Never ending story

Zadnjih nekaj dni spet krožijo novice, da bi utegnili Slovenija in Hrvaška reševati mejni spor z arbitražo. To je že n-tič, da državi omenjata arbitražo kot možno rešitev stalnih “incidentov”, predvsem na morski meji v Piranskem zalivu/Savudrijski vali. Tokrat so govorice o tej možnosti sprožili Hrvati. Zakaj se o temu samo veliko govori, naredi pa popolnoma nič? Zato, ker bi to stalo hrvaških pa tudi naših vrlih politikov precej političnih točk na naslednjih volitvah.

Značilno je, da se obmejni incidenti dogajajo predvsem v predvolilnem času, ko kakšen Podobnik prečka mejo, da bi obiskal dobrega prijatelja Joška Jorasa in skupaj z njim nasadil “lipo sprave”, nanj pa se pri tem “človekoljubnem” dejanju spravi brutalna hrvaška obmejna policija in ga pahne preko ograje, zaradi česar potem Podobnik še 2 meseca nosi opornico za roko in igra ubogo žrtev, in pa poleti, ko zaradi počitnic in manjka pomembnejših političnih vprašanj na dan privlečejo kakšen ribiški incident, v katerem hrvaški ribič potegne na dan svoje “premoženje” in ga kaže kameram ali pa se slovenski ribič pritožuje nad strgano mrežo, ki mu jo je sabotiral zlobni Ivica.

Žal pa tudi arbitraža, v kolikor bi/bo do nje dejansko prišlo, ne nudi idealne rešitve problema, saj so za njeno dejansko izvedbo pravtako potrebni dogovori, ki pa so politiki med Hrvaško in Slovenijo španska vas, za katero niti Španci ne vedo kje pravzaprav je! Dogovori o temu kdo bi bil arbiter, bi lahko trajali tako dolgo, kot sedaj traja urejanje tega vprašanja brez njega. Sploh pa je nekako obveljalo, da bo resni pobudnik za arbitražo apriori “luzer”, saj naj bi takšna pobuda predstavljala politično nezmožnost ali resen manjko idej za urejanje omenjenega problema. Kdo bo potemtakem storil politični samomor? Še en problem (ne glede na njegovo potencialno reševanje) predstavlja kopenska meja med državama, ki seveda tudi ni začrtana. V okviru tega spora se dogajajo hrvaške zaplembe slovenskih rečnih brodov (zaradi domnevno neizpravnega vozila, ki ogroža varnost tistih, ki se z njim prevažajo čez reko) in pa polemike o gradnji mostu čez reko, ki si ga vsaka stran predstavlja drugače in drugje (v resnici je razlike za 50 metrov, Hrvati pa so se že lotili mostu tam, kjer ga mi pač ne bi imeli).

Finta je, da je vprašanje tudi to, ali bi se meja na morju in meja na kopnem obravnavali ločeno ali v paketu. Če se ločeno, bosta za to slejkoprej potrebni dve ločeni arbitraži, ki lahko trajata tudi kakšno desetletje, dve, če pa se bosta obravnavali v paketu pa bo za to potrebno daljše dogovorno obdobje pred samim postopkom arbitraže, kar skupen čas za izvedbo pravtako razvleče na leta, če že ne na desetletja. Morda bodo politiki nalašč obravnavali meji ločeno, da se bosta lahko šlepali na še nerešeno mejo in tako še naprej pridobivali politične točke zmedenega ljudstva.

Zadnji problem (ki ga rada izpostavlja naša vlada) pa predstavlja dejansko upoštevanje razsodbe arbitra. V vsakem primeru bo ena država “zmagala”, druga pa “popušila” in naše skrbi, da bi v primeru hrvaškega popuša ta razsodbo enostavno ignorirala, kot se je to zgodilo že z dogovorom Drnovšek-Račan.

Zrihtajte že to prekleto mejo, ker se mi ne da vsake pol leta brati po dve strani enega in istega abotnega političnega prepucavanja v cajtngu samo na račun predrkavanja med bebavimi in ekscesnimi hrvaškimi ribiči z manjvrednostnim kompleksom in kretenom Jorasom z njegovo lipo.