Thursday, March 30, 2006
Moore VS. Hannity
Včeraj sva si z drago ogledala dokumentarec ”This divided state”, ki govori o divjem spopadu med republikanci in demokrati (oz. liberalci – v Ameriki gre pač eno z drugim…Pri nas pod izrazom “liberalec” razumemo ekonomsko-politično usmerjenost, “liberalec” pa je v ZDA pretežno izraz za človeka, ki ima bolj “odprte svetovne nazore”, po politični usmerjenosti pa so ti predvsem demokrati) v ameriški državi Utah. Jabolko spora je bilo povabilo Michaela Moora na lokalno univerzo, kjer naj bi imel nastop 14 dni pred ameriškimi predsedniškimi volitvami. Univerza se nahaja v mestu Orem, ki se kiti z nazivom „Family city USA”, prebivalci pa so vsi po vrsti mor(m)oni (nekateri manj, drugi popolnoma fanatični). Podatek iz filma pravi, da v državi Utah pride na 12 republikancev le 1 demokrat. Toda nimam namena pljuvati po zategnjenih ameriških patriotskih republikancih, ki so grdi, grdi, ker terorizirajo tako lastno državo, kot tudi države po svetu, ter zagovarjati „svobodomiselne“ in „kritične“ demokrate, ki želijo uvajati neko patetično neoliberalistično socialno državo. Tudi demokrati so mone...Ameriški predsednik Lyndon Johnson je bil tisti, ki je poleg glajenja ameriškega rasnega vprašanja in uvajanja še kar dobrega zdravstvenega sistema, zažežil z ameriško vpletenostjo v Vietnamu in vojno le še stopnjeval...In bil je republikanski predesednik Nixon, ki je Ameriko končno odstranil iz Vietnama...Kar me je zmotilo je to, da je tako opevana svoboda govora le črka na papirju (čeprav je v njihovem famoznem „The bill of rights“ pod zaporedno številko 1.) in, da na koncu še vedno prevlada glasnejši, močnejši in/ali številčnejši.
Michael Moore ni bil edini, ki je bil povabljen na univerzo. Povabljen je bil tudi Sean Hannity, neokonzervativni radijski voditelj za ameriško RTV hišo Fox, katerega vsak teden posluša 13 milijonov poslušalcev po vsej Ameriki. Proti prisotnosti Michaela Moora so na univerzi podpisovali peticijo, lokalna skupnost je bila zelo, zelo proti, gegenkampanijo pa je vodil lokalni mormonski bogatašek, ki ga za svojo skupnost skrbi, saj meni, da bo Michael Moore nedvomno skvaril lokalni podmladek. Drug, kretensko banalen razlog proti prisotnosti Moora pa naj bi bila cena njegovega nastopa. Ta je znašala 40.000 dolarjev, ki naj bi jih plačalo lokalno prebivalstvo, kar pa naj ne bi bilo res, saj je univerza ta gnar nakazala iz drugih virov dohodka...Kakorkoli že, Hannity se je pripeljal z osebnim reaktivnim letalom, pri katerem so le potni stroški znašali 50.000 dolarjev, univerza pa mu jih je odštela skupno 100.000 (čeprav plačilo Hannity v filmu posmehljivo zanika in trdi, da bo predaval zastonj, pa posnetek razodane, da je nek varnostnik kamermana po vprašanju o plačilu grobo potisnil ob steno, Hannity pa je medtem odšel), kolikor naj bi takrat računal tudi bivši predsednik Bill Clinton. Navkljub ostri opoziciji, ki je predsedniku in podpredsedniku študentarije grozila tudi s smrtjo, sta mlada idealistična mormona vseeno le pripeljala Moora na univerzo...Toda pred njim je nastopil tudi Sean Hannity. It’s showtime...
Hannity za začetek pove, da Moore ni vreden niti centa študentskega denarja in, da bi na njihovem mestu zahteval denar nazaj. Nato povpraša publiko (ki jo je prekleto veliko..., na oko deluje, da jih je cca. 10.000), če je kdo med njimi liberalec, saj naj bi se jih po njegovem mnenju v vsako publiko ušunjalo nekaj...Z besedami „Here little liberal, liberal, liberal...“ (kot bi klical domačega ljubljenčka) jih pozove, da se postavijo na noge (publika pa glasno: „Buuuuuuu....!“) in, ko to storijo pove, da so oni dokaz, da ameriški šolski sistem res propada (sledi spontan: „Yeeeeeaaaaaaaaahhhhh!“). Nato se loti nekega liberalca. Sprva mu citira državnika Winstona Chruchilla, ki je dejal „Če si star 20 in nisi liberalec, nimaš srca! Če pa si star 40 in nisi konzervativec, potem nimaš pameti!”, potem pa mu pokroviteljsko razodane, da še ni izgubljen in, da ima še 14 let časa, da postane konzervativec. Liberalcu pove, da ga ne sovraži in, da sta lahko tudi prijatelja...Da se lahko celo naseli v njegovi četrti...Če si lahko privošči...(spet glasen: „Yiiiiii-haaaaaa...!“). Za češnjico na torti potem zavrti par radijskih posnetkov demokratskega predsedniškega kandidata Johna Kerry-ja, v katerih je Kerry sprva za vojaško posredovanje v Iraku, potem pa proti (med izjavami Hannity večkrat s krožni gibi kazalca gestikulira, da je tip očitno nor). Nato pozove publiko, da se mu pridruži pri izvajanju „flip-flop“ koreografije (podobno kot val na fuzbal tekmah) in ta to z veseljem tudi naredi. Liberalčka za konec povabi na oder...Ves čas ga je nagovarjal z imenom Vinnie, ko pa se mu poba pridruži in mu pove, da mu je v resnici ime Jesse, Hannity reče: „Lagal je...Tipični liberalec...“. Poda mu mikrofon in ga pozove, da našteje kakšno senatorsko Kerry-jevo delo...Ker mulc nima pojma, Hannity zaduhoviči, da je bil to „trick question“ (vprašanje za 50.000 sit na Milijonarju), saj Kerry ni v svojem 20 letnem sedenju v senatu naredil prav nič („Huraaaaaaaaa.....“ in „HAHAHAHAHAHA...!“). Nato pa Hannity poba prosi, da razloži publiki, zakaj bo volil Kerry-ja. No, to mu ne uspe niti z mikrofonom, saj ga publika s huronskim neodobravanjem ne pusti do besede. Isto se zgodi vsem liberalcem tudi kasneje, ko mikrofon kroži med občinstvom. Nek profesor se je trudil izpostaviti le dejstvi, da v Iraku ni bilo orožja za množično uničevanje in, da med Irakom in napadom na WTC ni bilo nobene povezave, a je poleg občega žvižganja in buuu-anja kasiral tudi neposredne pozive k takojšnjem prenehanju s strani ljudi, ki so sedeli zraven. Med njimi je bila tudi luštna blond mladenka, ki je ob profesorjevem poskusu grdo namršila čelo in se zadrla, naj se vendarle usede, čeprav profesor ni praktično še nič povedal…Potem Hannity opazi človeka, ki besno maha, ker bi očitno rad prišel do mikrofona in ga nagovori: “Tamle nekdo maha…Si ok? Aja…Rad bi postavil vprašanje…Sem mislil, da si le liberalec na drogi!“ (glasen HAHAHAHAHAH!). Javi se še nek profesor, ki začne: „Upam, da mi bo uspelo postaviti vprašanje, preden me vsi zatolčejo...“, v publiki završi, Hannity pa povzame: „To pomeni, da je liberalec...“. Profesor nadaljuje: „Ali res želite vprašanja, ali želite, da le konzervativci govori...“, „Aha...Nasilen liberalec...“ (mu Hannity prekine stavek). Medtem, ko skuša profesor med buuu-anjem razložiti, da ne bo volil za Kerry-ja, temveč proti Bushu in, vojaška sila ni vedno primerna za uvajanje svoje ideologije v drugih državah, človek za njim kaže hrbtno stran svoje majice, na kateri so slike Osame bin Ladna, Husseina, WTC-ja v plamenih ipd. ter napis „EVIL“. Ker je profesor vztrajen, nekdo izza kadra pred njegov obraz postavi svojo roko, s palcem iztegnjenim navzdol. Hannity odvrne: „Naj vas podučim o stvari, ki je očitno liberalci nočete zastopiti...9/11 je spremenil vse! Razumete? Zlo obstaja! Če mislite, da ni možno, da se nekega dne zbudite in slišite, da je v nekem ameriškem mestu eksplodirala atomska bomba, ali da so napadli nakupovalno središče z orožjem za množično uničevanje, se slepite!“
Tudi Moore se je prikazal. Pričakala ga je pretežno liberalna publika. Seveda je v svojem stilu govoril proti republikancem. Povedal ni nič novega, a kar se mi zdi najpomembneje je to, da nasprotno misleče publike ni žalil, poniževal in diskreditiral, kot je to s pomočjo sovražno nastrojenih somišljenikov arogantno počel Hannity. Ne bom rekel, da je Moore angelček, ki govori zgolj resnico in mu ne gre za samopromocijo ter, da bi moral postati predsednik ZDA, a film je očitno izpostavil razlike v pristopu in miselnosti med političnima alternativama in konzervativna se je v njej (pa ne zaradi montaže, cenzure ali zgolj liberalne usmerjenosti ustvarjalcev filma) izkazala za mračnjaško, napadalno, netolerantno in skrajno primitivno. Bogataški lokalec je opustil tožbo proti univerzi šele, ko je študentski podpredsednik (en od dveh ljudi, ki sta privlekla Moora) odstopil kot grešni kozel, univerza pa je zaradi Moorovega nastopa ob 200.000 dolarjev donacij. Zanimivo se mi zdi, da so mor(m)oni tako zategnjeni in netolerantni, ko pa so tudi sami bili zaradi svojih prepričanj v zgodovini preganjani...Mogoče je pa to vzorec? Tudi Judje so doživeli strahote skozi svoj obstoj, sedaj pa fanatično počno isto, kar so počeli njim...
