantsih – skratka – klasika. Cel videospot je bil posnet pred zelenim ozadjem, ki so ga nadomestili s slikami katastrofalne kvalitete. Frajtonarca je v slogu “na golico” veselo žgala in moški del dueta je pred kamero veselo igral “air-freitoner” (saj veste ne…, “air-guitar” – “air-freitoner”), kamera pa je seveda sledila oblinam dekline, ki se je na vse pretege trudila biti poželjiva. Nisem zdržal več kot pol minute, saj so se mi začeli kisati možgani in spet me je sililo na jok.
Sicer pa se sploh ne čudim, da je prišlo do takšnih komadov, saj nekako izvirajo iz slovenske ponarodele:
“Jest mam pa tako srečno napako, da imam, imam vse ljubce rad…” in potem naprej “Ne boš ti mene zizike majal, ne boš ti men not pa van ga dajal…”
Pred dvemi ali tremi leti poleti je moja boljša polovica povezovala “Kočevsko noč” (mestni festival) in enkrat je bila točka tudi “Mama Manka”, “zvezda” slovenskega filma “Na planincah”. Ježeš, kakšen žur je to bil! Najprej so pobje nažigali folk musko, ki je bila dobra, potem pa je vajeti prevzela “Mama Manka”, ki je pobe nagovorila, da užgejo komad “jest mam pa tako srčno napako…”, “ona” pa je vzneseno pela (za tiste, ki ne veste, “Mama Manka” je nek tip s transvestitskimi in “komedijanstkimi” nagnjenji). Narod se je noro zabaval. Vse mamke v prvih vrstah so se spomnile tistih čarobnih noči na seniku, ko je Franceljnu še stal, “Mama Manka” pa jim je delovala kot mlajša razuzdana sestra. Preprosti ljudje so popadali od smeha, ko je “Mama Manka” prikotalila štos o dveh kmeticah, ki pobirata pridelke. Ena izmed kmetic privleče na dan velik koren in pritakne: “Ta je pa talki kut ut mojga Štefana”, druga vpraša: “Kaj tak velik?” in prva zabije: “Ne! Tak fsran!”
Nimam nič proti temu, da slovenski turbofolk estradniki služijo, toda za tisti denar bi lahko malce dvignili nivo komunikacije, ki je trenutno totalno infantilno kmetavzarski in ponižujoč za javnost.
P.S. V Slovenijo pa se vrača Ceca!
Wednesday, November 09, 2005
“Dragon slayers” & “Panda huggers”
V eni izmed BBC-jevih analiz naraščajočih kitajskih ekonomskih izmenjav z Evropo in Ameriko ob obisku kitajskega predsednika Hu Jinta-a v Evropi, so Ameriški dvopolarni odnos do kitajskega ekonomskega odpiranja v svet razmejili na “Dragon slayer-je” – uničevalce/ubijalce zmajev in na “Panda hugger-je” – objemovalce pand. Ubijalci zmajev gledajo na Kitajsko kot na trenutno partnerico, ki se bo v bližnji prihodnosti spremenila v novega svetovnega igralca, ki bo lahko resno pariral trenutni ameriški hegemoniji. Ubijalci zmajev si prizadevajo za močno Japonsko in Tajvan, ki bi skupaj z ameriškimi pacifiškimi kapacitetami odvračali pretirano kitajsko aktivnost v svetovni geopolitiki. Objemovalci Pand pa so tisti, ki bi s Kitajsko prijazno ravnali, ali z drugimi besedami, jo v prihodnosti poskušali čimbolj pokupiti in pri tem upali, da se ne zgodi ravno obratno.
Meni se je zdela prispodoba o ubijalcih zmajev in objemovalcih pand blazno zabavna in sem se ob tem krasno nasmejal…
Meni se je zdela prispodoba o ubijalcih zmajev in objemovalcih pand blazno zabavna in sem se ob tem krasno nasmejal…
Thursday, November 03, 2005
Tedenski pušeljc
Niti ena stvar v celem tednu me ni toliko navdahnila, da bi se mi zdela vredna konkretnega Gnevnika! So bili sicer vmes službeni glavolomi in bentenje čez plačilno nedisciplino slovenskega podjetništva, toda to je predolgočasno za objavo. Zato sem se odločil za “tedenski šopek”…
Slovenski predsednik dr. Janez Drnovšek je stopil iz lastne sence in začel klatiti neumnosti okoli statusa Kosova. Predlagal je samostojnost Kosova, nekaj srbskih sakralnih objektov naj bi dobilo eksteritorialni status in bi tako postali nekakšni pravoslavni otočki pod varstvom sil Združenih narodov, Srbi naj bi dobili hudo avtonomijo, srbske izbegljice pa bi naseljevali okoli omenjenih eksteritorialnih otočkov. S tem bi se seveda približali podobni situaciji, kot vlada na Bližnjem vzhodu med Palestinci in Izraelom, ali z drugimi besedami, situacija na Kosovu bi se ob takšni politični ureditvi znatno poslabšala. “Drno go home!”
Slovenski vrli politiki so se zopet pregovarjali okoli napisov za množična grobišča. Na teh so sedaj že napisi, toda po mnenju vladajoče garniture ti niso primerni, oziroma “dovolj objektivni” – zopet bodo torej naumili kakšen poetičen tekst v smislu:
“Žrtvam vojne in povojnega rdečo-revolucionarnega genocida”, koncesijo za izdelovanje bronastih ploščic z zlatimi črkami pa podelili prijateljem, ki jim bo kšeft z državo dobro del. Ko se bo enkrat desna vlada le zamenjala z levo, pa se bo zopet pregovarjalo okoli teh prekletih napisov, nakar bodo rodili napis:
“Žrtvam izdajalske kolaboracionistične zalege in vojne!”, koncesijo pa podelili drugim prijateljem…Skratka, to se mi zdi nepotrebno odvračanje pozornosti z bolj važnih državnih problemov, nepotrebno predrkavanje z zgodovino in nepotrebno zabijanje časa za margialne probleme.
Divjanje pariških tolp se odvija že cel teden! Do sedaj je zgorelo že 200 avtomobilov, divjanje pa se je razširilo na rekordnih 9 pariških okrožij. Pariške oblasti razmišljajo o uvedbi policijske ure! Kaj hudiča je tem “Frenčijem”? Kako to, da po enem tednu ne znajo obvladati pobesnele množice, oborožene s kamni in baklami? Je pa res, da se nasilje le še stopnjuje, saj naj bi člani tolp streljali v reševalna in gasilska vozila. Frenčijem predlagam ogled ciklusa filmov “Žandar iz Saint Tropeja”
V nemirni Afriki se spet kuha…kava! V Etiopskem glavnem mestu Adis Abebi se odvijajo spopadi med vladnimi silami in "opozicijsko drhaljo", do sedaj je bilo ubitih že 42 ljudi. Etiopija in njena severna soseda Eritreja, ki sta pred 5 leti končali vojno, ki je terjala 70.000 žrtev, pa baje ob svoji meji spet kopičita vojsko. Etiopija je največja afriška pridelovalka kave…, me prav zanima, ali se bo kava sedaj podražila in ali lahko Brazilci kompenzirajo izpad pridelka kave…
Seveda pa človek pri pregledu svetovnih dogodkov ne more mimo Amerike. Na dan je izbila novice, da naj bi CIA (ameriška centralno obveščevalna služba) imela poleg vojaških zaporov Gvantanamo na Kubi in Abu Grajb v Iraku, kjer so se dogajali bizarno- sadistični izpadi ameriške soldateske, še nekaj podobnih tajnih zaporov v državah vzhodne Evrope in Azije. “Skrivna mreža zaporov”, kot ji pravijo, naj bi nastala takoj po slavnem trčenju dveh letal v newyorška dvojčka, vanj pa naj bi zapirali sodelavce zloglasne Al-Kaide in druge sumljive ter protidržavniške/protiameriške elemente. Ker američanom njihova lastna zakonodaja ne dopušča tovrstnega vedenja, počno sporne zadeve na tujih ozemljih, za katere ameriška zakonodaja “kao” ne velja (ko jebe Ženevsko konvencijo). Torej, ameriški soldat načelno ne sme mučiti ameriških zapornikov v Ameriki, lahko pa pakistanski soldat (in/ali agent CIE) namesto Američanov muči afganistanske zapornike na Tajskem (kjer naj bi pravtako bil nek skrivni zapor po poročanju Washington posta). Da bi lahko Američani mučili politične nasprotnike, morajo le to početi nekje izven Amerike ali pa nekoga nagovoriti, da to počne namesto njih. Ko smo že ravno pri CII, danes je pred sodišče stopil sedaj že bivši šef kabineta ameriškega podpredsednika, Lewis Libby, ki je bil obtožen lažnega pričanja, razkritja skrivne identitete CIIne agentke in oviranje dveh preiskav. Kazen bi se lahko gibala do 30 let zapora in milijona dolarjev kazni. Se je pa Libby pred kamerami prikazal na berglah, da bi pokazal, kako nemočna žrtev pravzaprav je! Matr, kako mi gre to na jetra! Čim je kakšen “debel maček” obtožen česa velikega, se le ta spremeni v ubogega invalida, ki zaradi zdravstvenih razlogov šprica zaslišanja in je sploh bogi (kar spomnite se Marjana Podobnika po prečkanju meje s Hrvaško, kjer ga je hrvaški carinik porinil preko plank. Še 3 mesece je nosil opornico za roko in se pritoževal nad neevropskim vedenjem barbarskih Hrvatov. Ali pa Michaela Jacksona…”Joj, Michael pa danes ne more na obravnavo, ker je izgubil svoj najljubši nos pa malce je tudi prehlajen pa kanarček se mu je stegnil in je sedaj v fazi žalovanja…Družbo pa mu dela Maculay Culkin s skupinico mladoletnih skavtov…”)
In kam se je kar naenkrat izgubila ptičja gripa? Kaj je že SARS?
Slovenski predsednik dr. Janez Drnovšek je stopil iz lastne sence in začel klatiti neumnosti okoli statusa Kosova. Predlagal je samostojnost Kosova, nekaj srbskih sakralnih objektov naj bi dobilo eksteritorialni status in bi tako postali nekakšni pravoslavni otočki pod varstvom sil Združenih narodov, Srbi naj bi dobili hudo avtonomijo, srbske izbegljice pa bi naseljevali okoli omenjenih eksteritorialnih otočkov. S tem bi se seveda približali podobni situaciji, kot vlada na Bližnjem vzhodu med Palestinci in Izraelom, ali z drugimi besedami, situacija na Kosovu bi se ob takšni politični ureditvi znatno poslabšala. “Drno go home!”
Slovenski vrli politiki so se zopet pregovarjali okoli napisov za množična grobišča. Na teh so sedaj že napisi, toda po mnenju vladajoče garniture ti niso primerni, oziroma “dovolj objektivni” – zopet bodo torej naumili kakšen poetičen tekst v smislu:
“Žrtvam vojne in povojnega rdečo-revolucionarnega genocida”, koncesijo za izdelovanje bronastih ploščic z zlatimi črkami pa podelili prijateljem, ki jim bo kšeft z državo dobro del. Ko se bo enkrat desna vlada le zamenjala z levo, pa se bo zopet pregovarjalo okoli teh prekletih napisov, nakar bodo rodili napis:
“Žrtvam izdajalske kolaboracionistične zalege in vojne!”, koncesijo pa podelili drugim prijateljem…Skratka, to se mi zdi nepotrebno odvračanje pozornosti z bolj važnih državnih problemov, nepotrebno predrkavanje z zgodovino in nepotrebno zabijanje časa za margialne probleme.
