Horuk v nove čase, kdor zaupa vase ...

Že davno dosežena sprava

Slovenci domnevno iščemo skupno identifikacijsko točko, ki bi vendarle združila »vse Slovence«, ne glede na njihovo politično ali/oz. »moralno-etično« držo. Mi ves ta čas iščemo, a se ne zavedamo, da to stično točko že imamo. Je pa res, da jo je težko povzeti z eno besedo ali pojmom in ravno zato je tako zmuzljiva.

Danes sem videl osrednjo državno proslavo ob »dnevu samostojnosti in enotnosti«. Okej, gleda na to, da je ta Gnevnik bolj kulturno-umetniško obarvan, bom vsebino političnega govora našega Janeza »alfa samca« Janšo pustil ob strani. Oz. okoli tega bi dejal le, da je J.J. govoril zelooooo duhamorno in »kalimerovsko«. Zmerno ponosno, toda nekoliko razočarano. Brez kančka nastopaštva, po katerem je bil J.J. nekoč znan. Brez čustev, brez srca, brez vodil. Izzvenel je nemotivacijsko in prazno. Floskule, pač... Bil je le še en slab državniški govor, ki bi ga lahko mirno copy-paste tudi kolega Lukašenko iz Belorusije. Naš premier je retorično dejansko močno stagniral. Gestikulacija? Kaj je to? Ne, ne uporabljam... Me ne zanima... Mumija.

In »kulturno-umetniški« del dogodka? PO-RA-ZNO! BEDA!!!! PODEN!!!!! TOTALNO SRANJE!!!!! In ravno to je glavna tema tega Gnevnika in hkrati »stična točka« slovenske sprave. Termin je: »Slovenska kultura«. Besedna zveza ne pove le, da je to kultura, ki se udejanja v državi Sloveniji, pač pa je v našem primeru tudi svojevrsten žanr, da ne rečem, da predstavlja samo bistvo »slovenskega nacionalnega karakterja«.

Na proslavi se je po J.J.-evem govoru zgodilo ene 5 glasbenih točk, ki so bile povezane z brano besedo iz slovenske kulturne preteklosti. Ne samo da so bile te dogodku neprimerno izbrane, bile so vse tisto, kar bi še slehernik potreboval, da se J.J.-ev morbidni in mukotrpni govor dodobra vžge v srca »razcepljene« Slovenije.

Vsi nastopajoči (razen Anike Horvat) so bili oblečeni kot jebeni pogrebniki... V črno! Ko sem videl nastop Nuše Derende, mi je na glas ušla pripomba: »Če bo šlo tako naprej, bodo prireditev končali s Kekčevo pesmijo!«. Pesem je bila dolgočasna, trpeča, dolga, počasna in patetična. Po njej je voditeljica preko nekega, znova jako patetičnega, verza od pesnika Gregorčiča naredila kao most in že je sledila pesem »slovenskega naroda sin«. Emmm... Smo ob tabornem ognju med skavti, al kaj???? In ta je bila odpeta spet s tako vznesenostjo, da me je zgaga prav dobro popekla. Sledil je beden verz, ki kakor že prej, ni imel popolnoma nobene veze z rdečjo nitjo proslave (no..., to niti ni tako čudno, saj rdeče niti proslava itak sploh ni imela), niti s predhodnim komadom, niti z veliko muko pričakujočim naslednjim komadom. Sploh je bil izven konteksta, kakor tisti prej in vsi tisti po njem. Vseboval je socialno-realistične floskule naših priznanih pesnikov (in pisateljev), v katerih Slovenci kot vedno trpinčeni narod znova in znova najdemo tak ali drugačen razlog, da nam je v trpljenju kao kul. Tako kot Ketteju... Ali pa Murnu... Ali pa Cankarju, če sem zelo odkrit, da ne rečem še kakšne o Francetu... Saj vemo, ne... »Ni mi mar bolečin, z njimi živim, sem slovenskega naroda sin...«. Fajn, ne?

No potem je težil še Jan Plestenjak s svojim komadom »moja ljubica«. Izzvenel je kot kakšen slovenski izseljenec v Argentini, ki se mu toži po svojem bivšem »dekletu«, ki jo v komadu metaforično predstavlja Slovenija. Dečko se skrega z dekletom, a je za to ne krivi. Življenje pač, jebiga, ne? Al kaj? Pa spet patetičen »most« in že je tu Šifrer v črnem (s črno-belo mornarsko majico spodaj) s komadom »za prijatelje«... Oz. se mi zdi, da je bila prej še Anika »edina svetla« Horvat s pravtako srce-parajučim komadkom. Muka bi bila že težko večja, če ne bi nek pevec blodil o zvonovih, ki čakajo pod vrhovi in jok in stok in joj, kolk nam je bed u lajfu. In že je bil tu gran finale!!!!! Otroški pevski zbor s solistom, ki je bil oblečen popolnoma v pogrebno črno, odpoje KEKČEVO PESEM!!!!!!!!!!!!!! HALO????????? Okej... To je pa popolna ironija, če se protagonsti svoje stvaritve dejansko ne zavedajo, ali še huje, skrajni cinizem, če se tega zavedajo. Kdo je zdaj Kekec???? In kaj že Kekec v slengu v večini primerov pomeni? Je to slika, ki si je želimo kot Slovenci? Smo morbidne, vedno trpinčene mone ali pa loleki, ki se niti ne zavedajo kaj počno? JA! Na žalost smo v veliko primerih prav to! Bečki konjušari! Tisti redki posamezniki, ki slovensko kulturo (pa dajmo si biti na jasnem... Pod »Slovensko kulturo« mislim tudi pop kulturo, alternativno kulturo in vse ostalo vmes, preko in čez) držijo nad depresijo, pa so spregledani ali hitro institucionalizirani.