P.S. Ogled priporočam...
Michael Moore ni bil edini, ki je bil povabljen na univerzo. Povabljen je bil tudi Sean Hannity, neokonzervativni radijski voditelj za ameriško RTV hišo Fox, katerega vsak teden posluša 13 milijonov poslušalcev po vsej Ameriki. Proti prisotnosti Michaela Moora so na univerzi podpisovali peticijo, lokalna skupnost je bila zelo, zelo proti, gegenkampanijo pa je vodil lokalni mormonski bogatašek, ki ga za svojo skupnost skrbi, saj meni, da bo Michael Moore nedvomno skvaril lokalni podmladek. Drug, kretensko banalen razlog proti prisotnosti Moora pa naj bi bila cena njegovega nastopa. Ta je znašala 40.000 dolarjev, ki naj bi jih plačalo lokalno prebivalstvo, kar pa naj ne bi bilo res, saj je univerza ta gnar nakazala iz drugih virov dohodka...Kakorkoli že, Hannity se je pripeljal z osebnim reaktivnim letalom, pri katerem so le potni stroški znašali 50.000 dolarjev, univerza pa mu jih je odštela skupno 100.000 (čeprav plačilo Hannity v filmu posmehljivo zanika in trdi, da bo predaval zastonj, pa posnetek razodane, da je nek varnostnik kamermana po vprašanju o plačilu grobo potisnil ob steno, Hannity pa je medtem odšel), kolikor naj bi takrat računal tudi bivši predsednik Bill Clinton. Navkljub ostri opoziciji, ki je predsedniku in podpredsedniku študentarije grozila tudi s smrtjo, sta mlada idealistična mormona vseeno le pripeljala Moora na univerzo...Toda pred njim je nastopil tudi Sean Hannity. It’s showtime...
Hannity za začetek pove, da Moore ni vreden niti centa študentskega denarja in, da bi na njihovem mestu zahteval denar nazaj. Nato povpraša publiko (ki jo je prekleto veliko..., na oko deluje, da jih je cca. 10.000), če je kdo med njimi liberalec, saj naj bi se jih po njegovem mnenju v vsako publiko ušunjalo nekaj...Z besedami „Here little liberal, liberal, liberal...“ (kot bi klical domačega ljubljenčka) jih pozove, da se postavijo na noge (publika pa glasno: „Buuuuuuu....!“) in, ko to storijo pove, da so oni dokaz, da ameriški šolski sistem res propada (sledi spontan: „Yeeeeeaaaaaaaaahhhhh!“). Nato se loti nekega liberalca. Sprva mu citira državnika Winstona Chruchilla, ki je dejal „Če si star 20 in nisi liberalec, nimaš srca! Če pa si star 40 in nisi konzervativec, potem nimaš pameti!”, potem pa mu pokroviteljsko razodane, da še ni izgubljen in, da ima še 14 let časa, da postane konzervativec. Liberalcu pove, da ga ne sovraži in, da sta lahko tudi prijatelja...Da se lahko celo naseli v njegovi četrti...Če si lahko privošči...(spet glasen: „Yiiiiii-haaaaaa...!“). Za češnjico na torti potem zavrti par radijskih posnetkov demokratskega predsedniškega kandidata Johna Kerry-ja, v katerih je Kerry sprva za vojaško posredovanje v Iraku, potem pa proti (med izjavami Hannity večkrat s krožni gibi kazalca gestikulira, da je tip očitno nor). Nato pozove publiko, da se mu pridruži pri izvajanju „flip-flop“ koreografije (podobno kot val na fuzbal tekmah) in ta to z veseljem tudi naredi. Liberalčka za konec povabi na oder...Ves čas ga je nagovarjal z imenom Vinnie, ko pa se mu poba pridruži in mu pove, da mu je v resnici ime Jesse, Hannity reče: „Lagal je...Tipični liberalec...“. Poda mu mikrofon in ga pozove, da našteje kakšno senatorsko Kerry-jevo delo...Ker mulc nima pojma, Hannity zaduhoviči, da je bil to „trick question“ (vprašanje za 50.000 sit na Milijonarju), saj Kerry ni v svojem 20 letnem sedenju v senatu naredil prav nič („Huraaaaaaaaa.....“ in „HAHAHAHAHAHA...!“). Nato pa Hannity poba prosi, da razloži publiki, zakaj bo volil Kerry-ja. No, to mu ne uspe niti z mikrofonom, saj ga publika s huronskim neodobravanjem ne pusti do besede. Isto se zgodi vsem liberalcem tudi kasneje, ko mikrofon kroži med občinstvom. Nek profesor se je trudil izpostaviti le dejstvi, da v Iraku ni bilo orožja za množično uničevanje in, da med Irakom in napadom na WTC ni bilo nobene povezave, a je poleg občega žvižganja in buuu-anja kasiral tudi neposredne pozive k takojšnjem prenehanju s strani ljudi, ki so sedeli zraven. Med njimi je bila tudi luštna blond mladenka, ki je ob profesorjevem poskusu grdo namršila čelo in se zadrla, naj se vendarle usede, čeprav profesor ni praktično še nič povedal…Potem Hannity opazi človeka, ki besno maha, ker bi očitno rad prišel do mikrofona in ga nagovori: “Tamle nekdo maha…Si ok? Aja…Rad bi postavil vprašanje…Sem mislil, da si le liberalec na drogi!“ (glasen HAHAHAHAHAH!). Javi se še nek profesor, ki začne: „Upam, da mi bo uspelo postaviti vprašanje, preden me vsi zatolčejo...“, v publiki završi, Hannity pa povzame: „To pomeni, da je liberalec...“. Profesor nadaljuje: „Ali res želite vprašanja, ali želite, da le konzervativci govori...“, „Aha...Nasilen liberalec...“ (mu Hannity prekine stavek). Medtem, ko skuša profesor med buuu-anjem razložiti, da ne bo volil za Kerry-ja, temveč proti Bushu in, vojaška sila ni vedno primerna za uvajanje svoje ideologije v drugih državah, človek za njim kaže hrbtno stran svoje majice, na kateri so slike Osame bin Ladna, Husseina, WTC-ja v plamenih ipd. ter napis „EVIL“. Ker je profesor vztrajen, nekdo izza kadra pred njegov obraz postavi svojo roko, s palcem iztegnjenim navzdol. Hannity odvrne: „Naj vas podučim o stvari, ki je očitno liberalci nočete zastopiti...9/11 je spremenil vse! Razumete? Zlo obstaja! Če mislite, da ni možno, da se nekega dne zbudite in slišite, da je v nekem ameriškem mestu eksplodirala atomska bomba, ali da so napadli nakupovalno središče z orožjem za množično uničevanje, se slepite!“
Tudi Moore se je prikazal. Pričakala ga je pretežno liberalna publika. Seveda je v svojem stilu govoril proti republikancem. Povedal ni nič novega, a kar se mi zdi najpomembneje je to, da nasprotno misleče publike ni žalil, poniževal in diskreditiral, kot je to s pomočjo sovražno nastrojenih somišljenikov arogantno počel Hannity. Ne bom rekel, da je Moore angelček, ki govori zgolj resnico in mu ne gre za samopromocijo ter, da bi moral postati predsednik ZDA, a film je očitno izpostavil razlike v pristopu in miselnosti med političnima alternativama in konzervativna se je v njej (pa ne zaradi montaže, cenzure ali zgolj liberalne usmerjenosti ustvarjalcev filma) izkazala za mračnjaško, napadalno, netolerantno in skrajno primitivno. Bogataški lokalec je opustil tožbo proti univerzi šele, ko je študentski podpredsednik (en od dveh ljudi, ki sta privlekla Moora) odstopil kot grešni kozel, univerza pa je zaradi Moorovega nastopa ob 200.000 dolarjev donacij. Zanimivo se mi zdi, da so mor(m)oni tako zategnjeni in netolerantni, ko pa so tudi sami bili zaradi svojih prepričanj v zgodovini preganjani...Mogoče je pa to vzorec? Tudi Judje so doživeli strahote skozi svoj obstoj, sedaj pa fanatično počno isto, kar so počeli njim...
