Wednesday, September 28, 2005
Hora legalis
S ponedeljkom sem začel hoditi v službo. Uradno sem postal »tekstopisec« (ali foharsko »copy«). To je moja prva »resna« služba, saj sem do sedaj deloval pretežno priložnostno. Službo imam sicer v Grosuplju, a me to niti najmanj ne moti, saj imam iz Ljubljane do službe 15 minut vožnje (k sreči živim ob obvoznici). Nikakor ni pogojev, da bi za pot do službe kjerkoli v centru Ljubljane porabil manj časa, saj bi imel probleme s semaforji in jutranjo gnečo, da o parkirnem prostoru niti ne govorim. Z delom sem zaenkrat jako zadovoljen (Janez se potrka po »lesu«), saj imam pri delu precej svobode, sodelavci so fejst pobje, pa tudi delovno okolje je več kot primerno.
Edino ena stvar me že tri dni bega in to je čas, oziroma njegovo pomanjkanje. Vstajam ob sedmih, v službi sem okoli pol devetih in tam ostanem do štirih, petih popoldan. Potem se doma s punco lotiva kosila (tudi ona časovno dela približno tako kot jaz), ga pojeva, nakar ugotovim, da je ura že okoli 6 popoldan. V ponedeljek je diplomirala najina dobra prijateljica in seveda je bilo treba zadevo zaliti. Domov sva prišla ob polnoči pa spat. Včeraj sem bil z bratrancema na pivu, ob pol enajstih zvečer pa sem padel v posteljo kot vreča krompirja. Danes je plan do 18-ih enak kot vsak dan, potem pa peljem fotra na pivo in za njim še prijatelja. Ura bo spet deset ali enajst kot bi mignil…Jutri popoldan me čaka štacuna, da si nakupim nekaj cunj za službo (zelo nerad se potikam po štacunah, saj me narod nemalokrat spravi ob živce že na zabasanem parkirišču) in tukaj bo petek…, dan, ko se spodobi iti na kakšno pivce…V soboto imam še neko »priložnostno« delavno obveznost v Mariborju in najbrž kosilo s starši moje boljše polovice in tu je že nedelja!
Porkamadonafikslaudon, ne me j****!!!!!! Kam beži čas? Že nekaj mesecev se prepričujem, da potrebujem kakšno organizirano rekreacijo…Le kako bo izgledal dan, če si rekreacijo res omislim? Služba, kosilo, rekreacija, spat? Saj nisem klinčev »simček«…, oziroma klinčev tamagoči!!!!! Kdaj bo čas za življenske radosti? Se te končajo, ko človek vstopi v resno službo? Kaj se zgodi, ko pride na svet še mularija? Živiš potem naslednjih 20 let ko ena mona za vse druge razen zase? Sicer deklarativno izjavljam, da zgornje razmišljanje nikakor ni bilo mišljeno kot črnogled izpad malega človeka, temveč kot reflektivno razmišljanje družboslovca, ki ima toliko domišljije in toliko latentno socialistične FDV-jevske izobrazbe, da se ne bo pustil v življenju nategovat…Le časa za to bo manj!
Edino ena stvar me že tri dni bega in to je čas, oziroma njegovo pomanjkanje. Vstajam ob sedmih, v službi sem okoli pol devetih in tam ostanem do štirih, petih popoldan. Potem se doma s punco lotiva kosila (tudi ona časovno dela približno tako kot jaz), ga pojeva, nakar ugotovim, da je ura že okoli 6 popoldan. V ponedeljek je diplomirala najina dobra prijateljica in seveda je bilo treba zadevo zaliti. Domov sva prišla ob polnoči pa spat. Včeraj sem bil z bratrancema na pivu, ob pol enajstih zvečer pa sem padel v posteljo kot vreča krompirja. Danes je plan do 18-ih enak kot vsak dan, potem pa peljem fotra na pivo in za njim še prijatelja. Ura bo spet deset ali enajst kot bi mignil…Jutri popoldan me čaka štacuna, da si nakupim nekaj cunj za službo (zelo nerad se potikam po štacunah, saj me narod nemalokrat spravi ob živce že na zabasanem parkirišču) in tukaj bo petek…, dan, ko se spodobi iti na kakšno pivce…V soboto imam še neko »priložnostno« delavno obveznost v Mariborju in najbrž kosilo s starši moje boljše polovice in tu je že nedelja!
Porkamadonafikslaudon, ne me j****!!!!!! Kam beži čas? Že nekaj mesecev se prepričujem, da potrebujem kakšno organizirano rekreacijo…Le kako bo izgledal dan, če si rekreacijo res omislim? Služba, kosilo, rekreacija, spat? Saj nisem klinčev »simček«…, oziroma klinčev tamagoči!!!!! Kdaj bo čas za življenske radosti? Se te končajo, ko človek vstopi v resno službo? Kaj se zgodi, ko pride na svet še mularija? Živiš potem naslednjih 20 let ko ena mona za vse druge razen zase? Sicer deklarativno izjavljam, da zgornje razmišljanje nikakor ni bilo mišljeno kot črnogled izpad malega človeka, temveč kot reflektivno razmišljanje družboslovca, ki ima toliko domišljije in toliko latentno socialistične FDV-jevske izobrazbe, da se ne bo pustil v življenju nategovat…Le časa za to bo manj!
Saturday, September 24, 2005
Teutulski stampedo
Poznate Teutule iz Orange County chopper-ja blizu New Yorka? Teutuli so bajkerska familija, sestavljajo pa “custom bikes”, ali v štorastem prevodu: motocikle po meri. Discovery Channel že nekaj sezon snema dogodivščine družine Teutul in prikazuje sestavljanje motociklov po meri. Paul Teutul, alfa bajker v petdesetih (110 kg, obseg bicepsa kot stegenska mišica Alberta Tombe, nizko čelo, mroževski brki, obvezna sončna očala tudi v temnih in zaprtih prostorih) in njegov sin Paul Teutul junior v poznih dvajsetih letih (120 kg steroidnih mišic, ki so rastle ob izdatnem galofagu 50 metrov od prvega jedrskega reaktorja) sestavljata jedro oddaje “The American chopper”. Sprva so oddaje temeljile predvsem na sestavljanju motorjev, z leti pa so v oddaje vkomponirali tudi družinske izlete in zaplete. Firma je iz majhnega družinskega podjetja prerasla v manjšo fabriko. Včasih je bila ena garaža, vanjo pa so hodili številni podizvajlci, ki so pomagali nastanku novega motocikla po meri, danes je to dejansko fabrika, ki je razdeljena na različne obrate, kjer proizvajajo čedalje več delov za motorje, podizvajalcev je čedalje manj.
Odkar je Discovery channel začel snemati oddajo “The American chopper”, so fantje naredili že toliko motorjev, da bi z njimi lahko opremili veliko bando “Hell’s Angelsov” in jo poimenovali “motociklozirana divizija”. Vsak motor je poimenovan po motivu, npr:
“Fire bike” (motor po ideji gasilskega tovornjaka), “Cat bike” (po ideji bagrov in tovornjakov firme CAT, ki jih opazite tudi na naših cestah), “Christmas bike” (mislim, da prevod ni potreben), “Gilette bike” (ja…, po ideji britvic), “I Robot bike” (po ideji filma), “Lance Armstrong bike”, “Discovery bike” (za discovery channel) ipd. Itd.
So pa Teutuli močno patriotska družinica (ameriških zastav je povsod preveč. V proizvodni hali jim visi zastava 10 x 10 metrov, pa tudi varilska maska je v barvah fane) in zato je nastala tudi cela kolekcija državotvornih motociklov: “Fire bike” (poklon pogumnim newyorškim gasilcem, od katerih jih je kar nekaj končalo pod ruševinami WTC-ja. Motor ima na bencinskem tanku vdelan nek vijak, ki je bil svoj čas v eni izmed porušenih stolpnic), “POW/MIA bike” (POW = prisoners of war = vojni ujetniki, MIA = missing in action = pogrešan v akciji; poklon vsem ameriškim vojnim ujetnikom in pogrešanim v akciji), “Comanche bike” (po dizajnu vojaškega helikopterja), “Statue of liberty bike”, “Jet bike” (po dizajnu vojaškega letala) in “Dixie chopper” (južnjaško ameriški kmetavzarski motor). Z motorji “POW bike”, “Comanche bike” in “Jet bike” so Teutuli uleteli tudi na ameriško letalonosilko USS Interpid, kjer so izrazili svojo podporo ameriškim vojakom, organizirali pa so tudi humanitarno akcijo za vojne invalide in svojce pobitih v Iraku in Afganistanu.
Čeprav nerad uporabljam stereotipiziranje v smislu “Črnogorci so leni”, “Švabi so podjetni”, “Japonci so samouničujoči deloholiki”, bom vseeno rekel, da so Teutuli tipični Američani, glasni, uničevalni, nerazgledani ter napumpani z anaboliki in steroidi. Grobo trditev bom podkrepil s primeri:
1. Oddaja temelji na stalno konfliktnem odnosu med očetom in sinovi. Fotr se dere, zmerja, žali, uničuje, se dere, teži, najeda, zastrašuje, se dere, preklinja, sitnari, provocira, se dere, zmerja, preklinja in tuli. Paul junior (glavni dizajnerski trust firme) se igra zvezdo, se dela pametnega, je pomemben, je lenuh (pa ni Črnogorec, razen če ni bil poštar Črnogorec), je umetnik, ki potrebuje navdih, za malenkosti zabije neverjetno veliko časa in se igra zvezdo. Problem je vedno isti: ali bo motor dokončan v roku.
2. Paul junior opazi za garažo star in neuporaben avto. Po naključju je blizu tudi 15 kilska macola. 1+1=uničevalni eksces. Junior pograbi macolo in sklumpanemu avtu odbije vrata. Dejanje opazi Paulov mlajši debeli brat “Majki” (čupavi dvajsetletnik, posebnež, ki pogosto iz neznanih razlogov kida sneg v kratkih hlačah) in se pridruži s svojo macol’co. Čez pol minute je ob čedalje bolj sklumpanem avtu čedalje več Amerov, ki se neusmiljeno znaša nad kupom železa. Majki svojo macol’co z dveh metrov zadega proti avtu, macol’ca se od avta odbije in nevarno ter nekontrolirano poleti proti skupinici zmedenih Amerov, ki pa se razbeži kot četica tabornic, ki je naletela na osje gnezdo. Avtomobilskih ostankov seveda za seboj ne pospravijo.
3. Majki sestavlja svoj prvi motor. Gre mu počasi. Pavleta se odločita, da Majki potrebuje bajkerski krst. Pograbita mu ogrodje bodočega motorja in mu ga zadegata v smetnjak čez cesto.
4. „IT’S DUCK SEASON!“ – Teutulčki gredo v lov na race. Puni! Pali! Dobro, da se niso postrelili med seboj. Ma je malo manjkalo. Ko jebe floro in favno!
5. Firma se seli v fabriko, zato praznijo bivše prostore (manjša proizvodna hala). Hala je imela pregradne stene, znotraj katerih so bile pisarne. Pavle mlajši zagleda usnjen pisarniški stol, za njim pa stekleno okno v pregradni steni. 1+1=uničevalni eksces. Čingrrrrrrrr, bannngrrrrrrr! To je pa špas, si reče Majki, pograbi še en stol in...Činnnnnggggggrrrrrr! Uleti fotr! O! Žur! Lej tole lepo fino usnjeno zofo. No..., poprimita fanta….hop! Čraaaaannnnggggggg (odkruši se še del stene). To opazujeta dva uslužbenca. Vinnie, latinos z velikim smislom za elektroniko, priden kot mravlja, mlad očka in še nek mali žgoljo, o katerem ne vem dosti. Vinniju je ob pogledu na uničevanje usnjene zofe skoraj zajokal. Toda to še ni nič! Uničenje ni zadostno. Fotr oddrvi po svoj SUV (Sports utility vehicle = velik jeep oz. skoraj tovornjak) in se z njim pripelje v halo, ciglo na gas in direkt v pregradno steno. Jeeeee! Padla je cela stena! Še enkrat! BAM! Pokrov motorja postane harmonika, odbijač odpade. Rikverc! Gas! BAM! Luč je razbita, ostanki padejo po gumo! Veselje v hiši! Narod se zabava! Za crknit je smešno. Kaj pa je nam nekaj 100.000 dolarjev! Pih! Itak bom kar nov SUV kupu, jebiga…, ta ma že pepelnik poln! Pa žarnico bi mogu zamenjat. Halo bom pa itak prodal, pol naj se pa kar kdo drug s tem razdejanjem zajebava! Al smo Ameri, al nismo!??!??
Priznam, “The American chopper” je kdaj pa kdaj zabavno gledati. Motorji, ki jih naredijo, so zelo lepi in fejstni. Tudi firma jim šiba sto na uro. Ni kaj! Kar se tiče biznisa in izdelovanja motorjev, fantje obvladajo! So pa Teutulčki navadni barbari, ki pa se jim je za nasmejat, ko postanejo žrtve lastne trdoglavosti.
Odkar je Discovery channel začel snemati oddajo “The American chopper”, so fantje naredili že toliko motorjev, da bi z njimi lahko opremili veliko bando “Hell’s Angelsov” in jo poimenovali “motociklozirana divizija”. Vsak motor je poimenovan po motivu, npr:
“Fire bike” (motor po ideji gasilskega tovornjaka), “Cat bike” (po ideji bagrov in tovornjakov firme CAT, ki jih opazite tudi na naših cestah), “Christmas bike” (mislim, da prevod ni potreben), “Gilette bike” (ja…, po ideji britvic), “I Robot bike” (po ideji filma), “Lance Armstrong bike”, “Discovery bike” (za discovery channel) ipd. Itd.
So pa Teutuli močno patriotska družinica (ameriških zastav je povsod preveč. V proizvodni hali jim visi zastava 10 x 10 metrov, pa tudi varilska maska je v barvah fane) in zato je nastala tudi cela kolekcija državotvornih motociklov: “Fire bike” (poklon pogumnim newyorškim gasilcem, od katerih jih je kar nekaj končalo pod ruševinami WTC-ja. Motor ima na bencinskem tanku vdelan nek vijak, ki je bil svoj čas v eni izmed porušenih stolpnic), “POW/MIA bike” (POW = prisoners of war = vojni ujetniki, MIA = missing in action = pogrešan v akciji; poklon vsem ameriškim vojnim ujetnikom in pogrešanim v akciji), “Comanche bike” (po dizajnu vojaškega helikopterja), “Statue of liberty bike”, “Jet bike” (po dizajnu vojaškega letala) in “Dixie chopper” (južnjaško ameriški kmetavzarski motor). Z motorji “POW bike”, “Comanche bike” in “Jet bike” so Teutuli uleteli tudi na ameriško letalonosilko USS Interpid, kjer so izrazili svojo podporo ameriškim vojakom, organizirali pa so tudi humanitarno akcijo za vojne invalide in svojce pobitih v Iraku in Afganistanu.
Čeprav nerad uporabljam stereotipiziranje v smislu “Črnogorci so leni”, “Švabi so podjetni”, “Japonci so samouničujoči deloholiki”, bom vseeno rekel, da so Teutuli tipični Američani, glasni, uničevalni, nerazgledani ter napumpani z anaboliki in steroidi. Grobo trditev bom podkrepil s primeri:
1. Oddaja temelji na stalno konfliktnem odnosu med očetom in sinovi. Fotr se dere, zmerja, žali, uničuje, se dere, teži, najeda, zastrašuje, se dere, preklinja, sitnari, provocira, se dere, zmerja, preklinja in tuli. Paul junior (glavni dizajnerski trust firme) se igra zvezdo, se dela pametnega, je pomemben, je lenuh (pa ni Črnogorec, razen če ni bil poštar Črnogorec), je umetnik, ki potrebuje navdih, za malenkosti zabije neverjetno veliko časa in se igra zvezdo. Problem je vedno isti: ali bo motor dokončan v roku.
