Friday, October 28, 2005
Dr. Strangelove
»Kot je rekel že ajatola Homeini…, Izrael je treba zbrisati z zemljevida!« je dejal iranski predsednik Ahmadinejad, svet pa v luft…, upravičeno! Dokler nisem slišal tega izpada iranskega predsednika, sem bil mnenja, da je Iran upravičen do uporabe jedrske tehnologije za civilne namene, pa konec koncev tudi za izgradnjo jedrskega orožja, saj ne bi bil edini, ki bi ga imel (do sedaj se mi ni zdelo iransko posedovanje jedrskega orožja nič nevarnejše od pakistanskega ali indijskega). Sedaj sem mnenje spremenil…, Iranci bi morali s strani Varnostnega sveta Združenih narodov fasati moratorij na uporabo jedrske energije za 10 let, do jedrskega orožja pa ne bi smeli priti sploh, dokler so na oblasti fanatiki (to bi moralo seveda veljati tudi za ZDA…, toda o tem kdaj drugič…)! Ne spomnim se namreč kdaj je nazadnje kakšna država grozila z uničenjem drugi (se mi zdi, da se je nazadnje »uradno« to dogajalo med drugo svetovno vojno)…, vsaj ne tako neposredno, kot je to predstavil Ahmadinejad.
Ne bom zanikal, da mi gredo ravnanja Izraela pošteno na jetra. Tudi v Izraelu se vera in politika prekleto močno mešata (čeprav tega ne priznajo), saj trenutna sekularna ureditev države stoji na jako majavih temeljih. Za sioniste je znano, da imajo nenadjebljiv občutek večvrednosti in, da gre pri sionizmu za vrsto rasizma. Drug problem Izraela je njegova militantna naravnanost, ki s pomočjo sodobne ameriške vojaške opreme deluje precej destruktivno. Tudi izraelski voditelji, tako v preteklosti kot tudi sedaj, imajo precej skrajna stališča okoli svojih arabskih sosed, ne spomnim pa se, da bi visoki izraelski predstavniki kdaj grozili z izbrisom kakšne arabske države z zemljevida.
Tudi Pakistan je poln verskih skrajnežev in poseduje jedrsko orožje, ima pa svet zaenkrat pač to srečo, da je pakistanski predsednik general Pervez Mušaraf (ki je na oblast prišel z vojaškim pučem brez prelite kaplje krvi leta 1999) relativno miren človek, ki pa je postal v vojni proti terorizmu trden zaveznik zahoda (kar je, moram priznati, bila jako modra Mušarafova diplomatska poteza). Zanimivo je, da se je po hladni vojni koncept »jedrskega odvračanja« (iz ang. »nuclear deterrent«) preselil v Kašmir.
Nobenega dvoma ni, da je Iran versko konzervativna, totalitaristična in celo skrajno nazadnjaška država, toda to je njihov problem. Ko pa padejo očitne grožnje s strani takšne države drugi državi, pa to postane problem celega sveta. Sicer pa je obnašanje iranskih državnih vrhov tudi zelo hipokritsko. Namreč iranski obrat nazaj v kameno dobo se je začel s Homeinijevo revolucijo, s katero je stari ajatola iz principa obrnil Iran v diametralno nasprotno smer razvijajočega se sveta. Internet, satelitska televizija, mobilna telefonija in podobne pridobitve sodobnega sveta so v Iranu prepovedane (ali pa vsaj inkvizicijsko cenzurirane), so pa danes izstrelili svoj prvi umetni satelit in trudijo se, da bi si pridobili jedrske kapacitete. V čem je torej finta, da lastno ljudstvo stradaš napredka, ki ga omogočaš samo eliti in državni vojski? Iran ima precej velik delež mlade in nezadovoljne populacije, ki si želi sprememb, vendar nove iranske revolucije na žalost še ni na obzorju…
P.S. Splošen obstoj jedrskega orožja je eno veliko sranje, a hkrati tudi stvarno dejstvo, ki ga je treba vzeti v obzir v mednarodnih odnosih, kjer na žalost darwinistična geopolitika še vedno igra glavno vlogo. Zgodovina je pokazala, da so manijaki, ki so imeli preveč moči, to tudi s pridom izkoriščali in posledično naredili neprecenljivo škodo. Kdo dvomi, da Hitler ne bi zabrisal »bombe«, če bi jo imel? Iz tega sledi, da je preprečevanje širjenja jedrskega orožja za svet zelo pomembno, toda to preprečevanje nima nobenega smisla, če se ne razorožujejo tudi tiste države, ki jedrsko orožje že imajo, te države pa se nikoli ne bodo odpovedale svojemu jedrskemu arzenalu ravno zaradi geopolitike, saj ni nihče tako zaupljiv, da bi uničil lastno jedrsko orožje ter upal, da bodo ostali storili taisto.
P.P.S. Toplo priporočam ogled filma "Dr. Strangelove
or: How I learned to stop worrying and love the bomb", režiserja Stanleya Kubricka
Ne bom zanikal, da mi gredo ravnanja Izraela pošteno na jetra. Tudi v Izraelu se vera in politika prekleto močno mešata (čeprav tega ne priznajo), saj trenutna sekularna ureditev države stoji na jako majavih temeljih. Za sioniste je znano, da imajo nenadjebljiv občutek večvrednosti in, da gre pri sionizmu za vrsto rasizma. Drug problem Izraela je njegova militantna naravnanost, ki s pomočjo sodobne ameriške vojaške opreme deluje precej destruktivno. Tudi izraelski voditelji, tako v preteklosti kot tudi sedaj, imajo precej skrajna stališča okoli svojih arabskih sosed, ne spomnim pa se, da bi visoki izraelski predstavniki kdaj grozili z izbrisom kakšne arabske države z zemljevida.
Tudi Pakistan je poln verskih skrajnežev in poseduje jedrsko orožje, ima pa svet zaenkrat pač to srečo, da je pakistanski predsednik general Pervez Mušaraf (ki je na oblast prišel z vojaškim pučem brez prelite kaplje krvi leta 1999) relativno miren človek, ki pa je postal v vojni proti terorizmu trden zaveznik zahoda (kar je, moram priznati, bila jako modra Mušarafova diplomatska poteza). Zanimivo je, da se je po hladni vojni koncept »jedrskega odvračanja« (iz ang. »nuclear deterrent«) preselil v Kašmir.
Nobenega dvoma ni, da je Iran versko konzervativna, totalitaristična in celo skrajno nazadnjaška država, toda to je njihov problem. Ko pa padejo očitne grožnje s strani takšne države drugi državi, pa to postane problem celega sveta. Sicer pa je obnašanje iranskih državnih vrhov tudi zelo hipokritsko. Namreč iranski obrat nazaj v kameno dobo se je začel s Homeinijevo revolucijo, s katero je stari ajatola iz principa obrnil Iran v diametralno nasprotno smer razvijajočega se sveta. Internet, satelitska televizija, mobilna telefonija in podobne pridobitve sodobnega sveta so v Iranu prepovedane (ali pa vsaj inkvizicijsko cenzurirane), so pa danes izstrelili svoj prvi umetni satelit in trudijo se, da bi si pridobili jedrske kapacitete. V čem je torej finta, da lastno ljudstvo stradaš napredka, ki ga omogočaš samo eliti in državni vojski? Iran ima precej velik delež mlade in nezadovoljne populacije, ki si želi sprememb, vendar nove iranske revolucije na žalost še ni na obzorju…
P.S. Splošen obstoj jedrskega orožja je eno veliko sranje, a hkrati tudi stvarno dejstvo, ki ga je treba vzeti v obzir v mednarodnih odnosih, kjer na žalost darwinistična geopolitika še vedno igra glavno vlogo. Zgodovina je pokazala, da so manijaki, ki so imeli preveč moči, to tudi s pridom izkoriščali in posledično naredili neprecenljivo škodo. Kdo dvomi, da Hitler ne bi zabrisal »bombe«, če bi jo imel? Iz tega sledi, da je preprečevanje širjenja jedrskega orožja za svet zelo pomembno, toda to preprečevanje nima nobenega smisla, če se ne razorožujejo tudi tiste države, ki jedrsko orožje že imajo, te države pa se nikoli ne bodo odpovedale svojemu jedrskemu arzenalu ravno zaradi geopolitike, saj ni nihče tako zaupljiv, da bi uničil lastno jedrsko orožje ter upal, da bodo ostali storili taisto.
P.P.S. Toplo priporočam ogled filma "Dr. Strangelove
or: How I learned to stop worrying and love the bomb", režiserja Stanleya Kubricka
Thursday, October 27, 2005
Kiborgi so tu...
Iraško ljudstvo je kljub kljubovanju sunitskega dela prebivalstva sprejelo osnutek ustave! Hura! Demokracija se je končno vselila! Moj dober prijatelj, George Bush mlajši, je ponosen na svoje iraške brate, v Iraku pa je padel dva tisoči ameriški vojak. Pojavljajo se ocene, da bodo morali Američani ostati v Iraku še kar nekaj let, omenja se celo, da bodo v Iraku tudi po letu 2008, ko bo Amerika imela že novega predsednika, ki bo bržkone nadaljeval križarsko vojno proti svetovnemu terorizmu. Kaj pa ranjenci med ameriško soldatesko? Teh je iz Iraka že 15.000, toda nekateri bodo šli nazaj na fronto!
Pred časom sem na CNN-u gledal prispevek o ranjenemu ameriškemu soldatu, ki mu je mina v Iraku odtrgala nogo od kolena navzdol. Dobil je protezo, z njo pa je po okrevanju že parkrat zmagal na maratonih za invalide in tudi na kolesarskih dirkah. Nesrečno izgubo polovice noge so prikazali kot zgodbo o uspehu in, ko so ga na koncu prispevka vprašali »Kaj pa sedaj?«, jim je bedak odgovoril, da gre nazaj v vojsko. Sprva sem pomislil »Okej, fantu so dali v zameno za žrtvovanje noge domovini administrativno službo v vojski!«, toda ne, tip je nasmejano razlagal, da gre nazaj v aktivno služenje vojske. Še vedno nisem mogel verjeti in si stvar razložil, da bo najbrž postal inštruktor ali kaj podobnega, toda ne! Izguba noge očitno ni dovolj in očitno si je tip zaželel, da bi se tudi njegovo ime vklesalo na tisti slavni zid v Washingtonu, kjer so napisana vsa imena ameriških soldatov, ki so skozi zgodovino dali svoja življenja domovini. Tip se je pohvalil, da bo prvi »hendikepirani« ameriški vojak, ki se bo vrnil v aktivno služenje vojske v Irak in za njim bodo prišli še drugi! Seveda! Kaj pa je to, če vojaku fali noga, roka ali kakšen drug del telesa? Sodobna tehnologija bo slej ko prej naredila kiborge, ki se bodo bili do bridkega konca, ne glede na manjko ekstremitet! Zakaj bi bil invalidni vojak breme družbi, ko pa je lahko še vedno koristen kanonfutr?