P.S. Ogled priporočam...
Saturday, March 25, 2006
“Uou – o, želim si na Jamajko…”
Pred leti je moj fotr zaradi rahlega nezadovoljstva nad “sistemom” prikotalil, da bi najraje vse prodal in si kupil otok nekje Šivi za hrbtom ter tam lovil ribe, prideloval zelenjavo in tankal domače pivo. Izjava je zvenela na pol resno, očetova družica pa je koj z očmi zavila proti stvarniku in začela gnevno demantirati fotrov izpad. Meni se je ideja sicer zdela utopična, a sem jo že takrat sprejel z igrivim nasmeškom. Z leti se mi zdi ideja čedalje boljša…
Lani smo se ob pivu ali dveh razpričali o življenju na Madagaskarju. Spet sem se zamislil…Hm…, zakaj pa ne…Imaš fino kočo ob morju in zdravo (seveda si je osebno ne bi zgradil iz blata in palmovih listov, a to so finese…Še vedno pa bi se potrudil, da domovanje ne bi izpadlo v smislu “Bwana si je zgradil bajturino iz marmorja, ki jo obdajata bodeča žica pod smrtno nevarnim električnim tokom in jarek z vodo, ki je poln sestradanih in razdraženih krokodilov”). Drznil pa sem si izjaviti, da bi imel v kleti (ali pa na podstrešju, če tla ne bi bila primerna za izgradnjo kleti) internetno povezavo…Huda napaka…Prijatelj me je napadel, češ, da je potem pač isto, če živim, kjer živim in, da internet v divjini nima kaj iskati. Sem se trudil razložiti, da z internetom ne bi dražil domorodcev ali jih vabil na ogled filmov v domačo klet, sploh pa v deželi vuduja niti slučajno ne bi iskal igle v hrbtenjači lutke po svoji podobi v rokah lokalne čarovnice. Po še nekaj dobacivanjih sem se naveličal predstavljati svoj pogled na življenje v “divjini”. Očitno je namreč, da so naši daljni predniki, ko so izumili npr. oglje za risanje po stenah jam, to uporabljali tudi v naslednjih jamah, v katere so se selili in, da civilizacijskih izumov pač niso puščalii za sabo.
Dobro…, zajebi Madagaskar…Kaj pa n otočkov v Aziji, Indijskem oceanu, Polineziji pa tihomorski otočki pa otočki okoli južne Amerike? Me prav zanima, koliko koštajo…Zadnjič sem med šaltanjem po TV-ju naletel na MTV-jevo oddajo “Cribs”, ki sem jo že omenil v gnevniških zapisih. Načelno me bajte in vozni parki “selebrtijev” ne ganejo, saj so ti ponavadi čisti lapurlatizem, priznam pa, da so se mi pocedile sline, ko je lastnik firme Virgin, Richard Branson, razkazal svoj otoček z imenom Necker, ki leži v Karibskem morju. Domnevam, da so otočki v Karibih dragi ko žafran in vem, da tudi Hrvati prodajajo majhne otočke debelim švabskim turistom s še bolj debelimi denarnicami, o cenah otokov v grškem arhipelagu pa ne bi niti ugibal…A kaj je s tistimi otočki, ki sem jih omenil na začetku odstavka? Prav res me zanima, koliko stane en otoček s površino kvadratnega kilometra, koliko bi me koštala postavitev samozadostnega domovanja (ene 4 sobna bajta s sodobno kanalizacijo in elektriko na sončne celice) in koliko bi še odštel za kakšen gliserček, s katerim bi se lahko zategnil do prvega letališča…
Gotovo pa se človek (kljub vsej tehniki in modernosti domovanja na nekem otoku tam nekje) spopade z drugimi problemi…Po azijskih morjih kar mrgoli gusarjev na gumenjakih…Najbrž bi moral v kleti ob računalniku z internetno povezavo sloneti še Kalašnikov…
P.S. Če pa je kdo slišal kakšno o cenah otokov, pa prosim, če mi podatke posreduje…
Lani smo se ob pivu ali dveh razpričali o življenju na Madagaskarju. Spet sem se zamislil…Hm…, zakaj pa ne…Imaš fino kočo ob morju in zdravo (seveda si je osebno ne bi zgradil iz blata in palmovih listov, a to so finese…Še vedno pa bi se potrudil, da domovanje ne bi izpadlo v smislu “Bwana si je zgradil bajturino iz marmorja, ki jo obdajata bodeča žica pod smrtno nevarnim električnim tokom in jarek z vodo, ki je poln sestradanih in razdraženih krokodilov”). Drznil pa sem si izjaviti, da bi imel v kleti (ali pa na podstrešju, če tla ne bi bila primerna za izgradnjo kleti) internetno povezavo…Huda napaka…Prijatelj me je napadel, češ, da je potem pač isto, če živim, kjer živim in, da internet v divjini nima kaj iskati. Sem se trudil razložiti, da z internetom ne bi dražil domorodcev ali jih vabil na ogled filmov v domačo klet, sploh pa v deželi vuduja niti slučajno ne bi iskal igle v hrbtenjači lutke po svoji podobi v rokah lokalne čarovnice. Po še nekaj dobacivanjih sem se naveličal predstavljati svoj pogled na življenje v “divjini”. Očitno je namreč, da so naši daljni predniki, ko so izumili npr. oglje za risanje po stenah jam, to uporabljali tudi v naslednjih jamah, v katere so se selili in, da civilizacijskih izumov pač niso puščalii za sabo.