Divjanje pariških tolp se odvija že cel teden! Do sedaj je zgorelo že 200 avtomobilov, divjanje pa se je razširilo na rekordnih 9 pariških okrožij. Pariške oblasti razmišljajo o uvedbi policijske ure! Kaj hudiča je tem “Frenčijem”? Kako to, da po enem tednu ne znajo obvladati pobesnele množice, oborožene s kamni in baklami? Je pa res, da se nasilje le še stopnjuje, saj naj bi člani tolp streljali v reševalna in gasilska vozila. Frenčijem predlagam ogled ciklusa filmov “Žandar iz Saint Tropeja”
V nemirni Afriki se spet kuha…kava! V Etiopskem glavnem mestu Adis Abebi se odvijajo spopadi med vladnimi silami in "opozicijsko drhaljo", do sedaj je bilo ubitih že 42 ljudi. Etiopija in njena severna soseda Eritreja, ki sta pred 5 leti končali vojno, ki je terjala 70.000 žrtev, pa baje ob svoji meji spet kopičita vojsko. Etiopija je največja afriška pridelovalka kave…, me prav zanima, ali se bo kava sedaj podražila in ali lahko Brazilci kompenzirajo izpad pridelka kave…
Seveda pa človek pri pregledu svetovnih dogodkov ne more mimo Amerike. Na dan je izbila novice, da naj bi CIA (ameriška centralno obveščevalna služba) imela poleg vojaških zaporov Gvantanamo na Kubi in Abu Grajb v Iraku, kjer so se dogajali bizarno- sadistični izpadi ameriške soldateske, še nekaj podobnih tajnih zaporov v državah vzhodne Evrope in Azije. “Skrivna mreža zaporov”, kot ji pravijo, naj bi nastala takoj po slavnem trčenju dveh letal v newyorška dvojčka, vanj pa naj bi zapirali sodelavce zloglasne Al-Kaide in druge sumljive ter protidržavniške/protiameriške elemente. Ker američanom njihova lastna zakonodaja ne dopušča tovrstnega vedenja, počno sporne zadeve na tujih ozemljih, za katere ameriška zakonodaja “kao” ne velja (ko jebe Ženevsko konvencijo). Torej, ameriški soldat načelno ne sme mučiti ameriških zapornikov v Ameriki, lahko pa pakistanski soldat (in/ali agent CIE) namesto Američanov muči afganistanske zapornike na Tajskem (kjer naj bi pravtako bil nek skrivni zapor po poročanju Washington posta). Da bi lahko Američani mučili politične nasprotnike, morajo le to početi nekje izven Amerike ali pa nekoga nagovoriti, da to počne namesto njih. Ko smo že ravno pri CII, danes je pred sodišče stopil sedaj že bivši šef kabineta ameriškega podpredsednika, Lewis Libby, ki je bil obtožen lažnega pričanja, razkritja skrivne identitete CIIne agentke in oviranje dveh preiskav. Kazen bi se lahko gibala do 30 let zapora in milijona dolarjev kazni. Se je pa Libby pred kamerami prikazal na berglah, da bi pokazal, kako nemočna žrtev pravzaprav je! Matr, kako mi gre to na jetra! Čim je kakšen “debel maček” obtožen česa velikega, se le ta spremeni v ubogega invalida, ki zaradi zdravstvenih razlogov šprica zaslišanja in je sploh bogi (kar spomnite se Marjana Podobnika po prečkanju meje s Hrvaško, kjer ga je hrvaški carinik porinil preko plank. Še 3 mesece je nosil opornico za roko in se pritoževal nad neevropskim vedenjem barbarskih Hrvatov. Ali pa Michaela Jacksona…”Joj, Michael pa danes ne more na obravnavo, ker je izgubil svoj najljubši nos pa malce je tudi prehlajen pa kanarček se mu je stegnil in je sedaj v fazi žalovanja…Družbo pa mu dela Maculay Culkin s skupinico mladoletnih skavtov…”)
In kam se je kar naenkrat izgubila ptičja gripa? Kaj je že SARS?
Friday, October 28, 2005
Dr. Strangelove
»Kot je rekel že ajatola Homeini…, Izrael je treba zbrisati z zemljevida!« je dejal iranski predsednik Ahmadinejad, svet pa v luft…, upravičeno! Dokler nisem slišal tega izpada iranskega predsednika, sem bil mnenja, da je Iran upravičen do uporabe jedrske tehnologije za civilne namene, pa konec koncev tudi za izgradnjo jedrskega orožja, saj ne bi bil edini, ki bi ga imel (do sedaj se mi ni zdelo iransko posedovanje jedrskega orožja nič nevarnejše od pakistanskega ali indijskega). Sedaj sem mnenje spremenil…, Iranci bi morali s strani Varnostnega sveta Združenih narodov fasati moratorij na uporabo jedrske energije za 10 let, do jedrskega orožja pa ne bi smeli priti sploh, dokler so na oblasti fanatiki (to bi moralo seveda veljati tudi za ZDA…, toda o tem kdaj drugič…)! Ne spomnim se namreč kdaj je nazadnje kakšna država grozila z uničenjem drugi (se mi zdi, da se je nazadnje »uradno« to dogajalo med drugo svetovno vojno)…, vsaj ne tako neposredno, kot je to predstavil Ahmadinejad.
Ne bom zanikal, da mi gredo ravnanja Izraela pošteno na jetra. Tudi v Izraelu se vera in politika prekleto močno mešata (čeprav tega ne priznajo), saj trenutna sekularna ureditev države stoji na jako majavih temeljih. Za sioniste je znano, da imajo nenadjebljiv občutek večvrednosti in, da gre pri sionizmu za vrsto rasizma. Drug problem Izraela je njegova militantna naravnanost, ki s pomočjo sodobne ameriške vojaške opreme deluje precej destruktivno. Tudi izraelski voditelji, tako v preteklosti kot tudi sedaj, imajo precej skrajna stališča okoli svojih arabskih sosed, ne spomnim pa se, da bi visoki izraelski predstavniki kdaj grozili z izbrisom kakšne arabske države z zemljevida.
Tudi Pakistan je poln verskih skrajnežev in poseduje jedrsko orožje, ima pa svet zaenkrat pač to srečo, da je pakistanski predsednik general Pervez Mušaraf (ki je na oblast prišel z vojaškim pučem brez prelite kaplje krvi leta 1999) relativno miren človek, ki pa je postal v vojni proti terorizmu trden zaveznik zahoda (kar je, moram priznati, bila jako modra Mušarafova diplomatska poteza). Zanimivo je, da se je po hladni vojni koncept »jedrskega odvračanja« (iz ang. »nuclear deterrent«) preselil v Kašmir.
Nobenega dvoma ni, da je Iran versko konzervativna, totalitaristična in celo skrajno nazadnjaška država, toda to je njihov problem. Ko pa padejo očitne grožnje s strani takšne države drugi državi, pa to postane problem celega sveta. Sicer pa je obnašanje iranskih državnih vrhov tudi zelo hipokritsko. Namreč iranski obrat nazaj v kameno dobo se je začel s Homeinijevo revolucijo, s katero je stari ajatola iz principa obrnil Iran v diametralno nasprotno smer razvijajočega se sveta. Internet, satelitska televizija, mobilna telefonija in podobne pridobitve sodobnega sveta so v Iranu prepovedane (ali pa vsaj inkvizicijsko cenzurirane), so pa danes izstrelili svoj prvi umetni satelit in trudijo se, da bi si pridobili jedrske kapacitete. V čem je torej finta, da lastno ljudstvo stradaš napredka, ki ga omogočaš samo eliti in državni vojski? Iran ima precej velik delež mlade in nezadovoljne populacije, ki si želi sprememb, vendar nove iranske revolucije na žalost še ni na obzorju…
P.S. Splošen obstoj jedrskega orožja je eno veliko sranje, a hkrati tudi stvarno dejstvo, ki ga je treba vzeti v obzir v mednarodnih odnosih, kjer na žalost darwinistična geopolitika še vedno igra glavno vlogo. Zgodovina je pokazala, da so manijaki, ki so imeli preveč moči, to tudi s pridom izkoriščali in posledično naredili neprecenljivo škodo. Kdo dvomi, da Hitler ne bi zabrisal »bombe«, če bi jo imel? Iz tega sledi, da je preprečevanje širjenja jedrskega orožja za svet zelo pomembno, toda to preprečevanje nima nobenega smisla, če se ne razorožujejo tudi tiste države, ki jedrsko orožje že imajo, te države pa se nikoli ne bodo odpovedale svojemu jedrskemu arzenalu ravno zaradi geopolitike, saj ni nihče tako zaupljiv, da bi uničil lastno jedrsko orožje ter upal, da bodo ostali storili taisto.
P.P.S. Toplo priporočam ogled filma "Dr. Strangelove
or: How I learned to stop worrying and love the bomb", režiserja Stanleya Kubricka
Ne bom zanikal, da mi gredo ravnanja Izraela pošteno na jetra. Tudi v Izraelu se vera in politika prekleto močno mešata (čeprav tega ne priznajo), saj trenutna sekularna ureditev države stoji na jako majavih temeljih. Za sioniste je znano, da imajo nenadjebljiv občutek večvrednosti in, da gre pri sionizmu za vrsto rasizma. Drug problem Izraela je njegova militantna naravnanost, ki s pomočjo sodobne ameriške vojaške opreme deluje precej destruktivno. Tudi izraelski voditelji, tako v preteklosti kot tudi sedaj, imajo precej skrajna stališča okoli svojih arabskih sosed, ne spomnim pa se, da bi visoki izraelski predstavniki kdaj grozili z izbrisom kakšne arabske države z zemljevida.
Tudi Pakistan je poln verskih skrajnežev in poseduje jedrsko orožje, ima pa svet zaenkrat pač to srečo, da je pakistanski predsednik general Pervez Mušaraf (ki je na oblast prišel z vojaškim pučem brez prelite kaplje krvi leta 1999) relativno miren človek, ki pa je postal v vojni proti terorizmu trden zaveznik zahoda (kar je, moram priznati, bila jako modra Mušarafova diplomatska poteza). Zanimivo je, da se je po hladni vojni koncept »jedrskega odvračanja« (iz ang. »nuclear deterrent«) preselil v Kašmir.
Nobenega dvoma ni, da je Iran versko konzervativna, totalitaristična in celo skrajno nazadnjaška država, toda to je njihov problem. Ko pa padejo očitne grožnje s strani takšne države drugi državi, pa to postane problem celega sveta. Sicer pa je obnašanje iranskih državnih vrhov tudi zelo hipokritsko. Namreč iranski obrat nazaj v kameno dobo se je začel s Homeinijevo revolucijo, s katero je stari ajatola iz principa obrnil Iran v diametralno nasprotno smer razvijajočega se sveta. Internet, satelitska televizija, mobilna telefonija in podobne pridobitve sodobnega sveta so v Iranu prepovedane (ali pa vsaj inkvizicijsko cenzurirane), so pa danes izstrelili svoj prvi umetni satelit in trudijo se, da bi si pridobili jedrske kapacitete. V čem je torej finta, da lastno ljudstvo stradaš napredka, ki ga omogočaš samo eliti in državni vojski? Iran ima precej velik delež mlade in nezadovoljne populacije, ki si želi sprememb, vendar nove iranske revolucije na žalost še ni na obzorju…
P.S. Splošen obstoj jedrskega orožja je eno veliko sranje, a hkrati tudi stvarno dejstvo, ki ga je treba vzeti v obzir v mednarodnih odnosih, kjer na žalost darwinistična geopolitika še vedno igra glavno vlogo. Zgodovina je pokazala, da so manijaki, ki so imeli preveč moči, to tudi s pridom izkoriščali in posledično naredili neprecenljivo škodo. Kdo dvomi, da Hitler ne bi zabrisal »bombe«, če bi jo imel? Iz tega sledi, da je preprečevanje širjenja jedrskega orožja za svet zelo pomembno, toda to preprečevanje nima nobenega smisla, če se ne razorožujejo tudi tiste države, ki jedrsko orožje že imajo, te države pa se nikoli ne bodo odpovedale svojemu jedrskemu arzenalu ravno zaradi geopolitike, saj ni nihče tako zaupljiv, da bi uničil lastno jedrsko orožje ter upal, da bodo ostali storili taisto.
P.P.S. Toplo priporočam ogled filma "Dr. Strangelove
or: How I learned to stop worrying and love the bomb", režiserja Stanleya Kubricka
Thursday, October 27, 2005
Kiborgi so tu...
Iraško ljudstvo je kljub kljubovanju sunitskega dela prebivalstva sprejelo osnutek ustave! Hura! Demokracija se je končno vselila! Moj dober prijatelj, George Bush mlajši, je ponosen na svoje iraške brate, v Iraku pa je padel dva tisoči ameriški vojak. Pojavljajo se ocene, da bodo morali Američani ostati v Iraku še kar nekaj let, omenja se celo, da bodo v Iraku tudi po letu 2008, ko bo Amerika imela že novega predsednika, ki bo bržkone nadaljeval križarsko vojno proti svetovnemu terorizmu. Kaj pa ranjenci med ameriško soldatesko? Teh je iz Iraka že 15.000, toda nekateri bodo šli nazaj na fronto!
