"Little boy" & "Fat man"

Pred nedavnim se je začela jubilejna šestdeseta skupščina Združenih narodov, za katero s(m)o nekateri upali, da bo končno prinesla skupno vsesplošno definicijo pojma „terorizem“ in, da bodo „veliki“ nehali oslovsko trmoglavit pri zavlačevanju z razširitvijo stalnega članstva v Varnostnem svetu ZN. Resolucije o definiciji terorizma ni in ne kaže, da bi kaj kmalu do nje prišlo. Američani so sicer forsirali, da bi se resolucija sprejela, a je bila očitno preveč „ameriška“ za okus ostalih. O razširitvi Varnostnega sveta pa so podali že toliko permutacij različnih možnih novih kombinacij stalnega in nestalnega članstva, da bo že pravi čudež, če se bodo zmenili že samo za končno število članic, ki naj bi po novem zastopale Varnostni svet. Sicer pa se je že tolikokrat izkazalo, da so otvoritve skupščine ZN le oder za nacionalistične izpade nekaterih držav in za mlatenje prazne slame.

Moj prijatelj George W. Bush, voditelj svobodnega sveta in ta jajca, se je zazrl v preostanek svoje „osi zla“, od katere sta ostala še Severna Koreja in Iran, ter ugotovil, da je treba v kot stisniti naslednjega predstavnika bivše trojke, ki ogroža cel svet. Tokrat mu je pri tem pomagala tudi Evropa. Velika Britanija, Nemčija in Francija, ki so se v imenu Evropske unije pogajale s Teheranom o ustavitvi njihovega jedrskega programa, so predložile osnutek resolucije o morebitnih sankcijah Iranu Svetu guvernerjev mednarodne agencije za jedrsko energijo. Od guvernerčkov Evropa (in seveda ZDA) pričakuje, da bodo konsenzualno sprejeli resolucijo, če pa jim to do konca tedna ne uspe, pa gre zadeva na glasovanje pred Varnostni svet. Svet se je spet razdelil, tokrat nekoliko drugače kot v primeru Iraka. ZDA in Evropa sta za, Rusija, Kitajska in neuvrščene države pa proti (trgovske izmenjave med Rusijo, Kitajsko in Iranom pa tudi siceršnji meddržavni odnosi med njimi so pretežno plodni, medtem ko z ZDA in Evropo niso). Če bo prišlo do sankcij Iranu, bi se to utegnilo razumeti kot taktika izčrpavanja, kot so s podobno taktiko izčrpavali Irak dobrih 10 let, le da bodo posledice takšne taktike zagotovile še trdnejšo roko iranske vlade in še srboritejši oprijem okoli svojega jedrskega programa.

Severni Korejci pa se tudi igrajo s potrpljenjem mednarodne skupnosti. Pred kakšnim dnevom so Korejci dejali, da se bodo odpovedali jedrskemu programu in povzročili veselje in rokovanje velikih razsežnosti, danes pa so si „premislili“ in dejali, “Če nam ne priskrbijo jedrskih elektrarn na mehko vodo, lahko ZDA le sanjajo o prekinitvi našega programa. Od tega ne bomo odstopili,…”. Dogovor, ki so ga sprejeli včeraj sicer dopušča možnost, da bi imela Severna Koreja jedrske elektrarne, a samo v primeru, da bodo pod mednarodnim nadzorom in samo, ko bo Severna Koreja prepričala mednarodno skupnost o svojih miroljubnih namenih.

V Švici pa so na referendumu o vstopu v Združene narode (zadnji je bil pred 15-imi leti) z majhno večino dahnili „Oui!“, „Jawohl!“ in „Certo!“ ter se končno pridružili mednarodni skupnosti, katere veliko skupne infrastrukture tako ali tako že leži v Ženevi. Švica je postala 190-a država članica Združenih narodov. Zdaj bo vse drugače! Hura za alpske Hanse z lepimi urami in veliko zlata!