Dobro…, zajebi Madagaskar…Kaj pa n otočkov v Aziji, Indijskem oceanu, Polineziji pa tihomorski otočki pa otočki okoli južne Amerike? Me prav zanima, koliko koštajo…Zadnjič sem med šaltanjem po TV-ju naletel na MTV-jevo oddajo “Cribs”, ki sem jo že omenil v gnevniških zapisih. Načelno me bajte in vozni parki “selebrtijev” ne ganejo, saj so ti ponavadi čisti lapurlatizem, priznam pa, da so se mi pocedile sline, ko je lastnik firme Virgin, Richard Branson, razkazal svoj otoček z imenom Necker, ki leži v Karibskem morju. Domnevam, da so otočki v Karibih dragi ko žafran in vem, da tudi Hrvati prodajajo majhne otočke debelim švabskim turistom s še bolj debelimi denarnicami, o cenah otokov v grškem arhipelagu pa ne bi niti ugibal…A kaj je s tistimi otočki, ki sem jih omenil na začetku odstavka? Prav res me zanima, koliko stane en otoček s površino kvadratnega kilometra, koliko bi me koštala postavitev samozadostnega domovanja (ene 4 sobna bajta s sodobno kanalizacijo in elektriko na sončne celice) in koliko bi še odštel za kakšen gliserček, s katerim bi se lahko zategnil do prvega letališča…
Gotovo pa se človek (kljub vsej tehniki in modernosti domovanja na nekem otoku tam nekje) spopade z drugimi problemi…Po azijskih morjih kar mrgoli gusarjev na gumenjakih…Najbrž bi moral v kleti ob računalniku z internetno povezavo sloneti še Kalašnikov…
P.S. Če pa je kdo slišal kakšno o cenah otokov, pa prosim, če mi podatke posreduje…
Sunday, March 19, 2006
Ameriška avtomobilistična evolucija
Že nekajkrat sem omenil, da nisem pristaš S.U.V. – ov (Sports utility vehicle), ki jih je tudi v Sloveniji čedalje več…Če ima človek terenca, da se z njim užitkarsko podi “off road”, prav, na jetra pa mi gredo mestne različice “terencov” (od BWM X3 in X5, preko vseh azijskih, pa vse do Porsche Cayennov ipd…), ki so pravi štirikolesni oksimoroni. Človek, ki ima zglancanega bemflovega đipa X5, ne bo tega nikoli niti pod razno zapeljal po gmajni, saj si bo s tem grdo orajsal sijoče lite ratkape, ga bo pa z njim izdatno sral po mestnih ulicah, kratil pogled ostalim udeležencem v prometu in parkiral svojo nekaj tonsko kravo ravno tam, kjer se mu bo ob silni velikosti svojega “avtomobilčka” dvignila tista njegova žalost!
Še večje pretiravanje je imeti ameriškega vojaškega terenca po imenu Hummer…Teh je v Ljubljani čedalje več, tako “old skul” vojaških variant (eno ima Danilo Slivnik), kot tudi že novejših, bolj zaobljenih, “mestnih” različic mavričnih barv. Toda tu se pretiravanje ne konča…Arnold Schwarzenegger ima v svoji zbirki kaj nekaj Hummerjev, omislil pa si je tudi Pinzgauerja s 6 kolesi…Jasno…, kot nalašč za lahkotno vožnjo po Hollywoodu ali za odvoz svojih otrok do šole, da o uporabnosti v primeru potencialne prihajajoče apokalipse, ko lahko v Pinzgauerja naložite živil za pol letno ždenje v protiatomskemu bunkerju in to za 8 člansko družino, niti ne govorim…
Ampak Pinzgauer je za mehkužce kot je Švarci..., za usranete..., za navadne reve, ki ne znajo živeti pravega življenja, kot to preko jeklenih „konjičkov“ počne abotni ameriški igralec Ashton Kutcher. Po mejlih je nekaj časa krožila reklama za Pepsi, v kateri P Diddy (vsaj mislim, da je to trenutno aktualna izpeljava nadimka ameriškega reperja) poštopa pepsijev tovornjak, ki ga zategne do mesta, ker se mu je pokvaril avto. V mestu P Diddy sreča nekega kolega in ta je jako začuden, ko ga vidi v pravem tovornjaku. Že v naslednji sceni si P Diddyjev prijatelj ubode svoj Pepsi tovornjak in kar naenkrat je poln Hollywood samih zvezdnikov v svojih Pepsi tovornjakih, z njim se celo neka zvezda pritegne na podelitev Oscarjev in iz tovornjaka stopi naravnost na rdečo preprogo…Ashton je reklamo očitno videl, a je očitno tudi spregledal sarkazem, ki ga je reklama tako eksplicitno podajala. Ashton si je za prevažanje svoje znane riti priskrbel International CXT. Ashtonova verzija tega tovornjaka košta 115.000 ameriških dolarjev, požre 30 litrov goriva na 100 kilometrov, ima pa zato sedeže iz krokodiljega usnja, nekaj plejstejšnov z lcd zaslončki, na kasonu pa vedno priročni “quad bike” za bolj dinamično vožnjo po nakupovalnih središčih…
Čakam, da moda “mestnih tovornjakov” doseže tudi Slovenijo…Sploh ne dvomim, da se bo kakšen slej ko prej pojavil in naredil popoln kaos na cestah. Človeku, ki si kupi tak tovornjak pa ni gozdar, drvar, gradbenik ipd., in tak avto gura gor in dol po mestu, mirno rečem, da je popoln bedak! Zanima pa me, kam se bo evolucija ameriškega avtomobilizma odvijala naprej in kje se norost konča, če sploh…Si bo Lado Bizovičar omislil viličarja? Si bo Jonas Žnidaršič kupil mestni kombajn? Se bo Madonna prevažala z varnim londonskim avtobusom zweideckerjem? Si bo Will Smith kupil tank? Le kaj si bo kupila Britney Spears…
Še večje pretiravanje je imeti ameriškega vojaškega terenca po imenu Hummer…Teh je v Ljubljani čedalje več, tako “old skul” vojaških variant (eno ima Danilo Slivnik), kot tudi že novejših, bolj zaobljenih, “mestnih” različic mavričnih barv. Toda tu se pretiravanje ne konča…Arnold Schwarzenegger ima v svoji zbirki kaj nekaj Hummerjev, omislil pa si je tudi Pinzgauerja s 6 kolesi…Jasno…, kot nalašč za lahkotno vožnjo po Hollywoodu ali za odvoz svojih otrok do šole, da o uporabnosti v primeru potencialne prihajajoče apokalipse, ko lahko v Pinzgauerja naložite živil za pol letno ždenje v protiatomskemu bunkerju in to za 8 člansko družino, niti ne govorim…
Ampak Pinzgauer je za mehkužce kot je Švarci..., za usranete..., za navadne reve, ki ne znajo živeti pravega življenja, kot to preko jeklenih „konjičkov“ počne abotni ameriški igralec Ashton Kutcher. Po mejlih je nekaj časa krožila reklama za Pepsi, v kateri P Diddy (vsaj mislim, da je to trenutno aktualna izpeljava nadimka ameriškega reperja) poštopa pepsijev tovornjak, ki ga zategne do mesta, ker se mu je pokvaril avto. V mestu P Diddy sreča nekega kolega in ta je jako začuden, ko ga vidi v pravem tovornjaku. Že v naslednji sceni si P Diddyjev prijatelj ubode svoj Pepsi tovornjak in kar naenkrat je poln Hollywood samih zvezdnikov v svojih Pepsi tovornjakih, z njim se celo neka zvezda pritegne na podelitev Oscarjev in iz tovornjaka stopi naravnost na rdečo preprogo…Ashton je reklamo očitno videl, a je očitno tudi spregledal sarkazem, ki ga je reklama tako eksplicitno podajala. Ashton si je za prevažanje svoje znane riti priskrbel International CXT. Ashtonova verzija tega tovornjaka košta 115.000 ameriških dolarjev, požre 30 litrov goriva na 100 kilometrov, ima pa zato sedeže iz krokodiljega usnja, nekaj plejstejšnov z lcd zaslončki, na kasonu pa vedno priročni “quad bike” za bolj dinamično vožnjo po nakupovalnih središčih…
Čakam, da moda “mestnih tovornjakov” doseže tudi Slovenijo…Sploh ne dvomim, da se bo kakšen slej ko prej pojavil in naredil popoln kaos na cestah. Človeku, ki si kupi tak tovornjak pa ni gozdar, drvar, gradbenik ipd., in tak avto gura gor in dol po mestu, mirno rečem, da je popoln bedak! Zanima pa me, kam se bo evolucija ameriškega avtomobilizma odvijala naprej in kje se norost konča, če sploh…Si bo Lado Bizovičar omislil viličarja? Si bo Jonas Žnidaršič kupil mestni kombajn? Se bo Madonna prevažala z varnim londonskim avtobusom zweideckerjem? Si bo Will Smith kupil tank? Le kaj si bo kupila Britney Spears…
Friday, March 17, 2006
No money, no baby...