Da pa se zna umik iz okupirane države zavleči tudi v več desetletij (v več kot pol stoletja, če smo čisto iskreni) pa dokazuje primer ameriške baze na Japonskem. Lokalne oblasti na Okinawi (japonski otok, južno od glavnih štirih japonskih otokov in hkrati otok, s katerega je vzletelo letalo »Enola Gay«, ki je Hiroshimo spremenila v sončni prah) se že 10 let trudijo, da bi se ameriška baza od tam odstranila, oziroma prestavila. Ko so leta 1995 trije ameriški vojaki posilili lokalno šolarko, so Japonci zahtevali umik Američanov, umik pa se je spremenil v dogovarjanje kam bazo prestaviti. Američani namreč ocenjujejo, da japonske vojaške sile še niso sposobne same prevzeti nadzora nad tem delom sveta, zato bodo ostali toliko časa, dokler se japonske obrambne sile ne postavijo dokončno na noge. Zaradi pritiska lokalne javnosti, se je ameriška vojska odločila, da bi rada bazo prestavila na koralni greben pri mestu Henoko na Okinawi. Seveda so okoljevarstveniki ponoreli in prav je tako. Postavljanje vojaške baze na koralni greben (ki jih je po svetu čedalje manj, so pa nepogrešljiv del oceanske favne – korale so namreč živali) je prekleto cinična poteza, ki dokazuje, da je Američanom popolnoma vseeno za naravo (da so Američani preskusili svojo prvo vodikovo bombo na atolu Bikini, so najprej nasilno preselili celotne vaške skupnosti, potem pa raj na zemlji spremenili v radioaktivno oazo).
Američani pa so dobili žegen za postavitev dveh vojaških baz v Romuniji, v bližini Črnega morja, da bodo tako bližje kriznim žariščem Bližnjega vzhoda, kavkaški regiji in srednji Aziji. V Romunijo se bo privalilo 5000 ameriških soldatov. Vse ameriške vojake je treba čimprej spraviti iz Evrope, ne pa jih doseljevati!
Pred časom sem na CNN-u gledal prispevek o ranjenemu ameriškemu soldatu, ki mu je mina v Iraku odtrgala nogo od kolena navzdol. Dobil je protezo, z njo pa je po okrevanju že parkrat zmagal na maratonih za invalide in tudi na kolesarskih dirkah. Nesrečno izgubo polovice noge so prikazali kot zgodbo o uspehu in, ko so ga na koncu prispevka vprašali »Kaj pa sedaj?«, jim je bedak odgovoril, da gre nazaj v vojsko. Sprva sem pomislil »Okej, fantu so dali v zameno za žrtvovanje noge domovini administrativno službo v vojski!«, toda ne, tip je nasmejano razlagal, da gre nazaj v aktivno služenje vojske. Še vedno nisem mogel verjeti in si stvar razložil, da bo najbrž postal inštruktor ali kaj podobnega, toda ne! Izguba noge očitno ni dovolj in očitno si je tip zaželel, da bi se tudi njegovo ime vklesalo na tisti slavni zid v Washingtonu, kjer so napisana vsa imena ameriških soldatov, ki so skozi zgodovino dali svoja življenja domovini. Tip se je pohvalil, da bo prvi »hendikepirani« ameriški vojak, ki se bo vrnil v aktivno služenje vojske v Irak in za njim bodo prišli še drugi! Seveda! Kaj pa je to, če vojaku fali noga, roka ali kakšen drug del telesa? Sodobna tehnologija bo slej ko prej naredila kiborge, ki se bodo bili do bridkega konca, ne glede na manjko ekstremitet! Zakaj bi bil invalidni vojak breme družbi, ko pa je lahko še vedno koristen kanonfutr?
Da pa se zna umik iz okupirane države zavleči tudi v več desetletij (v več kot pol stoletja, če smo čisto iskreni) pa dokazuje primer ameriške baze na Japonskem. Lokalne oblasti na Okinawi (japonski otok, južno od glavnih štirih japonskih otokov in hkrati otok, s katerega je vzletelo letalo »Enola Gay«, ki je Hiroshimo spremenila v sončni prah) se že 10 let trudijo, da bi se ameriška baza od tam odstranila, oziroma prestavila. Ko so leta 1995 trije ameriški vojaki posilili lokalno šolarko, so Japonci zahtevali umik Američanov, umik pa se je spremenil v dogovarjanje kam bazo prestaviti. Američani namreč ocenjujejo, da japonske vojaške sile še niso sposobne same prevzeti nadzora nad tem delom sveta, zato bodo ostali toliko časa, dokler se japonske obrambne sile ne postavijo dokončno na noge. Zaradi pritiska lokalne javnosti, se je ameriška vojska odločila, da bi rada bazo prestavila na koralni greben pri mestu Henoko na Okinawi. Seveda so okoljevarstveniki ponoreli in prav je tako. Postavljanje vojaške baze na koralni greben (ki jih je po svetu čedalje manj, so pa nepogrešljiv del oceanske favne – korale so namreč živali) je prekleto cinična poteza, ki dokazuje, da je Američanom popolnoma vseeno za naravo (da so Američani preskusili svojo prvo vodikovo bombo na atolu Bikini, so najprej nasilno preselili celotne vaške skupnosti, potem pa raj na zemlji spremenili v radioaktivno oazo).
Američani pa so dobili žegen za postavitev dveh vojaških baz v Romuniji, v bližini Črnega morja, da bodo tako bližje kriznim žariščem Bližnjega vzhoda, kavkaški regiji in srednji Aziji. V Romunijo se bo privalilo 5000 ameriških soldatov. Vse ameriške vojake je treba čimprej spraviti iz Evrope, ne pa jih doseljevati!
Barov Boom
Včeraj sem iz »zaupnih virov« izvedel, da gre finančno oddaji »Bar« prekleto dobro in, da bodo po pričakovanjih nabrali toliko denarja, da bodo lahko z njim začeli snemati novo »veliko bratsko« oddajo »survivor« (prev. v slo. po Toporišiču = »preživelec«). Seveda naše televizije, pa naj bo to nacionalka ali pa komercialke, ne premorejo toliko domišljije, da bi si enkrat za spremembo omislili avtorsko in ne spet le licenčno »zabavno« oddajo.
Za tiste, ki se še niste srečali z oddajo »survivor« naj povem, da se ta na ameriški televiziji CBS vrti že kar nekaj sezon (ne vem koliko natančno, mislim pa, da že vsaj 7 ali 8 sezon), koncept pa je ta, da se zbere cca. 16 ljudi, ki se jih praktično brez vsega za 40 dni zadega na nek zapuščen otoček v Polineziji in se jih prepusti kombinaciji starodavnega in sodobnega darwinizma. Te ljudi razdelijo v dve skupini, potem pa ti dve skupini medsebojno tekmujeta vsak drug dan v dveh različnih tipih izzivov. En tip je ta, da se zmagovalni ekipi podeli imuniteto, kar pomeni, da mora poraženi klan z večinskim volilnim sistemom izločiti enega svojega člana, drugi tip pa zmagovalcem prinese kakšno luksuzno dobrino, kot naprimer kalorično hrano, trnek za lovljenje rib, tuš s sladko vodo ali kakšno drugo civilizacijsko komoditeto, ki na zapuščenih otokih pač niso dostopne. Ko se število tekmovalcev zreducira na kakšnih 10, pa se začne individualna tekma za en milijon dolarjev, ki ga pobere zadnji »preživelec«.
Ko sem prvič videl survivorja, me je zadeva precej potegnila, tudi druga sezona mi je bila še zanimiva na »fast forward«, tretje pa nisem več mogel gledati. Najbolj všečna mi je bila sociološko antropološka komponenta te serije, saj se iz prijaznih ljudi, ki so sprva tvoji sotrpini in »ekipni igralci« izvalijo divji liberal-kapitalistični egomanijaki v kiklah iz palminih listov. Zanimivo je tudi to, da se npr. v neki ekipi najde človek, ki odlično lovi ribe in je zato cela skupina prehranjena ter ima za izzive dovolj energije, druga skupina pa je kup pohlepnih lenob, kjer vsi stradajo, ker nimajo lovca in to se pozna, ker zaradi pomanjkanja moči pušijo izzive. V neki seriji (odvijala se je v avstralskem »outbacku«) je en izmed tekmovalcev uklal divjega prašiča in prehranil svojo pleme, čeprav so mu dekleta, ki so se pravtako mastila z ubogim veprom, uboj le tega močno zamerila in tip ni prestal prvega demokratičnega izločanja.
Hrvati že snemajo licenčnega survivorja (ime hrvaškega otoka, na katerem se dogaja, sem pozabil), ne vem pa kje naj bi to snemali v Sloveniji, saj je naš edini otok rahlo premajhen, Kočevski gozd pa spet ni tako velik! Morda v Iškem Vintgarju?
P.S. Po slovenskih soldatih so tudi naši policaji dobili svoje fajmoštre, delitev cerkve od države pa je vse bolj zabrisana! Naj se banda klerikalna neha vmešavati v državo (ter krasti triglavski narodni park) in vice versa! So smetarji naslednji upravičenci dušnega miru?
Za tiste, ki se še niste srečali z oddajo »survivor« naj povem, da se ta na ameriški televiziji CBS vrti že kar nekaj sezon (ne vem koliko natančno, mislim pa, da že vsaj 7 ali 8 sezon), koncept pa je ta, da se zbere cca. 16 ljudi, ki se jih praktično brez vsega za 40 dni zadega na nek zapuščen otoček v Polineziji in se jih prepusti kombinaciji starodavnega in sodobnega darwinizma. Te ljudi razdelijo v dve skupini, potem pa ti dve skupini medsebojno tekmujeta vsak drug dan v dveh različnih tipih izzivov. En tip je ta, da se zmagovalni ekipi podeli imuniteto, kar pomeni, da mora poraženi klan z večinskim volilnim sistemom izločiti enega svojega člana, drugi tip pa zmagovalcem prinese kakšno luksuzno dobrino, kot naprimer kalorično hrano, trnek za lovljenje rib, tuš s sladko vodo ali kakšno drugo civilizacijsko komoditeto, ki na zapuščenih otokih pač niso dostopne. Ko se število tekmovalcev zreducira na kakšnih 10, pa se začne individualna tekma za en milijon dolarjev, ki ga pobere zadnji »preživelec«.
Ko sem prvič videl survivorja, me je zadeva precej potegnila, tudi druga sezona mi je bila še zanimiva na »fast forward«, tretje pa nisem več mogel gledati. Najbolj všečna mi je bila sociološko antropološka komponenta te serije, saj se iz prijaznih ljudi, ki so sprva tvoji sotrpini in »ekipni igralci« izvalijo divji liberal-kapitalistični egomanijaki v kiklah iz palminih listov. Zanimivo je tudi to, da se npr. v neki ekipi najde človek, ki odlično lovi ribe in je zato cela skupina prehranjena ter ima za izzive dovolj energije, druga skupina pa je kup pohlepnih lenob, kjer vsi stradajo, ker nimajo lovca in to se pozna, ker zaradi pomanjkanja moči pušijo izzive. V neki seriji (odvijala se je v avstralskem »outbacku«) je en izmed tekmovalcev uklal divjega prašiča in prehranil svojo pleme, čeprav so mu dekleta, ki so se pravtako mastila z ubogim veprom, uboj le tega močno zamerila in tip ni prestal prvega demokratičnega izločanja.
Hrvati že snemajo licenčnega survivorja (ime hrvaškega otoka, na katerem se dogaja, sem pozabil), ne vem pa kje naj bi to snemali v Sloveniji, saj je naš edini otok rahlo premajhen, Kočevski gozd pa spet ni tako velik! Morda v Iškem Vintgarju?
P.S. Po slovenskih soldatih so tudi naši policaji dobili svoje fajmoštre, delitev cerkve od države pa je vse bolj zabrisana! Naj se banda klerikalna neha vmešavati v državo (ter krasti triglavski narodni park) in vice versa! So smetarji naslednji upravičenci dušnega miru?