In zakaj je tako? Ker poveličujemo vsebine slovenskih kulturnikov iz preteklosti, ki so bili za čase še kako aktualni, v sedanjosti pa lahko v napačnih kontekstih in/ali izpeljavah izpadejo patetično in prav nič motivacijsko. In sedaj »keč«!!!! To je naša stična točka... Ne glede na politično desnico, levico, sredino, ljudsko, demokratsko, socialno, nacionalno stranko ipd, partizane, belogardiste, komuniste ipd. "CANKAR JE CAR!" in "NIŠTA PROTIF IVANA!", če si levi ali desni!!!! Ampak namesto da bi iskali skupne ustvarjalne poti z zopet pridobljenimi prijatelji, se raje šlepamo na prvo prijateljstvo z njimi, ali pa na konfliktu med tem, ko nismo bili prijatelji.

Ostajamo v času, hkrati pa bomo vodili EU...

BREAKING NEWS

Novica dneva

Včeraj sem se ravno ob 21-ih čuknil na kavč in si prižgal BBC... Šta ima v svetu... BREAKING NEWS! FAK! O, FAK!!!! Sidrni človek zaskrbljeno preleteva zadnji pildek, ki so mu ga podali. Čisto svež, še od printerja topel listek! FAAAK!

»There has been a shooting in Nebraska...«
Eeeeeeeeem...., jaaaaaaa?
»Some shots were heard... There is police everywhere... We are trying to find out what's going on....«
Prosim?
»We don't know yet how many gunmen are there...«
A to je »BREAKING NEWS«?????
No, na BBC so si vzeli čas in razložili vse česar NE vedo. Moja prva ocena: Nekemu EMO najstniku je dojadilo, ker so ga v šoli zafrkavali zaradi frizure in, ker ga je pustila punca.
Ampak to sploh ni bistveno... Mislim, da se v svetu dogaja vse kaj pomembnejšega od nekega klinca, ki se mu je zmešalo (kar je sploh v Ameriki že skoraj folklora). Skratka, bil sem ne malo razočaran, saj je BBC zame od nekdaj pojem korektnega novičarstva. In potem ti usekajo z neko novico, ki je primerna kvečjemu za Slovenske Novice ali za Direkt. Tik pod novico »Pijan s sekiro nad ženo« ter pripisom »France si je nato od žalosti sodil sam«. Okej. Votever.

Pa uletim zjutraj na šiht in sčekiram BBC.com (poleg Dnevnika rutinsko jutranje branje). Prva novica:
»US teen gunman wanter fame«
Okej, votafak????? Še vedno je klinac, ki je šicnil nekaj ljudi prva zgodba?????? ZAKAJ?
Pa jebenti, valjda se je v 12 urah zgodilo še kaj drugega... Pa tolk ljudi gre v Iraku vsake pol ure... Koliko jih gre pa brazilskih slumih ali v Afriki pa niti prešteti ne moremo... Zakaj hudiča je to, da gre nek disiluzioniran ameriški EMO streljat ljudi tako zelo pomembno???? Skratka na ta račun je BBC izgubil nekaj spoštovanja, ki ga imam do te televizije.

Le zakaj v Evropi tega ni (okej, minus manjši »incidenti« vsake toliko let ... Npr. nekemu Švabu se je scufalo pred ene pol leta)? Zato, ker niti najstniki, niti odrasli civilisti načeloma (in po zakonu, seveda) nimajo dostopa do orožja. Okej, sej ne da ne improviziramo... (»S sekiro nad učiteljico«, »Z rjasto grebljico po ženinem hrbtu«, »Obisk urgence zaradi vboda z ražnjičem«, »2x ga je povozil do smrti«, ipd.), ameriška mularija pa ti uleti z atijevim šmajserjem, magnumom in tremi bombami, njegov prijatelj pa ima uzi in dve dedkovi šibrovki. In kaj je pred kratkim storil moj dobri prijatelj, gospod George Bush mlajši? Bedak ni podaljšal moratorija na prodajo jurišnih brzostrelk (takih, ko jih npr. uporabljajo ameriški »mirovniki« v Iraku). Torej si lahko zdaj vsak 16 letni mulc našpara za eno oreng flinto in gre pobit par sošolcev, ker so mu rekli da ma grdo frizuro in, da občujejo z njegovo mamo. Way to go, Georgy-boy!

Ajl du it maaaaaaaj veeeeeeeeeej!!!

Za pred zid pa šus v glavo!

