Asociacija in duhamorno naključje

Včeraj sem prebral blog prijatelja Jožeta (Jocohud), ki je s svojo drago ravno vstopil v t.i. “zaključno” fazo preseljevanja v novo domovanje. Ko se človek seli, se mu kaj kmalu zvrsti kup nepotrebnih problemov, ki se vrinejo samo zaradi nesposobnosti ali neprizadevnosti različnih obrtnikov in/ali trgovin. Vedno prisotne neprijetne preseljevalne in opremljevalne peripetije večini poženejo kri po žilah, moji glavi pa priskrbijo učinek ekonom lonca tik pred piskom pare. In bilo jih je mnogo! S punco Tanjo sva se namreč letošnjega marca preselila v novo domovanje in zato Jožeta še kako dobro razumem.

Asociacijo v naslovu sem torej pojasnil in to nas privede do duhamornega naključja. Ob prevzemu spalnične omare marca meseca, sva dobila 6 kotnih polic namesto navadnih polic in “T”- elementa. Padla je pritožba in minil je dober mesec. Zanimivo je bilo tudi to, da je bil na paketu z napačnimi policami napisan priimek človeka, kateremu je bil očitno namenjen in, da sva to Rutarju tudi omenila skupaj z domnevo, da ima mogoče prav ta človek najine prave police, a na najin komentar ni imel nihče nič za povedati. Rutar ni kazal interesa za prevzem paketa, ki ga je očitno čakal nekdo drug in, ki je bil tudi prav gotovo besen kot ris. Če pa so v Rutarju mislili, da jim bom sam na lastne stroške dostavljal nekaj, kar je zaradi njihove šlamparije pristalo v mojih rokah, v resnici pa pripada nekomu drugemu, pa se bridko motijo. Isto si je gotovo mislil človek, ki je dobil najine police z jasnimi podatki pravega prejemnika in prav nič mu ne zamerim. Ker na vse skupaj ni bilo nobenega bistvenega odziva, razen standardnega “Bomo uredili, gospod!”, sva po dveh mesecih začela najedati, češ “Kje so preklete police?”. Naslednji mesec sva dobila klic, da so manjkajoči deli vendarle prispeli in, da jih lahko prevzameva. Ne samo to, da me je odnos “Zdaj so police tle, pridi jih iskat!” spravil v zelo pasje razpoloženje, tudi brzina njihovega odziva me je tako razdražila, da nisem šel po police vsaj še en mesec. Ko sem se na prevzemnem terminalu nekega popoldneva končno prikazal, mi je dečko za šalterjem razložil, da se jim je sesul računalniški sistem in, da mi ne more pomagati, ker se mu niti pod razno ne sanja, v katerem delu ogromnega skladišča je majhen paketek s parimi policami in enim “T” – elementom.

“Me boste poklicali, ko boste spravili računalniški sistem spet na noge?”, sem zganjal optimista
“Seveda! Če pa ne, pa nas pokličite vi!”, mi je prijazno dejal dečko za šalterjem

Ni se mi dalo prerekati, da je to, da me obvesti o možnosti prevzema reklamirane in že plačane robe njegova dolžnost, ne pa moj problem. V naslednjih dveh dneh sistema niso vzpostavili, po tretjem dnevu pa sem se naveličal poslušanja klaviaturnih izdrkancij zimzelenega Richarda Claydermana med čakanjem na pristojno osebje, minilo pa je še par mesecev.

Pred enim mesecem so se iz Rutarja spet oglasili, tokrat z “Vaše police so tu že celo večnost, zakaj jih vendar ne prevzamete?”. Mine še en mesec. Danes pa moja draga pokliče Rutarjev prevzemni terminal in prosi, če lahko odprejo paket in preverijo, če so v njem res pravi deli.
“Emmm,…gospa…, tuki je en “Eck element boden”, saj je to dno kotne omare, ne?”
“Da…, to kar ste ravnokar prebrali JE dno kotne omare…, mi pa ne potrebujemo prekletega “eck element boden”, temveč par polic in klinčev “T” – element!”
“Emm…, aja? No…Vse bomo uredili, gospa…, mogoče že prihodnji teden…”

AJA!?? A prihodnji teden, al kaj? Kaj to pomeni, da je jutri že sreda in, da skladišče v Avstriji ne dela, kar pomeni, da bo skladišče v Avstriji izvedelo o napaki v četrtek popoldan, ko pa itak noben več ne dela, ker se vsi pripravljajo na težko pričakovani petek, ko pa SPLOH noben nič več ne dela? Tako mine vikend s ponedeljkom, ko se vsi še bolj ali manj ogrevajo za nov delavni teden, v torek popoldan nekdo v Avstriji opazi pritožbo in jo da na kup k ostalim pritožbam, ki se jih obdeluje enkrat tedensko in sicer ob torkih dopoldan. Mine še en teden. Pritožba se obravnava in nalog za napotitev pravih delov se da na kupček v četrtek popoldan, naloge pa se zbira le vsake 14 dni in to ob sredah popoldan. Ker pa so vmes še prazniki, se celotna birokratska veriga premakne še za deset dni. Ko nalogi pridejo v skladišče, jih na dan obravnavajo le 20, vseh nalogov pa je nekaj sto. Nalog pade v roke delavcu, ki ima v petek dopoldan za seboj že nekaj petkovih pirčov, zato nalog pozabi v skladišču, ki pa ga naslednjo sredo najde nadzornik, ki zaradi delavčeve malomarnosti tega odpusti. Dobava manjkajočih polic se dodatno zavleče, ker morajo vso birokracijo in naročila prestaviti z odpuščenega na svežega delavca, ki pa potrebuje en mesec, da se dobro ulaufa v novo službo. Ker se je novinec tako gnal, so ga kolegi skušali umiriti s tem, da so mu, ko ni bil pozoren, zamenjali pakete na vozičku. In tako nam pri Rutarju obelodanijo, da nas čaka “Eck element boden”!

Za konec naj povem, da samo s časom postanejo tovrstne zgodbe prekleto zabavne, v trenutku odvijanja pa so za ponoret! T.i. “Zaključna” faza preseljevanja je samo mit, saj ne obstaja…

P.S. Z vami sem delil le mojo plat medalje še nedokončanih dogodivščin s policami iz Rutarja, drugo plat pa pozna moja boljša polovica, kateri vsaka čast za jeklene živce med skupnim preseljevanjem.