Klinčeva gostinska ponudba ob rečni rivieri

Zadnjič sem bil s prijateljem zmenjen za kofe ob ljubljanski rivi/plaži (veriga lokalčkov ob Ljubljanici). Ker mi je vseeno kje se nehajo mize prejšnjega in kje se začno mize naslednjega lokalčka, sem se parkiral za mizo ob kateri je bil betonski parkplac za bicikle, ker sem z omenjem prevoznim sredstvom tudi prišibal v mesto. Načakal sem se kakšnih 5 minut, da se je kelnerček, ki je po hitri oceni ravno iz srednje šole, prav počasi primajal do mize (lokali so bili popolnjeni do slabe tretjine svojih kapacitet). Z naročenjem še nisem imel težav.

Čez slabih 5 minut se mi je pridružil prijatelj, še čez 3 pa končno tudi kelnerček. Tudi prijatelj prijazno naroči kavo z mlekom in zaprosi za rjav sladkor. Kelnerček si je spet vzel čas, ko pa se je le prikazal, je prijatelj opazil, da je na rjav sladkor pozabil. Na to je kelnerčka prijazno opomnil, mulo pa je trpeče pogledal proti nebu, kot bi iskal nebesno znamenje, ki ga njegovo ljudstvo čaka že milenije in, ki napoveduje skorajšnji prihod apokalipse epskih proporcev, medtem pa še spustil cmokajoč zvokec, kot bi ga odsotnost nebesnega znamenja na nebu vznevoljila do mere, kjer bi pripadniki kelnerske ločine najraje gostom zaračunavali davek, s katerim bi si lahko po napornem kelnerskem tednu privoščili 3 tedenske počitnice na rajskih plažah na drugem koncu sveta. Preden je odšel po tisti klinčev rjav cukr, nama je na mizo položil oba računa (revež je moral za eno mizo izstaviti dva ločena računa, saj je moj prijatelj „neodgovorno“ zamudil par minut) in nonšalantno prikotalil: „Vidva pa tačas seštejta računa in pripravita denar...!“

?????????????????????????????????????????????????????????

„Kaaaaaaaaaaaaaaaaaaj? KAAAAAAAAAAAAAAJ?“

S prijateljem sva par sekund bolščala najprej za kelnerčkom, ki je s hitrimi korakci odpeketal po granitnih tlakovcih in se izgubil med mizami lokalčka, potem pa še en v drugega, kot bi razlog za takšno ignorantsko vedenje kelnerčka iskala v seštevku povprečne razpršenosti obraznih kocin obeh obrazov.

Mulo pride nazaj z eno vrečkico rjavega sladkorja, ga položi na mizo in razočarano ugotovi, da računov nisva seštela, kakor nama je velel. Naveličano je segel po računih, z zamišljenim obrazom in priprtim levim očesom se je ozrl v krošnje dreves nad mizo, kot bi pričakoval od veveric, da mu od boga posredujejo pravilen seštevek računa, ki zahteva poznavanje osnovne aritmetike, potem pa je ustrelil: „860!“ – „Uuuuuuuuuuuuu, je faluuuuuuuuu!“. Ker sva se s prijateljem naveličano pogledala v smislu: „Na, tudi seštevati ne zna!“, se je hitro popravil: „Ne, ne..., 960!“ (veverice na drevesu pa v krohot, zaradi katerega je ena izmed njih padla sosedu v pivo in se zaradi nekontroliranega smeha, reva, utopila). Kot da blamaže do tu ni bilo dovolj, si je mulo mirno dovolil še eno frazico, ki jo ponavadi pričakuješ od klošarja, namreč: „A maš kej drobiža?“ – OHO! A zdaj smo pa že kar prijatelji? Kam pa se je izgubil tisti „vi“ (sicer nisem alergičen, če me človek mojih let ali pa starejši tika, če pa gre za odnos med ekonomskimi strankami pa rad vidim, da se stranke med seboj vikajo ne glede na njihovo starost ali trenutno psihofizično stanje. Bonton, jebiga! Zato ga pa imamo!). Prijatelj je na kelnerčkovo provokacijo odgovoril s ledeno hladnim in suhim, še vedno pa jakostno primernim „NE!“. Tokrat se kelnerček ni ozrl v nebo v pričakovanju posredovanja svojega odrešenika, pač pa se je s stoičnim obrazom s prsti sprehodil po manjših bankovcih svoje denarnice. Toda, zlomka, še predel za kovance ni premogel prav nobene gotovine pod vrednostjo 50 tolarjev. To dejstvo je spet nagrmadilo kožo na njegovem čelu, mozolji pa so bili že na tem, da zapustijo njegovo čelo v upanju na boljši jutri. Prijatelj je povsem mirno čakal drobiž. Kelnerček je z ihto izročil 50 tolarski bankovec in brez „hvala“ nekoliko jezno in s podaljšanimi koraki odšel preklinjat na stranišče.

Včasih mi je žal, da se znam obvladati. Prav prime me v takih primerih, da bi kelnerčka prijel za ovratnik in ga zadegal v bližnjo reko. Klinc pa taka postrežba. Dodati pa moram še to:
V vseh obrečnih lokalčkih koštata laško in union pivo 550 tolarjev, Zlata Ladjica na drugem bregu Ljubljanice (50 metrov zračne črte, ali 150 metrov peš poti) pa ponuja češko pivo Staropramen po 560 tolarjev (torej neprimerno boljše pivo, ki z uvozom košta samo 10 tolarjev več). Naslednjič bom kategorno zahteval knjigo pritožb ali pa šefa lokala, če bo prisoten in ne bo užival plodov suženjskega dela na rajskih otokih na drugem koncu sveta!