Tuesday, December 26, 2006
Đingl belz, đingl belz…
Pred kratkim se je v visoki starosti stegnil Augusto Pinochet, dolgoletni diktator Čila. Stari se je ognil sodišču in obsodbi... Sicer je fasal nek hišni pripor in bil obsojen zaradi utaje davkov, a to slednje je bila le še jagoda na vrhu smetane sahar tortice, sestavljene iz mučenja državljanov, pobijanja političnih nasprotnikov in disidentov kar tako, kratenja človekovih pravic in ostalega šodra, ki se ga poslužujejo pravi diktatorčki...
Za veliko presenečenje pa se je stegnil tudi Turkmenbaši – diktator Turkmenistana, ki si je postavljal zlate kipe, poimenoval mesece po sebi in po svoji žlahti, izdal knjižico svojih bolnih citatov, ki so bili zakonsko dani vštric Koranu, in gojil bolj sofisticiran kult osebnosti, kot to počne Kim Jong–Il iz Severne Koreje... In zakaj se mi zdi Turkmenbašijev izteg presenetljiv? Ker je bil še precej mlad za diktatorja... Le 66 let...
Včeraj pa je na žalost preminul James Brown! Damn, nigger...! Najbrž bi živel dlje, če ne bi tolku mamile jedu... James je bil v mladih letih boksar, nakar je zavil v glasbene vode in bil odgovoren za izum funk glasbe (imenovali pa so ga tudi "boter soula"). Stari je bil totalen car in svaka mu čast... Od sedaj bo v peklu veselo (James je zihr prodal dušo v zameno za funk)
In, ker smo že ravno v tako revizionarskem času leta, bom tudi sam za konec še malce na kratko povzel LETO PSA, ki se izteka:
Januar (22.) – Kobe Bryant iz NBA ekipe L.A. Lakers natrese nasprotniku 81 točk (Kobe je navaden soler!)
Februar (11.) – Ameriški podpredsednik Dick Cheney „po nesreči“ ustreli v fris svojega prijatelja in odvetnika med lovom na nekem teksaškem ranču (žrtev preživi, Dicku pa se incident sploh ne pozna).
Marec (11.) – Na oni svet odpotuje Slobodan Milošević (seveda pred obsodbo, kot se za diktatorje spodobi)
April (10.) – Romano Prodi na italijanskih parlamentarnih volitvah nabriše dotedanjega premiera Silvia Berlusconija in s tem konča vladanje medijskega diktatorja, ki je z močno desnico vodil najdlje stoječo italijansko vlado po drugi svetovni vojni (Silvio je pri svojih 70 že napovedal povratek na oblast… Itak…)
Maj (20.) – Na Evroviziji zmagajo finski čudaki (Slovenci razočarani, predvsem pa SPET opeharjeni…)
Junij (3.) – Črna Gora razglasi neodvisnost (“Ko to kaže, ko to laže, Srbija je mala…? Nije mala, nije mala ima dva hektara…!”)
Julij (31.) – Fidel Castro začasno prepusti vodenje Kube svojemu nekoliko mlajšemu bratcu (ugibanja o dejanskem stanju najdlje vladajočega diktatorja na tem svetu se začno)
Avgust (14.) – Po mesecu dni se konča druga Izraelsko – Libanonska vojna (Libanon je spet pahnjen za 30 let v preteklost, Izrael pa vseeno ni dobil nazaj ugrabljenih soldatov, zaradi katerih naj bi se vojna baje začela)
September (3.) – Upokoji se teniška legenda Andre Agassi (frizerji razočarani in vidno objokani)
Oktober (9.) – Severna Koreja se hvalisa pred svetom, da je testirala svojo prvo jedrsko bombo (Kao…)
November (29.) – Po skoraj 50 letih apartheida, Južna Afrika legalizira poroke med istospolnimi partnerji (svašta…)
December (3.) – Hugo Chaves je ponovno izvoljen za predsednika Venezuele (Po Fidelu Hugo)
Srečno in zdravo leto vepra! Zdaj pa fešta:
“I feel good! Ta – nana – nana – nana!“
Za veliko presenečenje pa se je stegnil tudi Turkmenbaši – diktator Turkmenistana, ki si je postavljal zlate kipe, poimenoval mesece po sebi in po svoji žlahti, izdal knjižico svojih bolnih citatov, ki so bili zakonsko dani vštric Koranu, in gojil bolj sofisticiran kult osebnosti, kot to počne Kim Jong–Il iz Severne Koreje... In zakaj se mi zdi Turkmenbašijev izteg presenetljiv? Ker je bil še precej mlad za diktatorja... Le 66 let...
Včeraj pa je na žalost preminul James Brown! Damn, nigger...! Najbrž bi živel dlje, če ne bi tolku mamile jedu... James je bil v mladih letih boksar, nakar je zavil v glasbene vode in bil odgovoren za izum funk glasbe (imenovali pa so ga tudi "boter soula"). Stari je bil totalen car in svaka mu čast... Od sedaj bo v peklu veselo (James je zihr prodal dušo v zameno za funk)
In, ker smo že ravno v tako revizionarskem času leta, bom tudi sam za konec še malce na kratko povzel LETO PSA, ki se izteka:
Januar (22.) – Kobe Bryant iz NBA ekipe L.A. Lakers natrese nasprotniku 81 točk (Kobe je navaden soler!)
Februar (11.) – Ameriški podpredsednik Dick Cheney „po nesreči“ ustreli v fris svojega prijatelja in odvetnika med lovom na nekem teksaškem ranču (žrtev preživi, Dicku pa se incident sploh ne pozna).
Marec (11.) – Na oni svet odpotuje Slobodan Milošević (seveda pred obsodbo, kot se za diktatorje spodobi)
April (10.) – Romano Prodi na italijanskih parlamentarnih volitvah nabriše dotedanjega premiera Silvia Berlusconija in s tem konča vladanje medijskega diktatorja, ki je z močno desnico vodil najdlje stoječo italijansko vlado po drugi svetovni vojni (Silvio je pri svojih 70 že napovedal povratek na oblast… Itak…)
Maj (20.) – Na Evroviziji zmagajo finski čudaki (Slovenci razočarani, predvsem pa SPET opeharjeni…)
Junij (3.) – Črna Gora razglasi neodvisnost (“Ko to kaže, ko to laže, Srbija je mala…? Nije mala, nije mala ima dva hektara…!”)
Julij (31.) – Fidel Castro začasno prepusti vodenje Kube svojemu nekoliko mlajšemu bratcu (ugibanja o dejanskem stanju najdlje vladajočega diktatorja na tem svetu se začno)
Avgust (14.) – Po mesecu dni se konča druga Izraelsko – Libanonska vojna (Libanon je spet pahnjen za 30 let v preteklost, Izrael pa vseeno ni dobil nazaj ugrabljenih soldatov, zaradi katerih naj bi se vojna baje začela)
September (3.) – Upokoji se teniška legenda Andre Agassi (frizerji razočarani in vidno objokani)
Oktober (9.) – Severna Koreja se hvalisa pred svetom, da je testirala svojo prvo jedrsko bombo (Kao…)
November (29.) – Po skoraj 50 letih apartheida, Južna Afrika legalizira poroke med istospolnimi partnerji (svašta…)
December (3.) – Hugo Chaves je ponovno izvoljen za predsednika Venezuele (Po Fidelu Hugo)
Srečno in zdravo leto vepra! Zdaj pa fešta:
“I feel good! Ta – nana – nana – nana!“
Saturday, December 09, 2006
Kultura bivanja
Pred časom sem v gnevniškem zapisu pisal o slovenskem “narodnem karakterju” in, da je ta pošteno na psu. Seveda so sledili ugovori, predvsem glede termina “narodni karakter”, češ da kaj takega ne obstaja. Ker ima sledeči gnevniški zapis podobno vsebino in, ker bi rad, da ima vsebina prednost pred lovljenjem okoli terminologije, bi politično oporečni termin “narodni karakter” poljudno preimenoval v “kulturo bivanja” oz. v primeru Slovenije v “nekulturo sobivanja”.
Aroganca in občutek “posebnosti” posameznikov je v Sloveniji zaskrbljujoče pogost pojav. Pogosto se omenjena pojava zamenjujeta s posameznikovo samozavestjo, vendar med njimi nikakor ni enačaja.
Nikoli ne bom pozabil kratkega dialoga z bivšim sodelavcem, ki je lastnik ogromnega terenskega vozila (ja, okej, priznam, jeepi in s.u.v. vozila se mi ne dopadejo, a v tem primeru igrajo zgolj vlogo statista).
Janez: “Ti, pa ti ni zoprno, ko greš s tako velikim in okornim vozilom v mesto. Pa saj nimaš kje parkirati…”
Bivši sodelavec: “Kako to misliš… Jaz lahko parkiram kjerkoli…”
AHA! Opazite občutek “posebnosti” posameznika? – “Jaz lahko parkiram kjerkoli!” (torej tudi na mestih, kamor z običajnim vozilom ne prideš, ne da bi ga poškodoval – torej preko visokih robnikov na pločnike ipd.)
Seveda pa ima ta mentaliteta obilico implikacij. V zadnjem tednu sem naletel na naslednje tri:
1. V petek sem se iz službe odpravil proti avtobusni postaji in moral sem prečkati cesto. S parimi pešci smo počakali na zeleno luč in nato krenili proti drugi strani ceste. Po parih korakih smo zaslišali oglušujoče škripanje avtomobilskih gum. Nagonsko smo se vsi ustavili in pred nami se je po kratkem zanašanju z obilico dima sredi zebre zaustavil osebni avtomobil. Glede na zavorno pot je avto šibal vsaj 90 km/h in je očitno želel šibniti skozi rumeno luč, ki pa jo je zgrešil za vsaj 2 sekundi. Seveda smo podivjanega voznika pešci družno zelo grdo pogledali, saj bi kakšnega, ki bi imel bolj prožen korak, mirno nasadil. In kaj je bil odziv voznika? Opravičilo? Jok! Namrščil je obrvi in arogantno zmajal z glavo v smislu: “Prokleti idioti, mar niste videli, da sem imel notri 90 km/h???? Še dobro, da imam reflekse mungota, saj bi lahko koga še ubil.” Nato pa je gladko z glasnim speljevalnim ozvočenjem odbrzel preko rdeče. Pešci smo nekoliko pospešili korak, da smo prečali cesto, preden se nam pokaže rdeča luč in nas kakšen neučakan manijak zbije izza hrbta.
2. Prejšnjo soboto sva bila z drago v trgovini in po navadi nakupujeva za cel teden naprej, kar pomeni, da je voziček relativno poln. No in prideva do blagajne, jaz začnem zlagati zalogo na tekoči trak, izza hrbta pa zaslišim zdolgočasen vzdih. Ozrem se preko ramena in za sabo vidim naveličano mladenko z enim sokom in štruco kruha, kako z očmi zavija proti stvarniku v smislu: “A ta kreten pred mano ne vidi, da imam samo dve stvari? Lahko bi me spustil naprej…”. Seveda, se strinjam, lahko bi jo spustil naprej… A zato je potrebna kakšna beseda. Čeprav sta se najina pogleda srečala, ni pupa rekla nič. Kadarkoli me kdo s parimi artikli vpraša, če bi ga lahko spustil naprej, ga vedno spustim. Če bi se dekle samo blago nasmehnilo, bi jo spustil, ker pa me je srepeče motrila in molče zahtevala, da jo spustim, pa tega niti pod razno nisem storil. Kadar kakšna primadona z vzdihi in nervoznim prestopanjem ter včasih tudi s pokroviteljskim komentiranjem od mene arogantno izsiljuje prednost, je na opisani način nikoli ne bo dobila (razen seveda, če ne bi skušala z nasiljem vseeno izsiliti nezasluženo prednost, a to je druga zgodba).
3. Danes pa sem šel po priporočeno pošto. Pred mano so bili 4 ljudje. Tisti, ki je bil na okenčku, je mirno pisal naslove na 3 kuverte, pregledoval ali ima vse v njih, lepil nekakšne nalepkice in to vse kot zadet polž na apaurinu, ostali pa smo ga čakali ko ene mone. Kaj, ko bi se tak egocentrik umaknil na stran in tam potem mirno pisal naslove in se še naprej obotavljal kot bolan srat. NE! Vsi ga bomo čakali, medtem ko bo on prav počasi opravil svojo namero. In ko je po 10 minutah le opravil, ni gospodični za pultom rekel ne “hvala” in ne “nasvidenje” – je pač prepomemben, da bi uporabljal osnovne nauke bontona.
In ko ljudje opažajo podobne izpade egomanijakov, si rečejo: “Če pa drugi to lahko počno, bom pa še jaz…” in začaran krog je sklenjen, slovenski klub egomanijakov pa se vztrajno polni s čedalje več ponosnimi člani.
Aroganca in občutek “posebnosti” posameznikov je v Sloveniji zaskrbljujoče pogost pojav. Pogosto se omenjena pojava zamenjujeta s posameznikovo samozavestjo, vendar med njimi nikakor ni enačaja.
Nikoli ne bom pozabil kratkega dialoga z bivšim sodelavcem, ki je lastnik ogromnega terenskega vozila (ja, okej, priznam, jeepi in s.u.v. vozila se mi ne dopadejo, a v tem primeru igrajo zgolj vlogo statista).
Janez: “Ti, pa ti ni zoprno, ko greš s tako velikim in okornim vozilom v mesto. Pa saj nimaš kje parkirati…”
Bivši sodelavec: “Kako to misliš… Jaz lahko parkiram kjerkoli…”
AHA! Opazite občutek “posebnosti” posameznika? – “Jaz lahko parkiram kjerkoli!” (torej tudi na mestih, kamor z običajnim vozilom ne prideš, ne da bi ga poškodoval – torej preko visokih robnikov na pločnike ipd.)
Seveda pa ima ta mentaliteta obilico implikacij. V zadnjem tednu sem naletel na naslednje tri:
1. V petek sem se iz službe odpravil proti avtobusni postaji in moral sem prečkati cesto. S parimi pešci smo počakali na zeleno luč in nato krenili proti drugi strani ceste. Po parih korakih smo zaslišali oglušujoče škripanje avtomobilskih gum. Nagonsko smo se vsi ustavili in pred nami se je po kratkem zanašanju z obilico dima sredi zebre zaustavil osebni avtomobil. Glede na zavorno pot je avto šibal vsaj 90 km/h in je očitno želel šibniti skozi rumeno luč, ki pa jo je zgrešil za vsaj 2 sekundi. Seveda smo podivjanega voznika pešci družno zelo grdo pogledali, saj bi kakšnega, ki bi imel bolj prožen korak, mirno nasadil. In kaj je bil odziv voznika? Opravičilo? Jok! Namrščil je obrvi in arogantno zmajal z glavo v smislu: “Prokleti idioti, mar niste videli, da sem imel notri 90 km/h???? Še dobro, da imam reflekse mungota, saj bi lahko koga še ubil.” Nato pa je gladko z glasnim speljevalnim ozvočenjem odbrzel preko rdeče. Pešci smo nekoliko pospešili korak, da smo prečali cesto, preden se nam pokaže rdeča luč in nas kakšen neučakan manijak zbije izza hrbta.
2. Prejšnjo soboto sva bila z drago v trgovini in po navadi nakupujeva za cel teden naprej, kar pomeni, da je voziček relativno poln. No in prideva do blagajne, jaz začnem zlagati zalogo na tekoči trak, izza hrbta pa zaslišim zdolgočasen vzdih. Ozrem se preko ramena in za sabo vidim naveličano mladenko z enim sokom in štruco kruha, kako z očmi zavija proti stvarniku v smislu: “A ta kreten pred mano ne vidi, da imam samo dve stvari? Lahko bi me spustil naprej…”. Seveda, se strinjam, lahko bi jo spustil naprej… A zato je potrebna kakšna beseda. Čeprav sta se najina pogleda srečala, ni pupa rekla nič. Kadarkoli me kdo s parimi artikli vpraša, če bi ga lahko spustil naprej, ga vedno spustim. Če bi se dekle samo blago nasmehnilo, bi jo spustil, ker pa me je srepeče motrila in molče zahtevala, da jo spustim, pa tega niti pod razno nisem storil. Kadar kakšna primadona z vzdihi in nervoznim prestopanjem ter včasih tudi s pokroviteljskim komentiranjem od mene arogantno izsiljuje prednost, je na opisani način nikoli ne bo dobila (razen seveda, če ne bi skušala z nasiljem vseeno izsiliti nezasluženo prednost, a to je druga zgodba).
3. Danes pa sem šel po priporočeno pošto. Pred mano so bili 4 ljudje. Tisti, ki je bil na okenčku, je mirno pisal naslove na 3 kuverte, pregledoval ali ima vse v njih, lepil nekakšne nalepkice in to vse kot zadet polž na apaurinu, ostali pa smo ga čakali ko ene mone. Kaj, ko bi se tak egocentrik umaknil na stran in tam potem mirno pisal naslove in se še naprej obotavljal kot bolan srat. NE! Vsi ga bomo čakali, medtem ko bo on prav počasi opravil svojo namero. In ko je po 10 minutah le opravil, ni gospodični za pultom rekel ne “hvala” in ne “nasvidenje” – je pač prepomemben, da bi uporabljal osnovne nauke bontona.
In ko ljudje opažajo podobne izpade egomanijakov, si rečejo: “Če pa drugi to lahko počno, bom pa še jaz…” in začaran krog je sklenjen, slovenski klub egomanijakov pa se vztrajno polni s čedalje več ponosnimi člani.
Sunday, November 26, 2006
Zastonjski Ateizem
Vzgojen sem bil v ateista. Ne verjamem v nobenega institucionaliziranega boga, kar pa ne pomeni, da ne verujem prav v nič. Če bi že moral definirati tisto “nekaj” v kar “verujem”, bi temu rekel Narava. Nisem niti nikakršen “tree-hugger”, jasno pa mi je, da z naravo ni šale. Narava lahko človek uniči na “n” načinov in za to ni potreben noben “bog”. Verjamem, da je vsak človek več ali manj krojač lastne usode, nikakor pa ne verjamem, da “tam zgoraj” obstaja nekdo, ki usmerja dejanja svojih vernikov in je do njih bodisi ljubeč, če so mu brezkompromisno pokorni, ali pa nenadjebljivo maščevalen, če ti verniki ne sledijo njegovim zahtevam.
Svet pozna ogromno bogov… kateri je pravi, oz. kaj samo enega izmed njih dela resnično pravega? In četudi obstaja nekaj sto bogov, ki imajo različno število vernikov, s katerimi se igračkajo, kaj to pove o njih? Tako kot smo ljudje lahko npr. mravljam mali bogovi, tako so lahko domnevni bogovi to le nebogljenemu človeštvu. Kdo je bog bogovom?
Zadnjič sem gledal film ”Jesus Camp”, ki mi je dal resnično misliti. Gre namreč za dokumentarec o fundamentalističnih ameriških evangeličanih, ki naj bi jih bilo domnevno v ZDA cca. 80 milijonov (oz. cca. 1/6 prebivalstva). Nekaj utrinkov dokumentarca:
1. Veliko ultraevangeličanov svoje otroke poučuje doma. Zakaj? Zato, ker se v javnih šolah v ZDA (zaenkrat) še vedno uči evolucionizem in ne kreacionizem. Da je človek nastal iz primordialne župe je blesfemija, segrevanje ozračja pa popolni mit, ki ga kreacionizem nikakor ne sprejema.
2. Dokumentarec pokaže deklico staro 10 let, ki telovadi v majici z napisom “My dad is in the U.S. Army”, medtem pa posluša heavy metal glasbo. “Oho… Antikrist…”, pomislim, dokler mi deklica dokaže zmoto s tem, da pove, da rada posluša “christian heavy metal”… Prosim??? Seveda…, če obstaja “christian rock”, le kaj je potem narobe z malo bolj divjim opevanjem boga?
3. Potem pa govno res udari v ventilator. 140 kilska pastorka vsako leto organizira “Jesus camp”, torej kempiranje za otroke in njihove starše, christian stile. Pred prihodom je klero ekipa požegnala glavni prostor. Od stolov do powerpoint prezentacije. Ne, nisem se zatipkal… “God bless this powerpoint presentation, so you can spread your holly word to the people!”
Na uvodnem predavanju je otroke zibalo v ritmih christian hip-hopa, čigar refren se je glasil: “J.C.’s in the house!”. Potem pa se je indoktrinacija začela. 6 letnikom je razloženo, da grešijo praktično na vsakem koraku. Da je branje Harry Potterja greh. Da bodo šli vsi v pekel, kjer se bodo cvrli na veke vekomaj amen. Otroci so zapadli v množične psihoze. Vsi zaripli v obraz so se drli ko jesharji in boga prosili odpuščanja. Kot v transu so se pozibavali, se cmizdrili in žebrali molitve z rokami obrnjenimi proti stvarniku ter upali, da v prvih 5 letih svojega življenja še niso popolnoma zamočili in si prislužili večnega pekla.
Česa tako bolanega še nisem videl. In debeli pastorki se to ne zdi nič nenavadnega. “Le zakaj ne bi smeli mi tega početi, če muslimanom uspe svoje otroke pri istih letih prepričati o uporabi kalašnikovega?”. Seveda! Če to počnejo “oni”, zakaj ne bi še “mi”???? Pa kaj potem, če so že predšolski otroci patološki primerki, glavno je, da služijo “pravemu bogu”. In ameriški vojaki v Iraku se po njenem mnenju (in po mnenju vsaj 1/6 ZDA) dejansko gredo sveto vojno in s tem ni nič narobe. Narobe je le to, da muslimani verujejo v napačnega boga.
In tu najhujšega sploh še ni bilo konec. Pastorka je v Jesus camp povabila tudi “pro life” agitatorja, ki je mladežu razlagal o morilcih, ki se poslužujejo abortusa. Okej, zastopim, da obstajajo ljudje, ki gnevno zagovarjajo odpravo vsakršnega abortusa, toda da to pridigaš od 5 do 10 let starim otrokom pa je preprosto bolano. Tako mladi otroci nikakor niso sposobni dojeti kamna spotike in niti pod razno še ne morejo imeti lastnega mnenja glede tega. In povrh vseha so nekaj otrok celo izkoristili za maso, jih odpeljali v Washington, kjer so pred ameriškim kongresom pobebljeno ponavljali pro-life slogane, ki jih sploh niso razumeli.
Včeraj pa sem na BBC World videl reportažo o ameriških megacerkvah. Groza. To je kot multikino – središče dogajanja je velikanska predavalnica, okoli pa so restavracije, trgovine, fitnes centri, frizerji, kavarne… Neka ženska je v rokah držala “christian yellow pages” v katerih je iskala najbolj primernega evangeličanskega frizerja, ki jo bo najbolj krščansko postrigel, druga pa je ležala na fitnes mašini in povedala kako blazno kul ji je priti na kraj, kjer je poskrbljeno tako za njeno telo kot tudi dušo. Le zakaj bi človek sploh še karkoli sam postoril, kaj šele sam mislil, ko pa vse to lahko za nekaj denarja počne vaš lokalni verski megacenter? Skratka ameriška evangeličanska cerkev je skomercializirana do nezavesti, pridiga pa ultrakonzervativno, oz. fundamentalistično verzijo krščanstva, proti kateri deluje rimskokatoliška cerkev že skoraj patetično nedoraslo. Fajmoštri, ki vodijo te cerkve, so prekleto močni mnenjski voditelji (ki imajo sposobnost vplivanja na izide volitev), imajo pa tudi prekleto debele denarnice in se obnašajo kot mali bogovi. J.C. je samo floskula, ki jo uporabljajo med svojimi mašami, če slučajno kakšnemu faranu sami ne bi delovali dovolj strahospoštovanja vredni. Kdo so v resnici bogovi, če ne verski voditelji in do katere meje dobičkonosnost vere še ni greh?
Svet pozna ogromno bogov… kateri je pravi, oz. kaj samo enega izmed njih dela resnično pravega? In četudi obstaja nekaj sto bogov, ki imajo različno število vernikov, s katerimi se igračkajo, kaj to pove o njih? Tako kot smo ljudje lahko npr. mravljam mali bogovi, tako so lahko domnevni bogovi to le nebogljenemu človeštvu. Kdo je bog bogovom?
Zadnjič sem gledal film ”Jesus Camp”, ki mi je dal resnično misliti. Gre namreč za dokumentarec o fundamentalističnih ameriških evangeličanih, ki naj bi jih bilo domnevno v ZDA cca. 80 milijonov (oz. cca. 1/6 prebivalstva). Nekaj utrinkov dokumentarca:
1. Veliko ultraevangeličanov svoje otroke poučuje doma. Zakaj? Zato, ker se v javnih šolah v ZDA (zaenkrat) še vedno uči evolucionizem in ne kreacionizem. Da je človek nastal iz primordialne župe je blesfemija, segrevanje ozračja pa popolni mit, ki ga kreacionizem nikakor ne sprejema.
