Tja v tri krasne…

Imel sem se namen razpisati o letošnjih filmskih nagradah Oscar, a ko sem izvedel za nominirance, sem se zavedel, da me noben film ne zanima toliko, da bi se mu zares posvetil…Pri spremljanju filmske industrije z leti postajam čedalje bolj izbirčen, saj marsikaterega filma niti ne pogledam, če mi npr. ne ustreza žanr. Dram se mi sploh ne da več gledati, če pa že, moram biti ravno prav apatičen. No, iz letošnje oskarjevske pace za najboljši film sem tako videl le filma »Good night, and good luck« ter »Munich« in noben od njiju ni po mojem mnenju kak poseben presežek. Ob priložnosti si bom ogledal še ostale nominirance, a se mi glede na njihov žanr (drama, drama in drama) prav nič ne mudi…Sicer se je letos ugibalo, ali je puritanska Amerika (kljub večinoma levemu Hollywoodu) že pripravljena, da Oskarja za najboljši film prejme »Brokeback mountain«, ki govori o dveh toplovodarskih kavbojih, a je bilo to ugibanje primerljivo z vprašanjem tipa: »Ali bo ameriški predsednik prej črnec ali ženska in kdaj celo oboje?«. V ponedeljkovi Mladini je še kar zanimiv članek o homo-vlogah hollywoodskega filma (in ni ga spisal Marcel Štefančič jr., kar je dobrodošlo presenečenje, saj bi Marcel sicer gotovo našel teorijo zarote, s katero jastrebarski desničarji z latentnimi homoseksualnimi nagnjenji v Hollywoodu minirajo svobodno izražanje »marginalnih« skupin v ameriški pop kulturi, in jo poskušal navezati na vojno v Iraku ter njene posledice pripisati preveč mehkemu Rambu, ki je itak imel homoerotska nagnjenja do paštunskega muđahedinskega kolega v Rambu III. sredi afganistanskih pustinj), ki razodeva, da se je like s homoseksualnimi nagnjenji v hollywoodskih filmih večinoma marginaliziralo in tudi pobijalo. To, da je film »Brokeback mountain« bil nominiran za tako pomembnega Oskarja, je ob upoštevanju zgodovine Hollywooda že kar lep uspeh…In dobil je Oskarja za adaptacijo knjižne predloge...

Ni pa samo Amerika tako čistunska in puritanska…Tudi draga Slovenija postaja čedalje bolj zategnjena in nestrpna. Tudi zaradi idiotov, kot sta poslanec Slovenske nacionalne stranke Sašo Peče in njegov »master« Zmago Jelinčič, nekateri Slovenčki ne bi imeli za soseda homoseksualca, kaj šele, da bi šli z njim, bog nas varuj, na kofe. Opažam tudi porast cenzure Playboyevega jumbo plakata, ki sem ga omenil v prejšnjem gnevniškem zapisu. Plakat, ki so ga pred železniško postajo Ježica za Bežigradom zategnjeni lokalci cenzurirali z vijoličnim sprejem, je bil očitno še vedno moteč, čeprav se skozi sprej ni videlo popolnoma nič, zato so ga še pol potrgali. Sedaj je veliko bolje…Nedolžni otroci ne bodo več gledali posprejan pano, za katerim se je nekoč skrivala pohujšljiva gospodična. Malo naprej, pred odcepom na obvoznico, je kar 10 dni plakat ostal neokrnjen…Danes zjutraj pa sem opazil, da je nekdo prav ihtavo potrgal plakat na mestih, kjer stojijo prsi in medenica zajčice. Heh..., me prav zanima, ali se je tudi v antičnem svetu dogajalo, da so čistuni »cenzurirali« kipe aktov s tem, da so jim prišli ponoči z dletom in kladivcem odkrhniti razkorak...

Sem pa na zgoraj omenjenem križišču v zadnjem mesecu opazil dve zame popolnoma novi in popolnoma nori anomaliji udeležencev v prometu. Med čakanjem na zeleno luč sem se tako malo oziral okoli sebe in preganjal dolgčas, ko sem na svoji desni opazil voznico, ki je imela v svojem naročju domačega ljubljenčka, majhnega psa na sončne celice, ki se je nervozno prestopal po kolenih gospodarice za volanom. Svašta…Še dobro, da pes ni bila doga, saj bi bila v tem primeru vožnja še mnogo bolj neudobna in nevarna za oba, da o ostalih udeležencih v prometu niti ne govorim…Ko sem že mislil, da je opisan stil vožnje nenadjebljiv, pa sem čez kakšen teden opazil popolnoma enak prizor, s to razliko, da je tokrat gospodarica še kadila. Kabina avta je bila popolnoma zakajena, pes v naročju pa se je solzil in nepredvidljivo trzal zdaj sem, zdaj tja. In že sem si predstavljal, kako voznica, ki nima dovolj prostih ekstremitet za varno vožnjo po nesreči s čikom ocvre svojega pinča, ta v splošnem presenečenju in paniki nagonsko ugrizne gospodarico, ki izgubi nadzor nad vozilom potem pa sveti Peter, here we come! Takim bi osebno vzel izpit in jim ga nikoli več dovolil ponovno opravljati…Naslednji korak je torej čik, obvezen mobitel, sendvič na sosednjem sedežu in pes v naročju na avtocesti pri 150 km/h v Fiat cinquecentu…