Dr. Strangelove

»Kot je rekel že ajatola Homeini…, Izrael je treba zbrisati z zemljevida!« je dejal iranski predsednik Ahmadinejad, svet pa v luft…, upravičeno! Dokler nisem slišal tega izpada iranskega predsednika, sem bil mnenja, da je Iran upravičen do uporabe jedrske tehnologije za civilne namene, pa konec koncev tudi za izgradnjo jedrskega orožja, saj ne bi bil edini, ki bi ga imel (do sedaj se mi ni zdelo iransko posedovanje jedrskega orožja nič nevarnejše od pakistanskega ali indijskega). Sedaj sem mnenje spremenil…, Iranci bi morali s strani Varnostnega sveta Združenih narodov fasati moratorij na uporabo jedrske energije za 10 let, do jedrskega orožja pa ne bi smeli priti sploh, dokler so na oblasti fanatiki (to bi moralo seveda veljati tudi za ZDA…, toda o tem kdaj drugič…)! Ne spomnim se namreč kdaj je nazadnje kakšna država grozila z uničenjem drugi (se mi zdi, da se je nazadnje »uradno« to dogajalo med drugo svetovno vojno)…, vsaj ne tako neposredno, kot je to predstavil Ahmadinejad.

Ne bom zanikal, da mi gredo ravnanja Izraela pošteno na jetra. Tudi v Izraelu se vera in politika prekleto močno mešata (čeprav tega ne priznajo), saj trenutna sekularna ureditev države stoji na jako majavih temeljih. Za sioniste je znano, da imajo nenadjebljiv občutek večvrednosti in, da gre pri sionizmu za vrsto rasizma. Drug problem Izraela je njegova militantna naravnanost, ki s pomočjo sodobne ameriške vojaške opreme deluje precej destruktivno. Tudi izraelski voditelji, tako v preteklosti kot tudi sedaj, imajo precej skrajna stališča okoli svojih arabskih sosed, ne spomnim pa se, da bi visoki izraelski predstavniki kdaj grozili z izbrisom kakšne arabske države z zemljevida.

Tudi Pakistan je poln verskih skrajnežev in poseduje jedrsko orožje, ima pa svet zaenkrat pač to srečo, da je pakistanski predsednik general Pervez Mušaraf (ki je na oblast prišel z vojaškim pučem brez prelite kaplje krvi leta 1999) relativno miren človek, ki pa je postal v vojni proti terorizmu trden zaveznik zahoda (kar je, moram priznati, bila jako modra Mušarafova diplomatska poteza). Zanimivo je, da se je po hladni vojni koncept »jedrskega odvračanja« (iz ang. »nuclear deterrent«) preselil v Kašmir.

Nobenega dvoma ni, da je Iran versko konzervativna, totalitaristična in celo skrajno nazadnjaška država, toda to je njihov problem. Ko pa padejo očitne grožnje s strani takšne države drugi državi, pa to postane problem celega sveta. Sicer pa je obnašanje iranskih državnih vrhov tudi zelo hipokritsko. Namreč iranski obrat nazaj v kameno dobo se je začel s Homeinijevo revolucijo, s katero je stari ajatola iz principa obrnil Iran v diametralno nasprotno smer razvijajočega se sveta. Internet, satelitska televizija, mobilna telefonija in podobne pridobitve sodobnega sveta so v Iranu prepovedane (ali pa vsaj inkvizicijsko cenzurirane), so pa danes izstrelili svoj prvi umetni satelit in trudijo se, da bi si pridobili jedrske kapacitete. V čem je torej finta, da lastno ljudstvo stradaš napredka, ki ga omogočaš samo eliti in državni vojski? Iran ima precej velik delež mlade in nezadovoljne populacije, ki si želi sprememb, vendar nove iranske revolucije na žalost še ni na obzorju…

P.S. Splošen obstoj jedrskega orožja je eno veliko sranje, a hkrati tudi stvarno dejstvo, ki ga je treba vzeti v obzir v mednarodnih odnosih, kjer na žalost darwinistična geopolitika še vedno igra glavno vlogo. Zgodovina je pokazala, da so manijaki, ki so imeli preveč moči, to tudi s pridom izkoriščali in posledično naredili neprecenljivo škodo. Kdo dvomi, da Hitler ne bi zabrisal »bombe«, če bi jo imel? Iz tega sledi, da je preprečevanje širjenja jedrskega orožja za svet zelo pomembno, toda to preprečevanje nima nobenega smisla, če se ne razorožujejo tudi tiste države, ki jedrsko orožje že imajo, te države pa se nikoli ne bodo odpovedale svojemu jedrskemu arzenalu ravno zaradi geopolitike, saj ni nihče tako zaupljiv, da bi uničil lastno jedrsko orožje ter upal, da bodo ostali storili taisto.

P.P.S. Toplo priporočam ogled filma "Dr. Strangelove
or: How I learned to stop worrying and love the bomb", režiserja Stanleya Kubricka