Slobo has left the building…

Najprej sem se nameraval razpisati o Slobodanu Miloševiću, vendar bom s stvarjo na hitro opravil in prešel na nekaj drugega…

Torej škoda, da Slobo ni dočakal izida sojenja (ki se je z njegovo smrtjo končalo in izida nikoli niti ne bo) in, da ni odslužil kazni, ki bi mu nedvomno pripadala. Druga neprijetna okoliščina je, da se je Slobo že od vsega začetka rogal sodišču, ki je prevečkrat izpadlo kot kup nesposobnih dinozaverskih birokratov, ki ni sposoben nabrati dovolj dokaznega gradiva in v doglednem času opraviti s sojenjem. Na splošno je glavni problem “diktatorčkov” v tem, da se jih le redko dobi v roke in to nas pripelje do zadnje točke – katarze. Ta je zgodovinsko gledano sila pomembna. Delna katarza je sicer v tem, da je Slobota pobralo, a po odzivih trpinčenih balkanskih narodov je jasno tudi to, da jim ni prav, da Slobota niso dejansko obsodili in, da tega ne bo počela le „zgodovina“.

Prehajam na nekaj drugega...

V včerajšnji oddaji RTV Slovenija Studio City so se med drugim pogovarjali tudi o politični satiri in njenemu stanju v slovenski družbi. Jasnovidno so ugotovili, da te v bistvu sploh ni, če pa se že nekaj dojema kot „politična satira“ (npr. Hribarjev Hri-bar), pa je ta na žalost še vedno bedna. Najbrž vsi pomnite politično satirično tiskovino Pavlihova praktika...Ne bom rekel, da je ta objavljala vrhunsko politično satiro, bom pa izpostavil to, da je v prejšnjem režimu dejansko obstajala politično satirična tiskovina, v svobodni in demokratični Sloveniji pa te ne premoremo. V bivšem režimu in v bivši skupni domovini je postala legendarna tudi televizijska politična satira „Top lista nadrealista“, v kateri se niso prav nič šparali pa se jim ni nič zgodilo. Tudi njihovi uredniki so obdržali svoje stolčke. Škoda, da ni več TV Popra, saj je bil ta v svojih „zlatih časih“ res dobra politična satira...Potem se je izpel...Zdaj pa ga ni več...Hri-bar se sicer trudi, a ostaja podpovprečen...Najbolj pa se mi zdi pomilovanja vreden poskus sinhroniziranja posnetkov, ki so jih dobili iz državnega zbora...Zadeva nima vsebine, kaj šele satirične pikrosti, ki na splošno Hri-barju akutno primankuje. Časopisne karikature so praktično edini predstavniki politične satire, ki jih Slovenija premore. Sicer pa se ob trenutni politični kulturi oblastnikov zna zgoditi marsikaj...Predstavljajte si, da bi novinarka ministra Drobniča, namesto z vprašanjem o govoricah glede njegove razrešitve, na katero je minister zadnjič nasilno odreagiral, napadla z vprašanjem tipa: „Ali je res, da vsi desničarji nosite črne nogavice..., razen ob nedeljah za k maši, ko nosite bele nogavice na črne mokasine, da bi se s tem lažje pomešali med lokalne sladoledarje in cigane v Grosuplju?“. Saj bi jo nasilni minister ob pomanjkanju smisla za humor s čevljem potolkel do kome! Slovenci se neradi smejijo sami sebi, kar je žalostno. Če pa Slovenec vlada, potem se sam sebi smeji še toliko manj.

Česa se bojijo ustvarjalci, česa oblastniki in zakaj posledično ni politične satire, za katero je v Sloveniji ogromno materiala in, ki jo nujno potrebujemo? No cohones! Nada!