Včeraj sem že napisal gnevniški zapis o izraelskem napadu na palestinski zapor, ki je bil za Izrael predvolilna poteza nadomestnega premiera Ehuda Olmerta, s katero se trudi prikupiti vojski (še vedno zakomirani premier Ariel Šaron je general in "junak" parih izraelsko-arabskih vojn, Ehud Olmert pa je vojaški rok odslužil v vojaški založniški hiši), za mednarodno skupnost kršenje mednarodnega prava, nekateri pa bi utegnil napad oceniti za državni terorizem, nakar bi bili obtoženi antisemitizma…Pa se mi zadeva ni zdela vredna objave, saj Izraelci kar naprej počno takšne in podobne stvari, ki so sporne z več vidikov…
Danes pa sem opazil novico, da izraelsko pravosodno ministrstvo premišljuje ali bi tožilo izraelsko bolnišnico, ki je enega izmed trojčkov izraelske Arabke, poročene s Palestincem z Zahodnega brega, zaradi neplačanega računa dva meseca zadržala kot »garancijo«. Prosim? Še enkrat sem prebral zadevo…Neverjetno…Prav sem prebral…
Iz bolnišnice so dejali, da niso bili prepričani, ali bo izraelsko nacionalno zavarovanje (Nacionalni zavarovalniški inštitut) krilo račun v višini 2150 dolarjev za porod (zaradi palestinskega očeta z Zahodnega brega), v katerem sta bila dva od trojčkov celo predčasno rojena (v bolnišnici so za talca obdržali tretjega, zdravega trojčka). Mati se je prejšnji teden šele pritožila na sodišče in to je ugotovilo, da zgodba dejansko drži in, da je tretji trojček še vedno tam. Direktor bolnišnice je razložil, da je bilo zadržanje otroka »normalna procedura«, ki zagotavlja plačilo »usluge«. Pravosodno ministrstvo je zaukazalo, da se priprti otrok izroči materi, bolnišnici pa obljubilo, da ji povrne stroške. Ženska je za izraelski časnik Haaretz še povedala, da sta ji dve bolnišnici zavrnili pomoč, ker ni imela 72.000 dolarjev za porod (cifra je sicer malo huda – 15 milijonov tolarjev za porod... – podatek je prebran na BBC strani).
Zdaj pa postavimo stvar še malce v perspektivo...Izraelski premier v komi, general Ariel Šaron, je v bolnici pred cca. 14 dnevi »praznoval« svoj 78 rojstni dan...Kot najbrž veste, je Šarona ruknila možganska kap, zaradi nje pa je v komi že vse od 4. januarja...Torej že več kot dva meseca...Me prav zanima, koliko košta vzdrževanje vegetativnega stanja gospoda Šarona na dan...Gotovo pa je račun za vzdrževanje fikusa že krepko presegel 15 milijonov tolarjev (da niti ne načnem vprašanja: »Ali bi se za vse ljudi enako trudili?«), kaj šele slabega pol milijona tolarjev, kot so zahtevali za izpustitev otroka, oz. za njegov porod in porod njegovih dveh bratcev.
Res moraš biti huda p****, da kot doktor, oz. kot zdravstvena ustanova (saj naj bi te predvsem skrbele za dobrobit človeštva, kakor očitno jaz naivno verjamem...), staršem ugrabiš novorojenega otroka iz z njim terjaš plačilo računa za njegov porod. To je BOLANO!
Danes pa sem opazil novico, da izraelsko pravosodno ministrstvo premišljuje ali bi tožilo izraelsko bolnišnico, ki je enega izmed trojčkov izraelske Arabke, poročene s Palestincem z Zahodnega brega, zaradi neplačanega računa dva meseca zadržala kot »garancijo«. Prosim? Še enkrat sem prebral zadevo…Neverjetno…Prav sem prebral…
Iz bolnišnice so dejali, da niso bili prepričani, ali bo izraelsko nacionalno zavarovanje (Nacionalni zavarovalniški inštitut) krilo račun v višini 2150 dolarjev za porod (zaradi palestinskega očeta z Zahodnega brega), v katerem sta bila dva od trojčkov celo predčasno rojena (v bolnišnici so za talca obdržali tretjega, zdravega trojčka). Mati se je prejšnji teden šele pritožila na sodišče in to je ugotovilo, da zgodba dejansko drži in, da je tretji trojček še vedno tam. Direktor bolnišnice je razložil, da je bilo zadržanje otroka »normalna procedura«, ki zagotavlja plačilo »usluge«. Pravosodno ministrstvo je zaukazalo, da se priprti otrok izroči materi, bolnišnici pa obljubilo, da ji povrne stroške. Ženska je za izraelski časnik Haaretz še povedala, da sta ji dve bolnišnici zavrnili pomoč, ker ni imela 72.000 dolarjev za porod (cifra je sicer malo huda – 15 milijonov tolarjev za porod... – podatek je prebran na BBC strani).
Zdaj pa postavimo stvar še malce v perspektivo...Izraelski premier v komi, general Ariel Šaron, je v bolnici pred cca. 14 dnevi »praznoval« svoj 78 rojstni dan...Kot najbrž veste, je Šarona ruknila možganska kap, zaradi nje pa je v komi že vse od 4. januarja...Torej že več kot dva meseca...Me prav zanima, koliko košta vzdrževanje vegetativnega stanja gospoda Šarona na dan...Gotovo pa je račun za vzdrževanje fikusa že krepko presegel 15 milijonov tolarjev (da niti ne načnem vprašanja: »Ali bi se za vse ljudi enako trudili?«), kaj šele slabega pol milijona tolarjev, kot so zahtevali za izpustitev otroka, oz. za njegov porod in porod njegovih dveh bratcev.
Res moraš biti huda p****, da kot doktor, oz. kot zdravstvena ustanova (saj naj bi te predvsem skrbele za dobrobit človeštva, kakor očitno jaz naivno verjamem...), staršem ugrabiš novorojenega otroka iz z njim terjaš plačilo računa za njegov porod. To je BOLANO!
Tuesday, March 14, 2006
Slobo has left the building…
Najprej sem se nameraval razpisati o Slobodanu Miloševiću, vendar bom s stvarjo na hitro opravil in prešel na nekaj drugega…
Torej škoda, da Slobo ni dočakal izida sojenja (ki se je z njegovo smrtjo končalo in izida nikoli niti ne bo) in, da ni odslužil kazni, ki bi mu nedvomno pripadala. Druga neprijetna okoliščina je, da se je Slobo že od vsega začetka rogal sodišču, ki je prevečkrat izpadlo kot kup nesposobnih dinozaverskih birokratov, ki ni sposoben nabrati dovolj dokaznega gradiva in v doglednem času opraviti s sojenjem. Na splošno je glavni problem “diktatorčkov” v tem, da se jih le redko dobi v roke in to nas pripelje do zadnje točke – katarze. Ta je zgodovinsko gledano sila pomembna. Delna katarza je sicer v tem, da je Slobota pobralo, a po odzivih trpinčenih balkanskih narodov je jasno tudi to, da jim ni prav, da Slobota niso dejansko obsodili in, da tega ne bo počela le „zgodovina“.
Prehajam na nekaj drugega...
V včerajšnji oddaji RTV Slovenija Studio City so se med drugim pogovarjali tudi o politični satiri in njenemu stanju v slovenski družbi. Jasnovidno so ugotovili, da te v bistvu sploh ni, če pa se že nekaj dojema kot „politična satira“ (npr. Hribarjev Hri-bar), pa je ta na žalost še vedno bedna. Najbrž vsi pomnite politično satirično tiskovino Pavlihova praktika...Ne bom rekel, da je ta objavljala vrhunsko politično satiro, bom pa izpostavil to, da je v prejšnjem režimu dejansko obstajala politično satirična tiskovina, v svobodni in demokratični Sloveniji pa te ne premoremo. V bivšem režimu in v bivši skupni domovini je postala legendarna tudi televizijska politična satira „Top lista nadrealista“, v kateri se niso prav nič šparali pa se jim ni nič zgodilo. Tudi njihovi uredniki so obdržali svoje stolčke. Škoda, da ni več TV Popra, saj je bil ta v svojih „zlatih časih“ res dobra politična satira...Potem se je izpel...Zdaj pa ga ni več...Hri-bar se sicer trudi, a ostaja podpovprečen...Najbolj pa se mi zdi pomilovanja vreden poskus sinhroniziranja posnetkov, ki so jih dobili iz državnega zbora...Zadeva nima vsebine, kaj šele satirične pikrosti, ki na splošno Hri-barju akutno primankuje. Časopisne karikature so praktično edini predstavniki politične satire, ki jih Slovenija premore. Sicer pa se ob trenutni politični kulturi oblastnikov zna zgoditi marsikaj...Predstavljajte si, da bi novinarka ministra Drobniča, namesto z vprašanjem o govoricah glede njegove razrešitve, na katero je minister zadnjič nasilno odreagiral, napadla z vprašanjem tipa: „Ali je res, da vsi desničarji nosite črne nogavice..., razen ob nedeljah za k maši, ko nosite bele nogavice na črne mokasine, da bi se s tem lažje pomešali med lokalne sladoledarje in cigane v Grosuplju?“. Saj bi jo nasilni minister ob pomanjkanju smisla za humor s čevljem potolkel do kome! Slovenci se neradi smejijo sami sebi, kar je žalostno. Če pa Slovenec vlada, potem se sam sebi smeji še toliko manj.