Pred časom sem na CNN-u gledal prispevek o ranjenemu ameriškemu soldatu, ki mu je mina v Iraku odtrgala nogo od kolena navzdol. Dobil je protezo, z njo pa je po okrevanju že parkrat zmagal na maratonih za invalide in tudi na kolesarskih dirkah. Nesrečno izgubo polovice noge so prikazali kot zgodbo o uspehu in, ko so ga na koncu prispevka vprašali »Kaj pa sedaj?«, jim je bedak odgovoril, da gre nazaj v vojsko. Sprva sem pomislil »Okej, fantu so dali v zameno za žrtvovanje noge domovini administrativno službo v vojski!«, toda ne, tip je nasmejano razlagal, da gre nazaj v aktivno služenje vojske. Še vedno nisem mogel verjeti in si stvar razložil, da bo najbrž postal inštruktor ali kaj podobnega, toda ne! Izguba noge očitno ni dovolj in očitno si je tip zaželel, da bi se tudi njegovo ime vklesalo na tisti slavni zid v Washingtonu, kjer so napisana vsa imena ameriških soldatov, ki so skozi zgodovino dali svoja življenja domovini. Tip se je pohvalil, da bo prvi »hendikepirani« ameriški vojak, ki se bo vrnil v aktivno služenje vojske v Irak in za njim bodo prišli še drugi! Seveda! Kaj pa je to, če vojaku fali noga, roka ali kakšen drug del telesa? Sodobna tehnologija bo slej ko prej naredila kiborge, ki se bodo bili do bridkega konca, ne glede na manjko ekstremitet! Zakaj bi bil invalidni vojak breme družbi, ko pa je lahko še vedno koristen kanonfutr?
Da pa se zna umik iz okupirane države zavleči tudi v več desetletij (v več kot pol stoletja, če smo čisto iskreni) pa dokazuje primer ameriške baze na Japonskem. Lokalne oblasti na Okinawi (japonski otok, južno od glavnih štirih japonskih otokov in hkrati otok, s katerega je vzletelo letalo »Enola Gay«, ki je Hiroshimo spremenila v sončni prah) se že 10 let trudijo, da bi se ameriška baza od tam odstranila, oziroma prestavila. Ko so leta 1995 trije ameriški vojaki posilili lokalno šolarko, so Japonci zahtevali umik Američanov, umik pa se je spremenil v dogovarjanje kam bazo prestaviti. Američani namreč ocenjujejo, da japonske vojaške sile še niso sposobne same prevzeti nadzora nad tem delom sveta, zato bodo ostali toliko časa, dokler se japonske obrambne sile ne postavijo dokončno na noge. Zaradi pritiska lokalne javnosti, se je ameriška vojska odločila, da bi rada bazo prestavila na koralni greben pri mestu Henoko na Okinawi. Seveda so okoljevarstveniki ponoreli in prav je tako. Postavljanje vojaške baze na koralni greben (ki jih je po svetu čedalje manj, so pa nepogrešljiv del oceanske favne – korale so namreč živali) je prekleto cinična poteza, ki dokazuje, da je Američanom popolnoma vseeno za naravo (da so Američani preskusili svojo prvo vodikovo bombo na atolu Bikini, so najprej nasilno preselili celotne vaške skupnosti, potem pa raj na zemlji spremenili v radioaktivno oazo).
Američani pa so dobili žegen za postavitev dveh vojaških baz v Romuniji, v bližini Črnega morja, da bodo tako bližje kriznim žariščem Bližnjega vzhoda, kavkaški regiji in srednji Aziji. V Romunijo se bo privalilo 5000 ameriških soldatov. Vse ameriške vojake je treba čimprej spraviti iz Evrope, ne pa jih doseljevati!
Pred časom sem na CNN-u gledal prispevek o ranjenemu ameriškemu soldatu, ki mu je mina v Iraku odtrgala nogo od kolena navzdol. Dobil je protezo, z njo pa je po okrevanju že parkrat zmagal na maratonih za invalide in tudi na kolesarskih dirkah. Nesrečno izgubo polovice noge so prikazali kot zgodbo o uspehu in, ko so ga na koncu prispevka vprašali »Kaj pa sedaj?«, jim je bedak odgovoril, da gre nazaj v vojsko. Sprva sem pomislil »Okej, fantu so dali v zameno za žrtvovanje noge domovini administrativno službo v vojski!«, toda ne, tip je nasmejano razlagal, da gre nazaj v aktivno služenje vojske. Še vedno nisem mogel verjeti in si stvar razložil, da bo najbrž postal inštruktor ali kaj podobnega, toda ne! Izguba noge očitno ni dovolj in očitno si je tip zaželel, da bi se tudi njegovo ime vklesalo na tisti slavni zid v Washingtonu, kjer so napisana vsa imena ameriških soldatov, ki so skozi zgodovino dali svoja življenja domovini. Tip se je pohvalil, da bo prvi »hendikepirani« ameriški vojak, ki se bo vrnil v aktivno služenje vojske v Irak in za njim bodo prišli še drugi! Seveda! Kaj pa je to, če vojaku fali noga, roka ali kakšen drug del telesa? Sodobna tehnologija bo slej ko prej naredila kiborge, ki se bodo bili do bridkega konca, ne glede na manjko ekstremitet! Zakaj bi bil invalidni vojak breme družbi, ko pa je lahko še vedno koristen kanonfutr?
Da pa se zna umik iz okupirane države zavleči tudi v več desetletij (v več kot pol stoletja, če smo čisto iskreni) pa dokazuje primer ameriške baze na Japonskem. Lokalne oblasti na Okinawi (japonski otok, južno od glavnih štirih japonskih otokov in hkrati otok, s katerega je vzletelo letalo »Enola Gay«, ki je Hiroshimo spremenila v sončni prah) se že 10 let trudijo, da bi se ameriška baza od tam odstranila, oziroma prestavila. Ko so leta 1995 trije ameriški vojaki posilili lokalno šolarko, so Japonci zahtevali umik Američanov, umik pa se je spremenil v dogovarjanje kam bazo prestaviti. Američani namreč ocenjujejo, da japonske vojaške sile še niso sposobne same prevzeti nadzora nad tem delom sveta, zato bodo ostali toliko časa, dokler se japonske obrambne sile ne postavijo dokončno na noge. Zaradi pritiska lokalne javnosti, se je ameriška vojska odločila, da bi rada bazo prestavila na koralni greben pri mestu Henoko na Okinawi. Seveda so okoljevarstveniki ponoreli in prav je tako. Postavljanje vojaške baze na koralni greben (ki jih je po svetu čedalje manj, so pa nepogrešljiv del oceanske favne – korale so namreč živali) je prekleto cinična poteza, ki dokazuje, da je Američanom popolnoma vseeno za naravo (da so Američani preskusili svojo prvo vodikovo bombo na atolu Bikini, so najprej nasilno preselili celotne vaške skupnosti, potem pa raj na zemlji spremenili v radioaktivno oazo).
Američani pa so dobili žegen za postavitev dveh vojaških baz v Romuniji, v bližini Črnega morja, da bodo tako bližje kriznim žariščem Bližnjega vzhoda, kavkaški regiji in srednji Aziji. V Romunijo se bo privalilo 5000 ameriških soldatov. Vse ameriške vojake je treba čimprej spraviti iz Evrope, ne pa jih doseljevati!
Barov Boom
Včeraj sem iz »zaupnih virov« izvedel, da gre finančno oddaji »Bar« prekleto dobro in, da bodo po pričakovanjih nabrali toliko denarja, da bodo lahko z njim začeli snemati novo »veliko bratsko« oddajo »survivor« (prev. v slo. po Toporišiču = »preživelec«). Seveda naše televizije, pa naj bo to nacionalka ali pa komercialke, ne premorejo toliko domišljije, da bi si enkrat za spremembo omislili avtorsko in ne spet le licenčno »zabavno« oddajo.
Za tiste, ki se še niste srečali z oddajo »survivor« naj povem, da se ta na ameriški televiziji CBS vrti že kar nekaj sezon (ne vem koliko natančno, mislim pa, da že vsaj 7 ali 8 sezon), koncept pa je ta, da se zbere cca. 16 ljudi, ki se jih praktično brez vsega za 40 dni zadega na nek zapuščen otoček v Polineziji in se jih prepusti kombinaciji starodavnega in sodobnega darwinizma. Te ljudi razdelijo v dve skupini, potem pa ti dve skupini medsebojno tekmujeta vsak drug dan v dveh različnih tipih izzivov. En tip je ta, da se zmagovalni ekipi podeli imuniteto, kar pomeni, da mora poraženi klan z večinskim volilnim sistemom izločiti enega svojega člana, drugi tip pa zmagovalcem prinese kakšno luksuzno dobrino, kot naprimer kalorično hrano, trnek za lovljenje rib, tuš s sladko vodo ali kakšno drugo civilizacijsko komoditeto, ki na zapuščenih otokih pač niso dostopne. Ko se število tekmovalcev zreducira na kakšnih 10, pa se začne individualna tekma za en milijon dolarjev, ki ga pobere zadnji »preživelec«.
Ko sem prvič videl survivorja, me je zadeva precej potegnila, tudi druga sezona mi je bila še zanimiva na »fast forward«, tretje pa nisem več mogel gledati. Najbolj všečna mi je bila sociološko antropološka komponenta te serije, saj se iz prijaznih ljudi, ki so sprva tvoji sotrpini in »ekipni igralci« izvalijo divji liberal-kapitalistični egomanijaki v kiklah iz palminih listov. Zanimivo je tudi to, da se npr. v neki ekipi najde človek, ki odlično lovi ribe in je zato cela skupina prehranjena ter ima za izzive dovolj energije, druga skupina pa je kup pohlepnih lenob, kjer vsi stradajo, ker nimajo lovca in to se pozna, ker zaradi pomanjkanja moči pušijo izzive. V neki seriji (odvijala se je v avstralskem »outbacku«) je en izmed tekmovalcev uklal divjega prašiča in prehranil svojo pleme, čeprav so mu dekleta, ki so se pravtako mastila z ubogim veprom, uboj le tega močno zamerila in tip ni prestal prvega demokratičnega izločanja.
Hrvati že snemajo licenčnega survivorja (ime hrvaškega otoka, na katerem se dogaja, sem pozabil), ne vem pa kje naj bi to snemali v Sloveniji, saj je naš edini otok rahlo premajhen, Kočevski gozd pa spet ni tako velik! Morda v Iškem Vintgarju?
P.S. Po slovenskih soldatih so tudi naši policaji dobili svoje fajmoštre, delitev cerkve od države pa je vse bolj zabrisana! Naj se banda klerikalna neha vmešavati v državo (ter krasti triglavski narodni park) in vice versa! So smetarji naslednji upravičenci dušnega miru?
Za tiste, ki se še niste srečali z oddajo »survivor« naj povem, da se ta na ameriški televiziji CBS vrti že kar nekaj sezon (ne vem koliko natančno, mislim pa, da že vsaj 7 ali 8 sezon), koncept pa je ta, da se zbere cca. 16 ljudi, ki se jih praktično brez vsega za 40 dni zadega na nek zapuščen otoček v Polineziji in se jih prepusti kombinaciji starodavnega in sodobnega darwinizma. Te ljudi razdelijo v dve skupini, potem pa ti dve skupini medsebojno tekmujeta vsak drug dan v dveh različnih tipih izzivov. En tip je ta, da se zmagovalni ekipi podeli imuniteto, kar pomeni, da mora poraženi klan z večinskim volilnim sistemom izločiti enega svojega člana, drugi tip pa zmagovalcem prinese kakšno luksuzno dobrino, kot naprimer kalorično hrano, trnek za lovljenje rib, tuš s sladko vodo ali kakšno drugo civilizacijsko komoditeto, ki na zapuščenih otokih pač niso dostopne. Ko se število tekmovalcev zreducira na kakšnih 10, pa se začne individualna tekma za en milijon dolarjev, ki ga pobere zadnji »preživelec«.
Ko sem prvič videl survivorja, me je zadeva precej potegnila, tudi druga sezona mi je bila še zanimiva na »fast forward«, tretje pa nisem več mogel gledati. Najbolj všečna mi je bila sociološko antropološka komponenta te serije, saj se iz prijaznih ljudi, ki so sprva tvoji sotrpini in »ekipni igralci« izvalijo divji liberal-kapitalistični egomanijaki v kiklah iz palminih listov. Zanimivo je tudi to, da se npr. v neki ekipi najde človek, ki odlično lovi ribe in je zato cela skupina prehranjena ter ima za izzive dovolj energije, druga skupina pa je kup pohlepnih lenob, kjer vsi stradajo, ker nimajo lovca in to se pozna, ker zaradi pomanjkanja moči pušijo izzive. V neki seriji (odvijala se je v avstralskem »outbacku«) je en izmed tekmovalcev uklal divjega prašiča in prehranil svojo pleme, čeprav so mu dekleta, ki so se pravtako mastila z ubogim veprom, uboj le tega močno zamerila in tip ni prestal prvega demokratičnega izločanja.