Tuesday, October 18, 2005
Asociacija in duhamorno naključje
Včeraj sem prebral blog prijatelja Jožeta (Jocohud), ki je s svojo drago ravno vstopil v t.i. “zaključno” fazo preseljevanja v novo domovanje. Ko se človek seli, se mu kaj kmalu zvrsti kup nepotrebnih problemov, ki se vrinejo samo zaradi nesposobnosti ali neprizadevnosti različnih obrtnikov in/ali trgovin. Vedno prisotne neprijetne preseljevalne in opremljevalne peripetije večini poženejo kri po žilah, moji glavi pa priskrbijo učinek ekonom lonca tik pred piskom pare. In bilo jih je mnogo! S punco Tanjo sva se namreč letošnjega marca preselila v novo domovanje in zato Jožeta še kako dobro razumem.
Asociacijo v naslovu sem torej pojasnil in to nas privede do duhamornega naključja. Ob prevzemu spalnične omare marca meseca, sva dobila 6 kotnih polic namesto navadnih polic in “T”- elementa. Padla je pritožba in minil je dober mesec. Zanimivo je bilo tudi to, da je bil na paketu z napačnimi policami napisan priimek človeka, kateremu je bil očitno namenjen in, da sva to Rutarju tudi omenila skupaj z domnevo, da ima mogoče prav ta človek najine prave police, a na najin komentar ni imel nihče nič za povedati. Rutar ni kazal interesa za prevzem paketa, ki ga je očitno čakal nekdo drug in, ki je bil tudi prav gotovo besen kot ris. Če pa so v Rutarju mislili, da jim bom sam na lastne stroške dostavljal nekaj, kar je zaradi njihove šlamparije pristalo v mojih rokah, v resnici pa pripada nekomu drugemu, pa se bridko motijo. Isto si je gotovo mislil človek, ki je dobil najine police z jasnimi podatki pravega prejemnika in prav nič mu ne zamerim. Ker na vse skupaj ni bilo nobenega bistvenega odziva, razen standardnega “Bomo uredili, gospod!”, sva po dveh mesecih začela najedati, češ “Kje so preklete police?”. Naslednji mesec sva dobila klic, da so manjkajoči deli vendarle prispeli in, da jih lahko prevzameva. Ne samo to, da me je odnos “Zdaj so police tle, pridi jih iskat!” spravil v zelo pasje razpoloženje, tudi brzina njihovega odziva me je tako razdražila, da nisem šel po police vsaj še en mesec. Ko sem se na prevzemnem terminalu nekega popoldneva končno prikazal, mi je dečko za šalterjem razložil, da se jim je sesul računalniški sistem in, da mi ne more pomagati, ker se mu niti pod razno ne sanja, v katerem delu ogromnega skladišča je majhen paketek s parimi policami in enim “T” – elementom.
“Me boste poklicali, ko boste spravili računalniški sistem spet na noge?”, sem zganjal optimista
“Seveda! Če pa ne, pa nas pokličite vi!”, mi je prijazno dejal dečko za šalterjem
Ni se mi dalo prerekati, da je to, da me obvesti o možnosti prevzema reklamirane in že plačane robe njegova dolžnost, ne pa moj problem. V naslednjih dveh dneh sistema niso vzpostavili, po tretjem dnevu pa sem se naveličal poslušanja klaviaturnih izdrkancij zimzelenega Richarda Claydermana med čakanjem na pristojno osebje, minilo pa je še par mesecev.
Pred enim mesecem so se iz Rutarja spet oglasili, tokrat z “Vaše police so tu že celo večnost, zakaj jih vendar ne prevzamete?”. Mine še en mesec. Danes pa moja draga pokliče Rutarjev prevzemni terminal in prosi, če lahko odprejo paket in preverijo, če so v njem res pravi deli.
“Emmm,…gospa…, tuki je en “Eck element boden”, saj je to dno kotne omare, ne?”
“Da…, to kar ste ravnokar prebrali JE dno kotne omare…, mi pa ne potrebujemo prekletega “eck element boden”, temveč par polic in klinčev “T” – element!”
“Emm…, aja? No…Vse bomo uredili, gospa…, mogoče že prihodnji teden…”
AJA!?? A prihodnji teden, al kaj? Kaj to pomeni, da je jutri že sreda in, da skladišče v Avstriji ne dela, kar pomeni, da bo skladišče v Avstriji izvedelo o napaki v četrtek popoldan, ko pa itak noben več ne dela, ker se vsi pripravljajo na težko pričakovani petek, ko pa SPLOH noben nič več ne dela? Tako mine vikend s ponedeljkom, ko se vsi še bolj ali manj ogrevajo za nov delavni teden, v torek popoldan nekdo v Avstriji opazi pritožbo in jo da na kup k ostalim pritožbam, ki se jih obdeluje enkrat tedensko in sicer ob torkih dopoldan. Mine še en teden. Pritožba se obravnava in nalog za napotitev pravih delov se da na kupček v četrtek popoldan, naloge pa se zbira le vsake 14 dni in to ob sredah popoldan. Ker pa so vmes še prazniki, se celotna birokratska veriga premakne še za deset dni. Ko nalogi pridejo v skladišče, jih na dan obravnavajo le 20, vseh nalogov pa je nekaj sto. Nalog pade v roke delavcu, ki ima v petek dopoldan za seboj že nekaj petkovih pirčov, zato nalog pozabi v skladišču, ki pa ga naslednjo sredo najde nadzornik, ki zaradi delavčeve malomarnosti tega odpusti. Dobava manjkajočih polic se dodatno zavleče, ker morajo vso birokracijo in naročila prestaviti z odpuščenega na svežega delavca, ki pa potrebuje en mesec, da se dobro ulaufa v novo službo. Ker se je novinec tako gnal, so ga kolegi skušali umiriti s tem, da so mu, ko ni bil pozoren, zamenjali pakete na vozičku. In tako nam pri Rutarju obelodanijo, da nas čaka “Eck element boden”!
Za konec naj povem, da samo s časom postanejo tovrstne zgodbe prekleto zabavne, v trenutku odvijanja pa so za ponoret! T.i. “Zaključna” faza preseljevanja je samo mit, saj ne obstaja…
P.S. Z vami sem delil le mojo plat medalje še nedokončanih dogodivščin s policami iz Rutarja, drugo plat pa pozna moja boljša polovica, kateri vsaka čast za jeklene živce med skupnim preseljevanjem.
Asociacijo v naslovu sem torej pojasnil in to nas privede do duhamornega naključja. Ob prevzemu spalnične omare marca meseca, sva dobila 6 kotnih polic namesto navadnih polic in “T”- elementa. Padla je pritožba in minil je dober mesec. Zanimivo je bilo tudi to, da je bil na paketu z napačnimi policami napisan priimek človeka, kateremu je bil očitno namenjen in, da sva to Rutarju tudi omenila skupaj z domnevo, da ima mogoče prav ta človek najine prave police, a na najin komentar ni imel nihče nič za povedati. Rutar ni kazal interesa za prevzem paketa, ki ga je očitno čakal nekdo drug in, ki je bil tudi prav gotovo besen kot ris. Če pa so v Rutarju mislili, da jim bom sam na lastne stroške dostavljal nekaj, kar je zaradi njihove šlamparije pristalo v mojih rokah, v resnici pa pripada nekomu drugemu, pa se bridko motijo. Isto si je gotovo mislil človek, ki je dobil najine police z jasnimi podatki pravega prejemnika in prav nič mu ne zamerim. Ker na vse skupaj ni bilo nobenega bistvenega odziva, razen standardnega “Bomo uredili, gospod!”, sva po dveh mesecih začela najedati, češ “Kje so preklete police?”. Naslednji mesec sva dobila klic, da so manjkajoči deli vendarle prispeli in, da jih lahko prevzameva. Ne samo to, da me je odnos “Zdaj so police tle, pridi jih iskat!” spravil v zelo pasje razpoloženje, tudi brzina njihovega odziva me je tako razdražila, da nisem šel po police vsaj še en mesec. Ko sem se na prevzemnem terminalu nekega popoldneva končno prikazal, mi je dečko za šalterjem razložil, da se jim je sesul računalniški sistem in, da mi ne more pomagati, ker se mu niti pod razno ne sanja, v katerem delu ogromnega skladišča je majhen paketek s parimi policami in enim “T” – elementom.
“Me boste poklicali, ko boste spravili računalniški sistem spet na noge?”, sem zganjal optimista
“Seveda! Če pa ne, pa nas pokličite vi!”, mi je prijazno dejal dečko za šalterjem
Ni se mi dalo prerekati, da je to, da me obvesti o možnosti prevzema reklamirane in že plačane robe njegova dolžnost, ne pa moj problem. V naslednjih dveh dneh sistema niso vzpostavili, po tretjem dnevu pa sem se naveličal poslušanja klaviaturnih izdrkancij zimzelenega Richarda Claydermana med čakanjem na pristojno osebje, minilo pa je še par mesecev.
Pred enim mesecem so se iz Rutarja spet oglasili, tokrat z “Vaše police so tu že celo večnost, zakaj jih vendar ne prevzamete?”. Mine še en mesec. Danes pa moja draga pokliče Rutarjev prevzemni terminal in prosi, če lahko odprejo paket in preverijo, če so v njem res pravi deli.
“Emmm,…gospa…, tuki je en “Eck element boden”, saj je to dno kotne omare, ne?”
“Da…, to kar ste ravnokar prebrali JE dno kotne omare…, mi pa ne potrebujemo prekletega “eck element boden”, temveč par polic in klinčev “T” – element!”
“Emm…, aja? No…Vse bomo uredili, gospa…, mogoče že prihodnji teden…”
AJA!?? A prihodnji teden, al kaj? Kaj to pomeni, da je jutri že sreda in, da skladišče v Avstriji ne dela, kar pomeni, da bo skladišče v Avstriji izvedelo o napaki v četrtek popoldan, ko pa itak noben več ne dela, ker se vsi pripravljajo na težko pričakovani petek, ko pa SPLOH noben nič več ne dela? Tako mine vikend s ponedeljkom, ko se vsi še bolj ali manj ogrevajo za nov delavni teden, v torek popoldan nekdo v Avstriji opazi pritožbo in jo da na kup k ostalim pritožbam, ki se jih obdeluje enkrat tedensko in sicer ob torkih dopoldan. Mine še en teden. Pritožba se obravnava in nalog za napotitev pravih delov se da na kupček v četrtek popoldan, naloge pa se zbira le vsake 14 dni in to ob sredah popoldan. Ker pa so vmes še prazniki, se celotna birokratska veriga premakne še za deset dni. Ko nalogi pridejo v skladišče, jih na dan obravnavajo le 20, vseh nalogov pa je nekaj sto. Nalog pade v roke delavcu, ki ima v petek dopoldan za seboj že nekaj petkovih pirčov, zato nalog pozabi v skladišču, ki pa ga naslednjo sredo najde nadzornik, ki zaradi delavčeve malomarnosti tega odpusti. Dobava manjkajočih polic se dodatno zavleče, ker morajo vso birokracijo in naročila prestaviti z odpuščenega na svežega delavca, ki pa potrebuje en mesec, da se dobro ulaufa v novo službo. Ker se je novinec tako gnal, so ga kolegi skušali umiriti s tem, da so mu, ko ni bil pozoren, zamenjali pakete na vozičku. In tako nam pri Rutarju obelodanijo, da nas čaka “Eck element boden”!