Česa se bojijo ustvarjalci, česa oblastniki in zakaj posledično ni politične satire, za katero je v Sloveniji ogromno materiala in, ki jo nujno potrebujemo? No cohones! Nada!
Torej škoda, da Slobo ni dočakal izida sojenja (ki se je z njegovo smrtjo končalo in izida nikoli niti ne bo) in, da ni odslužil kazni, ki bi mu nedvomno pripadala. Druga neprijetna okoliščina je, da se je Slobo že od vsega začetka rogal sodišču, ki je prevečkrat izpadlo kot kup nesposobnih dinozaverskih birokratov, ki ni sposoben nabrati dovolj dokaznega gradiva in v doglednem času opraviti s sojenjem. Na splošno je glavni problem “diktatorčkov” v tem, da se jih le redko dobi v roke in to nas pripelje do zadnje točke – katarze. Ta je zgodovinsko gledano sila pomembna. Delna katarza je sicer v tem, da je Slobota pobralo, a po odzivih trpinčenih balkanskih narodov je jasno tudi to, da jim ni prav, da Slobota niso dejansko obsodili in, da tega ne bo počela le „zgodovina“.
Prehajam na nekaj drugega...
V včerajšnji oddaji RTV Slovenija Studio City so se med drugim pogovarjali tudi o politični satiri in njenemu stanju v slovenski družbi. Jasnovidno so ugotovili, da te v bistvu sploh ni, če pa se že nekaj dojema kot „politična satira“ (npr. Hribarjev Hri-bar), pa je ta na žalost še vedno bedna. Najbrž vsi pomnite politično satirično tiskovino Pavlihova praktika...Ne bom rekel, da je ta objavljala vrhunsko politično satiro, bom pa izpostavil to, da je v prejšnjem režimu dejansko obstajala politično satirična tiskovina, v svobodni in demokratični Sloveniji pa te ne premoremo. V bivšem režimu in v bivši skupni domovini je postala legendarna tudi televizijska politična satira „Top lista nadrealista“, v kateri se niso prav nič šparali pa se jim ni nič zgodilo. Tudi njihovi uredniki so obdržali svoje stolčke. Škoda, da ni več TV Popra, saj je bil ta v svojih „zlatih časih“ res dobra politična satira...Potem se je izpel...Zdaj pa ga ni več...Hri-bar se sicer trudi, a ostaja podpovprečen...Najbolj pa se mi zdi pomilovanja vreden poskus sinhroniziranja posnetkov, ki so jih dobili iz državnega zbora...Zadeva nima vsebine, kaj šele satirične pikrosti, ki na splošno Hri-barju akutno primankuje. Časopisne karikature so praktično edini predstavniki politične satire, ki jih Slovenija premore. Sicer pa se ob trenutni politični kulturi oblastnikov zna zgoditi marsikaj...Predstavljajte si, da bi novinarka ministra Drobniča, namesto z vprašanjem o govoricah glede njegove razrešitve, na katero je minister zadnjič nasilno odreagiral, napadla z vprašanjem tipa: „Ali je res, da vsi desničarji nosite črne nogavice..., razen ob nedeljah za k maši, ko nosite bele nogavice na črne mokasine, da bi se s tem lažje pomešali med lokalne sladoledarje in cigane v Grosuplju?“. Saj bi jo nasilni minister ob pomanjkanju smisla za humor s čevljem potolkel do kome! Slovenci se neradi smejijo sami sebi, kar je žalostno. Če pa Slovenec vlada, potem se sam sebi smeji še toliko manj.
Česa se bojijo ustvarjalci, česa oblastniki in zakaj posledično ni politične satire, za katero je v Sloveniji ogromno materiala in, ki jo nujno potrebujemo? No cohones! Nada!
Tuesday, March 07, 2006
Tja v tri krasne…
Imel sem se namen razpisati o letošnjih filmskih nagradah Oscar, a ko sem izvedel za nominirance, sem se zavedel, da me noben film ne zanima toliko, da bi se mu zares posvetil…Pri spremljanju filmske industrije z leti postajam čedalje bolj izbirčen, saj marsikaterega filma niti ne pogledam, če mi npr. ne ustreza žanr. Dram se mi sploh ne da več gledati, če pa že, moram biti ravno prav apatičen. No, iz letošnje oskarjevske pace za najboljši film sem tako videl le filma »Good night, and good luck« ter »Munich« in noben od njiju ni po mojem mnenju kak poseben presežek. Ob priložnosti si bom ogledal še ostale nominirance, a se mi glede na njihov žanr (drama, drama in drama) prav nič ne mudi…Sicer se je letos ugibalo, ali je puritanska Amerika (kljub večinoma levemu Hollywoodu) že pripravljena, da Oskarja za najboljši film prejme »Brokeback mountain«, ki govori o dveh toplovodarskih kavbojih, a je bilo to ugibanje primerljivo z vprašanjem tipa: »Ali bo ameriški predsednik prej črnec ali ženska in kdaj celo oboje?«. V ponedeljkovi Mladini je še kar zanimiv članek o homo-vlogah hollywoodskega filma (in ni ga spisal Marcel Štefančič jr., kar je dobrodošlo presenečenje, saj bi Marcel sicer gotovo našel teorijo zarote, s katero jastrebarski desničarji z latentnimi homoseksualnimi nagnjenji v Hollywoodu minirajo svobodno izražanje »marginalnih« skupin v ameriški pop kulturi, in jo poskušal navezati na vojno v Iraku ter njene posledice pripisati preveč mehkemu Rambu, ki je itak imel homoerotska nagnjenja do paštunskega muđahedinskega kolega v Rambu III. sredi afganistanskih pustinj), ki razodeva, da se je like s homoseksualnimi nagnjenji v hollywoodskih filmih večinoma marginaliziralo in tudi pobijalo. To, da je film »Brokeback mountain« bil nominiran za tako pomembnega Oskarja, je ob upoštevanju zgodovine Hollywooda že kar lep uspeh…In dobil je Oskarja za adaptacijo knjižne predloge...
Ni pa samo Amerika tako čistunska in puritanska…Tudi draga Slovenija postaja čedalje bolj zategnjena in nestrpna. Tudi zaradi idiotov, kot sta poslanec Slovenske nacionalne stranke Sašo Peče in njegov »master« Zmago Jelinčič, nekateri Slovenčki ne bi imeli za soseda homoseksualca, kaj šele, da bi šli z njim, bog nas varuj, na kofe. Opažam tudi porast cenzure Playboyevega jumbo plakata, ki sem ga omenil v prejšnjem gnevniškem zapisu. Plakat, ki so ga pred železniško postajo Ježica za Bežigradom zategnjeni lokalci cenzurirali z vijoličnim sprejem, je bil očitno še vedno moteč, čeprav se skozi sprej ni videlo popolnoma nič, zato so ga še pol potrgali. Sedaj je veliko bolje…Nedolžni otroci ne bodo več gledali posprejan pano, za katerim se je nekoč skrivala pohujšljiva gospodična. Malo naprej, pred odcepom na obvoznico, je kar 10 dni plakat ostal neokrnjen…Danes zjutraj pa sem opazil, da je nekdo prav ihtavo potrgal plakat na mestih, kjer stojijo prsi in medenica zajčice. Heh..., me prav zanima, ali se je tudi v antičnem svetu dogajalo, da so čistuni »cenzurirali« kipe aktov s tem, da so jim prišli ponoči z dletom in kladivcem odkrhniti razkorak...
