Kultura bivanja

Pred časom sem v gnevniškem zapisu pisal o slovenskem “narodnem karakterju” in, da je ta pošteno na psu. Seveda so sledili ugovori, predvsem glede termina “narodni karakter”, češ da kaj takega ne obstaja. Ker ima sledeči gnevniški zapis podobno vsebino in, ker bi rad, da ima vsebina prednost pred lovljenjem okoli terminologije, bi politično oporečni termin “narodni karakter” poljudno preimenoval v “kulturo bivanja” oz. v primeru Slovenije v “nekulturo sobivanja”.

Aroganca in občutek “posebnosti” posameznikov je v Sloveniji zaskrbljujoče pogost pojav. Pogosto se omenjena pojava zamenjujeta s posameznikovo samozavestjo, vendar med njimi nikakor ni enačaja.

Nikoli ne bom pozabil kratkega dialoga z bivšim sodelavcem, ki je lastnik ogromnega terenskega vozila (ja, okej, priznam, jeepi in s.u.v. vozila se mi ne dopadejo, a v tem primeru igrajo zgolj vlogo statista).

Janez: “Ti, pa ti ni zoprno, ko greš s tako velikim in okornim vozilom v mesto. Pa saj nimaš kje parkirati…”
Bivši sodelavec: “Kako to misliš… Jaz lahko parkiram kjerkoli…”

AHA! Opazite občutek “posebnosti” posameznika? – “Jaz lahko parkiram kjerkoli!” (torej tudi na mestih, kamor z običajnim vozilom ne prideš, ne da bi ga poškodoval – torej preko visokih robnikov na pločnike ipd.)

Seveda pa ima ta mentaliteta obilico implikacij. V zadnjem tednu sem naletel na naslednje tri:

1. V petek sem se iz službe odpravil proti avtobusni postaji in moral sem prečkati cesto. S parimi pešci smo počakali na zeleno luč in nato krenili proti drugi strani ceste. Po parih korakih smo zaslišali oglušujoče škripanje avtomobilskih gum. Nagonsko smo se vsi ustavili in pred nami se je po kratkem zanašanju z obilico dima sredi zebre zaustavil osebni avtomobil. Glede na zavorno pot je avto šibal vsaj 90 km/h in je očitno želel šibniti skozi rumeno luč, ki pa jo je zgrešil za vsaj 2 sekundi. Seveda smo podivjanega voznika pešci družno zelo grdo pogledali, saj bi kakšnega, ki bi imel bolj prožen korak, mirno nasadil. In kaj je bil odziv voznika? Opravičilo? Jok! Namrščil je obrvi in arogantno zmajal z glavo v smislu: “Prokleti idioti, mar niste videli, da sem imel notri 90 km/h???? Še dobro, da imam reflekse mungota, saj bi lahko koga še ubil.” Nato pa je gladko z glasnim speljevalnim ozvočenjem odbrzel preko rdeče. Pešci smo nekoliko pospešili korak, da smo prečali cesto, preden se nam pokaže rdeča luč in nas kakšen neučakan manijak zbije izza hrbta.

2. Prejšnjo soboto sva bila z drago v trgovini in po navadi nakupujeva za cel teden naprej, kar pomeni, da je voziček relativno poln. No in prideva do blagajne, jaz začnem zlagati zalogo na tekoči trak, izza hrbta pa zaslišim zdolgočasen vzdih. Ozrem se preko ramena in za sabo vidim naveličano mladenko z enim sokom in štruco kruha, kako z očmi zavija proti stvarniku v smislu: “A ta kreten pred mano ne vidi, da imam samo dve stvari? Lahko bi me spustil naprej…”. Seveda, se strinjam, lahko bi jo spustil naprej… A zato je potrebna kakšna beseda. Čeprav sta se najina pogleda srečala, ni pupa rekla nič. Kadarkoli me kdo s parimi artikli vpraša, če bi ga lahko spustil naprej, ga vedno spustim. Če bi se dekle samo blago nasmehnilo, bi jo spustil, ker pa me je srepeče motrila in molče zahtevala, da jo spustim, pa tega niti pod razno nisem storil. Kadar kakšna primadona z vzdihi in nervoznim prestopanjem ter včasih tudi s pokroviteljskim komentiranjem od mene arogantno izsiljuje prednost, je na opisani način nikoli ne bo dobila (razen seveda, če ne bi skušala z nasiljem vseeno izsiliti nezasluženo prednost, a to je druga zgodba).

3. Danes pa sem šel po priporočeno pošto. Pred mano so bili 4 ljudje. Tisti, ki je bil na okenčku, je mirno pisal naslove na 3 kuverte, pregledoval ali ima vse v njih, lepil nekakšne nalepkice in to vse kot zadet polž na apaurinu, ostali pa smo ga čakali ko ene mone. Kaj, ko bi se tak egocentrik umaknil na stran in tam potem mirno pisal naslove in se še naprej obotavljal kot bolan srat. NE! Vsi ga bomo čakali, medtem ko bo on prav počasi opravil svojo namero. In ko je po 10 minutah le opravil, ni gospodični za pultom rekel ne “hvala” in ne “nasvidenje” – je pač prepomemben, da bi uporabljal osnovne nauke bontona.

In ko ljudje opažajo podobne izpade egomanijakov, si rečejo: “Če pa drugi to lahko počno, bom pa še jaz…” in začaran krog je sklenjen, slovenski klub egomanijakov pa se vztrajno polni s čedalje več ponosnimi člani.