Za konec naj povem, da samo s časom postanejo tovrstne zgodbe prekleto zabavne, v trenutku odvijanja pa so za ponoret! T.i. “Zaključna” faza preseljevanja je samo mit, saj ne obstaja…
P.S. Z vami sem delil le mojo plat medalje še nedokončanih dogodivščin s policami iz Rutarja, drugo plat pa pozna moja boljša polovica, kateri vsaka čast za jeklene živce med skupnim preseljevanjem.
Monday, October 17, 2005
Ubaci u četvrtu
V svojem spletnem Gnevniku sem večkrat obdeloval različne televizijske oddaje tehnične orientacije. Sam sicer nisem nikakršen “človek mehanike” in se na delovanje jeklenih konjičkov bore malo spoznam. Znam recimo dotočiti gorivo in vodo za brisalce, vem, da več ko ima avto konjskih moči in prostornine motorja, hitrejši in močnejši je in to je tudi skoraj vse. Nikakor pa si ne bi ob defektu avta zavihal rokave, odprl pokrov motorja in vtaknil svoje kirurške ročice v zapacano srce potujoče škatle. Spremljanje avtomobilističnih, motociklističnih in dirk formule 1 mi ni niti pod razno zanimivo. Vendar mi je vsake toliko vseeno v užitek pogledati kakšno fejst oddajo o avtomobilih. A če je to samo oddaja, katere voditelj na steroidih doživlja orgazme zaradi detajlne slike felten novega, s 700 konji naravnost iz pekla pripeljanega Ferrarija, potem ne bo obdržala moje pozornosti niti daljšega presledka med zdolgočasenim šaltanjem po televizijskih programih. Niti ne bo popolnoma nič dosegla reportaža s kakšnega od svetovnih avtosejmov, ker hostese pritegnejo vso pozornost in si avtov v tem primeru pač ne zapomnim. Toda oddaja Top gear, ki jo vrtijo na “BBC World” in baje tudi na “BBC Prime”, je res pohvale vredna.
Voditelj oddaje je Jeremy Clarkson, človek v petdesetih, oče številnih otrok in poznavalec ter kritični ocenjevalec škatel s kolesci na bencin. Pri ocenjevanju in razpravljanju mu pomagata še James May, nekoliko sramežljiv zategnjen Brit in majhen, entuzijastičen mladinec po imenu Richard Hammonds. Vsak ima seveda svoj okus in tega zna na močno duhovit način podajati gledalstvu. Voditelji dobro poskrbijo za razlago tehničnih podrobnosti v jeziku, ki ga zastopi tudi mehanski analfabet, kakršen sem tudi sam. Je pa oddaja tudi vsebinsko zelo na široko zastavljena.
Tipična polurna oddaja “Top gear” ponavadi predstavi kakšen nov avto. V včerajšnji oddaji so obdelali nekega BMW-ja, ki je pred kratim izšel tudi v dizelski obliki. Povedali so vse o mašini (baje ima dva “turbo-chargerja”, ki skrajšata čas odziva pospeška po pritisku cigle na gas – kar je značilnost dizelskih motorjev), potem pa so ga na pisti primerjali z njegovim bencinskim dvojčkom. Spet v eni od prejšnjih oddaj je Jeremy peljal nekega divjega dizelskega Audija (nimam pojma o katerem modelu se je govorilo, šlo pa je za neko veliko limuzino, mrbit A6 ali celo A8…, skratka…, neki tazga vulzga) iz Londona v Edinburgh (saj sem prav napisal, ne?) in nazaj z enim samim tankom bencina. Iz prispevka so naredili pravo dramo, celo triler! Jeremy-ju je namreč začelo primanjkovati goriva, lučke so začele svetiti, kamera, namontirana znotraj bencinskega tanka, pa je prikazovala nivo preostalega bencina. Jeremy je tik pred Londonom naletel na kolono! Groza…, ali bo izdržal…Jeremy se poti in histerično komentira avto, nato pa opazi bencinsko pumpo, s katere je štartal. In na koncu mu uspe! Hura! Ponavadi v oddaji predstavijo tudi kakšen čisto povprečen avto, ali naredijo primerjavo, naprimer karavanov, “off-road” vozil od “Quad-bike-ov”, preko buggijev, pa do 8 kolesnih dvotaktnih frez za po gmajni, hovercraftov ter zgodovinskih vozil vseh štirih dimenzij.
V oddajo vabijo angleške “estradnike” (jaz osebno sicer v oddaji še nisem videl nobenega zvezdnika, ki bi ga prepoznal,…očitno so bolj lokalne narave, ali pa oddaj z znanimi estradniki nisem videl), ki potem v povprečnih avtih odvozijo en giro po pisti, pri tem pa jih štopajo in primerjajo med seboj. Stalna lestvica stoji tudi za vse avte, ki so jih predstavili v oddajah, kroge po pisti pa je odvozil njihov stalni testni voznik po imenu “Stig”, poznan po zanimivih glasbenih izborih med vožnjo testnih vozil. Fantje pa postrežejo tudi s kakšnimi še bolj zabavnimi izpadi, kot je katapultiranje odsluženih avtomobilov v tarčo na dnu zapuščenega kamnoloma, ali uporaba lastne glave za anteno, preko katere lahko s pomočjo daljinskega ključa odklenete svoj avto na daljšo razdaljo.
Skratka, ogled avtomobilistične oddaje “Top gear” toplo priporočam tudi nepoznavalcem, saj je zelo zabavna, poučna in polna pristnega angleškega humorja, ki nam je znan iz boljših angleških sit-comov.
P.S. Ko smo že ravno pri TV oddajah…, Slovenska big brother oddaja “Bar” je patetična in slaboumna stvaritev, ki ni za ogled niti za pospeševanje prebave!
Voditelj oddaje je Jeremy Clarkson, človek v petdesetih, oče številnih otrok in poznavalec ter kritični ocenjevalec škatel s kolesci na bencin. Pri ocenjevanju in razpravljanju mu pomagata še James May, nekoliko sramežljiv zategnjen Brit in majhen, entuzijastičen mladinec po imenu Richard Hammonds. Vsak ima seveda svoj okus in tega zna na močno duhovit način podajati gledalstvu. Voditelji dobro poskrbijo za razlago tehničnih podrobnosti v jeziku, ki ga zastopi tudi mehanski analfabet, kakršen sem tudi sam. Je pa oddaja tudi vsebinsko zelo na široko zastavljena.
Tipična polurna oddaja “Top gear” ponavadi predstavi kakšen nov avto. V včerajšnji oddaji so obdelali nekega BMW-ja, ki je pred kratim izšel tudi v dizelski obliki. Povedali so vse o mašini (baje ima dva “turbo-chargerja”, ki skrajšata čas odziva pospeška po pritisku cigle na gas – kar je značilnost dizelskih motorjev), potem pa so ga na pisti primerjali z njegovim bencinskim dvojčkom. Spet v eni od prejšnjih oddaj je Jeremy peljal nekega divjega dizelskega Audija (nimam pojma o katerem modelu se je govorilo, šlo pa je za neko veliko limuzino, mrbit A6 ali celo A8…, skratka…, neki tazga vulzga) iz Londona v Edinburgh (saj sem prav napisal, ne?) in nazaj z enim samim tankom bencina. Iz prispevka so naredili pravo dramo, celo triler! Jeremy-ju je namreč začelo primanjkovati goriva, lučke so začele svetiti, kamera, namontirana znotraj bencinskega tanka, pa je prikazovala nivo preostalega bencina. Jeremy je tik pred Londonom naletel na kolono! Groza…, ali bo izdržal…Jeremy se poti in histerično komentira avto, nato pa opazi bencinsko pumpo, s katere je štartal. In na koncu mu uspe! Hura! Ponavadi v oddaji predstavijo tudi kakšen čisto povprečen avto, ali naredijo primerjavo, naprimer karavanov, “off-road” vozil od “Quad-bike-ov”, preko buggijev, pa do 8 kolesnih dvotaktnih frez za po gmajni, hovercraftov ter zgodovinskih vozil vseh štirih dimenzij.
V oddajo vabijo angleške “estradnike” (jaz osebno sicer v oddaji še nisem videl nobenega zvezdnika, ki bi ga prepoznal,…očitno so bolj lokalne narave, ali pa oddaj z znanimi estradniki nisem videl), ki potem v povprečnih avtih odvozijo en giro po pisti, pri tem pa jih štopajo in primerjajo med seboj. Stalna lestvica stoji tudi za vse avte, ki so jih predstavili v oddajah, kroge po pisti pa je odvozil njihov stalni testni voznik po imenu “Stig”, poznan po zanimivih glasbenih izborih med vožnjo testnih vozil. Fantje pa postrežejo tudi s kakšnimi še bolj zabavnimi izpadi, kot je katapultiranje odsluženih avtomobilov v tarčo na dnu zapuščenega kamnoloma, ali uporaba lastne glave za anteno, preko katere lahko s pomočjo daljinskega ključa odklenete svoj avto na daljšo razdaljo.
Skratka, ogled avtomobilistične oddaje “Top gear” toplo priporočam tudi nepoznavalcem, saj je zelo zabavna, poučna in polna pristnega angleškega humorja, ki nam je znan iz boljših angleških sit-comov.
P.S. Ko smo že ravno pri TV oddajah…, Slovenska big brother oddaja “Bar” je patetična in slaboumna stvaritev, ki ni za ogled niti za pospeševanje prebave!
Saturday, October 15, 2005
Kulturkampf
No…, pa bom še jaz eno urezal o Škotih. Za tiste, ki ste jih spregledali naj povem, da se je v zadnjem tednu v Ljubljano zlilo 4000 gorjanskih Škotov v kiklah, ker so prišli na fuzbal tekmo Slovenija : Škotska. Ena prvih asociacij na Škotsko je poleg gradov, zloglasnih kiltov in whisky-ja, nedvomno tudi William Wallace, mitski borec proti Angležem, ki se je z divjim obrazom, dvoročnim mečem in bojnim tuljenjem zaganjal v podelane angleške soldatke. Na hitro človek pomisli, da kombinacija alkohola, navijaške gorečnosti in 4000 gorjanskih škotskih navijačev v kiklah ni najboljša kombinacija. Izkazalo pa se je, da so Škoti zelo uglajeni navijači in prijazni ljudje. Pobje so uleteli na “par” pirčkov, s kilti paradirali po mestu, šli na fuzbal, zmagali, šli še na “par” pirčkov in odleteli domov, našim gostincem pa pustili zajeten kupček evrov. Škoti so očitno pustili dober vtis in pri tem naredili še reklamo za svojo rodno grudo. Smešno se mi zdi samo to, da Škoti oblečejo kilte le na turističnih potovanjih. Bratranca, ki sta bila na Škotskem sta mi povedala, da sta videla tam le enega Škota v kiltu, pa še ta je bil zaposlen v turističnem sektorju.