Hrvati že snemajo licenčnega survivorja (ime hrvaškega otoka, na katerem se dogaja, sem pozabil), ne vem pa kje naj bi to snemali v Sloveniji, saj je naš edini otok rahlo premajhen, Kočevski gozd pa spet ni tako velik! Morda v Iškem Vintgarju?
P.S. Po slovenskih soldatih so tudi naši policaji dobili svoje fajmoštre, delitev cerkve od države pa je vse bolj zabrisana! Naj se banda klerikalna neha vmešavati v državo (ter krasti triglavski narodni park) in vice versa! So smetarji naslednji upravičenci dušnega miru?
Tuesday, October 18, 2005
Asociacija in duhamorno naključje
Včeraj sem prebral blog prijatelja Jožeta (Jocohud), ki je s svojo drago ravno vstopil v t.i. “zaključno” fazo preseljevanja v novo domovanje. Ko se človek seli, se mu kaj kmalu zvrsti kup nepotrebnih problemov, ki se vrinejo samo zaradi nesposobnosti ali neprizadevnosti različnih obrtnikov in/ali trgovin. Vedno prisotne neprijetne preseljevalne in opremljevalne peripetije večini poženejo kri po žilah, moji glavi pa priskrbijo učinek ekonom lonca tik pred piskom pare. In bilo jih je mnogo! S punco Tanjo sva se namreč letošnjega marca preselila v novo domovanje in zato Jožeta še kako dobro razumem.
Asociacijo v naslovu sem torej pojasnil in to nas privede do duhamornega naključja. Ob prevzemu spalnične omare marca meseca, sva dobila 6 kotnih polic namesto navadnih polic in “T”- elementa. Padla je pritožba in minil je dober mesec. Zanimivo je bilo tudi to, da je bil na paketu z napačnimi policami napisan priimek človeka, kateremu je bil očitno namenjen in, da sva to Rutarju tudi omenila skupaj z domnevo, da ima mogoče prav ta človek najine prave police, a na najin komentar ni imel nihče nič za povedati. Rutar ni kazal interesa za prevzem paketa, ki ga je očitno čakal nekdo drug in, ki je bil tudi prav gotovo besen kot ris. Če pa so v Rutarju mislili, da jim bom sam na lastne stroške dostavljal nekaj, kar je zaradi njihove šlamparije pristalo v mojih rokah, v resnici pa pripada nekomu drugemu, pa se bridko motijo. Isto si je gotovo mislil človek, ki je dobil najine police z jasnimi podatki pravega prejemnika in prav nič mu ne zamerim. Ker na vse skupaj ni bilo nobenega bistvenega odziva, razen standardnega “Bomo uredili, gospod!”, sva po dveh mesecih začela najedati, češ “Kje so preklete police?”. Naslednji mesec sva dobila klic, da so manjkajoči deli vendarle prispeli in, da jih lahko prevzameva. Ne samo to, da me je odnos “Zdaj so police tle, pridi jih iskat!” spravil v zelo pasje razpoloženje, tudi brzina njihovega odziva me je tako razdražila, da nisem šel po police vsaj še en mesec. Ko sem se na prevzemnem terminalu nekega popoldneva končno prikazal, mi je dečko za šalterjem razložil, da se jim je sesul računalniški sistem in, da mi ne more pomagati, ker se mu niti pod razno ne sanja, v katerem delu ogromnega skladišča je majhen paketek s parimi policami in enim “T” – elementom.
“Me boste poklicali, ko boste spravili računalniški sistem spet na noge?”, sem zganjal optimista
“Seveda! Če pa ne, pa nas pokličite vi!”, mi je prijazno dejal dečko za šalterjem
Ni se mi dalo prerekati, da je to, da me obvesti o možnosti prevzema reklamirane in že plačane robe njegova dolžnost, ne pa moj problem. V naslednjih dveh dneh sistema niso vzpostavili, po tretjem dnevu pa sem se naveličal poslušanja klaviaturnih izdrkancij zimzelenega Richarda Claydermana med čakanjem na pristojno osebje, minilo pa je še par mesecev.
Pred enim mesecem so se iz Rutarja spet oglasili, tokrat z “Vaše police so tu že celo večnost, zakaj jih vendar ne prevzamete?”. Mine še en mesec. Danes pa moja draga pokliče Rutarjev prevzemni terminal in prosi, če lahko odprejo paket in preverijo, če so v njem res pravi deli.
“Emmm,…gospa…, tuki je en “Eck element boden”, saj je to dno kotne omare, ne?”
“Da…, to kar ste ravnokar prebrali JE dno kotne omare…, mi pa ne potrebujemo prekletega “eck element boden”, temveč par polic in klinčev “T” – element!”
“Emm…, aja? No…Vse bomo uredili, gospa…, mogoče že prihodnji teden…”
AJA!?? A prihodnji teden, al kaj? Kaj to pomeni, da je jutri že sreda in, da skladišče v Avstriji ne dela, kar pomeni, da bo skladišče v Avstriji izvedelo o napaki v četrtek popoldan, ko pa itak noben več ne dela, ker se vsi pripravljajo na težko pričakovani petek, ko pa SPLOH noben nič več ne dela? Tako mine vikend s ponedeljkom, ko se vsi še bolj ali manj ogrevajo za nov delavni teden, v torek popoldan nekdo v Avstriji opazi pritožbo in jo da na kup k ostalim pritožbam, ki se jih obdeluje enkrat tedensko in sicer ob torkih dopoldan. Mine še en teden. Pritožba se obravnava in nalog za napotitev pravih delov se da na kupček v četrtek popoldan, naloge pa se zbira le vsake 14 dni in to ob sredah popoldan. Ker pa so vmes še prazniki, se celotna birokratska veriga premakne še za deset dni. Ko nalogi pridejo v skladišče, jih na dan obravnavajo le 20, vseh nalogov pa je nekaj sto. Nalog pade v roke delavcu, ki ima v petek dopoldan za seboj že nekaj petkovih pirčov, zato nalog pozabi v skladišču, ki pa ga naslednjo sredo najde nadzornik, ki zaradi delavčeve malomarnosti tega odpusti. Dobava manjkajočih polic se dodatno zavleče, ker morajo vso birokracijo in naročila prestaviti z odpuščenega na svežega delavca, ki pa potrebuje en mesec, da se dobro ulaufa v novo službo. Ker se je novinec tako gnal, so ga kolegi skušali umiriti s tem, da so mu, ko ni bil pozoren, zamenjali pakete na vozičku. In tako nam pri Rutarju obelodanijo, da nas čaka “Eck element boden”!
Za konec naj povem, da samo s časom postanejo tovrstne zgodbe prekleto zabavne, v trenutku odvijanja pa so za ponoret! T.i. “Zaključna” faza preseljevanja je samo mit, saj ne obstaja…
P.S. Z vami sem delil le mojo plat medalje še nedokončanih dogodivščin s policami iz Rutarja, drugo plat pa pozna moja boljša polovica, kateri vsaka čast za jeklene živce med skupnim preseljevanjem.
Asociacijo v naslovu sem torej pojasnil in to nas privede do duhamornega naključja. Ob prevzemu spalnične omare marca meseca, sva dobila 6 kotnih polic namesto navadnih polic in “T”- elementa. Padla je pritožba in minil je dober mesec. Zanimivo je bilo tudi to, da je bil na paketu z napačnimi policami napisan priimek človeka, kateremu je bil očitno namenjen in, da sva to Rutarju tudi omenila skupaj z domnevo, da ima mogoče prav ta človek najine prave police, a na najin komentar ni imel nihče nič za povedati. Rutar ni kazal interesa za prevzem paketa, ki ga je očitno čakal nekdo drug in, ki je bil tudi prav gotovo besen kot ris. Če pa so v Rutarju mislili, da jim bom sam na lastne stroške dostavljal nekaj, kar je zaradi njihove šlamparije pristalo v mojih rokah, v resnici pa pripada nekomu drugemu, pa se bridko motijo. Isto si je gotovo mislil človek, ki je dobil najine police z jasnimi podatki pravega prejemnika in prav nič mu ne zamerim. Ker na vse skupaj ni bilo nobenega bistvenega odziva, razen standardnega “Bomo uredili, gospod!”, sva po dveh mesecih začela najedati, češ “Kje so preklete police?”. Naslednji mesec sva dobila klic, da so manjkajoči deli vendarle prispeli in, da jih lahko prevzameva. Ne samo to, da me je odnos “Zdaj so police tle, pridi jih iskat!” spravil v zelo pasje razpoloženje, tudi brzina njihovega odziva me je tako razdražila, da nisem šel po police vsaj še en mesec. Ko sem se na prevzemnem terminalu nekega popoldneva končno prikazal, mi je dečko za šalterjem razložil, da se jim je sesul računalniški sistem in, da mi ne more pomagati, ker se mu niti pod razno ne sanja, v katerem delu ogromnega skladišča je majhen paketek s parimi policami in enim “T” – elementom.
“Me boste poklicali, ko boste spravili računalniški sistem spet na noge?”, sem zganjal optimista
“Seveda! Če pa ne, pa nas pokličite vi!”, mi je prijazno dejal dečko za šalterjem
Ni se mi dalo prerekati, da je to, da me obvesti o možnosti prevzema reklamirane in že plačane robe njegova dolžnost, ne pa moj problem. V naslednjih dveh dneh sistema niso vzpostavili, po tretjem dnevu pa sem se naveličal poslušanja klaviaturnih izdrkancij zimzelenega Richarda Claydermana med čakanjem na pristojno osebje, minilo pa je še par mesecev.
Pred enim mesecem so se iz Rutarja spet oglasili, tokrat z “Vaše police so tu že celo večnost, zakaj jih vendar ne prevzamete?”. Mine še en mesec. Danes pa moja draga pokliče Rutarjev prevzemni terminal in prosi, če lahko odprejo paket in preverijo, če so v njem res pravi deli.
“Emmm,…gospa…, tuki je en “Eck element boden”, saj je to dno kotne omare, ne?”
“Da…, to kar ste ravnokar prebrali JE dno kotne omare…, mi pa ne potrebujemo prekletega “eck element boden”, temveč par polic in klinčev “T” – element!”
“Emm…, aja? No…Vse bomo uredili, gospa…, mogoče že prihodnji teden…”
AJA!?? A prihodnji teden, al kaj? Kaj to pomeni, da je jutri že sreda in, da skladišče v Avstriji ne dela, kar pomeni, da bo skladišče v Avstriji izvedelo o napaki v četrtek popoldan, ko pa itak noben več ne dela, ker se vsi pripravljajo na težko pričakovani petek, ko pa SPLOH noben nič več ne dela? Tako mine vikend s ponedeljkom, ko se vsi še bolj ali manj ogrevajo za nov delavni teden, v torek popoldan nekdo v Avstriji opazi pritožbo in jo da na kup k ostalim pritožbam, ki se jih obdeluje enkrat tedensko in sicer ob torkih dopoldan. Mine še en teden. Pritožba se obravnava in nalog za napotitev pravih delov se da na kupček v četrtek popoldan, naloge pa se zbira le vsake 14 dni in to ob sredah popoldan. Ker pa so vmes še prazniki, se celotna birokratska veriga premakne še za deset dni. Ko nalogi pridejo v skladišče, jih na dan obravnavajo le 20, vseh nalogov pa je nekaj sto. Nalog pade v roke delavcu, ki ima v petek dopoldan za seboj že nekaj petkovih pirčov, zato nalog pozabi v skladišču, ki pa ga naslednjo sredo najde nadzornik, ki zaradi delavčeve malomarnosti tega odpusti. Dobava manjkajočih polic se dodatno zavleče, ker morajo vso birokracijo in naročila prestaviti z odpuščenega na svežega delavca, ki pa potrebuje en mesec, da se dobro ulaufa v novo službo. Ker se je novinec tako gnal, so ga kolegi skušali umiriti s tem, da so mu, ko ni bil pozoren, zamenjali pakete na vozičku. In tako nam pri Rutarju obelodanijo, da nas čaka “Eck element boden”!