Ob ogledu televizijskega Dnevnika sem videl prispevek o očitno čedalje bolj pogostem konjičku slovenskih bedakov in domnevno »zmedenih« turistov za volani. Govorim namreč o napačni vožnji naroda po avtocestah. Resno ne zastopim kaj ljudem dogaja... Da obrnejo sredi tunela in se po prehitevalnem pasu vozijo v napačno smer. Ali pa da ugotovijo, da so zgrešili odcep in se zato vzvratno vrnejo do faljenega odcepa. Ali pa se kar ustavijo sredi tunela, prižgejo vse 4 žmigauce in čakajo... NA KAJ????? Na angela varuha???? Jebemuboga!!!!!!! In to ni več redkost. Med prispevkom so pokazali vsaj 15 različnih primerov samomorilskega vedenja na avtocestah. In potem ti prikotalijo nekaj v smislu »...zmedeni turisti so blablabla...«. Pravila vožnje so po vsem svetu ENAKA!!!! Nikjer ni dopustno, da bi na avtocesti zamenjal smer vožnje. Ker če to storiš, je s tabo nekaj hudo, hudo narobe. Takšnega človeka je treba hospitalizirati. Po elektrošokih, seveda... Pa saj avtocesta ni klinčevo drsališče v hali Tivoli, kjer se smer drsanja zaradi obrabe ledu zamenja vsake pol ure!!!!!!

Kar slabo mi postane, če pomislim, da bi mi na avtocesti pri 130 km/h nasproti pripeljal nek idiot z isto hitrostjo. Takim kretenom bi bilo treba vzeti vozniško dovoljenje za vse življenje. Taki ne bi smeli NIKOLI VEČ imeti izpita in NIKOLI VEČ sesti za volan. In ne samo to... jaz bi jih mirno dal sedet za kakšno leto, dve, da se ohladijo. Pravniki naj rečejo kar hočejo in pihajo prah s starih bukel o zakonih, meni so zgoraj opisana dejanja »poskus umora zaradi malomarnosti«. In to bi kruto sankcioniral. Sem pa slišal tudi za pezdete, ki so se odločili, da na tak način (namreč tako, da se vozijo po napačni strani avtoceste) storijo samomor. Proklete pizde egocentrične. Če si se naveličal sveta, si natakni betonske copatke in se vrzi v Ljubljanico. Tipično slovensko: »Če sem se jaz naveličal življenja, si bom vzel s seboj soseda, da mi ne bo dolgčas.« FEJ JIH BODI!!!!!!!

Vsak pač ni mišljen za to, da bi vozil avto. Tako kot ne more biti vsak pilot ali astronavt. Če daš avstralopiteka za volan, lahko pričakuješ katastrofo. Enako je z jamskimi ljudmi v tunelih... Očitno jih potencialno klavstrofobična scena vrže nazaj v čas njihovih jamskih prednikov, ... stisne jih zaradi teme in morebitnega napada sabljastega tigra izza zasilnega izhoda, zato se odločijo, da se raje odpravijo ven tam, kjer so prišli notri. Ziher je ziher. AMA NIJE ŽVAKA ZA SELJAKA!!!!!!! Jebenti, dokaži, da si sposoben voziti avto v vseh razmerah in da te tuneli ter avtoceste ne zmedejo. Ker če te, potem avto očitno ni zate. In tega bi se morali zavedati prijazni ljudje na Roški, ki očitno vse preradi podeljujo vozniške izpite, ko jim zadiši po zelenem.

Lipe & lipa

Praslovan Travels

Slovenski poet Zoran Predin v enem svojih komadov poje o »praslovanu«. Sprašuje se, kdo ga je naučil plavati, da je preplaval tisto rusko reko in se v naših krajih naselil. Pred kratkim so pri manj priljudni sestri Potočke Zijalke (torej pri Potočki Molčečki) našli komaj vidne krace na 1400 let starem glinenem pepelniku, ki pričajo o čisto drugačni usodi omenjenega »praslovana«. Gre za krajši ep, s klasičnim socialno realističnim pridihom trpeče, čeprav pra, slovanske duše.

Večini praslovanom je bilo njihovo domovanje sila duhamorno. Sploh je trpela planinska sekcija »Ortopraslovan«, saj v ruskih stepah niso našli dovolj visokih izzivov za svoj vikendaški hobi. Zato je kaj kmalu planinska zveza zamrla, ker se je večina članov raje včlanila v bolj aktivne klube kot so »Pramuhar«, »Praribohvat« in »Praplivač!«. Ravno v slednjem je vzniknila zvezda praslovanskega plavanja. Praslovan Rado si je z ekstremnim plavanjem v bližnjih mlakah, člobodrah, minibarjih in podobnih stoječih mlakužah prislužil vzdevek »Tolsti Som« (mnogi sodobni zgodovinarji ga imajo za neposrednega prednika Martina Strela). In prav k njemu so se ozirali mnogi obupani obrazi vrlih praslovanov, ki jim je ruska stepa že prekleto presedla. Klika osemnajstih praslovanov je skovala načrt, da se Rado s polenom, privezanim z vrvjo na obrežno vrbo žalujko, poda preko reke Dnieper. Zbor sivih starešin je dal na podvig seveda veto, toda »mladost – ludost« je preglasila stare fotre. »Tolsti Som« se je že naslednje jutro zadegal v reko. Zaradi prekratke vrvi in posledično izpuščenega polena pa ga je reka odplavila neznano kam, vsekakor pa ne na drugi breg … no … vsaj ne na tej zemljepisni širini.

