Sunday, September 24, 2006

Sardinija

Na hitro o geografiji…:
Sardinija je drugi največji otok v Sredozemskem morju, leži južno od Korzike in zahodno od italijanskega škornja. Meri cca. 300 km po dolžini in 150 km po širini. Deluje precej ravninsko, čeprav to v resnici niti ni.

…in zgodovini:
S Homo sapiensom je bila Sardinija poseljena že v paleolitiku, prvi stalni zaselki pa so se pojavili v neolitiku, cca. 6000 let pred pribitjem tistega čupavca na plus nekje v Judeji (p.p.č. – pred pribitjem čupavca). Okoli 1800 p.p.č. (v bronasti dobi) se je razvila Nuraška kultura (avtohtono ljudstvo, ki je zidalo precej impozantne utrdbe). Okoli 1000 p.p.č. so začeli Sardinijo obletavati Feničani in kasneje še Kartežani, ki so jo za nekaj sto let zasedli. Kartežani in Nuragi so se še kar štekali, ko pa so leta 238 p.p.č. Kartežani proti Rimu popušili prvo punsko vojno, so Rimljani dobili Sardinijo in se v nadaljnih slabih 200 letih znebili Nuraškega ljudstva. No…Sardiniji so do zedinjenja Italije vladali še Vandali, Bizanc, 300 let so si celo vladali sami, mestna država Pisa, Španci in Piemont.

Pot do Sardinije niti ni tako dolga…Z avtom se najprej zategneš do italijanskega pristanišča Livorno (pri Pisi), ki je od Ljubljane oddaljeno dobrih 500 km, in se tam zadegaš na trajekt, ki te v 6 urah dostavi v mesto Golfo Aranci na vzhodni obali Sardinije.

Sardinija je raj za plažarje (torej za ljudi, ki uživajo na plažah) in niti ne toliko za mestarje (torej za ljudi, ki si radi ogledujejo mesta in med katere spadam tudi jaz).

Z boljšo polovico Tanjo sva naredila krog po severnem delu Sardinije: (pristanek v Golfo Aranci) Olbia, Castelsardo, Alghero, Bosa, Sassari, Tempio Pausania (odhod iz Golfo Aranci) – za boljšo predstavo si v roke vzemite kakšen atlas, Google Earth, Michelin auto route ali kaj podobnega…

Mestni vtisi:
Olbia (cca. 40.000 preb.) – zoprno mestece z obilico kretenskih enosmernih ozkih uličic, ki pogosto ne peljejo nikamor. V tem mestu sva samo prespala, ker sem jaz popizdil zaradi omenjenih kretenskih uličic…

Castelsardo (cca. 5000 preb.) – vzidan v hrib, z gradom na vrhu. Zelo simpatično mestece, kjer sta naju zvečer za dobre 3 ure okupirala dva prijazna domačina in nama častila pivo za pivom, dokler nisem enega izmed njiju še kar užalil, ker sem hotel plačati del zapitka.

Mit I. – otoki (posledično tudi Sardinija) so znani po dobrem pripravljanju ribjih jedi…Vraga! En od omenjenih domačinov je bil ribič, ki je propagiral pečenega prasca. Ribič je hvalil pujsa…Hm…Kot bi rejec goveda hvalil perutnino…Pa tudi sicer nisva niti 1x jedla dobrega morskega futra…Za posrat…Cel otok tripa na prekletega pujsa…(niti krav nimajo veliko in jih posledično ne jedo sploh – jih nisem opazil na nobenem meniju)

Alghero (cca. 40.000 preb.) – mesto na severno-zahodni obali. Precej tipično staro obmorsko mesto (malce podobno Dubrovniku) z lepim obzidjem, ki gleda na morje. V tem delu Sardinije sva za zadržala najdlje. Spala sva v bungalovu ene 20 km stran od Algherota, v kraju Torre del Porticcciolo. V bližini kampa je bil tudi kmečki turizem, kjer sva najbolje jedla… Do kampa nazaj sem se odkotalil… (jedilnik z 12 predjedmi, obvezno pašto in kupom svinjine za 50 evrov). Aja…In ene 5 km od Alghera stoji še mestece Fertilia, ki so ga v ’20 letih prejšnjega stoletja postavili fašisti. Skropucalo od poskusa socfašistične megalomanske urbanistike. Ima pa na pomolu velik spomenik Ezulom, ki jih je bojda mesto sprejelo odprtih rok, ko jih je stara Juga po 2. sv. vojni. kiknila iz Istre in Dalmacije.

Bosa (cca. 8000 preb.) – prav nič posebnega...Obmorsko mesto pač, ki nima obzidja, ima pa neobnovljene ruševine nekega kvazi gradu in stari most. Sva pa tam jedla zanič morski futr za 50 evrov…Hobotnico (ki jo sicer zelo rad jem) so uničili…Devastirali…Tega jim ne oprostim! Tanja pa je dobila ribo v olju. In to brez heca…Olje je namreč prekrivalo celo ribo. Do vrha krožnika…Cela beda… Aja…jaz sem še jedel ocvrte kalamare…No comment.

Sassari (cca. 120.000 preb.) – prestolnica največje italijanske province. Ka-ta-stro-fa! Totalno brezvezno mesto s parimi trgi in enim korsom (bulevar, rambla, promenada, glavna ulica pač…), ki je bil zapuščen.