Za konec naj povem, da samo s časom postanejo tovrstne zgodbe prekleto zabavne, v trenutku odvijanja pa so za ponoret! T.i. “Zaključna” faza preseljevanja je samo mit, saj ne obstaja…
P.S. Z vami sem delil le mojo plat medalje še nedokončanih dogodivščin s policami iz Rutarja, drugo plat pa pozna moja boljša polovica, kateri vsaka čast za jeklene živce med skupnim preseljevanjem.
Monday, October 17, 2005
Ubaci u četvrtu
V svojem spletnem Gnevniku sem večkrat obdeloval različne televizijske oddaje tehnične orientacije. Sam sicer nisem nikakršen “človek mehanike” in se na delovanje jeklenih konjičkov bore malo spoznam. Znam recimo dotočiti gorivo in vodo za brisalce, vem, da več ko ima avto konjskih moči in prostornine motorja, hitrejši in močnejši je in to je tudi skoraj vse. Nikakor pa si ne bi ob defektu avta zavihal rokave, odprl pokrov motorja in vtaknil svoje kirurške ročice v zapacano srce potujoče škatle. Spremljanje avtomobilističnih, motociklističnih in dirk formule 1 mi ni niti pod razno zanimivo. Vendar mi je vsake toliko vseeno v užitek pogledati kakšno fejst oddajo o avtomobilih. A če je to samo oddaja, katere voditelj na steroidih doživlja orgazme zaradi detajlne slike felten novega, s 700 konji naravnost iz pekla pripeljanega Ferrarija, potem ne bo obdržala moje pozornosti niti daljšega presledka med zdolgočasenim šaltanjem po televizijskih programih. Niti ne bo popolnoma nič dosegla reportaža s kakšnega od svetovnih avtosejmov, ker hostese pritegnejo vso pozornost in si avtov v tem primeru pač ne zapomnim. Toda oddaja Top gear, ki jo vrtijo na “BBC World” in baje tudi na “BBC Prime”, je res pohvale vredna.
Voditelj oddaje je Jeremy Clarkson, človek v petdesetih, oče številnih otrok in poznavalec ter kritični ocenjevalec škatel s kolesci na bencin. Pri ocenjevanju in razpravljanju mu pomagata še James May, nekoliko sramežljiv zategnjen Brit in majhen, entuzijastičen mladinec po imenu Richard Hammonds. Vsak ima seveda svoj okus in tega zna na močno duhovit način podajati gledalstvu. Voditelji dobro poskrbijo za razlago tehničnih podrobnosti v jeziku, ki ga zastopi tudi mehanski analfabet, kakršen sem tudi sam. Je pa oddaja tudi vsebinsko zelo na široko zastavljena.
Tipična polurna oddaja “Top gear” ponavadi predstavi kakšen nov avto. V včerajšnji oddaji so obdelali nekega BMW-ja, ki je pred kratim izšel tudi v dizelski obliki. Povedali so vse o mašini (baje ima dva “turbo-chargerja”, ki skrajšata čas odziva pospeška po pritisku cigle na gas – kar je značilnost dizelskih motorjev), potem pa so ga na pisti primerjali z njegovim bencinskim dvojčkom. Spet v eni od prejšnjih oddaj je Jeremy peljal nekega divjega dizelskega Audija (nimam pojma o katerem modelu se je govorilo, šlo pa je za neko veliko limuzino, mrbit A6 ali celo A8…, skratka…, neki tazga vulzga) iz Londona v Edinburgh (saj sem prav napisal, ne?) in nazaj z enim samim tankom bencina. Iz prispevka so naredili pravo dramo, celo triler! Jeremy-ju je namreč začelo primanjkovati goriva, lučke so začele svetiti, kamera, namontirana znotraj bencinskega tanka, pa je prikazovala nivo preostalega bencina. Jeremy je tik pred Londonom naletel na kolono! Groza…, ali bo izdržal…Jeremy se poti in histerično komentira avto, nato pa opazi bencinsko pumpo, s katere je štartal. In na koncu mu uspe! Hura! Ponavadi v oddaji predstavijo tudi kakšen čisto povprečen avto, ali naredijo primerjavo, naprimer karavanov, “off-road” vozil od “Quad-bike-ov”, preko buggijev, pa do 8 kolesnih dvotaktnih frez za po gmajni, hovercraftov ter zgodovinskih vozil vseh štirih dimenzij.
V oddajo vabijo angleške “estradnike” (jaz osebno sicer v oddaji še nisem videl nobenega zvezdnika, ki bi ga prepoznal,…očitno so bolj lokalne narave, ali pa oddaj z znanimi estradniki nisem videl), ki potem v povprečnih avtih odvozijo en giro po pisti, pri tem pa jih štopajo in primerjajo med seboj. Stalna lestvica stoji tudi za vse avte, ki so jih predstavili v oddajah, kroge po pisti pa je odvozil njihov stalni testni voznik po imenu “Stig”, poznan po zanimivih glasbenih izborih med vožnjo testnih vozil. Fantje pa postrežejo tudi s kakšnimi še bolj zabavnimi izpadi, kot je katapultiranje odsluženih avtomobilov v tarčo na dnu zapuščenega kamnoloma, ali uporaba lastne glave za anteno, preko katere lahko s pomočjo daljinskega ključa odklenete svoj avto na daljšo razdaljo.
Skratka, ogled avtomobilistične oddaje “Top gear” toplo priporočam tudi nepoznavalcem, saj je zelo zabavna, poučna in polna pristnega angleškega humorja, ki nam je znan iz boljših angleških sit-comov.
P.S. Ko smo že ravno pri TV oddajah…, Slovenska big brother oddaja “Bar” je patetična in slaboumna stvaritev, ki ni za ogled niti za pospeševanje prebave!
Voditelj oddaje je Jeremy Clarkson, človek v petdesetih, oče številnih otrok in poznavalec ter kritični ocenjevalec škatel s kolesci na bencin. Pri ocenjevanju in razpravljanju mu pomagata še James May, nekoliko sramežljiv zategnjen Brit in majhen, entuzijastičen mladinec po imenu Richard Hammonds. Vsak ima seveda svoj okus in tega zna na močno duhovit način podajati gledalstvu. Voditelji dobro poskrbijo za razlago tehničnih podrobnosti v jeziku, ki ga zastopi tudi mehanski analfabet, kakršen sem tudi sam. Je pa oddaja tudi vsebinsko zelo na široko zastavljena.
Tipična polurna oddaja “Top gear” ponavadi predstavi kakšen nov avto. V včerajšnji oddaji so obdelali nekega BMW-ja, ki je pred kratim izšel tudi v dizelski obliki. Povedali so vse o mašini (baje ima dva “turbo-chargerja”, ki skrajšata čas odziva pospeška po pritisku cigle na gas – kar je značilnost dizelskih motorjev), potem pa so ga na pisti primerjali z njegovim bencinskim dvojčkom. Spet v eni od prejšnjih oddaj je Jeremy peljal nekega divjega dizelskega Audija (nimam pojma o katerem modelu se je govorilo, šlo pa je za neko veliko limuzino, mrbit A6 ali celo A8…, skratka…, neki tazga vulzga) iz Londona v Edinburgh (saj sem prav napisal, ne?) in nazaj z enim samim tankom bencina. Iz prispevka so naredili pravo dramo, celo triler! Jeremy-ju je namreč začelo primanjkovati goriva, lučke so začele svetiti, kamera, namontirana znotraj bencinskega tanka, pa je prikazovala nivo preostalega bencina. Jeremy je tik pred Londonom naletel na kolono! Groza…, ali bo izdržal…Jeremy se poti in histerično komentira avto, nato pa opazi bencinsko pumpo, s katere je štartal. In na koncu mu uspe! Hura! Ponavadi v oddaji predstavijo tudi kakšen čisto povprečen avto, ali naredijo primerjavo, naprimer karavanov, “off-road” vozil od “Quad-bike-ov”, preko buggijev, pa do 8 kolesnih dvotaktnih frez za po gmajni, hovercraftov ter zgodovinskih vozil vseh štirih dimenzij.
V oddajo vabijo angleške “estradnike” (jaz osebno sicer v oddaji še nisem videl nobenega zvezdnika, ki bi ga prepoznal,…očitno so bolj lokalne narave, ali pa oddaj z znanimi estradniki nisem videl), ki potem v povprečnih avtih odvozijo en giro po pisti, pri tem pa jih štopajo in primerjajo med seboj. Stalna lestvica stoji tudi za vse avte, ki so jih predstavili v oddajah, kroge po pisti pa je odvozil njihov stalni testni voznik po imenu “Stig”, poznan po zanimivih glasbenih izborih med vožnjo testnih vozil. Fantje pa postrežejo tudi s kakšnimi še bolj zabavnimi izpadi, kot je katapultiranje odsluženih avtomobilov v tarčo na dnu zapuščenega kamnoloma, ali uporaba lastne glave za anteno, preko katere lahko s pomočjo daljinskega ključa odklenete svoj avto na daljšo razdaljo.
Skratka, ogled avtomobilistične oddaje “Top gear” toplo priporočam tudi nepoznavalcem, saj je zelo zabavna, poučna in polna pristnega angleškega humorja, ki nam je znan iz boljših angleških sit-comov.
P.S. Ko smo že ravno pri TV oddajah…, Slovenska big brother oddaja “Bar” je patetična in slaboumna stvaritev, ki ni za ogled niti za pospeševanje prebave!
Saturday, October 15, 2005
Kulturkampf
No…, pa bom še jaz eno urezal o Škotih. Za tiste, ki ste jih spregledali naj povem, da se je v zadnjem tednu v Ljubljano zlilo 4000 gorjanskih Škotov v kiklah, ker so prišli na fuzbal tekmo Slovenija : Škotska. Ena prvih asociacij na Škotsko je poleg gradov, zloglasnih kiltov in whisky-ja, nedvomno tudi William Wallace, mitski borec proti Angležem, ki se je z divjim obrazom, dvoročnim mečem in bojnim tuljenjem zaganjal v podelane angleške soldatke. Na hitro človek pomisli, da kombinacija alkohola, navijaške gorečnosti in 4000 gorjanskih škotskih navijačev v kiklah ni najboljša kombinacija. Izkazalo pa se je, da so Škoti zelo uglajeni navijači in prijazni ljudje. Pobje so uleteli na “par” pirčkov, s kilti paradirali po mestu, šli na fuzbal, zmagali, šli še na “par” pirčkov in odleteli domov, našim gostincem pa pustili zajeten kupček evrov. Škoti so očitno pustili dober vtis in pri tem naredili še reklamo za svojo rodno grudo. Smešno se mi zdi samo to, da Škoti oblečejo kilte le na turističnih potovanjih. Bratranca, ki sta bila na Škotskem sta mi povedala, da sta videla tam le enega Škota v kiltu, pa še ta je bil zaposlen v turističnem sektorju.
Ob branju sobotne priloge pa so mi v oči padli tudi Finci. Prejšnji teden je bila pri nas na obisku njihova predsednica (tudi bivša zunanja ministrica) Tarja Halonen, ki je za sobotno prilogo dala intervju. Finska, poleg Irske, v zadnjem desetletju velja za državo z nadpovprečno gospodarsko uspešnostjo, ki temelji predvsem na dobri izobraženosti populacije, usmerjenemu povezovanju fakultet z gospodarstvom ter na vlaganjih v raziskovanje in razvoj (“R&D”). In pri tem je Finska še t.i. “socialna država”. V intervjuju je finska predsednica povedala, da gre uspeh pripisati tudi vlogi finske kulture, ki jo je opisala z besedami: “Tu na severu mislimo, da če se dobro obnašamo sami, potem naj se dobro obnašajo tudi drugi…”. Finska ni članica pakta N.A.T.O., saj kratkoročno ne vidi potrebe po članstvu in tako je bilo tudi med hladno vojno. Stopnja korupcije v državi je prekleto majhna, ljudstvo pa zaupa državnemu aparatu. Predsednica je izpostavila pomembnost pristnega meddržavnega, dobro sosedskega dialoga, ki je ključ do uspeha vseh vpletenih in ta geostrateški politični “model”, ki se ga gre Finska vse od druge svetovne vojne naprej, še vedno deluje ter daje čedalje boljše rezultate (Finska se je dobrih 30 let po vojni precej matrala in je veljala za najrevnejšo skandinavsko državo, zato je njen uspeh v zadnjih 20 letih še toliko bolj opazen…).