Ker je bil »Tolsti Som« v prostem času šivilja in je vsa proizvodnja ribiških mrež temeljila prav na njegovih tkalskih, kvačkarskih in da, celo kleklarskih spretnostih, se je morala praktično cela vas prestrukturirati, da bi preživela. Najbolj močan »ceh« (takoj za propadlima cehoma »Praplivač« in »Praribohvat«, katerih predsedujoči in podpredsedujoči skupaj z občim zborom je bil spet slavni, zdaj odplavljeni, »Tolsti Som«) je ostal »Pradrvoseč«, s praslovanom Lipetom na mestu predsednika, obeh podpredsednikov in občega zbora pradrvosečnikov. Lipe je spretno združil plavalski stil »Tolstega Soma« in značilnosti povprečnega drevesa: Namesto da Slovan igra kos drevesa, da bi s tem preplaval reko, je to vlogo namenil drevesu. Po njegovo je torej drevo igralo drevo, da bi lahko preplavalo reko. Prvi poskusi plavajočega drevesa so uspeli. Vseh 11 debel je varno prečkalo reko in se zataknilo v obrečno podrast nasprotnega brega. Ko pa je na deblo posadil poskusnega praslovana, se je nesrečnik zaradi okrogle narave debla skotalil v ledeno reko in se najbrž pridružil »Tolstemu Somu« nekje bistveno južneje ali vsaj globlje. Tu pa je v igro vstopil ceh prakamnosekov. Njihov predstavnik za stike s praslovani, PR-ovec po imenu Kamenkoblef, je s pomočjo najnovejšega kamna izdolbel deblo in ga poimenoval »drevak«. Že naslednje jutro je Lipe uspešno prečkal Dnieper in se z družino za vedno naselil na drugem bregu reke… v panonski nižini, ki je za spoznanje bolj nagubana kot ruska stepa.

Nedavno odkritje je torej dokazalo, da praslovan ni priplaval, temveč priplutal.

I've been drivin' all night, my hand's wet on the wheel

Vožnja iz resničnosti in nazaj

Za počitnice sem bil že na četrtem obisku Mekedonije (imam “priženjeno” žlahto iz Ohrida, pa tudi letos pridobljeni podmladek je pogojeval počitnice v Makedoniji, da se ga žlahta nagleda...). Prvič sem vozil 1200 kilometrov v enem kosu. V prejšnjih letih sem/sva/smo se tja vozil/a/i v dveh kosih in sem/sva/smo prespal/a/i v Beogradu, kar je po kilometrih ravno nekje na pol poti. Rad vozim daljše “relacije”, moram pa priznati, da se mi 1200 km v enem kosu ni zdelo tako zabavno, kot sem sprva predvideval. Kar nekaj relacij med 800 in 1000 km sem že prevozil v enem kosu, toda te so bile po avtocestah, pot do Ohrida pa vsebuje ¼ navadnih cest. Aja… in prvič sem bil v avtu čisto sam, saj sta šli moji ženski z letalom (7 mesečne hčerke se še nama ni zdelo modro peljati z avtom).

Pot na jug:
Ženski sem odložil na Brniku (JA! Na BRNIKU, ja!!!) okoli 22 ure zvečer, ker sta imeli predviden let ob polnoči, sam pa sem se odpeljal domov, naložil vso kramo in se ob polnoči odpravil proti jugu. Na hrvaški meji sem čakal cca. 15 minut in pred mano se je razprostrla panonska ravnica. Prva kriza je nastopila med Zagrebom in Beogradom... Ruknem Red Bull. Proti jutru sem se znašel pred Beogradom in naletel na še „svežo“ nesrečo. Jeba... Po Hrvaški sem vozil cca. 150 km/h, v Srbiji pa sem malce oladil, predvsem zato, ker imajo bednejšejšejšo avtocesto z opazno več luknjami, sploh na voznem pasu... Pa še omejitev je nastavljena na 120km/h. Zadnja postaja na avtocesti je bil OMV cca. 80 km od Niša proti Leskovcu... Od Leskovca do makedonske meje pa je za cca. 150 km „magistralke“, ki se vije kot jara kača in je običajno polna tovornjakov, nedeljskih voznikov in pa manijakov za protiutež. Makedonija ima od meje do Skopja in od tam proti Ohridu skupaj okoli 60 km avtoceste... Potem pa spet vijuge nadaljnih 120 km. Spet polno manijakov, ki prehitevajo v škarjice. Na splošno imajo „balkanci“, oz. še bolje „Švicarji“, „Nemci“, „Italijani“ in „Avstrijci“ to grdo navado, da si kupujejo zgolj in samo Mercedeze, Audije in BMW-je (in to prav brez heca... Te tri znamke avtomobilov so omniprezentne... Predstavljajo okoli 90% vseh "tujih" registracij). Ostalo ne šteje... In potem mislijo, da so njihovi avtomobili avijoni in, da so povrh vsega neuničljivi... Na Ohrid sem prispel ob 13-i uri popoldan... V dež in 14 stopinj celzija. Čas potovanja: 13 ur, od tega ena ura za čakanje na vsem mejah skupaj.

