Hepatitis za 200 dolarjev

Zakaj je neandertalček Grung s kameno sekirico razčesnil črepinjo neandertalčku Trongu? Zato, ker se je neandertalček Trong neprestano igral z živci neandertalčka Grunga. In na podoben način se je skozi zgodovino Zemlje razvijala komunikacija med različnimi opičnjaki, vključno s homo sapiensom. Ko pa sta v igro vstopila koncept privatne lastnine in pa seveda gnar, se je tolerančni prag opičnjakov dvignil, ali pa povsem izginil. Da pa trenutna pisarija ne bo postala antropološka teoretska izdrkancija, bom prešel na stvar. Namreč na MTV-ju obstaja neka oddaja, v kateri kupujejo opičnjake. Primer:

Lepotec v zgodnjih dvajsetih z mikrofončkom uleti med zbrano množico ljudi na poljubni lokaciji (npr. v študentsko naselje) in z bebavim nasmehom obelodani, da ponuja 50 dolarjev za lunatika, ki bo skozi ukrivljeno slamico spil x požirkov vode iz bližnje obcestne luže. Publika z glasnim neodobravanjem zavrne bedno ponudbo in kremži frise ob misli na takšno dejanje. Lepotinko koketno dvigne nagrado na 100 dolarjev. Jakost odziva publike je že nekoli tišji, obrazne mišice niso več tako zategnjene v izraz popolnega gnusa. Lepotec se zavrti na petah, premeri rajo in iz žepa potegne še en 100 dolarski bankovec! Nagrada znaša 200 dolarjev, večini nabranih opičnjakov se preko ksihta izriše velik vprašaj, lepotec privzdigne obrv in iz gruče plane predenj zagnan mladenič, ki je pripravljen izvršiti dejanje za 200 zelencev. Publika začne skandirati, lepotinko se spremeni v “cheerleaderko” in s togim glasom profesorja ekonomije prostovoljcu vbija v glavo slogane z liberal kapitalistično vsebino, tipa: “200 čukov, stari! To ni hec! Denar dobiš na roko! Takoj! Hiter zaslužek! Mala malica!”, pri čemur oba popolnoma pozabita na prastaro ekonomsko “uzrečico”, ki pravi, da ni zastonj kosila. Opičnjak začne skozi spiralasto slamico vleči vodo iz obcestne luže, kamera sledi vsem zavojem ukrivljene slamice vse do ust opičnjaka, ki se ob stiku s postano vodo skremžijo, grlo se upre, oči se zasolzijo in vratne mišice kažejo interes po bruhalnih krčih. Toda opičnjak je vztrajen. Požirek, dva, publika nori, opičnjak skoraj bruhne, toda to ga ne odvrne od nadaljevanja vsesavanja tiste člobodre. 200 dolarjev je 200 dolarjev in ta denar sicer na koncu samotorture tudi spravi v žep, kakšno ceno pa je opičnjak plačal za plačano pijačo, pa MTV ne pove. Sicer v oddaji obstajajo tudi povsem sprejemljivi izzivi, toda taki, kot je zgoraj opisani, se mi zdijo popolnoma primitivni, saj konec koncev namerno škodujejo soljudem na podlagi njihovega pomanjkanja zdrave pameti ali neizmernega pohlepa.

Grungu in Trongu pa se bolj približamo z oddajo, katere koncept je preverjanje človeške potrpežljivosti, ki je brez finančne vzpodbude ponavadi jako kratka. Primer:

Nič hudega sluteči osebek pride do frizerja na običajno striženje las, frizer pa se iz osebka dela norca, mu ostrimi škarjami ne vceplja zaupanja, se pači, skratka striže lase na zelo neobičajen način. Seveda se osebek čudi in premišljuje kaj bi storil, medtem pa v levem spodnjem kotu šopa štoparica. Če osebek ne znori v 10 minutah, pobere neko denarno nagrado (mislim, da spet okoli 200 dolarjev), če pa se mu strga, pa ne dobi nič in izpade kot totalen netolerantnež v očeh gledalcev. Moram priznati, da bi frizerja, ki bi mi že petič skoraj odrezal uho, mirno dvakrat okrog ušes. Tudi računalničarja, ki bi mi razložil, da mi je med menjavo cd pekača po nesreči zbrisal celoten trdi disk, bi za ušesa peljal pred njegovega šefa, kjer bi oba naučil kozjih molitvic.

Za razliko od oddaj ala “Jackass”, “Viva la Bam”, “Wild boys” in podobnih, kjer izvajaci za denar škodijo sami sebi, sta zgoraj opisani oddaji po mojem mnenju primer izkoriščanja preprostih (bebavih ali pogoltnih) duš.