2. Dokumentarec pokaže deklico staro 10 let, ki telovadi v majici z napisom “My dad is in the U.S. Army”, medtem pa posluša heavy metal glasbo. “Oho… Antikrist…”, pomislim, dokler mi deklica dokaže zmoto s tem, da pove, da rada posluša “christian heavy metal”… Prosim??? Seveda…, če obstaja “christian rock”, le kaj je potem narobe z malo bolj divjim opevanjem boga?
3. Potem pa govno res udari v ventilator. 140 kilska pastorka vsako leto organizira “Jesus camp”, torej kempiranje za otroke in njihove starše, christian stile. Pred prihodom je klero ekipa požegnala glavni prostor. Od stolov do powerpoint prezentacije. Ne, nisem se zatipkal… “God bless this powerpoint presentation, so you can spread your holly word to the people!”
Na uvodnem predavanju je otroke zibalo v ritmih christian hip-hopa, čigar refren se je glasil: “J.C.’s in the house!”. Potem pa se je indoktrinacija začela. 6 letnikom je razloženo, da grešijo praktično na vsakem koraku. Da je branje Harry Potterja greh. Da bodo šli vsi v pekel, kjer se bodo cvrli na veke vekomaj amen. Otroci so zapadli v množične psihoze. Vsi zaripli v obraz so se drli ko jesharji in boga prosili odpuščanja. Kot v transu so se pozibavali, se cmizdrili in žebrali molitve z rokami obrnjenimi proti stvarniku ter upali, da v prvih 5 letih svojega življenja še niso popolnoma zamočili in si prislužili večnega pekla.
Česa tako bolanega še nisem videl. In debeli pastorki se to ne zdi nič nenavadnega. “Le zakaj ne bi smeli mi tega početi, če muslimanom uspe svoje otroke pri istih letih prepričati o uporabi kalašnikovega?”. Seveda! Če to počnejo “oni”, zakaj ne bi še “mi”???? Pa kaj potem, če so že predšolski otroci patološki primerki, glavno je, da služijo “pravemu bogu”. In ameriški vojaki v Iraku se po njenem mnenju (in po mnenju vsaj 1/6 ZDA) dejansko gredo sveto vojno in s tem ni nič narobe. Narobe je le to, da muslimani verujejo v napačnega boga.
In tu najhujšega sploh še ni bilo konec. Pastorka je v Jesus camp povabila tudi “pro life” agitatorja, ki je mladežu razlagal o morilcih, ki se poslužujejo abortusa. Okej, zastopim, da obstajajo ljudje, ki gnevno zagovarjajo odpravo vsakršnega abortusa, toda da to pridigaš od 5 do 10 let starim otrokom pa je preprosto bolano. Tako mladi otroci nikakor niso sposobni dojeti kamna spotike in niti pod razno še ne morejo imeti lastnega mnenja glede tega. In povrh vseha so nekaj otrok celo izkoristili za maso, jih odpeljali v Washington, kjer so pred ameriškim kongresom pobebljeno ponavljali pro-life slogane, ki jih sploh niso razumeli.
Včeraj pa sem na BBC World videl reportažo o ameriških megacerkvah. Groza. To je kot multikino – središče dogajanja je velikanska predavalnica, okoli pa so restavracije, trgovine, fitnes centri, frizerji, kavarne… Neka ženska je v rokah držala “christian yellow pages” v katerih je iskala najbolj primernega evangeličanskega frizerja, ki jo bo najbolj krščansko postrigel, druga pa je ležala na fitnes mašini in povedala kako blazno kul ji je priti na kraj, kjer je poskrbljeno tako za njeno telo kot tudi dušo. Le zakaj bi človek sploh še karkoli sam postoril, kaj šele sam mislil, ko pa vse to lahko za nekaj denarja počne vaš lokalni verski megacenter? Skratka ameriška evangeličanska cerkev je skomercializirana do nezavesti, pridiga pa ultrakonzervativno, oz. fundamentalistično verzijo krščanstva, proti kateri deluje rimskokatoliška cerkev že skoraj patetično nedoraslo. Fajmoštri, ki vodijo te cerkve, so prekleto močni mnenjski voditelji (ki imajo sposobnost vplivanja na izide volitev), imajo pa tudi prekleto debele denarnice in se obnašajo kot mali bogovi. J.C. je samo floskula, ki jo uporabljajo med svojimi mašami, če slučajno kakšnemu faranu sami ne bi delovali dovolj strahospoštovanja vredni. Kdo so v resnici bogovi, če ne verski voditelji in do katere meje dobičkonosnost vere še ni greh?
Wednesday, November 22, 2006
Notranjepolitični duet
Zgodbe z Romi še vedno ni konec. Vlada je popoloma nesposobna poiskati rešitev in skrbeti za mir. Sicer sem že v prejšnjem gnevniškem zapisu omenil nekaj malenkosti na to temo, po 14 dneh pa sem prišel do slednjih zaključkov:
1. Na jetra mi gre jokavo pismo, bogaboječe »anonimne prebivalke Ambrusa«, ki je močno pretiravala v svoji pripovedi o vsesplošnem strahu pred cigani. Pismo sem dobil iz vsaj 5 različnih virov, naslovljeno pa je bilo zelo »janšistično« - »druga resnica o ciganih«. Kako druga? Kaj pa je prva? »Romi so najprijaznejši ljudje na obličju tega planeta?«. Pismo želi vse najbolje tudi žrtvi pretepa. Vse lepo in prav, čeprav se je hitro pozabilo, da je ubogega Jožeta Šinkovca v komo spravil Slovenec (Roman Čmak, ki je sicer prebival pri Romih) in ne Rom.
2. Nikakor nočem reči, da so Romi uboge žrtve, v danem primeru pa so nedvomno žrtve otroci in ženske, ki nimajo s kriminalnimi dejanji starega cigota prav nič!
3. Proti tem ciganom je bilo vloženih nekaj čez 140 kazenskih ovadb. Prav! Potem pa v čuzo z njimi, kot z vsakim drugim kriminalcem. Ste že slišali, da bi kdaj nasilno (oz. z grožnjo pogroma) izselili kakšno družino, če je nek njen družinski član kriminalec?
4. Vedenje lokalnega prebivalstva ni bilo na mestu. Četudi so bili prizadeti, jim to še ne dovoljuje ali opravičuje zapiranje cest z vaškimi stražami in grožnje o pobijanju Romov.
5. Vlada se je odzvala popolnoma impotentno in v nasprotju z vsemi evropskimi standardi, na kar je nedvoumno opozoril tudi komisar Sveta Evrope za človekove pravice Thomas Hammarberg, ki je obiskal Slovenijo in se seznanil s perečo problematiko. Vlada je postavila nevaren precedan, po katerem se zdaj zgledujejo vsi, ki bi se radi znebili ciganov v svoji okolici. Minister Zver je, ko je ugotovil, da ni zmožen rešiti situacije, ponudil odstop z mesta predsednika komisije za zaščito romske etnične skupnosti. Če ima občutek, da situaciji ni kos, potem naj odstopi kot minister in ne samo kot predsednik nekega odbora! Najlažje je pobegniti in ne nositi posledic svojih dejanj. In da, pravna država v Sloveniji je dejansko popušila!
6. Prebivalci iz krajev kjer živijo Romi radi robantijo, češ naj mestne srajce ne pametujejo, ker ne poznajo lokalne situacije in naj ne stresajo svojih moralnih misli iz udobnega naslonjača v dnevni sobi nekje visoko v bloku ali mirnem predmestju brez ciganov. V tem primeru ne gre samo za »lokalne zdrahe«, o katerih imajo za govoriti samo lokalci, pač pa za univerzalne principe demokracije in pravne države, ki so bili kršeni v obeh primerih (tako s postopanjem lokalnih Romov, ali pa Roma, kot tudi s strani razjarjene drhali, ki je spominjala na srednji vek). In v zadnjih nekaj dneh je padlo nekaj »idej«, kam naj bi te Rome zdaj naselili, prav v vsaki fari pa so bile nemudoma organizirane nove vaške straže, ki so blokirale ceste in zijale ksenofobična gesla. Mir v državi zagotavlja policija in nikakor ne vaške straže, lokalne milice ali z vilami oborožena drhal.
Še enkrat: Ne rečem, da z Romi ni težav (tudi sam poznam kar nekaj ljudi, ki so mi opisali svoje lastne negativne izkušnje z njimi), toda trenutno reševanje omenjenega problema je absolutno napačno in nekonstruktivno.
In ko sem že ravno pri nekonstruktivizmu, oz. destruktivizmu… Predlog ministra Drobniča glede plačljivega splava (pod klerikalnim geslom: "Jaz sem za kulturo življenja, ne za kulturo smrti!") je še en korak v smeri srednjega veka. Tako se rodnost gotovo ne bo dvignila. In da, tudi Drobnič bi moral ponuditi odstop.
1. Na jetra mi gre jokavo pismo, bogaboječe »anonimne prebivalke Ambrusa«, ki je močno pretiravala v svoji pripovedi o vsesplošnem strahu pred cigani. Pismo sem dobil iz vsaj 5 različnih virov, naslovljeno pa je bilo zelo »janšistično« - »druga resnica o ciganih«. Kako druga? Kaj pa je prva? »Romi so najprijaznejši ljudje na obličju tega planeta?«. Pismo želi vse najbolje tudi žrtvi pretepa. Vse lepo in prav, čeprav se je hitro pozabilo, da je ubogega Jožeta Šinkovca v komo spravil Slovenec (Roman Čmak, ki je sicer prebival pri Romih) in ne Rom.
2. Nikakor nočem reči, da so Romi uboge žrtve, v danem primeru pa so nedvomno žrtve otroci in ženske, ki nimajo s kriminalnimi dejanji starega cigota prav nič!
3. Proti tem ciganom je bilo vloženih nekaj čez 140 kazenskih ovadb. Prav! Potem pa v čuzo z njimi, kot z vsakim drugim kriminalcem. Ste že slišali, da bi kdaj nasilno (oz. z grožnjo pogroma) izselili kakšno družino, če je nek njen družinski član kriminalec?
4. Vedenje lokalnega prebivalstva ni bilo na mestu. Četudi so bili prizadeti, jim to še ne dovoljuje ali opravičuje zapiranje cest z vaškimi stražami in grožnje o pobijanju Romov.
5. Vlada se je odzvala popolnoma impotentno in v nasprotju z vsemi evropskimi standardi, na kar je nedvoumno opozoril tudi komisar Sveta Evrope za človekove pravice Thomas Hammarberg, ki je obiskal Slovenijo in se seznanil s perečo problematiko. Vlada je postavila nevaren precedan, po katerem se zdaj zgledujejo vsi, ki bi se radi znebili ciganov v svoji okolici. Minister Zver je, ko je ugotovil, da ni zmožen rešiti situacije, ponudil odstop z mesta predsednika komisije za zaščito romske etnične skupnosti. Če ima občutek, da situaciji ni kos, potem naj odstopi kot minister in ne samo kot predsednik nekega odbora! Najlažje je pobegniti in ne nositi posledic svojih dejanj. In da, pravna država v Sloveniji je dejansko popušila!
6. Prebivalci iz krajev kjer živijo Romi radi robantijo, češ naj mestne srajce ne pametujejo, ker ne poznajo lokalne situacije in naj ne stresajo svojih moralnih misli iz udobnega naslonjača v dnevni sobi nekje visoko v bloku ali mirnem predmestju brez ciganov. V tem primeru ne gre samo za »lokalne zdrahe«, o katerih imajo za govoriti samo lokalci, pač pa za univerzalne principe demokracije in pravne države, ki so bili kršeni v obeh primerih (tako s postopanjem lokalnih Romov, ali pa Roma, kot tudi s strani razjarjene drhali, ki je spominjala na srednji vek). In v zadnjih nekaj dneh je padlo nekaj »idej«, kam naj bi te Rome zdaj naselili, prav v vsaki fari pa so bile nemudoma organizirane nove vaške straže, ki so blokirale ceste in zijale ksenofobična gesla. Mir v državi zagotavlja policija in nikakor ne vaške straže, lokalne milice ali z vilami oborožena drhal.
Še enkrat: Ne rečem, da z Romi ni težav (tudi sam poznam kar nekaj ljudi, ki so mi opisali svoje lastne negativne izkušnje z njimi), toda trenutno reševanje omenjenega problema je absolutno napačno in nekonstruktivno.
In ko sem že ravno pri nekonstruktivizmu, oz. destruktivizmu… Predlog ministra Drobniča glede plačljivega splava (pod klerikalnim geslom: "Jaz sem za kulturo življenja, ne za kulturo smrti!") je še en korak v smeri srednjega veka. Tako se rodnost gotovo ne bo dvignila. In da, tudi Drobnič bi moral ponuditi odstop.
Sunday, November 05, 2006
Le vkup, le vkup, uboga gmajna!
Se v Sloveniji obetajo pogromi nad Romi? Vlada je s preselitvijo Romov iz Ambrusa postavila nevaren precedan, po katerem se bodo sedaj zgledovali (in se že pridno zgledujejo) povsod tam, kjer Romi prebivajo. In nikar ne pozabimo, da so Rome iz Ambrusa preselili z lastne zemlje, torej z zemlje, ki je v njihovi lasti… Kje je sedaj tukaj tisti visoko opevani kapitalizem, ki ščiti imetje posameznika? Saj ne rečem, sem že slišal iz večih virov, da nekateri Romi dejansko povzročajo težave, toda preselitev se mi pač ne zdi rešitev. Sploh pa je ob vseh teh dogajanjih slovensko prebivalstvo iz krajev, kjer se bunijo proti Romom, pokazalo tolikšno mero primitivizma, ki mu lahko parira le še banda iz veliko bratskega Bara.
In ko so poslanko SDS Evo Irgl vprašali, kdo je kriv za zaostreno dogajanje okoli “romskega vprašanja”, je ta popolnoma prostodušno odvrnila: “…Varuh človekovih pravic, gospod Hanžek, in pa največja opozicijska stranka…”. HALO????? Ja…, varuh človekovih pravic krati pravice klenih Slovencev in zagovarja umazane cigote, LDS, ki pa je trenutno tako izgubljena kot še nikoli in, ki nima ne aktivnega kadra, kaj šele enotnega mnenja okoli česarkoli, pa je seveda dežurni krivec. In seveda tako izjavo pove pupa, ki se ji zaradi zalosti oprosti vsak še tako kretenski lapsus.
Kljub temu, da je desnica trdno na oblasti pa se še vedno obnaša kot užaljen otrok, ko se slučajno zgodi, da je še kje kak levičar na kakšnem omembe vrednem položaju. Joj prejoj… Zoran Jankovič je postal župan Ljubljane. Navaden čefur je postal glavni v slovenski prestolnici… Škandal!!! Ravno včeraj sem bral “kolumno” samozvanega enfant terribla, Marka Crnkoviča, ki je pljuval po Jankoviču. Bedasto se mu namreč zdi, da se nam je Ljubljančanom zdelo sporno to, da je glavni protikandidat France Arhar iz Cerknice, medtem ko je bil Zoki rojen kar v Srbiji, pa je vseeno postal župan Ljubljane. Potem je še dejal, da bi se mu zdelo bedasto tudi to, če bi Arhar ob morebitni zmagi užgal po frajtonerci, ampak to bi se mu zdelo le kulturno, ne pa tudi nacionalno sporno, medtem ko je Zoki praznoval svojo izvolitev tudi nacionalo sporno zaradi jugo muzike. Saj… Najhujši so poturice! Marko Crnković… Bolj slovenski od Slovencev. Za posrat!
In tudi “veliki pluralizator”, direktor in ad hoc urednik vseh redakcij Dela Danilo Slivnik, je bil užaljen, ker je Zoki postal župan. Njegovo zmago je takoj pripisal domnevnemu evropskemu trendu, pri katerem politične stranke izgubljajo lokalne volitve proti civilnodružbenim skupinam.
Pa kaj bi spet izpostavljal pogled, da bi morala država “zdravo” delovati ne glede na politično usmeritev vladajoče garniture, ne pa da vsaka vlada izpostavlja nasprotje “Mi in Oni”, ko pa je predsednik vlade zaljubljen. Ooooooo… kako lepo… Janez se je zaljubil v 20 let mlajšo lepotičko, zaradi katere je iz Hotize na poti proti Ljubljani romantično napravil častni krog s helikopterjem mimo Velenja, kjer živi njegova Urška. Davkoplačevalci pa smo plačali za to romantiko. Toda le zakaj bi delali krivico našima predsednikoma? Če lahko predsedniku države častimo južnoameriške šamane, zakaj ne bi predsedniku vlade kerozin za en giro s helikopterjem?
P.S. Letos je Zoki dobil tudi moj glas... In sedaj pozorno opazujem, kaj počne... Če ga bo sral, kot sta to počeli Vika in Danica, čez 4 leta ne dobi več mojega glasu...
In ko so poslanko SDS Evo Irgl vprašali, kdo je kriv za zaostreno dogajanje okoli “romskega vprašanja”, je ta popolnoma prostodušno odvrnila: “…Varuh človekovih pravic, gospod Hanžek, in pa največja opozicijska stranka…”. HALO????? Ja…, varuh človekovih pravic krati pravice klenih Slovencev in zagovarja umazane cigote, LDS, ki pa je trenutno tako izgubljena kot še nikoli in, ki nima ne aktivnega kadra, kaj šele enotnega mnenja okoli česarkoli, pa je seveda dežurni krivec. In seveda tako izjavo pove pupa, ki se ji zaradi zalosti oprosti vsak še tako kretenski lapsus.
Kljub temu, da je desnica trdno na oblasti pa se še vedno obnaša kot užaljen otrok, ko se slučajno zgodi, da je še kje kak levičar na kakšnem omembe vrednem položaju. Joj prejoj… Zoran Jankovič je postal župan Ljubljane. Navaden čefur je postal glavni v slovenski prestolnici… Škandal!!! Ravno včeraj sem bral “kolumno” samozvanega enfant terribla, Marka Crnkoviča, ki je pljuval po Jankoviču. Bedasto se mu namreč zdi, da se nam je Ljubljančanom zdelo sporno to, da je glavni protikandidat France Arhar iz Cerknice, medtem ko je bil Zoki rojen kar v Srbiji, pa je vseeno postal župan Ljubljane. Potem je še dejal, da bi se mu zdelo bedasto tudi to, če bi Arhar ob morebitni zmagi užgal po frajtonerci, ampak to bi se mu zdelo le kulturno, ne pa tudi nacionalno sporno, medtem ko je Zoki praznoval svojo izvolitev tudi nacionalo sporno zaradi jugo muzike. Saj… Najhujši so poturice! Marko Crnković… Bolj slovenski od Slovencev. Za posrat!
In tudi “veliki pluralizator”, direktor in ad hoc urednik vseh redakcij Dela Danilo Slivnik, je bil užaljen, ker je Zoki postal župan. Njegovo zmago je takoj pripisal domnevnemu evropskemu trendu, pri katerem politične stranke izgubljajo lokalne volitve proti civilnodružbenim skupinam.
Pa kaj bi spet izpostavljal pogled, da bi morala država “zdravo” delovati ne glede na politično usmeritev vladajoče garniture, ne pa da vsaka vlada izpostavlja nasprotje “Mi in Oni”, ko pa je predsednik vlade zaljubljen. Ooooooo… kako lepo… Janez se je zaljubil v 20 let mlajšo lepotičko, zaradi katere je iz Hotize na poti proti Ljubljani romantično napravil častni krog s helikopterjem mimo Velenja, kjer živi njegova Urška. Davkoplačevalci pa smo plačali za to romantiko. Toda le zakaj bi delali krivico našima predsednikoma? Če lahko predsedniku države častimo južnoameriške šamane, zakaj ne bi predsedniku vlade kerozin za en giro s helikopterjem?
P.S. Letos je Zoki dobil tudi moj glas... In sedaj pozorno opazujem, kaj počne... Če ga bo sral, kot sta to počeli Vika in Danica, čez 4 leta ne dobi več mojega glasu...
Sunday, October 15, 2006
Vitez Rupar
“Janša mi je čestital…”, se je pohvalil Pavel Rupar potem, ko ni prijavil dveh stanovanj in jih zatajil protikorupcijski komisiji, se fizično lotil domnevne ljubimke in Direktovega novinarja ter se zato “častno” odpovedal poslanskemu mandatu, češ, da se bo tako ognil političnim konotacijam preiskave njegovih spornih dejanj. Seveda se ne misli odreči svojemu županskemu mandatu in kaj to dejstvo pomeni? Da še vedno zaseda politično funkcijo in, da bo posledično preiskava še vedno nosila politični predznak…Sploh pa od kdaj se barabam čestita? Tako bolanega spina pa že dolgo ne…Rupar je izpadel kot pravi heroj!
Že skoraj teden dni polni časopise, konec tedna je bil zvezda televizijske oddaje Trenja, in bil je večkrat tudi prva novica tv Dnevnika, čeprav so se v svetu pa tudi doma dogajale mnogo pomembnejše stvari. Ker je goljufal in pretepel žensko, se o njemu govori bolj kot o obhambhnem ministhu Kahlu Ehjavcu, ki spet za neznano količino denarja kupuje avijon za slovensko vojsko.
No…Roko na srce…Rupar seveda ni sam odstopil, pač pa mu je to ukazal alfa samec, da bi s tem predstavil svojo stranko kot boljšo od tiste, za katero je rekel, da je vladala 15 let na 60 let podlage, pri čemer je pozabil, da je bil nekoč sam tako rdeč kot vsi ostali v tistem času.
In ne pozabimo, da je bil prav Rupar tisti, ki je pred časom imel vulgarno pridigo v parlamentu, v kateri je dve poslanki pozval na pregled mednožja za identifikacijo spola. Poslanec in župan, ki si dovoli takšne izpade, in ob utaji premoženja protikorupcijski komisiji, kršenju zakonov, pretepanju pripadnic nežnejšega spola in očitnem patološkem laganju, niti slučajno ni primeren za reprezentacijo svojih volilcev, še manj državljanov in interesov države. Ne medijsko pozornost, arest si zasluži!
Že skoraj teden dni polni časopise, konec tedna je bil zvezda televizijske oddaje Trenja, in bil je večkrat tudi prva novica tv Dnevnika, čeprav so se v svetu pa tudi doma dogajale mnogo pomembnejše stvari. Ker je goljufal in pretepel žensko, se o njemu govori bolj kot o obhambhnem ministhu Kahlu Ehjavcu, ki spet za neznano količino denarja kupuje avijon za slovensko vojsko.
No…Roko na srce…Rupar seveda ni sam odstopil, pač pa mu je to ukazal alfa samec, da bi s tem predstavil svojo stranko kot boljšo od tiste, za katero je rekel, da je vladala 15 let na 60 let podlage, pri čemer je pozabil, da je bil nekoč sam tako rdeč kot vsi ostali v tistem času.
In ne pozabimo, da je bil prav Rupar tisti, ki je pred časom imel vulgarno pridigo v parlamentu, v kateri je dve poslanki pozval na pregled mednožja za identifikacijo spola. Poslanec in župan, ki si dovoli takšne izpade, in ob utaji premoženja protikorupcijski komisiji, kršenju zakonov, pretepanju pripadnic nežnejšega spola in očitnem patološkem laganju, niti slučajno ni primeren za reprezentacijo svojih volilcev, še manj državljanov in interesov države. Ne medijsko pozornost, arest si zasluži!
Sunday, October 08, 2006
Tivolski mukiji
Kot sulce nas je z bratranci babica redno šetala po ljubljanskem Tivoliju. In vsake toliko smo s seboj vzeli tudi lešnike, da bi z njimi nafutrali mukije. Babici so mukiji mirno jedli iz roke, ne spomnim pa se, ali so tudi nam zaupali, saj se mi zdi, da smo bili rahlo preveč živahni zanje.
No, pred meseci mi je prijatelj Davor povedal za lokacijo nekega veveričjega klana v Tivoliju (zdaj vem že za tri) in ob naslednjem sprehodu sva prav tam s Tanjo naletela na dva mukija. Brez strahu sta se nama približala, a na žalost s seboj nisva imela lešnikov. Ob naslednji priložnosti sva jih sicer spet opazila, lešnike sva imela, a so ubožci karnaprej bežali pred podivjanim mladežem in igrivimi psi.
Danes sva zopet stopila v akcijo. Prvi poskusi so bili borni. Takoj ko sva se približala njihovi lokaciji, sva opazila dve veverici, ki sta skakljali naokoli. In bolj ko sva se trudila, da bi presnete zverine opazile, da imava lešnike zanje, bolj so nama stisnile v grmičevje ali se pognale tja v krošnje. Moram priznati, da so mukiji pravi virtuozi in nisem vedel, da tudi naši primerki tako suvereno skačejo z drevesa na drevo (da tega ne počno samo leteče veveričje izvedbe), pa še hitre so ko šus.