Ob branju sobotne priloge pa so mi v oči padli tudi Finci. Prejšnji teden je bila pri nas na obisku njihova predsednica (tudi bivša zunanja ministrica) Tarja Halonen, ki je za sobotno prilogo dala intervju. Finska, poleg Irske, v zadnjem desetletju velja za državo z nadpovprečno gospodarsko uspešnostjo, ki temelji predvsem na dobri izobraženosti populacije, usmerjenemu povezovanju fakultet z gospodarstvom ter na vlaganjih v raziskovanje in razvoj (“R&D”). In pri tem je Finska še t.i. “socialna država”. V intervjuju je finska predsednica povedala, da gre uspeh pripisati tudi vlogi finske kulture, ki jo je opisala z besedami: “Tu na severu mislimo, da če se dobro obnašamo sami, potem naj se dobro obnašajo tudi drugi…”. Finska ni članica pakta N.A.T.O., saj kratkoročno ne vidi potrebe po članstvu in tako je bilo tudi med hladno vojno. Stopnja korupcije v državi je prekleto majhna, ljudstvo pa zaupa državnemu aparatu. Predsednica je izpostavila pomembnost pristnega meddržavnega, dobro sosedskega dialoga, ki je ključ do uspeha vseh vpletenih in ta geostrateški politični “model”, ki se ga gre Finska vse od druge svetovne vojne naprej, še vedno deluje ter daje čedalje boljše rezultate (Finska se je dobrih 30 let po vojni precej matrala in je veljala za najrevnejšo skandinavsko državo, zato je njen uspeh v zadnjih 20 letih še toliko bolj opazen…).
In če severno-evropsko sliko primerjamo z Balkansko in vzhodno-evropsko, opazimo čisto nekaj drugega. Kar se tiče turizma, slovenski maturanti in absolventi skrbijo za to, da je slovenska mladež vsaj v Grčiji in Španiji na jako slabem glasu zaradi divjih pijančevanj, ludističnih izpadov, uničevanja turistične infrastrukture in prekomerne glasnosti. Tudi Čehi in Poljaki vpeljujejo precejšno mero turističnega barbarizma. Nikakor nočem posploševati, saj gotovo obstajajo tudi psihopatski finski, švedski, francoski in nemški turisti ter vzorni češki, poljski in madžarski turisti, toda stereotipi od nekod pač izvirajo in v vsakem hecu je tudi kanček resnice.
Drug zaključek pa se navezuje na politično kulturo, ki jo Finci premorejo, Slovenci pa ne. Zaradi očitnega nepotizma, ki vlada na vseh področjih slovenske države, je upravljenje le-te nezadostno. Dokler se bo imenovalo ljudi na visoka politična in gospodarska mesta po politični in sorodstveni liniji, bodo strokovni nivoji podpovprečni, če že ne obupni.
Namesto, da bi se Slovenija kdaj pa kdaj zgledovala po najuspešnejših evropskih državah, se le petelini pred manj uspešnimi balkanskimi državami in se preko dementnega zunanjega ministra Rupla v organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) klanja velikim in pametuje "zaostalim". Raje prvi na vasi, kot zadnji v mestu!
P.S. Čisto "by the river"...Zadnjič sem ujel še eno predelavo avta v oddaji “Pimp my ride”. Nekemu skejtarju so v avto vgradili medicinski aparat za dovajanje kisika. Razlaga se je glasila: “Ko boš skejtal in se boš zadihal, se lahko usedeš v avto in se nadihaš kisika v štirih različnih okusih…”, nek mehanik pa je dodal: “Ne bo se ti treba več zadevati z marihuano, ker boš to lahko sedaj počel s kisikom….”
Ob branju sobotne priloge pa so mi v oči padli tudi Finci. Prejšnji teden je bila pri nas na obisku njihova predsednica (tudi bivša zunanja ministrica) Tarja Halonen, ki je za sobotno prilogo dala intervju. Finska, poleg Irske, v zadnjem desetletju velja za državo z nadpovprečno gospodarsko uspešnostjo, ki temelji predvsem na dobri izobraženosti populacije, usmerjenemu povezovanju fakultet z gospodarstvom ter na vlaganjih v raziskovanje in razvoj (“R&D”). In pri tem je Finska še t.i. “socialna država”. V intervjuju je finska predsednica povedala, da gre uspeh pripisati tudi vlogi finske kulture, ki jo je opisala z besedami: “Tu na severu mislimo, da če se dobro obnašamo sami, potem naj se dobro obnašajo tudi drugi…”. Finska ni članica pakta N.A.T.O., saj kratkoročno ne vidi potrebe po članstvu in tako je bilo tudi med hladno vojno. Stopnja korupcije v državi je prekleto majhna, ljudstvo pa zaupa državnemu aparatu. Predsednica je izpostavila pomembnost pristnega meddržavnega, dobro sosedskega dialoga, ki je ključ do uspeha vseh vpletenih in ta geostrateški politični “model”, ki se ga gre Finska vse od druge svetovne vojne naprej, še vedno deluje ter daje čedalje boljše rezultate (Finska se je dobrih 30 let po vojni precej matrala in je veljala za najrevnejšo skandinavsko državo, zato je njen uspeh v zadnjih 20 letih še toliko bolj opazen…).
In če severno-evropsko sliko primerjamo z Balkansko in vzhodno-evropsko, opazimo čisto nekaj drugega. Kar se tiče turizma, slovenski maturanti in absolventi skrbijo za to, da je slovenska mladež vsaj v Grčiji in Španiji na jako slabem glasu zaradi divjih pijančevanj, ludističnih izpadov, uničevanja turistične infrastrukture in prekomerne glasnosti. Tudi Čehi in Poljaki vpeljujejo precejšno mero turističnega barbarizma. Nikakor nočem posploševati, saj gotovo obstajajo tudi psihopatski finski, švedski, francoski in nemški turisti ter vzorni češki, poljski in madžarski turisti, toda stereotipi od nekod pač izvirajo in v vsakem hecu je tudi kanček resnice.
Drug zaključek pa se navezuje na politično kulturo, ki jo Finci premorejo, Slovenci pa ne. Zaradi očitnega nepotizma, ki vlada na vseh področjih slovenske države, je upravljenje le-te nezadostno. Dokler se bo imenovalo ljudi na visoka politična in gospodarska mesta po politični in sorodstveni liniji, bodo strokovni nivoji podpovprečni, če že ne obupni.
Namesto, da bi se Slovenija kdaj pa kdaj zgledovala po najuspešnejših evropskih državah, se le petelini pred manj uspešnimi balkanskimi državami in se preko dementnega zunanjega ministra Rupla v organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) klanja velikim in pametuje "zaostalim". Raje prvi na vasi, kot zadnji v mestu!
P.S. Čisto "by the river"...Zadnjič sem ujel še eno predelavo avta v oddaji “Pimp my ride”. Nekemu skejtarju so v avto vgradili medicinski aparat za dovajanje kisika. Razlaga se je glasila: “Ko boš skejtal in se boš zadihal, se lahko usedeš v avto in se nadihaš kisika v štirih različnih okusih…”, nek mehanik pa je dodal: “Ne bo se ti treba več zadevati z marihuano, ker boš to lahko sedaj počel s kisikom….”
Volk v ovčji koži
“Jelkota za precednika!” je izglasovala opozicijska stranka Liberalne demokracije (LDS) in bivši premier Rop je le še podočnjakasta zgodovina. Jelka Kacina cenim le po vlogi, ki jo je odigral med slovensko osamosvojitveno vojno. Menim, da je odlično peljal medijsko vojno, ki je ravno na koncu ’80 in začetku ’90 let dvajsetega stoletja začela dobivati nove razsežnosti. Ameriška novičarska televizija CNN se je globalno uveljavila s pokrivanjem osvoboditve Kuvajta v začetku ’90 v živo, sledile pa so še balkanske vojne. Jelko Kacin je med slovensko deset dnevno vojno vsakodnevno vodil novinarske konference, s katerimi je o poteku slovenske vojne za neodvisnost obveščal tako slovensko kot tudi “svetovno” javnost. Kacin je bil samozavesten, po potrebi odrezav in avtoritativen obveščevalec, ki je odločnost prenašal tudi na svojo publiko.
Jelko Kacin ima precej pestro, čeprav nekoliko “zakulisno” politično življenje. Bil je soustanovitelj Slovenske tiskovne agencije, med leti 1994 in 1997 je bil minister za obrambo, potem pa je svoje politično delovanje nadaljeval v mednarodnem prostoru. Bil je tudi član Odbora za obrambo, član Komisije za evropske zadeve, predsednik Nacionalne skupine Interparlamentarne unije in član delegacije Državnega zbora v Svetu Evrope. V letu 2003 je bil imenovan za člana Konvencije o prihodnosti Evrope in opazovalca v Evropskem parlamentu. Mrzlično je lobiral za vstop Slovenije v N.A.T.O. pakt (mamumu kolaboratorsko).
Kot poslanec in vidni predstavnik LDS-a je Jelko Kacin nastopal pred mediji kot stekel pes. Lajal, bil slikovito kritičen, aroganten...Toda samo spomnite se sedaj bivšega predsednika LDS, Toneta Ropa. Še kot finančni minister je bil kot pitbul na konjskih steroidih, s svojimi podočnjaki do kolen in zaspanim pogledom pa je zbujal vtis, da bo zdaj zdaj dobil krvave oči in naskočil prvega političnega nasprotnika, ostalim pa pokradel denarnice. Ko pa je Rop postal premier, pa se je njegovo politično obnašanje popolnoma spremenilo. Rop se je nasmehnil. Rop je izbiral besede. Rop je sam sebi nataknil ketno. Pa poglejte Janeza Janšo. Politični desident, osvoboditelj in junak je vedno črno gledal, pleša pa mu je delovala kot ogledalo slovenski komunistični preteklosti. Ko pa je Džejdžej (J.J.) postal premier, se je nasmehnil. Kar naenkrat je postalo življenje lepo! Džejdžej je doživel politično metamorfozo in postal prijazen, priljuden in všečen pastir ovčic, ki se vsake toliko časa s svojo ekipo odloči prirediti „vrtec na obisku“, s katerim se odpravlja vladajoča garnitura na izlete po slovenskih regijah, kjer pametuje o perspektivah strateškega povezovanja politike in gospodarstva ter razveseljuje preprosto lokalno prebivalstvo s svojo karizmatično navzočnostjo.
Tudi Jelko se je že začel hahljati tja v tri dni. Na prvem intervjuju se je novi predsednik LDS vedel zelo uglajeno. Pazil je na svoje besede in bil dosledno diplomatski. V trenutku se je spremenil iz poblaznelega dingota v času parjenja v umirjenega pudla v zrelih letih. S parimi stavki je kritično obdelal trenutno vlado in napovedal, da bo LDS postala pomembna opozicijska sila..., če ne bo razpadla. Razpad LDS visi v zraku kot Demoklejev meč in utegne se zgoditi, da stranki prereže vrat. Če se bo to zgodilo, bo Džejdžej na oblasti še vsaj dva mandata, kar je jako bedna perspektiva.
Stranke LDS nikoli nisem maral. Ne prej pod Drnovškovo in Ropovo vladavino, ne zdaj, ko jo vodi Jelko Kacin. Janševa SDS je v enoletni vladavini prikazala neverjetno stopnjo nesposobnosti, pri čemer mu je pomagala argentinsko-krščanska hunta NSI in upokojenci, s Karlom Erjavcem s praporom na čelu. Pahorjeva SD se sprašuje, če si je Marxov Kapital napačno razlagala, Jelinčičeva nacionalistična banda pa zbira stare flinte, s katerimi se Pečetov Saško počuti bolj moško.
Celotna slovenska politična scena je v tem trenutku popolnoma zavožena. Sicer dvomim, da je Jelko trenutno sposoben resno dregniti v vladno gnezdo, če pa lahko na naslednjih volitvah ogrozi Janševo ponovno izvolitev, pa ima moj žegen. To še ne pomeni, da bom brezkompromisno volil LDS, če pa ga bo Džejdžej še nadaljna tri leta sral, tako kot ga, in bo LDS edina možna alternativa, pa nič ne obljubim. V tem primeru bi na dan butnil moj machiavelistični alterego, ki bi izbral manjše zlo.