In če severno-evropsko sliko primerjamo z Balkansko in vzhodno-evropsko, opazimo čisto nekaj drugega. Kar se tiče turizma, slovenski maturanti in absolventi skrbijo za to, da je slovenska mladež vsaj v Grčiji in Španiji na jako slabem glasu zaradi divjih pijančevanj, ludističnih izpadov, uničevanja turistične infrastrukture in prekomerne glasnosti. Tudi Čehi in Poljaki vpeljujejo precejšno mero turističnega barbarizma. Nikakor nočem posploševati, saj gotovo obstajajo tudi psihopatski finski, švedski, francoski in nemški turisti ter vzorni češki, poljski in madžarski turisti, toda stereotipi od nekod pač izvirajo in v vsakem hecu je tudi kanček resnice.
Drug zaključek pa se navezuje na politično kulturo, ki jo Finci premorejo, Slovenci pa ne. Zaradi očitnega nepotizma, ki vlada na vseh področjih slovenske države, je upravljenje le-te nezadostno. Dokler se bo imenovalo ljudi na visoka politična in gospodarska mesta po politični in sorodstveni liniji, bodo strokovni nivoji podpovprečni, če že ne obupni.
Namesto, da bi se Slovenija kdaj pa kdaj zgledovala po najuspešnejših evropskih državah, se le petelini pred manj uspešnimi balkanskimi državami in se preko dementnega zunanjega ministra Rupla v organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) klanja velikim in pametuje "zaostalim". Raje prvi na vasi, kot zadnji v mestu!
P.S. Čisto "by the river"...Zadnjič sem ujel še eno predelavo avta v oddaji “Pimp my ride”. Nekemu skejtarju so v avto vgradili medicinski aparat za dovajanje kisika. Razlaga se je glasila: “Ko boš skejtal in se boš zadihal, se lahko usedeš v avto in se nadihaš kisika v štirih različnih okusih…”, nek mehanik pa je dodal: “Ne bo se ti treba več zadevati z marihuano, ker boš to lahko sedaj počel s kisikom….”
Ob branju sobotne priloge pa so mi v oči padli tudi Finci. Prejšnji teden je bila pri nas na obisku njihova predsednica (tudi bivša zunanja ministrica) Tarja Halonen, ki je za sobotno prilogo dala intervju. Finska, poleg Irske, v zadnjem desetletju velja za državo z nadpovprečno gospodarsko uspešnostjo, ki temelji predvsem na dobri izobraženosti populacije, usmerjenemu povezovanju fakultet z gospodarstvom ter na vlaganjih v raziskovanje in razvoj (“R&D”). In pri tem je Finska še t.i. “socialna država”. V intervjuju je finska predsednica povedala, da gre uspeh pripisati tudi vlogi finske kulture, ki jo je opisala z besedami: “Tu na severu mislimo, da če se dobro obnašamo sami, potem naj se dobro obnašajo tudi drugi…”. Finska ni članica pakta N.A.T.O., saj kratkoročno ne vidi potrebe po članstvu in tako je bilo tudi med hladno vojno. Stopnja korupcije v državi je prekleto majhna, ljudstvo pa zaupa državnemu aparatu. Predsednica je izpostavila pomembnost pristnega meddržavnega, dobro sosedskega dialoga, ki je ključ do uspeha vseh vpletenih in ta geostrateški politični “model”, ki se ga gre Finska vse od druge svetovne vojne naprej, še vedno deluje ter daje čedalje boljše rezultate (Finska se je dobrih 30 let po vojni precej matrala in je veljala za najrevnejšo skandinavsko državo, zato je njen uspeh v zadnjih 20 letih še toliko bolj opazen…).
In če severno-evropsko sliko primerjamo z Balkansko in vzhodno-evropsko, opazimo čisto nekaj drugega. Kar se tiče turizma, slovenski maturanti in absolventi skrbijo za to, da je slovenska mladež vsaj v Grčiji in Španiji na jako slabem glasu zaradi divjih pijančevanj, ludističnih izpadov, uničevanja turistične infrastrukture in prekomerne glasnosti. Tudi Čehi in Poljaki vpeljujejo precejšno mero turističnega barbarizma. Nikakor nočem posploševati, saj gotovo obstajajo tudi psihopatski finski, švedski, francoski in nemški turisti ter vzorni češki, poljski in madžarski turisti, toda stereotipi od nekod pač izvirajo in v vsakem hecu je tudi kanček resnice.
Drug zaključek pa se navezuje na politično kulturo, ki jo Finci premorejo, Slovenci pa ne. Zaradi očitnega nepotizma, ki vlada na vseh področjih slovenske države, je upravljenje le-te nezadostno. Dokler se bo imenovalo ljudi na visoka politična in gospodarska mesta po politični in sorodstveni liniji, bodo strokovni nivoji podpovprečni, če že ne obupni.
Namesto, da bi se Slovenija kdaj pa kdaj zgledovala po najuspešnejših evropskih državah, se le petelini pred manj uspešnimi balkanskimi državami in se preko dementnega zunanjega ministra Rupla v organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) klanja velikim in pametuje "zaostalim". Raje prvi na vasi, kot zadnji v mestu!
P.S. Čisto "by the river"...Zadnjič sem ujel še eno predelavo avta v oddaji “Pimp my ride”. Nekemu skejtarju so v avto vgradili medicinski aparat za dovajanje kisika. Razlaga se je glasila: “Ko boš skejtal in se boš zadihal, se lahko usedeš v avto in se nadihaš kisika v štirih različnih okusih…”, nek mehanik pa je dodal: “Ne bo se ti treba več zadevati z marihuano, ker boš to lahko sedaj počel s kisikom….”
Volk v ovčji koži
“Jelkota za precednika!” je izglasovala opozicijska stranka Liberalne demokracije (LDS) in bivši premier Rop je le še podočnjakasta zgodovina. Jelka Kacina cenim le po vlogi, ki jo je odigral med slovensko osamosvojitveno vojno. Menim, da je odlično peljal medijsko vojno, ki je ravno na koncu ’80 in začetku ’90 let dvajsetega stoletja začela dobivati nove razsežnosti. Ameriška novičarska televizija CNN se je globalno uveljavila s pokrivanjem osvoboditve Kuvajta v začetku ’90 v živo, sledile pa so še balkanske vojne. Jelko Kacin je med slovensko deset dnevno vojno vsakodnevno vodil novinarske konference, s katerimi je o poteku slovenske vojne za neodvisnost obveščal tako slovensko kot tudi “svetovno” javnost. Kacin je bil samozavesten, po potrebi odrezav in avtoritativen obveščevalec, ki je odločnost prenašal tudi na svojo publiko.
Jelko Kacin ima precej pestro, čeprav nekoliko “zakulisno” politično življenje. Bil je soustanovitelj Slovenske tiskovne agencije, med leti 1994 in 1997 je bil minister za obrambo, potem pa je svoje politično delovanje nadaljeval v mednarodnem prostoru. Bil je tudi član Odbora za obrambo, član Komisije za evropske zadeve, predsednik Nacionalne skupine Interparlamentarne unije in član delegacije Državnega zbora v Svetu Evrope. V letu 2003 je bil imenovan za člana Konvencije o prihodnosti Evrope in opazovalca v Evropskem parlamentu. Mrzlično je lobiral za vstop Slovenije v N.A.T.O. pakt (mamumu kolaboratorsko).
Kot poslanec in vidni predstavnik LDS-a je Jelko Kacin nastopal pred mediji kot stekel pes. Lajal, bil slikovito kritičen, aroganten...Toda samo spomnite se sedaj bivšega predsednika LDS, Toneta Ropa. Še kot finančni minister je bil kot pitbul na konjskih steroidih, s svojimi podočnjaki do kolen in zaspanim pogledom pa je zbujal vtis, da bo zdaj zdaj dobil krvave oči in naskočil prvega političnega nasprotnika, ostalim pa pokradel denarnice. Ko pa je Rop postal premier, pa se je njegovo politično obnašanje popolnoma spremenilo. Rop se je nasmehnil. Rop je izbiral besede. Rop je sam sebi nataknil ketno. Pa poglejte Janeza Janšo. Politični desident, osvoboditelj in junak je vedno črno gledal, pleša pa mu je delovala kot ogledalo slovenski komunistični preteklosti. Ko pa je Džejdžej (J.J.) postal premier, se je nasmehnil. Kar naenkrat je postalo življenje lepo! Džejdžej je doživel politično metamorfozo in postal prijazen, priljuden in všečen pastir ovčic, ki se vsake toliko časa s svojo ekipo odloči prirediti „vrtec na obisku“, s katerim se odpravlja vladajoča garnitura na izlete po slovenskih regijah, kjer pametuje o perspektivah strateškega povezovanja politike in gospodarstva ter razveseljuje preprosto lokalno prebivalstvo s svojo karizmatično navzočnostjo.
Tudi Jelko se je že začel hahljati tja v tri dni. Na prvem intervjuju se je novi predsednik LDS vedel zelo uglajeno. Pazil je na svoje besede in bil dosledno diplomatski. V trenutku se je spremenil iz poblaznelega dingota v času parjenja v umirjenega pudla v zrelih letih. S parimi stavki je kritično obdelal trenutno vlado in napovedal, da bo LDS postala pomembna opozicijska sila..., če ne bo razpadla. Razpad LDS visi v zraku kot Demoklejev meč in utegne se zgoditi, da stranki prereže vrat. Če se bo to zgodilo, bo Džejdžej na oblasti še vsaj dva mandata, kar je jako bedna perspektiva.
Stranke LDS nikoli nisem maral. Ne prej pod Drnovškovo in Ropovo vladavino, ne zdaj, ko jo vodi Jelko Kacin. Janševa SDS je v enoletni vladavini prikazala neverjetno stopnjo nesposobnosti, pri čemer mu je pomagala argentinsko-krščanska hunta NSI in upokojenci, s Karlom Erjavcem s praporom na čelu. Pahorjeva SD se sprašuje, če si je Marxov Kapital napačno razlagala, Jelinčičeva nacionalistična banda pa zbira stare flinte, s katerimi se Pečetov Saško počuti bolj moško.
Celotna slovenska politična scena je v tem trenutku popolnoma zavožena. Sicer dvomim, da je Jelko trenutno sposoben resno dregniti v vladno gnezdo, če pa lahko na naslednjih volitvah ogrozi Janševo ponovno izvolitev, pa ima moj žegen. To še ne pomeni, da bom brezkompromisno volil LDS, če pa ga bo Džejdžej še nadaljna tri leta sral, tako kot ga, in bo LDS edina možna alternativa, pa nič ne obljubim. V tem primeru bi na dan butnil moj machiavelistični alterego, ki bi izbral manjše zlo.
Jelko Kacin ima precej pestro, čeprav nekoliko “zakulisno” politično življenje. Bil je soustanovitelj Slovenske tiskovne agencije, med leti 1994 in 1997 je bil minister za obrambo, potem pa je svoje politično delovanje nadaljeval v mednarodnem prostoru. Bil je tudi član Odbora za obrambo, član Komisije za evropske zadeve, predsednik Nacionalne skupine Interparlamentarne unije in član delegacije Državnega zbora v Svetu Evrope. V letu 2003 je bil imenovan za člana Konvencije o prihodnosti Evrope in opazovalca v Evropskem parlamentu. Mrzlično je lobiral za vstop Slovenije v N.A.T.O. pakt (mamumu kolaboratorsko).
Kot poslanec in vidni predstavnik LDS-a je Jelko Kacin nastopal pred mediji kot stekel pes. Lajal, bil slikovito kritičen, aroganten...Toda samo spomnite se sedaj bivšega predsednika LDS, Toneta Ropa. Še kot finančni minister je bil kot pitbul na konjskih steroidih, s svojimi podočnjaki do kolen in zaspanim pogledom pa je zbujal vtis, da bo zdaj zdaj dobil krvave oči in naskočil prvega političnega nasprotnika, ostalim pa pokradel denarnice. Ko pa je Rop postal premier, pa se je njegovo politično obnašanje popolnoma spremenilo. Rop se je nasmehnil. Rop je izbiral besede. Rop je sam sebi nataknil ketno. Pa poglejte Janeza Janšo. Politični desident, osvoboditelj in junak je vedno črno gledal, pleša pa mu je delovala kot ogledalo slovenski komunistični preteklosti. Ko pa je Džejdžej (J.J.) postal premier, se je nasmehnil. Kar naenkrat je postalo življenje lepo! Džejdžej je doživel politično metamorfozo in postal prijazen, priljuden in všečen pastir ovčic, ki se vsake toliko časa s svojo ekipo odloči prirediti „vrtec na obisku“, s katerim se odpravlja vladajoča garnitura na izlete po slovenskih regijah, kjer pametuje o perspektivah strateškega povezovanja politike in gospodarstva ter razveseljuje preprosto lokalno prebivalstvo s svojo karizmatično navzočnostjo.