Sem pa na zgoraj omenjenem križišču v zadnjem mesecu opazil dve zame popolnoma novi in popolnoma nori anomaliji udeležencev v prometu. Med čakanjem na zeleno luč sem se tako malo oziral okoli sebe in preganjal dolgčas, ko sem na svoji desni opazil voznico, ki je imela v svojem naročju domačega ljubljenčka, majhnega psa na sončne celice, ki se je nervozno prestopal po kolenih gospodarice za volanom. Svašta…Še dobro, da pes ni bila doga, saj bi bila v tem primeru vožnja še mnogo bolj neudobna in nevarna za oba, da o ostalih udeležencih v prometu niti ne govorim…Ko sem že mislil, da je opisan stil vožnje nenadjebljiv, pa sem čez kakšen teden opazil popolnoma enak prizor, s to razliko, da je tokrat gospodarica še kadila. Kabina avta je bila popolnoma zakajena, pes v naročju pa se je solzil in nepredvidljivo trzal zdaj sem, zdaj tja. In že sem si predstavljal, kako voznica, ki nima dovolj prostih ekstremitet za varno vožnjo po nesreči s čikom ocvre svojega pinča, ta v splošnem presenečenju in paniki nagonsko ugrizne gospodarico, ki izgubi nadzor nad vozilom potem pa sveti Peter, here we come! Takim bi osebno vzel izpit in jim ga nikoli več dovolil ponovno opravljati…Naslednji korak je torej čik, obvezen mobitel, sendvič na sosednjem sedežu in pes v naročju na avtocesti pri 150 km/h v Fiat cinquecentu…
Ni pa samo Amerika tako čistunska in puritanska…Tudi draga Slovenija postaja čedalje bolj zategnjena in nestrpna. Tudi zaradi idiotov, kot sta poslanec Slovenske nacionalne stranke Sašo Peče in njegov »master« Zmago Jelinčič, nekateri Slovenčki ne bi imeli za soseda homoseksualca, kaj šele, da bi šli z njim, bog nas varuj, na kofe. Opažam tudi porast cenzure Playboyevega jumbo plakata, ki sem ga omenil v prejšnjem gnevniškem zapisu. Plakat, ki so ga pred železniško postajo Ježica za Bežigradom zategnjeni lokalci cenzurirali z vijoličnim sprejem, je bil očitno še vedno moteč, čeprav se skozi sprej ni videlo popolnoma nič, zato so ga še pol potrgali. Sedaj je veliko bolje…Nedolžni otroci ne bodo več gledali posprejan pano, za katerim se je nekoč skrivala pohujšljiva gospodična. Malo naprej, pred odcepom na obvoznico, je kar 10 dni plakat ostal neokrnjen…Danes zjutraj pa sem opazil, da je nekdo prav ihtavo potrgal plakat na mestih, kjer stojijo prsi in medenica zajčice. Heh..., me prav zanima, ali se je tudi v antičnem svetu dogajalo, da so čistuni »cenzurirali« kipe aktov s tem, da so jim prišli ponoči z dletom in kladivcem odkrhniti razkorak...
Sem pa na zgoraj omenjenem križišču v zadnjem mesecu opazil dve zame popolnoma novi in popolnoma nori anomaliji udeležencev v prometu. Med čakanjem na zeleno luč sem se tako malo oziral okoli sebe in preganjal dolgčas, ko sem na svoji desni opazil voznico, ki je imela v svojem naročju domačega ljubljenčka, majhnega psa na sončne celice, ki se je nervozno prestopal po kolenih gospodarice za volanom. Svašta…Še dobro, da pes ni bila doga, saj bi bila v tem primeru vožnja še mnogo bolj neudobna in nevarna za oba, da o ostalih udeležencih v prometu niti ne govorim…Ko sem že mislil, da je opisan stil vožnje nenadjebljiv, pa sem čez kakšen teden opazil popolnoma enak prizor, s to razliko, da je tokrat gospodarica še kadila. Kabina avta je bila popolnoma zakajena, pes v naročju pa se je solzil in nepredvidljivo trzal zdaj sem, zdaj tja. In že sem si predstavljal, kako voznica, ki nima dovolj prostih ekstremitet za varno vožnjo po nesreči s čikom ocvre svojega pinča, ta v splošnem presenečenju in paniki nagonsko ugrizne gospodarico, ki izgubi nadzor nad vozilom potem pa sveti Peter, here we come! Takim bi osebno vzel izpit in jim ga nikoli več dovolil ponovno opravljati…Naslednji korak je torej čik, obvezen mobitel, sendvič na sosednjem sedežu in pes v naročju na avtocesti pri 150 km/h v Fiat cinquecentu…
Thursday, March 02, 2006
Dnevni gnevni triptih
Matr pa ta »post-počitniška depresija«…, že cel teden sem ko en zombi…Če pa nisem zombi, sem pa siten…, ta sitnoba pa se je zares manifestirala šele danes. V ponedeljek, ko sem odšel po sveže cajtnge do kaslca, sem na vratcih opazil nalepko »Direkt«, kaselc pa je vseboval izvod le tega. Hm…Odpopam nadležno nalepko in Direkt zadegam v škatlo za neželeno pošto, ki stoji poleg. Ob tem sem se spomnil, da sem pred časom nalepil nalepko, ki prepoveduje odmetavanje reklamnih letakov, a jo je nekdo sunil in od takrat se mi še ni dalo na pošto po novo ali pa se preprosto nisem na to spomnil, ko sem bil tam. Danes zjutraj pridem do kaslcev in spet je ena nalepka preveč. Tokrat je čisto bela, na njej pa s črnim flumastrom piše »Dir«. Odprem kaslc in iz njega plane sveži Direkt. Uide mi polglasna kletvica. Odlepim prekleto nalepko (drugič) in Direkt zadegam v škatlo za neželeno pošto (drugič). Če se to ponovi, se bom grobo pritožil…Le zakaj posiljujejo s tem rumenim izmečkom tiskanih medijev? Mar ni bilo dovolj očitno, da me Direkt niti najmanj ne zanima s tem, da sem odpopal originalno nalepko s kaslca? So mislili, da se mi bo zdela navadna bela nalepka z napisom »Dir« kaj lepša, primernejša, uporabnejša ali manj opazna? Da jo bom spregledal in začel »brati« Direkt zato, ker se je znašel v kaslcu? Banda rumena! Včasih si res želim, da bi se lahko kaslc odzival na neželene dražljaje, da bi lahko npr. poštarju, ki skuša nalepiti nalepko za Direkt, priščipnil prste. Mogoče bi moral strenirati kakšno veverico v divjo zver in jo skriti v kaslc…
Z mračnim čelom se butnem za mizo in ob čajčku preletim naslovnico Dnevnika. V oči se mi zapičita dva naslova, ki se mi prerineta skozi lobanjo in mi s spretnim »indijanskim ognjem« razdražita živčni center, ki je bil že buden zaradi incidenta z Direktom. Naslova »Vojska umika iz uporabe skoraj polovico tankov« in »Se na semaforje vrača utripajoča zelena?« se kruto poigrata s centrom za bentenje, ki zbudi službo za gangliranje v desnem režnju. »Pred petimi leti je prenova tankov T-55 stala kar 12,5 milijarde tolarjev, danes pa jih vojska že umika iz uporabe…«, je okoli umika tankov povedal nadaljnji tekst, potem pa še »Za opremljanje 74. bataljona ter preostalih dveh bataljonov iz Celja in Ljubljane bo obrambno ministrstvo že v letošnjem letu začelo z nakupi 135 kolesnih oklepnih vozil 8×8, za kar bodo porabili kar 63 milijard tolarjev.«. Ob silnem in nepotrebnem zapravljanju naše drage vlade me je zabolel še levi reženj ter zdramil še biro za gnevljenje. Na vprašanje zakaj se to dogaja, me je popolnoma pomirilo, ko sem prebral razlago generalštaba slovenske vojske, ki pojasnjuje, da bataljon preoblikujejo, saj mora do leta 2010 postati osnova za oblikovanje bataljonske bojne skupine, ki bo namenjena tudi operacijam zveze Nato. Aaaaahhhhhh! Aja zatooooo….! Pred petimi leta pa nismo imeli pojma, da bomo šli v N.A.T.O. in, da bomo morebiti potrebovali kaj drugega kot prenovljene stare ruske tanke, ki so dediščina stare Jugo armije…In zdaj bomo kupili neke osemkolesnike, ki se bodo izkazali kot slaba oprema za puščavski teren in bomo te prodali kakšni banana republiki po bagatelni ceni ali pa jih lično zapakirali za deževne dni, kar se bo zgodilo tudi »odsluženim« tankom, potem pa kupili kakšno novo izraelsko robo, ki se bo prav tako izkazala za neuporabno, na koncu pa dodali še tri Pilatuse avijaciji slovenske vojske, kjer bodo odlično kritje za balonarsko eskadriljo. Tudi razmerja ne razumem…Skoraj polovico (30 tankov) bomo upokojili, namesto njih pa bomo nabavili 135 oklepnih vozil…Hm…To so štirje osemkolesniki na en tank...