Pot na sever:
Nazaj sem se odpravil v petek 17-ega avgusta ob 7. uri zjutraj. Za začetek sem imel vijuge. Makedonske vijuge so bile relativno znosne… V Skopju sem bil v dobrih 2 urah, kar je popolnoma sprejemljivo glede na cesto. Na makedonsko srbski meji sem čakal dobro uro. Pred mano stoji ogromen Mercedez z italijansko registrsko. Iz njega skoči majcen, drobčkan šiptarček in se v majčki brez rokavov, ki mu je razkrivala piščančje mišice, sprehodi do mojega avtomobila ter potrka na šipo. Odprem. Pa vpraša, če bi se lahko z menoj peljal čez mejo, ker je njih v mečki 6. HALO? Pojdi v gepek, jebenti. Seveda ga zavrnem in on se sprehodi naprej med avtomobili… Na srbskih vijugah sem uletel na ogromno tovornjakov. In potem igral šah. Seveda prej omenjeni „Švicarji“ in njihovi „sosedje“ so raje igrali rusko ruleto. Ko sem se prebil do avtoceste pa spet dooooooolga tuga po panonski ravnici... Spet kriza nekje med Beogradom in Zagrebom… Ruknem Red Bull. Slovenska meja… GUŽVA!!!!! Šengen, jebiga!!! Čakam ko ubrisan dobro uro na slovenski meji. Pred mano tisti mali Šiptarček spet išče “žrtev”.


Carinik (debeluškast mulc z očalci, star ne več kot jaz… Torej 28): “Gospot Janez….”
Janez: (Samo za ščepec nejevoljno, ker sem čakal skoraj uro in pol) „Da…“ (v smislu „Kdo pa drug...?“)
Carinik: „Ali veste, da vam luč ne dela...“
Janez: „Katera? Spredja ali zadnja?“
Carinik: (pokroviteljsko) „No... zadnje še nisem videl, ne... Sprednja desna...“
Janez: „Aha...“
Carinik: „Je to vaš avto, gospot Janez...?“
Janez: “Ja… Je!” (Ne… od tistega malega piščančjega albančka v Mercedezu, ki ste ga pred menoj spustili mimo, kot da ne bi imel notri 6 potnikov)
Carinik: “Dajte mi no odpreti prtljažnik, prosim…”

Ko je dripac videl vso otroško navlako, je seveda pobuljil, kot bi videl na pol trohneče truplo. Ker sem videl, da napenja možgane, sem ga prehitel in mu razložil zakaj je vsebina mojega prtljažnika takšna kakršna pač je. Brez ugovora se je sprijaznil, nato pa mi je še odpredaval, da bi bilo fino, da bi se ustavil na prvi pumpi in zamenjal žarnico... Po 5 minutah me je končno spustil v domovino... In jaz se nisem več čudil zakaj je tako dolgo trajalo to prekleto stanje na meji... Ker sem tehnični aberveznik in, ker so očitno to tudi na Petrolovih pumpah, sem se v Ljubljano pripeljal z levo lučjo in meglenkami ob 21:30. Čas potovanja 14 ur, od tega 2,5 ure na mejah...

1200 km v kosu ni mačji kašelj. No.. Bil bi zmeren mačji kašelj, če bi bilo vse po avtocesti in znotraj Šengena... Kar pomeni, da bi razdaljo premagal v cca. 8 urah. Namreč junija, ko sem/smo bil/i na oglaševalskem festivalu v Cannesu, sem bil tudi pooblaščeni voznik in 800 km do tja mi je bilo popolnoma žur vozit... Nobene utrujenosti ali pomanjkanja koncentracije... Lagano sportski... Šli smo iz LJ ob 11 in prišli tja v večernih urah in vzeli smo si ga zelo u izi...

Balkanske ceste so zajebane... A imajo svoj čar. Priznam pa, da te kar stisne, ko v okolici Skopja opaziš tablo: „Atina – 1000 km“. O jebenti! V Grčijo grem z avijonom pa zdravo!

Vremenske motnje

Ubogi, ubogi kadilci...

Toliko pritoževanja in samopomilovanja, da o kalimerovstvu niti ne govorim, kot ga poslušam zadnje čase pa že dolgo ne. Žrtve so kadilci! Proti njim se dogaja pravi fašizem! Kratene so jim osnovne življenske pravice! Ogrožen življenjski stil! Napadena integriteta! Če bi znali ljudje toliko energije porabiti za kakšen bolj plemenit cilj, bi bilo super.

Da ne bo pomote... Predlagani "kadilski zakon" je spisan zelo slabo! Celo neživljenjsko. Toda v tujini so tovrstni zakoni že bili sprejeti in svet še vedno stoji, promet v oštarijah pa ni upadel.

Moram pa priznati, da mi gre egoizem kadilcev precej na jetra, sploh če kajenje primerjajo z alkoholom. Če v vaši bližini nekdo kadi, s tem "načenja" tudi vaše zdravje, če pa v vaši bližini nekdo pije, pa ta ogroža vaše zdravje zgolj pogojno (lahko ga razpizdite in vas bo nalomil, ali pa bo njegova žena spet padla po stopnicah).

Ne dvomim, da se bodo kadilci konec koncev že kako znašli... Do takrat pa le mirno kri... Zakoni tudi mene na več načinov onemogočajo. Bi bilo pa fino, ko bi naši oblastniki zakone prej preštudirali in odpravili njihove pomanjkljivost še pred sprejetjem...

P.S. Zdaj pa grem res na počitnice!

3/4 sence tramvaja na poti v polento pozimi

KONCEPT št. II.