Jelko Kacin ima precej pestro, čeprav nekoliko “zakulisno” politično življenje. Bil je soustanovitelj Slovenske tiskovne agencije, med leti 1994 in 1997 je bil minister za obrambo, potem pa je svoje politično delovanje nadaljeval v mednarodnem prostoru. Bil je tudi član Odbora za obrambo, član Komisije za evropske zadeve, predsednik Nacionalne skupine Interparlamentarne unije in član delegacije Državnega zbora v Svetu Evrope. V letu 2003 je bil imenovan za člana Konvencije o prihodnosti Evrope in opazovalca v Evropskem parlamentu. Mrzlično je lobiral za vstop Slovenije v N.A.T.O. pakt (mamumu kolaboratorsko).
Kot poslanec in vidni predstavnik LDS-a je Jelko Kacin nastopal pred mediji kot stekel pes. Lajal, bil slikovito kritičen, aroganten...Toda samo spomnite se sedaj bivšega predsednika LDS, Toneta Ropa. Še kot finančni minister je bil kot pitbul na konjskih steroidih, s svojimi podočnjaki do kolen in zaspanim pogledom pa je zbujal vtis, da bo zdaj zdaj dobil krvave oči in naskočil prvega političnega nasprotnika, ostalim pa pokradel denarnice. Ko pa je Rop postal premier, pa se je njegovo politično obnašanje popolnoma spremenilo. Rop se je nasmehnil. Rop je izbiral besede. Rop je sam sebi nataknil ketno. Pa poglejte Janeza Janšo. Politični desident, osvoboditelj in junak je vedno črno gledal, pleša pa mu je delovala kot ogledalo slovenski komunistični preteklosti. Ko pa je Džejdžej (J.J.) postal premier, se je nasmehnil. Kar naenkrat je postalo življenje lepo! Džejdžej je doživel politično metamorfozo in postal prijazen, priljuden in všečen pastir ovčic, ki se vsake toliko časa s svojo ekipo odloči prirediti „vrtec na obisku“, s katerim se odpravlja vladajoča garnitura na izlete po slovenskih regijah, kjer pametuje o perspektivah strateškega povezovanja politike in gospodarstva ter razveseljuje preprosto lokalno prebivalstvo s svojo karizmatično navzočnostjo.
Tudi Jelko se je že začel hahljati tja v tri dni. Na prvem intervjuju se je novi predsednik LDS vedel zelo uglajeno. Pazil je na svoje besede in bil dosledno diplomatski. V trenutku se je spremenil iz poblaznelega dingota v času parjenja v umirjenega pudla v zrelih letih. S parimi stavki je kritično obdelal trenutno vlado in napovedal, da bo LDS postala pomembna opozicijska sila..., če ne bo razpadla. Razpad LDS visi v zraku kot Demoklejev meč in utegne se zgoditi, da stranki prereže vrat. Če se bo to zgodilo, bo Džejdžej na oblasti še vsaj dva mandata, kar je jako bedna perspektiva.
Stranke LDS nikoli nisem maral. Ne prej pod Drnovškovo in Ropovo vladavino, ne zdaj, ko jo vodi Jelko Kacin. Janševa SDS je v enoletni vladavini prikazala neverjetno stopnjo nesposobnosti, pri čemer mu je pomagala argentinsko-krščanska hunta NSI in upokojenci, s Karlom Erjavcem s praporom na čelu. Pahorjeva SD se sprašuje, če si je Marxov Kapital napačno razlagala, Jelinčičeva nacionalistična banda pa zbira stare flinte, s katerimi se Pečetov Saško počuti bolj moško.
Celotna slovenska politična scena je v tem trenutku popolnoma zavožena. Sicer dvomim, da je Jelko trenutno sposoben resno dregniti v vladno gnezdo, če pa lahko na naslednjih volitvah ogrozi Janševo ponovno izvolitev, pa ima moj žegen. To še ne pomeni, da bom brezkompromisno volil LDS, če pa ga bo Džejdžej še nadaljna tri leta sral, tako kot ga, in bo LDS edina možna alternativa, pa nič ne obljubim. V tem primeru bi na dan butnil moj machiavelistični alterego, ki bi izbral manjše zlo.
Monday, October 10, 2005
Perpeto immobile
Ne morem si več pomagati, da ne bi sčečkal kakšne na račun ljubljanske cestne infrastrukture in na stanje prometa, ki se po njej vozaka. Če skušam stanje opisati z eno besedo, bi rekel: “neuravnoteženo”.
1. Razen še manjkajočega kraka avtocestnega ringa, ki bo predvidoma čez dve leti povezal ring in kranjsko avtocesto, se mi zdijo mestne cestne povezave zadovoljive (ob poznavanju mesta, vožnja čezenj ponuja pester izbor cestnih povezav). Težave nastanejo ob prometnih konjicah, saj te v izračun prištejejo veliko število volov za volani in neprilagojeno prometno signalizacijo. Koliko bi mestno občino koštalo, če bi se glavne ljubljanske semaforje sprogramiralo tako, da bi se ti vsaj malenkostno prilagajali in odpravljali prometne zamaške? Mislim, da govorimo o prekleto majhnem znesku v primerjavi s stroški gradnje klinčeve vzpenjače na ljubljanski Grad!
2. Ljubljanski potniški promet je KA-TA-STRO-FA-LEN!!! Mesto se širi, avtobusne povezave pa ne dohajajo razvoja. Zadnjo novo avtobusno linijo so uvedli pred desetletjem za prevoz potencialnih potrošnikov v nakupovalno središče BTC city. Uvedli so številko 17., ki pa je “enojen” avtobus (torej ne Krpan) in se vanj stlači relativno le malo ljudi (od uvedbe “sedemnajstke” pa je BTC iz laboratorijske miške zrastel v mutirano uberpotrošniško steklo zverino). Le zakaj se je tramvajske šteke odstranilo? To je bila ogromna strateška napaka, ki je mestu odvzela prevozniške kapacitete, staromestni šarm in turistično zanimivost. Poleg tega je avtobus svinjsko drag. Če želim priti iz Bežigrada do Podutika in nazaj, za to odštejem 1200 sit, kar je smešno in žaljivo.
3. Parkirnih prostorov je PREMALO!!!! Zadnji torek okoli desete ure dopoldan sem pol ure krožil po mestu in ko ena mona iskal parkirni prostor v garaži (saj je iskanje praznega parkirnega prostora ob cestah popoln srečolov –lahko ti uspe takoj, lahko pa traja in traja in traja). Garaže v mestu so bile polne (poskusil sem v Maksimarketu spodaj in zgoraj, PPH garažah na Trdinovi, Bavarskem dvoru in garaži pri Metalki). Po pol ure in po petih krogih po mestu, sem avto živčno zapeljal na prvi še prazen prostor na pločniku in se zaklel, da bom listek s kaznijo, v kolikor ga fašem, z žaljivim pisemcem poslal ljubljanski županji.
Predlagam naslednje rešitve:
1.Nadgradnja prometne signalizacije
2.Uvedba še vsaj pet novih avtobusnih linij in pocenitev mestnega prevoza
3.Popolno zaprtje mestnega jedra (razen za nujne primere, intervencije, selitve ipd.)
4.Ponovna uvedba tramvaja, ki bi peljal tudi skozi staro mestno jedro
5.Ureditev vsaj treh velikih parkirišč na robu mestnega središča z dobro urejenim mestnim prevozom v središče mesta.
6.Razmisliti o uvedbi podzemne železnice čez 20 let (treba je začeti razmišljati zdaj, ne takrat, ko je stiska že prehuda)
1. Razen še manjkajočega kraka avtocestnega ringa, ki bo predvidoma čez dve leti povezal ring in kranjsko avtocesto, se mi zdijo mestne cestne povezave zadovoljive (ob poznavanju mesta, vožnja čezenj ponuja pester izbor cestnih povezav). Težave nastanejo ob prometnih konjicah, saj te v izračun prištejejo veliko število volov za volani in neprilagojeno prometno signalizacijo. Koliko bi mestno občino koštalo, če bi se glavne ljubljanske semaforje sprogramiralo tako, da bi se ti vsaj malenkostno prilagajali in odpravljali prometne zamaške? Mislim, da govorimo o prekleto majhnem znesku v primerjavi s stroški gradnje klinčeve vzpenjače na ljubljanski Grad!
2. Ljubljanski potniški promet je KA-TA-STRO-FA-LEN!!! Mesto se širi, avtobusne povezave pa ne dohajajo razvoja. Zadnjo novo avtobusno linijo so uvedli pred desetletjem za prevoz potencialnih potrošnikov v nakupovalno središče BTC city. Uvedli so številko 17., ki pa je “enojen” avtobus (torej ne Krpan) in se vanj stlači relativno le malo ljudi (od uvedbe “sedemnajstke” pa je BTC iz laboratorijske miške zrastel v mutirano uberpotrošniško steklo zverino). Le zakaj se je tramvajske šteke odstranilo? To je bila ogromna strateška napaka, ki je mestu odvzela prevozniške kapacitete, staromestni šarm in turistično zanimivost. Poleg tega je avtobus svinjsko drag. Če želim priti iz Bežigrada do Podutika in nazaj, za to odštejem 1200 sit, kar je smešno in žaljivo.
3. Parkirnih prostorov je PREMALO!!!! Zadnji torek okoli desete ure dopoldan sem pol ure krožil po mestu in ko ena mona iskal parkirni prostor v garaži (saj je iskanje praznega parkirnega prostora ob cestah popoln srečolov –lahko ti uspe takoj, lahko pa traja in traja in traja). Garaže v mestu so bile polne (poskusil sem v Maksimarketu spodaj in zgoraj, PPH garažah na Trdinovi, Bavarskem dvoru in garaži pri Metalki). Po pol ure in po petih krogih po mestu, sem avto živčno zapeljal na prvi še prazen prostor na pločniku in se zaklel, da bom listek s kaznijo, v kolikor ga fašem, z žaljivim pisemcem poslal ljubljanski županji.
Predlagam naslednje rešitve:
1.Nadgradnja prometne signalizacije
2.Uvedba še vsaj pet novih avtobusnih linij in pocenitev mestnega prevoza
3.Popolno zaprtje mestnega jedra (razen za nujne primere, intervencije, selitve ipd.)
4.Ponovna uvedba tramvaja, ki bi peljal tudi skozi staro mestno jedro
5.Ureditev vsaj treh velikih parkirišč na robu mestnega središča z dobro urejenim mestnim prevozom v središče mesta.
6.Razmisliti o uvedbi podzemne železnice čez 20 let (treba je začeti razmišljati zdaj, ne takrat, ko je stiska že prehuda)
Sunday, October 09, 2005
Božja ovčica
Ta teden je na dan izbil še en razlog, zaradi katerega naj bi se ZDA lotile Iraka. Če se še spomnite, je bil poglavitni razlog za napad na Irak njegovo domnevno posedovanje orožij za množično uničevanje. Ko se je izkazalo, da tega v Iraku ni, se je začelo ponavljati, da bi moral biti svet hvaležen, ker so ZDA odstavile še enega tirana. Še vedno aktualen razlog pa je ta, da je Irak poln Al-Kajdinih teroristov. Moj dober prijatelj George Bush mlajši pa naj bi leta 2003 v pogovoru s palestinskim pogajalcem Nabilom Shaathom temu dejal, da ga je v Irak napotil bog. Georgy naj bi dobesedno dejal:
“Bog mi je rekel, George, pojdi in se bojuj proti tistim teroristom v Afganistanu. In sem se. In potem mi je bog rekel, George, pojdi in končaj tiranijo v Iraku. In sem storil tudi to. In sedaj spet čutim božje besede, ki me nagovarjajo, pojdi George v Palestino in Palestincem priskrbi državo, Izraelcem pa varnost in končno prinesi mir na Bližnji vzhod. In pri bogu, tako bom storil…”
Bela hiša sedaj histerično razlaga, da je bil naš George samo metaforičen, da ni mislil tega dobesedno, da je bil zgolj nekoliko poetičen, ker tako trdno veruje v pravičnost in človečnost in…in…Ja, ja, ja! Je že uredu! Če nekdo nečesa ne ve in reče: “Bogsigavedi!”, je to retorična metaforika, če pa nekdo praktično citira nekaj verzov in svetega pisma in se sklicuje na božje vodstvo pri napadu na Irak, potem pa je to verska gorečnost, da ne rečem fanatizem.
