Nije FYROM nego MAKEDONIJA!

Tretji izlet v Makedonijo je bil zaradi slabega vremena rahlo turoben, a sta k sreči situacijo reševala dobra družba in balkanska kulinarika! Niti dan ni minil, da ne bi deževalo in na Ohridu je bila povprečna temperatura okoli 8 stopinj! Kasneje v Beogradu je sicer bilo topleje, a je košava vztrajno duvala ter zebla!

27. aprila smo zjutraj odrinili od doma in v zgodnjem večeru prispeli v Skopje, kjer smo šli nemudoma na Skopsko pivo (ki je, mimogrede, zelo zelo dobro lager pivo) in burek, že naslednji dan pa smo se konkretno nažrli s pastermajlijami (makedonska verzija pizze) v oštariji „Balkanika“. V nedeljo dopoldan smo potem odrinili na Ohrid, kjer je bil naš H.Q. (moja boljša in lepša polovica ima tam familijo po fotrovi strani). Tam pa se je fešta šele zares začela...Selsko meso (različne vrste mesa, gobe, paprika ipd...nekakšen golaž, pač...), musaka, 6 kilski krap, v vasici Trpejci ob Ohridskem jezeru pa še ilegalna ohridska postrv na žaru! 2. maja se Makedonci tradicionalno odpravijo na piknike, mi smo ga imeli v vasi Višni nad Ohridom, kjer smo jedli kozlička! Aja...Pred omenjenimi pojedinami je bilo vedno postreženo še z različnimi solatami in vrstami sirov, da o rakijah niti ne govorim! Kulinarična epopeja se je končala v Beogradu, kjer smo nazaj grede postali za par dni in se dodobra nafilali še s pasuljem, čevapi in pleskavicami! Paradajza že lep čas ne jem več, ker je ta pri nas plastičen, znotraj kašast in popolnoma brez okusa...Paradajz v Makedoniji pa je takšen, kot ga pri nas ne pomnim že zadnjih 10 do 15 let! Torej tak kot se za paradajz šika! Krasen, sočen in z značilnim okusom! Tudi v Beogradu je bil paradajz mnogo boljši od našega, a žal ne tako dober kot makedonski...Paradajza sem se nažrl do onemoglosti!

Turistično smo se razgledali po urbanistično zmedenem Skopju, idiličnem Ohridu, Bitoli z antično Heraklejo, upornem Kruševem, zalbanizirani Strugi in metropolitskem Beogradu...(Očitno pa gre res v tretje rado...Končno sem videl hišo cvetja in štafeto mladosti iz mojega rojstnega leta – štafetna palica iz leta ’79 je oblikovno obupna, ena daleč najgrših! Napis „Josip Broz Tito“ na grobnici pa ni iz zlatih kovanih črk, pač pa iz plastike. Ko sem frcnil v neko črko, se je ta premaknila in ne zadonela...Ups! Očitno je pred smrtjo Slobo dal originalne zlate črke pretopiti in jih prenesti v svoj švicarski trezor. Črko sem diskretno postavil nazaj na svoje mesto).

Pot v Makedonijo je kar dolga...Ljubljano in Ohrid loči cca. 1200 km (do Skopja jih je slabih 1000). Do Leskovca v Srbiji je vožnja po avtocesti (razen 30 km okoli Novega Mesta), naprej pa po regionalnih cestah (razen nekaj km avtoceste v okolici Skopja in proti Ohridu – skupaj cca. 70 km). Kar pa me blazno moti pri vsej stvari je to, da sta Srbija, sploh pa Makedonija, polni „roadkill-ov“. Na cestah, in da, tudi po avtocestah, leži ogromno povožene favne. Od majhnih glodalcev in sesalcev, do še kar velikih psov! Groza…, nikomur se jih ne zdi vredno odstraniti…Zato vsi vztrajno vozijo čeznje in delajo iz njih gnusno čežano!

In za konec še tri zanimivosti:
1. V Skopju smo na starem mostu videli ubogega 4 letnega cigančka s steklenimi očmi, ki je le odsotno žebral „One kid euro! One kid euro!“...Pri tem nismo vedeli, ali želi en euro, ali se prodaja za en euro, ali za ta denar prodaja svojega mlajšega bratca ali pa to čveka kar tja v tri dni...
2. V Beogradu sem parkiral 2 metra od kontejnerja za smeti in čakal, da moji sopotniki uredijo birokracijo v zvezi z rezerviranim hostlom in obljubljenim parkiriščem. Med čakanjem do kontejnerja pride ciganska družina, mama pobere kruh, ki je bil obešen ob kontejner, oče malo pobrska po vsebini kontejnerja, mulc pa pol metra od kontejnerja do konca izpije plastenko vode, jo v stilu Ronaldinhota pofelša v bližnje rastlinje, zamašek pa z vso močjo vrže preko hrbta, da ta pristane na strehi bližnjega parkiranega vozila...Saj...Le kako naj mulc ve, kam sodijo odpadki...
3. V Beogradu že imajo „Chinatown“ in iz domačih virov smo izvedeli, da tam ne žive le priseljenci, pač pa tudi druga generacija, ki že ima srbsko državljanstvo. Da bi starši podmladku ponudili boljše pogoje za asimilacijo, jim dajejo srbska imena, tako da imena, kot so Nikola Wang, Dragan Chang in Slobodan Lee, niso več redkost.

P.S. Od ponedeljka sem na dieti, ki vključuje lahko prebavljivo domačo hrano! Migati začnem pa spet jutri! Res, res...