Konec meseca bosta minili dve leti kar je bil objavljen prvi Gnevnik®. Po letu rednega objavljanja (vsaj 1x tedensko) sem pričel s službovanjem in kontinuiteta gnevljenja je dobila nove dimenzije. Nakar sem pred pol leta postal ponosni ata in redno objavljanje Gnevnika® je postala čista znanstvena fantastika.

Pa ne da ne bi imel več o čemu gneviti (čeprav prejšnji Gnevnik® blago na to namiguje). Redkosti objavljanja botrujeta predvsem dve stvari… Ena je ta, da se rad razpišem u tri krasne… 3 odstavki so za pusije! Ima da jih je vsaj 6!!!! In druga je ta, da sem si dal kar nekaj dela z ilustracijami… Svinčnik, tuš, radirka, barvice, flukiji ipd.

Ker res pogrešam gnevljenje v pisni obliki in, ker mi je Gnevnik® pač špasno pisati, bo potrebnega nekaj odpovedovanja.

Ergo: Gnevnik® je dobil nov koncept, ki sem ga strukturalistično poimenoval “KONCEPT št. II.”. Jebiga, je treba s časom… Dva pika nula pa ta internetna jajca…

In kaj je pričakovati novega? Predvsem krajše in vsebinsko bolj zgoščene tekste… Morda celo družbenokritične ali političnoangažirane haikuje… In pa bolj abstraktne in stilsko relativno neopredeljive in kvalitetno nekonsistenčne risbice. Kolikor bo boter čas dopuščal!

Da pa si že v prvem "Gnevniškem zapisu TM" po KONCEPTU št. II. ne bom skočil v besedo, ga bom na tem mestu zaključil!

P.S. HA! 6 odstavkov!!!!

P.P.S. Gnevnik odhaja na počitnice in se vrne v zadnji tretjini avgusta!

Jutri pa je nov dan...

Kje je gnev?

Več kot mesec je že minil od zadnjega gnevniškega zapisa… Želel bi si, da bi imel več časa za gnevniške zapise in, da bi se dejansko imel o čem razpisati. Vmes sem bil v Cannesu, na največjem svetovnem oglaševalskem festivalu, kjer sem s kolegi tekmoval v kategoriji “cyber young creatives” (žal nismo dobili leva). Vtisi vobče z eno besedo: Hudo! Jest bi še v Cannesa šel… Vtisi o zmagovalnih delih: komsikomsa! Četrtina nagrajenih del (vseh kategorij) je leva zaslužila, za polovico se človek vpraša “Kje je presežek in zakaj je bilo nagrajeno prav to, tisto zraven pa ne, čeprav je na isto finto?”, za četrtino pa se slehernik vpraša: “WTF????” (sicer pa si oglejte stran Canneskega festivala in presodite sami)

Cannes kot tak pa je en velik Portorož, s pivom po 8 eurov. Marina je polna jaht, katerim tudi največje lupinice portoroške marine ne bi bile niti za rešilni čoln, presenetil pa me je vozni park. Edina razlika med ljubljanskim in cannskim voznim parkom je v tem, da ima Cannes več 3 Porscheje, 2 športna avtomobila, ki jih v Sloveniji ne bi videl, in pa dva stara Royce Royca... Ostalo pa je isto! Očitno zakompleksani Slovenčki res kompenzirajo z vulkimi avtoti.

Cannes je bil nedvomno krasna izkušnja, toda naslednjič se vrnemo z levom! ROAR!

Naslov gnevniškega zapisa pa je namenjen splošnemu počutju. V bistvu me še vedno nervirajo iste stvari, le malo manj se sekiram zaradi njih. Včeraj sem mislil resno vzrojiti, ko sem videl posnetek pogreba bivšega nadškofa Alojzija Šuštarja (ki je bil edini klerikalec, ki je dejansko delal na spravi). Kaj hudiča ima naš škrlatni princ Rode za mešati neke pasose o komunistih na pogrebu ex nadškofa? In potem sem se spomnil na govor našega vrlega zaljubljenega premiera na proslavi dneva državnosti, v katerem je 5 minut namenil za slavospevni intermezzo preminulemu dr. Jožetu Pučniku. Zakaj? In večna mantra vlade: „15 let enakoumja na 50 let totalitarne (komunistične) podlage!“. Takole ne bo sprave… In tako se zastruplja s kretenskimi ideološkimi razdori generacije, ki nimajo nič s tem in tega ne potrebujejo. Poln k**** imam izpostavljanje delitev na levo in desno, na naše in njihove, na črne, rdeče, bele, rumene, roza… Še enkrat: Tako sprave NE bo!

In kaj lahko sam storim, da se to konča? NIČ! Lahko mirno počakam še leto in pol do naslednjega udejanjanja demokracije ter upam, da bodo trenutni kreteni naredili čimmanj škode do takrat, da ne bodo ponovno izvoljeni in, da bodo njihovi nasledniki malce bolj preudarni, manj častihlepni in predvsem manj pohlepni.

Upam, da ne bo ostalo pri „sanja svinja kukuruz!“

Sam svoj premier

Politična amnezija

Končno spet nekaj časa, volje in potrebe po novem gnevniškem zapisu. In kdo je kriv za potrebo po gnevnem izpadu? Slovenska politika, kajpak! Prekleto sit sem že te slovenske vlade, ki se s svojo arogantno nadutostjo še vedno neumorno zgovarja na vse bivše oblasti, ki so seveda krive za vso zlo v tej naši mali deželici na sončni strani Alp. Mandata je skoraj konec, a uboga vlada še vedno "popravlja" napake drugih. Ljubeč sadomazohistični odnos med predsednikom vlade in predsednikom republike pa je prerasel v sadomazohistični ljubezenski trikotnik, katerega tretji del je bivši predsednik republike.