Na koncu sva se usedla na klopco in vklopila potrpljenje. Najprej se je nama začela bližati veverica, a je mimo priblaznel nek pes na sončne celice (tako majhno ščene, ki še za ajmoht ne bi bil), ki je veverico pognal visoko na drevo. Ob drugem videnju se je približala mlada mamica, ki je v veverico zadegala nekaj rozin, zaradi katerih je veverica razumljivo pobegnila, mamica pa se je pritožila, češ kako izbirčne so te preklete veverice in, da ne marajo ne indijskih oreščkov, ne rozin (mnja…jest imam naprimer zelo rad krompir, vendar ne, če mi ga kdo meče v glavo…)
Potem pa sva le dočakala zaupanje tivolskih mukijev. Najprej je en prišel pobrat lešnik, ki ga je zakopal nekje v bližini ter se mirno vrnil po novega, ki pa ga je že vzel iz rok.. Tudi drugi in tretji lešnik je zakopal, naslednje tri pa je pojedel. Najprej v drevesni krošnji, potem na leseni ograji, zadnjega pa kar pol metra od naju. Ob vsem tem sta se nama približali še dve drugi veverici. Temnejša je preveč cvikala, da bi vzela lešnik, tamanjša pa se je sprva obotavljala, a ga je na koncu le vzela. Ob odhodu sta se v najini bližini mirno pasli dve veverici in prav nič se nista bali… Veverce so zakon!
Naslednji vikend greva spet futrat mukije v Tivolija!
No, pred meseci mi je prijatelj Davor povedal za lokacijo nekega veveričjega klana v Tivoliju (zdaj vem že za tri) in ob naslednjem sprehodu sva prav tam s Tanjo naletela na dva mukija. Brez strahu sta se nama približala, a na žalost s seboj nisva imela lešnikov. Ob naslednji priložnosti sva jih sicer spet opazila, lešnike sva imela, a so ubožci karnaprej bežali pred podivjanim mladežem in igrivimi psi.
Danes sva zopet stopila v akcijo. Prvi poskusi so bili borni. Takoj ko sva se približala njihovi lokaciji, sva opazila dve veverici, ki sta skakljali naokoli. In bolj ko sva se trudila, da bi presnete zverine opazile, da imava lešnike zanje, bolj so nama stisnile v grmičevje ali se pognale tja v krošnje. Moram priznati, da so mukiji pravi virtuozi in nisem vedel, da tudi naši primerki tako suvereno skačejo z drevesa na drevo (da tega ne počno samo leteče veveričje izvedbe), pa še hitre so ko šus.
Na koncu sva se usedla na klopco in vklopila potrpljenje. Najprej se je nama začela bližati veverica, a je mimo priblaznel nek pes na sončne celice (tako majhno ščene, ki še za ajmoht ne bi bil), ki je veverico pognal visoko na drevo. Ob drugem videnju se je približala mlada mamica, ki je v veverico zadegala nekaj rozin, zaradi katerih je veverica razumljivo pobegnila, mamica pa se je pritožila, češ kako izbirčne so te preklete veverice in, da ne marajo ne indijskih oreščkov, ne rozin (mnja…jest imam naprimer zelo rad krompir, vendar ne, če mi ga kdo meče v glavo…)
Potem pa sva le dočakala zaupanje tivolskih mukijev. Najprej je en prišel pobrat lešnik, ki ga je zakopal nekje v bližini ter se mirno vrnil po novega, ki pa ga je že vzel iz rok.. Tudi drugi in tretji lešnik je zakopal, naslednje tri pa je pojedel. Najprej v drevesni krošnji, potem na leseni ograji, zadnjega pa kar pol metra od naju. Ob vsem tem sta se nama približali še dve drugi veverici. Temnejša je preveč cvikala, da bi vzela lešnik, tamanjša pa se je sprva obotavljala, a ga je na koncu le vzela. Ob odhodu sta se v najini bližini mirno pasli dve veverici in prav nič se nista bali… Veverce so zakon!
Naslednji vikend greva spet futrat mukije v Tivolija!
Wednesday, October 04, 2006
Markovo enoumje
Že skoraj teden dni poskušam zagneviti, a enostavno nisem imel časa in/ali volje. Sem redni bralec časopisa Dnevnik, v katerem pod rubriko “Stališča & odmevi” objavlja svoje nebuloze tudi novinar Marko Crnkovič. V četrtek 28. septembra je svoje stališče začel takole:
“Ste prebrali nekaj na internetu in si o tem nekaj mislite? Nič lažjega: tako rekoč ni online objave, pri kateri ne bi imeli možnosti izraziti svojega mnenja. Kliknite komentiraj, napišite nekaj vrstic in kliknite oddaj. Pa je.”
Nato izpostavi tegobe “old school” piscev pisem bralcev (torej tistih, ki ne replicirajo elektronsko), za katere meni, da so se morali hudičevo potruditi, njihov križev pot pisanja pisem bralcev pa opiše v cankarjansko socialističnem slogu, med katerim omeni trikratno prepisovanje teksta na relativno čist list papirja, pa muke čakanja avtobusa mestnega prometa, ki nesrečne nergače odpelje do edine pošte v centru, pa stanja v vrsti na pošti ipd. Na koncu odstavka se mimogrede pohvali, češ kako se je nekoč na neko njegovo “ponarodelo” (nečimeren citat) kolumno odzvalo kar 14 piscev pisem bralcev. Takoj za tem pa pristavi, da je odzivov na njegov, sploh pa na blog njegovega dobrega prijatelja, sošolca in sotrpina kar se nadležnosti oboževalcev tiče, Jonasa Žnidaršiča, neštetokrat več. Do tu še nič presenetljivega…
Nadaljuje z opisom povprečnega pisca pisem bralcev:
“…Starejši, ne (povsem) neizobražen in kolikor-toliko razgledan moški, oziroma duhovno nefleksibilen in intelektualno zaprt, osebnostno in socialno zamorjen človek, ki goji stare družbeno-politične zamere… Je deloma žrtev svoje prepotentnosti, ki ga prepričuje, da je pri vsej svoji zmedenosti stališč, vrednot in psihe kompetenten pisno pizditi po cajtengih, predvsem pa (žrtev) nekdanjih in današnjih javnih šeg: včasih si bil tiho, danes pa poveš, ker je pač demokracija.”
Kakšen aroganten cinizem. Dr. Freud bi bil na učenčka Marka gotovo ponosen. Mogoče bi pa dr. Rugelj utegnil Marka rekrutirati za svojega naslednika, ki bi lahko zdravil zapsihirane Slovenčke, ki si drznejo imeti drugačno mnenje. Je mar človek “…duhovno nefleksibilen in intelektualno zaprt…”, če ima drugačno mnenje? Z omenjanjem družbeno političnih zamer ter t.i. „javnih šeg“ (le kakšna bedna ad hoc skovanka je to in le kaj z njo dejansko misli?) pa deluje kot naši vrli politiki (prej razočarani užaljenček Janša, ki 15 let ni prišel na ablast, zdaj pa penasti in kalimerovsko užaljeni Kacin, kateremu je s potom pridelan politični kapital medijskega vodenja osamosvojitvene vojne speljal takratni kolega Janša). Crnkovič po mojem mnenju s tem opisom nagovarja k komformizmu, ki si ga nedvomno želi vsaka vladajoča garnitura in mi potemtakem deluje kot politična agitacija priložnostnega vladnega trobila.
Nato opiše še internetne komentatorje.
Ti naj bi bi bili mlajši, ki ne berejo časopisov in zato “…niso senzibilizirani za (klasične) medije…”, “so ljudje, ki ne pristajajo na ta komunikacijski model, da smo na eni strani sporočilnega kanala mi novinarji in uredniki, ki se po funkciji delamo, da smo zato tukaj, da jim nekaj povemo, na drugi strani pa oni, ki naj bi naše informacije jemali na znanje in pri tem izkoriščali teoretično možnost, da se nanje odzovejo. Internetni komentatorji so ljudje, ki so navajeni komunicirati med sabo in tako rekoč sami s seboj. Še več! Če koga zapletejo v debato, ga intelektualno in socialno izenačijo s sabo.”
V tem primeru je dodan še element “ah mladost – ludost”. Mladi konzumenti medijev bi morali predvsem poslušati in ne toliko odgovarjati. Mi novinarji in mi uredniki pa ja najbolje vemo, ne? Le kaj ve, uboga zmanipulirana raja? Crnkovič si laska z vlogo „gate-keeperja“, ki naj bi jo kot novinar imel, ter si prisvaja (in svojim novinarskim kolegom) ekskluzivo pri podajanju novic in mnenj. Halo?? In še en hec... Ko se ravno hvali s svojim blogom...Očitno mu je Jonas pozabil povedati, da ima internet (za razliko od tiskanih medijev) dvosmeren tok informacij (ravno to je ena glavnih in najpomembnejših lastnosti, s katerimi se internet kiti). Le kako lahko potem pričakuje, da ne bo fasal odgovorov? Če pa si jih tako blazno ne želi, pa na vsakem blog provajderju obstaja možnost, ki ne dovoljuje objavljanja komentarjev. Just one click away....
Torej Marko je intelektualec, ki ne mara, da si ljudje o njegovih tekstih kaj mislijo in rad vidi, da ga enostavno poslušajo, vzamejo njegova mnenja za svoja in, da predvsem ne ugovarjajo (niti v tiskani, še manj pa v elektronski obliki), saj nimajo intelektualnih kapacitet, s katerimi bi mu lahko parirali.
Proti koncu pove, da so pisce pisem bralcev v vseh redakcijah kjer je delal imeli za čudake, da pa “…danes ni bolj zabavnega in morda celo bolj upravičenega početja kot težiti novinarjem.”
Tako je, Marko! Sploh ne gre za to, da bi socialno zavrti Slovenčki želeli izpostavljati drugačno mnenje…Gre preprosto zato, da v povprečju sovražijo preklete novinarčke in, da replicirajo na njihove spise le zato, da bi jim težili. Ubogi, ubogi novinarji.
Za tiste, ki si na internetu drznejo imeti svoja mnenja, pravi, da so: “…neka (napol) anonimna masa ljudi z odštekanimi vzdevki, ki kar naprej raje pišejo, kot mislijo, in to o tako rekoč vsaki stvari, ki je bodisi z razlogom ali brez objavljenja na internetu ali pa se pač kratkomalo zgodi v območju njihove itak ne preveč dolgožive pozornosti.”
Okej…Še malo o manjku znanja zgodovine… Najprej je bila misel, šele potem pisana beseda in NIKOLI obratno.
Torej do tu je popljuval slehernega bralca, ki si vzame čas in izkoristi (tudi zakonsko dovoljeno) možnost komentarja… Če si za to izbere internet, je še toliko bolj bebav pripadnik homo sapiensa, ki njemu, objektivnemu novinarju z visoko intelektualno kapaciteto in obilico “ponarodelih kolumen”, ne sega niti do gležnjev.
Potem pa pazite zaključek:
“…čeprav jih je samo milijon, milijon bolščečih med online biriči, postajajo kljub svoji marginalnosti nezanemarljiva družbena sila, ki si je na lastno pest omislila neki permanentni referendum o vsem…kar pa tudi ne more biti slabo!”
Kot ste nedvomno opazili, je z zadnjim stavkom negiral vse, kar je poprej imel povedati. Čeprav se hvali s “…tako ali drugače kontraverznimi teksti…” in, da zase še vedno meni, da je enfant terrible slovenskega novinarstva in intelektualnega življa, si bom ob vsemu napisanemu navkljub drznil dodati še to, da bi bilo lepo, ko bi bil v svojih mislih Crnkovič vsaj konsistenten.
P.S. In še novica, ki sem jo prejle slišal po TV Dnevniku… Direktor pedagoškega inštituta je postal 29 letni Dr. Dejan Hozjan. Đe si lutkice?
“Ste prebrali nekaj na internetu in si o tem nekaj mislite? Nič lažjega: tako rekoč ni online objave, pri kateri ne bi imeli možnosti izraziti svojega mnenja. Kliknite komentiraj, napišite nekaj vrstic in kliknite oddaj. Pa je.”
Nato izpostavi tegobe “old school” piscev pisem bralcev (torej tistih, ki ne replicirajo elektronsko), za katere meni, da so se morali hudičevo potruditi, njihov križev pot pisanja pisem bralcev pa opiše v cankarjansko socialističnem slogu, med katerim omeni trikratno prepisovanje teksta na relativno čist list papirja, pa muke čakanja avtobusa mestnega prometa, ki nesrečne nergače odpelje do edine pošte v centru, pa stanja v vrsti na pošti ipd. Na koncu odstavka se mimogrede pohvali, češ kako se je nekoč na neko njegovo “ponarodelo” (nečimeren citat) kolumno odzvalo kar 14 piscev pisem bralcev. Takoj za tem pa pristavi, da je odzivov na njegov, sploh pa na blog njegovega dobrega prijatelja, sošolca in sotrpina kar se nadležnosti oboževalcev tiče, Jonasa Žnidaršiča, neštetokrat več. Do tu še nič presenetljivega…
Nadaljuje z opisom povprečnega pisca pisem bralcev:
“…Starejši, ne (povsem) neizobražen in kolikor-toliko razgledan moški, oziroma duhovno nefleksibilen in intelektualno zaprt, osebnostno in socialno zamorjen človek, ki goji stare družbeno-politične zamere… Je deloma žrtev svoje prepotentnosti, ki ga prepričuje, da je pri vsej svoji zmedenosti stališč, vrednot in psihe kompetenten pisno pizditi po cajtengih, predvsem pa (žrtev) nekdanjih in današnjih javnih šeg: včasih si bil tiho, danes pa poveš, ker je pač demokracija.”
Kakšen aroganten cinizem. Dr. Freud bi bil na učenčka Marka gotovo ponosen. Mogoče bi pa dr. Rugelj utegnil Marka rekrutirati za svojega naslednika, ki bi lahko zdravil zapsihirane Slovenčke, ki si drznejo imeti drugačno mnenje. Je mar človek “…duhovno nefleksibilen in intelektualno zaprt…”, če ima drugačno mnenje? Z omenjanjem družbeno političnih zamer ter t.i. „javnih šeg“ (le kakšna bedna ad hoc skovanka je to in le kaj z njo dejansko misli?) pa deluje kot naši vrli politiki (prej razočarani užaljenček Janša, ki 15 let ni prišel na ablast, zdaj pa penasti in kalimerovsko užaljeni Kacin, kateremu je s potom pridelan politični kapital medijskega vodenja osamosvojitvene vojne speljal takratni kolega Janša). Crnkovič po mojem mnenju s tem opisom nagovarja k komformizmu, ki si ga nedvomno želi vsaka vladajoča garnitura in mi potemtakem deluje kot politična agitacija priložnostnega vladnega trobila.
Nato opiše še internetne komentatorje.
Ti naj bi bi bili mlajši, ki ne berejo časopisov in zato “…niso senzibilizirani za (klasične) medije…”, “so ljudje, ki ne pristajajo na ta komunikacijski model, da smo na eni strani sporočilnega kanala mi novinarji in uredniki, ki se po funkciji delamo, da smo zato tukaj, da jim nekaj povemo, na drugi strani pa oni, ki naj bi naše informacije jemali na znanje in pri tem izkoriščali teoretično možnost, da se nanje odzovejo. Internetni komentatorji so ljudje, ki so navajeni komunicirati med sabo in tako rekoč sami s seboj. Še več! Če koga zapletejo v debato, ga intelektualno in socialno izenačijo s sabo.”
V tem primeru je dodan še element “ah mladost – ludost”. Mladi konzumenti medijev bi morali predvsem poslušati in ne toliko odgovarjati. Mi novinarji in mi uredniki pa ja najbolje vemo, ne? Le kaj ve, uboga zmanipulirana raja? Crnkovič si laska z vlogo „gate-keeperja“, ki naj bi jo kot novinar imel, ter si prisvaja (in svojim novinarskim kolegom) ekskluzivo pri podajanju novic in mnenj. Halo?? In še en hec... Ko se ravno hvali s svojim blogom...Očitno mu je Jonas pozabil povedati, da ima internet (za razliko od tiskanih medijev) dvosmeren tok informacij (ravno to je ena glavnih in najpomembnejših lastnosti, s katerimi se internet kiti). Le kako lahko potem pričakuje, da ne bo fasal odgovorov? Če pa si jih tako blazno ne želi, pa na vsakem blog provajderju obstaja možnost, ki ne dovoljuje objavljanja komentarjev. Just one click away....
Torej Marko je intelektualec, ki ne mara, da si ljudje o njegovih tekstih kaj mislijo in rad vidi, da ga enostavno poslušajo, vzamejo njegova mnenja za svoja in, da predvsem ne ugovarjajo (niti v tiskani, še manj pa v elektronski obliki), saj nimajo intelektualnih kapacitet, s katerimi bi mu lahko parirali.
Proti koncu pove, da so pisce pisem bralcev v vseh redakcijah kjer je delal imeli za čudake, da pa “…danes ni bolj zabavnega in morda celo bolj upravičenega početja kot težiti novinarjem.”
Tako je, Marko! Sploh ne gre za to, da bi socialno zavrti Slovenčki želeli izpostavljati drugačno mnenje…Gre preprosto zato, da v povprečju sovražijo preklete novinarčke in, da replicirajo na njihove spise le zato, da bi jim težili. Ubogi, ubogi novinarji.
Za tiste, ki si na internetu drznejo imeti svoja mnenja, pravi, da so: “…neka (napol) anonimna masa ljudi z odštekanimi vzdevki, ki kar naprej raje pišejo, kot mislijo, in to o tako rekoč vsaki stvari, ki je bodisi z razlogom ali brez objavljenja na internetu ali pa se pač kratkomalo zgodi v območju njihove itak ne preveč dolgožive pozornosti.”
Okej…Še malo o manjku znanja zgodovine… Najprej je bila misel, šele potem pisana beseda in NIKOLI obratno.
Torej do tu je popljuval slehernega bralca, ki si vzame čas in izkoristi (tudi zakonsko dovoljeno) možnost komentarja… Če si za to izbere internet, je še toliko bolj bebav pripadnik homo sapiensa, ki njemu, objektivnemu novinarju z visoko intelektualno kapaciteto in obilico “ponarodelih kolumen”, ne sega niti do gležnjev.
Potem pa pazite zaključek:
“…čeprav jih je samo milijon, milijon bolščečih med online biriči, postajajo kljub svoji marginalnosti nezanemarljiva družbena sila, ki si je na lastno pest omislila neki permanentni referendum o vsem…kar pa tudi ne more biti slabo!”
Kot ste nedvomno opazili, je z zadnjim stavkom negiral vse, kar je poprej imel povedati. Čeprav se hvali s “…tako ali drugače kontraverznimi teksti…” in, da zase še vedno meni, da je enfant terrible slovenskega novinarstva in intelektualnega življa, si bom ob vsemu napisanemu navkljub drznil dodati še to, da bi bilo lepo, ko bi bil v svojih mislih Crnkovič vsaj konsistenten.
P.S. In še novica, ki sem jo prejle slišal po TV Dnevniku… Direktor pedagoškega inštituta je postal 29 letni Dr. Dejan Hozjan. Đe si lutkice?
Sunday, September 24, 2006
Sardinija
Na hitro o geografiji…:
Sardinija je drugi največji otok v Sredozemskem morju, leži južno od Korzike in zahodno od italijanskega škornja. Meri cca. 300 km po dolžini in 150 km po širini. Deluje precej ravninsko, čeprav to v resnici niti ni.
…in zgodovini:
S Homo sapiensom je bila Sardinija poseljena že v paleolitiku, prvi stalni zaselki pa so se pojavili v neolitiku, cca. 6000 let pred pribitjem tistega čupavca na plus nekje v Judeji (p.p.č. – pred pribitjem čupavca). Okoli 1800 p.p.č. (v bronasti dobi) se je razvila Nuraška kultura (avtohtono ljudstvo, ki je zidalo precej impozantne utrdbe). Okoli 1000 p.p.č. so začeli Sardinijo obletavati Feničani in kasneje še Kartežani, ki so jo za nekaj sto let zasedli. Kartežani in Nuragi so se še kar štekali, ko pa so leta 238 p.p.č. Kartežani proti Rimu popušili prvo punsko vojno, so Rimljani dobili Sardinijo in se v nadaljnih slabih 200 letih znebili Nuraškega ljudstva. No…Sardiniji so do zedinjenja Italije vladali še Vandali, Bizanc, 300 let so si celo vladali sami, mestna država Pisa, Španci in Piemont.
Pot do Sardinije niti ni tako dolga…Z avtom se najprej zategneš do italijanskega pristanišča Livorno (pri Pisi), ki je od Ljubljane oddaljeno dobrih 500 km, in se tam zadegaš na trajekt, ki te v 6 urah dostavi v mesto Golfo Aranci na vzhodni obali Sardinije.
Sardinija je raj za plažarje (torej za ljudi, ki uživajo na plažah) in niti ne toliko za mestarje (torej za ljudi, ki si radi ogledujejo mesta in med katere spadam tudi jaz).
Z boljšo polovico Tanjo sva naredila krog po severnem delu Sardinije: (pristanek v Golfo Aranci) Olbia, Castelsardo, Alghero, Bosa, Sassari, Tempio Pausania (odhod iz Golfo Aranci) – za boljšo predstavo si v roke vzemite kakšen atlas, Google Earth, Michelin auto route ali kaj podobnega…
Mestni vtisi:
Olbia (cca. 40.000 preb.) – zoprno mestece z obilico kretenskih enosmernih ozkih uličic, ki pogosto ne peljejo nikamor. V tem mestu sva samo prespala, ker sem jaz popizdil zaradi omenjenih kretenskih uličic…
Castelsardo (cca. 5000 preb.) – vzidan v hrib, z gradom na vrhu. Zelo simpatično mestece, kjer sta naju zvečer za dobre 3 ure okupirala dva prijazna domačina in nama častila pivo za pivom, dokler nisem enega izmed njiju še kar užalil, ker sem hotel plačati del zapitka.
Mit I. – otoki (posledično tudi Sardinija) so znani po dobrem pripravljanju ribjih jedi…Vraga! En od omenjenih domačinov je bil ribič, ki je propagiral pečenega prasca. Ribič je hvalil pujsa…Hm…Kot bi rejec goveda hvalil perutnino…Pa tudi sicer nisva niti 1x jedla dobrega morskega futra…Za posrat…Cel otok tripa na prekletega pujsa…(niti krav nimajo veliko in jih posledično ne jedo sploh – jih nisem opazil na nobenem meniju)
Alghero (cca. 40.000 preb.) – mesto na severno-zahodni obali. Precej tipično staro obmorsko mesto (malce podobno Dubrovniku) z lepim obzidjem, ki gleda na morje. V tem delu Sardinije sva za zadržala najdlje. Spala sva v bungalovu ene 20 km stran od Algherota, v kraju Torre del Porticcciolo. V bližini kampa je bil tudi kmečki turizem, kjer sva najbolje jedla… Do kampa nazaj sem se odkotalil… (jedilnik z 12 predjedmi, obvezno pašto in kupom svinjine za 50 evrov). Aja…In ene 5 km od Alghera stoji še mestece Fertilia, ki so ga v ’20 letih prejšnjega stoletja postavili fašisti. Skropucalo od poskusa socfašistične megalomanske urbanistike. Ima pa na pomolu velik spomenik Ezulom, ki jih je bojda mesto sprejelo odprtih rok, ko jih je stara Juga po 2. sv. vojni. kiknila iz Istre in Dalmacije.
Bosa (cca. 8000 preb.) – prav nič posebnega...Obmorsko mesto pač, ki nima obzidja, ima pa neobnovljene ruševine nekega kvazi gradu in stari most. Sva pa tam jedla zanič morski futr za 50 evrov…Hobotnico (ki jo sicer zelo rad jem) so uničili…Devastirali…Tega jim ne oprostim! Tanja pa je dobila ribo v olju. In to brez heca…Olje je namreč prekrivalo celo ribo. Do vrha krožnika…Cela beda… Aja…jaz sem še jedel ocvrte kalamare…No comment.
Sassari (cca. 120.000 preb.) – prestolnica največje italijanske province. Ka-ta-stro-fa! Totalno brezvezno mesto s parimi trgi in enim korsom (bulevar, rambla, promenada, glavna ulica pač…), ki je bil zapuščen.