2. Paul junior opazi za garažo star in neuporaben avto. Po naključju je blizu tudi 15 kilska macola. 1+1=uničevalni eksces. Junior pograbi macolo in sklumpanemu avtu odbije vrata. Dejanje opazi Paulov mlajši debeli brat “Majki” (čupavi dvajsetletnik, posebnež, ki pogosto iz neznanih razlogov kida sneg v kratkih hlačah) in se pridruži s svojo macol’co. Čez pol minute je ob čedalje bolj sklumpanem avtu čedalje več Amerov, ki se neusmiljeno znaša nad kupom železa. Majki svojo macol’co z dveh metrov zadega proti avtu, macol’ca se od avta odbije in nevarno ter nekontrolirano poleti proti skupinici zmedenih Amerov, ki pa se razbeži kot četica tabornic, ki je naletela na osje gnezdo. Avtomobilskih ostankov seveda za seboj ne pospravijo.
3. Majki sestavlja svoj prvi motor. Gre mu počasi. Pavleta se odločita, da Majki potrebuje bajkerski krst. Pograbita mu ogrodje bodočega motorja in mu ga zadegata v smetnjak čez cesto.
4. „IT’S DUCK SEASON!“ – Teutulčki gredo v lov na race. Puni! Pali! Dobro, da se niso postrelili med seboj. Ma je malo manjkalo. Ko jebe floro in favno!
5. Firma se seli v fabriko, zato praznijo bivše prostore (manjša proizvodna hala). Hala je imela pregradne stene, znotraj katerih so bile pisarne. Pavle mlajši zagleda usnjen pisarniški stol, za njim pa stekleno okno v pregradni steni. 1+1=uničevalni eksces. Čingrrrrrrrr, bannngrrrrrrr! To je pa špas, si reče Majki, pograbi še en stol in...Činnnnnggggggrrrrrr! Uleti fotr! O! Žur! Lej tole lepo fino usnjeno zofo. No..., poprimita fanta….hop! Čraaaaannnnggggggg (odkruši se še del stene). To opazujeta dva uslužbenca. Vinnie, latinos z velikim smislom za elektroniko, priden kot mravlja, mlad očka in še nek mali žgoljo, o katerem ne vem dosti. Vinniju je ob pogledu na uničevanje usnjene zofe skoraj zajokal. Toda to še ni nič! Uničenje ni zadostno. Fotr oddrvi po svoj SUV (Sports utility vehicle = velik jeep oz. skoraj tovornjak) in se z njim pripelje v halo, ciglo na gas in direkt v pregradno steno. Jeeeee! Padla je cela stena! Še enkrat! BAM! Pokrov motorja postane harmonika, odbijač odpade. Rikverc! Gas! BAM! Luč je razbita, ostanki padejo po gumo! Veselje v hiši! Narod se zabava! Za crknit je smešno. Kaj pa je nam nekaj 100.000 dolarjev! Pih! Itak bom kar nov SUV kupu, jebiga…, ta ma že pepelnik poln! Pa žarnico bi mogu zamenjat. Halo bom pa itak prodal, pol naj se pa kar kdo drug s tem razdejanjem zajebava! Al smo Ameri, al nismo!??!??
Priznam, “The American chopper” je kdaj pa kdaj zabavno gledati. Motorji, ki jih naredijo, so zelo lepi in fejstni. Tudi firma jim šiba sto na uro. Ni kaj! Kar se tiče biznisa in izdelovanja motorjev, fantje obvladajo! So pa Teutulčki navadni barbari, ki pa se jim je za nasmejat, ko postanejo žrtve lastne trdoglavosti.
Wednesday, September 21, 2005
Ne da, ne ne, temveč drugače!
Ves čas debatiranja okoli novega zakona o RTV Slovenija sem se izogibal temeljnemu razmisleku o stvari, toda danes mi je v roko padel pamflet z naslovom “Za RTVSLO”, ki ga je izdala vladna koalicija (me prav zanima, ali so bili stroški tiska plačani iz strankarskih ali iz državne blagajne, čeprav zarotniško sumim, da je bilo slednje). Pa sem si rekel: “No, pa me res zanima, kaj si misli naš vrli premier, ki ga je slavna doktorica Manca Košir označila za enega od lepših slovenskih moških in s tem spet dokazala, da je oblast za nekatere močan afrodizijak (Joj, kako bi bili lepi šele otroci Mance in Janeza, ti bi zagotovo zmagali na izboru za miss sveta in ne bi bili zgolj miss revije Ona, kot je to uspelo Zverinovi deklici, za katero še sedaj ne vem, kdo je njeni materi doniral genetski material – Ha! Mogoče je pa to dobra ideja za novi slovenski rumeni tisk “Direkt” – “Hči ministra Zvera plod obiska Rolling Stonesov konec sedemdesetih v Zagrebu”).
Pa sem prebral “nagovor predsednika vlade”. Au! Bode! Zakaj naši politiki ne znajo govoriti o stvari, ki je določena za predmet razprave? Zakaj na vprašanje kot je naprimer:
“Zakaj ste za zakon o RTV Slovenija?”, začne povprečen slovenski politik odgovarjati:
“Ko se je Slovenija osamosvojila in smo premagali agresorja in, ko so livade cvetele ob shodu naše stranke, sem opazil, kako so otroci in vnuki naših dedov srečni in, da je življenje lepo…” ali pa jeclja nekaj v skrajno analnem birokratskem džibrišu in se dotika predmeta razprave samo s ključnimi besedami “RTV”, “Slovenija” in “zakon”, ki pa si niso v takšnem medsebojnem odnosu, da bi tvorili razumljiv odgovor.
“Džejdžej” (J.J.) najprej bluzi na zgoraj napisan način dva odstavka, predstavi trenutno delovanje državne televizije kot hardcore komunistični ostanek, ki so ga 15 let pri življenju ohranjale leve stranke, ki pa so itak polne samih starih komunajzerjev (kako rad Džejdžej pozabi svoje članstvo pa tudi visoko angažiranje v bivšem sistemu, mirno bi lahko izdal, poleg knjig “Premiki” in “Okopi”, tudi knjigo “Od mladega skojevca do njihovega predsednika”). Bivšo vlado je obtožil netransparentnega imenovanja članov v nadzorni sveta RTV, ki naj bi temeljil na društvih, ki so z bivšo vlado glajšaltali, in obljubil boljši jutri, če glasujemo ZA. Misel je zaključil spet z obilico obujanja dobrih starih časov osamosvajanja.
Velečislani predsednik OVSE in občasni slovenski zunanji minister, njihova gnada Dr. Dimitrij Rupel je v pamfletu napisal 3 kratke odstavčiče, od katerih sta dva “hoh diplomatsko historično blefiranje” le en odstavek pa je dejansko namenjen predmetu razprave, v katerem pa je izrekel zgodovinski stavek “Lahko bi rekli, da tistega, česar ni v medijih, ni na svetu!”, ki bo šel gotovo v anale svetovnih diplomatskih izrekov, moj prijatelj George Bush pa ga bo uporabil kot osnovo za svojo novo dadaistično skovanko in jo zinil prihodnje leto na otvoritvi 61-ega zasedanja združenih narodov.
Temeljna kamna spotike novega zakona RTV sta imenovanje članov v nadzorni svet RTV in vloga direktorja. Kar se direktorja tiče, mu novi zakon predpisuje več pooblastil na področju televizijskega programa, kar je totalen idiotizem, saj bi moral imeti direktor predvsem menadžerska pooblastila, s katerimi bi vodil RTV kot vsako drugo firmo. Večino članov nadzornega in programskega sveta RTV pa bi po novem imenovali v parlamentu, kar pomeni, da bi jih postavljali po politični liniji, oziroma z večino.
Trenutna kvaliteta programa RTV je v nekaterih redakcijah zadovoljiva ali celo na trenutke dobra, na določenih področjih pa že abotno brezupna, toda menim, da novi zakon tega ne bo spremenil. Preljubi nam premier pozablja, da je RTV javna televizija in ne državna televizija, zato njegov argument, da je vladna koalicija dobila žegenj za vse svoje nore ideje na parlametnarnih volitvah, ne drži vode.
Trenutno stanje pa tudi ne ustreza, saj RTV res netransparentno deluje in ima čedalje večje izgube, da o kvaliteti večine programa niti ne govorimo. 15 let je RTV delovala tako kot deluje še sedaj in mislim, da si lahko vse stranke in socialni partnerji privoščijo malce daljši pomenek o reformi. Referendum pa je očitno tu samo zaradi prelaganja politične odgovornosti na državljane. To se mi ne zdi vprašanje za referendum, temveč za konsenzualni dogovor, saj gre za javni zavod in ne ideološko trobilo katerekoli aktualne vlade.
Zaradi tega razloga bom glasoval PROTI novemu zakonu o RTV Slovenija!
Pa sem prebral “nagovor predsednika vlade”. Au! Bode! Zakaj naši politiki ne znajo govoriti o stvari, ki je določena za predmet razprave? Zakaj na vprašanje kot je naprimer:
“Zakaj ste za zakon o RTV Slovenija?”, začne povprečen slovenski politik odgovarjati:
“Ko se je Slovenija osamosvojila in smo premagali agresorja in, ko so livade cvetele ob shodu naše stranke, sem opazil, kako so otroci in vnuki naših dedov srečni in, da je življenje lepo…” ali pa jeclja nekaj v skrajno analnem birokratskem džibrišu in se dotika predmeta razprave samo s ključnimi besedami “RTV”, “Slovenija” in “zakon”, ki pa si niso v takšnem medsebojnem odnosu, da bi tvorili razumljiv odgovor.
“Džejdžej” (J.J.) najprej bluzi na zgoraj napisan način dva odstavka, predstavi trenutno delovanje državne televizije kot hardcore komunistični ostanek, ki so ga 15 let pri življenju ohranjale leve stranke, ki pa so itak polne samih starih komunajzerjev (kako rad Džejdžej pozabi svoje članstvo pa tudi visoko angažiranje v bivšem sistemu, mirno bi lahko izdal, poleg knjig “Premiki” in “Okopi”, tudi knjigo “Od mladega skojevca do njihovega predsednika”). Bivšo vlado je obtožil netransparentnega imenovanja članov v nadzorni sveta RTV, ki naj bi temeljil na društvih, ki so z bivšo vlado glajšaltali, in obljubil boljši jutri, če glasujemo ZA. Misel je zaključil spet z obilico obujanja dobrih starih časov osamosvajanja.
Velečislani predsednik OVSE in občasni slovenski zunanji minister, njihova gnada Dr. Dimitrij Rupel je v pamfletu napisal 3 kratke odstavčiče, od katerih sta dva “hoh diplomatsko historično blefiranje” le en odstavek pa je dejansko namenjen predmetu razprave, v katerem pa je izrekel zgodovinski stavek “Lahko bi rekli, da tistega, česar ni v medijih, ni na svetu!”, ki bo šel gotovo v anale svetovnih diplomatskih izrekov, moj prijatelj George Bush pa ga bo uporabil kot osnovo za svojo novo dadaistično skovanko in jo zinil prihodnje leto na otvoritvi 61-ega zasedanja združenih narodov.
Temeljna kamna spotike novega zakona RTV sta imenovanje članov v nadzorni svet RTV in vloga direktorja. Kar se direktorja tiče, mu novi zakon predpisuje več pooblastil na področju televizijskega programa, kar je totalen idiotizem, saj bi moral imeti direktor predvsem menadžerska pooblastila, s katerimi bi vodil RTV kot vsako drugo firmo. Večino članov nadzornega in programskega sveta RTV pa bi po novem imenovali v parlamentu, kar pomeni, da bi jih postavljali po politični liniji, oziroma z večino.
Trenutna kvaliteta programa RTV je v nekaterih redakcijah zadovoljiva ali celo na trenutke dobra, na določenih področjih pa že abotno brezupna, toda menim, da novi zakon tega ne bo spremenil. Preljubi nam premier pozablja, da je RTV javna televizija in ne državna televizija, zato njegov argument, da je vladna koalicija dobila žegenj za vse svoje nore ideje na parlametnarnih volitvah, ne drži vode.
Trenutno stanje pa tudi ne ustreza, saj RTV res netransparentno deluje in ima čedalje večje izgube, da o kvaliteti večine programa niti ne govorimo. 15 let je RTV delovala tako kot deluje še sedaj in mislim, da si lahko vse stranke in socialni partnerji privoščijo malce daljši pomenek o reformi. Referendum pa je očitno tu samo zaradi prelaganja politične odgovornosti na državljane. To se mi ne zdi vprašanje za referendum, temveč za konsenzualni dogovor, saj gre za javni zavod in ne ideološko trobilo katerekoli aktualne vlade.
Zaradi tega razloga bom glasoval PROTI novemu zakonu o RTV Slovenija!
Pat
Že zadnje leto se špekulira, ali je možno, da se situacija v Iraku razplamti v državljansko vojno. Nekateri pravijo, da se vsaj toliko časa v bistvu že odvija, drugi si zatiskajo oči in se zgovarjajo na teroriste, oziroma upornike, ki so samo “žepi odpora”. Ameriški general Rick Lynch se je zadnjič zbrani novinarski srenji na vsa usta hvalil, kako so zavezniške sile požele krasne uspehe v boju proti Al Zarkavijevi uporniški bandi, zatrdil, da upor proti demokratizaciji v Iraku pojenjuje, da je sedaj iraška vojska, ki so jo sami izvežbali, že sposobna prevzemati naloge obrambe mlade demokracije in, da lahko Američani začnejo počasi razmišljati o umiku.
Aja! A da je tko fejst v Iraku, al kaj? Niti pod razno ne. Število bombnih in samomorilskih napadov se veča in sorazmerno s tem se večajo tudi „uspehi“ teh napadov, ker pobijajo čedalje več ljudi (če se spomnite, je pred časom med nekim pomembnim šiitskim romanjem nekdo na nabito polnem mostu zagnal paniko, da je med njimi samomorilski napadalec, raja je poblaznela in zaradi posledic splošne panike je umrlo okoli 1000 ljudi, saj so se medsebojno pregazili, uspelo pa jim je tudi podreti del ograje mostu, tako da jih je veliko popadalo v reko in se ob plavalskem neznanju utopilo...In niti bombe niso rabili za to...Dovolj je bila le beseda!). Kar pa se tiče gverilskega vojskovanja z vojaškimi milicami vseh vrst, je treba zadnje „uspehe“ zavezniških sil, o katerih je trobil bolano optimistični ameriški general, jemati jako z distanco. Primer Faludže, ki je bila svoj čas deklarirano gnezdo upornikov so „zavezniške sile“ skoraj zravnale z zemljo in „odstranile“ grožnjo, ki pa se je v resnici samo preselila v naslednje mesto in po istem kopitu so se odvijale tudi ostale „uspešne“ akcije zavezniških sil in uporniških migracij. Sicer pa, če ste pozorni, vsake toliko časa pricurlja kakšna vest iz ljubega nam in skoraj pozabljenega Afganistana. Tudi tam situacija še nikakor ni pod kontrolo. Periferijo države še vedno vodijo različni vaški poglavarji z do zob oboroženimi milicami različnih islamsko ločinskih verskih prepričanj. Vsake toliko pa tudi slišimo, da so ameriški bombniki spet odvrgli nekaj ton bomb na gorovje Tora Bora, kjer naj bi se že 4 leta skrival Bin Ladnov Osama na dializnem aparatu, pobili 50 upornikov ali po pomoti napravili geološko depresijo v pozabljeni afganistanski vasi, za katero se je domnevalo, da skriva Talibane.
