Ne da, ne ne, temveč drugače!

Ves čas debatiranja okoli novega zakona o RTV Slovenija sem se izogibal temeljnemu razmisleku o stvari, toda danes mi je v roko padel pamflet z naslovom “Za RTVSLO”, ki ga je izdala vladna koalicija (me prav zanima, ali so bili stroški tiska plačani iz strankarskih ali iz državne blagajne, čeprav zarotniško sumim, da je bilo slednje). Pa sem si rekel: “No, pa me res zanima, kaj si misli naš vrli premier, ki ga je slavna doktorica Manca Košir označila za enega od lepših slovenskih moških in s tem spet dokazala, da je oblast za nekatere močan afrodizijak (Joj, kako bi bili lepi šele otroci Mance in Janeza, ti bi zagotovo zmagali na izboru za miss sveta in ne bi bili zgolj miss revije Ona, kot je to uspelo Zverinovi deklici, za katero še sedaj ne vem, kdo je njeni materi doniral genetski material – Ha! Mogoče je pa to dobra ideja za novi slovenski rumeni tisk “Direkt” – “Hči ministra Zvera plod obiska Rolling Stonesov konec sedemdesetih v Zagrebu”).

Pa sem prebral “nagovor predsednika vlade”. Au! Bode! Zakaj naši politiki ne znajo govoriti o stvari, ki je določena za predmet razprave? Zakaj na vprašanje kot je naprimer:
“Zakaj ste za zakon o RTV Slovenija?”, začne povprečen slovenski politik odgovarjati:
“Ko se je Slovenija osamosvojila in smo premagali agresorja in, ko so livade cvetele ob shodu naše stranke, sem opazil, kako so otroci in vnuki naših dedov srečni in, da je življenje lepo…” ali pa jeclja nekaj v skrajno analnem birokratskem džibrišu in se dotika predmeta razprave samo s ključnimi besedami “RTV”, “Slovenija” in “zakon”, ki pa si niso v takšnem medsebojnem odnosu, da bi tvorili razumljiv odgovor.

“Džejdžej” (J.J.) najprej bluzi na zgoraj napisan način dva odstavka, predstavi trenutno delovanje državne televizije kot hardcore komunistični ostanek, ki so ga 15 let pri življenju ohranjale leve stranke, ki pa so itak polne samih starih komunajzerjev (kako rad Džejdžej pozabi svoje članstvo pa tudi visoko angažiranje v bivšem sistemu, mirno bi lahko izdal, poleg knjig “Premiki” in “Okopi”, tudi knjigo “Od mladega skojevca do njihovega predsednika”). Bivšo vlado je obtožil netransparentnega imenovanja članov v nadzorni sveta RTV, ki naj bi temeljil na društvih, ki so z bivšo vlado glajšaltali, in obljubil boljši jutri, če glasujemo ZA. Misel je zaključil spet z obilico obujanja dobrih starih časov osamosvajanja.

Velečislani predsednik OVSE in občasni slovenski zunanji minister, njihova gnada Dr. Dimitrij Rupel je v pamfletu napisal 3 kratke odstavčiče, od katerih sta dva “hoh diplomatsko historično blefiranje” le en odstavek pa je dejansko namenjen predmetu razprave, v katerem pa je izrekel zgodovinski stavek “Lahko bi rekli, da tistega, česar ni v medijih, ni na svetu!”, ki bo šel gotovo v anale svetovnih diplomatskih izrekov, moj prijatelj George Bush pa ga bo uporabil kot osnovo za svojo novo dadaistično skovanko in jo zinil prihodnje leto na otvoritvi 61-ega zasedanja združenih narodov.

Temeljna kamna spotike novega zakona RTV sta imenovanje članov v nadzorni svet RTV in vloga direktorja. Kar se direktorja tiče, mu novi zakon predpisuje več pooblastil na področju televizijskega programa, kar je totalen idiotizem, saj bi moral imeti direktor predvsem menadžerska pooblastila, s katerimi bi vodil RTV kot vsako drugo firmo. Večino članov nadzornega in programskega sveta RTV pa bi po novem imenovali v parlamentu, kar pomeni, da bi jih postavljali po politični liniji, oziroma z večino.
Trenutna kvaliteta programa RTV je v nekaterih redakcijah zadovoljiva ali celo na trenutke dobra, na določenih področjih pa že abotno brezupna, toda menim, da novi zakon tega ne bo spremenil. Preljubi nam premier pozablja, da je RTV javna televizija in ne državna televizija, zato njegov argument, da je vladna koalicija dobila žegenj za vse svoje nore ideje na parlametnarnih volitvah, ne drži vode.

Trenutno stanje pa tudi ne ustreza, saj RTV res netransparentno deluje in ima čedalje večje izgube, da o kvaliteti večine programa niti ne govorimo. 15 let je RTV delovala tako kot deluje še sedaj in mislim, da si lahko vse stranke in socialni partnerji privoščijo malce daljši pomenek o reformi. Referendum pa je očitno tu samo zaradi prelaganja politične odgovornosti na državljane. To se mi ne zdi vprašanje za referendum, temveč za konsenzualni dogovor, saj gre za javni zavod in ne ideološko trobilo katerekoli aktualne vlade.

Zaradi tega razloga bom glasoval PROTI novemu zakonu o RTV Slovenija!