Že ptički na veji čivkajo, da naš vrli premier vlada po “fuhrerprinzipu”. In kup diletantov, ki so vsi po vrsti nesposobni, strokovno neprimerni in skorumpirani vrtičkarji, se kiti z ministrskimi nazivi ter posluša prav vsak še tako kretenski befel velikega vodje. Pa tudi to, da naš vrli premier nastavlja svoje ubogljive apartčike na prav vsako še tako trivialno vodilno mesto pa najsi gre za politično, javno sektorsko ali gospodarsko, ni več nobena skrivnost. Zlobni jeziki bi utegnili takšno ravnanje opisati kot totalitaristično… In ravno to je izjavil bivši predsednik republike, Milan Kučan.

Vrli premier je seveda takoj vrnil žogico. Najprej je izrazil nestrinjanje z mediji, ki so to Kučanovo izjavo plasirali kot prvo novico dneva, potem pa je še poskušal deskreditirati Kučana s tem, da ga je naslovil kot bivšega predsednika republike IN bivšega predsednika komunistične partije Slovenije. Le zakaj je bilo to potrebno? Seveda vsi desničarski kmetavzi na takšne premierjeve izjave veselo zavriskajo, potegnejo na plano frajtonerce in užgejo eno po domače. Toda ubogi premier Janša… On že dolga leta boleha za resno amnezijo. Kako lahko, mona, pljuva čez bivše komuniste in pri tem pozablja, da je bil tudi sam komunist in to na ne tako nizkem stolčku. JA! Tudi Janša je bil komunist. Ravno tako je bil rdeč in imel je tisto rdečo knjižico. Toda njegovi politični nasprotniki tega ne izpostavljajo, sam pa karnaprej to isto očita prav vsakemu svojemu političnemu nasprotniku. Je bil mar član komunistične partije pod prisilo? Je bilo to mar samo “taktično oz. strateško članstvo”?

In to me privede do največjega glavobola, ki sem ga fasal ta mesec! Na začetku meseca je gospod obhambhni ministeh Kahel Ehjavec rehabilitiral domobrance s tem, da je njihovo sodelovanje z okupatorjem imenoval “taktična kolaboracija”. HALO?????? Kakšna “taktična kolaboracija” vendar????? Je mar zato takšna kolaboracija opravičljiva???? Pa dajmo še enkrat vzeti tole zgodovinsko dejstvo: Domobranci so sodelovali z okupatorjem vse od začetka vojne, kar pomeni kar 2 leti pred podpisom “Dolomitske izjave”, ki je boj proti okupatorju konsolidirala pod vodstvom komunistične partije. In ta diskreditacija partizanov, ki vsi pač niso bili komunisti, je popolnoma nedopustna, prav tako kot je nedopustna rehabilitacija kolaborantov.

In potem sem danes poslušal par izjav naših poslancev. Ojojoj. Banda neandertalska… Pa saj ne znajo sestaviti dveh zaporednih stavkov z omembe vredno vsebino. Na parlamentarnih volitvah je nujno treba uvesti preferenčni glas tako, da sistem ne bo dopuščal strankam izbiranje poslancev za sedeže v državnem zboru. Sicer pa menim, da je v Sloveniji potrebna POPOLNA politična lustracija. Jeba je samo to, da nimamo nadomestnega kadra. Vse kar imamo je trop ex-komunističnih političnih mastodontov in polnojajčni ter puhloglavi neolibertarni podmladek, ki bi najraje uvedel popolni ultrakapitalistični darwinizem.

Človeka res prime da bi si kupil tropski otok, a kaj, ko bo globalno segrevanje kaj kmalu poplavilo otočke…

Za dušni mir

Prvomajska štiriperesna deteljica

V nedeljo smo bili (se še navajam na koncept množine) na super-duper pikniku v atriju na Taboru. Vsega dobrih 100 metrov zračne linije oddaljeni od zvonika cerkve na Taboru (ki je menda zgrajena v neogotskem slogu). Ko je na polno uro zvonilo in oznanjalo trenutni premik v srednjeevropskem času, me še ni motilo… Ko pa je pričelo tam okoli 18:30 veselo oznanjati k maši DINGILIDONGILIDINGILIDONGILIONGILIDONGLI… pa sem mislil, da bom popi***l. Za 10 minut se je zvok prekrasno ujel med vse okolišče bloke in, če so verniki v tej okolici gluhi ali mrtvi, so se tiste maše nedvomno udeležili. Če je vrtanje in razgrajanje vobče ob nedeljah še toliko bolj nezaželjeno, ne razumem zakaj je RKC pri tem izjema… Zvočno onesnaževanje je precej preseglo sicer dovoljenih 10 decibelov in živo sem si predstavljal, kako nekemu manijaku prekipi in z armbrustom sesuje prelepi neogotski zvonik. FIAT LUX