Tako hvaljene nove iraške sile, ki imajo vajeti že skoraj v svojih rokah, pa so bile vzrok za orožarsko afero, ki je udarila le malo po hvalisanju prepotentnega ameriškega generala. Iz iraškega proračuna za potrebe armade je „izginila“ milijarda dolarjev. Da! Prav ste prebrali! Milijarda! Nekdo naj bi za potrebe nove iraške vojske na svetovnem orožarskem trgu nabavil za nekaj milijard dolarjev vojaške opreme, orožja in streliva, del zneska pa naj bi bila tudi ameriška pomoč. Kar je do sedaj jasno je to, da je nekdo s transakcijami res ogromno pokradel in, da je iraška vojska dobila drugorazredno robo, ki je bila očitno posredniku iz Bagdada plačana kot vrhunska. Tako je pod oznako „najsodobnejši“ prišlo iz Poljske 25 let starih in dodobra stolčenih ruskih helikopterjev, pločevina oklepnih vozil je klonila pred naboji navadnih avtomatskih pušk, kar je bilo ugotovljeno šele na bojišču, kjer so jih uporniške bande spremenile v cedila, namesto ameriških strojnic po 3500 dolarjev za kos, so dobili egiptovske ponaredke po 200 dolarjev, nekatera oklepna vozila so porabila več olja kot goriva in so jih morali zato odpeljati na odpad, naboje kalibra 7.62 mm (karkoli že to pomeni), ki so vredni 6 centov za kos, pa so preplačali trikratno. Najebali so pa mladi iraški vojaki, ki so slepo verjeli, da so v oklepnih vozilih varni vsaj pred navadno kroglo.
Tudi britanska vojska, z več stoletji kolonialističnih izkušnj, je postala nervozna. Za zadnji incident se niti ne ve, kaj se je v resnici zgodilo. Neka iraška policijska postaja v Basri naj bi imela v zaporu dva britanska specialca. Briti so z desetimi tanki naskočili policijsko postajo, ker so mislili, da bo množica pred policijsko postalo sicer ujetnika linčala (iz neznanih razlogov), množica je na tanke zmetala vse od kamenja do molotovk, en tank je množica celo uničila, a so se vojaki uspeli rešiti. Ujetnikov v zaporu ni bilo, so jih pa našli nekaj kilometrov stran v hiši pripadnika ene izmed šiitskih milic. Razplet je namigoval, da so šiitske milice in iraška policija veliki prijatelji.
Američani imajo težave s sunitskimi uporniki, Britanci s šiitskimi, suniti in šiiti pa se ne marajo med seboj. Če se “zavezniške sile” res umaknejo, se bo nedvomno državljanska vojna neizmerno zaostrila, če pa se ne umaknejo, pa bodo čedalje več kasirali vsi. Vas na kaj spominja? “Goooooooooooooooooodmooooooorning Vietnaaaaaaaaaaaaaaaam!”
Aja! A da je tko fejst v Iraku, al kaj? Niti pod razno ne. Število bombnih in samomorilskih napadov se veča in sorazmerno s tem se večajo tudi „uspehi“ teh napadov, ker pobijajo čedalje več ljudi (če se spomnite, je pred časom med nekim pomembnim šiitskim romanjem nekdo na nabito polnem mostu zagnal paniko, da je med njimi samomorilski napadalec, raja je poblaznela in zaradi posledic splošne panike je umrlo okoli 1000 ljudi, saj so se medsebojno pregazili, uspelo pa jim je tudi podreti del ograje mostu, tako da jih je veliko popadalo v reko in se ob plavalskem neznanju utopilo...In niti bombe niso rabili za to...Dovolj je bila le beseda!). Kar pa se tiče gverilskega vojskovanja z vojaškimi milicami vseh vrst, je treba zadnje „uspehe“ zavezniških sil, o katerih je trobil bolano optimistični ameriški general, jemati jako z distanco. Primer Faludže, ki je bila svoj čas deklarirano gnezdo upornikov so „zavezniške sile“ skoraj zravnale z zemljo in „odstranile“ grožnjo, ki pa se je v resnici samo preselila v naslednje mesto in po istem kopitu so se odvijale tudi ostale „uspešne“ akcije zavezniških sil in uporniških migracij. Sicer pa, če ste pozorni, vsake toliko časa pricurlja kakšna vest iz ljubega nam in skoraj pozabljenega Afganistana. Tudi tam situacija še nikakor ni pod kontrolo. Periferijo države še vedno vodijo različni vaški poglavarji z do zob oboroženimi milicami različnih islamsko ločinskih verskih prepričanj. Vsake toliko pa tudi slišimo, da so ameriški bombniki spet odvrgli nekaj ton bomb na gorovje Tora Bora, kjer naj bi se že 4 leta skrival Bin Ladnov Osama na dializnem aparatu, pobili 50 upornikov ali po pomoti napravili geološko depresijo v pozabljeni afganistanski vasi, za katero se je domnevalo, da skriva Talibane.
Tako hvaljene nove iraške sile, ki imajo vajeti že skoraj v svojih rokah, pa so bile vzrok za orožarsko afero, ki je udarila le malo po hvalisanju prepotentnega ameriškega generala. Iz iraškega proračuna za potrebe armade je „izginila“ milijarda dolarjev. Da! Prav ste prebrali! Milijarda! Nekdo naj bi za potrebe nove iraške vojske na svetovnem orožarskem trgu nabavil za nekaj milijard dolarjev vojaške opreme, orožja in streliva, del zneska pa naj bi bila tudi ameriška pomoč. Kar je do sedaj jasno je to, da je nekdo s transakcijami res ogromno pokradel in, da je iraška vojska dobila drugorazredno robo, ki je bila očitno posredniku iz Bagdada plačana kot vrhunska. Tako je pod oznako „najsodobnejši“ prišlo iz Poljske 25 let starih in dodobra stolčenih ruskih helikopterjev, pločevina oklepnih vozil je klonila pred naboji navadnih avtomatskih pušk, kar je bilo ugotovljeno šele na bojišču, kjer so jih uporniške bande spremenile v cedila, namesto ameriških strojnic po 3500 dolarjev za kos, so dobili egiptovske ponaredke po 200 dolarjev, nekatera oklepna vozila so porabila več olja kot goriva in so jih morali zato odpeljati na odpad, naboje kalibra 7.62 mm (karkoli že to pomeni), ki so vredni 6 centov za kos, pa so preplačali trikratno. Najebali so pa mladi iraški vojaki, ki so slepo verjeli, da so v oklepnih vozilih varni vsaj pred navadno kroglo.
Tudi britanska vojska, z več stoletji kolonialističnih izkušnj, je postala nervozna. Za zadnji incident se niti ne ve, kaj se je v resnici zgodilo. Neka iraška policijska postaja v Basri naj bi imela v zaporu dva britanska specialca. Briti so z desetimi tanki naskočili policijsko postajo, ker so mislili, da bo množica pred policijsko postalo sicer ujetnika linčala (iz neznanih razlogov), množica je na tanke zmetala vse od kamenja do molotovk, en tank je množica celo uničila, a so se vojaki uspeli rešiti. Ujetnikov v zaporu ni bilo, so jih pa našli nekaj kilometrov stran v hiši pripadnika ene izmed šiitskih milic. Razplet je namigoval, da so šiitske milice in iraška policija veliki prijatelji.
Američani imajo težave s sunitskimi uporniki, Britanci s šiitskimi, suniti in šiiti pa se ne marajo med seboj. Če se “zavezniške sile” res umaknejo, se bo nedvomno državljanska vojna neizmerno zaostrila, če pa se ne umaknejo, pa bodo čedalje več kasirali vsi. Vas na kaj spominja? “Goooooooooooooooooodmooooooorning Vietnaaaaaaaaaaaaaaaam!”
Tuesday, September 20, 2005
"Little boy" & "Fat man"
Pred nedavnim se je začela jubilejna šestdeseta skupščina Združenih narodov, za katero s(m)o nekateri upali, da bo končno prinesla skupno vsesplošno definicijo pojma „terorizem“ in, da bodo „veliki“ nehali oslovsko trmoglavit pri zavlačevanju z razširitvijo stalnega članstva v Varnostnem svetu ZN. Resolucije o definiciji terorizma ni in ne kaže, da bi kaj kmalu do nje prišlo. Američani so sicer forsirali, da bi se resolucija sprejela, a je bila očitno preveč „ameriška“ za okus ostalih. O razširitvi Varnostnega sveta pa so podali že toliko permutacij različnih možnih novih kombinacij stalnega in nestalnega članstva, da bo že pravi čudež, če se bodo zmenili že samo za končno število članic, ki naj bi po novem zastopale Varnostni svet. Sicer pa se je že tolikokrat izkazalo, da so otvoritve skupščine ZN le oder za nacionalistične izpade nekaterih držav in za mlatenje prazne slame.
Moj prijatelj George W. Bush, voditelj svobodnega sveta in ta jajca, se je zazrl v preostanek svoje „osi zla“, od katere sta ostala še Severna Koreja in Iran, ter ugotovil, da je treba v kot stisniti naslednjega predstavnika bivše trojke, ki ogroža cel svet. Tokrat mu je pri tem pomagala tudi Evropa. Velika Britanija, Nemčija in Francija, ki so se v imenu Evropske unije pogajale s Teheranom o ustavitvi njihovega jedrskega programa, so predložile osnutek resolucije o morebitnih sankcijah Iranu Svetu guvernerjev mednarodne agencije za jedrsko energijo. Od guvernerčkov Evropa (in seveda ZDA) pričakuje, da bodo konsenzualno sprejeli resolucijo, če pa jim to do konca tedna ne uspe, pa gre zadeva na glasovanje pred Varnostni svet. Svet se je spet razdelil, tokrat nekoliko drugače kot v primeru Iraka. ZDA in Evropa sta za, Rusija, Kitajska in neuvrščene države pa proti (trgovske izmenjave med Rusijo, Kitajsko in Iranom pa tudi siceršnji meddržavni odnosi med njimi so pretežno plodni, medtem ko z ZDA in Evropo niso). Če bo prišlo do sankcij Iranu, bi se to utegnilo razumeti kot taktika izčrpavanja, kot so s podobno taktiko izčrpavali Irak dobrih 10 let, le da bodo posledice takšne taktike zagotovile še trdnejšo roko iranske vlade in še srboritejši oprijem okoli svojega jedrskega programa.
Severni Korejci pa se tudi igrajo s potrpljenjem mednarodne skupnosti. Pred kakšnim dnevom so Korejci dejali, da se bodo odpovedali jedrskemu programu in povzročili veselje in rokovanje velikih razsežnosti, danes pa so si „premislili“ in dejali, “Če nam ne priskrbijo jedrskih elektrarn na mehko vodo, lahko ZDA le sanjajo o prekinitvi našega programa. Od tega ne bomo odstopili,…”. Dogovor, ki so ga sprejeli včeraj sicer dopušča možnost, da bi imela Severna Koreja jedrske elektrarne, a samo v primeru, da bodo pod mednarodnim nadzorom in samo, ko bo Severna Koreja prepričala mednarodno skupnost o svojih miroljubnih namenih.
V Švici pa so na referendumu o vstopu v Združene narode (zadnji je bil pred 15-imi leti) z majhno večino dahnili „Oui!“, „Jawohl!“ in „Certo!“ ter se končno pridružili mednarodni skupnosti, katere veliko skupne infrastrukture tako ali tako že leži v Ženevi. Švica je postala 190-a država članica Združenih narodov. Zdaj bo vse drugače! Hura za alpske Hanse z lepimi urami in veliko zlata!
Moj prijatelj George W. Bush, voditelj svobodnega sveta in ta jajca, se je zazrl v preostanek svoje „osi zla“, od katere sta ostala še Severna Koreja in Iran, ter ugotovil, da je treba v kot stisniti naslednjega predstavnika bivše trojke, ki ogroža cel svet. Tokrat mu je pri tem pomagala tudi Evropa. Velika Britanija, Nemčija in Francija, ki so se v imenu Evropske unije pogajale s Teheranom o ustavitvi njihovega jedrskega programa, so predložile osnutek resolucije o morebitnih sankcijah Iranu Svetu guvernerjev mednarodne agencije za jedrsko energijo. Od guvernerčkov Evropa (in seveda ZDA) pričakuje, da bodo konsenzualno sprejeli resolucijo, če pa jim to do konca tedna ne uspe, pa gre zadeva na glasovanje pred Varnostni svet. Svet se je spet razdelil, tokrat nekoliko drugače kot v primeru Iraka. ZDA in Evropa sta za, Rusija, Kitajska in neuvrščene države pa proti (trgovske izmenjave med Rusijo, Kitajsko in Iranom pa tudi siceršnji meddržavni odnosi med njimi so pretežno plodni, medtem ko z ZDA in Evropo niso). Če bo prišlo do sankcij Iranu, bi se to utegnilo razumeti kot taktika izčrpavanja, kot so s podobno taktiko izčrpavali Irak dobrih 10 let, le da bodo posledice takšne taktike zagotovile še trdnejšo roko iranske vlade in še srboritejši oprijem okoli svojega jedrskega programa.
Severni Korejci pa se tudi igrajo s potrpljenjem mednarodne skupnosti. Pred kakšnim dnevom so Korejci dejali, da se bodo odpovedali jedrskemu programu in povzročili veselje in rokovanje velikih razsežnosti, danes pa so si „premislili“ in dejali, “Če nam ne priskrbijo jedrskih elektrarn na mehko vodo, lahko ZDA le sanjajo o prekinitvi našega programa. Od tega ne bomo odstopili,…”. Dogovor, ki so ga sprejeli včeraj sicer dopušča možnost, da bi imela Severna Koreja jedrske elektrarne, a samo v primeru, da bodo pod mednarodnim nadzorom in samo, ko bo Severna Koreja prepričala mednarodno skupnost o svojih miroljubnih namenih.
V Švici pa so na referendumu o vstopu v Združene narode (zadnji je bil pred 15-imi leti) z majhno večino dahnili „Oui!“, „Jawohl!“ in „Certo!“ ter se končno pridružili mednarodni skupnosti, katere veliko skupne infrastrukture tako ali tako že leži v Ženevi. Švica je postala 190-a država članica Združenih narodov. Zdaj bo vse drugače! Hura za alpske Hanse z lepimi urami in veliko zlata!