Ko sem že omenil fanatizem, naj omenim še od prejšnje sobote naprej veljaven ameriški zakon, ki v ameriški zvezni državi Florida dovoljuje ljudem na cesti streljati, če se počutijo ogrožene. Razne nevladne organizacije in pacifisti so ob uveljavitvi zakona na letališčih Floride razdeljevali letake, s katerimi so prišleke opozarjali, naj ne jezijo prebivalcev Floride, saj utegnejo kasirati kroglo med oči. Še ena značilnost Floride je, da se tja seli upokojenska populacija cele Amerike in upokojenci z leti čedalje slabše vidijo, slišijo, mislijo in delujejo. Zna se vam torej zgoditi, da se na Floridi izgubite, vprašate bližnjega naglušnega starostnika za pot, ta vas narobe sliši, se ustraši, potegne magnum 357 in BUM, luknja v čelo! Če tej perspektivi dodamo še dejstvo, da je Florida dom Disney-jevemu svetu, pa kmalu pristanemo na krasnem scenariju za najnovejši vestern “Geronto obračun z Mikijem Miško pri O.K. Disney worldu”.
Amerika vedno nekam bezlja in se še vedno obnaša kot težavni adolescent v mednarodnih odnosih, Evropa pa je kot dnevna soba upokojenskega doma, kjer se samo razpravlja tja v tri dni. Te dni se je končno odobrilo pristopna pogajanja Hrvaški in Turčiji in od takrat se samo še razpravlja, ali je bilo to prav ali ne, oziroma, ali si ti dve državi to zaslužita. Osebno menim, da bi se morala pogajanja s Hrvaško začeti šele, ko bi se pred Haaško sodišče privedlo ubežnega generala domovinskog rata Ante Gotovino (zakaj se že vsa ta leta skriva, če je nedolžen?), pogajanja s Turčijo pa bi se lahko začela šele, ko bo Turčija priznala Ciper, ki je en izmed članic Evropske unije (kako lahko vstopiš v neko zvezo, če ne priznavaš enega izmed njenih konstitutivnih delov?). Nič nimam proti članstvu obeh držav, celo nasprotno, podpiram njuno vključevanje v EU, toda brez gledanja skozi prste
Medtem pa, ko se svet prepira, pa mati Narava spet popizdi in strese Kašmir, kjer v trenutku pod ruševinami podleže 30.000 ljudi, kar povprečen letni “body count” v Iraku.
“Bog mi je rekel, George, pojdi in se bojuj proti tistim teroristom v Afganistanu. In sem se. In potem mi je bog rekel, George, pojdi in končaj tiranijo v Iraku. In sem storil tudi to. In sedaj spet čutim božje besede, ki me nagovarjajo, pojdi George v Palestino in Palestincem priskrbi državo, Izraelcem pa varnost in končno prinesi mir na Bližnji vzhod. In pri bogu, tako bom storil…”
Bela hiša sedaj histerično razlaga, da je bil naš George samo metaforičen, da ni mislil tega dobesedno, da je bil zgolj nekoliko poetičen, ker tako trdno veruje v pravičnost in človečnost in…in…Ja, ja, ja! Je že uredu! Če nekdo nečesa ne ve in reče: “Bogsigavedi!”, je to retorična metaforika, če pa nekdo praktično citira nekaj verzov in svetega pisma in se sklicuje na božje vodstvo pri napadu na Irak, potem pa je to verska gorečnost, da ne rečem fanatizem.
Ko sem že omenil fanatizem, naj omenim še od prejšnje sobote naprej veljaven ameriški zakon, ki v ameriški zvezni državi Florida dovoljuje ljudem na cesti streljati, če se počutijo ogrožene. Razne nevladne organizacije in pacifisti so ob uveljavitvi zakona na letališčih Floride razdeljevali letake, s katerimi so prišleke opozarjali, naj ne jezijo prebivalcev Floride, saj utegnejo kasirati kroglo med oči. Še ena značilnost Floride je, da se tja seli upokojenska populacija cele Amerike in upokojenci z leti čedalje slabše vidijo, slišijo, mislijo in delujejo. Zna se vam torej zgoditi, da se na Floridi izgubite, vprašate bližnjega naglušnega starostnika za pot, ta vas narobe sliši, se ustraši, potegne magnum 357 in BUM, luknja v čelo! Če tej perspektivi dodamo še dejstvo, da je Florida dom Disney-jevemu svetu, pa kmalu pristanemo na krasnem scenariju za najnovejši vestern “Geronto obračun z Mikijem Miško pri O.K. Disney worldu”.
Amerika vedno nekam bezlja in se še vedno obnaša kot težavni adolescent v mednarodnih odnosih, Evropa pa je kot dnevna soba upokojenskega doma, kjer se samo razpravlja tja v tri dni. Te dni se je končno odobrilo pristopna pogajanja Hrvaški in Turčiji in od takrat se samo še razpravlja, ali je bilo to prav ali ne, oziroma, ali si ti dve državi to zaslužita. Osebno menim, da bi se morala pogajanja s Hrvaško začeti šele, ko bi se pred Haaško sodišče privedlo ubežnega generala domovinskog rata Ante Gotovino (zakaj se že vsa ta leta skriva, če je nedolžen?), pogajanja s Turčijo pa bi se lahko začela šele, ko bo Turčija priznala Ciper, ki je en izmed članic Evropske unije (kako lahko vstopiš v neko zvezo, če ne priznavaš enega izmed njenih konstitutivnih delov?). Nič nimam proti članstvu obeh držav, celo nasprotno, podpiram njuno vključevanje v EU, toda brez gledanja skozi prste
Medtem pa, ko se svet prepira, pa mati Narava spet popizdi in strese Kašmir, kjer v trenutku pod ruševinami podleže 30.000 ljudi, kar povprečen letni “body count” v Iraku.
Thursday, October 06, 2005
Hepatitis za 200 dolarjev
Zakaj je neandertalček Grung s kameno sekirico razčesnil črepinjo neandertalčku Trongu? Zato, ker se je neandertalček Trong neprestano igral z živci neandertalčka Grunga. In na podoben način se je skozi zgodovino Zemlje razvijala komunikacija med različnimi opičnjaki, vključno s homo sapiensom. Ko pa sta v igro vstopila koncept privatne lastnine in pa seveda gnar, se je tolerančni prag opičnjakov dvignil, ali pa povsem izginil. Da pa trenutna pisarija ne bo postala antropološka teoretska izdrkancija, bom prešel na stvar. Namreč na MTV-ju obstaja neka oddaja, v kateri kupujejo opičnjake. Primer:
Lepotec v zgodnjih dvajsetih z mikrofončkom uleti med zbrano množico ljudi na poljubni lokaciji (npr. v študentsko naselje) in z bebavim nasmehom obelodani, da ponuja 50 dolarjev za lunatika, ki bo skozi ukrivljeno slamico spil x požirkov vode iz bližnje obcestne luže. Publika z glasnim neodobravanjem zavrne bedno ponudbo in kremži frise ob misli na takšno dejanje. Lepotinko koketno dvigne nagrado na 100 dolarjev. Jakost odziva publike je že nekoli tišji, obrazne mišice niso več tako zategnjene v izraz popolnega gnusa. Lepotec se zavrti na petah, premeri rajo in iz žepa potegne še en 100 dolarski bankovec! Nagrada znaša 200 dolarjev, večini nabranih opičnjakov se preko ksihta izriše velik vprašaj, lepotec privzdigne obrv in iz gruče plane predenj zagnan mladenič, ki je pripravljen izvršiti dejanje za 200 zelencev. Publika začne skandirati, lepotinko se spremeni v “cheerleaderko” in s togim glasom profesorja ekonomije prostovoljcu vbija v glavo slogane z liberal kapitalistično vsebino, tipa: “200 čukov, stari! To ni hec! Denar dobiš na roko! Takoj! Hiter zaslužek! Mala malica!”, pri čemur oba popolnoma pozabita na prastaro ekonomsko “uzrečico”, ki pravi, da ni zastonj kosila. Opičnjak začne skozi spiralasto slamico vleči vodo iz obcestne luže, kamera sledi vsem zavojem ukrivljene slamice vse do ust opičnjaka, ki se ob stiku s postano vodo skremžijo, grlo se upre, oči se zasolzijo in vratne mišice kažejo interes po bruhalnih krčih. Toda opičnjak je vztrajen. Požirek, dva, publika nori, opičnjak skoraj bruhne, toda to ga ne odvrne od nadaljevanja vsesavanja tiste člobodre. 200 dolarjev je 200 dolarjev in ta denar sicer na koncu samotorture tudi spravi v žep, kakšno ceno pa je opičnjak plačal za plačano pijačo, pa MTV ne pove. Sicer v oddaji obstajajo tudi povsem sprejemljivi izzivi, toda taki, kot je zgoraj opisani, se mi zdijo popolnoma primitivni, saj konec koncev namerno škodujejo soljudem na podlagi njihovega pomanjkanja zdrave pameti ali neizmernega pohlepa.
Grungu in Trongu pa se bolj približamo z oddajo, katere koncept je preverjanje človeške potrpežljivosti, ki je brez finančne vzpodbude ponavadi jako kratka. Primer:
Nič hudega sluteči osebek pride do frizerja na običajno striženje las, frizer pa se iz osebka dela norca, mu ostrimi škarjami ne vceplja zaupanja, se pači, skratka striže lase na zelo neobičajen način. Seveda se osebek čudi in premišljuje kaj bi storil, medtem pa v levem spodnjem kotu šopa štoparica. Če osebek ne znori v 10 minutah, pobere neko denarno nagrado (mislim, da spet okoli 200 dolarjev), če pa se mu strga, pa ne dobi nič in izpade kot totalen netolerantnež v očeh gledalcev. Moram priznati, da bi frizerja, ki bi mi že petič skoraj odrezal uho, mirno dvakrat okrog ušes. Tudi računalničarja, ki bi mi razložil, da mi je med menjavo cd pekača po nesreči zbrisal celoten trdi disk, bi za ušesa peljal pred njegovega šefa, kjer bi oba naučil kozjih molitvic.
Za razliko od oddaj ala “Jackass”, “Viva la Bam”, “Wild boys” in podobnih, kjer izvajaci za denar škodijo sami sebi, sta zgoraj opisani oddaji po mojem mnenju primer izkoriščanja preprostih (bebavih ali pogoltnih) duš.
