Ljubljena supersila

Zadnjič sem bil opomnjen, da s svojim razmišljanjem ne prizanašam preljubi nam Ameriki. Mnja…, no,…Za par sekund sem se zamislil. Po treh do štirih zavojih po gangljičnih sinapsah pa sem ostal pri istem sklepu: “Ja, koga pa naj potem kritiziram?”. Če se že tako silijo biti edina svetovna velesila, potem je to logična posledica, da te ima nekaj sveta rado, večini pa greš pošteno na jetra. In ker sem mnenja, da če ne bentiš čez avtoriteto, postaneš duševno apatičen, rad bentim.

Za časa rimskega imperija je bilo gotovo isto. Naključni pripadniki tedanjega znanega sveta pod rimsko upravo so mastno preklinjali v kleni latinščini. Če pa so bili pripadniki zavojevanega naroda pa še toliko bolj in iz principa npr. v domači galščini. Prebivalcu današnje Indije ni bilo prav nič všeč, ko se je Aleksander Veliki s svojo vojsko šunjal po njegovi hosti in mu plenil slone kot trofeje za svojo dnevno sobo. Ali pa morda prebivalec karibskih otokov, na katerih je pristal Kolumb in si zadovoljno mel roke z mislijo, da je našel Indijo.
„Eeee..., hvala za tele srebrne obeske, nekaj listja zvitega v kvadratno zadevo s kracami, ki jih ne razumem in kup ponošenih cunj...Tule, Krištof, imaš nekaj domačih školjkic, par pobarvanih kamnov in nožič za obdelavo banan, zdaj pa se pospravi nazaj na svoj čoln in se zategni še kam drugam.“, si je mislil vaški poglavica, ko se je Krištof s posadko šopiril v svojem zglancanem oklepu na plaži in v plitvi vodi plašil dnevni ulov rib.

Če komu ni jasno kam merim, naj povem še malce drugače:
Murat je bil nižji uradnik v Bagdadu. Za politiko nikoli ni kaj dosti maral, birokratska služba pa je nudila stalen zaslužek. Ni ravno simpatiziral z enostrankarskim režimom, toda ta mu je zagotavljal zdravstveno zavarovanje in še nekaj socialnih pravic ter ugodnosti. Potem pa se je njegov predsednik odločil, da napade Kuvajt. Muratu to ni bilo najbolj všeč, zato se je začel spraševati, v čemu je hec. Pa mednarodna koalicija z Američani na čelu spremeni okupacijsko iraško vojsko v sončni prah, državi pa nabije sankcije in vojne reparacije. Muratu se zniža plača, količina hrane pojenja, Sadam pa si zgradi še eno vikendico ob Evfratu. Po dobrih 10 letih životarjenja in že kar polglasnega Muratovega preklinjanja v arabskem dialektu, pa se Amerika odloči, da si želi iraške nafte ( pobarvani kamenčki so že dolgo iz mode). Uleti s svojo armado, Muratu pa slučajno pade ena od bomb na hišo, mu pomori pol družine in ga pusti pod milim nebom brez stehe nad glavo. Ameri sicer pravijo, da je to kolateralna škoda, Murat pa misli, da je to navadna svinjarija. Potem okupacijska vojska ostane v njegovi deželi, patruljira naokoli in mu ščije v rože, sonarodnjaki pa se mu raztreljujejo v vrsti za kruh. Nagradno vprašanje:
„Kdo gre Muratu najbolj na jetra?“
A. Sadam Husein
B. Američani
C. Sosedi druge muslimanske ločine z ekstremističnimi nagnenji
D. Švedi

Če bentim čez lokalno situacijo, potem je kriva katerakoli trenutna vlada, saj vsaka lahko deluje bolje, kot to počne (kar je sicer težje, če si moraš z obema rokama hkrati basati žepe z denarjem). Če pa bentim nad „globalno“ situacijo, potem so tudi krivci „globalni“, oz. je kriva Amerika, ker je edina „globalna“ velesila (pred 20 leti bi imel še na izbiro: ZDA ali CCCP) in kot taka bi lahko delovala mnogo, mnogo bolje. Žal pa ji to ne gre dobro od rok, saj ni sposobna niti spodobne reševalne akcije za svoj novi „waterworld“.