Friday, September 16, 2005
Panem et circenses
Igralec severnoameriške košarkarske lige (NBA) Kenny Smith iz Houstona (Teksas) je za žrtve orkana Katrina v houstonski dvorani priredil dobrodelno košarkarsko tekmo, v kateri je sodelovalo kar lepo število znanih NBA imen, ki so za žrtve donirali vsak od 10.000 dolarjev navzgor. Bivši NBA zvezdnik Charles Barkley je dal 250.000 dolarjev državi Alabama, z 750.000 dolarji pa pravi, da bo petim prizadetim družinam kupil hiše v Atlanti (kdo ve…, mogoče se bodo prizadete družine spet zbrale na žrebu, ki bo določil dobitnike, tako kot v primeru branja imen žrtev napadov na new yorška dvojčka prejšnji teden). Donirale so tudi multinacionalke, kot so Nike, Johnson & Johnson, Burger king in “arabsko ameriška skupnost”. Dobrodelna tekma je vsekakor lepa gesta, ki pa ni minila brez patriotskih izpadov in opravičevanja (ne)aktivne ameriške vlade. Organizator se je najprej pohvalil, da so tekmo spravili skupaj v 30 urah. Kar je sicer res pohvalno, nikakor pa ni naključje, da se je tekma odigrala prav na dan 11. september, kar pa je po organizatorjevemu nagovoru izkoristil nek „african-american“ škof („Hey, man…, I ain’t no african-american, you rasist! I’m kamerunese-american, bitch!”), ki je vso dvorano pozval k molitvi za žrtve orkana Katrine in za žrtve “najnilevn”. Skratka, ubili so dve muhi na en mah!
Tekmo sta komentirala organizator Kenny Smith in Charles Barkley, ki pa sta se dotaknila tudi politike. Barkley je kategorno izjavil, da je ponosen, da je Američan in, da se sam ne igra “obtoževalne igre” (“the blame game”), kar je letelo na to, da ne bo krivil ameriške vlade za neukrepanje. Povedal je tudi, da je Amerika najboljša država na svetu in, da je to poletje doživel kar dva dogodka, ki sta mu spremenila življenje. Ena je bila seveda Katrina, druga pa obisk ameriških vojakov v Iraku, Dubaju in Kuvajtu. Potem je še enkrat povedal, da je Amerika tanartaboljša država na svetu. Posebno zanimiv pa je bil njegov pogled na funkcijo države. Zanjo je namreč rekel, da ni zato, da bi brezpogojno šolala nacijo, otroke pa pozval, naj ne čakajo na državno pomoč in se lotijo iskanja šolanja in služb sami. Kar je malo spominjalo na tisti slavni pregovor umorjenega ameriškega predsednika Kennedyja, ki je rekel: „Ne sprašujte kaj lahko za vas stori država, vprašajte se, kaj lahko vi storite za državo!“. Organizatorju Kennyju je ušel stavek: „Vsi (Američani) dobijo enake storitve, le odzivni čas je različen“ (za primerjavo je navedel, da če v Harlemu kličeš prvo pomoč, bo prišla kasneje, kot če jo pokličeš sredi Manhattna), ni pa se spuščal v razloge zakaj prihaja do različnega odzivnega časa, kot se Amerika ne spušča v razloge za terorizem. Barkley je ob tem kimal in na koncu prikotalil: „Vsak bi moral biti svoje usode krojač!“.
Še enkrat poudarjam, da je bila humanitarna prireditev dobra ideja, ki bo nedvomno pomagala nekaterim žrtvam orkana, izpeljana pa je bila na populističen način, ki je povzdigoval Ameriko in jo kljub vsem njenim ogromnim „napakam“ še vedno prodajal kot pristne „ameriške sanje“ , spiral nesposobnost z ameriške vlade in dokazoval, da Amerika na žalost temelji na starorimskem načelu „kruha in iger!“.
Tekmo sta komentirala organizator Kenny Smith in Charles Barkley, ki pa sta se dotaknila tudi politike. Barkley je kategorno izjavil, da je ponosen, da je Američan in, da se sam ne igra “obtoževalne igre” (“the blame game”), kar je letelo na to, da ne bo krivil ameriške vlade za neukrepanje. Povedal je tudi, da je Amerika najboljša država na svetu in, da je to poletje doživel kar dva dogodka, ki sta mu spremenila življenje. Ena je bila seveda Katrina, druga pa obisk ameriških vojakov v Iraku, Dubaju in Kuvajtu. Potem je še enkrat povedal, da je Amerika tanartaboljša država na svetu. Posebno zanimiv pa je bil njegov pogled na funkcijo države. Zanjo je namreč rekel, da ni zato, da bi brezpogojno šolala nacijo, otroke pa pozval, naj ne čakajo na državno pomoč in se lotijo iskanja šolanja in služb sami. Kar je malo spominjalo na tisti slavni pregovor umorjenega ameriškega predsednika Kennedyja, ki je rekel: „Ne sprašujte kaj lahko za vas stori država, vprašajte se, kaj lahko vi storite za državo!“. Organizatorju Kennyju je ušel stavek: „Vsi (Američani) dobijo enake storitve, le odzivni čas je različen“ (za primerjavo je navedel, da če v Harlemu kličeš prvo pomoč, bo prišla kasneje, kot če jo pokličeš sredi Manhattna), ni pa se spuščal v razloge zakaj prihaja do različnega odzivnega časa, kot se Amerika ne spušča v razloge za terorizem. Barkley je ob tem kimal in na koncu prikotalil: „Vsak bi moral biti svoje usode krojač!“.
Še enkrat poudarjam, da je bila humanitarna prireditev dobra ideja, ki bo nedvomno pomagala nekaterim žrtvam orkana, izpeljana pa je bila na populističen način, ki je povzdigoval Ameriko in jo kljub vsem njenim ogromnim „napakam“ še vedno prodajal kot pristne „ameriške sanje“ , spiral nesposobnost z ameriške vlade in dokazoval, da Amerika na žalost temelji na starorimskem načelu „kruha in iger!“.
Tuesday, September 13, 2005
Burn baby, burn!
Izrael je po 38 letih okupacije palestinske Gaze po sistemu požgane zemlje odšel. Izraelski naseljenci Gaze (po večinskem mnenju ilegalni, po izraelskem pa tako legalni kot tudi kao legitimni, da o zgodovinski danosti niti ne začnem razpredati) so po kratkih uporih v objemu izraelske vojske in v skupnih solzah obupa in zgodovinske krivice, ki je zopet naperjena proti Judom in gre potemtakem za antisemitizem, odšli „domov“. Vso postavljeno infrastrukturo (civilno in vojaško) so izraelski bagri zravnali z zemljo, na zdaj spet palestinski zemlji so pustili le kup pepela...in pa sinagoge!
Sprva so mislili zrušiti tudi te (ki naj bi jih bilo na območju Gaze 24), a je izraelska vlada „popustila“ rotečim rabinom, ki so morebitno takšno potezo vlade označili za „prepovedano“ (sic!). Ko je prišlo do odločitve, da se sinagoge pustijo nedotaknjene, so izraelske oblasti takoj pohitele in svetu „preventivno“ na veliko razlagale, da bi bilo morebitno rušenje sinagog s strani Palestincev po izraelskem odhodu iz Gaze „barbarsko“ (spet sic!) dejanje (da o antisemitizmu niti ne govorimo). Koj ko je zadnji izraelski vojaški škorenj stopil s palestinske zemlje in za seboj zaprl žičnato ograjo, kot bi za seboj zapiral preveč razdivjan vrt za hišo (kar v bistvu Gaza Izraelu tudi predstavlja, če sem malo metaforičen...), so začeli Palestinci upravičeno proslavljati. In v proslavo so nekateri Palestinci seveda vključili tudi požig sinagog (med proslavo so do sedaj zgorele 4...Si ostale puščajo še za druge praznike?). Izraelci so seveda razočarano zmajali z glavo in si mislili pa tudi rekli: „Na, sej smo vedeli! Barbari pač...!“
Od kdaj, lepo prosim, je bilo rušenje simbolov tuje ali domače tiranske sile, ki je bila zamenjana, barbarsko dejanje? Je kdo rekel, da je bilo rušenje Huseinovega kipa na bagdadskem trgu (vrle marince je celo tako zaneslo, da so za trenutek čez glavo iraškega diktatorja poveznili vrečo v obliki ameriške zastave) barbarsko dejanje? Se nič ne spomnim...Kaj pa množična rušenja socialistične megalomanske ikonografije, ki so jo metali s podestov po vsej vzhodni Evropi, vključno z nami? Kaj pa nacifašistična ikonografija, ki s(m)o jo z velikim užitkom uničevali po drugi svetovni vojni? Kaj pa napad in padec Bastille, ki simbolizira začetek francoske revolucije? Le kaj naj Palestinci počno s 24-imi sinagogami? Dvomim, da jih bodo preuredili v mošeje in dvomim, da bodo v njih prebivali, imeli šole in vrtce ali, da bodo v njih postavljali čevapdžinice. Za Palestince so izraelske sinagoge edini preostali simbol 38 letne izraelske okupacije. V bistvu pa so sinagoge predvsem močno izraelsko politično orožje. Naj se zgodi s sinagogami karkoli, vse bo označeno za neprimerno, če že ne barbarsko.
Izraelci, kljub umiku iz Gaze, to še vedno močno nadzorujejo. Še vedno imajo kontrolo nad zračnim in morskim prostorom ter seveda nad mejami. Torej, povsod okoli Gaze so meje z do zob oboroženo izraelsko vojsko, po morju pred palestinsko obalo kruzajo izraelske topnjače in ostalo ladjevje, ki naj bi preprečevalo švercanje orožja, po zraku pa švigajo izraelska vojaška letala in helikopterji, da jim ne bi kaj ušlo. Če k temu prištejemo še načrte (ki so zaradi kontraverznosti trenutno v predalu), da bi tudi okoli Gaze zgradili “obrambni zid”, kakršnega gradijo na Zahodnem bregu, potem pridemo do koncentracijskega taborišča z dobrim milijonom arestantov.
Iz vsega tega niti ni tako težko dojeti, zakaj Palestinec poprime za molotov koktejl in ga zadega skozi okno v sinagogo, potem pa zapleše in kakšno zapoje.
Sprva so mislili zrušiti tudi te (ki naj bi jih bilo na območju Gaze 24), a je izraelska vlada „popustila“ rotečim rabinom, ki so morebitno takšno potezo vlade označili za „prepovedano“ (sic!). Ko je prišlo do odločitve, da se sinagoge pustijo nedotaknjene, so izraelske oblasti takoj pohitele in svetu „preventivno“ na veliko razlagale, da bi bilo morebitno rušenje sinagog s strani Palestincev po izraelskem odhodu iz Gaze „barbarsko“ (spet sic!) dejanje (da o antisemitizmu niti ne govorimo). Koj ko je zadnji izraelski vojaški škorenj stopil s palestinske zemlje in za seboj zaprl žičnato ograjo, kot bi za seboj zapiral preveč razdivjan vrt za hišo (kar v bistvu Gaza Izraelu tudi predstavlja, če sem malo metaforičen...), so začeli Palestinci upravičeno proslavljati. In v proslavo so nekateri Palestinci seveda vključili tudi požig sinagog (med proslavo so do sedaj zgorele 4...Si ostale puščajo še za druge praznike?). Izraelci so seveda razočarano zmajali z glavo in si mislili pa tudi rekli: „Na, sej smo vedeli! Barbari pač...!“
Od kdaj, lepo prosim, je bilo rušenje simbolov tuje ali domače tiranske sile, ki je bila zamenjana, barbarsko dejanje? Je kdo rekel, da je bilo rušenje Huseinovega kipa na bagdadskem trgu (vrle marince je celo tako zaneslo, da so za trenutek čez glavo iraškega diktatorja poveznili vrečo v obliki ameriške zastave) barbarsko dejanje? Se nič ne spomnim...Kaj pa množična rušenja socialistične megalomanske ikonografije, ki so jo metali s podestov po vsej vzhodni Evropi, vključno z nami? Kaj pa nacifašistična ikonografija, ki s(m)o jo z velikim užitkom uničevali po drugi svetovni vojni? Kaj pa napad in padec Bastille, ki simbolizira začetek francoske revolucije? Le kaj naj Palestinci počno s 24-imi sinagogami? Dvomim, da jih bodo preuredili v mošeje in dvomim, da bodo v njih prebivali, imeli šole in vrtce ali, da bodo v njih postavljali čevapdžinice. Za Palestince so izraelske sinagoge edini preostali simbol 38 letne izraelske okupacije. V bistvu pa so sinagoge predvsem močno izraelsko politično orožje. Naj se zgodi s sinagogami karkoli, vse bo označeno za neprimerno, če že ne barbarsko.
Izraelci, kljub umiku iz Gaze, to še vedno močno nadzorujejo. Še vedno imajo kontrolo nad zračnim in morskim prostorom ter seveda nad mejami. Torej, povsod okoli Gaze so meje z do zob oboroženo izraelsko vojsko, po morju pred palestinsko obalo kruzajo izraelske topnjače in ostalo ladjevje, ki naj bi preprečevalo švercanje orožja, po zraku pa švigajo izraelska vojaška letala in helikopterji, da jim ne bi kaj ušlo. Če k temu prištejemo še načrte (ki so zaradi kontraverznosti trenutno v predalu), da bi tudi okoli Gaze zgradili “obrambni zid”, kakršnega gradijo na Zahodnem bregu, potem pridemo do koncentracijskega taborišča z dobrim milijonom arestantov.
Iz vsega tega niti ni tako težko dojeti, zakaj Palestinec poprime za molotov koktejl in ga zadega skozi okno v sinagogo, potem pa zapleše in kakšno zapoje.
Monday, September 12, 2005
Vplačajte loto!
Včeraj so minila 4 leta od spremembe New Yorških dvojčkov na prafaktorje. Strinjam se, napad je bila podla poteza nasprotnikov, ki je na veliko žalost svet pahnila v relativen kaos. Prav je, da se tistega dne spominjamo in, da se spomnimo žrtev, toda kar me spravlja v bes je ideološka manifestacija „žalovanja“ populistične ameriške vlade. Letos so na osrednji slovesnosti v New Yorku spet brali imena žrtev terorističnega napada. Tokrat so imena brali bratje in sestre preminulih, lani so to počeli starši in stari starši, predlani pa otroci. Bodo drugo leta na vrsti bratranci in sestrične? Čez dve leti sorodniki od tretjega do petega kolena? Tako bi lahko že leta 2008 prišli na vrsto sodelavci, leta 2011 pa osebni zobozdravniki in občasni golf partnerji. Se nikomur ne zdi vsakoletno čakanje imena preminulega sorodniku žrtve na “ground zero” psihična tortura in povsem nepotrebno odpiranje ran? Ko so ljudje v svojih skrajnih čustvenih stanjih postanejo jako dojemljivi za manipulacije, ki temeljijo na čustveni noti. Toda perverzija gre dalje…Seveda ne morejo vsi bratje in sestre brati imena, zato so izbor opravili preko žreba. V izbor je prišlo 200 bratov in sestra.
“Dober dan, poklicali ste telefonsko linijo “Žreb patriotskih žrtev WTC 2001“. Če ste brat ali sestra preminulega pritisnite tipko 1 zdaj!....Če to niste, prosimo da odložite slušalko! Če bi radi sodelovali pri branju imen preminulih pritisnite tipko 2 zdaj! FBI je zabeležil vašo telefonsko številko, v kolikor boste izžrebani za branje imen preminulih, boste o tem obveščeni na dom. Cena pogovora je 2 dolarja na minuto, denar bo namenjen podpori ameriških enot v Iraku! Hvala!“
V Nemčiji so za žrtve 9.11. in orkana Katrina imeli spominsko mašo v berlinski katedrali cesarja Wilhelma, ki so jo po porušenju v bombnih napadih v drugi svetovni vojni le delno obnovili, kot spomin na vojne strahote, v Volgogradu je 50.000 ljudi oblikovalo 40 km dolgo človeško verigo, Američani pa so morali žalno slovesnost spremeniti v spektakel brez meja, gotovo je malo manjkalo, pa bi imeli še klinčev ognjemet, ki bi izrisoval obraze pogumnih reševalcev v polni bojni opremi. Na vse pretege se Američani trudijo razlagati, da predstavljajo „kulturo življenja“ (npr. ohranimo Terri Schiavo kot rožo pri življenju in NE abortusu v vsakem primeru), ta pa velja le za ameriške državljane...., iraške, afganistanske in druge žrtve pa so le kolateralna škoda. Ubogi ameriški narod in prekleta ameriška vlada.