Lepotec v zgodnjih dvajsetih z mikrofončkom uleti med zbrano množico ljudi na poljubni lokaciji (npr. v študentsko naselje) in z bebavim nasmehom obelodani, da ponuja 50 dolarjev za lunatika, ki bo skozi ukrivljeno slamico spil x požirkov vode iz bližnje obcestne luže. Publika z glasnim neodobravanjem zavrne bedno ponudbo in kremži frise ob misli na takšno dejanje. Lepotinko koketno dvigne nagrado na 100 dolarjev. Jakost odziva publike je že nekoli tišji, obrazne mišice niso več tako zategnjene v izraz popolnega gnusa. Lepotec se zavrti na petah, premeri rajo in iz žepa potegne še en 100 dolarski bankovec! Nagrada znaša 200 dolarjev, večini nabranih opičnjakov se preko ksihta izriše velik vprašaj, lepotec privzdigne obrv in iz gruče plane predenj zagnan mladenič, ki je pripravljen izvršiti dejanje za 200 zelencev. Publika začne skandirati, lepotinko se spremeni v “cheerleaderko” in s togim glasom profesorja ekonomije prostovoljcu vbija v glavo slogane z liberal kapitalistično vsebino, tipa: “200 čukov, stari! To ni hec! Denar dobiš na roko! Takoj! Hiter zaslužek! Mala malica!”, pri čemur oba popolnoma pozabita na prastaro ekonomsko “uzrečico”, ki pravi, da ni zastonj kosila. Opičnjak začne skozi spiralasto slamico vleči vodo iz obcestne luže, kamera sledi vsem zavojem ukrivljene slamice vse do ust opičnjaka, ki se ob stiku s postano vodo skremžijo, grlo se upre, oči se zasolzijo in vratne mišice kažejo interes po bruhalnih krčih. Toda opičnjak je vztrajen. Požirek, dva, publika nori, opičnjak skoraj bruhne, toda to ga ne odvrne od nadaljevanja vsesavanja tiste člobodre. 200 dolarjev je 200 dolarjev in ta denar sicer na koncu samotorture tudi spravi v žep, kakšno ceno pa je opičnjak plačal za plačano pijačo, pa MTV ne pove. Sicer v oddaji obstajajo tudi povsem sprejemljivi izzivi, toda taki, kot je zgoraj opisani, se mi zdijo popolnoma primitivni, saj konec koncev namerno škodujejo soljudem na podlagi njihovega pomanjkanja zdrave pameti ali neizmernega pohlepa.
Grungu in Trongu pa se bolj približamo z oddajo, katere koncept je preverjanje človeške potrpežljivosti, ki je brez finančne vzpodbude ponavadi jako kratka. Primer:
Nič hudega sluteči osebek pride do frizerja na običajno striženje las, frizer pa se iz osebka dela norca, mu ostrimi škarjami ne vceplja zaupanja, se pači, skratka striže lase na zelo neobičajen način. Seveda se osebek čudi in premišljuje kaj bi storil, medtem pa v levem spodnjem kotu šopa štoparica. Če osebek ne znori v 10 minutah, pobere neko denarno nagrado (mislim, da spet okoli 200 dolarjev), če pa se mu strga, pa ne dobi nič in izpade kot totalen netolerantnež v očeh gledalcev. Moram priznati, da bi frizerja, ki bi mi že petič skoraj odrezal uho, mirno dvakrat okrog ušes. Tudi računalničarja, ki bi mi razložil, da mi je med menjavo cd pekača po nesreči zbrisal celoten trdi disk, bi za ušesa peljal pred njegovega šefa, kjer bi oba naučil kozjih molitvic.
Za razliko od oddaj ala “Jackass”, “Viva la Bam”, “Wild boys” in podobnih, kjer izvajaci za denar škodijo sami sebi, sta zgoraj opisani oddaji po mojem mnenju primer izkoriščanja preprostih (bebavih ali pogoltnih) duš.
Saturday, October 01, 2005
Sfriziraj mi kripo
Zadnjič sem na MTV-ju spet priložnostno pogledal nekaj minut oddaje “Pimp my ride”, katere bistvo je izbrati (izžrebati) človeka s katastrofalno izgledajočim avtom in mu ga nafrizirati do neslutenih razsežnosti. Oddajo vodi nek “African-American” (“Hey, man! I ain’t no African-American, you stupid bitch! I’m Ivorycoastal-American, you damn racist!”) z umetniških imenom “Xzibit”, ki je baje reper, avte pa predeluje ekipa mehanikov alternativnega izgleda (nabacan, potetoviran belec poln piercingov, ki je strokovnjak za feltne, majhen škrat, ki se rad igra z barvami, afro, ki se spozna na audio opremo, latinos, ki dela kajjestvemkaj ipd. – skratka pisana multi-kulti skupinica, ki reflektira politično korektnost show buisnessa).
Izdelki izpod rok zgoraj omenjene bande so v večini primerov precej dobri. Skoraj bi se lahko reklo, da pobje delajo čudeže, saj dobijo v predelavo takšne kante, za katere se slehernik kar začudi, da so sploh vozni. Ponavadi se ekipa potrudi, da avto predela lastniku (izžrebancu) po meri, toda tu jih pogosto precej zanese. Neki dečvi so predelali kombi, v katerem je na veliko prevažala tudi svoja psa. V ta namen so zadnji del kombija uredili tako, da sta imela psa svoj uglajen prostor in nista puščala dlak po celem kombiju kot do tedaj. Ker pa v vsak predelan avto vtaknejo vsaj dva lcd zaslona za špilanje računalniških igric, gledanje tv ipd. (ne pretiravam…, ponavadi tudi v dvoseda vgradijo dva lcd-jčka tako, da si jih potegneš pred fris kot ščitnik za sonce nad sprednjim vetrobranskim steklom čisto vsakega avtomobila), so jih tudi v tega vgradili kar nekaj. Celo vsak pes je imel svojega v tleh zadnjega dela kombija, poleg skledice za vodo in hrano. Konstruktor je vgradnjo dveh lcd-jev za psa komentiral: “…, da bosta lahko psa gledala TV med jedjo.” (tega si nikakor nisem izmislil, to je zamorček dejansko prikotalil). Ko smo že pri nenavadnih lokacijah za inštalacijo lcd zaslonov, naj omenim še tole: Nek tip pripelje totalno razsut avto. Ekipa zadega kripo vbek in kupi nov Toyotin jeep, ga sfrizira in ga podari zmedenemu izžrebancu. Ker je izžrebanec dejal, da se trudi postati mehanik, so mu na spodnjo stran avta (prav pod avto) vgradili lcd zaslon: “Da bo lahko gledal TV medtem, ko si bo popravljal avto”, na streho pa so namontirali satelitsko anteno, da bo lahko gledal preko 250 različnih programov medtem, ko bo popravljal avto.
Ob teh dveh primerih se zdi naslednji prav blag. Izžrebancu, ki rad igra bowling, so mini prtljažnik predelali v inštalacijo, skozi katero mu pripelje bowling kuglo v roke vsakič, ko odpre prtljažnik. In ne, za nič drugega ni več prostora v prtljažniku. Genialna pa mi je bila predelava pick-up tovornjačka za nekoga, ki rad igra bilijard. Na kason so mu namreč namontirali bilijard mizo. Super zadeva…, problem nastale le takrat, ko se kdo odloči, da bo zbijal kugle s tiste strani, kjer se nahaja kabina tovornjačka. Ups! Nič lažjega, zlezeš v avto, odpreš zadnje okence, se skozenj nasloniš na mizo, z eno nogo najdeš oporo pod volanom, z drugo v predalniku pred sovozniškim sedežem, vzameš zalet s palico, razbiješ sprednje vetrobransko steklo in udariš kroglo. Se samo meni zdi to popolnoma kretensko?
Sem pa danes slišal, da ima baje nemški MTV oddajo “Pimp my fahrrad” (fahrrad = bicikel). Mogoče bi se pa MTV Adria morala malo potruditi in narediti oddajo “Pimp my skiro”, “Pimp my kotalke” ali pa “Pimp my ciza” (z usnejnimi ročaji, 19 inčnim lcd zaslonom ter s predalom za šampanjec in dva kristalna kozarca). Po tem trendu bi lahko imeli na MTV Middle East “Pimp my little tank”.
Izdelki izpod rok zgoraj omenjene bande so v večini primerov precej dobri. Skoraj bi se lahko reklo, da pobje delajo čudeže, saj dobijo v predelavo takšne kante, za katere se slehernik kar začudi, da so sploh vozni. Ponavadi se ekipa potrudi, da avto predela lastniku (izžrebancu) po meri, toda tu jih pogosto precej zanese. Neki dečvi so predelali kombi, v katerem je na veliko prevažala tudi svoja psa. V ta namen so zadnji del kombija uredili tako, da sta imela psa svoj uglajen prostor in nista puščala dlak po celem kombiju kot do tedaj. Ker pa v vsak predelan avto vtaknejo vsaj dva lcd zaslona za špilanje računalniških igric, gledanje tv ipd. (ne pretiravam…, ponavadi tudi v dvoseda vgradijo dva lcd-jčka tako, da si jih potegneš pred fris kot ščitnik za sonce nad sprednjim vetrobranskim steklom čisto vsakega avtomobila), so jih tudi v tega vgradili kar nekaj. Celo vsak pes je imel svojega v tleh zadnjega dela kombija, poleg skledice za vodo in hrano. Konstruktor je vgradnjo dveh lcd-jev za psa komentiral: “…, da bosta lahko psa gledala TV med jedjo.” (tega si nikakor nisem izmislil, to je zamorček dejansko prikotalil). Ko smo že pri nenavadnih lokacijah za inštalacijo lcd zaslonov, naj omenim še tole: Nek tip pripelje totalno razsut avto. Ekipa zadega kripo vbek in kupi nov Toyotin jeep, ga sfrizira in ga podari zmedenemu izžrebancu. Ker je izžrebanec dejal, da se trudi postati mehanik, so mu na spodnjo stran avta (prav pod avto) vgradili lcd zaslon: “Da bo lahko gledal TV medtem, ko si bo popravljal avto”, na streho pa so namontirali satelitsko anteno, da bo lahko gledal preko 250 različnih programov medtem, ko bo popravljal avto.
Ob teh dveh primerih se zdi naslednji prav blag. Izžrebancu, ki rad igra bowling, so mini prtljažnik predelali v inštalacijo, skozi katero mu pripelje bowling kuglo v roke vsakič, ko odpre prtljažnik. In ne, za nič drugega ni več prostora v prtljažniku. Genialna pa mi je bila predelava pick-up tovornjačka za nekoga, ki rad igra bilijard. Na kason so mu namreč namontirali bilijard mizo. Super zadeva…, problem nastale le takrat, ko se kdo odloči, da bo zbijal kugle s tiste strani, kjer se nahaja kabina tovornjačka. Ups! Nič lažjega, zlezeš v avto, odpreš zadnje okence, se skozenj nasloniš na mizo, z eno nogo najdeš oporo pod volanom, z drugo v predalniku pred sovozniškim sedežem, vzameš zalet s palico, razbiješ sprednje vetrobransko steklo in udariš kroglo. Se samo meni zdi to popolnoma kretensko?
Sem pa danes slišal, da ima baje nemški MTV oddajo “Pimp my fahrrad” (fahrrad = bicikel). Mogoče bi se pa MTV Adria morala malo potruditi in narediti oddajo “Pimp my skiro”, “Pimp my kotalke” ali pa “Pimp my ciza” (z usnejnimi ročaji, 19 inčnim lcd zaslonom ter s predalom za šampanjec in dva kristalna kozarca). Po tem trendu bi lahko imeli na MTV Middle East “Pimp my little tank”.
Subscribe to:
Posts (Atom)