Mit II. – siesta velja samo med poletjem in se je načeloma v prestolnicah ne držijo tako rigidno. Vraga! Najbolj zapuščeno mesto je bilo prav Sassari! V vseh mestih, kjer sva bila, je veljala siesta, kar pomeni, da je bila večina štacun in lokalov med 12 in 18 uro zaprtih. A prav v vsakem mestu sta bila med siesto odprta vsaj 2 lokala, kjer si si lahko omislil pivo, dva… Tudi v Bosi je bil odprt lokal, kjer sva lahko tudi jedla med siesto. V Sassariju pa sva se sprehodila čez pol mesta, prošetala po korsu gor in dol in sva šele čisto na koncu po 2 urah našla EN sam bar, ki je bil odprt. EN preklet bar v glavnem mestu severa s 120.000 prebivalci!!! In ni bilo 45 stopinj ter vražje pripeke, ki bi opravičevala dejstvo, da se vsi poskrijejo pod kamne.
Mesto je bilo zapuščeno in zapahnjeno z rešetkami (dobesedno). Imel sem občutek, da je vojna. Po pivu sva se vsa tečna pobrala iz tega mesta, čeprav sva na začetku mislila celo prespati v njem. In to, da sva šla, naju je pripeljalo do najlepšega mesta, ki sem ga na Sardiniji obiskal.
Tempio Pausania (cca. 14.000 preb.) – leži na precej goratem delu severa in je zelo lepo srednjeveško mestece. Spala sva na kmečkem turizmu, kjer sva imela najlepše in hkrati tudi najcenejše prenočišče z obilnim zajtrkom. Zares krasen zaključek počitnic. Naletela sva tudi na nek “etno shop”, kjer sva nakupila vsa darilca (etno shop je jaka redkost in sva nanj naletela samo v tem mestu) in kjer sva se z gostoljubnim lastnikom prav simpatično zaklepetala.
Ostale zanimivosti:
Večina vasic bogu za leđima in v vukojebinah je neverjetno spedenanih. Med vozakanjem sva opazila le eno zanemarjeno mesto, sicer pa so Sardi očitno zelo pedantni, kar se prebivališč tiče. Tudi ceste so lepe (česar nikakor nisem pričakoval). Avtocesta povezuje nekaj večjih mest, a so tudi lokalne ceste zelo lepo vzdrževane, res pa je, da Italijani (ki so tudi večinski turisti, saj sva poleg njih opazila le še nekaj Nemcev, par Francozov in ščepec Britancev) norijo po teh cestah, kot bi jim šlo za življenje. Mirno prehitevajo čez polno črto, dvojno črto in/ali v nepregleden ovinek in to s 130 km/h, kjer je omejitev 80 in to z avtki, za katere imaš občutek, da bodo pri tej hitrosti razpadli na prafaktorje. Sardinija je tudi precej draga. Za veliko pivo v barčku z lahkoto odšeteješ od 3 pa vse do 5 evrov (in veliko pivo za makaronaje je 0,4).
Mit III. - na obalah sredozemskih deželic je na voljo obilica svežega in okusnega sadja ter zelenjave. Vraga! Pričakovala sva fino zelenjavico in sadje, dobiti pa je bilo mogoče plastični paradižnik in solato, ki je delovala kot skupek lego kock, da o bednem sadju niti ne govorim...
Še tole…Sardi poleg italijanščine govorijo svoj jezik – sardo. Zveni kot italijanščina, le da ga ne razumeš popolnoma nič (svoj čas sem se učil italijanščino in jo zato dobro razumem, a mi vse znanje pri sardu ni pomagalo)! Pri tem se jim niti ust ne da odpirati in ti ta jezik tako zmečkajo, da ti ni nič jasno. In seveda je dialektov sarda toliko, kot je mest. Lokalec, ki govori sardo, je razlagal, da on sam ne razume sarda sosednjega mesta/vasi. In, da je sardo, ki ga govorijo v notranjosti tako obupen, da ga ne zastopi prav nihče, razen njih samih.
Pa še… Notranjost Sardinije zna biti rahlo zajebana... Obalna mesta so “kultivirana”, medtem ko lahko v notranjost zaradi napačne besede fašeš metek v čelo. Še posebej zajebana provinca je Nuoro (srednji vzhod Sardinije). Že na obrobju province sva opazila tablo “Provinca Nuoro”, tabla z dobrodošlico pa je bila prestreljena. V zgodovini so na Sardiniji obstajali “banditi” in ta kultura se je ohranila vse do današnjih dni – glavno mesto banditov je Orgosolo. Torej…Če greste na Sardinijo in se gibljete v notranjosti, se vzdržite pretiranega gestikuliranja kakšnemu čičotu na oslu, saj utegne čiča potegniti dvocevko s prižagano cevjo in vam črevesce napolniti s šibrami, ali pa vas kak njegov rođo štihne s priročnim pastirskim nožkom.
P.S. Sardi pridelujejo fino žganje po imenu "Mirto" - pridelujejo pa ga iz jagodk grmička po imenu mirta. Fina zadeva!
Sardinija je drugi največji otok v Sredozemskem morju, leži južno od Korzike in zahodno od italijanskega škornja. Meri cca. 300 km po dolžini in 150 km po širini. Deluje precej ravninsko, čeprav to v resnici niti ni.
…in zgodovini:
S Homo sapiensom je bila Sardinija poseljena že v paleolitiku, prvi stalni zaselki pa so se pojavili v neolitiku, cca. 6000 let pred pribitjem tistega čupavca na plus nekje v Judeji (p.p.č. – pred pribitjem čupavca). Okoli 1800 p.p.č. (v bronasti dobi) se je razvila Nuraška kultura (avtohtono ljudstvo, ki je zidalo precej impozantne utrdbe). Okoli 1000 p.p.č. so začeli Sardinijo obletavati Feničani in kasneje še Kartežani, ki so jo za nekaj sto let zasedli. Kartežani in Nuragi so se še kar štekali, ko pa so leta 238 p.p.č. Kartežani proti Rimu popušili prvo punsko vojno, so Rimljani dobili Sardinijo in se v nadaljnih slabih 200 letih znebili Nuraškega ljudstva. No…Sardiniji so do zedinjenja Italije vladali še Vandali, Bizanc, 300 let so si celo vladali sami, mestna država Pisa, Španci in Piemont.
Pot do Sardinije niti ni tako dolga…Z avtom se najprej zategneš do italijanskega pristanišča Livorno (pri Pisi), ki je od Ljubljane oddaljeno dobrih 500 km, in se tam zadegaš na trajekt, ki te v 6 urah dostavi v mesto Golfo Aranci na vzhodni obali Sardinije.
Sardinija je raj za plažarje (torej za ljudi, ki uživajo na plažah) in niti ne toliko za mestarje (torej za ljudi, ki si radi ogledujejo mesta in med katere spadam tudi jaz).
Z boljšo polovico Tanjo sva naredila krog po severnem delu Sardinije: (pristanek v Golfo Aranci) Olbia, Castelsardo, Alghero, Bosa, Sassari, Tempio Pausania (odhod iz Golfo Aranci) – za boljšo predstavo si v roke vzemite kakšen atlas, Google Earth, Michelin auto route ali kaj podobnega…
Mestni vtisi:
Olbia (cca. 40.000 preb.) – zoprno mestece z obilico kretenskih enosmernih ozkih uličic, ki pogosto ne peljejo nikamor. V tem mestu sva samo prespala, ker sem jaz popizdil zaradi omenjenih kretenskih uličic…
Castelsardo (cca. 5000 preb.) – vzidan v hrib, z gradom na vrhu. Zelo simpatično mestece, kjer sta naju zvečer za dobre 3 ure okupirala dva prijazna domačina in nama častila pivo za pivom, dokler nisem enega izmed njiju še kar užalil, ker sem hotel plačati del zapitka.
Mit I. – otoki (posledično tudi Sardinija) so znani po dobrem pripravljanju ribjih jedi…Vraga! En od omenjenih domačinov je bil ribič, ki je propagiral pečenega prasca. Ribič je hvalil pujsa…Hm…Kot bi rejec goveda hvalil perutnino…Pa tudi sicer nisva niti 1x jedla dobrega morskega futra…Za posrat…Cel otok tripa na prekletega pujsa…(niti krav nimajo veliko in jih posledično ne jedo sploh – jih nisem opazil na nobenem meniju)
Alghero (cca. 40.000 preb.) – mesto na severno-zahodni obali. Precej tipično staro obmorsko mesto (malce podobno Dubrovniku) z lepim obzidjem, ki gleda na morje. V tem delu Sardinije sva za zadržala najdlje. Spala sva v bungalovu ene 20 km stran od Algherota, v kraju Torre del Porticcciolo. V bližini kampa je bil tudi kmečki turizem, kjer sva najbolje jedla… Do kampa nazaj sem se odkotalil… (jedilnik z 12 predjedmi, obvezno pašto in kupom svinjine za 50 evrov). Aja…In ene 5 km od Alghera stoji še mestece Fertilia, ki so ga v ’20 letih prejšnjega stoletja postavili fašisti. Skropucalo od poskusa socfašistične megalomanske urbanistike. Ima pa na pomolu velik spomenik Ezulom, ki jih je bojda mesto sprejelo odprtih rok, ko jih je stara Juga po 2. sv. vojni. kiknila iz Istre in Dalmacije.
Bosa (cca. 8000 preb.) – prav nič posebnega...Obmorsko mesto pač, ki nima obzidja, ima pa neobnovljene ruševine nekega kvazi gradu in stari most. Sva pa tam jedla zanič morski futr za 50 evrov…Hobotnico (ki jo sicer zelo rad jem) so uničili…Devastirali…Tega jim ne oprostim! Tanja pa je dobila ribo v olju. In to brez heca…Olje je namreč prekrivalo celo ribo. Do vrha krožnika…Cela beda… Aja…jaz sem še jedel ocvrte kalamare…No comment.
Sassari (cca. 120.000 preb.) – prestolnica največje italijanske province. Ka-ta-stro-fa! Totalno brezvezno mesto s parimi trgi in enim korsom (bulevar, rambla, promenada, glavna ulica pač…), ki je bil zapuščen.
Mit II. – siesta velja samo med poletjem in se je načeloma v prestolnicah ne držijo tako rigidno. Vraga! Najbolj zapuščeno mesto je bilo prav Sassari! V vseh mestih, kjer sva bila, je veljala siesta, kar pomeni, da je bila večina štacun in lokalov med 12 in 18 uro zaprtih. A prav v vsakem mestu sta bila med siesto odprta vsaj 2 lokala, kjer si si lahko omislil pivo, dva… Tudi v Bosi je bil odprt lokal, kjer sva lahko tudi jedla med siesto. V Sassariju pa sva se sprehodila čez pol mesta, prošetala po korsu gor in dol in sva šele čisto na koncu po 2 urah našla EN sam bar, ki je bil odprt. EN preklet bar v glavnem mestu severa s 120.000 prebivalci!!! In ni bilo 45 stopinj ter vražje pripeke, ki bi opravičevala dejstvo, da se vsi poskrijejo pod kamne.
Mesto je bilo zapuščeno in zapahnjeno z rešetkami (dobesedno). Imel sem občutek, da je vojna. Po pivu sva se vsa tečna pobrala iz tega mesta, čeprav sva na začetku mislila celo prespati v njem. In to, da sva šla, naju je pripeljalo do najlepšega mesta, ki sem ga na Sardiniji obiskal.
Tempio Pausania (cca. 14.000 preb.) – leži na precej goratem delu severa in je zelo lepo srednjeveško mestece. Spala sva na kmečkem turizmu, kjer sva imela najlepše in hkrati tudi najcenejše prenočišče z obilnim zajtrkom. Zares krasen zaključek počitnic. Naletela sva tudi na nek “etno shop”, kjer sva nakupila vsa darilca (etno shop je jaka redkost in sva nanj naletela samo v tem mestu) in kjer sva se z gostoljubnim lastnikom prav simpatično zaklepetala.
Ostale zanimivosti:
Večina vasic bogu za leđima in v vukojebinah je neverjetno spedenanih. Med vozakanjem sva opazila le eno zanemarjeno mesto, sicer pa so Sardi očitno zelo pedantni, kar se prebivališč tiče. Tudi ceste so lepe (česar nikakor nisem pričakoval). Avtocesta povezuje nekaj večjih mest, a so tudi lokalne ceste zelo lepo vzdrževane, res pa je, da Italijani (ki so tudi večinski turisti, saj sva poleg njih opazila le še nekaj Nemcev, par Francozov in ščepec Britancev) norijo po teh cestah, kot bi jim šlo za življenje. Mirno prehitevajo čez polno črto, dvojno črto in/ali v nepregleden ovinek in to s 130 km/h, kjer je omejitev 80 in to z avtki, za katere imaš občutek, da bodo pri tej hitrosti razpadli na prafaktorje. Sardinija je tudi precej draga. Za veliko pivo v barčku z lahkoto odšeteješ od 3 pa vse do 5 evrov (in veliko pivo za makaronaje je 0,4).
Mit III. - na obalah sredozemskih deželic je na voljo obilica svežega in okusnega sadja ter zelenjave. Vraga! Pričakovala sva fino zelenjavico in sadje, dobiti pa je bilo mogoče plastični paradižnik in solato, ki je delovala kot skupek lego kock, da o bednem sadju niti ne govorim...
Še tole…Sardi poleg italijanščine govorijo svoj jezik – sardo. Zveni kot italijanščina, le da ga ne razumeš popolnoma nič (svoj čas sem se učil italijanščino in jo zato dobro razumem, a mi vse znanje pri sardu ni pomagalo)! Pri tem se jim niti ust ne da odpirati in ti ta jezik tako zmečkajo, da ti ni nič jasno. In seveda je dialektov sarda toliko, kot je mest. Lokalec, ki govori sardo, je razlagal, da on sam ne razume sarda sosednjega mesta/vasi. In, da je sardo, ki ga govorijo v notranjosti tako obupen, da ga ne zastopi prav nihče, razen njih samih.
Pa še… Notranjost Sardinije zna biti rahlo zajebana... Obalna mesta so “kultivirana”, medtem ko lahko v notranjost zaradi napačne besede fašeš metek v čelo. Še posebej zajebana provinca je Nuoro (srednji vzhod Sardinije). Že na obrobju province sva opazila tablo “Provinca Nuoro”, tabla z dobrodošlico pa je bila prestreljena. V zgodovini so na Sardiniji obstajali “banditi” in ta kultura se je ohranila vse do današnjih dni – glavno mesto banditov je Orgosolo. Torej…Če greste na Sardinijo in se gibljete v notranjosti, se vzdržite pretiranega gestikuliranja kakšnemu čičotu na oslu, saj utegne čiča potegniti dvocevko s prižagano cevjo in vam črevesce napolniti s šibrami, ali pa vas kak njegov rođo štihne s priročnim pastirskim nožkom.
P.S. Sardi pridelujejo fino žganje po imenu "Mirto" - pridelujejo pa ga iz jagodk grmička po imenu mirta. Fina zadeva!
Tuesday, August 29, 2006
Spet triptih
Že lep čas razmišljam kaj je vredno gnevniškega zapisa…Pa se spomnim na Toma Križnarja. Nedvomno srčen človek. Cela Slovenija trepeta in si želi njegove izpustitve iz krutega sudanskega zapora, kamor je bil vtaknjen zaradi domnevne špijonaže. Toda ne pozabimo, da je bil Križnar v Sudan poslan kot posebni odposlanec našega new-agerskega predsednika, ki pa mu je v vsej svoji vizionarski drži pozabil zrihtati vizo. In oh, razkol med slovensko vlado in njeno uradno diplomacijo z Rupsijem na čelu ter našim poduhovljenim in gandijevskim predsednikom Drnotom se je znova poglobil! Brezveze!
Pa v roke vzamem Mladino ter med drugim preletim izjave tedna. Bivši punker, zdajšnji nedeljski punker in uspešen direktor Matjaž Gantar je v reviji Jana prikotalil slednje:
„Ljudje, ki imajo denar, imajo bistveno večje težave kot tisti, ki ga nimajo. Imeti denar je odgovornost.“
Tako kretenske izjave pa že dolgo ne...Le kako to, da potem celotno človeštvo ni revno kot tisti del njega v Afriki???? Mogoče so pa Darfurci najbolj srečen narod na svetu? Le zakaj bi jim pomagali, ko pa jih bomo samo onesrečili. Ta izjava od Gantarja je grozno cinična. In potem še pravi, da njegovo življenje in občasno preigravanje punk komadov ni popoln oksimoron! Sej res ni! Je le moron!
Danes po koncu šihta pa na BBC-ju preberem:
„Iranski predsednik je izzval ameriškega predsednika Busha na TV debato v živo na temo dogodkov v svetu“
Hohohoho... Saj ne rečem, da Ahmedinejad ni nor ali, da ni pritlikavi vojni hujskač, toda to je tudi Bush in prav zanimalo bi me, kaj bi si imela ta dva patrona za povedati...Seveda je ameriška stran predlog takoj označila za podlo diverzijo, saj je Iran na tapeti zaradi bogatenja urana in teh jajc...Iranski predsednik Ahmedinejad je retorično kar sposoben, medtem ko vsi vemo, da mali George ni. Da slednje drži, prilagam „best of“ bušizmov
P.S. Aja...Sem se nameraval razpisati tudi okoli naših vrlih košarkarjev in velečislanega trenerja Pipana, a nima smisla po nepotrebnem zgubljati preveč živcev v ta namen...Mogoče bo čez 4 leta bolje..., v kolikor se bomo sploh kvalificirali, kar zna biti s takšno igro težko...
Pa v roke vzamem Mladino ter med drugim preletim izjave tedna. Bivši punker, zdajšnji nedeljski punker in uspešen direktor Matjaž Gantar je v reviji Jana prikotalil slednje:
„Ljudje, ki imajo denar, imajo bistveno večje težave kot tisti, ki ga nimajo. Imeti denar je odgovornost.“
Tako kretenske izjave pa že dolgo ne...Le kako to, da potem celotno človeštvo ni revno kot tisti del njega v Afriki???? Mogoče so pa Darfurci najbolj srečen narod na svetu? Le zakaj bi jim pomagali, ko pa jih bomo samo onesrečili. Ta izjava od Gantarja je grozno cinična. In potem še pravi, da njegovo življenje in občasno preigravanje punk komadov ni popoln oksimoron! Sej res ni! Je le moron!
Danes po koncu šihta pa na BBC-ju preberem:
„Iranski predsednik je izzval ameriškega predsednika Busha na TV debato v živo na temo dogodkov v svetu“
Hohohoho... Saj ne rečem, da Ahmedinejad ni nor ali, da ni pritlikavi vojni hujskač, toda to je tudi Bush in prav zanimalo bi me, kaj bi si imela ta dva patrona za povedati...Seveda je ameriška stran predlog takoj označila za podlo diverzijo, saj je Iran na tapeti zaradi bogatenja urana in teh jajc...Iranski predsednik Ahmedinejad je retorično kar sposoben, medtem ko vsi vemo, da mali George ni. Da slednje drži, prilagam „best of“ bušizmov
P.S. Aja...Sem se nameraval razpisati tudi okoli naših vrlih košarkarjev in velečislanega trenerja Pipana, a nima smisla po nepotrebnem zgubljati preveč živcev v ta namen...Mogoče bo čez 4 leta bolje..., v kolikor se bomo sploh kvalificirali, kar zna biti s takšno igro težko...
Sunday, August 13, 2006
Golo letalo
Preprečen naj bi bil teroristični napad, v katerem bi lahko bilo še več žrtev, kot jih je bilo na slavnega najnilevna! Poleg splošne psihoze pa je ta dogodek poskrbel za nove protiteroristične varnostne ukrepe. Če še pomnite, je bilo 19 ugrabiteljev letal, katerih polovica se je zaletela v newyorška dvojčka, oboroženih s tapetnimi noži. Posledično so oblasti prepovedale nože, vilice, pilice, škarjice in podobne predmete v prtljagi. Malce kasneje je bil preprečen teroristični napad, v katerem naj bi imel terorist eksplozivo vgrajeno v peti čevlja in tudi temu so seveda sledili varnostni ukrepi!
Tokratni teroristi naj bi imeli eksplozivo v tekoči obliki, torej v plastičnih flaškah z vodo. Ergo: prepoved nošenja vseh pijač, gelov, zdravil v tekočem stanju, sončnih krem ipd. na letala. Na letalo pa lahko nesete otroško hrano, a jo morate pred policaji pokusiti, da jih prepričate, da v frutku ni eksploziva.
Mislim, da ne bo minilo dosti časa, ko se bodo iznajdljivi teroristi spomnili, da lahko eksplozivo nekako vgradijo v oblačila. Bodo temu sledili varnostni ukrepi in se bo treba pred vstopom na letalo sleči do golega? Nedvomno! Oblačila bodo na letališču zadržali v posebnih protieksplozivnih trezorjih, v namene potovanja na letalu pa bodo razdeljevali plastična oblačila s kretenskimi plastičnimi čepicami, v katerih bomo vsi enaki pred bogom in zakonom ždeli v letalskih sedežih in se počutili totalno razčlovečeno. In kaj se bo zgodilo, ko bodo lahko eksplozivo vgradili v zobno plombo? Ali v posebno kapsulo, ki jo bo terorist pojedel, želodčna kislina pa bo šele po 6 urah poskrbela za eksplozijo?
Kar nekaj ljudem, s katerimi sem govoril o zgoraj opisani temi, se novi varnostni ukrepi niso zdeli nič čudnega ali nesprejemljivega in mirno bi sprejeli tudi dejstvo, da bi se na letalo usedli v nadomestnih plastičnih oblačilih, ki sem jih sarkastično omenil. In ko sem dejal, da je do varnostnih čipov, ki jih bomo imeli permanentno vgrajene pod kožo, le še korak, so mi odgovorili, da čipi že obstajajo in to ne samo za kućne ljubimce, temveč tudi za otroke zaskrbljenih staršev. Koliko korakov je še torej do velikega brata iz “futurističnih znanstveno fantastičnih” filmov, če sploh kakšen?
P.S. Pa mislite, da bodo od sedaj naprej med letom razdeljevali neoporečno vodo? Vraga! Plačali jo bomo!!! Dražje, seveda…
Tokratni teroristi naj bi imeli eksplozivo v tekoči obliki, torej v plastičnih flaškah z vodo. Ergo: prepoved nošenja vseh pijač, gelov, zdravil v tekočem stanju, sončnih krem ipd. na letala. Na letalo pa lahko nesete otroško hrano, a jo morate pred policaji pokusiti, da jih prepričate, da v frutku ni eksploziva.
Mislim, da ne bo minilo dosti časa, ko se bodo iznajdljivi teroristi spomnili, da lahko eksplozivo nekako vgradijo v oblačila. Bodo temu sledili varnostni ukrepi in se bo treba pred vstopom na letalo sleči do golega? Nedvomno! Oblačila bodo na letališču zadržali v posebnih protieksplozivnih trezorjih, v namene potovanja na letalu pa bodo razdeljevali plastična oblačila s kretenskimi plastičnimi čepicami, v katerih bomo vsi enaki pred bogom in zakonom ždeli v letalskih sedežih in se počutili totalno razčlovečeno. In kaj se bo zgodilo, ko bodo lahko eksplozivo vgradili v zobno plombo? Ali v posebno kapsulo, ki jo bo terorist pojedel, želodčna kislina pa bo šele po 6 urah poskrbela za eksplozijo?
Kar nekaj ljudem, s katerimi sem govoril o zgoraj opisani temi, se novi varnostni ukrepi niso zdeli nič čudnega ali nesprejemljivega in mirno bi sprejeli tudi dejstvo, da bi se na letalo usedli v nadomestnih plastičnih oblačilih, ki sem jih sarkastično omenil. In ko sem dejal, da je do varnostnih čipov, ki jih bomo imeli permanentno vgrajene pod kožo, le še korak, so mi odgovorili, da čipi že obstajajo in to ne samo za kućne ljubimce, temveč tudi za otroke zaskrbljenih staršev. Koliko korakov je še torej do velikega brata iz “futurističnih znanstveno fantastičnih” filmov, če sploh kakšen?
P.S. Pa mislite, da bodo od sedaj naprej med letom razdeljevali neoporečno vodo? Vraga! Plačali jo bomo!!! Dražje, seveda…
Sunday, July 30, 2006
The "chosen" people
“Razmere v Haifi so nevzdržne…Mnogo Izraelcev se gnete v majnih zakloniščih brez klimatskih naprav…”, je z obilico patetike dejal izraelski premier Ehud Olmert, medtem ko je ob njem ameriška sekretarka Condi žalostno prikimovala. Ja, res…Ubogi Židki…Kaj pa vsi tisti Libanonci, ki nimajo nobene veze s teroristično skupino Hezbolah, pa so vseeno ostali tako brez strehe nad glavo, kot tudi brez svojcev, da o nujni humanitarni pomoči, ki jo mednarodna skupnost namenja Libanonu, pa tja zaradi splošne izraelske blokade sploh ne pride, sploh ne govorim. Libanonska zaklonišča? Čista znanstvena fantastika...
