Komedija kot oksimoron

V petek sem poleg filma Jurrasic park III. pogledal še “Looking for comedy in the muslim world”…Ta je daleč najslabši od vseh, ki sem jih letos videl (in nedvomno ena najslabših “komedij”, ki sem jih kadarkoli videl…). Tisti, ki bi si radi omenjeni film iz principa vseeno raje ogledali, zaenkrat prenehajte brati in se vrnite po ogledu filma! Gre za “komedijo” s preprosto zgodbo: Ameriška vlada najame “komedijanta”, ki naj bi šel med muslimane preveriti, kaj te spravlja v smeh (heh…”Know thy enemy”). Dobro…, nisem pričakoval, da bo “komedija” na nekem visokem intelektualnem nivoju, pričakoval pa sem vsaj par gag-ov (kako se sploh to prevaja? Fora?), ki pa jih od nikoder ni bilo! WTF? Še celo v najbolj prozornih in pocukranih romantičnih komedijah vsaj 3x hehneš na foro Willa Smitha…Ta “komedija” pa je imela za temo “smeh pri muslijih”, iz sebe pa ni izstisnila niti enega samega samcatega gag-a, .oz “fore” (niti stare prežvečene šale, niti situacijske chaplinovske brce v zadnjo plat. Ništa! Nada! Zip nič!).

Režiser, igralec in lik človeka, ki gre iskati smeh med muslije, je Žid. Albert Brooks igra samega sebe – gre torej za osebnostni pogled človeka na temo, ki jo obdeluje. Pa sem mislil, da me Woody Allen spravlja ob živce…Ta tip je ravno njegovega ranga, le manj histeričen in neverjetno bolj apatičen, svetniško razočaran in na silo ciničen (čeprav sam to imenuje sarkazem). Režanje od muslimanov naj bi Albert našel v Indiji in Pakistanu (torej v dveh relativno “prijateljskih” državah in ne v osjem gnezdu Bližnjega vzhoda). Najprej se odpravi v Indijo, kjer želi najeti tajnico. Na avdicijo za tajnico pride tudi muslimanka v feređi, ki zna 6 jezikov, tipkati in hitro zapisovati na roko…Idealno! Sledi njeno vprašanje: “Ste Žid”? Albert se začne izmotavati in na koncu prizna, da je “part time” Žid. Muslimanke ne najame zaradi občutka ogroženosti. Za tajnico na koncu izbere brhko Indijko, ki ima bolestno ljubosumnega iranskega fanta in katero mora Albert takoj na začetku podučiti o sarkazmu (oz. cinizmu, v primeru konkretnega zmedenega Židka) ter ji povedane vice še teoretsko razlagati, ker glupa indijka očitno ne dojame njegovega "humorja". Nekaj časa Albert po cestah sprašuje naključne Indijce: „Kaj vas nasmeje“ (ali kako na 50 neverjetno podobnih načinov najbolj zategnjeno in dolgočasno ponoviti vprašanje „What makes you laugh?“, kot da ne bi bilo dovolj, da bi to na začetku sekvence vprašal enkrat do 2x, nato pa nanizal odgovore...Toda ne..., dodajmo še totale (ja..., množina) kretenskega Alberta, ki zadržano cuka ljudi za rokave). Nad odgovori je Albert seveda popolnoma razočaran. Indija je polna čudakov, ki ne razumejo vicov in jih niti ne poznajo, če pa slučajno jih, potem teh ne znajo povedati in/ali interpretirati.

Albert se pritožuje tudi nad tem, da ni letel v obljubljenem first classu ampak med malimi ljudmi in njihovimi zoprnimi otroki iz Indije, čeprav je skozi zaveso videl prazne stole v višjem razredu, da je javni prevoz v Indiji obupen, da je vse razbito, da ima neugledno pisarnico...Nekoliko mu lajša bolečine bivanje v hotelu Hyatt. Potem pride na idejo, da bi odigral stand-up nastop (spet ni prevoda...HALO! Toporišič! Rodi, stvori!) in med njim ugotovil, kaj je smešno pri muslimanih (čeprav v Indiji živi okoli 200 milijonov muslimanov, je bilo občinstvo očitno večinsko hindujsko). Najprej diskriminatorno razdeljuje reklamne letake – lepo oblečenemu Indijcu da, majhnemu črnemu ne, ker itak najbrž ne zna angleško... Da pa bi bil vseeno nekoliko bližje indijskemu "malemu človeku", se obleče v indijsko nošo. V šoli (kjer naj bi imel nastop) je Albert spet razočaran...Občinstvu niso na voljo ne prigrizki ne pijačke, wc pa je samo en za 500 ljudi pa še ta je v sosednji stavbi, zanj pa rabiš ključ. Aja...in Albert bi rabil garderobo, kjer „bi lahko bi sam in se pripravil na nastop“, a garderoba ne obstaja…Albert izsili šotor (na koncu sicer dobi vigvam, v katerem nesrečno ždi pred nastopom in je spet razočaran nad vsem bivajočim).

Oh, in zaplet z mikrofonom...Obstaja le en mikrofon in ta je na sredini odra. Albert prosi scenskega delavca Sikha, če ga lahko napove, a ta odkloni. Albert prosi Sikha, če mu lahko prinese mikrofon za zaveso, da napove sam sebe, ob tem pa mu še pokroviteljsko razloži ameriški protokol, po katerem so znane osebe napovedane ipd. Sikh preprosto ne zastopi, zakaj ne bi Albert preprosto stopil na oder, se predstavil in odigral svoje…Albert z mencanjem in razočaranimi pogledi vendarle izsili od Sikha, da mu gre po klinčev majk. Potem se Albert pompozno napove kot eno največjih komedijantskih zvezd Amerike in stopi na oder.