Mit II. – siesta velja samo med poletjem in se je načeloma v prestolnicah ne držijo tako rigidno. Vraga! Najbolj zapuščeno mesto je bilo prav Sassari! V vseh mestih, kjer sva bila, je veljala siesta, kar pomeni, da je bila večina štacun in lokalov med 12 in 18 uro zaprtih. A prav v vsakem mestu sta bila med siesto odprta vsaj 2 lokala, kjer si si lahko omislil pivo, dva… Tudi v Bosi je bil odprt lokal, kjer sva lahko tudi jedla med siesto. V Sassariju pa sva se sprehodila čez pol mesta, prošetala po korsu gor in dol in sva šele čisto na koncu po 2 urah našla EN sam bar, ki je bil odprt. EN preklet bar v glavnem mestu severa s 120.000 prebivalci!!! In ni bilo 45 stopinj ter vražje pripeke, ki bi opravičevala dejstvo, da se vsi poskrijejo pod kamne.

Mesto je bilo zapuščeno in zapahnjeno z rešetkami (dobesedno). Imel sem občutek, da je vojna. Po pivu sva se vsa tečna pobrala iz tega mesta, čeprav sva na začetku mislila celo prespati v njem. In to, da sva šla, naju je pripeljalo do najlepšega mesta, ki sem ga na Sardiniji obiskal.

Tempio Pausania (cca. 14.000 preb.) – leži na precej goratem delu severa in je zelo lepo srednjeveško mestece. Spala sva na kmečkem turizmu, kjer sva imela najlepše in hkrati tudi najcenejše prenočišče z obilnim zajtrkom. Zares krasen zaključek počitnic. Naletela sva tudi na nek “etno shop”, kjer sva nakupila vsa darilca (etno shop je jaka redkost in sva nanj naletela samo v tem mestu) in kjer sva se z gostoljubnim lastnikom prav simpatično zaklepetala.

Ostale zanimivosti:
Večina vasic bogu za leđima in v vukojebinah je neverjetno spedenanih. Med vozakanjem sva opazila le eno zanemarjeno mesto, sicer pa so Sardi očitno zelo pedantni, kar se prebivališč tiče. Tudi ceste so lepe (česar nikakor nisem pričakoval). Avtocesta povezuje nekaj večjih mest, a so tudi lokalne ceste zelo lepo vzdrževane, res pa je, da Italijani (ki so tudi večinski turisti, saj sva poleg njih opazila le še nekaj Nemcev, par Francozov in ščepec Britancev) norijo po teh cestah, kot bi jim šlo za življenje. Mirno prehitevajo čez polno črto, dvojno črto in/ali v nepregleden ovinek in to s 130 km/h, kjer je omejitev 80 in to z avtki, za katere imaš občutek, da bodo pri tej hitrosti razpadli na prafaktorje. Sardinija je tudi precej draga. Za veliko pivo v barčku z lahkoto odšeteješ od 3 pa vse do 5 evrov (in veliko pivo za makaronaje je 0,4).

Mit III. - na obalah sredozemskih deželic je na voljo obilica svežega in okusnega sadja ter zelenjave. Vraga! Pričakovala sva fino zelenjavico in sadje, dobiti pa je bilo mogoče plastični paradižnik in solato, ki je delovala kot skupek lego kock, da o bednem sadju niti ne govorim...

Še tole…Sardi poleg italijanščine govorijo svoj jezik – sardo. Zveni kot italijanščina, le da ga ne razumeš popolnoma nič (svoj čas sem se učil italijanščino in jo zato dobro razumem, a mi vse znanje pri sardu ni pomagalo)! Pri tem se jim niti ust ne da odpirati in ti ta jezik tako zmečkajo, da ti ni nič jasno. In seveda je dialektov sarda toliko, kot je mest. Lokalec, ki govori sardo, je razlagal, da on sam ne razume sarda sosednjega mesta/vasi. In, da je sardo, ki ga govorijo v notranjosti tako obupen, da ga ne zastopi prav nihče, razen njih samih.

Pa šeNotranjost Sardinije zna biti rahlo zajebana... Obalna mesta so “kultivirana”, medtem ko lahko v notranjost zaradi napačne besede fašeš metek v čelo. Še posebej zajebana provinca je Nuoro (srednji vzhod Sardinije). Že na obrobju province sva opazila tablo “Provinca Nuoro”, tabla z dobrodošlico pa je bila prestreljena. V zgodovini so na Sardiniji obstajali “banditi” in ta kultura se je ohranila vse do današnjih dni – glavno mesto banditov je Orgosolo. Torej…Če greste na Sardinijo in se gibljete v notranjosti, se vzdržite pretiranega gestikuliranja kakšnemu čičotu na oslu, saj utegne čiča potegniti dvocevko s prižagano cevjo in vam črevesce napolniti s šibrami, ali pa vas kak njegov rođo štihne s priročnim pastirskim nožkom.

P.S. Sardi pridelujejo fino žganje po imenu "Mirto" - pridelujejo pa ga iz jagodk grmička po imenu mirta. Fina zadeva!

1 comment:

Anonymous said...

ja, janez, viš k verjameš mitom in iz geografskih imen prehitro sklepaš na prehranske navede ... sardinija in korzika pa seafood - my ass! ... na korziki jih recimo do šestdesetih let prejšnjega stoletja (1960's that is!) sploh niso lovili, kaj šele pripravljali ... večina folka je pač na obeh otokih ždela bolj gor v hribih, ker je tko bolj varno ... pa še janjci in merjasci so boljš za jest kt ribuze, hehe ...