Izraelčki so tudi citirali resolucijo Zrduženih Narodov, ki vzpostavlja “tampon cono” na jugu Libanona in, ki naj bi jo Hezbolah kršil, ob tem pa so pozabili, da so sami kršili daleč največ resolucij izmed vseh držav na svetu (da…, celo več kot jih je kršil Irak in zaradi katerih so ga med drugim tudi napadli…). Kakšen nenadjebljiv cinizem…
In potem so se dobile glave svetovnih sil v Rimu, da bi poskušale spraviti skozi kakšno resolucijo, s katero naj bi vsaj omejili izraelsko klanje…Zamanj…Niso prišle do skupne besede, predvsem zaradi ameriških kolaboratorjev…In kaj so si o tem mislili Izraelci? Njihov pravosodni minister je ugotovil, da manjko skupne izjave pomeni, da so od Sveta dobili zeleno luč za nadaljevanje agresije na Libanon…Bravo! Res super dedukcija!
V Zeleni Piki, sobotni prilogi Dnevnika, je kolumnist Zoran Senković statistično zajel dosedanje “uspehe” izraelske vojske. Ta je do sedaj uničila 17 velikih rezervoarjev goriva, 3 letališča (seveda tudi mednarodno letališče v Bejrutu), 12 bencinskih črpalk, 55 mostov, 16 tovarn (med njimi tudi mlečno farmo s kravami vred in dve tovarni papirja), skladišče čistil Procter & Gamble, 3 bolnišnice, 3 tv oddajnike, konvoj humanitarne pomoči, 3 pristanišča, 38 glavnih cest, zraketirali pa so tudi 6265 stanovanjskih poslopij. Ubili so še 4 pripadnike OZN, baje po pomoti, čeprav so ti posredovali svoje položaje in večkrat prosili za prenehanje obstreljevanja…Kljub temu so na njihove položaje streljali kar 50x…Dvomim, da je šlo za pomoto…Prej za gluhonemost…Danes so trofnili poslopje, v katerem so ubili 60 ljudi, več kot pol od tega je bilo otrok…UPS…Sorry…Jebiga…Shit happens…Kolateralna škoda pač, so rekli Izraelčki…
Se še spomnite, zakaj vse to? Domnevno zaradi dveh ugrabljenih izraelskih vojačkov…Več kot 500 Libanonskih žrtev (velika večina civilistov in ogromno otrok…) in nekaj čez 50 izraelskih žrtev (večinoma vojakov…) za 2 soldatka, ki ju Izrael na noben način noče zamenjati za libanonske in palestinske zapornike v Izraelskih zaporih, med katerimi je tudi veliko žensk in otrok starih pod 18 let…(saj res...Kdaj ste nazadnje slišali kaj o Gazi ali Zahodnem bregu, kjer Izraelci mirno koljejo Palestince? Medtem, ko vsi zrejo v Libanon, Izraelci mirne duše harajo po palestinskih ozemljih...)
In kaj medtem počne svet? Nič…Na roke si ga meče…Sploh Amerika…Ta lahkotno Izraelcem med ofenzivo lifra novo orožje, da jim ga slučajno ne bi zmanjkalo za nadaljevanje bombardiranj…Med pošiljkami so tudi daisy cutterji, ki so še posebej uporabni za urbana središča. Še guverner Kalifornije, nabacani Švarci, se je drl, češ kako zelo podpiramo izraelski boj proti terorizmu, med množico pa so bili opazni transparenti v stilu “Izrael bojuje vojno proti terorizmu v imenu celotnega človeštva!” – no, mene naj nikar ne štejejo zraven, saj to ni vojna proti terorizmu, temveč državni terorizem, kot sem nedvomno kdaj že omenil!
Prav, pa naj bom antisemit, če se mi zdijo izraelska ravnanja od njegovega nastanka (z izjemo prve vojne leta 1948) nacistične, totalitaristične in ekspanzionistične…Torej vse tisto, proti čemur se je večina Sveta borila v drugi svetovni vojni. Aja…Pa še ena statistična…Tokratna vojna proti Libanonu je izraelska sedma vojna od njegovega nastanka pred manj kot 60 leti…Nedvomno pacifistična družba…
P.S. Zdelo bi se mi upravičeno, če bi se “sionizem” dodal k pojmom kot so nacizem, fašizem, stalinizem ipd.
Izraelčki so tudi citirali resolucijo Zrduženih Narodov, ki vzpostavlja “tampon cono” na jugu Libanona in, ki naj bi jo Hezbolah kršil, ob tem pa so pozabili, da so sami kršili daleč največ resolucij izmed vseh držav na svetu (da…, celo več kot jih je kršil Irak in zaradi katerih so ga med drugim tudi napadli…). Kakšen nenadjebljiv cinizem…
In potem so se dobile glave svetovnih sil v Rimu, da bi poskušale spraviti skozi kakšno resolucijo, s katero naj bi vsaj omejili izraelsko klanje…Zamanj…Niso prišle do skupne besede, predvsem zaradi ameriških kolaboratorjev…In kaj so si o tem mislili Izraelci? Njihov pravosodni minister je ugotovil, da manjko skupne izjave pomeni, da so od Sveta dobili zeleno luč za nadaljevanje agresije na Libanon…Bravo! Res super dedukcija!
V Zeleni Piki, sobotni prilogi Dnevnika, je kolumnist Zoran Senković statistično zajel dosedanje “uspehe” izraelske vojske. Ta je do sedaj uničila 17 velikih rezervoarjev goriva, 3 letališča (seveda tudi mednarodno letališče v Bejrutu), 12 bencinskih črpalk, 55 mostov, 16 tovarn (med njimi tudi mlečno farmo s kravami vred in dve tovarni papirja), skladišče čistil Procter & Gamble, 3 bolnišnice, 3 tv oddajnike, konvoj humanitarne pomoči, 3 pristanišča, 38 glavnih cest, zraketirali pa so tudi 6265 stanovanjskih poslopij. Ubili so še 4 pripadnike OZN, baje po pomoti, čeprav so ti posredovali svoje položaje in večkrat prosili za prenehanje obstreljevanja…Kljub temu so na njihove položaje streljali kar 50x…Dvomim, da je šlo za pomoto…Prej za gluhonemost…Danes so trofnili poslopje, v katerem so ubili 60 ljudi, več kot pol od tega je bilo otrok…UPS…Sorry…Jebiga…Shit happens…Kolateralna škoda pač, so rekli Izraelčki…
Se še spomnite, zakaj vse to? Domnevno zaradi dveh ugrabljenih izraelskih vojačkov…Več kot 500 Libanonskih žrtev (velika večina civilistov in ogromno otrok…) in nekaj čez 50 izraelskih žrtev (večinoma vojakov…) za 2 soldatka, ki ju Izrael na noben način noče zamenjati za libanonske in palestinske zapornike v Izraelskih zaporih, med katerimi je tudi veliko žensk in otrok starih pod 18 let…(saj res...Kdaj ste nazadnje slišali kaj o Gazi ali Zahodnem bregu, kjer Izraelci mirno koljejo Palestince? Medtem, ko vsi zrejo v Libanon, Izraelci mirne duše harajo po palestinskih ozemljih...)
In kaj medtem počne svet? Nič…Na roke si ga meče…Sploh Amerika…Ta lahkotno Izraelcem med ofenzivo lifra novo orožje, da jim ga slučajno ne bi zmanjkalo za nadaljevanje bombardiranj…Med pošiljkami so tudi daisy cutterji, ki so še posebej uporabni za urbana središča. Še guverner Kalifornije, nabacani Švarci, se je drl, češ kako zelo podpiramo izraelski boj proti terorizmu, med množico pa so bili opazni transparenti v stilu “Izrael bojuje vojno proti terorizmu v imenu celotnega človeštva!” – no, mene naj nikar ne štejejo zraven, saj to ni vojna proti terorizmu, temveč državni terorizem, kot sem nedvomno kdaj že omenil!
Prav, pa naj bom antisemit, če se mi zdijo izraelska ravnanja od njegovega nastanka (z izjemo prve vojne leta 1948) nacistične, totalitaristične in ekspanzionistične…Torej vse tisto, proti čemur se je večina Sveta borila v drugi svetovni vojni. Aja…Pa še ena statistična…Tokratna vojna proti Libanonu je izraelska sedma vojna od njegovega nastanka pred manj kot 60 leti…Nedvomno pacifistična družba…
P.S. Zdelo bi se mi upravičeno, če bi se “sionizem” dodal k pojmom kot so nacizem, fašizem, stalinizem ipd.
Sunday, July 16, 2006
Super Mario
Izraelu se je snelo. Spet napada vse povprek in pri tem igra nedolžno žrtev, ki ima pravico do samoobrambe. Itak! Braniš se tako, da sosednji državi sesuvaš civilno infrastrukturo in kolješ njeno prebivalstvo…Ampak ne bom o izraelski invaziji na Libanon, ker me bo potem bolela glava in bom spet popolnoma razočaran nad impotentnostjo sveta kadar gre za brzdanje Izraela, ki lahko vedno počne točno tisto, kar želi.
Ta petek sem komaj čakal...Zadnji dan tedna, ki mu sledi vikend…Prvi po parih, ki sem jih imel popolnoma zabezecane in zato niso prišli do izraza. Tokratni vikend bo upam eden tistih, ko si bom lahko privoščil malce miru in pa gnevniški zapis…
Veselo sem se zadegal na bicikel in se začel trockati na šiht (do tja imam cca. 3,5 km, ali 15 minutk lagano sportske vožnje). Ignoriral sem bedaka, ki mi je z avtomatikom pripeljal nasproti po kolesarski progi, pravtako si nisem plastično zapredstavljal kako z nogo veselo odbijem retrovizor ogromnemu S.U.V.-u, katerega večji del je stal na kolesarski progi, saj tako velikega avta ne moreš celega parkirati le na pločnik. Malce naprej od našega WTC-ja (nam pa še stoji, a-ha!) je prav na sredini kolesarske stal prometni znak, ki je razodeval, da je cesta v fazi pleskanja. Zavijem mimo znaka in čez 100 metrov naletim še na enega (itak spet prav na sredini kolesarske) in čez 200 metrov že na tretjega, nakar malo naprej opazim tovornjak poln znakov. Cestarček stopi iz tovornjačka, pograbi nov znak, me opazi in znak vseeno mirno postavi prav na sredino kolesarske proge, čeprav sem bil tedaj od njega oddaljen le slabih 5 metrov. Sunkovito sem trznil vstran, da sem se izognil trčenju s prometnim znakom. Sledila je rdeča luč na semaforju in, ko se je prižgala zelena, me je tovornjaček gladko prehitel in se spet ustavil malce naprej, kjer sem se sunkovito izognil odpiranju vrat istega cestarčka. Potem sem mu s pomočjo parih zelenih semaforjev le ubežal. Hehehe, počutil sem se kot „Super Mario“! 3x „hura“ za vikende!!!
Ta petek sem komaj čakal...Zadnji dan tedna, ki mu sledi vikend…Prvi po parih, ki sem jih imel popolnoma zabezecane in zato niso prišli do izraza. Tokratni vikend bo upam eden tistih, ko si bom lahko privoščil malce miru in pa gnevniški zapis…
Veselo sem se zadegal na bicikel in se začel trockati na šiht (do tja imam cca. 3,5 km, ali 15 minutk lagano sportske vožnje). Ignoriral sem bedaka, ki mi je z avtomatikom pripeljal nasproti po kolesarski progi, pravtako si nisem plastično zapredstavljal kako z nogo veselo odbijem retrovizor ogromnemu S.U.V.-u, katerega večji del je stal na kolesarski progi, saj tako velikega avta ne moreš celega parkirati le na pločnik. Malce naprej od našega WTC-ja (nam pa še stoji, a-ha!) je prav na sredini kolesarske stal prometni znak, ki je razodeval, da je cesta v fazi pleskanja. Zavijem mimo znaka in čez 100 metrov naletim še na enega (itak spet prav na sredini kolesarske) in čez 200 metrov že na tretjega, nakar malo naprej opazim tovornjak poln znakov. Cestarček stopi iz tovornjačka, pograbi nov znak, me opazi in znak vseeno mirno postavi prav na sredino kolesarske proge, čeprav sem bil tedaj od njega oddaljen le slabih 5 metrov. Sunkovito sem trznil vstran, da sem se izognil trčenju s prometnim znakom. Sledila je rdeča luč na semaforju in, ko se je prižgala zelena, me je tovornjaček gladko prehitel in se spet ustavil malce naprej, kjer sem se sunkovito izognil odpiranju vrat istega cestarčka. Potem sem mu s pomočjo parih zelenih semaforjev le ubežal. Hehehe, počutil sem se kot „Super Mario“! 3x „hura“ za vikende!!!
Monday, July 03, 2006
Mazel tov!!!
V predprejšnjem gnevniškem zapisu sem omenil, da si je izraelski premier Ehud Olmert drznil dejati, da je izraelska vojska najbolj moralna vojska na svetu. Ta arogantna izjava pa je takoj izgubila verodostojnost že konec prejšnjega tedna.
Palestinski skrajneži so napadli neko izraelsko obmejno postojanko, ubili 2 izraelska vojaka, enega pa ugrabili. Odgovornost za ugrabitev so samohvalno prevzele kar tri palestinske milice in še danes se ne ve, katera ga res tudi ima (ena izmed treh je tudi oboroženo krilo vladajočega Hamasa). Izrael je kaj kmalu po ugrabitvi nakopičil svoje vojaške sile ob meji z Gazo (od koder so poleti “na silo” izselili vse izraelske naseljence, ki so tam prebivali od zavzetja Gaze iz vojne leta 1967). Nato sta se napad in vrnitev v Gazo spet začela. Prvi dan napada je izraelska moralna vojska najprej razčefukala nekaj mostov (da ne bi palestinski skrajneži tovorili ujetega izraelskega vojaka na druge bregove – kar bi, če bi to res želeli, lahko storili tudi z gumenjakom), elektrarno, s čimer je več kot milijon Palestincev ostalo brez električnega toka in pa univerzo. In hec…Izrael je že pred napadom povedal, da bodo tarče tudi civilni cilji. Halo? Zakaj že? Jebe se Izraelu za Ženevsko konvencijo! V naslednjih dneh je izraelska vojska ugrabila nekaj Hamasovih ministrov in parlamentarcev, včeraj pa so raketo izstrelili tudi v pisarno palestinskega premiera Ismaila Haniye iz Hamasovih vrst. Kaj je to drugega, kot državni terorizem?
Palestinski ekstremisti so izraelskega vojaka ugrabili zato, da bi ga zamenjali za palestinske ženske in mladoletnike, ki jih Izrael zadržuje v svojih zaporih, danes pa so dodali, da ima Izrael časa do jutra, da se umakne iz Gaze, če ne, bodo mladega izraelskega vojaka umorili. A izraelska vlada ni niti trznila…Oni pa že ne bodo prekupčevali s Palestinci…To pa že ne! Jebeš kompromis! Jebeš pogovore! Načelnik izraelskega generalštaba je za vse skupaj okrivil Sirijo (le od kod sedaj še to???? In zakaj se potemtakem sploh spravljajo na Palestince????), premier pa je pristavil, da bodo začeli izvrševati atentate na člane Hamasove vlade (čeprav popolnoma demokratično izvoljene) in tudi na premiera (katerega pa so že poskušali likvidirati, a ga ni bilo v svoji pisarni), če bodo palestinski skrajneži ugrabljenega izraelskega vojaka res umorili…
Pri vsej stvari pa Izraelci neumorno blefirajo, da to počnejo samo zato, ker bi rad našli ugrabljenega vojaka! VRAGA! Le kaj imajo pri tem elektrarna, mostovi, univerza, neštete ugrabitve in raketiranja? Nesrečni soldatek je samo izvrsten izgovor, da odstranijo palestinsko vodstvo, ki jim ne ugaja. In na koncu bodo s tem tudi 19 letnega izraelskega vojaka mirno žrtvovali! Toliko o najbolj moralni vojski na svetu!
Palestinski skrajneži so napadli neko izraelsko obmejno postojanko, ubili 2 izraelska vojaka, enega pa ugrabili. Odgovornost za ugrabitev so samohvalno prevzele kar tri palestinske milice in še danes se ne ve, katera ga res tudi ima (ena izmed treh je tudi oboroženo krilo vladajočega Hamasa). Izrael je kaj kmalu po ugrabitvi nakopičil svoje vojaške sile ob meji z Gazo (od koder so poleti “na silo” izselili vse izraelske naseljence, ki so tam prebivali od zavzetja Gaze iz vojne leta 1967). Nato sta se napad in vrnitev v Gazo spet začela. Prvi dan napada je izraelska moralna vojska najprej razčefukala nekaj mostov (da ne bi palestinski skrajneži tovorili ujetega izraelskega vojaka na druge bregove – kar bi, če bi to res želeli, lahko storili tudi z gumenjakom), elektrarno, s čimer je več kot milijon Palestincev ostalo brez električnega toka in pa univerzo. In hec…Izrael je že pred napadom povedal, da bodo tarče tudi civilni cilji. Halo? Zakaj že? Jebe se Izraelu za Ženevsko konvencijo! V naslednjih dneh je izraelska vojska ugrabila nekaj Hamasovih ministrov in parlamentarcev, včeraj pa so raketo izstrelili tudi v pisarno palestinskega premiera Ismaila Haniye iz Hamasovih vrst. Kaj je to drugega, kot državni terorizem?
Palestinski ekstremisti so izraelskega vojaka ugrabili zato, da bi ga zamenjali za palestinske ženske in mladoletnike, ki jih Izrael zadržuje v svojih zaporih, danes pa so dodali, da ima Izrael časa do jutra, da se umakne iz Gaze, če ne, bodo mladega izraelskega vojaka umorili. A izraelska vlada ni niti trznila…Oni pa že ne bodo prekupčevali s Palestinci…To pa že ne! Jebeš kompromis! Jebeš pogovore! Načelnik izraelskega generalštaba je za vse skupaj okrivil Sirijo (le od kod sedaj še to???? In zakaj se potemtakem sploh spravljajo na Palestince????), premier pa je pristavil, da bodo začeli izvrševati atentate na člane Hamasove vlade (čeprav popolnoma demokratično izvoljene) in tudi na premiera (katerega pa so že poskušali likvidirati, a ga ni bilo v svoji pisarni), če bodo palestinski skrajneži ugrabljenega izraelskega vojaka res umorili…
Pri vsej stvari pa Izraelci neumorno blefirajo, da to počnejo samo zato, ker bi rad našli ugrabljenega vojaka! VRAGA! Le kaj imajo pri tem elektrarna, mostovi, univerza, neštete ugrabitve in raketiranja? Nesrečni soldatek je samo izvrsten izgovor, da odstranijo palestinsko vodstvo, ki jim ne ugaja. In na koncu bodo s tem tudi 19 letnega izraelskega vojaka mirno žrtvovali! Toliko o najbolj moralni vojski na svetu!
Sunday, June 25, 2006
“Regrata na Luni še ne bomo kmalu sadili…”
Prvi teden v novi službi je za mano in končno je tu vikend! Hip-hip…Hura! Pa sem si s sobotnim časopisjem (Dnevnik, Mladina in Sobotna priloga) podaljšal poležavanje v postelji…Sicer sem najraje ob sobotah prebiral Sobotno prilogo, a je ta po “pluralizaciji” postala popolno demagoško sranje. Zvito, a vseeno sranje…Res je, da se bliža jubilejna obletnica samostojne Slovenije in, da so temu primerno okrancljane vse medijske vsebine toda, če odmislim članke in kolumne na to temo, mi je za branje ostalo še: Portret tedna (Ivan Žagar – minister brez listnice za regionalizacijo Slovenije, za katero se je izkazalo, da bo potekala od “zgoraj navzdol” – torej, da nimajo občine nobene besede pri ustvarjanju regij in bo to potekalo z dekretom omniprezentne vlade), anemične, kalimerovske in premalo reakcionistične kolumne mladih - Tine Košir (voditeljice oddaje “Knjiga mene briga”, ki jo sicer poznam in je prima punca), kulturologinje Barbare Cesar in filozofa Mirta Komela, ki naj bi izpadle v pluralizirani Sobotni kot protiutež očitni desni liniji, a delujejo v smislu “A ni naša razburjena mladež simpatična, ah, mladost – ludost”, različne kulturno-umetniške kolumne in pa intervjuja s premierom Janezom Janšo ter Dr. Francetom Bučarjem.
Poskus balansiranja, oz. pluralizacije je sledeč:
Janez Janša je predstavljen kot “…zadnji politični zapornik v Sloveniji…, …ki se s prevzemom oblasti v ničemer ni spremenil…” Janša z besedami pokojnega dr. Janeza Pučnika obtoži “posameznike z nekdanjim predsednikom predsedstva republike na čelu...” (ali z drugimi besedami: “…na čelu z Drnovškom…”), da so omahovali in tik pred agresijo podpisovali “deklaracijo za mir”, ki bi impotencirala nastajajočo slovensko vojsko, za veleizdajalce, ob tem pa pozabi, da se njegovi koalicijski partnerji trudijo z ustavnim zakonom izenačiti kolaborante druge svetovne vojne in partizanske branitelje. Čeprav je Janša med glavnimi protagonisti “pluralizacije medijev”, ob vmešavanju kardinala Rodeta v gospodarske spore pravi: “Kaj pa še v Sloveniji ni prišlo v javnost? Kar vedo trije, naslednji dan piše že povsod…” Ni bil to poglavitni cilj pluralizacije medijev, ki naj bi poskrbel za transparentnost vlade in gospodarstva?
Kot kontrapunkt Janši pove svoje v intervjuju en izmed “ustanovnih očetov” Slovenske države, kritični politični mislec in politična starosta dr. France Bučar. A glej ga zlomka, Bučar ne vzpostavi “leve misli”, temveč udari po obeh političnih opcijah, kot je tudi prav. “Politični podsistemi imajo pri nas absolutno premoč. Vsakdo, ki hoče v družbi kaj narediti, si mora najprej izboriti blagoslov politike…Vsa pamet je skoncentrirana v obstoječi vodstveni strukturi, češ, mi vemo za pravo pot” pove Bučar in doda: “…moramo se posloviti od sintagme “naši ljudje”…Kako je mogoče odpuščati uspešne direktorje, ker niso naši?...V modernem svetu, ki mu želimo pripadati, štejejo le kriteriji uspešnosti, učinkovitosti, dejanskega prispevka in sposobnosti.” Modri Bučar zaključi: “Tretja pot po vzoru Tonyja Blaira ni (bila) uspešna…Še posebej pri nas, kjer levica, nezrela kot je, tava v popolni megli. Najbolj pomembni problemi modernega časa daleč presegajo delitev na levico in desnico.” In tu se popolnoma strinjam. Glavni vzvodi države in gospodarstva bi morali funkcionirati ne glede na usmerjenost aktualnih vladajočih strank in njihovih politik (v slovenskem primeru zaplankanih strank in politik).
Skorajšnjo iluzijo o “uravnoteženi” Sobotni prilogi pa popolnoma sesuje predsednik uprave Dela, Danilo Slivnik, ki si je v Sobotni privoščil zaključno kolumno (le kje na svetu, če odštejemo totalitaristične države, se uprava časopisov še meša z uredništvom?), v kateri je diskreditiral Jelka Kacina in mu priznal le iznajdljivost v osamosvojitveni vojni, Kučanu in Drnovšku prisodil šele naknadno pridružitev osamosvojitvi (kar je totalni kretenizem užaljenega demagoga), ter slednjega obtožil kar 12 letnega vodenja vlade (kar tudi v sodobnih demokratičnih parlamentarnih sistemih niti ni takšna redkost) in trenutnega “…mešanja štren sedanji politični generacij…” . Le s čim jim tako meša štrene? S kritiko o popolnoma neučinkovitih javnih naročilih (predvsem s tisto o prekleto potrebnih operacijskih mizah)? S pohodom proti plinskem terminalu v Tržaškem zalivu? Z recepti za domači polnozrnati kruh? Ali morda s svojo novo “dalajlamovsko” knjigico o pozitivnem mišljenju?
