“Regrata na Luni še ne bomo kmalu sadili…”

Prvi teden v novi službi je za mano in končno je tu vikend! Hip-hip…Hura! Pa sem si s sobotnim časopisjem (Dnevnik, Mladina in Sobotna priloga) podaljšal poležavanje v postelji…Sicer sem najraje ob sobotah prebiral Sobotno prilogo, a je ta po “pluralizaciji” postala popolno demagoško sranje. Zvito, a vseeno sranje…Res je, da se bliža jubilejna obletnica samostojne Slovenije in, da so temu primerno okrancljane vse medijske vsebine toda, če odmislim članke in kolumne na to temo, mi je za branje ostalo še: Portret tedna (Ivan Žagar – minister brez listnice za regionalizacijo Slovenije, za katero se je izkazalo, da bo potekala od “zgoraj navzdol” – torej, da nimajo občine nobene besede pri ustvarjanju regij in bo to potekalo z dekretom omniprezentne vlade), anemične, kalimerovske in premalo reakcionistične kolumne mladih - Tine Košir (voditeljice oddaje “Knjiga mene briga”, ki jo sicer poznam in je prima punca), kulturologinje Barbare Cesar in filozofa Mirta Komela, ki naj bi izpadle v pluralizirani Sobotni kot protiutež očitni desni liniji, a delujejo v smislu “A ni naša razburjena mladež simpatična, ah, mladost – ludost”, različne kulturno-umetniške kolumne in pa intervjuja s premierom Janezom Janšo ter Dr. Francetom Bučarjem.

Poskus balansiranja, oz. pluralizacije je sledeč:

Janez Janša je predstavljen kot “…zadnji politični zapornik v Sloveniji…, …ki se s prevzemom oblasti v ničemer ni spremenil…” Janša z besedami pokojnega dr. Janeza Pučnika obtoži “posameznike z nekdanjim predsednikom predsedstva republike na čelu...” (ali z drugimi besedami: “…na čelu z Drnovškom…”), da so omahovali in tik pred agresijo podpisovali “deklaracijo za mir”, ki bi impotencirala nastajajočo slovensko vojsko, za veleizdajalce, ob tem pa pozabi, da se njegovi koalicijski partnerji trudijo z ustavnim zakonom izenačiti kolaborante druge svetovne vojne in partizanske branitelje. Čeprav je Janša med glavnimi protagonisti “pluralizacije medijev”, ob vmešavanju kardinala Rodeta v gospodarske spore pravi: “Kaj pa še v Sloveniji ni prišlo v javnost? Kar vedo trije, naslednji dan piše že povsod…” Ni bil to poglavitni cilj pluralizacije medijev, ki naj bi poskrbel za transparentnost vlade in gospodarstva?

Kot kontrapunkt Janši pove svoje v intervjuju en izmed “ustanovnih očetov” Slovenske države, kritični politični mislec in politična starosta dr. France Bučar. A glej ga zlomka, Bučar ne vzpostavi “leve misli”, temveč udari po obeh političnih opcijah, kot je tudi prav. “Politični podsistemi imajo pri nas absolutno premoč. Vsakdo, ki hoče v družbi kaj narediti, si mora najprej izboriti blagoslov politike…Vsa pamet je skoncentrirana v obstoječi vodstveni strukturi, češ, mi vemo za pravo pot” pove Bučar in doda: “…moramo se posloviti od sintagme “naši ljudje”…Kako je mogoče odpuščati uspešne direktorje, ker niso naši?...V modernem svetu, ki mu želimo pripadati, štejejo le kriteriji uspešnosti, učinkovitosti, dejanskega prispevka in sposobnosti.” Modri Bučar zaključi: “Tretja pot po vzoru Tonyja Blaira ni (bila) uspešna…Še posebej pri nas, kjer levica, nezrela kot je, tava v popolni megli. Najbolj pomembni problemi modernega časa daleč presegajo delitev na levico in desnico.” In tu se popolnoma strinjam. Glavni vzvodi države in gospodarstva bi morali funkcionirati ne glede na usmerjenost aktualnih vladajočih strank in njihovih politik (v slovenskem primeru zaplankanih strank in politik).

Skorajšnjo iluzijo o “uravnoteženi” Sobotni prilogi pa popolnoma sesuje predsednik uprave Dela, Danilo Slivnik, ki si je v Sobotni privoščil zaključno kolumno (le kje na svetu, če odštejemo totalitaristične države, se uprava časopisov še meša z uredništvom?), v kateri je diskreditiral Jelka Kacina in mu priznal le iznajdljivost v osamosvojitveni vojni, Kučanu in Drnovšku prisodil šele naknadno pridružitev osamosvojitvi (kar je totalni kretenizem užaljenega demagoga), ter slednjega obtožil kar 12 letnega vodenja vlade (kar tudi v sodobnih demokratičnih parlamentarnih sistemih niti ni takšna redkost) in trenutnega “…mešanja štren sedanji politični generacij…” . Le s čim jim tako meša štrene? S kritiko o popolnoma neučinkovitih javnih naročilih (predvsem s tisto o prekleto potrebnih operacijskih mizah)? S pohodom proti plinskem terminalu v Tržaškem zalivu? Z recepti za domači polnozrnati kruh? Ali morda s svojo novo “dalajlamovsko” knjigico o pozitivnem mišljenju?

Predlagam, da raje poslušamo starega Bučarja…