Panem et circenses

Igralec severnoameriške košarkarske lige (NBA) Kenny Smith iz Houstona (Teksas) je za žrtve orkana Katrina v houstonski dvorani priredil dobrodelno košarkarsko tekmo, v kateri je sodelovalo kar lepo število znanih NBA imen, ki so za žrtve donirali vsak od 10.000 dolarjev navzgor. Bivši NBA zvezdnik Charles Barkley je dal 250.000 dolarjev državi Alabama, z 750.000 dolarji pa pravi, da bo petim prizadetim družinam kupil hiše v Atlanti (kdo ve…, mogoče se bodo prizadete družine spet zbrale na žrebu, ki bo določil dobitnike, tako kot v primeru branja imen žrtev napadov na new yorška dvojčka prejšnji teden). Donirale so tudi multinacionalke, kot so Nike, Johnson & Johnson, Burger king in “arabsko ameriška skupnost”. Dobrodelna tekma je vsekakor lepa gesta, ki pa ni minila brez patriotskih izpadov in opravičevanja (ne)aktivne ameriške vlade. Organizator se je najprej pohvalil, da so tekmo spravili skupaj v 30 urah. Kar je sicer res pohvalno, nikakor pa ni naključje, da se je tekma odigrala prav na dan 11. september, kar pa je po organizatorjevemu nagovoru izkoristil nek „african-american“ škof („Hey, man…, I ain’t no african-american, you rasist! I’m kamerunese-american, bitch!”), ki je vso dvorano pozval k molitvi za žrtve orkana Katrine in za žrtve “najnilevn”. Skratka, ubili so dve muhi na en mah!

Tekmo sta komentirala organizator Kenny Smith in Charles Barkley, ki pa sta se dotaknila tudi politike. Barkley je kategorno izjavil, da je ponosen, da je Američan in, da se sam ne igra “obtoževalne igre” (“the blame game”), kar je letelo na to, da ne bo krivil ameriške vlade za neukrepanje. Povedal je tudi, da je Amerika najboljša država na svetu in, da je to poletje doživel kar dva dogodka, ki sta mu spremenila življenje. Ena je bila seveda Katrina, druga pa obisk ameriških vojakov v Iraku, Dubaju in Kuvajtu. Potem je še enkrat povedal, da je Amerika tanartaboljša država na svetu. Posebno zanimiv pa je bil njegov pogled na funkcijo države. Zanjo je namreč rekel, da ni zato, da bi brezpogojno šolala nacijo, otroke pa pozval, naj ne čakajo na državno pomoč in se lotijo iskanja šolanja in služb sami. Kar je malo spominjalo na tisti slavni pregovor umorjenega ameriškega predsednika Kennedyja, ki je rekel: „Ne sprašujte kaj lahko za vas stori država, vprašajte se, kaj lahko vi storite za državo!“. Organizatorju Kennyju je ušel stavek: „Vsi (Američani) dobijo enake storitve, le odzivni čas je različen“ (za primerjavo je navedel, da če v Harlemu kličeš prvo pomoč, bo prišla kasneje, kot če jo pokličeš sredi Manhattna), ni pa se spuščal v razloge zakaj prihaja do različnega odzivnega časa, kot se Amerika ne spušča v razloge za terorizem. Barkley je ob tem kimal in na koncu prikotalil: „Vsak bi moral biti svoje usode krojač!“.

Še enkrat poudarjam, da je bila humanitarna prireditev dobra ideja, ki bo nedvomno pomagala nekaterim žrtvam orkana, izpeljana pa je bila na populističen način, ki je povzdigoval Ameriko in jo kljub vsem njenim ogromnim „napakam“ še vedno prodajal kot pristne „ameriške sanje“ , spiral nesposobnost z ameriške vlade in dokazoval, da Amerika na žalost temelji na starorimskem načelu „kruha in iger!“.