Predlagam, da raje poslušamo starega Bučarja…
Poskus balansiranja, oz. pluralizacije je sledeč:
Janez Janša je predstavljen kot “…zadnji politični zapornik v Sloveniji…, …ki se s prevzemom oblasti v ničemer ni spremenil…” Janša z besedami pokojnega dr. Janeza Pučnika obtoži “posameznike z nekdanjim predsednikom predsedstva republike na čelu...” (ali z drugimi besedami: “…na čelu z Drnovškom…”), da so omahovali in tik pred agresijo podpisovali “deklaracijo za mir”, ki bi impotencirala nastajajočo slovensko vojsko, za veleizdajalce, ob tem pa pozabi, da se njegovi koalicijski partnerji trudijo z ustavnim zakonom izenačiti kolaborante druge svetovne vojne in partizanske branitelje. Čeprav je Janša med glavnimi protagonisti “pluralizacije medijev”, ob vmešavanju kardinala Rodeta v gospodarske spore pravi: “Kaj pa še v Sloveniji ni prišlo v javnost? Kar vedo trije, naslednji dan piše že povsod…” Ni bil to poglavitni cilj pluralizacije medijev, ki naj bi poskrbel za transparentnost vlade in gospodarstva?
Kot kontrapunkt Janši pove svoje v intervjuju en izmed “ustanovnih očetov” Slovenske države, kritični politični mislec in politična starosta dr. France Bučar. A glej ga zlomka, Bučar ne vzpostavi “leve misli”, temveč udari po obeh političnih opcijah, kot je tudi prav. “Politični podsistemi imajo pri nas absolutno premoč. Vsakdo, ki hoče v družbi kaj narediti, si mora najprej izboriti blagoslov politike…Vsa pamet je skoncentrirana v obstoječi vodstveni strukturi, češ, mi vemo za pravo pot” pove Bučar in doda: “…moramo se posloviti od sintagme “naši ljudje”…Kako je mogoče odpuščati uspešne direktorje, ker niso naši?...V modernem svetu, ki mu želimo pripadati, štejejo le kriteriji uspešnosti, učinkovitosti, dejanskega prispevka in sposobnosti.” Modri Bučar zaključi: “Tretja pot po vzoru Tonyja Blaira ni (bila) uspešna…Še posebej pri nas, kjer levica, nezrela kot je, tava v popolni megli. Najbolj pomembni problemi modernega časa daleč presegajo delitev na levico in desnico.” In tu se popolnoma strinjam. Glavni vzvodi države in gospodarstva bi morali funkcionirati ne glede na usmerjenost aktualnih vladajočih strank in njihovih politik (v slovenskem primeru zaplankanih strank in politik).
Skorajšnjo iluzijo o “uravnoteženi” Sobotni prilogi pa popolnoma sesuje predsednik uprave Dela, Danilo Slivnik, ki si je v Sobotni privoščil zaključno kolumno (le kje na svetu, če odštejemo totalitaristične države, se uprava časopisov še meša z uredništvom?), v kateri je diskreditiral Jelka Kacina in mu priznal le iznajdljivost v osamosvojitveni vojni, Kučanu in Drnovšku prisodil šele naknadno pridružitev osamosvojitvi (kar je totalni kretenizem užaljenega demagoga), ter slednjega obtožil kar 12 letnega vodenja vlade (kar tudi v sodobnih demokratičnih parlamentarnih sistemih niti ni takšna redkost) in trenutnega “…mešanja štren sedanji politični generacij…” . Le s čim jim tako meša štrene? S kritiko o popolnoma neučinkovitih javnih naročilih (predvsem s tisto o prekleto potrebnih operacijskih mizah)? S pohodom proti plinskem terminalu v Tržaškem zalivu? Z recepti za domači polnozrnati kruh? Ali morda s svojo novo “dalajlamovsko” knjigico o pozitivnem mišljenju?
Predlagam, da raje poslušamo starega Bučarja…
Thursday, June 15, 2006
Revizionizem
“Has the entire World gone mad???” – začenjam gnevnik z besedami Gomeza Addamsa.
Gvantanamo na Kubi…Po 5 letih je trem zapornikom le uspelo storiti samomor…Dodatna blamaža za Amere in dodaten očitek vseh ostalih… Američani so hiteli razlagati, da so bili samomori nesprejemljiva oblika boja proti Ameriki (in nikakor ne poteza iz obupa po letih pravnega statusa quo, da o kršenju človekovih pravic in mučenju niti ne govorim…), dodali pa so še, da so enega izmed samoubitih želeli celo izpustiti…Zihr, ja…Slab izgovor pa še malce prepozno…Kljub pozivom mednarodne skupnosti in zapornikov, se Američanom ne zdi vredno zapreti svojih lagerjev…
Tudi na Bližnjem vzhodu se SPET kuha…Izraelski premier Ehud Olmert si je drznil prikotaliti, da “…je izraelska vojska najbolj moralna vojska na svetu…”. HALO???? Le kaj je moralnega v tem, da z raketo s helikopterja sesuješ invalida, ki se vrača z molitve (to so namreč predlani storili z bivšim voditeljem Hamasa, šejkom Jasinom. In to je samo en izmed n-tih primerov “moralnosti” izraelske vojske…Da o atentatih, ki jih Izrael uporablja od svojega nastanka naprej in, ki se štejejo kot državni terorizem, ne izgubljam besed…)?
Pa da ne bom izpadel antesemit…Nemški neonaciji so izrazili podporo mednarodno kompromitiranemu Iranu. Kreteni namreč podpirajo izjave srboritega iranskega predsednika Ahmedinejada, ki je od prevzema predsedniške funkcije že kar nekajkrat pozval k uničenju Izraela…Krasna simbioza…Švabski neonaciji in iranski islamski fundamentalist, da o oksimoronu niti ne govorimo…
Za konec pa še domača cvetka bivšega beograjskega nadškofa Perkota, ki si je upal reči, da so bili v bistvu slovenski belogardisti pravi zmagovalci! PROSIM?????? NE ME JEBAT!!!!! Odkar je Janša prevzel oblast, je "narodna sprava" dobila povsem drug pomen! Sam sem za “spravo”, toda NIKAKOR ne pod pogoji popolne ideološke rehabilitacije kolaboratorjev! Nek intervjujani bedak je na Tv dnevniku dejal, “…da so belogardisti bili zmagovalci zato, ker so se zavzemali za zahodni tip demokracije…” – Nacisti niso NIKOLI pripadali zahodnemu tipu “DEMOKRACIJE”!!! Sploh pa je do “dolomitske pogodbe” (desničarčki na ablasti radi poudarjajo, da je bil O.F. – ki je bil ustanovljen že 26. aprila 1941 – “komunistična vojska”) prišlo leta šele 1. marca 1943, belogardisti in njihovi privrženci pa so kolaborirali in zjali “sieg heil” koj ob okupaciji in ne šele naknadno zaradi upora porajajočemu se komunizmu, ki je prevzel O.F.
Je že čas za civilno nepokorščino?
Gvantanamo na Kubi…Po 5 letih je trem zapornikom le uspelo storiti samomor…Dodatna blamaža za Amere in dodaten očitek vseh ostalih… Američani so hiteli razlagati, da so bili samomori nesprejemljiva oblika boja proti Ameriki (in nikakor ne poteza iz obupa po letih pravnega statusa quo, da o kršenju človekovih pravic in mučenju niti ne govorim…), dodali pa so še, da so enega izmed samoubitih želeli celo izpustiti…Zihr, ja…Slab izgovor pa še malce prepozno…Kljub pozivom mednarodne skupnosti in zapornikov, se Američanom ne zdi vredno zapreti svojih lagerjev…
Tudi na Bližnjem vzhodu se SPET kuha…Izraelski premier Ehud Olmert si je drznil prikotaliti, da “…je izraelska vojska najbolj moralna vojska na svetu…”. HALO???? Le kaj je moralnega v tem, da z raketo s helikopterja sesuješ invalida, ki se vrača z molitve (to so namreč predlani storili z bivšim voditeljem Hamasa, šejkom Jasinom. In to je samo en izmed n-tih primerov “moralnosti” izraelske vojske…Da o atentatih, ki jih Izrael uporablja od svojega nastanka naprej in, ki se štejejo kot državni terorizem, ne izgubljam besed…)?
Pa da ne bom izpadel antesemit…Nemški neonaciji so izrazili podporo mednarodno kompromitiranemu Iranu. Kreteni namreč podpirajo izjave srboritega iranskega predsednika Ahmedinejada, ki je od prevzema predsedniške funkcije že kar nekajkrat pozval k uničenju Izraela…Krasna simbioza…Švabski neonaciji in iranski islamski fundamentalist, da o oksimoronu niti ne govorimo…
Za konec pa še domača cvetka bivšega beograjskega nadškofa Perkota, ki si je upal reči, da so bili v bistvu slovenski belogardisti pravi zmagovalci! PROSIM?????? NE ME JEBAT!!!!! Odkar je Janša prevzel oblast, je "narodna sprava" dobila povsem drug pomen! Sam sem za “spravo”, toda NIKAKOR ne pod pogoji popolne ideološke rehabilitacije kolaboratorjev! Nek intervjujani bedak je na Tv dnevniku dejal, “…da so belogardisti bili zmagovalci zato, ker so se zavzemali za zahodni tip demokracije…” – Nacisti niso NIKOLI pripadali zahodnemu tipu “DEMOKRACIJE”!!! Sploh pa je do “dolomitske pogodbe” (desničarčki na ablasti radi poudarjajo, da je bil O.F. – ki je bil ustanovljen že 26. aprila 1941 – “komunistična vojska”) prišlo leta šele 1. marca 1943, belogardisti in njihovi privrženci pa so kolaborirali in zjali “sieg heil” koj ob okupaciji in ne šele naknadno zaradi upora porajajočemu se komunizmu, ki je prevzel O.F.
Je že čas za civilno nepokorščino?
Saturday, June 10, 2006
Kaj z žogo…?
Včeraj se je v Nemčiji začelo nogometno svetovno prvenstvo…Torej dogodek, za katerega mi ne bi moglo biti bolj vseeno…Sprašujem se, ali obstaja na svetu karkoli, kar bi bilo pomembnejše od fuzbala? Ni videti…Oglaševanje fuzbala in vseh njegovih pritiklin je omniprezentno, če pa se odvija svetovno prvenstvo pa itak vsi popolnoma pobudalijo…Ga skoraj ni izdelka, ki se tematsko ne bi na tak ali drugačen način dotikal fuzbala…Tudi wc papir s fuzbalerjem je mogoče dobiti…(na tem mestu se moj odnos do fuzbala sam od sebe metaforično udejani…)
Sem pa tudi jaz prišel na svoj račun, saj se je začelo finale košarkarske lige NBA...
Po 35 letih sta v finalu ekipi, ki ju tam še nikoli ni bilo…To sta ekipi Maverics iz Dallasa (Texas) in Heat iz Miamija na Floridi (hihihi…Trdnjavi Busheve vladavine…V Texasu je predsedniška družina Bush namreč doma, Georgov bratec Jeb pa je guverner Floride).
Ekipa Heat temelji na igri centra Shaquilla O’Neala (če ste tega človeka slučajno “spregledali”, naj povem, da je to gora od človeka, velika 216 centimetrov in težka cca. 150 kg. Ima že kar dolgo kariero v ligi, v katero je vstopil v dresu ekipe Magic iz Orlanda (tudi s Floride), je pa bil tudi že 3x prvak lige NBA z ekipo Lakers iz L.A.ja. Shaq ima boljši odstotek zadetih košev iz igre kot iz prostih metov – te meče v letošnji končnici le 40%) in na mlademu perspektivnemu beku po imenu Dwayne Wade (trenutna je Wadeova 3 sezona v ligi…Mulc je že en izmed medijsko najbolj izpostavljenih igralcev…Je pa kljub očitnim kvalitetam in velikem talentu poba malce preveč zaletav (sic!) in se bo s trenutnim stilom igre še poškodoval…). Trener ekipe je Pat Riley, ki je do naslova prvaka prišel že v ’80 letih prejšnjega stoletja z legendarnim Earvin Magic Johnosonom (Pat deluje kot kakšen borznik, ki je ostal v ’80, in je bežno podoben filmskemu igralcu Michaelu Douglasu)
Ekipo iz Dallasa pa na svojih plečih prenaša krilni center nemškega rodu, Dirk Nowitzki. Nedvomno spada med najboljše krilne centre, saj ima za tako velikega človeka neverjetno mehko roko in je zelo težak za pokrivanje, saj lahko mirno stisne trojko, ima blazno zanesljiv skokšut okoli rakete in je sposoben tudi uspešnega prerivanja pod košem (ima čez 10 skokov na tekmo). Trener Mavericsov pa je mali Avery Johnson, nekdanji dolgoletni organizator igre večih NBA ekip...
Neposredne prenose na slovenski televiziji (da, RTV celo prenaša finale NBA) komentira legendarni Peter Vilfan…Baje je človek blazno cenjen komentator, jaz pa si ne morem pomagati, da ne bi mislil, da ipak ni tako zelo hud…Njegov komentar: “Karel Me-loun meče za tri točke…Tudi sam ima tri otroke…” je za vola ubit!
V letih, ko je razturaval in pobiral šampijonske prstane košarkar non plus ultra, Michael “Air” Jordan, sem navijal za “njegove” Bullse iz Chicaga…Od njegove upokojitve (1998) pa se za favorite odločam sproti…Letos so mi med končnico prirasli k srcu Heati s Shaqom in Wadeom…
P.S. Heati so prvo tekmo v gosteh popušili za 10 točk…So pa postavili nov zgodovinski rekord lige…Najslabši odstotek prostih metov v kateremkoli finalu do sedaj…Heati so od 19 izvedenih prostih metov zadeli le 7…Slabih 38%...Shaq je proste metal 1/11...Drznem si reči, da bi sam miže od 11 metov s črte prostih metov enega gotovo zadel!
Sem pa tudi jaz prišel na svoj račun, saj se je začelo finale košarkarske lige NBA...
Po 35 letih sta v finalu ekipi, ki ju tam še nikoli ni bilo…To sta ekipi Maverics iz Dallasa (Texas) in Heat iz Miamija na Floridi (hihihi…Trdnjavi Busheve vladavine…V Texasu je predsedniška družina Bush namreč doma, Georgov bratec Jeb pa je guverner Floride).
Ekipa Heat temelji na igri centra Shaquilla O’Neala (če ste tega človeka slučajno “spregledali”, naj povem, da je to gora od človeka, velika 216 centimetrov in težka cca. 150 kg. Ima že kar dolgo kariero v ligi, v katero je vstopil v dresu ekipe Magic iz Orlanda (tudi s Floride), je pa bil tudi že 3x prvak lige NBA z ekipo Lakers iz L.A.ja. Shaq ima boljši odstotek zadetih košev iz igre kot iz prostih metov – te meče v letošnji končnici le 40%) in na mlademu perspektivnemu beku po imenu Dwayne Wade (trenutna je Wadeova 3 sezona v ligi…Mulc je že en izmed medijsko najbolj izpostavljenih igralcev…Je pa kljub očitnim kvalitetam in velikem talentu poba malce preveč zaletav (sic!) in se bo s trenutnim stilom igre še poškodoval…). Trener ekipe je Pat Riley, ki je do naslova prvaka prišel že v ’80 letih prejšnjega stoletja z legendarnim Earvin Magic Johnosonom (Pat deluje kot kakšen borznik, ki je ostal v ’80, in je bežno podoben filmskemu igralcu Michaelu Douglasu)
Ekipo iz Dallasa pa na svojih plečih prenaša krilni center nemškega rodu, Dirk Nowitzki. Nedvomno spada med najboljše krilne centre, saj ima za tako velikega človeka neverjetno mehko roko in je zelo težak za pokrivanje, saj lahko mirno stisne trojko, ima blazno zanesljiv skokšut okoli rakete in je sposoben tudi uspešnega prerivanja pod košem (ima čez 10 skokov na tekmo). Trener Mavericsov pa je mali Avery Johnson, nekdanji dolgoletni organizator igre večih NBA ekip...
Neposredne prenose na slovenski televiziji (da, RTV celo prenaša finale NBA) komentira legendarni Peter Vilfan…Baje je človek blazno cenjen komentator, jaz pa si ne morem pomagati, da ne bi mislil, da ipak ni tako zelo hud…Njegov komentar: “Karel Me-loun meče za tri točke…Tudi sam ima tri otroke…” je za vola ubit!
V letih, ko je razturaval in pobiral šampijonske prstane košarkar non plus ultra, Michael “Air” Jordan, sem navijal za “njegove” Bullse iz Chicaga…Od njegove upokojitve (1998) pa se za favorite odločam sproti…Letos so mi med končnico prirasli k srcu Heati s Shaqom in Wadeom…
P.S. Heati so prvo tekmo v gosteh popušili za 10 točk…So pa postavili nov zgodovinski rekord lige…Najslabši odstotek prostih metov v kateremkoli finalu do sedaj…Heati so od 19 izvedenih prostih metov zadeli le 7…Slabih 38%...Shaq je proste metal 1/11...Drznem si reči, da bi sam miže od 11 metov s črte prostih metov enega gotovo zadel!
Monday, June 05, 2006
Vreme?
Ko sem se danes zbudil, mi spet ni bilo prav nič do vstajanja…Bil sem sicer naspan, a pod odejo je bilo prijetno toplo, zunaj nje pa SPET mraz ko pes. Baje pa bomo imeli v četrtek že kar 18 stopinj…Ni slabo…za prvo polovico aprila!!!!!!
Že prejšnje poletje je bilo obupno…Nizke temperature in omniprezentni dež…Z drago sva si za počitnice omislila, da bova šla za par dni v hribe in za par dni na morje…Hribi so takoj odpadli, saj so tam vladali zimski pogoji (vključno s padavinami vseh vrst). Potem sva odpotovala na Pelješac…Južna Dalmacija…Valjda bo toplo!! Vraga! Če sem ob sončnem dnevu sedel v senci, sem moral imeti oblečeno nekaj z dolgimi rokavi, sicer pa je sonce ob obali kaj malo pomagalo, saj so se stopinje vseeno gibale okoli 25 in pihalo je ko strela (to se sicer na Pelješcu dogaja in zato velja za priznan windsurferski okraj, a je ta veter veliko bolj blagodejen nad 30 stopinjami in tečen pod 25). Skratka: lansko poletje je bilo vremensko nikakvo…
Sledila je mrzla zima z obilico snega...Ha! Po dolgih letih spet ena zima, kot se šika (pomnite prejšnjih nekaj zim? Beda! Mraz je sicer bil, snega pa nikjer!)...Hm...Sem si mislil, da bo hudi zimi sledilo vroče poletje, katerega uvodna pomlad pa tega nikakor ne nakazuje...
Omenil sem že prvomajske praznike na Ohridu...8 stopinj, dež, mraz, veter...Tole, kar pa se dogaja sedaj, pa ni tudi vsekupajnič!!! Zadnje 3 tedne je zjutraj pod 10, dnevne pa ne dosežejo 20...V povprečju se gibajo okoli 17...JUNIJ! HALO!!!! 20 – 25!!! AJDEEEEEEE! Ko en premražen čuk ždim v flisu pred čurunalnikom!!!
V četrtek pa sem drago odpeljal na letališče...Termometer je kazal 1 stopinjo....ENO!!!! Junija!!! Na jutranjih radijskih poročilih so omenjali celo minus....In, ko tresoča stopava proti terminalu, opazim oboroženega policaja...Dejansko pred letališko zgradbo stoji kifeljc s šnelfajerco (pištola ni dovolj????) in te niti nima uperjene v tla, temveč se njena cev giblje v višini pasu...Krasna jutranja kombinacija...Prav popenil sem in se odločil, da ga nazaj grede opozorim, da prekleto cev uperi v tla...Za svoj davkoplačevalski denar ne mislim biti junija pri 1 stopinji celzija obstreljen s šmajserjem...A ko sem drago spokal na avjon in se odločno zaletel ven, je robokop že zbrisal...NIČ! Pa jutri, ko poberem drago...
Naslednji dan jo prikurim nazaj, cajkota z mitraljezom nikjer! Med čakanjem na pristanek se uščije ko sto bogov...Dočakam pošiljko, stopiva ven in se odločiva, da do avta na parkirušču navkljub dežju zlaufava...Med tekom v dežju proti avtu na svoji levi opazim kifeljca v anoraku, izpod katerega je na plano štrlel le nos, oči so bile dobro zakrite pod šiltom, minigun pa mu je spet visel v višini najinih pasov...Niti slučajno se nisem imel namena ustaviti in neke mrzle in deževne junijske noči razlagati nekemu kretenskemu polcaju, ki me niti ne vidi, niti ne sliši in me morda komajda voha, naj vendarle svoj gan uperi v tla! Saj bi me najbrž še res zamešal za Mohameda in trznil! GRRRRRRRRR!!!!! Ko naslednjič vidim na letališču polcaja z brzostrelko in, če mi bodo vremenski pogoji dopuščali diskreten pristop, se ta zgodba nedvomno nadaljuje...
Že prejšnje poletje je bilo obupno…Nizke temperature in omniprezentni dež…Z drago sva si za počitnice omislila, da bova šla za par dni v hribe in za par dni na morje…Hribi so takoj odpadli, saj so tam vladali zimski pogoji (vključno s padavinami vseh vrst). Potem sva odpotovala na Pelješac…Južna Dalmacija…Valjda bo toplo!! Vraga! Če sem ob sončnem dnevu sedel v senci, sem moral imeti oblečeno nekaj z dolgimi rokavi, sicer pa je sonce ob obali kaj malo pomagalo, saj so se stopinje vseeno gibale okoli 25 in pihalo je ko strela (to se sicer na Pelješcu dogaja in zato velja za priznan windsurferski okraj, a je ta veter veliko bolj blagodejen nad 30 stopinjami in tečen pod 25). Skratka: lansko poletje je bilo vremensko nikakvo…
Sledila je mrzla zima z obilico snega...Ha! Po dolgih letih spet ena zima, kot se šika (pomnite prejšnjih nekaj zim? Beda! Mraz je sicer bil, snega pa nikjer!)...Hm...Sem si mislil, da bo hudi zimi sledilo vroče poletje, katerega uvodna pomlad pa tega nikakor ne nakazuje...
Omenil sem že prvomajske praznike na Ohridu...8 stopinj, dež, mraz, veter...Tole, kar pa se dogaja sedaj, pa ni tudi vsekupajnič!!! Zadnje 3 tedne je zjutraj pod 10, dnevne pa ne dosežejo 20...V povprečju se gibajo okoli 17...JUNIJ! HALO!!!! 20 – 25!!! AJDEEEEEEE! Ko en premražen čuk ždim v flisu pred čurunalnikom!!!
V četrtek pa sem drago odpeljal na letališče...Termometer je kazal 1 stopinjo....ENO!!!! Junija!!! Na jutranjih radijskih poročilih so omenjali celo minus....In, ko tresoča stopava proti terminalu, opazim oboroženega policaja...Dejansko pred letališko zgradbo stoji kifeljc s šnelfajerco (pištola ni dovolj????) in te niti nima uperjene v tla, temveč se njena cev giblje v višini pasu...Krasna jutranja kombinacija...Prav popenil sem in se odločil, da ga nazaj grede opozorim, da prekleto cev uperi v tla...Za svoj davkoplačevalski denar ne mislim biti junija pri 1 stopinji celzija obstreljen s šmajserjem...A ko sem drago spokal na avjon in se odločno zaletel ven, je robokop že zbrisal...NIČ! Pa jutri, ko poberem drago...
Naslednji dan jo prikurim nazaj, cajkota z mitraljezom nikjer! Med čakanjem na pristanek se uščije ko sto bogov...Dočakam pošiljko, stopiva ven in se odločiva, da do avta na parkirušču navkljub dežju zlaufava...Med tekom v dežju proti avtu na svoji levi opazim kifeljca v anoraku, izpod katerega je na plano štrlel le nos, oči so bile dobro zakrite pod šiltom, minigun pa mu je spet visel v višini najinih pasov...Niti slučajno se nisem imel namena ustaviti in neke mrzle in deževne junijske noči razlagati nekemu kretenskemu polcaju, ki me niti ne vidi, niti ne sliši in me morda komajda voha, naj vendarle svoj gan uperi v tla! Saj bi me najbrž še res zamešal za Mohameda in trznil! GRRRRRRRRR!!!!! Ko naslednjič vidim na letališču polcaja z brzostrelko in, če mi bodo vremenski pogoji dopuščali diskreten pristop, se ta zgodba nedvomno nadaljuje...
