Super Mario

Izraelu se je snelo. Spet napada vse povprek in pri tem igra nedolžno žrtev, ki ima pravico do samoobrambe. Itak! Braniš se tako, da sosednji državi sesuvaš civilno infrastrukturo in kolješ njeno prebivalstvo…Ampak ne bom o izraelski invaziji na Libanon, ker me bo potem bolela glava in bom spet popolnoma razočaran nad impotentnostjo sveta kadar gre za brzdanje Izraela, ki lahko vedno počne točno tisto, kar želi.

Ta petek sem komaj čakal...Zadnji dan tedna, ki mu sledi vikend…Prvi po parih, ki sem jih imel popolnoma zabezecane in zato niso prišli do izraza. Tokratni vikend bo upam eden tistih, ko si bom lahko privoščil malce miru in pa gnevniški zapis…

Veselo sem se zadegal na bicikel in se začel trockati na šiht (do tja imam cca. 3,5 km, ali 15 minutk lagano sportske vožnje). Ignoriral sem bedaka, ki mi je z avtomatikom pripeljal nasproti po kolesarski progi, pravtako si nisem plastično zapredstavljal kako z nogo veselo odbijem retrovizor ogromnemu S.U.V.-u, katerega večji del je stal na kolesarski progi, saj tako velikega avta ne moreš celega parkirati le na pločnik. Malce naprej od našega WTC-ja (nam pa še stoji, a-ha!) je prav na sredini kolesarske stal prometni znak, ki je razodeval, da je cesta v fazi pleskanja. Zavijem mimo znaka in čez 100 metrov naletim še na enega (itak spet prav na sredini kolesarske) in čez 200 metrov že na tretjega, nakar malo naprej opazim tovornjak poln znakov. Cestarček stopi iz tovornjačka, pograbi nov znak, me opazi in znak vseeno mirno postavi prav na sredino kolesarske proge, čeprav sem bil tedaj od njega oddaljen le slabih 5 metrov. Sunkovito sem trznil vstran, da sem se izognil trčenju s prometnim znakom. Sledila je rdeča luč na semaforju in, ko se je prižgala zelena, me je tovornjaček gladko prehitel in se spet ustavil malce naprej, kjer sem se sunkovito izognil odpiranju vrat istega cestarčka. Potem sem mu s pomočjo parih zelenih semaforjev le ubežal. Hehehe, počutil sem se kot „Super Mario“! 3x „hura“ za vikende!!!