Kako naj se ob naslovu »Se na semaforje vrača utripajoča zelena?« ne spomnim na famozne registracijske nalepke za avtomobile, pri katerih je bilo očitno, da jih je izdeloval prijatelj prejšnje vlade, ker pa ta prijatelj ni prijatelj sedanje vlade, mu ta odvzame delo in denar nameni kakšni drugi kretenski stvari, npr. za novo podobo slovenskega tolarja, za katerega se sploh še ne ve, kdaj ga bo zamenjal evro? Me prav zanima, koliko je stala menjava sistema semaforjev (sicer se spomnim, da sem slišal neko bizarno številko, ki se je navezovala na posamezno ureditev križišča, a sem jo pozabil…) in koliko bo stala ponovna…In, poglej no poglej, nehote se spomnim tudi na referendum o delovnem času trgovin…Iz slovenskega proračuna se pljune približno 600 milijonov tolarjev za izvedbo referenduma…In, ko se je spisal nekakšen dopolnilni zakon, ki izničuje rezultate referenduma, je očitno, da je šlo tistih 600 milijonov v nepovrat, saj do dejanske spremembe delovnih časov sploh ni prišlo. Zanima me tudi, koliko je šlo denarja, da se je vsak zaselek z več kot tremi hišami odločil za ustanovitev lastne občine in, da je teh v Sloveniji že skoraj toliko kot župnij. In pri vseh potezah, ki jih vleče vlada v zadnjem dobrem letu in po arogantnem, skrivnostnem in samopašnem vedenju ministrov, ki ga ti izkazujejo ljudstvu, si privošči minister Drobnič (minister za delo) fizični obračun z novinarko (kot najbrž veste, je Drobnič precej nasilno skušal umakniti novinarkino roko z mikrofonom), ki je očitno postavila zoprno vprašanje, na katerega pa je minister dolžan odgovoriti, saj vprašanje ni zadevalo državne varnosti. Sedaj pa letijo opravičila in izgovori…Me prav zanima, če bo Drobnič obdržal delovno mesto…Sam od sebe gotovo ne bo odstopil, saj samostojni odstopi niso ravno značilnost slovenskih ministrov (samo Rupel bi moral odstopiti, oz. bi ga morali zamenjati, že vsaj 16x), vprašanje pa je, ali se zdi našemu vrlemu premieru fizični obračun z novinarko zadosten razlog za zamenjavo ministra.
Z mračnim čelom se butnem za mizo in ob čajčku preletim naslovnico Dnevnika. V oči se mi zapičita dva naslova, ki se mi prerineta skozi lobanjo in mi s spretnim »indijanskim ognjem« razdražita živčni center, ki je bil že buden zaradi incidenta z Direktom. Naslova »Vojska umika iz uporabe skoraj polovico tankov« in »Se na semaforje vrača utripajoča zelena?« se kruto poigrata s centrom za bentenje, ki zbudi službo za gangliranje v desnem režnju. »Pred petimi leti je prenova tankov T-55 stala kar 12,5 milijarde tolarjev, danes pa jih vojska že umika iz uporabe…«, je okoli umika tankov povedal nadaljnji tekst, potem pa še »Za opremljanje 74. bataljona ter preostalih dveh bataljonov iz Celja in Ljubljane bo obrambno ministrstvo že v letošnjem letu začelo z nakupi 135 kolesnih oklepnih vozil 8×8, za kar bodo porabili kar 63 milijard tolarjev.«. Ob silnem in nepotrebnem zapravljanju naše drage vlade me je zabolel še levi reženj ter zdramil še biro za gnevljenje. Na vprašanje zakaj se to dogaja, me je popolnoma pomirilo, ko sem prebral razlago generalštaba slovenske vojske, ki pojasnjuje, da bataljon preoblikujejo, saj mora do leta 2010 postati osnova za oblikovanje bataljonske bojne skupine, ki bo namenjena tudi operacijam zveze Nato. Aaaaahhhhhh! Aja zatooooo….! Pred petimi leta pa nismo imeli pojma, da bomo šli v N.A.T.O. in, da bomo morebiti potrebovali kaj drugega kot prenovljene stare ruske tanke, ki so dediščina stare Jugo armije…In zdaj bomo kupili neke osemkolesnike, ki se bodo izkazali kot slaba oprema za puščavski teren in bomo te prodali kakšni banana republiki po bagatelni ceni ali pa jih lično zapakirali za deževne dni, kar se bo zgodilo tudi »odsluženim« tankom, potem pa kupili kakšno novo izraelsko robo, ki se bo prav tako izkazala za neuporabno, na koncu pa dodali še tri Pilatuse avijaciji slovenske vojske, kjer bodo odlično kritje za balonarsko eskadriljo. Tudi razmerja ne razumem…Skoraj polovico (30 tankov) bomo upokojili, namesto njih pa bomo nabavili 135 oklepnih vozil…Hm…To so štirje osemkolesniki na en tank...
Kako naj se ob naslovu »Se na semaforje vrača utripajoča zelena?« ne spomnim na famozne registracijske nalepke za avtomobile, pri katerih je bilo očitno, da jih je izdeloval prijatelj prejšnje vlade, ker pa ta prijatelj ni prijatelj sedanje vlade, mu ta odvzame delo in denar nameni kakšni drugi kretenski stvari, npr. za novo podobo slovenskega tolarja, za katerega se sploh še ne ve, kdaj ga bo zamenjal evro? Me prav zanima, koliko je stala menjava sistema semaforjev (sicer se spomnim, da sem slišal neko bizarno številko, ki se je navezovala na posamezno ureditev križišča, a sem jo pozabil…) in koliko bo stala ponovna…In, poglej no poglej, nehote se spomnim tudi na referendum o delovnem času trgovin…Iz slovenskega proračuna se pljune približno 600 milijonov tolarjev za izvedbo referenduma…In, ko se je spisal nekakšen dopolnilni zakon, ki izničuje rezultate referenduma, je očitno, da je šlo tistih 600 milijonov v nepovrat, saj do dejanske spremembe delovnih časov sploh ni prišlo. Zanima me tudi, koliko je šlo denarja, da se je vsak zaselek z več kot tremi hišami odločil za ustanovitev lastne občine in, da je teh v Sloveniji že skoraj toliko kot župnij. In pri vseh potezah, ki jih vleče vlada v zadnjem dobrem letu in po arogantnem, skrivnostnem in samopašnem vedenju ministrov, ki ga ti izkazujejo ljudstvu, si privošči minister Drobnič (minister za delo) fizični obračun z novinarko (kot najbrž veste, je Drobnič precej nasilno skušal umakniti novinarkino roko z mikrofonom), ki je očitno postavila zoprno vprašanje, na katerega pa je minister dolžan odgovoriti, saj vprašanje ni zadevalo državne varnosti. Sedaj pa letijo opravičila in izgovori…Me prav zanima, če bo Drobnič obdržal delovno mesto…Sam od sebe gotovo ne bo odstopil, saj samostojni odstopi niso ravno značilnost slovenskih ministrov (samo Rupel bi moral odstopiti, oz. bi ga morali zamenjati, že vsaj 16x), vprašanje pa je, ali se zdi našemu vrlemu premieru fizični obračun z novinarko zadosten razlog za zamenjavo ministra.
Subscribe to:
Posts (Atom)
