Volk v ovčji koži

“Jelkota za precednika!” je izglasovala opozicijska stranka Liberalne demokracije (LDS) in bivši premier Rop je le še podočnjakasta zgodovina. Jelka Kacina cenim le po vlogi, ki jo je odigral med slovensko osamosvojitveno vojno. Menim, da je odlično peljal medijsko vojno, ki je ravno na koncu ’80 in začetku ’90 let dvajsetega stoletja začela dobivati nove razsežnosti. Ameriška novičarska televizija CNN se je globalno uveljavila s pokrivanjem osvoboditve Kuvajta v začetku ’90 v živo, sledile pa so še balkanske vojne. Jelko Kacin je med slovensko deset dnevno vojno vsakodnevno vodil novinarske konference, s katerimi je o poteku slovenske vojne za neodvisnost obveščal tako slovensko kot tudi “svetovno” javnost. Kacin je bil samozavesten, po potrebi odrezav in avtoritativen obveščevalec, ki je odločnost prenašal tudi na svojo publiko.

Jelko Kacin ima precej pestro, čeprav nekoliko “zakulisno” politično življenje. Bil je soustanovitelj Slovenske tiskovne agencije, med leti 1994 in 1997 je bil minister za obrambo, potem pa je svoje politično delovanje nadaljeval v mednarodnem prostoru. Bil je tudi član Odbora za obrambo, član Komisije za evropske zadeve, predsednik Nacionalne skupine Interparlamentarne unije in član delegacije Državnega zbora v Svetu Evrope. V letu 2003 je bil imenovan za člana Konvencije o prihodnosti Evrope in opazovalca v Evropskem parlamentu. Mrzlično je lobiral za vstop Slovenije v N.A.T.O. pakt (mamumu kolaboratorsko).

Kot poslanec in vidni predstavnik LDS-a je Jelko Kacin nastopal pred mediji kot stekel pes. Lajal, bil slikovito kritičen, aroganten...Toda samo spomnite se sedaj bivšega predsednika LDS, Toneta Ropa. Še kot finančni minister je bil kot pitbul na konjskih steroidih, s svojimi podočnjaki do kolen in zaspanim pogledom pa je zbujal vtis, da bo zdaj zdaj dobil krvave oči in naskočil prvega političnega nasprotnika, ostalim pa pokradel denarnice. Ko pa je Rop postal premier, pa se je njegovo politično obnašanje popolnoma spremenilo. Rop se je nasmehnil. Rop je izbiral besede. Rop je sam sebi nataknil ketno. Pa poglejte Janeza Janšo. Politični desident, osvoboditelj in junak je vedno črno gledal, pleša pa mu je delovala kot ogledalo slovenski komunistični preteklosti. Ko pa je Džejdžej (J.J.) postal premier, se je nasmehnil. Kar naenkrat je postalo življenje lepo! Džejdžej je doživel politično metamorfozo in postal prijazen, priljuden in všečen pastir ovčic, ki se vsake toliko časa s svojo ekipo odloči prirediti „vrtec na obisku“, s katerim se odpravlja vladajoča garnitura na izlete po slovenskih regijah, kjer pametuje o perspektivah strateškega povezovanja politike in gospodarstva ter razveseljuje preprosto lokalno prebivalstvo s svojo karizmatično navzočnostjo.

Tudi Jelko se je že začel hahljati tja v tri dni. Na prvem intervjuju se je novi predsednik LDS vedel zelo uglajeno. Pazil je na svoje besede in bil dosledno diplomatski. V trenutku se je spremenil iz poblaznelega dingota v času parjenja v umirjenega pudla v zrelih letih. S parimi stavki je kritično obdelal trenutno vlado in napovedal, da bo LDS postala pomembna opozicijska sila..., če ne bo razpadla. Razpad LDS visi v zraku kot Demoklejev meč in utegne se zgoditi, da stranki prereže vrat. Če se bo to zgodilo, bo Džejdžej na oblasti še vsaj dva mandata, kar je jako bedna perspektiva.

Stranke LDS nikoli nisem maral. Ne prej pod Drnovškovo in Ropovo vladavino, ne zdaj, ko jo vodi Jelko Kacin. Janševa SDS je v enoletni vladavini prikazala neverjetno stopnjo nesposobnosti, pri čemer mu je pomagala argentinsko-krščanska hunta NSI in upokojenci, s Karlom Erjavcem s praporom na čelu. Pahorjeva SD se sprašuje, če si je Marxov Kapital napačno razlagala, Jelinčičeva nacionalistična banda pa zbira stare flinte, s katerimi se Pečetov Saško počuti bolj moško.

Celotna slovenska politična scena je v tem trenutku popolnoma zavožena. Sicer dvomim, da je Jelko trenutno sposoben resno dregniti v vladno gnezdo, če pa lahko na naslednjih volitvah ogrozi Janševo ponovno izvolitev, pa ima moj žegen. To še ne pomeni, da bom brezkompromisno volil LDS, če pa ga bo Džejdžej še nadaljna tri leta sral, tako kot ga, in bo LDS edina možna alternativa, pa nič ne obljubim. V tem primeru bi na dan butnil moj machiavelistični alterego, ki bi izbral manjše zlo.