P.S. V enemu od prejšnjih blogov sem se dotaknil jedrskega orožja in nekje vmes omenil, da moj dober prijatelj George Bush junior pripravlja nekaj novega s tega področja. Pentagon je oblikoval nov osnutek ameriške „obrambne“ doktrine, ki vključuje možnost uporabe preventivnih jedrskih napadov „proti državnim ali nedržavnim sovražnikom“. Osnutek poziva ameriške generale, naj se „pripravijo na učinkovito uporabo jedrskega orožja!“ („Yeeehaaaaa...., Georgy-boy gave us nukes, fellas....Let’s nuke Iran, Iraq and one of the Koreas....!“). Po novi doktrini bi jedrske bombe metali na domnevna skladišča zalog kemičnega orožja in na utrjene bunkerje, napad pa bi bil možen tudi v primerih, ko sovražnik nima jedrskega orožja, ima pa velike količine konvencionalnega, saj naj bi takšna taktika nudila hitrejši konec vojne pod ameriškimi pogoji, ali celo samo zato, da bi “zagotovili uspeh ameriških in večnacionalnih operacij” – AHA! Torej takole: Naš velediplomat Dimitrij Rupel zaradi neobstoječe hrbtenice spet podpiše kakšno kretensko “Vilensko deklaracijo”, Amere zasrbijo prsti in po novi doktrini pritisnejo na knof, sredi Irana naredi BUM in pobije pol milijona ljudi, Slovenija kot koalicijska podpisnica pa postane posredno odgovorna za jedrski holokavst. Krasno, ne?
“Dober dan, poklicali ste telefonsko linijo “Žreb patriotskih žrtev WTC 2001“. Če ste brat ali sestra preminulega pritisnite tipko 1 zdaj!....Če to niste, prosimo da odložite slušalko! Če bi radi sodelovali pri branju imen preminulih pritisnite tipko 2 zdaj! FBI je zabeležil vašo telefonsko številko, v kolikor boste izžrebani za branje imen preminulih, boste o tem obveščeni na dom. Cena pogovora je 2 dolarja na minuto, denar bo namenjen podpori ameriških enot v Iraku! Hvala!“
V Nemčiji so za žrtve 9.11. in orkana Katrina imeli spominsko mašo v berlinski katedrali cesarja Wilhelma, ki so jo po porušenju v bombnih napadih v drugi svetovni vojni le delno obnovili, kot spomin na vojne strahote, v Volgogradu je 50.000 ljudi oblikovalo 40 km dolgo človeško verigo, Američani pa so morali žalno slovesnost spremeniti v spektakel brez meja, gotovo je malo manjkalo, pa bi imeli še klinčev ognjemet, ki bi izrisoval obraze pogumnih reševalcev v polni bojni opremi. Na vse pretege se Američani trudijo razlagati, da predstavljajo „kulturo življenja“ (npr. ohranimo Terri Schiavo kot rožo pri življenju in NE abortusu v vsakem primeru), ta pa velja le za ameriške državljane...., iraške, afganistanske in druge žrtve pa so le kolateralna škoda. Ubogi ameriški narod in prekleta ameriška vlada.
P.S. V enemu od prejšnjih blogov sem se dotaknil jedrskega orožja in nekje vmes omenil, da moj dober prijatelj George Bush junior pripravlja nekaj novega s tega področja. Pentagon je oblikoval nov osnutek ameriške „obrambne“ doktrine, ki vključuje možnost uporabe preventivnih jedrskih napadov „proti državnim ali nedržavnim sovražnikom“. Osnutek poziva ameriške generale, naj se „pripravijo na učinkovito uporabo jedrskega orožja!“ („Yeeehaaaaa...., Georgy-boy gave us nukes, fellas....Let’s nuke Iran, Iraq and one of the Koreas....!“). Po novi doktrini bi jedrske bombe metali na domnevna skladišča zalog kemičnega orožja in na utrjene bunkerje, napad pa bi bil možen tudi v primerih, ko sovražnik nima jedrskega orožja, ima pa velike količine konvencionalnega, saj naj bi takšna taktika nudila hitrejši konec vojne pod ameriškimi pogoji, ali celo samo zato, da bi “zagotovili uspeh ameriških in večnacionalnih operacij” – AHA! Torej takole: Naš velediplomat Dimitrij Rupel zaradi neobstoječe hrbtenice spet podpiše kakšno kretensko “Vilensko deklaracijo”, Amere zasrbijo prsti in po novi doktrini pritisnejo na knof, sredi Irana naredi BUM in pobije pol milijona ljudi, Slovenija kot koalicijska podpisnica pa postane posredno odgovorna za jedrski holokavst. Krasno, ne?
Vzpenjača ali fasade?
Zelo rad se sprehajam po starih mestnih jedrih starih evropskih mest. Naprimer Praga je krasno staro mesto. Prvič sem bil v Pragi pred 10 leti. Pisala so se prva tranzicijska leta vzhodno evropskih držav. Večino Prage je bilo takrat za delovskimi odri, med starimi meščanskimi hišami pa so dvigali žerjavi (pa ne ptiči), bagri so rili po cestah in često sem moral stisniti oči kot John Wayne pred strelskim obračunom sredi peščenega viharja, ko sem hodil mimo hiš med prenovo. Kljub vsem renovacijam je bila Praga arhitekturna meka. Letos konec junija pa me je za rojstni dan v Prago peljala moja punca in razlika med stanjem Prage pred 10 leti in zdaj je očitna.
Za tiste, ki še niste bili v Pragi naj povem, da staro mestno jedro sestavlja 5 becirkov in vsak od njih je nekajkrat večji od ljubljanskega starega mestnega jedra. Le redke fasade praškega starega mestnega jedra niso obnovljene, velika večina pa je lepo in z okusom restavrirana.
Ko se sprehajam po stari Ljubljani pa me trga, ker le vsaka tretja fasada ne razpada, tiste fasade, ki pa so doživele prenovo v zadnjih dveh desetletjih pa že kažejo ponoven razpad. Slaba četrtina fasad v stari ljubljani je sploh omembe vredna. Človek bi še razumel, da najdeš razpadajočo fasado v kakšni zakotni ulici, toda v Ljubljani se lahko usedeš na pivo k Zlati ladjici in si ogledaš fasade na nasprotnem bregu Ljubljanice, ki so ravno na tem, da se sesedejo v omenjeno reko. Lahko pa se usedeš tudi v kakšen kafič pri rotovžu in se zazreš v stavbo iz umetnega črnega marmorja, ki nikakor ne spada v tam prevladujoče rustikalno okolje.
Praške mestne oblasti so dobro poskrbele za prenovo starega mestnega jedra, ki privlači toliko turistov, v Ljubljani pa zanje gradimo vzpenjačo na grad, ki je in še bo požrla ogromen budžet (baje bi s ceno enega evra za prevoz na grad vzpenjačo amortizirali v osemnajstih letih), od katerega pa si tudi občinski veljaki za živce in čas zasluženo izplačujejo honorarje.
Če bi mestna oblast namesto za vzpenjačo denar namenila v obliki subvencij za prenovo fasad v starem delu mesta in še za par vlakcov, ki že sedaj povsem zadovoljivo prevažajo lene turiste na grad ter za ureditev peš poti na grad, bi bilo to mnogo bolje. Toda taki posli ne bi dopuščali tako netransparentnega ravnanja z občinskim denarjem pa še manj bi ga bilo na kupu...
Za tiste, ki še niste bili v Pragi naj povem, da staro mestno jedro sestavlja 5 becirkov in vsak od njih je nekajkrat večji od ljubljanskega starega mestnega jedra. Le redke fasade praškega starega mestnega jedra niso obnovljene, velika večina pa je lepo in z okusom restavrirana.
Ko se sprehajam po stari Ljubljani pa me trga, ker le vsaka tretja fasada ne razpada, tiste fasade, ki pa so doživele prenovo v zadnjih dveh desetletjih pa že kažejo ponoven razpad. Slaba četrtina fasad v stari ljubljani je sploh omembe vredna. Človek bi še razumel, da najdeš razpadajočo fasado v kakšni zakotni ulici, toda v Ljubljani se lahko usedeš na pivo k Zlati ladjici in si ogledaš fasade na nasprotnem bregu Ljubljanice, ki so ravno na tem, da se sesedejo v omenjeno reko. Lahko pa se usedeš tudi v kakšen kafič pri rotovžu in se zazreš v stavbo iz umetnega črnega marmorja, ki nikakor ne spada v tam prevladujoče rustikalno okolje.
Praške mestne oblasti so dobro poskrbele za prenovo starega mestnega jedra, ki privlači toliko turistov, v Ljubljani pa zanje gradimo vzpenjačo na grad, ki je in še bo požrla ogromen budžet (baje bi s ceno enega evra za prevoz na grad vzpenjačo amortizirali v osemnajstih letih), od katerega pa si tudi občinski veljaki za živce in čas zasluženo izplačujejo honorarje.
Če bi mestna oblast namesto za vzpenjačo denar namenila v obliki subvencij za prenovo fasad v starem delu mesta in še za par vlakcov, ki že sedaj povsem zadovoljivo prevažajo lene turiste na grad ter za ureditev peš poti na grad, bi bilo to mnogo bolje. Toda taki posli ne bi dopuščali tako netransparentnega ravnanja z občinskim denarjem pa še manj bi ga bilo na kupu...
Thursday, September 08, 2005
Never ending story
Zadnjih nekaj dni spet krožijo novice, da bi utegnili Slovenija in Hrvaška reševati mejni spor z arbitražo. To je že n-tič, da državi omenjata arbitražo kot možno rešitev stalnih “incidentov”, predvsem na morski meji v Piranskem zalivu/Savudrijski vali. Tokrat so govorice o tej možnosti sprožili Hrvati. Zakaj se o temu samo veliko govori, naredi pa popolnoma nič? Zato, ker bi to stalo hrvaških pa tudi naših vrlih politikov precej političnih točk na naslednjih volitvah.
Značilno je, da se obmejni incidenti dogajajo predvsem v predvolilnem času, ko kakšen Podobnik prečka mejo, da bi obiskal dobrega prijatelja Joška Jorasa in skupaj z njim nasadil “lipo sprave”, nanj pa se pri tem “človekoljubnem” dejanju spravi brutalna hrvaška obmejna policija in ga pahne preko ograje, zaradi česar potem Podobnik še 2 meseca nosi opornico za roko in igra ubogo žrtev, in pa poleti, ko zaradi počitnic in manjka pomembnejših političnih vprašanj na dan privlečejo kakšen ribiški incident, v katerem hrvaški ribič potegne na dan svoje “premoženje” in ga kaže kameram ali pa se slovenski ribič pritožuje nad strgano mrežo, ki mu jo je sabotiral zlobni Ivica.
Žal pa tudi arbitraža, v kolikor bi/bo do nje dejansko prišlo, ne nudi idealne rešitve problema, saj so za njeno dejansko izvedbo pravtako potrebni dogovori, ki pa so politiki med Hrvaško in Slovenijo španska vas, za katero niti Španci ne vedo kje pravzaprav je! Dogovori o temu kdo bi bil arbiter, bi lahko trajali tako dolgo, kot sedaj traja urejanje tega vprašanja brez njega. Sploh pa je nekako obveljalo, da bo resni pobudnik za arbitražo apriori “luzer”, saj naj bi takšna pobuda predstavljala politično nezmožnost ali resen manjko idej za urejanje omenjenega problema. Kdo bo potemtakem storil politični samomor? Še en problem (ne glede na njegovo potencialno reševanje) predstavlja kopenska meja med državama, ki seveda tudi ni začrtana. V okviru tega spora se dogajajo hrvaške zaplembe slovenskih rečnih brodov (zaradi domnevno neizpravnega vozila, ki ogroža varnost tistih, ki se z njim prevažajo čez reko) in pa polemike o gradnji mostu čez reko, ki si ga vsaka stran predstavlja drugače in drugje (v resnici je razlike za 50 metrov, Hrvati pa so se že lotili mostu tam, kjer ga mi pač ne bi imeli).
Finta je, da je vprašanje tudi to, ali bi se meja na morju in meja na kopnem obravnavali ločeno ali v paketu. Če se ločeno, bosta za to slejkoprej potrebni dve ločeni arbitraži, ki lahko trajata tudi kakšno desetletje, dve, če pa se bosta obravnavali v paketu pa bo za to potrebno daljše dogovorno obdobje pred samim postopkom arbitraže, kar skupen čas za izvedbo pravtako razvleče na leta, če že ne na desetletja. Morda bodo politiki nalašč obravnavali meji ločeno, da se bosta lahko šlepali na še nerešeno mejo in tako še naprej pridobivali politične točke zmedenega ljudstva.
Zadnji problem (ki ga rada izpostavlja naša vlada) pa predstavlja dejansko upoštevanje razsodbe arbitra. V vsakem primeru bo ena država “zmagala”, druga pa “popušila” in naše skrbi, da bi v primeru hrvaškega popuša ta razsodbo enostavno ignorirala, kot se je to zgodilo že z dogovorom Drnovšek-Račan.
Zrihtajte že to prekleto mejo, ker se mi ne da vsake pol leta brati po dve strani enega in istega abotnega političnega prepucavanja v cajtngu samo na račun predrkavanja med bebavimi in ekscesnimi hrvaškimi ribiči z manjvrednostnim kompleksom in kretenom Jorasom z njegovo lipo.
Značilno je, da se obmejni incidenti dogajajo predvsem v predvolilnem času, ko kakšen Podobnik prečka mejo, da bi obiskal dobrega prijatelja Joška Jorasa in skupaj z njim nasadil “lipo sprave”, nanj pa se pri tem “človekoljubnem” dejanju spravi brutalna hrvaška obmejna policija in ga pahne preko ograje, zaradi česar potem Podobnik še 2 meseca nosi opornico za roko in igra ubogo žrtev, in pa poleti, ko zaradi počitnic in manjka pomembnejših političnih vprašanj na dan privlečejo kakšen ribiški incident, v katerem hrvaški ribič potegne na dan svoje “premoženje” in ga kaže kameram ali pa se slovenski ribič pritožuje nad strgano mrežo, ki mu jo je sabotiral zlobni Ivica.
Žal pa tudi arbitraža, v kolikor bi/bo do nje dejansko prišlo, ne nudi idealne rešitve problema, saj so za njeno dejansko izvedbo pravtako potrebni dogovori, ki pa so politiki med Hrvaško in Slovenijo španska vas, za katero niti Španci ne vedo kje pravzaprav je! Dogovori o temu kdo bi bil arbiter, bi lahko trajali tako dolgo, kot sedaj traja urejanje tega vprašanja brez njega. Sploh pa je nekako obveljalo, da bo resni pobudnik za arbitražo apriori “luzer”, saj naj bi takšna pobuda predstavljala politično nezmožnost ali resen manjko idej za urejanje omenjenega problema. Kdo bo potemtakem storil politični samomor? Še en problem (ne glede na njegovo potencialno reševanje) predstavlja kopenska meja med državama, ki seveda tudi ni začrtana. V okviru tega spora se dogajajo hrvaške zaplembe slovenskih rečnih brodov (zaradi domnevno neizpravnega vozila, ki ogroža varnost tistih, ki se z njim prevažajo čez reko) in pa polemike o gradnji mostu čez reko, ki si ga vsaka stran predstavlja drugače in drugje (v resnici je razlike za 50 metrov, Hrvati pa so se že lotili mostu tam, kjer ga mi pač ne bi imeli).