Monday, May 29, 2006
Priložnostni paberki
Mnja…, čeprav se trudim, da me “nepravičnosti” sodobnega neoliberal-kapitalističnega sveta ne bi preveč prizadele in, da bi v njem poskušal najti svoje mesto, me te še vedno jezi ko hudič…Tako v domači deželi, kot tudi v svetovnem merilu…Ta teden je bil na domačem prizorišču spet pester…
To, kar se dogaja z dobavo operacijskih miz je nedvomno primitivno, da ne rečem nečloveško…Ja…, tudi dobavitelji operacijskih miz morajo zaslužiti, toda ne na račun človeških življenj, sploh pa ne na tako dolgi rok! Pa pravijo: “Operacijske mize istega proizvajalca so v Nemčiji za 1/3 cenejše…” Krasno…, pa jih kupimo v Nemčiji, jebemu, saj smo vendar v Evropski uniji…Gotovo pa cena prevoza ne dosega 1/3 cene operacijskih miz…Potem pa ponudnik miz prikotali, da bodo mize podaril…K***C! Prav nič ne bodo podarili…Že takoj so dodali, da bodo za mize poprosili slovenske gospodarstvenike, da donirajo gnar zanje, obenem pa predstavljali to potezo kot skrajno filantropsko dejanje, ki bi znalo podjetje ob neuspehu humanitarne akcije pahniti v stečaj…Prepričan sem, da je to daleč od resnice in, da ne obstaja podjetje, ki bi bilo pripravljeno storiti samomor na račun samaritanizma…Kmalu pa je na dan privrel tudi podatek, da je podjetje Medicoengineering pred leti že tako nategnilo državo za nekaj 100 milijonov tolarjev in, da je zadnja človekoljubna ponudba le pranje denarja in lastnega imena ter “kompenziranje” dejanske cene že prodanih miz v luči novih ugodnih denarnih transferjev…Take špekulante bi jaz mirno dal pred zid…Brez heca…
Ha! In potem blamaža s slovenskim veleposlanikom v Argentini…Janševa vlada je za to mesto predlagala donedavnega argentinskega državljana Avguština Vivoda (ta se je v namen imenovanja za veleposlanika odpovedal svojemu dolgoletnemu argentinskemu državljanstvu, saj za tujega veleposlanika ne more biti imenovan državljan države gostiteljice), ki je v času vojaške diktature v Argentini kot učitelj telovadbe treniral dijake za vojaške parade…Seveda se je Vivod zgovarjal, da dijaške telovadne vaje niso imele veze z vojaščino, kar pa je pesek v oči…To je tako, kot bi rekli, da jugoslovanski pionirji niso imeli veze s partizanščino!!! In, ko je Slovenija za svojega veleposlanika predlagala Vivoda, je Argentina to odločitev ignorirala (kar v diplomatskem jeziku pomeni, da se z njegovim imenovanjem ne strinja), toda Janša je toliko časa imenovanje forsiral, da je argentinska vlada popustila…
In študentski protesti…HA! Banda hudičeva! Vodje protestov iz tega računajo le na politični kapital, ki naj bi jim prišel prav pri lastnem plasiranju v resne politične stranke in v nadaljnjem političnem udejstvovanju na račun populističnih akcij…Na dan drugega protesta sem s številke 1919 dobil sms v smislu: “udeleži se protestov”…Sms je bil nedvomno poslan s strani študentskega servisa...Zdaj pa tako…Že par mesecev nisem dobil plače preko napotnic študentskega servisa, ti pa od študentskega dela pobirajo cca. 10% zaslužka…In kaj zanj storijo? Morda terjajo mojega delodajalca za mojo plačo? Se potegujejo za moje pravice? Mi zalagajo denar? Se potegujejo za svoje procente? NE! Boli jih K***C!! Kupujejo fabrike mineralne vode in se vedejo kot enakovredni kapitalistični igralci v novem razpuščenem kapitalističnem sistemu! Jest bi jih vse požgal do tal! Študentski servisi so le posredniki, ki pobirajo denar na račun študentarije…In da, podpiram omejitev študentskega dela in ukinitev študenskih servisov (oz. reorganizacijo le teh), saj so ti le najlažji princip izkoriščanja poceni delovne sile in izogibanja rednim zaposlitvam…Posledično pa ekonomija trpi, da o deklarirani socialni državi niti ne govorim…
Tako politični, kot tudi ekonomski in civilni prostor je zapolnila prozorna in primitivna demagogija, ki nikamor ne pelje...Glavno je le, kdo je glasnejši, vsebina je sekundarna, oz. nepomembna…Bog požegnej Janševega Janeza!
To, kar se dogaja z dobavo operacijskih miz je nedvomno primitivno, da ne rečem nečloveško…Ja…, tudi dobavitelji operacijskih miz morajo zaslužiti, toda ne na račun človeških življenj, sploh pa ne na tako dolgi rok! Pa pravijo: “Operacijske mize istega proizvajalca so v Nemčiji za 1/3 cenejše…” Krasno…, pa jih kupimo v Nemčiji, jebemu, saj smo vendar v Evropski uniji…Gotovo pa cena prevoza ne dosega 1/3 cene operacijskih miz…Potem pa ponudnik miz prikotali, da bodo mize podaril…K***C! Prav nič ne bodo podarili…Že takoj so dodali, da bodo za mize poprosili slovenske gospodarstvenike, da donirajo gnar zanje, obenem pa predstavljali to potezo kot skrajno filantropsko dejanje, ki bi znalo podjetje ob neuspehu humanitarne akcije pahniti v stečaj…Prepričan sem, da je to daleč od resnice in, da ne obstaja podjetje, ki bi bilo pripravljeno storiti samomor na račun samaritanizma…Kmalu pa je na dan privrel tudi podatek, da je podjetje Medicoengineering pred leti že tako nategnilo državo za nekaj 100 milijonov tolarjev in, da je zadnja človekoljubna ponudba le pranje denarja in lastnega imena ter “kompenziranje” dejanske cene že prodanih miz v luči novih ugodnih denarnih transferjev…Take špekulante bi jaz mirno dal pred zid…Brez heca…
Ha! In potem blamaža s slovenskim veleposlanikom v Argentini…Janševa vlada je za to mesto predlagala donedavnega argentinskega državljana Avguština Vivoda (ta se je v namen imenovanja za veleposlanika odpovedal svojemu dolgoletnemu argentinskemu državljanstvu, saj za tujega veleposlanika ne more biti imenovan državljan države gostiteljice), ki je v času vojaške diktature v Argentini kot učitelj telovadbe treniral dijake za vojaške parade…Seveda se je Vivod zgovarjal, da dijaške telovadne vaje niso imele veze z vojaščino, kar pa je pesek v oči…To je tako, kot bi rekli, da jugoslovanski pionirji niso imeli veze s partizanščino!!! In, ko je Slovenija za svojega veleposlanika predlagala Vivoda, je Argentina to odločitev ignorirala (kar v diplomatskem jeziku pomeni, da se z njegovim imenovanjem ne strinja), toda Janša je toliko časa imenovanje forsiral, da je argentinska vlada popustila…
In študentski protesti…HA! Banda hudičeva! Vodje protestov iz tega računajo le na politični kapital, ki naj bi jim prišel prav pri lastnem plasiranju v resne politične stranke in v nadaljnjem političnem udejstvovanju na račun populističnih akcij…Na dan drugega protesta sem s številke 1919 dobil sms v smislu: “udeleži se protestov”…Sms je bil nedvomno poslan s strani študentskega servisa...Zdaj pa tako…Že par mesecev nisem dobil plače preko napotnic študentskega servisa, ti pa od študentskega dela pobirajo cca. 10% zaslužka…In kaj zanj storijo? Morda terjajo mojega delodajalca za mojo plačo? Se potegujejo za moje pravice? Mi zalagajo denar? Se potegujejo za svoje procente? NE! Boli jih K***C!! Kupujejo fabrike mineralne vode in se vedejo kot enakovredni kapitalistični igralci v novem razpuščenem kapitalističnem sistemu! Jest bi jih vse požgal do tal! Študentski servisi so le posredniki, ki pobirajo denar na račun študentarije…In da, podpiram omejitev študentskega dela in ukinitev študenskih servisov (oz. reorganizacijo le teh), saj so ti le najlažji princip izkoriščanja poceni delovne sile in izogibanja rednim zaposlitvam…Posledično pa ekonomija trpi, da o deklarirani socialni državi niti ne govorim…
Tako politični, kot tudi ekonomski in civilni prostor je zapolnila prozorna in primitivna demagogija, ki nikamor ne pelje...Glavno je le, kdo je glasnejši, vsebina je sekundarna, oz. nepomembna…Bog požegnej Janševega Janeza!
Sunday, May 21, 2006
Komedija kot oksimoron
V petek sem poleg filma Jurrasic park III. pogledal še “Looking for comedy in the muslim world”…Ta je daleč najslabši od vseh, ki sem jih letos videl (in nedvomno ena najslabših “komedij”, ki sem jih kadarkoli videl…). Tisti, ki bi si radi omenjeni film iz principa vseeno raje ogledali, zaenkrat prenehajte brati in se vrnite po ogledu filma! Gre za “komedijo” s preprosto zgodbo: Ameriška vlada najame “komedijanta”, ki naj bi šel med muslimane preveriti, kaj te spravlja v smeh (heh…”Know thy enemy”). Dobro…, nisem pričakoval, da bo “komedija” na nekem visokem intelektualnem nivoju, pričakoval pa sem vsaj par gag-ov (kako se sploh to prevaja? Fora?), ki pa jih od nikoder ni bilo! WTF? Še celo v najbolj prozornih in pocukranih romantičnih komedijah vsaj 3x hehneš na foro Willa Smitha…Ta “komedija” pa je imela za temo “smeh pri muslijih”, iz sebe pa ni izstisnila niti enega samega samcatega gag-a, .oz “fore” (niti stare prežvečene šale, niti situacijske chaplinovske brce v zadnjo plat. Ništa! Nada! Zip nič!).
Režiser, igralec in lik človeka, ki gre iskati smeh med muslije, je Žid. Albert Brooks igra samega sebe – gre torej za osebnostni pogled človeka na temo, ki jo obdeluje. Pa sem mislil, da me Woody Allen spravlja ob živce…Ta tip je ravno njegovega ranga, le manj histeričen in neverjetno bolj apatičen, svetniško razočaran in na silo ciničen (čeprav sam to imenuje sarkazem). Režanje od muslimanov naj bi Albert našel v Indiji in Pakistanu (torej v dveh relativno “prijateljskih” državah in ne v osjem gnezdu Bližnjega vzhoda). Najprej se odpravi v Indijo, kjer želi najeti tajnico. Na avdicijo za tajnico pride tudi muslimanka v feređi, ki zna 6 jezikov, tipkati in hitro zapisovati na roko…Idealno! Sledi njeno vprašanje: “Ste Žid”? Albert se začne izmotavati in na koncu prizna, da je “part time” Žid. Muslimanke ne najame zaradi občutka ogroženosti. Za tajnico na koncu izbere brhko Indijko, ki ima bolestno ljubosumnega iranskega fanta in katero mora Albert takoj na začetku podučiti o sarkazmu (oz. cinizmu, v primeru konkretnega zmedenega Židka) ter ji povedane vice še teoretsko razlagati, ker glupa indijka očitno ne dojame njegovega "humorja". Nekaj časa Albert po cestah sprašuje naključne Indijce: „Kaj vas nasmeje“ (ali kako na 50 neverjetno podobnih načinov najbolj zategnjeno in dolgočasno ponoviti vprašanje „What makes you laugh?“, kot da ne bi bilo dovolj, da bi to na začetku sekvence vprašal enkrat do 2x, nato pa nanizal odgovore...Toda ne..., dodajmo še totale (ja..., množina) kretenskega Alberta, ki zadržano cuka ljudi za rokave). Nad odgovori je Albert seveda popolnoma razočaran. Indija je polna čudakov, ki ne razumejo vicov in jih niti ne poznajo, če pa slučajno jih, potem teh ne znajo povedati in/ali interpretirati.
Albert se pritožuje tudi nad tem, da ni letel v obljubljenem first classu ampak med malimi ljudmi in njihovimi zoprnimi otroki iz Indije, čeprav je skozi zaveso videl prazne stole v višjem razredu, da je javni prevoz v Indiji obupen, da je vse razbito, da ima neugledno pisarnico...Nekoliko mu lajša bolečine bivanje v hotelu Hyatt. Potem pride na idejo, da bi odigral stand-up nastop (spet ni prevoda...HALO! Toporišič! Rodi, stvori!) in med njim ugotovil, kaj je smešno pri muslimanih (čeprav v Indiji živi okoli 200 milijonov muslimanov, je bilo občinstvo očitno večinsko hindujsko). Najprej diskriminatorno razdeljuje reklamne letake – lepo oblečenemu Indijcu da, majhnemu črnemu ne, ker itak najbrž ne zna angleško... Da pa bi bil vseeno nekoliko bližje indijskemu "malemu človeku", se obleče v indijsko nošo. V šoli (kjer naj bi imel nastop) je Albert spet razočaran...Občinstvu niso na voljo ne prigrizki ne pijačke, wc pa je samo en za 500 ljudi pa še ta je v sosednji stavbi, zanj pa rabiš ključ. Aja...in Albert bi rabil garderobo, kjer „bi lahko bi sam in se pripravil na nastop“, a garderoba ne obstaja…Albert izsili šotor (na koncu sicer dobi vigvam, v katerem nesrečno ždi pred nastopom in je spet razočaran nad vsem bivajočim).
Oh, in zaplet z mikrofonom...Obstaja le en mikrofon in ta je na sredini odra. Albert prosi scenskega delavca Sikha, če ga lahko napove, a ta odkloni. Albert prosi Sikha, če mu lahko prinese mikrofon za zaveso, da napove sam sebe, ob tem pa mu še pokroviteljsko razloži ameriški protokol, po katerem so znane osebe napovedane ipd. Sikh preprosto ne zastopi, zakaj ne bi Albert preprosto stopil na oder, se predstavil in odigral svoje…Albert z mencanjem in razočaranimi pogledi vendarle izsili od Sikha, da mu gre po klinčev majk. Potem se Albert pompozno napove kot eno največjih komedijantskih zvezd Amerike in stopi na oder.
Oh, in zaplet z lučmi...Albert prosi, da ugasnejo luči v dvorani in puste le spotlight (emmm...., lost in translation)…Lučkar ga dolgo ne zastopi, zato Albert 4x prosi, če lahko ugasne luči v dvorani (spet 4x popolnoma isto in duhamorno). Naposled se ugasnejo vse luči in tudi majk. Sledi pol minute nerazumljivega pridušenega razočaranega žebranja v popolni temi…(pol minute teme - ni smešno…Povedano bi morda bilo, a ni bilo zamišljeno, da bi se slišalo…)
Albert poskuša z različnimi metodami, od pripovedovanja vicev do obupnega ventrilokvističnega pogovora z leseno lutko (Albert je prekleto očitno premikal ustnice in “foro” ventrilokvizma popolnoma uničil, vmes pa ni bilo ama prav res nič smešnega)…Vse skupaj je delovalo kot skupek internih hecov brez konteksta)…Naredil pa je tudi obupen improvizacijski skeč, ki je spet zgodba zase…
Za tiste, ki ne veste, kaj je impro – na hitro: publika določi parametre različnih oblik improvizacijskih iger, improvizator pa na dane parametre odigra zadevo. Albert je želel odigrati prizor začetka dneva nekega človeka, od publike je pobral predloge, da naj bi bil to začetek dneva revnega nemškega kmeta, ki goji peso in je poročen ter ima 5 otrok. Ko ugotovi, da so to precej diskriminatorni predlogi, se odloči menjati parametre (kar se v impru NIKOLI ne počne, saj s tem ubiješ bistvo “improvizacije”…To je tako, kot če napoveš veliko nagrado formule 1, serviraš pa speedway, speedway….U…Ljublja-ni…). Zaradi politične korektnosti spremeni Nemca v Kitajca (ker mu ne gre nemški naglas – amaterizem 1.), peso v riž (ker so Kitajci in ne Švabi znani po pridelovanja riža – stereotip 1.), 5 otrok na 10 otrok (ker ima vendarle vsaka kitajska in ne indijska družina n otrok – stereotip 2.) , reveža v srednji razred (da ne bo zamere pri večinsko obubožani Indiji – amaterizem 2.), kmeta v avtobusarja (saj je kmet revež, medtem ko je avtobusar “srednji razred” – stereotip 3.), potem pa vse te in še nekaj novih parametrov skupaj združi v čisto bedo (preprosto – amaterizem 3.). Publika je mrtvo hladna. Albert meni, da je to zato, ker publika ne zastopi angleščine. Ko vpraša, če kdo govori angleško, dvigne roke cela dvorana…Še vedno nič smešnega...
Nastop ima Albert za uspeh iz moralnega vidika (se je kao veliko naučil od neodzivnosti publike) in, ko ga sodelavec sprašuje o drugih komedijantih, mu Albert pokroviteljsko in razočarano (tip je dejansko skos razočaran) razodane, da se komedijantov nikoli ne sprašuje za mnenje o konkurenci...(kot, da je on tok hud in hkrati tako obziren, da ne bi rad pljuval po drugih...). V Pakistan pa Albert ne more (tam je „frka“ s svobodo govora in to..., jebiga...), ponudi pa se mu možnost, da z ilegalnim prečkanjem meje obišče pakistanske underground stand-up komedijante. Končno, si mislim! Zdaj bodo pa Pakiji razvalili sceno...Toda ne...Od Alberta zahtevajo, da jim odigra svoj špil in po dolgem mencaškem zgovarjanju Albert le odigra svoje...ISTO kot pred parimi minutami Indijcem...Toda v tem primeru s Pakiji režijo kot ubrisani. Albert je zelo ponosen in ilegalno prečanje meje označi za popoln uspeh.
Ob vsem tem si Albert med telefonskim pogovorom z ženo privošči še izjavo, da je Tadž Mahal „slabo zdizajniran“...PROSIM????? To tudi v metaforično sarkastičnem (oz. v Albertovem primeru ciničnem) pomenu preprosto ne drži vode...In pazite razplet...Pakistanci sumijo, da je Albert tajni agent, ki nekaj kuha...To eskalira do situacije, ko začno Pakiji in Indijci nabirati vojsko na meji, zato Albert po krajšem in neprepričljivem nasprotovanju neslavno zaradi varnostnih razlogov pobegne nazaj v Ameriko (ob pristajanju letala se vrti komad „America beautiful“ – vsaj mislim, da je tako naslov...Nek retro patriotski komad o lepotah Amerike pač....). Epilog napiše, „...da se je kriza na meji pomirila in, da so ukinili program „iskanje smeha pri muslijih“ ter ga nadomestili z novimi bombniki, ki lahko odmetavajo bombe, ne da bi sploh zapustili hangar!“. KONEC FILMA...Edinkrat, ko se mi desni kotiček ustnice rahlo privzdignil navzgor je bilo, ko Albertu televizija Al-Jazeera ponudi sitcom z naslovom „That darn Jew“ (prev. „Presneti Židek“), v kateri bi bil cimer s parimi musliji...
Albert si je želel s filmom očitno približati oddaji Mojce Mavec „Čez planke“, kjer se naj bi s stereotipi rušilo stereotipe, na koncu pa zaradi bedne interpretacije uspe, da se ti le še potrdijo. Kje so stari dobri židovski komedijanti....Chaplin, Mel Brooks, Groucho Marx, Peter Sellers...???
Da pa ne bom stalno gnevil in ob tem ne ponudil alternative – oglejte si film “The Producers”, ki je Mel Brooksovo maslo...Če slučajno prvih pol ure ne potegne, vzdržite, ostanek je genialen!
Režiser, igralec in lik človeka, ki gre iskati smeh med muslije, je Žid. Albert Brooks igra samega sebe – gre torej za osebnostni pogled človeka na temo, ki jo obdeluje. Pa sem mislil, da me Woody Allen spravlja ob živce…Ta tip je ravno njegovega ranga, le manj histeričen in neverjetno bolj apatičen, svetniško razočaran in na silo ciničen (čeprav sam to imenuje sarkazem). Režanje od muslimanov naj bi Albert našel v Indiji in Pakistanu (torej v dveh relativno “prijateljskih” državah in ne v osjem gnezdu Bližnjega vzhoda). Najprej se odpravi v Indijo, kjer želi najeti tajnico. Na avdicijo za tajnico pride tudi muslimanka v feređi, ki zna 6 jezikov, tipkati in hitro zapisovati na roko…Idealno! Sledi njeno vprašanje: “Ste Žid”? Albert se začne izmotavati in na koncu prizna, da je “part time” Žid. Muslimanke ne najame zaradi občutka ogroženosti. Za tajnico na koncu izbere brhko Indijko, ki ima bolestno ljubosumnega iranskega fanta in katero mora Albert takoj na začetku podučiti o sarkazmu (oz. cinizmu, v primeru konkretnega zmedenega Židka) ter ji povedane vice še teoretsko razlagati, ker glupa indijka očitno ne dojame njegovega "humorja". Nekaj časa Albert po cestah sprašuje naključne Indijce: „Kaj vas nasmeje“ (ali kako na 50 neverjetno podobnih načinov najbolj zategnjeno in dolgočasno ponoviti vprašanje „What makes you laugh?“, kot da ne bi bilo dovolj, da bi to na začetku sekvence vprašal enkrat do 2x, nato pa nanizal odgovore...Toda ne..., dodajmo še totale (ja..., množina) kretenskega Alberta, ki zadržano cuka ljudi za rokave). Nad odgovori je Albert seveda popolnoma razočaran. Indija je polna čudakov, ki ne razumejo vicov in jih niti ne poznajo, če pa slučajno jih, potem teh ne znajo povedati in/ali interpretirati.
Albert se pritožuje tudi nad tem, da ni letel v obljubljenem first classu ampak med malimi ljudmi in njihovimi zoprnimi otroki iz Indije, čeprav je skozi zaveso videl prazne stole v višjem razredu, da je javni prevoz v Indiji obupen, da je vse razbito, da ima neugledno pisarnico...Nekoliko mu lajša bolečine bivanje v hotelu Hyatt. Potem pride na idejo, da bi odigral stand-up nastop (spet ni prevoda...HALO! Toporišič! Rodi, stvori!) in med njim ugotovil, kaj je smešno pri muslimanih (čeprav v Indiji živi okoli 200 milijonov muslimanov, je bilo občinstvo očitno večinsko hindujsko). Najprej diskriminatorno razdeljuje reklamne letake – lepo oblečenemu Indijcu da, majhnemu črnemu ne, ker itak najbrž ne zna angleško... Da pa bi bil vseeno nekoliko bližje indijskemu "malemu človeku", se obleče v indijsko nošo. V šoli (kjer naj bi imel nastop) je Albert spet razočaran...Občinstvu niso na voljo ne prigrizki ne pijačke, wc pa je samo en za 500 ljudi pa še ta je v sosednji stavbi, zanj pa rabiš ključ. Aja...in Albert bi rabil garderobo, kjer „bi lahko bi sam in se pripravil na nastop“, a garderoba ne obstaja…Albert izsili šotor (na koncu sicer dobi vigvam, v katerem nesrečno ždi pred nastopom in je spet razočaran nad vsem bivajočim).
Oh, in zaplet z mikrofonom...Obstaja le en mikrofon in ta je na sredini odra. Albert prosi scenskega delavca Sikha, če ga lahko napove, a ta odkloni. Albert prosi Sikha, če mu lahko prinese mikrofon za zaveso, da napove sam sebe, ob tem pa mu še pokroviteljsko razloži ameriški protokol, po katerem so znane osebe napovedane ipd. Sikh preprosto ne zastopi, zakaj ne bi Albert preprosto stopil na oder, se predstavil in odigral svoje…Albert z mencanjem in razočaranimi pogledi vendarle izsili od Sikha, da mu gre po klinčev majk. Potem se Albert pompozno napove kot eno največjih komedijantskih zvezd Amerike in stopi na oder.
Oh, in zaplet z lučmi...Albert prosi, da ugasnejo luči v dvorani in puste le spotlight (emmm...., lost in translation)…Lučkar ga dolgo ne zastopi, zato Albert 4x prosi, če lahko ugasne luči v dvorani (spet 4x popolnoma isto in duhamorno). Naposled se ugasnejo vse luči in tudi majk. Sledi pol minute nerazumljivega pridušenega razočaranega žebranja v popolni temi…(pol minute teme - ni smešno…Povedano bi morda bilo, a ni bilo zamišljeno, da bi se slišalo…)
Albert poskuša z različnimi metodami, od pripovedovanja vicev do obupnega ventrilokvističnega pogovora z leseno lutko (Albert je prekleto očitno premikal ustnice in “foro” ventrilokvizma popolnoma uničil, vmes pa ni bilo ama prav res nič smešnega)…Vse skupaj je delovalo kot skupek internih hecov brez konteksta)…Naredil pa je tudi obupen improvizacijski skeč, ki je spet zgodba zase…
Za tiste, ki ne veste, kaj je impro – na hitro: publika določi parametre različnih oblik improvizacijskih iger, improvizator pa na dane parametre odigra zadevo. Albert je želel odigrati prizor začetka dneva nekega človeka, od publike je pobral predloge, da naj bi bil to začetek dneva revnega nemškega kmeta, ki goji peso in je poročen ter ima 5 otrok. Ko ugotovi, da so to precej diskriminatorni predlogi, se odloči menjati parametre (kar se v impru NIKOLI ne počne, saj s tem ubiješ bistvo “improvizacije”…To je tako, kot če napoveš veliko nagrado formule 1, serviraš pa speedway, speedway….U…Ljublja-ni…). Zaradi politične korektnosti spremeni Nemca v Kitajca (ker mu ne gre nemški naglas – amaterizem 1.), peso v riž (ker so Kitajci in ne Švabi znani po pridelovanja riža – stereotip 1.), 5 otrok na 10 otrok (ker ima vendarle vsaka kitajska in ne indijska družina n otrok – stereotip 2.) , reveža v srednji razred (da ne bo zamere pri večinsko obubožani Indiji – amaterizem 2.), kmeta v avtobusarja (saj je kmet revež, medtem ko je avtobusar “srednji razred” – stereotip 3.), potem pa vse te in še nekaj novih parametrov skupaj združi v čisto bedo (preprosto – amaterizem 3.). Publika je mrtvo hladna. Albert meni, da je to zato, ker publika ne zastopi angleščine. Ko vpraša, če kdo govori angleško, dvigne roke cela dvorana…Še vedno nič smešnega...