Tudi Jelko se je že začel hahljati tja v tri dni. Na prvem intervjuju se je novi predsednik LDS vedel zelo uglajeno. Pazil je na svoje besede in bil dosledno diplomatski. V trenutku se je spremenil iz poblaznelega dingota v času parjenja v umirjenega pudla v zrelih letih. S parimi stavki je kritično obdelal trenutno vlado in napovedal, da bo LDS postala pomembna opozicijska sila..., če ne bo razpadla. Razpad LDS visi v zraku kot Demoklejev meč in utegne se zgoditi, da stranki prereže vrat. Če se bo to zgodilo, bo Džejdžej na oblasti še vsaj dva mandata, kar je jako bedna perspektiva.
Stranke LDS nikoli nisem maral. Ne prej pod Drnovškovo in Ropovo vladavino, ne zdaj, ko jo vodi Jelko Kacin. Janševa SDS je v enoletni vladavini prikazala neverjetno stopnjo nesposobnosti, pri čemer mu je pomagala argentinsko-krščanska hunta NSI in upokojenci, s Karlom Erjavcem s praporom na čelu. Pahorjeva SD se sprašuje, če si je Marxov Kapital napačno razlagala, Jelinčičeva nacionalistična banda pa zbira stare flinte, s katerimi se Pečetov Saško počuti bolj moško.
Celotna slovenska politična scena je v tem trenutku popolnoma zavožena. Sicer dvomim, da je Jelko trenutno sposoben resno dregniti v vladno gnezdo, če pa lahko na naslednjih volitvah ogrozi Janševo ponovno izvolitev, pa ima moj žegen. To še ne pomeni, da bom brezkompromisno volil LDS, če pa ga bo Džejdžej še nadaljna tri leta sral, tako kot ga, in bo LDS edina možna alternativa, pa nič ne obljubim. V tem primeru bi na dan butnil moj machiavelistični alterego, ki bi izbral manjše zlo.
Monday, October 10, 2005
Perpeto immobile
Ne morem si več pomagati, da ne bi sčečkal kakšne na račun ljubljanske cestne infrastrukture in na stanje prometa, ki se po njej vozaka. Če skušam stanje opisati z eno besedo, bi rekel: “neuravnoteženo”.
1. Razen še manjkajočega kraka avtocestnega ringa, ki bo predvidoma čez dve leti povezal ring in kranjsko avtocesto, se mi zdijo mestne cestne povezave zadovoljive (ob poznavanju mesta, vožnja čezenj ponuja pester izbor cestnih povezav). Težave nastanejo ob prometnih konjicah, saj te v izračun prištejejo veliko število volov za volani in neprilagojeno prometno signalizacijo. Koliko bi mestno občino koštalo, če bi se glavne ljubljanske semaforje sprogramiralo tako, da bi se ti vsaj malenkostno prilagajali in odpravljali prometne zamaške? Mislim, da govorimo o prekleto majhnem znesku v primerjavi s stroški gradnje klinčeve vzpenjače na ljubljanski Grad!
2. Ljubljanski potniški promet je KA-TA-STRO-FA-LEN!!! Mesto se širi, avtobusne povezave pa ne dohajajo razvoja. Zadnjo novo avtobusno linijo so uvedli pred desetletjem za prevoz potencialnih potrošnikov v nakupovalno središče BTC city. Uvedli so številko 17., ki pa je “enojen” avtobus (torej ne Krpan) in se vanj stlači relativno le malo ljudi (od uvedbe “sedemnajstke” pa je BTC iz laboratorijske miške zrastel v mutirano uberpotrošniško steklo zverino). Le zakaj se je tramvajske šteke odstranilo? To je bila ogromna strateška napaka, ki je mestu odvzela prevozniške kapacitete, staromestni šarm in turistično zanimivost. Poleg tega je avtobus svinjsko drag. Če želim priti iz Bežigrada do Podutika in nazaj, za to odštejem 1200 sit, kar je smešno in žaljivo.
3. Parkirnih prostorov je PREMALO!!!! Zadnji torek okoli desete ure dopoldan sem pol ure krožil po mestu in ko ena mona iskal parkirni prostor v garaži (saj je iskanje praznega parkirnega prostora ob cestah popoln srečolov –lahko ti uspe takoj, lahko pa traja in traja in traja). Garaže v mestu so bile polne (poskusil sem v Maksimarketu spodaj in zgoraj, PPH garažah na Trdinovi, Bavarskem dvoru in garaži pri Metalki). Po pol ure in po petih krogih po mestu, sem avto živčno zapeljal na prvi še prazen prostor na pločniku in se zaklel, da bom listek s kaznijo, v kolikor ga fašem, z žaljivim pisemcem poslal ljubljanski županji.
Predlagam naslednje rešitve:
1.Nadgradnja prometne signalizacije
2.Uvedba še vsaj pet novih avtobusnih linij in pocenitev mestnega prevoza
3.Popolno zaprtje mestnega jedra (razen za nujne primere, intervencije, selitve ipd.)
4.Ponovna uvedba tramvaja, ki bi peljal tudi skozi staro mestno jedro
5.Ureditev vsaj treh velikih parkirišč na robu mestnega središča z dobro urejenim mestnim prevozom v središče mesta.
6.Razmisliti o uvedbi podzemne železnice čez 20 let (treba je začeti razmišljati zdaj, ne takrat, ko je stiska že prehuda)
1. Razen še manjkajočega kraka avtocestnega ringa, ki bo predvidoma čez dve leti povezal ring in kranjsko avtocesto, se mi zdijo mestne cestne povezave zadovoljive (ob poznavanju mesta, vožnja čezenj ponuja pester izbor cestnih povezav). Težave nastanejo ob prometnih konjicah, saj te v izračun prištejejo veliko število volov za volani in neprilagojeno prometno signalizacijo. Koliko bi mestno občino koštalo, če bi se glavne ljubljanske semaforje sprogramiralo tako, da bi se ti vsaj malenkostno prilagajali in odpravljali prometne zamaške? Mislim, da govorimo o prekleto majhnem znesku v primerjavi s stroški gradnje klinčeve vzpenjače na ljubljanski Grad!
2. Ljubljanski potniški promet je KA-TA-STRO-FA-LEN!!! Mesto se širi, avtobusne povezave pa ne dohajajo razvoja. Zadnjo novo avtobusno linijo so uvedli pred desetletjem za prevoz potencialnih potrošnikov v nakupovalno središče BTC city. Uvedli so številko 17., ki pa je “enojen” avtobus (torej ne Krpan) in se vanj stlači relativno le malo ljudi (od uvedbe “sedemnajstke” pa je BTC iz laboratorijske miške zrastel v mutirano uberpotrošniško steklo zverino). Le zakaj se je tramvajske šteke odstranilo? To je bila ogromna strateška napaka, ki je mestu odvzela prevozniške kapacitete, staromestni šarm in turistično zanimivost. Poleg tega je avtobus svinjsko drag. Če želim priti iz Bežigrada do Podutika in nazaj, za to odštejem 1200 sit, kar je smešno in žaljivo.
3. Parkirnih prostorov je PREMALO!!!! Zadnji torek okoli desete ure dopoldan sem pol ure krožil po mestu in ko ena mona iskal parkirni prostor v garaži (saj je iskanje praznega parkirnega prostora ob cestah popoln srečolov –lahko ti uspe takoj, lahko pa traja in traja in traja). Garaže v mestu so bile polne (poskusil sem v Maksimarketu spodaj in zgoraj, PPH garažah na Trdinovi, Bavarskem dvoru in garaži pri Metalki). Po pol ure in po petih krogih po mestu, sem avto živčno zapeljal na prvi še prazen prostor na pločniku in se zaklel, da bom listek s kaznijo, v kolikor ga fašem, z žaljivim pisemcem poslal ljubljanski županji.
Predlagam naslednje rešitve:
1.Nadgradnja prometne signalizacije
2.Uvedba še vsaj pet novih avtobusnih linij in pocenitev mestnega prevoza
3.Popolno zaprtje mestnega jedra (razen za nujne primere, intervencije, selitve ipd.)
4.Ponovna uvedba tramvaja, ki bi peljal tudi skozi staro mestno jedro
5.Ureditev vsaj treh velikih parkirišč na robu mestnega središča z dobro urejenim mestnim prevozom v središče mesta.
6.Razmisliti o uvedbi podzemne železnice čez 20 let (treba je začeti razmišljati zdaj, ne takrat, ko je stiska že prehuda)
Sunday, October 09, 2005
Božja ovčica
Ta teden je na dan izbil še en razlog, zaradi katerega naj bi se ZDA lotile Iraka. Če se še spomnite, je bil poglavitni razlog za napad na Irak njegovo domnevno posedovanje orožij za množično uničevanje. Ko se je izkazalo, da tega v Iraku ni, se je začelo ponavljati, da bi moral biti svet hvaležen, ker so ZDA odstavile še enega tirana. Še vedno aktualen razlog pa je ta, da je Irak poln Al-Kajdinih teroristov. Moj dober prijatelj George Bush mlajši pa naj bi leta 2003 v pogovoru s palestinskim pogajalcem Nabilom Shaathom temu dejal, da ga je v Irak napotil bog. Georgy naj bi dobesedno dejal:
“Bog mi je rekel, George, pojdi in se bojuj proti tistim teroristom v Afganistanu. In sem se. In potem mi je bog rekel, George, pojdi in končaj tiranijo v Iraku. In sem storil tudi to. In sedaj spet čutim božje besede, ki me nagovarjajo, pojdi George v Palestino in Palestincem priskrbi državo, Izraelcem pa varnost in končno prinesi mir na Bližnji vzhod. In pri bogu, tako bom storil…”
Bela hiša sedaj histerično razlaga, da je bil naš George samo metaforičen, da ni mislil tega dobesedno, da je bil zgolj nekoliko poetičen, ker tako trdno veruje v pravičnost in človečnost in…in…Ja, ja, ja! Je že uredu! Če nekdo nečesa ne ve in reče: “Bogsigavedi!”, je to retorična metaforika, če pa nekdo praktično citira nekaj verzov in svetega pisma in se sklicuje na božje vodstvo pri napadu na Irak, potem pa je to verska gorečnost, da ne rečem fanatizem.
Ko sem že omenil fanatizem, naj omenim še od prejšnje sobote naprej veljaven ameriški zakon, ki v ameriški zvezni državi Florida dovoljuje ljudem na cesti streljati, če se počutijo ogrožene. Razne nevladne organizacije in pacifisti so ob uveljavitvi zakona na letališčih Floride razdeljevali letake, s katerimi so prišleke opozarjali, naj ne jezijo prebivalcev Floride, saj utegnejo kasirati kroglo med oči. Še ena značilnost Floride je, da se tja seli upokojenska populacija cele Amerike in upokojenci z leti čedalje slabše vidijo, slišijo, mislijo in delujejo. Zna se vam torej zgoditi, da se na Floridi izgubite, vprašate bližnjega naglušnega starostnika za pot, ta vas narobe sliši, se ustraši, potegne magnum 357 in BUM, luknja v čelo! Če tej perspektivi dodamo še dejstvo, da je Florida dom Disney-jevemu svetu, pa kmalu pristanemo na krasnem scenariju za najnovejši vestern “Geronto obračun z Mikijem Miško pri O.K. Disney worldu”.
Amerika vedno nekam bezlja in se še vedno obnaša kot težavni adolescent v mednarodnih odnosih, Evropa pa je kot dnevna soba upokojenskega doma, kjer se samo razpravlja tja v tri dni. Te dni se je končno odobrilo pristopna pogajanja Hrvaški in Turčiji in od takrat se samo še razpravlja, ali je bilo to prav ali ne, oziroma, ali si ti dve državi to zaslužita. Osebno menim, da bi se morala pogajanja s Hrvaško začeti šele, ko bi se pred Haaško sodišče privedlo ubežnega generala domovinskog rata Ante Gotovino (zakaj se že vsa ta leta skriva, če je nedolžen?), pogajanja s Turčijo pa bi se lahko začela šele, ko bo Turčija priznala Ciper, ki je en izmed članic Evropske unije (kako lahko vstopiš v neko zvezo, če ne priznavaš enega izmed njenih konstitutivnih delov?). Nič nimam proti članstvu obeh držav, celo nasprotno, podpiram njuno vključevanje v EU, toda brez gledanja skozi prste
Medtem pa, ko se svet prepira, pa mati Narava spet popizdi in strese Kašmir, kjer v trenutku pod ruševinami podleže 30.000 ljudi, kar povprečen letni “body count” v Iraku.