Oh, in zaplet z lučmi...Albert prosi, da ugasnejo luči v dvorani in puste le spotlight (emmm...., lost in translation)…Lučkar ga dolgo ne zastopi, zato Albert 4x prosi, če lahko ugasne luči v dvorani (spet 4x popolnoma isto in duhamorno). Naposled se ugasnejo vse luči in tudi majk. Sledi pol minute nerazumljivega pridušenega razočaranega žebranja v popolni temi…(pol minute teme - ni smešno…Povedano bi morda bilo, a ni bilo zamišljeno, da bi se slišalo…)

Albert poskuša z različnimi metodami, od pripovedovanja vicev do obupnega ventrilokvističnega pogovora z leseno lutko (Albert je prekleto očitno premikal ustnice in “foro” ventrilokvizma popolnoma uničil, vmes pa ni bilo ama prav res nič smešnega)…Vse skupaj je delovalo kot skupek internih hecov brez konteksta)…Naredil pa je tudi obupen improvizacijski skeč, ki je spet zgodba zase…

Za tiste, ki ne veste, kaj je impro – na hitro: publika določi parametre različnih oblik improvizacijskih iger, improvizator pa na dane parametre odigra zadevo. Albert je želel odigrati prizor začetka dneva nekega človeka, od publike je pobral predloge, da naj bi bil to začetek dneva revnega nemškega kmeta, ki goji peso in je poročen ter ima 5 otrok. Ko ugotovi, da so to precej diskriminatorni predlogi, se odloči menjati parametre (kar se v impru NIKOLI ne počne, saj s tem ubiješ bistvo “improvizacije”…To je tako, kot če napoveš veliko nagrado formule 1, serviraš pa speedway, speedway….U…Ljublja-ni…). Zaradi politične korektnosti spremeni Nemca v Kitajca (ker mu ne gre nemški naglas – amaterizem 1.), peso v riž (ker so Kitajci in ne Švabi znani po pridelovanja riža – stereotip 1.), 5 otrok na 10 otrok (ker ima vendarle vsaka kitajska in ne indijska družina n otrok – stereotip 2.) , reveža v srednji razred (da ne bo zamere pri večinsko obubožani Indiji – amaterizem 2.), kmeta v avtobusarja (saj je kmet revež, medtem ko je avtobusar “srednji razred” – stereotip 3.), potem pa vse te in še nekaj novih parametrov skupaj združi v čisto bedo (preprosto – amaterizem 3.). Publika je mrtvo hladna. Albert meni, da je to zato, ker publika ne zastopi angleščine. Ko vpraša, če kdo govori angleško, dvigne roke cela dvorana…Še vedno nič smešnega...

Nastop ima Albert za uspeh iz moralnega vidika (se je kao veliko naučil od neodzivnosti publike) in, ko ga sodelavec sprašuje o drugih komedijantih, mu Albert pokroviteljsko in razočarano (tip je dejansko skos razočaran) razodane, da se komedijantov nikoli ne sprašuje za mnenje o konkurenci...(kot, da je on tok hud in hkrati tako obziren, da ne bi rad pljuval po drugih...). V Pakistan pa Albert ne more (tam je „frka“ s svobodo govora in to..., jebiga...), ponudi pa se mu možnost, da z ilegalnim prečkanjem meje obišče pakistanske underground stand-up komedijante. Končno, si mislim! Zdaj bodo pa Pakiji razvalili sceno...Toda ne...Od Alberta zahtevajo, da jim odigra svoj špil in po dolgem mencaškem zgovarjanju Albert le odigra svoje...ISTO kot pred parimi minutami Indijcem...Toda v tem primeru s Pakiji režijo kot ubrisani. Albert je zelo ponosen in ilegalno prečanje meje označi za popoln uspeh.

Ob vsem tem si Albert med telefonskim pogovorom z ženo privošči še izjavo, da je Tadž Mahal „slabo zdizajniran“...PROSIM????? To tudi v metaforično sarkastičnem (oz. v Albertovem primeru ciničnem) pomenu preprosto ne drži vode...In pazite razplet...Pakistanci sumijo, da je Albert tajni agent, ki nekaj kuha...To eskalira do situacije, ko začno Pakiji in Indijci nabirati vojsko na meji, zato Albert po krajšem in neprepričljivem nasprotovanju neslavno zaradi varnostnih razlogov pobegne nazaj v Ameriko (ob pristajanju letala se vrti komad „America beautiful“ – vsaj mislim, da je tako naslov...Nek retro patriotski komad o lepotah Amerike pač....). Epilog napiše, „...da se je kriza na meji pomirila in, da so ukinili program „iskanje smeha pri muslijih“ ter ga nadomestili z novimi bombniki, ki lahko odmetavajo bombe, ne da bi sploh zapustili hangar!“. KONEC FILMA...Edinkrat, ko se mi desni kotiček ustnice rahlo privzdignil navzgor je bilo, ko Albertu televizija Al-Jazeera ponudi sitcom z naslovom „That darn Jew“ (prev. „Presneti Židek“), v kateri bi bil cimer s parimi musliji...

Albert si je želel s filmom očitno približati oddaji Mojce Mavec „Čez planke“, kjer se naj bi s stereotipi rušilo stereotipe, na koncu pa zaradi bedne interpretacije uspe, da se ti le še potrdijo. Kje so stari dobri židovski komedijanti....Chaplin, Mel Brooks, Groucho Marx, Peter Sellers...???

Da pa ne bom stalno gnevil in ob tem ne ponudil alternative – oglejte si film “The Producers”, ki je Mel Brooksovo maslo...Če slučajno prvih pol ure ne potegne, vzdržite, ostanek je genialen!