Tedenski pušeljc II.

Že lep čas me ni kakšna tema tako sprovocirala, da bi ji namenil cel gnevniški zapis, zato sledi drugi "tedenski pušeljc” (prvi tedenski pušeljc najdete med zadnjimi objavami)

Danes sem prvič videl nov Madonnin videospot, se pravi njen najnovejši hit! Jajca…in za povrh vsega še ukradena! Že koj na začetku v ušesa udarijo znani ritmi zimzelenega legendarnega benda Abba, vse kar se v videospotu zgodi pa je, da Madonna razkazuje svojo še vedno dobro rit. Madonna je nedvomno ena tistih nesmrtnih svetovnih zvezd, ki ne bo nikoli utonila v pozabo. Ima namreč nenadjebljiv smisel za prilagajanje, kar dokazuje njena dolgoletna kariera, v kateri je stalno podirala sodobne tabuje in gnala glasbeno industrijo naprej v "svetlo" prihodnost. Madonna je bila svoje čase kontraverzna zvezda, ki pa se je z leti pomehkužila kot še toliko drugih “večnih” glasbenih skupin (samo poglejte bend U2, ki je od uporniških in družbeno-kritičnih komadov, tipa “Sunday bloody sunday”, prešel na komade z refrenom “It’s a beautiful day, aaaa-aaaaa….”. Očitno milijoni na bančnih računih korenito spreminjajo svetovne nazore kameleonskih bendov). V bistvu je smešno, koliko malo morajo zvezde s pedigrejem storiti, da so še vedno aktualne. Pred parimi leti je Madonna zalizala Britney Spears in z njo posnela videospot – juhej – počitnice naslednji 2 leti. Potem je posnela nek dokaj kritičen videospot, ki pa ga je “morala” cenzurirati zaradi zaradi ročne bombe v naročju lika ameriškega predsednika – nastal je videospot, v katerem Madonna koraka in poje pred menjajočimi se zastavami držav v ozadju. Tokrat pa se ji očitno ni dalo skoraj nič, zato je napisala čisto povprečen tekst, sunila Abbin sempl in malo poparadirala svojo zadnjico – uspeh zagotovljen! (v televizijskem dnevniku sem še slišal, da mora baje Madonna včasih dobiti tudi protibolečinsko injekcijo, da sploh lahko razmetava svoje 47-letne boke naokoli)

Takšne poteze so posledica znanega sindroma, zaradi katerega se izdelki (pri)znanih apriori označijo za vrhunske izdelke. Hec je namreč v tem, da če bi se pojavila dva umetnika, Picasso in pa nek neznan aberveznik, ki bi oba prinesla popolnoma enako umetniško remek delo, zrisano le s parimi abstraktnimi črtami, bi Picasso za tiste ušive abstraktne črte pograbil milijone in bi se taiste preklete abstrakne črte po božje častilo, neznanemu abervezniku pa bi se vsi skupaj le pošteno nasmejali in mu z uničujočimi kritikami ubili voljo do življenja. Enako je v šoubiznisu. Če bi neka anonimka z dobro ritjo posnela popolnoma enak videospot, kot ga je Madonna, se ne bi uvrstila niti med prvih 10 na lestvici najboljših pop komadov nekega brezveznega ameriškega mesteca, pozabljenega v gorah Nebraske, Abba pa bi jo tožila za vse kar bi punčara imela v lasti, ker pa je tak videospot posnela THE Madonna, pa je to avtomatsko hit, ki se bo zdaj vrtel naslednjih nekaj mesecev do nezavesti.

Že v prejšnjem tedenskem pušeljcu (ki ga, kot sem na začetku omenil, najdete med zadnjimi objavami) sem se pritožil nad nenadno pretirano aktivnostjo slovenskega predsednika, ki ga serje na mednarodno politični sceni in predsedniku OVSE, intelektualcu, doktorju, literatu, ubermenschu in slovenskemu zunanjemu ministru Dimitriju Ruplu greni življenje. Kljub splošnemu in očitnemu nestrinjanju z Drnovškovim velikim načrtom za Kosovo, le-ta še vedno trmasto vztraja in se trudi dejansko sforsirati svojo “rešitev”, ki bo odnose na Kosovu znatno poslabšala ter postavila nevaren precedan za urejevanje vprašanj o neodvisnosti za nekatere balkanske pokrajine bivše Jugoslavije, v katerih se že sedaj pojavljajo secesionistične ideje (Vojvodina, Črna Gora, Bosna in Hercegovina). Najbolj pa Drnovšku zamerim to, da sem moral dati prav Dimitriju Ruplu, ki je opozoril na dvotirnost slovenske zunanje politike.

Izraelska laburistična stranka je dobila po 60 letih novo vodstvo. Šimon Peres, potomec poljskih priseljencev, dobitnik Nobelove nagrade za mir (po mojem mnenju je ni zaslužil niti slučajno), ki je (bil) omniprezentna politična figura tako v Izraelu, kot tudi v mednarodnem prostoru, je bil zamenjan z Amirjem Perecom, maroškim judom arabskega porekla. Moram priznati, da me je to nemalo osupnilo…Danes pa je po Perecovih napovedih laburistična stranka dejansko izstopila iz vladne koalicije pod vodstvom stranke Likud z Arielom Šaronom na čelu in s tem odprla možnost za predčasne parlamentarne volitve marca 2006. Amir Perec je dejal, da je njegov cilj postati prvi “orientalski” (sic!) jud na mestu ministrskega predsednika Izraela.

Slovenska stranka mladih je zagrozila, da bi rada izvedla referendum o protikorupcijski komisiji, ki bi jo rada Janševa koalicija ukinila. Kaj je s temi prekletimi referendumi na Slovenskem? Včasih kar težko verjamem koliko nepotrebnih referendumov se je pri nas že izvedlo, po mojem mnenju pa je le kakšna četrtina spornih vprašanj bila dejansko upravičena do referenduma (npr. referendum o neodvisnosti ali pa za vstop v EU in N.A.T.O.). Le spomnite se referenduma o železnicah ali pa o obratovalnem času trgovin, da referendumu o zakonu RTV niti ne govorim. To niso vprašanja za referendum, pač pa morajo biti njihove rešitve dosežene preko dogovora socialnih partnerjev. Kolikor vem, stane povprečen vsedržavni referendum okoli 600 milijonov tolarjev…, zanimiva bi bila raziskava, ki bi pokazala, kako bi lahko veliko bolj gospodarno porazdelili denar od nepotrebnih referendumov.