“Bog mi je rekel, George, pojdi in se bojuj proti tistim teroristom v Afganistanu. In sem se. In potem mi je bog rekel, George, pojdi in končaj tiranijo v Iraku. In sem storil tudi to. In sedaj spet čutim božje besede, ki me nagovarjajo, pojdi George v Palestino in Palestincem priskrbi državo, Izraelcem pa varnost in končno prinesi mir na Bližnji vzhod. In pri bogu, tako bom storil…”
Bela hiša sedaj histerično razlaga, da je bil naš George samo metaforičen, da ni mislil tega dobesedno, da je bil zgolj nekoliko poetičen, ker tako trdno veruje v pravičnost in človečnost in…in…Ja, ja, ja! Je že uredu! Če nekdo nečesa ne ve in reče: “Bogsigavedi!”, je to retorična metaforika, če pa nekdo praktično citira nekaj verzov in svetega pisma in se sklicuje na božje vodstvo pri napadu na Irak, potem pa je to verska gorečnost, da ne rečem fanatizem.
Ko sem že omenil fanatizem, naj omenim še od prejšnje sobote naprej veljaven ameriški zakon, ki v ameriški zvezni državi Florida dovoljuje ljudem na cesti streljati, če se počutijo ogrožene. Razne nevladne organizacije in pacifisti so ob uveljavitvi zakona na letališčih Floride razdeljevali letake, s katerimi so prišleke opozarjali, naj ne jezijo prebivalcev Floride, saj utegnejo kasirati kroglo med oči. Še ena značilnost Floride je, da se tja seli upokojenska populacija cele Amerike in upokojenci z leti čedalje slabše vidijo, slišijo, mislijo in delujejo. Zna se vam torej zgoditi, da se na Floridi izgubite, vprašate bližnjega naglušnega starostnika za pot, ta vas narobe sliši, se ustraši, potegne magnum 357 in BUM, luknja v čelo! Če tej perspektivi dodamo še dejstvo, da je Florida dom Disney-jevemu svetu, pa kmalu pristanemo na krasnem scenariju za najnovejši vestern “Geronto obračun z Mikijem Miško pri O.K. Disney worldu”.
Amerika vedno nekam bezlja in se še vedno obnaša kot težavni adolescent v mednarodnih odnosih, Evropa pa je kot dnevna soba upokojenskega doma, kjer se samo razpravlja tja v tri dni. Te dni se je končno odobrilo pristopna pogajanja Hrvaški in Turčiji in od takrat se samo še razpravlja, ali je bilo to prav ali ne, oziroma, ali si ti dve državi to zaslužita. Osebno menim, da bi se morala pogajanja s Hrvaško začeti šele, ko bi se pred Haaško sodišče privedlo ubežnega generala domovinskog rata Ante Gotovino (zakaj se že vsa ta leta skriva, če je nedolžen?), pogajanja s Turčijo pa bi se lahko začela šele, ko bo Turčija priznala Ciper, ki je en izmed članic Evropske unije (kako lahko vstopiš v neko zvezo, če ne priznavaš enega izmed njenih konstitutivnih delov?). Nič nimam proti članstvu obeh držav, celo nasprotno, podpiram njuno vključevanje v EU, toda brez gledanja skozi prste
Medtem pa, ko se svet prepira, pa mati Narava spet popizdi in strese Kašmir, kjer v trenutku pod ruševinami podleže 30.000 ljudi, kar povprečen letni “body count” v Iraku.
Thursday, October 06, 2005
Hepatitis za 200 dolarjev
Zakaj je neandertalček Grung s kameno sekirico razčesnil črepinjo neandertalčku Trongu? Zato, ker se je neandertalček Trong neprestano igral z živci neandertalčka Grunga. In na podoben način se je skozi zgodovino Zemlje razvijala komunikacija med različnimi opičnjaki, vključno s homo sapiensom. Ko pa sta v igro vstopila koncept privatne lastnine in pa seveda gnar, se je tolerančni prag opičnjakov dvignil, ali pa povsem izginil. Da pa trenutna pisarija ne bo postala antropološka teoretska izdrkancija, bom prešel na stvar. Namreč na MTV-ju obstaja neka oddaja, v kateri kupujejo opičnjake. Primer:
Lepotec v zgodnjih dvajsetih z mikrofončkom uleti med zbrano množico ljudi na poljubni lokaciji (npr. v študentsko naselje) in z bebavim nasmehom obelodani, da ponuja 50 dolarjev za lunatika, ki bo skozi ukrivljeno slamico spil x požirkov vode iz bližnje obcestne luže. Publika z glasnim neodobravanjem zavrne bedno ponudbo in kremži frise ob misli na takšno dejanje. Lepotinko koketno dvigne nagrado na 100 dolarjev. Jakost odziva publike je že nekoli tišji, obrazne mišice niso več tako zategnjene v izraz popolnega gnusa. Lepotec se zavrti na petah, premeri rajo in iz žepa potegne še en 100 dolarski bankovec! Nagrada znaša 200 dolarjev, večini nabranih opičnjakov se preko ksihta izriše velik vprašaj, lepotec privzdigne obrv in iz gruče plane predenj zagnan mladenič, ki je pripravljen izvršiti dejanje za 200 zelencev. Publika začne skandirati, lepotinko se spremeni v “cheerleaderko” in s togim glasom profesorja ekonomije prostovoljcu vbija v glavo slogane z liberal kapitalistično vsebino, tipa: “200 čukov, stari! To ni hec! Denar dobiš na roko! Takoj! Hiter zaslužek! Mala malica!”, pri čemur oba popolnoma pozabita na prastaro ekonomsko “uzrečico”, ki pravi, da ni zastonj kosila. Opičnjak začne skozi spiralasto slamico vleči vodo iz obcestne luže, kamera sledi vsem zavojem ukrivljene slamice vse do ust opičnjaka, ki se ob stiku s postano vodo skremžijo, grlo se upre, oči se zasolzijo in vratne mišice kažejo interes po bruhalnih krčih. Toda opičnjak je vztrajen. Požirek, dva, publika nori, opičnjak skoraj bruhne, toda to ga ne odvrne od nadaljevanja vsesavanja tiste člobodre. 200 dolarjev je 200 dolarjev in ta denar sicer na koncu samotorture tudi spravi v žep, kakšno ceno pa je opičnjak plačal za plačano pijačo, pa MTV ne pove. Sicer v oddaji obstajajo tudi povsem sprejemljivi izzivi, toda taki, kot je zgoraj opisani, se mi zdijo popolnoma primitivni, saj konec koncev namerno škodujejo soljudem na podlagi njihovega pomanjkanja zdrave pameti ali neizmernega pohlepa.
Grungu in Trongu pa se bolj približamo z oddajo, katere koncept je preverjanje človeške potrpežljivosti, ki je brez finančne vzpodbude ponavadi jako kratka. Primer:
Nič hudega sluteči osebek pride do frizerja na običajno striženje las, frizer pa se iz osebka dela norca, mu ostrimi škarjami ne vceplja zaupanja, se pači, skratka striže lase na zelo neobičajen način. Seveda se osebek čudi in premišljuje kaj bi storil, medtem pa v levem spodnjem kotu šopa štoparica. Če osebek ne znori v 10 minutah, pobere neko denarno nagrado (mislim, da spet okoli 200 dolarjev), če pa se mu strga, pa ne dobi nič in izpade kot totalen netolerantnež v očeh gledalcev. Moram priznati, da bi frizerja, ki bi mi že petič skoraj odrezal uho, mirno dvakrat okrog ušes. Tudi računalničarja, ki bi mi razložil, da mi je med menjavo cd pekača po nesreči zbrisal celoten trdi disk, bi za ušesa peljal pred njegovega šefa, kjer bi oba naučil kozjih molitvic.
Za razliko od oddaj ala “Jackass”, “Viva la Bam”, “Wild boys” in podobnih, kjer izvajaci za denar škodijo sami sebi, sta zgoraj opisani oddaji po mojem mnenju primer izkoriščanja preprostih (bebavih ali pogoltnih) duš.
Lepotec v zgodnjih dvajsetih z mikrofončkom uleti med zbrano množico ljudi na poljubni lokaciji (npr. v študentsko naselje) in z bebavim nasmehom obelodani, da ponuja 50 dolarjev za lunatika, ki bo skozi ukrivljeno slamico spil x požirkov vode iz bližnje obcestne luže. Publika z glasnim neodobravanjem zavrne bedno ponudbo in kremži frise ob misli na takšno dejanje. Lepotinko koketno dvigne nagrado na 100 dolarjev. Jakost odziva publike je že nekoli tišji, obrazne mišice niso več tako zategnjene v izraz popolnega gnusa. Lepotec se zavrti na petah, premeri rajo in iz žepa potegne še en 100 dolarski bankovec! Nagrada znaša 200 dolarjev, večini nabranih opičnjakov se preko ksihta izriše velik vprašaj, lepotec privzdigne obrv in iz gruče plane predenj zagnan mladenič, ki je pripravljen izvršiti dejanje za 200 zelencev. Publika začne skandirati, lepotinko se spremeni v “cheerleaderko” in s togim glasom profesorja ekonomije prostovoljcu vbija v glavo slogane z liberal kapitalistično vsebino, tipa: “200 čukov, stari! To ni hec! Denar dobiš na roko! Takoj! Hiter zaslužek! Mala malica!”, pri čemur oba popolnoma pozabita na prastaro ekonomsko “uzrečico”, ki pravi, da ni zastonj kosila. Opičnjak začne skozi spiralasto slamico vleči vodo iz obcestne luže, kamera sledi vsem zavojem ukrivljene slamice vse do ust opičnjaka, ki se ob stiku s postano vodo skremžijo, grlo se upre, oči se zasolzijo in vratne mišice kažejo interes po bruhalnih krčih. Toda opičnjak je vztrajen. Požirek, dva, publika nori, opičnjak skoraj bruhne, toda to ga ne odvrne od nadaljevanja vsesavanja tiste člobodre. 200 dolarjev je 200 dolarjev in ta denar sicer na koncu samotorture tudi spravi v žep, kakšno ceno pa je opičnjak plačal za plačano pijačo, pa MTV ne pove. Sicer v oddaji obstajajo tudi povsem sprejemljivi izzivi, toda taki, kot je zgoraj opisani, se mi zdijo popolnoma primitivni, saj konec koncev namerno škodujejo soljudem na podlagi njihovega pomanjkanja zdrave pameti ali neizmernega pohlepa.
Grungu in Trongu pa se bolj približamo z oddajo, katere koncept je preverjanje človeške potrpežljivosti, ki je brez finančne vzpodbude ponavadi jako kratka. Primer:
Nič hudega sluteči osebek pride do frizerja na običajno striženje las, frizer pa se iz osebka dela norca, mu ostrimi škarjami ne vceplja zaupanja, se pači, skratka striže lase na zelo neobičajen način. Seveda se osebek čudi in premišljuje kaj bi storil, medtem pa v levem spodnjem kotu šopa štoparica. Če osebek ne znori v 10 minutah, pobere neko denarno nagrado (mislim, da spet okoli 200 dolarjev), če pa se mu strga, pa ne dobi nič in izpade kot totalen netolerantnež v očeh gledalcev. Moram priznati, da bi frizerja, ki bi mi že petič skoraj odrezal uho, mirno dvakrat okrog ušes. Tudi računalničarja, ki bi mi razložil, da mi je med menjavo cd pekača po nesreči zbrisal celoten trdi disk, bi za ušesa peljal pred njegovega šefa, kjer bi oba naučil kozjih molitvic.
Za razliko od oddaj ala “Jackass”, “Viva la Bam”, “Wild boys” in podobnih, kjer izvajaci za denar škodijo sami sebi, sta zgoraj opisani oddaji po mojem mnenju primer izkoriščanja preprostih (bebavih ali pogoltnih) duš.
Subscribe to:
Posts (Atom)
