Tivolski mukiji

Kot sulce nas je z bratranci babica redno šetala po ljubljanskem Tivoliju. In vsake toliko smo s seboj vzeli tudi lešnike, da bi z njimi nafutrali mukije. Babici so mukiji mirno jedli iz roke, ne spomnim pa se, ali so tudi nam zaupali, saj se mi zdi, da smo bili rahlo preveč živahni zanje.

No, pred meseci mi je prijatelj Davor povedal za lokacijo nekega veveričjega klana v Tivoliju (zdaj vem že za tri) in ob naslednjem sprehodu sva prav tam s Tanjo naletela na dva mukija. Brez strahu sta se nama približala, a na žalost s seboj nisva imela lešnikov. Ob naslednji priložnosti sva jih sicer spet opazila, lešnike sva imela, a so ubožci karnaprej bežali pred podivjanim mladežem in igrivimi psi.

Danes sva zopet stopila v akcijo. Prvi poskusi so bili borni. Takoj ko sva se približala njihovi lokaciji, sva opazila dve veverici, ki sta skakljali naokoli. In bolj ko sva se trudila, da bi presnete zverine opazile, da imava lešnike zanje, bolj so nama stisnile v grmičevje ali se pognale tja v krošnje. Moram priznati, da so mukiji pravi virtuozi in nisem vedel, da tudi naši primerki tako suvereno skačejo z drevesa na drevo (da tega ne počno samo leteče veveričje izvedbe), pa še hitre so ko šus.

Na koncu sva se usedla na klopco in vklopila potrpljenje. Najprej se je nama začela bližati veverica, a je mimo priblaznel nek pes na sončne celice (tako majhno ščene, ki še za ajmoht ne bi bil), ki je veverico pognal visoko na drevo. Ob drugem videnju se je približala mlada mamica, ki je v veverico zadegala nekaj rozin, zaradi katerih je veverica razumljivo pobegnila, mamica pa se je pritožila, češ kako izbirčne so te preklete veverice in, da ne marajo ne indijskih oreščkov, ne rozin (mnja…jest imam naprimer zelo rad krompir, vendar ne, če mi ga kdo meče v glavo…)

Potem pa sva le dočakala zaupanje tivolskih mukijev. Najprej je en prišel pobrat lešnik, ki ga je zakopal nekje v bližini ter se mirno vrnil po novega, ki pa ga je že vzel iz rok.. Tudi drugi in tretji lešnik je zakopal, naslednje tri pa je pojedel. Najprej v drevesni krošnji, potem na leseni ograji, zadnjega pa kar pol metra od naju. Ob vsem tem sta se nama približali še dve drugi veverici. Temnejša je preveč cvikala, da bi vzela lešnik, tamanjša pa se je sprva obotavljala, a ga je na koncu le vzela. Ob odhodu sta se v najini bližini mirno pasli dve veverici in prav nič se nista bali… Veverce so zakon!

Naslednji vikend greva spet futrat mukije v Tivolija!