Finta je, da je vprašanje tudi to, ali bi se meja na morju in meja na kopnem obravnavali ločeno ali v paketu. Če se ločeno, bosta za to slejkoprej potrebni dve ločeni arbitraži, ki lahko trajata tudi kakšno desetletje, dve, če pa se bosta obravnavali v paketu pa bo za to potrebno daljše dogovorno obdobje pred samim postopkom arbitraže, kar skupen čas za izvedbo pravtako razvleče na leta, če že ne na desetletja. Morda bodo politiki nalašč obravnavali meji ločeno, da se bosta lahko šlepali na še nerešeno mejo in tako še naprej pridobivali politične točke zmedenega ljudstva.
Zadnji problem (ki ga rada izpostavlja naša vlada) pa predstavlja dejansko upoštevanje razsodbe arbitra. V vsakem primeru bo ena država “zmagala”, druga pa “popušila” in naše skrbi, da bi v primeru hrvaškega popuša ta razsodbo enostavno ignorirala, kot se je to zgodilo že z dogovorom Drnovšek-Račan.
Zrihtajte že to prekleto mejo, ker se mi ne da vsake pol leta brati po dve strani enega in istega abotnega političnega prepucavanja v cajtngu samo na račun predrkavanja med bebavimi in ekscesnimi hrvaškimi ribiči z manjvrednostnim kompleksom in kretenom Jorasom z njegovo lipo.
Tuesday, September 06, 2005
Klinčeva gostinska ponudba ob rečni rivieri
Zadnjič sem bil s prijateljem zmenjen za kofe ob ljubljanski rivi/plaži (veriga lokalčkov ob Ljubljanici). Ker mi je vseeno kje se nehajo mize prejšnjega in kje se začno mize naslednjega lokalčka, sem se parkiral za mizo ob kateri je bil betonski parkplac za bicikle, ker sem z omenjem prevoznim sredstvom tudi prišibal v mesto. Načakal sem se kakšnih 5 minut, da se je kelnerček, ki je po hitri oceni ravno iz srednje šole, prav počasi primajal do mize (lokali so bili popolnjeni do slabe tretjine svojih kapacitet). Z naročenjem še nisem imel težav.
Čez slabih 5 minut se mi je pridružil prijatelj, še čez 3 pa končno tudi kelnerček. Tudi prijatelj prijazno naroči kavo z mlekom in zaprosi za rjav sladkor. Kelnerček si je spet vzel čas, ko pa se je le prikazal, je prijatelj opazil, da je na rjav sladkor pozabil. Na to je kelnerčka prijazno opomnil, mulo pa je trpeče pogledal proti nebu, kot bi iskal nebesno znamenje, ki ga njegovo ljudstvo čaka že milenije in, ki napoveduje skorajšnji prihod apokalipse epskih proporcev, medtem pa še spustil cmokajoč zvokec, kot bi ga odsotnost nebesnega znamenja na nebu vznevoljila do mere, kjer bi pripadniki kelnerske ločine najraje gostom zaračunavali davek, s katerim bi si lahko po napornem kelnerskem tednu privoščili 3 tedenske počitnice na rajskih plažah na drugem koncu sveta. Preden je odšel po tisti klinčev rjav cukr, nama je na mizo položil oba računa (revež je moral za eno mizo izstaviti dva ločena računa, saj je moj prijatelj „neodgovorno“ zamudil par minut) in nonšalantno prikotalil: „Vidva pa tačas seštejta računa in pripravita denar...!“
?????????????????????????????????????????????????????????
„Kaaaaaaaaaaaaaaaaaaj? KAAAAAAAAAAAAAAJ?“
S prijateljem sva par sekund bolščala najprej za kelnerčkom, ki je s hitrimi korakci odpeketal po granitnih tlakovcih in se izgubil med mizami lokalčka, potem pa še en v drugega, kot bi razlog za takšno ignorantsko vedenje kelnerčka iskala v seštevku povprečne razpršenosti obraznih kocin obeh obrazov.
Mulo pride nazaj z eno vrečkico rjavega sladkorja, ga položi na mizo in razočarano ugotovi, da računov nisva seštela, kakor nama je velel. Naveličano je segel po računih, z zamišljenim obrazom in priprtim levim očesom se je ozrl v krošnje dreves nad mizo, kot bi pričakoval od veveric, da mu od boga posredujejo pravilen seštevek računa, ki zahteva poznavanje osnovne aritmetike, potem pa je ustrelil: „860!“ – „Uuuuuuuuuuuuu, je faluuuuuuuuu!“. Ker sva se s prijateljem naveličano pogledala v smislu: „Na, tudi seštevati ne zna!“, se je hitro popravil: „Ne, ne..., 960!“ (veverice na drevesu pa v krohot, zaradi katerega je ena izmed njih padla sosedu v pivo in se zaradi nekontroliranega smeha, reva, utopila). Kot da blamaže do tu ni bilo dovolj, si je mulo mirno dovolil še eno frazico, ki jo ponavadi pričakuješ od klošarja, namreč: „A maš kej drobiža?“ – OHO! A zdaj smo pa že kar prijatelji? Kam pa se je izgubil tisti „vi“ (sicer nisem alergičen, če me človek mojih let ali pa starejši tika, če pa gre za odnos med ekonomskimi strankami pa rad vidim, da se stranke med seboj vikajo ne glede na njihovo starost ali trenutno psihofizično stanje. Bonton, jebiga! Zato ga pa imamo!). Prijatelj je na kelnerčkovo provokacijo odgovoril s ledeno hladnim in suhim, še vedno pa jakostno primernim „NE!“. Tokrat se kelnerček ni ozrl v nebo v pričakovanju posredovanja svojega odrešenika, pač pa se je s stoičnim obrazom s prsti sprehodil po manjših bankovcih svoje denarnice. Toda, zlomka, še predel za kovance ni premogel prav nobene gotovine pod vrednostjo 50 tolarjev. To dejstvo je spet nagrmadilo kožo na njegovem čelu, mozolji pa so bili že na tem, da zapustijo njegovo čelo v upanju na boljši jutri. Prijatelj je povsem mirno čakal drobiž. Kelnerček je z ihto izročil 50 tolarski bankovec in brez „hvala“ nekoliko jezno in s podaljšanimi koraki odšel preklinjat na stranišče.
Včasih mi je žal, da se znam obvladati. Prav prime me v takih primerih, da bi kelnerčka prijel za ovratnik in ga zadegal v bližnjo reko. Klinc pa taka postrežba. Dodati pa moram še to:
V vseh obrečnih lokalčkih koštata laško in union pivo 550 tolarjev, Zlata Ladjica na drugem bregu Ljubljanice (50 metrov zračne črte, ali 150 metrov peš poti) pa ponuja češko pivo Staropramen po 560 tolarjev (torej neprimerno boljše pivo, ki z uvozom košta samo 10 tolarjev več). Naslednjič bom kategorno zahteval knjigo pritožb ali pa šefa lokala, če bo prisoten in ne bo užival plodov suženjskega dela na rajskih otokih na drugem koncu sveta!
Čez slabih 5 minut se mi je pridružil prijatelj, še čez 3 pa končno tudi kelnerček. Tudi prijatelj prijazno naroči kavo z mlekom in zaprosi za rjav sladkor. Kelnerček si je spet vzel čas, ko pa se je le prikazal, je prijatelj opazil, da je na rjav sladkor pozabil. Na to je kelnerčka prijazno opomnil, mulo pa je trpeče pogledal proti nebu, kot bi iskal nebesno znamenje, ki ga njegovo ljudstvo čaka že milenije in, ki napoveduje skorajšnji prihod apokalipse epskih proporcev, medtem pa še spustil cmokajoč zvokec, kot bi ga odsotnost nebesnega znamenja na nebu vznevoljila do mere, kjer bi pripadniki kelnerske ločine najraje gostom zaračunavali davek, s katerim bi si lahko po napornem kelnerskem tednu privoščili 3 tedenske počitnice na rajskih plažah na drugem koncu sveta. Preden je odšel po tisti klinčev rjav cukr, nama je na mizo položil oba računa (revež je moral za eno mizo izstaviti dva ločena računa, saj je moj prijatelj „neodgovorno“ zamudil par minut) in nonšalantno prikotalil: „Vidva pa tačas seštejta računa in pripravita denar...!“
?????????????????????????????????????????????????????????
„Kaaaaaaaaaaaaaaaaaaj? KAAAAAAAAAAAAAAJ?“
S prijateljem sva par sekund bolščala najprej za kelnerčkom, ki je s hitrimi korakci odpeketal po granitnih tlakovcih in se izgubil med mizami lokalčka, potem pa še en v drugega, kot bi razlog za takšno ignorantsko vedenje kelnerčka iskala v seštevku povprečne razpršenosti obraznih kocin obeh obrazov.
Mulo pride nazaj z eno vrečkico rjavega sladkorja, ga položi na mizo in razočarano ugotovi, da računov nisva seštela, kakor nama je velel. Naveličano je segel po računih, z zamišljenim obrazom in priprtim levim očesom se je ozrl v krošnje dreves nad mizo, kot bi pričakoval od veveric, da mu od boga posredujejo pravilen seštevek računa, ki zahteva poznavanje osnovne aritmetike, potem pa je ustrelil: „860!“ – „Uuuuuuuuuuuuu, je faluuuuuuuuu!“. Ker sva se s prijateljem naveličano pogledala v smislu: „Na, tudi seštevati ne zna!“, se je hitro popravil: „Ne, ne..., 960!“ (veverice na drevesu pa v krohot, zaradi katerega je ena izmed njih padla sosedu v pivo in se zaradi nekontroliranega smeha, reva, utopila). Kot da blamaže do tu ni bilo dovolj, si je mulo mirno dovolil še eno frazico, ki jo ponavadi pričakuješ od klošarja, namreč: „A maš kej drobiža?“ – OHO! A zdaj smo pa že kar prijatelji? Kam pa se je izgubil tisti „vi“ (sicer nisem alergičen, če me človek mojih let ali pa starejši tika, če pa gre za odnos med ekonomskimi strankami pa rad vidim, da se stranke med seboj vikajo ne glede na njihovo starost ali trenutno psihofizično stanje. Bonton, jebiga! Zato ga pa imamo!). Prijatelj je na kelnerčkovo provokacijo odgovoril s ledeno hladnim in suhim, še vedno pa jakostno primernim „NE!“. Tokrat se kelnerček ni ozrl v nebo v pričakovanju posredovanja svojega odrešenika, pač pa se je s stoičnim obrazom s prsti sprehodil po manjših bankovcih svoje denarnice. Toda, zlomka, še predel za kovance ni premogel prav nobene gotovine pod vrednostjo 50 tolarjev. To dejstvo je spet nagrmadilo kožo na njegovem čelu, mozolji pa so bili že na tem, da zapustijo njegovo čelo v upanju na boljši jutri. Prijatelj je povsem mirno čakal drobiž. Kelnerček je z ihto izročil 50 tolarski bankovec in brez „hvala“ nekoliko jezno in s podaljšanimi koraki odšel preklinjat na stranišče.
Včasih mi je žal, da se znam obvladati. Prav prime me v takih primerih, da bi kelnerčka prijel za ovratnik in ga zadegal v bližnjo reko. Klinc pa taka postrežba. Dodati pa moram še to:
V vseh obrečnih lokalčkih koštata laško in union pivo 550 tolarjev, Zlata Ladjica na drugem bregu Ljubljanice (50 metrov zračne črte, ali 150 metrov peš poti) pa ponuja češko pivo Staropramen po 560 tolarjev (torej neprimerno boljše pivo, ki z uvozom košta samo 10 tolarjev več). Naslednjič bom kategorno zahteval knjigo pritožb ali pa šefa lokala, če bo prisoten in ne bo užival plodov suženjskega dela na rajskih otokih na drugem koncu sveta!
Ljubljena supersila
Zadnjič sem bil opomnjen, da s svojim razmišljanjem ne prizanašam preljubi nam Ameriki. Mnja…, no,…Za par sekund sem se zamislil. Po treh do štirih zavojih po gangljičnih sinapsah pa sem ostal pri istem sklepu: “Ja, koga pa naj potem kritiziram?”. Če se že tako silijo biti edina svetovna velesila, potem je to logična posledica, da te ima nekaj sveta rado, večini pa greš pošteno na jetra. In ker sem mnenja, da če ne bentiš čez avtoriteto, postaneš duševno apatičen, rad bentim.
Za časa rimskega imperija je bilo gotovo isto. Naključni pripadniki tedanjega znanega sveta pod rimsko upravo so mastno preklinjali v kleni latinščini. Če pa so bili pripadniki zavojevanega naroda pa še toliko bolj in iz principa npr. v domači galščini. Prebivalcu današnje Indije ni bilo prav nič všeč, ko se je Aleksander Veliki s svojo vojsko šunjal po njegovi hosti in mu plenil slone kot trofeje za svojo dnevno sobo. Ali pa morda prebivalec karibskih otokov, na katerih je pristal Kolumb in si zadovoljno mel roke z mislijo, da je našel Indijo.
„Eeee..., hvala za tele srebrne obeske, nekaj listja zvitega v kvadratno zadevo s kracami, ki jih ne razumem in kup ponošenih cunj...Tule, Krištof, imaš nekaj domačih školjkic, par pobarvanih kamnov in nožič za obdelavo banan, zdaj pa se pospravi nazaj na svoj čoln in se zategni še kam drugam.“, si je mislil vaški poglavica, ko se je Krištof s posadko šopiril v svojem zglancanem oklepu na plaži in v plitvi vodi plašil dnevni ulov rib.
Če komu ni jasno kam merim, naj povem še malce drugače:
Murat je bil nižji uradnik v Bagdadu. Za politiko nikoli ni kaj dosti maral, birokratska služba pa je nudila stalen zaslužek. Ni ravno simpatiziral z enostrankarskim režimom, toda ta mu je zagotavljal zdravstveno zavarovanje in še nekaj socialnih pravic ter ugodnosti. Potem pa se je njegov predsednik odločil, da napade Kuvajt. Muratu to ni bilo najbolj všeč, zato se je začel spraševati, v čemu je hec. Pa mednarodna koalicija z Američani na čelu spremeni okupacijsko iraško vojsko v sončni prah, državi pa nabije sankcije in vojne reparacije. Muratu se zniža plača, količina hrane pojenja, Sadam pa si zgradi še eno vikendico ob Evfratu. Po dobrih 10 letih životarjenja in že kar polglasnega Muratovega preklinjanja v arabskem dialektu, pa se Amerika odloči, da si želi iraške nafte ( pobarvani kamenčki so že dolgo iz mode). Uleti s svojo armado, Muratu pa slučajno pade ena od bomb na hišo, mu pomori pol družine in ga pusti pod milim nebom brez stehe nad glavo. Ameri sicer pravijo, da je to kolateralna škoda, Murat pa misli, da je to navadna svinjarija. Potem okupacijska vojska ostane v njegovi deželi, patruljira naokoli in mu ščije v rože, sonarodnjaki pa se mu raztreljujejo v vrsti za kruh. Nagradno vprašanje:
„Kdo gre Muratu najbolj na jetra?“
A. Sadam Husein
B. Američani
C. Sosedi druge muslimanske ločine z ekstremističnimi nagnenji
D. Švedi
Če bentim čez lokalno situacijo, potem je kriva katerakoli trenutna vlada, saj vsaka lahko deluje bolje, kot to počne (kar je sicer težje, če si moraš z obema rokama hkrati basati žepe z denarjem). Če pa bentim nad „globalno“ situacijo, potem so tudi krivci „globalni“, oz. je kriva Amerika, ker je edina „globalna“ velesila (pred 20 leti bi imel še na izbiro: ZDA ali CCCP) in kot taka bi lahko delovala mnogo, mnogo bolje. Žal pa ji to ne gre dobro od rok, saj ni sposobna niti spodobne reševalne akcije za svoj novi „waterworld“.