Nastop ima Albert za uspeh iz moralnega vidika (se je kao veliko naučil od neodzivnosti publike) in, ko ga sodelavec sprašuje o drugih komedijantih, mu Albert pokroviteljsko in razočarano (tip je dejansko skos razočaran) razodane, da se komedijantov nikoli ne sprašuje za mnenje o konkurenci...(kot, da je on tok hud in hkrati tako obziren, da ne bi rad pljuval po drugih...). V Pakistan pa Albert ne more (tam je „frka“ s svobodo govora in to..., jebiga...), ponudi pa se mu možnost, da z ilegalnim prečkanjem meje obišče pakistanske underground stand-up komedijante. Končno, si mislim! Zdaj bodo pa Pakiji razvalili sceno...Toda ne...Od Alberta zahtevajo, da jim odigra svoj špil in po dolgem mencaškem zgovarjanju Albert le odigra svoje...ISTO kot pred parimi minutami Indijcem...Toda v tem primeru s Pakiji režijo kot ubrisani. Albert je zelo ponosen in ilegalno prečanje meje označi za popoln uspeh.
Ob vsem tem si Albert med telefonskim pogovorom z ženo privošči še izjavo, da je Tadž Mahal „slabo zdizajniran“...PROSIM????? To tudi v metaforično sarkastičnem (oz. v Albertovem primeru ciničnem) pomenu preprosto ne drži vode...In pazite razplet...Pakistanci sumijo, da je Albert tajni agent, ki nekaj kuha...To eskalira do situacije, ko začno Pakiji in Indijci nabirati vojsko na meji, zato Albert po krajšem in neprepričljivem nasprotovanju neslavno zaradi varnostnih razlogov pobegne nazaj v Ameriko (ob pristajanju letala se vrti komad „America beautiful“ – vsaj mislim, da je tako naslov...Nek retro patriotski komad o lepotah Amerike pač....). Epilog napiše, „...da se je kriza na meji pomirila in, da so ukinili program „iskanje smeha pri muslijih“ ter ga nadomestili z novimi bombniki, ki lahko odmetavajo bombe, ne da bi sploh zapustili hangar!“. KONEC FILMA...Edinkrat, ko se mi desni kotiček ustnice rahlo privzdignil navzgor je bilo, ko Albertu televizija Al-Jazeera ponudi sitcom z naslovom „That darn Jew“ (prev. „Presneti Židek“), v kateri bi bil cimer s parimi musliji...
Albert si je želel s filmom očitno približati oddaji Mojce Mavec „Čez planke“, kjer se naj bi s stereotipi rušilo stereotipe, na koncu pa zaradi bedne interpretacije uspe, da se ti le še potrdijo. Kje so stari dobri židovski komedijanti....Chaplin, Mel Brooks, Groucho Marx, Peter Sellers...???
Da pa ne bom stalno gnevil in ob tem ne ponudil alternative – oglejte si film “The Producers”, ki je Mel Brooksovo maslo...Če slučajno prvih pol ure ne potegne, vzdržite, ostanek je genialen!
Friday, May 19, 2006
Usode zgodovine
Prejšnji petek je bil na TV “Jurrasic Park II.” in, ker sem bil ravno prav razpoložen za ogled specialnih efektov, sem si film ogledal…Danes pa je na sporedu “Jurrasic Park III.” in sklenil sem, da si ogledam tudi tega (sicer sem oba filma že videl, a davno je tega…). Pa ne bom razpravljal okoli dinozavrov, pač pa me je človeška nemoč v boju proti tiranozaverčku spet spomnila na krhkost človeštva. Dvomim, da obstaja človek, ki kdaj ne bi razmišljal kako bi bilo, če bi živel v drugem zgodovinskem obdobju in kako bi se mu godilo…Potem pa še vprašanje: “V katerem zgodovinskem obdobju bi najraje živel?”
No, vsekakor sem prepričan, da zgodnji ali okoliledenodobni homo sapiens pač ne bi bil...Ta banda je 90% svojega časa namenila iskanju hrane in vahtanju vatre, tačas pa množično crkovala zaradi prav vsake malenkosti.
Primer 1: Med lovom na mamuta, te ta pohodi…Četudi ti samo zlomi nogo, je to jeba, ker si do konca življenja kripl, ali pa se te kar takoj poloti gangrena in čao!
Primer 2: Med lovom na mamuta te izza hrbta preseneti sabljasti tiger…
Primer 3: Poješ kakšno sumljivo jagodo in zdravo! Že samo če fašeš hudo drisko, ki te dehidrira, da moraš po vodo 2 kilometra stran, medtem ko nate preži 1000 in ena nevarnost, je dovolj bedno…
Primer 4: Narava se kruto poigra in z naključno igračko (izbruh vulkana, poplava, potres, vročina, mraz ipd.) zradira nekaj homo sapiensov (od 1 do nekaj milijonov)
Primer 5: Od sohomosapiensa jo fašeš s kamnom po glavi zaradi babe!
Opomba: Takrat ni bilo nikakršne prve pomoči…NIKAKRŠNE…Majhna napakica in gotovo! Game over!
Antika je vsekakor romantična…V antiki bi živel pogojno (beri: recimo kot srednje premožen patricij z občutkom za trgovino ali grški filozof s svojo akademijo – “Universitatem Čukumium”, hihihihi….). Toda:
Primer 1: Zaradi nesrečnih okoliščin te zanese med soldatesko…Takrat so se karnaprej nekaj rezali in sekali…Marsikatero rano sicer lahko preživiš, lažji zlomi okončin so ozravljivi pa tudi kakšne zdravilne herbice se še najdejo…Ob najmanjši komplikaciji pa je gotovo po tebi…
Primer 2: Kot kmeta (kar je bilo takrat seveda močno večinsko prebivalstvo) te lahko zaseka lastna oblast (nema revolucije), te pragazijo nomadska plemena na konjih z vzhoda, da o težkem položaju kmeta tudi brez nasilnih hord niti ne govorim…
Primer 3: Kot politika te lahko štihnejo, zastrupijo z gobicami, zaprejo, mučijo, te vržejo levom, izženejo v barbarske dežele, zasužnijo, posilijo…Če nisi politik, se ti lahko vse našteto zgodi še prej!
Primer 4: Arena….Au!
Primer 5: Mati narava se še vedno poigrava s človečnjaki, toda ti so se do takrat vsaj naučili zajeziti in/ali obrzdati reko…
Srednji vek…Ne, hvala! Skoraj raje živim v antiki..., ker
Primer 1: Večina antične medicine izgine in alternative ni...Če pa so bile te v obliki čudaških vaških ženic, ki so se z žaubami ukvarjale, pa so se gotovo s hudičem spečale, naredile z njim otroka, pobijale druge otroke in jih je bilo treba nemudoma sežgati ali s kamnitimi copatki vreči v bližnjo reko.
Primer 2: Če nisi bil ob pravem času na pravem mestu prave vere, je bilo po tebi!
Primer 3: Če si sumil, da Zemlja ipak ni ploščata, so te spet skurili...Če si kaj preveč vedel ali nasprotoval verskim dogmam, so te pa spet skurili.
Primer 4: Tudi če pobožno živiš v mirnem samostanu, prerisuješ bukve, se delaš, da moliš in piješ pivo z meniškimi kolegi, se kaj rado zgodi, da uletijo vikingi in vse iz ljubega miru pač pokoljejo...
Primer 5: So imeli v antiki vsaj kanalizacijo...
Renesansa je sicer prinesla ogromno dobrega, a z vidika udobja življenja ni kaj prida boljša od srednjega veka...Tudi nadaljnih nekaj stoletij se je še vedno klalo zaradi vere in bilo vobče brezveze! In končno prve ¾ 20. stoletja...Nein, danke! Prav ne bi bil....
Primer 1: Soldat v strelskih jarkih prve svetovne vojne...
Primer 2: Soldat v drugi svetovni vojni...
Primer 3: Prebivalec Hiroshime ali Nagasakija
Primer 4: Zdolgočasen britanski bitnik
Primer 5: Sovjetski jeklarski delavec v Vladivostoku
Odgovor na vprašanje „V katerem zgodovinskem obdobju bi najraje živel?“, je nedvomno: „V tem!“. Sicer je res, da te lahko namesto mamuta zbije S.U.V. ali, da te izda srce zaradi prenažiranja in nezdravega življenja, je pa na splošno daleč najbolj komot in zabavno do sedaj! Le kaj prinaša prihodnost? Se bosta Iran in ZDA res stepla? Bo Janši podeljen še en mandat? Bodo končno prišli tisti marsouci in nas vse zatolkli?
No, vsekakor sem prepričan, da zgodnji ali okoliledenodobni homo sapiens pač ne bi bil...Ta banda je 90% svojega časa namenila iskanju hrane in vahtanju vatre, tačas pa množično crkovala zaradi prav vsake malenkosti.
Primer 1: Med lovom na mamuta, te ta pohodi…Četudi ti samo zlomi nogo, je to jeba, ker si do konca življenja kripl, ali pa se te kar takoj poloti gangrena in čao!
Primer 2: Med lovom na mamuta te izza hrbta preseneti sabljasti tiger…
Primer 3: Poješ kakšno sumljivo jagodo in zdravo! Že samo če fašeš hudo drisko, ki te dehidrira, da moraš po vodo 2 kilometra stran, medtem ko nate preži 1000 in ena nevarnost, je dovolj bedno…
Primer 4: Narava se kruto poigra in z naključno igračko (izbruh vulkana, poplava, potres, vročina, mraz ipd.) zradira nekaj homo sapiensov (od 1 do nekaj milijonov)
Primer 5: Od sohomosapiensa jo fašeš s kamnom po glavi zaradi babe!
Opomba: Takrat ni bilo nikakršne prve pomoči…NIKAKRŠNE…Majhna napakica in gotovo! Game over!
Antika je vsekakor romantična…V antiki bi živel pogojno (beri: recimo kot srednje premožen patricij z občutkom za trgovino ali grški filozof s svojo akademijo – “Universitatem Čukumium”, hihihihi….). Toda:
Primer 1: Zaradi nesrečnih okoliščin te zanese med soldatesko…Takrat so se karnaprej nekaj rezali in sekali…Marsikatero rano sicer lahko preživiš, lažji zlomi okončin so ozravljivi pa tudi kakšne zdravilne herbice se še najdejo…Ob najmanjši komplikaciji pa je gotovo po tebi…
Primer 2: Kot kmeta (kar je bilo takrat seveda močno večinsko prebivalstvo) te lahko zaseka lastna oblast (nema revolucije), te pragazijo nomadska plemena na konjih z vzhoda, da o težkem položaju kmeta tudi brez nasilnih hord niti ne govorim…
Primer 3: Kot politika te lahko štihnejo, zastrupijo z gobicami, zaprejo, mučijo, te vržejo levom, izženejo v barbarske dežele, zasužnijo, posilijo…Če nisi politik, se ti lahko vse našteto zgodi še prej!
Primer 4: Arena….Au!
Primer 5: Mati narava se še vedno poigrava s človečnjaki, toda ti so se do takrat vsaj naučili zajeziti in/ali obrzdati reko…
Srednji vek…Ne, hvala! Skoraj raje živim v antiki..., ker
Primer 1: Večina antične medicine izgine in alternative ni...Če pa so bile te v obliki čudaških vaških ženic, ki so se z žaubami ukvarjale, pa so se gotovo s hudičem spečale, naredile z njim otroka, pobijale druge otroke in jih je bilo treba nemudoma sežgati ali s kamnitimi copatki vreči v bližnjo reko.
Primer 2: Če nisi bil ob pravem času na pravem mestu prave vere, je bilo po tebi!
Primer 3: Če si sumil, da Zemlja ipak ni ploščata, so te spet skurili...Če si kaj preveč vedel ali nasprotoval verskim dogmam, so te pa spet skurili.
Primer 4: Tudi če pobožno živiš v mirnem samostanu, prerisuješ bukve, se delaš, da moliš in piješ pivo z meniškimi kolegi, se kaj rado zgodi, da uletijo vikingi in vse iz ljubega miru pač pokoljejo...
Primer 5: So imeli v antiki vsaj kanalizacijo...
Renesansa je sicer prinesla ogromno dobrega, a z vidika udobja življenja ni kaj prida boljša od srednjega veka...Tudi nadaljnih nekaj stoletij se je še vedno klalo zaradi vere in bilo vobče brezveze! In končno prve ¾ 20. stoletja...Nein, danke! Prav ne bi bil....
Primer 1: Soldat v strelskih jarkih prve svetovne vojne...
Primer 2: Soldat v drugi svetovni vojni...
Primer 3: Prebivalec Hiroshime ali Nagasakija
Primer 4: Zdolgočasen britanski bitnik
Primer 5: Sovjetski jeklarski delavec v Vladivostoku
Odgovor na vprašanje „V katerem zgodovinskem obdobju bi najraje živel?“, je nedvomno: „V tem!“. Sicer je res, da te lahko namesto mamuta zbije S.U.V. ali, da te izda srce zaradi prenažiranja in nezdravega življenja, je pa na splošno daleč najbolj komot in zabavno do sedaj! Le kaj prinaša prihodnost? Se bosta Iran in ZDA res stepla? Bo Janši podeljen še en mandat? Bodo končno prišli tisti marsouci in nas vse zatolkli?
Wednesday, May 10, 2006
Nije FYROM nego MAKEDONIJA!
Tretji izlet v Makedonijo je bil zaradi slabega vremena rahlo turoben, a sta k sreči situacijo reševala dobra družba in balkanska kulinarika! Niti dan ni minil, da ne bi deževalo in na Ohridu je bila povprečna temperatura okoli 8 stopinj! Kasneje v Beogradu je sicer bilo topleje, a je košava vztrajno duvala ter zebla!
27. aprila smo zjutraj odrinili od doma in v zgodnjem večeru prispeli v Skopje, kjer smo šli nemudoma na Skopsko pivo (ki je, mimogrede, zelo zelo dobro lager pivo) in burek, že naslednji dan pa smo se konkretno nažrli s pastermajlijami (makedonska verzija pizze) v oštariji „Balkanika“. V nedeljo dopoldan smo potem odrinili na Ohrid, kjer je bil naš H.Q. (moja boljša in lepša polovica ima tam familijo po fotrovi strani). Tam pa se je fešta šele zares začela...Selsko meso (različne vrste mesa, gobe, paprika ipd...nekakšen golaž, pač...), musaka, 6 kilski krap, v vasici Trpejci ob Ohridskem jezeru pa še ilegalna ohridska postrv na žaru! 2. maja se Makedonci tradicionalno odpravijo na piknike, mi smo ga imeli v vasi Višni nad Ohridom, kjer smo jedli kozlička! Aja...Pred omenjenimi pojedinami je bilo vedno postreženo še z različnimi solatami in vrstami sirov, da o rakijah niti ne govorim! Kulinarična epopeja se je končala v Beogradu, kjer smo nazaj grede postali za par dni in se dodobra nafilali še s pasuljem, čevapi in pleskavicami! Paradajza že lep čas ne jem več, ker je ta pri nas plastičen, znotraj kašast in popolnoma brez okusa...Paradajz v Makedoniji pa je takšen, kot ga pri nas ne pomnim že zadnjih 10 do 15 let! Torej tak kot se za paradajz šika! Krasen, sočen in z značilnim okusom! Tudi v Beogradu je bil paradajz mnogo boljši od našega, a žal ne tako dober kot makedonski...Paradajza sem se nažrl do onemoglosti!
Turistično smo se razgledali po urbanistično zmedenem Skopju, idiličnem Ohridu, Bitoli z antično Heraklejo, upornem Kruševem, zalbanizirani Strugi in metropolitskem Beogradu...(Očitno pa gre res v tretje rado...Končno sem videl hišo cvetja in štafeto mladosti iz mojega rojstnega leta – štafetna palica iz leta ’79 je oblikovno obupna, ena daleč najgrših! Napis „Josip Broz Tito“ na grobnici pa ni iz zlatih kovanih črk, pač pa iz plastike. Ko sem frcnil v neko črko, se je ta premaknila in ne zadonela...Ups! Očitno je pred smrtjo Slobo dal originalne zlate črke pretopiti in jih prenesti v svoj švicarski trezor. Črko sem diskretno postavil nazaj na svoje mesto).
Pot v Makedonijo je kar dolga...Ljubljano in Ohrid loči cca. 1200 km (do Skopja jih je slabih 1000). Do Leskovca v Srbiji je vožnja po avtocesti (razen 30 km okoli Novega Mesta), naprej pa po regionalnih cestah (razen nekaj km avtoceste v okolici Skopja in proti Ohridu – skupaj cca. 70 km). Kar pa me blazno moti pri vsej stvari je to, da sta Srbija, sploh pa Makedonija, polni „roadkill-ov“. Na cestah, in da, tudi po avtocestah, leži ogromno povožene favne. Od majhnih glodalcev in sesalcev, do še kar velikih psov! Groza…, nikomur se jih ne zdi vredno odstraniti…Zato vsi vztrajno vozijo čeznje in delajo iz njih gnusno čežano!
In za konec še tri zanimivosti:
1. V Skopju smo na starem mostu videli ubogega 4 letnega cigančka s steklenimi očmi, ki je le odsotno žebral „One kid euro! One kid euro!“...Pri tem nismo vedeli, ali želi en euro, ali se prodaja za en euro, ali za ta denar prodaja svojega mlajšega bratca ali pa to čveka kar tja v tri dni...
2. V Beogradu sem parkiral 2 metra od kontejnerja za smeti in čakal, da moji sopotniki uredijo birokracijo v zvezi z rezerviranim hostlom in obljubljenim parkiriščem. Med čakanjem do kontejnerja pride ciganska družina, mama pobere kruh, ki je bil obešen ob kontejner, oče malo pobrska po vsebini kontejnerja, mulc pa pol metra od kontejnerja do konca izpije plastenko vode, jo v stilu Ronaldinhota pofelša v bližnje rastlinje, zamašek pa z vso močjo vrže preko hrbta, da ta pristane na strehi bližnjega parkiranega vozila...Saj...Le kako naj mulc ve, kam sodijo odpadki...
3. V Beogradu že imajo „Chinatown“ in iz domačih virov smo izvedeli, da tam ne žive le priseljenci, pač pa tudi druga generacija, ki že ima srbsko državljanstvo. Da bi starši podmladku ponudili boljše pogoje za asimilacijo, jim dajejo srbska imena, tako da imena, kot so Nikola Wang, Dragan Chang in Slobodan Lee, niso več redkost.
P.S. Od ponedeljka sem na dieti, ki vključuje lahko prebavljivo domačo hrano! Migati začnem pa spet jutri! Res, res...
27. aprila smo zjutraj odrinili od doma in v zgodnjem večeru prispeli v Skopje, kjer smo šli nemudoma na Skopsko pivo (ki je, mimogrede, zelo zelo dobro lager pivo) in burek, že naslednji dan pa smo se konkretno nažrli s pastermajlijami (makedonska verzija pizze) v oštariji „Balkanika“. V nedeljo dopoldan smo potem odrinili na Ohrid, kjer je bil naš H.Q. (moja boljša in lepša polovica ima tam familijo po fotrovi strani). Tam pa se je fešta šele zares začela...Selsko meso (različne vrste mesa, gobe, paprika ipd...nekakšen golaž, pač...), musaka, 6 kilski krap, v vasici Trpejci ob Ohridskem jezeru pa še ilegalna ohridska postrv na žaru! 2. maja se Makedonci tradicionalno odpravijo na piknike, mi smo ga imeli v vasi Višni nad Ohridom, kjer smo jedli kozlička! Aja...Pred omenjenimi pojedinami je bilo vedno postreženo še z različnimi solatami in vrstami sirov, da o rakijah niti ne govorim! Kulinarična epopeja se je končala v Beogradu, kjer smo nazaj grede postali za par dni in se dodobra nafilali še s pasuljem, čevapi in pleskavicami! Paradajza že lep čas ne jem več, ker je ta pri nas plastičen, znotraj kašast in popolnoma brez okusa...Paradajz v Makedoniji pa je takšen, kot ga pri nas ne pomnim že zadnjih 10 do 15 let! Torej tak kot se za paradajz šika! Krasen, sočen in z značilnim okusom! Tudi v Beogradu je bil paradajz mnogo boljši od našega, a žal ne tako dober kot makedonski...Paradajza sem se nažrl do onemoglosti!
Turistično smo se razgledali po urbanistično zmedenem Skopju, idiličnem Ohridu, Bitoli z antično Heraklejo, upornem Kruševem, zalbanizirani Strugi in metropolitskem Beogradu...(Očitno pa gre res v tretje rado...Končno sem videl hišo cvetja in štafeto mladosti iz mojega rojstnega leta – štafetna palica iz leta ’79 je oblikovno obupna, ena daleč najgrših! Napis „Josip Broz Tito“ na grobnici pa ni iz zlatih kovanih črk, pač pa iz plastike. Ko sem frcnil v neko črko, se je ta premaknila in ne zadonela...Ups! Očitno je pred smrtjo Slobo dal originalne zlate črke pretopiti in jih prenesti v svoj švicarski trezor. Črko sem diskretno postavil nazaj na svoje mesto).
Pot v Makedonijo je kar dolga...Ljubljano in Ohrid loči cca. 1200 km (do Skopja jih je slabih 1000). Do Leskovca v Srbiji je vožnja po avtocesti (razen 30 km okoli Novega Mesta), naprej pa po regionalnih cestah (razen nekaj km avtoceste v okolici Skopja in proti Ohridu – skupaj cca. 70 km). Kar pa me blazno moti pri vsej stvari je to, da sta Srbija, sploh pa Makedonija, polni „roadkill-ov“. Na cestah, in da, tudi po avtocestah, leži ogromno povožene favne. Od majhnih glodalcev in sesalcev, do še kar velikih psov! Groza…, nikomur se jih ne zdi vredno odstraniti…Zato vsi vztrajno vozijo čeznje in delajo iz njih gnusno čežano!
In za konec še tri zanimivosti:
1. V Skopju smo na starem mostu videli ubogega 4 letnega cigančka s steklenimi očmi, ki je le odsotno žebral „One kid euro! One kid euro!“...Pri tem nismo vedeli, ali želi en euro, ali se prodaja za en euro, ali za ta denar prodaja svojega mlajšega bratca ali pa to čveka kar tja v tri dni...
2. V Beogradu sem parkiral 2 metra od kontejnerja za smeti in čakal, da moji sopotniki uredijo birokracijo v zvezi z rezerviranim hostlom in obljubljenim parkiriščem. Med čakanjem do kontejnerja pride ciganska družina, mama pobere kruh, ki je bil obešen ob kontejner, oče malo pobrska po vsebini kontejnerja, mulc pa pol metra od kontejnerja do konca izpije plastenko vode, jo v stilu Ronaldinhota pofelša v bližnje rastlinje, zamašek pa z vso močjo vrže preko hrbta, da ta pristane na strehi bližnjega parkiranega vozila...Saj...Le kako naj mulc ve, kam sodijo odpadki...
3. V Beogradu že imajo „Chinatown“ in iz domačih virov smo izvedeli, da tam ne žive le priseljenci, pač pa tudi druga generacija, ki že ima srbsko državljanstvo. Da bi starši podmladku ponudili boljše pogoje za asimilacijo, jim dajejo srbska imena, tako da imena, kot so Nikola Wang, Dragan Chang in Slobodan Lee, niso več redkost.
P.S. Od ponedeljka sem na dieti, ki vključuje lahko prebavljivo domačo hrano! Migati začnem pa spet jutri! Res, res...
Subscribe to:
Posts (Atom)