Za časa rimskega imperija je bilo gotovo isto. Naključni pripadniki tedanjega znanega sveta pod rimsko upravo so mastno preklinjali v kleni latinščini. Če pa so bili pripadniki zavojevanega naroda pa še toliko bolj in iz principa npr. v domači galščini. Prebivalcu današnje Indije ni bilo prav nič všeč, ko se je Aleksander Veliki s svojo vojsko šunjal po njegovi hosti in mu plenil slone kot trofeje za svojo dnevno sobo. Ali pa morda prebivalec karibskih otokov, na katerih je pristal Kolumb in si zadovoljno mel roke z mislijo, da je našel Indijo.
„Eeee..., hvala za tele srebrne obeske, nekaj listja zvitega v kvadratno zadevo s kracami, ki jih ne razumem in kup ponošenih cunj...Tule, Krištof, imaš nekaj domačih školjkic, par pobarvanih kamnov in nožič za obdelavo banan, zdaj pa se pospravi nazaj na svoj čoln in se zategni še kam drugam.“, si je mislil vaški poglavica, ko se je Krištof s posadko šopiril v svojem zglancanem oklepu na plaži in v plitvi vodi plašil dnevni ulov rib.
Če komu ni jasno kam merim, naj povem še malce drugače:
Murat je bil nižji uradnik v Bagdadu. Za politiko nikoli ni kaj dosti maral, birokratska služba pa je nudila stalen zaslužek. Ni ravno simpatiziral z enostrankarskim režimom, toda ta mu je zagotavljal zdravstveno zavarovanje in še nekaj socialnih pravic ter ugodnosti. Potem pa se je njegov predsednik odločil, da napade Kuvajt. Muratu to ni bilo najbolj všeč, zato se je začel spraševati, v čemu je hec. Pa mednarodna koalicija z Američani na čelu spremeni okupacijsko iraško vojsko v sončni prah, državi pa nabije sankcije in vojne reparacije. Muratu se zniža plača, količina hrane pojenja, Sadam pa si zgradi še eno vikendico ob Evfratu. Po dobrih 10 letih životarjenja in že kar polglasnega Muratovega preklinjanja v arabskem dialektu, pa se Amerika odloči, da si želi iraške nafte ( pobarvani kamenčki so že dolgo iz mode). Uleti s svojo armado, Muratu pa slučajno pade ena od bomb na hišo, mu pomori pol družine in ga pusti pod milim nebom brez stehe nad glavo. Ameri sicer pravijo, da je to kolateralna škoda, Murat pa misli, da je to navadna svinjarija. Potem okupacijska vojska ostane v njegovi deželi, patruljira naokoli in mu ščije v rože, sonarodnjaki pa se mu raztreljujejo v vrsti za kruh. Nagradno vprašanje:
„Kdo gre Muratu najbolj na jetra?“
A. Sadam Husein
B. Američani
C. Sosedi druge muslimanske ločine z ekstremističnimi nagnenji
D. Švedi
Če bentim čez lokalno situacijo, potem je kriva katerakoli trenutna vlada, saj vsaka lahko deluje bolje, kot to počne (kar je sicer težje, če si moraš z obema rokama hkrati basati žepe z denarjem). Če pa bentim nad „globalno“ situacijo, potem so tudi krivci „globalni“, oz. je kriva Amerika, ker je edina „globalna“ velesila (pred 20 leti bi imel še na izbiro: ZDA ali CCCP) in kot taka bi lahko delovala mnogo, mnogo bolje. Žal pa ji to ne gre dobro od rok, saj ni sposobna niti spodobne reševalne akcije za svoj novi „waterworld“.
Friday, September 02, 2005
Katarinina skrinjica
Pred časom sem spisal svoje misli glede orkana Katrina, ki je udaril/a ob ameriško obalo in, ki meji na mehiški zaliv, v svojem spletnem "gnevniku". Dnevi so pokazali, da sem se pri svoji oceni škode prekleto zmotil in, da so se tudi zidane hiše sesuvale, kot bi bile iz kart. Okej, priznam, prehitro sem skritiziral ameriške odzive na škodo, ti dnevi pa so pokazali, da vseeno upravičeno.
Od orkana so minili štirje dnevi, v mestu pa je še vedno več kot 20.000 ljudi, ki stoje vsaj do kolen v vodi, med katerimi plavajo še vedno neprešteta trupla (trenutni uradni "body-count" je po besedah župana New Orleansa 10.000), hrane že resno primanjkuje, komarji pa imajo fešto. Lokalne oblasti norijo, ker je trenutna pomoč ljudem, predvsem revnim ostankom črnega in hispanskega prebivalstva, ki si niso mogli privoščiti eksodusa na sever, bedno borna. Ob res katastrofalni naravni nesreči je ameriška družbena in etnična stratifikacija res izdatno prišla do izraza. Mestna infrastruktura, od plinovoda, ki je baje poprilično uničen in kanalizacije, ki se ne loči več od ostalih voda, do nedelujoče ali kurcšlusne električne napeljave, da o cestah in železnicah niti ne govorimo, je uničena. Mesto je še vedno močno pod vodo, po mestu pa divjajo tudi požari, ki so jih povzročile razne eksplozije. Trenutna ocena škode znaša 100 milijard dolarjev (nekje v višini letnega proračuna za "demokratizacijo" Iraka), zvezna oblast pa je zaenkrat namenila celih 10 milijard za takojšnjo pomoč. S tem bodo lahko samo spumpali vodo iz mesta, naj za ostalo poskrbi lassez-faire ekonomija?
Kljub obljubljeni pomoči lokalci opozarjajo, da pomoči ni videti od nikoder. Včeraj naj bi en sam samcat helikopter odvrgel nekaj pomoči na del ogromnega mesta. Kje pa so ostali frčoplani, s katerimi se Amerika izdatno kiti vse od vietnamske vojne naprej? Kje so vsi tisti mogočni transportni helikopterji, ki se med drugim razletavajo s po vsaj 20 člani posadke nad Irakom? Kje so klinčevi reševalni čolni, navadni gumenjaki, vsaj prekleti kanuji, ki bi pobrali vsaj po eno potencialno truplo iz vode pred njegovim dejanskim udejanjanjem? Trenutno jih ni! Zakaj? Ker je pred kratim nekdo streljal na helikopter medtem, ko je ta reševal neke žrtve iz bolnišnice. Tudi policaji se več ne zglasijo na delo, saj se jim zdi partuljiranje po mestu, ki je praktično v rokah lokalnih oboroženih gengov, precej življenju nenaklonjeno. Pripadniki tolp pa tudi posamezniki v stiski kradejo po mestu kot srake na konjskih steroidih. Na štadionu, kjer se je nabralo prebivalstvo brez strehe nad glavo in brez denarja za pobeg, so se in se še vedno odvijajo izgredi, pretepi, ropi in celo posilstva. Bolj korajžno, oziroma bolj oboroženo civilno prebivalstvo je stvari prevzela v lastne roke tako, da sedaj civilne milice ali/in/oziroma vaške straže merkajo tisto, kar se še sploh splača merkati (svoje hiše).
Do sedaj je 20 držav in medvladnih organizacij že ponudilo pomoč ubogim Američanom, ki imajo skoraj neskončne resurse, ti pa očitno niso dovolj finančno stimulirani ali pa samo nimajo jajc. Slovenija je Ameriki ponudila pomoč v obliki vodnih črpalk, odej ter nekaj bakšiša. Tudi relativno novi smrtni sovražnik Amerike, Venezuela in njen predsednik Hugo Chaves sta ponudila pomoč Američanom v obliki humanitarnih udarniških enot (Chaves jih je dejansko imenoval "bataljoni Simona Bolivarja"; Simon Bolivar je bil največji južnoameriški osvoboditelj, ki je Bolivijo, Panamo, Kolumbijo, Ekvador, Peru in Venezuelo osvobodil španske nadoblasti v začetku 19. stoletja).
Samo osnovna in najnujnejša popravila škode bodo trajala nekaj mesecev, ostalo gotovo še nekaj let, nafta pa nam je spet poskočila z danes na jutri. Baje je v prizadetih južnih državah Amerike resda veliko naftnih rafinerij, prepričan pa sem, da je bil ta orkan v tem primeru samo prikladen razlog za povišanje cen nafte. Naftarji so si ob tem seveda izdatno pomeli roke in se zasmejali tja v tri dni, da se jim je videlo zlato zobovje skozi zatemnjena stekla njihovih neprebojnih limuzin za petičneže. Vsak izgovor je dober.
Kako pa to, da Japonci nimajo teh izgovorov? Zato, ker so pobci organizirani in so se za spremembo od Američanov iz zgodovine nekaj naučili. Japonska je znana po katastrofalnih potresih, zaradi katerih so si izdatno olajšali življenja že s prvimi seizmografi na svetu, protipotresno zgrajenimi stavbami z zgodovinsko preteklostjo in hitro pomočjo za vse tisto, kar jih je ali bi jih utegnilo presenetiti. Toda v teh dneh jih je pravtako "presenetil" orkan, ki je treščil v Japonsko z vzhodne strani preko Filipinov. Pridni Japončki so preventivno preselili 600.000 ljudi, smrtnih žrtev je bilo po uradnih podatkih 11. Od kod takšna razlika? Še enkrat poudarjam: jug Združenih držav že dalj časa velja za rizično območje, ni prvič, da bi jih prizadejal orkan (le ne tako velikih razsežnosti) in, prekleto, saj imajo izkušnje z upravljanjem držav v kritičnem/vojnem stanju, sploh pa so najbogatejša in najmočnejša država na svetu.
Spet se sprašujem, kot sem se tudi v prvem "gnevniku" o orkanu Katrin, ali bodo Američani končno napovedali "vojno" naravi in njenemu muhastemu spreminjanju življenskih pogojev? Za to oceno bom počakal nekaj mesecev...Podpis kjotskega protokola se še niti ne vidi na obzorju...Celo Iran, Severna Koreja in Venezuela so bliže...
J.T.
Od orkana so minili štirje dnevi, v mestu pa je še vedno več kot 20.000 ljudi, ki stoje vsaj do kolen v vodi, med katerimi plavajo še vedno neprešteta trupla (trenutni uradni "body-count" je po besedah župana New Orleansa 10.000), hrane že resno primanjkuje, komarji pa imajo fešto. Lokalne oblasti norijo, ker je trenutna pomoč ljudem, predvsem revnim ostankom črnega in hispanskega prebivalstva, ki si niso mogli privoščiti eksodusa na sever, bedno borna. Ob res katastrofalni naravni nesreči je ameriška družbena in etnična stratifikacija res izdatno prišla do izraza. Mestna infrastruktura, od plinovoda, ki je baje poprilično uničen in kanalizacije, ki se ne loči več od ostalih voda, do nedelujoče ali kurcšlusne električne napeljave, da o cestah in železnicah niti ne govorimo, je uničena. Mesto je še vedno močno pod vodo, po mestu pa divjajo tudi požari, ki so jih povzročile razne eksplozije. Trenutna ocena škode znaša 100 milijard dolarjev (nekje v višini letnega proračuna za "demokratizacijo" Iraka), zvezna oblast pa je zaenkrat namenila celih 10 milijard za takojšnjo pomoč. S tem bodo lahko samo spumpali vodo iz mesta, naj za ostalo poskrbi lassez-faire ekonomija?
Kljub obljubljeni pomoči lokalci opozarjajo, da pomoči ni videti od nikoder. Včeraj naj bi en sam samcat helikopter odvrgel nekaj pomoči na del ogromnega mesta. Kje pa so ostali frčoplani, s katerimi se Amerika izdatno kiti vse od vietnamske vojne naprej? Kje so vsi tisti mogočni transportni helikopterji, ki se med drugim razletavajo s po vsaj 20 člani posadke nad Irakom? Kje so klinčevi reševalni čolni, navadni gumenjaki, vsaj prekleti kanuji, ki bi pobrali vsaj po eno potencialno truplo iz vode pred njegovim dejanskim udejanjanjem? Trenutno jih ni! Zakaj? Ker je pred kratim nekdo streljal na helikopter medtem, ko je ta reševal neke žrtve iz bolnišnice. Tudi policaji se več ne zglasijo na delo, saj se jim zdi partuljiranje po mestu, ki je praktično v rokah lokalnih oboroženih gengov, precej življenju nenaklonjeno. Pripadniki tolp pa tudi posamezniki v stiski kradejo po mestu kot srake na konjskih steroidih. Na štadionu, kjer se je nabralo prebivalstvo brez strehe nad glavo in brez denarja za pobeg, so se in se še vedno odvijajo izgredi, pretepi, ropi in celo posilstva. Bolj korajžno, oziroma bolj oboroženo civilno prebivalstvo je stvari prevzela v lastne roke tako, da sedaj civilne milice ali/in/oziroma vaške straže merkajo tisto, kar se še sploh splača merkati (svoje hiše).
Do sedaj je 20 držav in medvladnih organizacij že ponudilo pomoč ubogim Američanom, ki imajo skoraj neskončne resurse, ti pa očitno niso dovolj finančno stimulirani ali pa samo nimajo jajc. Slovenija je Ameriki ponudila pomoč v obliki vodnih črpalk, odej ter nekaj bakšiša. Tudi relativno novi smrtni sovražnik Amerike, Venezuela in njen predsednik Hugo Chaves sta ponudila pomoč Američanom v obliki humanitarnih udarniških enot (Chaves jih je dejansko imenoval "bataljoni Simona Bolivarja"; Simon Bolivar je bil največji južnoameriški osvoboditelj, ki je Bolivijo, Panamo, Kolumbijo, Ekvador, Peru in Venezuelo osvobodil španske nadoblasti v začetku 19. stoletja).
Samo osnovna in najnujnejša popravila škode bodo trajala nekaj mesecev, ostalo gotovo še nekaj let, nafta pa nam je spet poskočila z danes na jutri. Baje je v prizadetih južnih državah Amerike resda veliko naftnih rafinerij, prepričan pa sem, da je bil ta orkan v tem primeru samo prikladen razlog za povišanje cen nafte. Naftarji so si ob tem seveda izdatno pomeli roke in se zasmejali tja v tri dni, da se jim je videlo zlato zobovje skozi zatemnjena stekla njihovih neprebojnih limuzin za petičneže. Vsak izgovor je dober.
Kako pa to, da Japonci nimajo teh izgovorov? Zato, ker so pobci organizirani in so se za spremembo od Američanov iz zgodovine nekaj naučili. Japonska je znana po katastrofalnih potresih, zaradi katerih so si izdatno olajšali življenja že s prvimi seizmografi na svetu, protipotresno zgrajenimi stavbami z zgodovinsko preteklostjo in hitro pomočjo za vse tisto, kar jih je ali bi jih utegnilo presenetiti. Toda v teh dneh jih je pravtako "presenetil" orkan, ki je treščil v Japonsko z vzhodne strani preko Filipinov. Pridni Japončki so preventivno preselili 600.000 ljudi, smrtnih žrtev je bilo po uradnih podatkih 11. Od kod takšna razlika? Še enkrat poudarjam: jug Združenih držav že dalj časa velja za rizično območje, ni prvič, da bi jih prizadejal orkan (le ne tako velikih razsežnosti) in, prekleto, saj imajo izkušnje z upravljanjem držav v kritičnem/vojnem stanju, sploh pa so najbogatejša in najmočnejša država na svetu.
Spet se sprašujem, kot sem se tudi v prvem "gnevniku" o orkanu Katrin, ali bodo Američani končno napovedali "vojno" naravi in njenemu muhastemu spreminjanju življenskih pogojev? Za to oceno bom počakal nekaj mesecev...Podpis kjotskega protokola se še niti ne vidi na obzorju...Celo Iran, Severna Koreja in Venezuela so bliže...
J.T.
Thursday, September 01, 2005
"Okus & Razum"
Spet mi je banda poštarska zagrenila začetek dneva, ker ni dostavila časopisov ob dogledni uri...Ob zajtrku namreč zelo rad (nepogrešljivo rad) berem dnevno časopisje, meseca avgusta pa je bil/še vedno je cajtng dostavljen šele okoli pol devete ure in glede na to, da vstajam oko 7, mi je dostavljalna ura pozna! Tako sem se rahlo tečkast s svojim čajem zvalil pred tv in začel apatično šaltati po programih in ustavil sem se na MTV-ju (sicer sem včasih, v srednji šoli, MTV še gledal, sedaj pa le zelo, zelo, zelo redko), kjer so predvajali oddajo "MTV cribbs" (za tiste, ki MTV-ja ama res prav nikoli ne gledate naj povem, da omenjena oddaja prikazuje nepremičnine in avte ameriških zvezdnikov, ki jih rezimirajo lastniki sami).
Nisem tip človeka, ki bi se nenadzorovano in pobebljeno slinil okoli imetja bogatašev, oddaja pa je danes poskrbela, da sem v nov dan stopil nemalo nasmejan. Oddaja ponavadi obdela tri zvezdnike in danes so to bili filmski igralec Rob Schneider (igral je v filmih kot so Deuce Bigalow Male in European Gigolo ter v Home Alone 2), afriško-ameriški pevec in maneken ("Hey, man, I'm Sudanese-American, you f***ing rasist!!!") Tyrese Gibson ter Brody in Brandon, "igralca" v resničnostnem šovu z imenom "Princes of Malibu", v bistvu pa le posvojenca ameriškega glasbenega mogula Davida Fosterja.
Rob Schneider je razkazal svojo hišo, ki je bila zgrajena v času ameriške prohabicije, in bil še posebno navdušen nad skrivno omarico za alkohol, ki je bila vgrajena v lesen opaž dnevne sobe. Hišo ima v rustikalnem slogu, pusto in relativno nezanimivo. Je zbiralec "vintage t-shirts-ov" (hm..., koko se to prevede..."trgatvenih majic"? "Zgodovinskih majic", "klasičnih majic"...Skratka majic ala "The who", "The John and Yoko Ono", "The Beatles", majice z zgodovinskim poreklom...). V svojem hladilniku ima pakirano fastfud hrano za v mikrovalovko za 2 minuti, propadajočo solato neznane starosti in mehiško pivo, ki ga pohvali kot "the pivo" (poba očitno še ni pil pravih piv). Za svojo spalnico je hudomušno in s precej distance razložil, da je to kraj, kjer se VSE dogaja. Rob ima tudi psa (terierja, ki nastopa v reklami za pasjo hrano "Cesar"), majhen bazenček in očitno nobenega avta (ali pa je bil ta del čisto, čisto na začetku, ki sem ga malce zamudil...) Rob je deloval kot fejst dečko.
Na vrsto pride Tyrese Gibson. Ha! Priznam...Nimam pojma kdo bi to bil. O njem sem prebral, da je "L.A. native" (Los Angeleski staroselec), da je maneken, igralec in, da je pevec pocukrano trpečih komadov za zblojene najstnike. Najprej se pohvali s prvim neokusnim lestencem v predsobani...Oblije me mrzel pot. V kuhinji nam predstavi svojega osebnega kuharja, ki mu ravnokar pripravlja zanj špartanski obrok (ker ne vsebuje sira), saj mora ubogi maneken Tyrese izgubiti nekaj kilc zaradi filma, ki ga namerava snemati. Tyrese ima tudi filmsko sobo, kjer mu "big plazma skrin" podpira narisani Atlas, ki pa ga Tyrese s svojimi mišaki ponosno zakrije in mu prevzame mesto držalca "big plazma skrina". V dnevni sobi nam pokaže drug, še bolj grd kristalni lestenec, ki pa visi nad bilijard mizo - jako praktično, Tyrees, jako praktično! Potem s ponosom razkaže spalnico, za katero mora hitro povedati, da tu pa on res veliko seksa, zraven postelje stoji umetelen stol za masažo nog (za katere pravi, da o njih govori kot o rokah..."Okej...Halo? Doktor Freud?"). Popotovanje se konča pri njegovem voznem parku. Tyreesa vozijo v Bently GT Coupe-ju (ker nisem poznavalec avtomobilov, se za detajle omenjenega vozila potrudite sami), za katerega je znano, da je edini bel model tega avta v državi, na feltnah pa je filigramsko vdelano njegovo ime.
Na koncu pa predstavijo še domovanje dveh bratov, s katerima očim ni vedel kaj bi in ju je tako delno zapregel v družinski posel, da posvojenčka ultramilijonarčka ne bi zapadla v slabo družbo. Njuna mati, Linda Thompson (spet ne bi vedel, kdo je to...) je vneta zbirateljica angelov vseh vrst..., en izmed primerkov (visok cca. 3-4 metre) za ograjo, na kakršno ponavadi naletimo ob kapelicah na pokopališčih, krasi predsobo, sicer pa so kipci in slike angelov razmetane po celi bajturini. Mati radi poudarijo, da sta najlepša angela v hiši prav njena sinova Brody in Brandon. Ooooooo!Dnevna soba ima zelo visok strop, tako na oko bi rekel, da ni pod 10 metrov. Na sredini dnevne sobe je popolnoma neokusna sedežna garnitura, ki še ene neprimerne dekoracije ne bi prenesla, saj bi s tem povzročila takojšnjo slepoto obiskovalcev. Povsod okrog sedežne stojijo mize, do zadnjega centimetra polne razne bižuterije, điđimiđijev in neuporabnih okraskov (seveda, vključno z angelci). Cvetka dnevne sobe je velik koncertni klavir, ki pa je modro postavljen v tisti del dnevne sobe, kjer je strop že normalne višine. BRAVO! Mislim, da človeku ni treba biti jedrski fizik ali možganski kirurg, da takšen klavir postavi na sredino prazne sobe in ne v nek neugleden kot na poti v kuhinjo (in ta družina bi si primerno sobo za klavir lahko celo privoščila). Glasbeni moguli, ki si koncertni klavir postavijo pod 2 visok strop, 3 metre stran od dela dnevne sobe, ki ima 10 metrski strop in neprimerno boljšo akustiko. Še enkrat: BRAVO! ODLIČNO! SUPER! Iskrene čestitke. Potem pa pride na vrsto največji štos. Brody in Brandon imata v OGROMNI hiši svoji sobi. Na posestvu, ki meri 22 akrov (za prevod v primerno površinsko enoto se potrudite sami, ker se meni ne da, lahko pa povem, da za omenjeno površino uporabljajo avtomobile, da pridejo z enega konca na drugega, kjer je tudi olimpijski bazen - sicer ne pravokoten - z vsem potrebnimi dodatki za divje žure) imata dva bratca, posvojenca multimilionarja v sredini 20 let svoji sobi. "Vedno bom živel pri svoji mamici! Samo ena je mama! Mami, saj sem tvoj angelček, a ne da ja, da sem, mami?".
Oddaja me je spravila v krasno voljo. Časopisov danes zjutraj sploh še nisem prebral. Edino, kar še lahko povzamem je to, da z vsem denarjem na tem svetu, si človek brez okusa le-tega ne more kupiti. Isto velja za razum.
J.T.
P.S. Grem po cajtng!
Spet mi je banda poštarska zagrenila začetek dneva, ker ni dostavila časopisov ob dogledni uri...Ob zajtrku namreč zelo rad (nepogrešljivo rad) berem dnevno časopisje, meseca avgusta pa je bil/še vedno je cajtng dostavljen šele okoli pol devete ure in glede na to, da vstajam oko 7, mi je dostavljalna ura pozna! Tako sem se rahlo tečkast s svojim čajem zvalil pred tv in začel apatično šaltati po programih in ustavil sem se na MTV-ju (sicer sem včasih, v srednji šoli, MTV še gledal, sedaj pa le zelo, zelo, zelo redko), kjer so predvajali oddajo "MTV cribbs" (za tiste, ki MTV-ja ama res prav nikoli ne gledate naj povem, da omenjena oddaja prikazuje nepremičnine in avte ameriških zvezdnikov, ki jih rezimirajo lastniki sami).
Nisem tip človeka, ki bi se nenadzorovano in pobebljeno slinil okoli imetja bogatašev, oddaja pa je danes poskrbela, da sem v nov dan stopil nemalo nasmejan. Oddaja ponavadi obdela tri zvezdnike in danes so to bili filmski igralec Rob Schneider (igral je v filmih kot so Deuce Bigalow Male in European Gigolo ter v Home Alone 2), afriško-ameriški pevec in maneken ("Hey, man, I'm Sudanese-American, you f***ing rasist!!!") Tyrese Gibson ter Brody in Brandon, "igralca" v resničnostnem šovu z imenom "Princes of Malibu", v bistvu pa le posvojenca ameriškega glasbenega mogula Davida Fosterja.
Rob Schneider je razkazal svojo hišo, ki je bila zgrajena v času ameriške prohabicije, in bil še posebno navdušen nad skrivno omarico za alkohol, ki je bila vgrajena v lesen opaž dnevne sobe. Hišo ima v rustikalnem slogu, pusto in relativno nezanimivo. Je zbiralec "vintage t-shirts-ov" (hm..., koko se to prevede..."trgatvenih majic"? "Zgodovinskih majic", "klasičnih majic"...Skratka majic ala "The who", "The John and Yoko Ono", "The Beatles", majice z zgodovinskim poreklom...). V svojem hladilniku ima pakirano fastfud hrano za v mikrovalovko za 2 minuti, propadajočo solato neznane starosti in mehiško pivo, ki ga pohvali kot "the pivo" (poba očitno še ni pil pravih piv). Za svojo spalnico je hudomušno in s precej distance razložil, da je to kraj, kjer se VSE dogaja. Rob ima tudi psa (terierja, ki nastopa v reklami za pasjo hrano "Cesar"), majhen bazenček in očitno nobenega avta (ali pa je bil ta del čisto, čisto na začetku, ki sem ga malce zamudil...) Rob je deloval kot fejst dečko.
Na vrsto pride Tyrese Gibson. Ha! Priznam...Nimam pojma kdo bi to bil. O njem sem prebral, da je "L.A. native" (Los Angeleski staroselec), da je maneken, igralec in, da je pevec pocukrano trpečih komadov za zblojene najstnike. Najprej se pohvali s prvim neokusnim lestencem v predsobani...Oblije me mrzel pot. V kuhinji nam predstavi svojega osebnega kuharja, ki mu ravnokar pripravlja zanj špartanski obrok (ker ne vsebuje sira), saj mora ubogi maneken Tyrese izgubiti nekaj kilc zaradi filma, ki ga namerava snemati. Tyrese ima tudi filmsko sobo, kjer mu "big plazma skrin" podpira narisani Atlas, ki pa ga Tyrese s svojimi mišaki ponosno zakrije in mu prevzame mesto držalca "big plazma skrina". V dnevni sobi nam pokaže drug, še bolj grd kristalni lestenec, ki pa visi nad bilijard mizo - jako praktično, Tyrees, jako praktično! Potem s ponosom razkaže spalnico, za katero mora hitro povedati, da tu pa on res veliko seksa, zraven postelje stoji umetelen stol za masažo nog (za katere pravi, da o njih govori kot o rokah..."Okej...Halo? Doktor Freud?"). Popotovanje se konča pri njegovem voznem parku. Tyreesa vozijo v Bently GT Coupe-ju (ker nisem poznavalec avtomobilov, se za detajle omenjenega vozila potrudite sami), za katerega je znano, da je edini bel model tega avta v državi, na feltnah pa je filigramsko vdelano njegovo ime.
Na koncu pa predstavijo še domovanje dveh bratov, s katerima očim ni vedel kaj bi in ju je tako delno zapregel v družinski posel, da posvojenčka ultramilijonarčka ne bi zapadla v slabo družbo. Njuna mati, Linda Thompson (spet ne bi vedel, kdo je to...) je vneta zbirateljica angelov vseh vrst..., en izmed primerkov (visok cca. 3-4 metre) za ograjo, na kakršno ponavadi naletimo ob kapelicah na pokopališčih, krasi predsobo, sicer pa so kipci in slike angelov razmetane po celi bajturini. Mati radi poudarijo, da sta najlepša angela v hiši prav njena sinova Brody in Brandon. Ooooooo!Dnevna soba ima zelo visok strop, tako na oko bi rekel, da ni pod 10 metrov. Na sredini dnevne sobe je popolnoma neokusna sedežna garnitura, ki še ene neprimerne dekoracije ne bi prenesla, saj bi s tem povzročila takojšnjo slepoto obiskovalcev. Povsod okrog sedežne stojijo mize, do zadnjega centimetra polne razne bižuterije, điđimiđijev in neuporabnih okraskov (seveda, vključno z angelci). Cvetka dnevne sobe je velik koncertni klavir, ki pa je modro postavljen v tisti del dnevne sobe, kjer je strop že normalne višine. BRAVO! Mislim, da človeku ni treba biti jedrski fizik ali možganski kirurg, da takšen klavir postavi na sredino prazne sobe in ne v nek neugleden kot na poti v kuhinjo (in ta družina bi si primerno sobo za klavir lahko celo privoščila). Glasbeni moguli, ki si koncertni klavir postavijo pod 2 visok strop, 3 metre stran od dela dnevne sobe, ki ima 10 metrski strop in neprimerno boljšo akustiko. Še enkrat: BRAVO! ODLIČNO! SUPER! Iskrene čestitke. Potem pa pride na vrsto največji štos. Brody in Brandon imata v OGROMNI hiši svoji sobi. Na posestvu, ki meri 22 akrov (za prevod v primerno površinsko enoto se potrudite sami, ker se meni ne da, lahko pa povem, da za omenjeno površino uporabljajo avtomobile, da pridejo z enega konca na drugega, kjer je tudi olimpijski bazen - sicer ne pravokoten - z vsem potrebnimi dodatki za divje žure) imata dva bratca, posvojenca multimilionarja v sredini 20 let svoji sobi. "Vedno bom živel pri svoji mamici! Samo ena je mama! Mami, saj sem tvoj angelček, a ne da ja, da sem, mami?".
Oddaja me je spravila v krasno voljo. Časopisov danes zjutraj sploh še nisem prebral. Edino, kar še lahko povzamem je to, da z vsem denarjem na tem svetu, si človek brez okusa le-tega ne more kupiti. Isto velja za razum.
J.T.
P.S. Grem po cajtng!
Subscribe to:
Posts (Atom)