Včeraj sva podmladek taktično podtaknila babici in šla “na hitro” v BTC po par otroških cunjic. Zajeb! Ljudje so oboleli, BTC je bil poln in vrste so se vile, kot bi bile razprodaje… Neverjetno, toda taktika “pojdi ti po cunje, jaz pa bom šel kar v vrsto” se je obnesla in z njo sva po 2 urah uspešno opravila šoping v celih 3 trgovinah. Sedaj nočem videti štacune do avgusta. Kar pa me je najbolj razpi***lo pa je narod v avtih. BTC je genialno rešil problem prometa s krožnimi križišči, samo kaj, ko jih NIHČE ne zna uporabljati. Namreč včeraj sem opazil samo dva, JA – 2 voznika, ki sta ob zapuščanju rondoja uporabila smerni kazalec. Prav nobenemu se ne zdi vredno opozoriti ljudi, ki čakajo na vstop v rondo, da ga oni zapuščajo. In zato so seveda kolone tudi tam, kjer jih sicer ne bi smelo biti. Potem pa moram ugibati, ali misli đajo v đipu zapustiti križišče, ali njegovi škatli nagaja centrifugalna sila v zavoju. Tumač!

In oh, Silvo Plut je napisal poslovilno pismo in po zvezdniško koknil malce preveč uspavalnih tabletk. Če me zanima kaj piše v poslovilnem pismu? Prav nič! Jebe se mi, če se je v njem pokesal po vsem tistem joku na zatožni klopi. Sicer sem proti smrtni kazni, saj menim, da mora nekdo vseeno nositi breme usmrtitve, nimam pa prav nič proti, če si psihopati Plutovega in Trobčevega kova sodijo sami. Tako bo šel davkoplačevalski denar raje za kakšno izraelsko havbico...

In še ocvirek: Na dan, ko smo podmladek pripeljali iz porodnišnice, se je začela renovacija „poslovnih prostorov“ na kletnem nivoju našega bloka, tik ob vhodih v garaže, kar je točno dva štuka pod najino spalnico (več o tem v gnevniškem zapisu 16. januarja 2007). No in potem so štemali in štemali in vrtali in štemali in vrtali skoraj 3 mesece. Ko se je zadeva umirila „poslovni prostori“ niso kazali nobenega življenja, dokler niso pred prazniki končno izobesili tablo, ki oznanja namembnost „poslovnih prostorov“. Na tabli pa piše: „Bazeni King Dolphin“. PROSIM?????????? KAJ????????? A zato ste ružili prekleta 2 meseca in pol in bloku odžirali živce???? Za jebene bazene?????? Pa saj Ježica in okolica Ruskega carja ni klinčev Malibu, kjer vsaka hiša potrebuje bazen!!!!!!!! Toliko o taktičnem pozicioniranju v sodobnem liberalnem kapitalizmu, prekleti idioti.

Želim vam lep 1. maj

Sadomazosova

Banana republjik

Zmatran ko svina, a ne morem spat! Že dolgo nisem napisal kakšne o velečislani slovenski politiki. Se mi samo zdi, ali ji gre iz dneva v dan na slabše? Daleč najbolj v nos mi je šlo ondan ob novicah iz sveta slovenskega zdravstva. Nekaj ravno dobljenih novih operacijskih miz, ki se jih je po 45.934 razpisih in pritožbah nanje končno le dostavilo, se je že pokvarilo. Škart roba? Smo šparali tam kjer ne bi smeli in razsipavali tam kjer ne bi bilo treba – pri prekletih oklepnikih, ki nam jih je kar 160 zrihtal naš vrli Kahel Ehjavec? Pa za kaj ##$#%$($“#“//#($“))$%%&??“!“# rabimo 160 oklepnikov...? Če jih parkiramo enega poleg drugega se lahko raztezajo od Murske Sobote pa do Kopra! Je to veliki „masterplan“ za obrambo domovine? In ste ga videli mono Ehjavca, kako je šel delat sklece z našimi skavti? Debilčki so tekali po Počku s slovensko trobojnico in peli abotne pesmice po vzoru ameriške vojske... In ko so zadihanega in v obraz zariplega Kahla vprašali, kaj si je iz pesmic najbolj zapomnil, je ta z bebavim nasmeškom prikotalil: „Ena, dva, thhi, mi smo najboljši!“, se jecljajoče zahehetal ter požel burno odobravanje zagretih tabornikov. Pa da se še malo po tem izpadu vrnem na zdravstveno področje... Nov onkološki inštitut je še vedno neopremljen in zdaj so ugotovili, da so ponekod podboji od vrat preozki, da bi skoznje peljali postelje. Se to samo meni zdi neverjetno idiotsko??? Pa kaj hudiča so pričakovali, da bodo skozi vrata peljali? Bicikle? Pa WTF!!!!???!?! Preozka vrata??? V bolnišnici???? Kakšen diletant moraš biti, da na to ne misliš, ko postavljaš bolnišnično stavbo? Ma ga ni izgovora na tem svetu, ki bi opravičil to zablodo!

In potem tole z našo varnostno obveščevalno službo… Karnaenkrat v Sovo kar derejo razni poslanski preiskovalci, ki po odhodu iz Sove itak ne smejo ničesar povedati, ker s tem seveda kompromitirajo slovensko nacionalno varnost… Ampak kretenske zgodbice o orgijah in malone dekadnetnemu prostozidarskem vzdušju znotraj Sove pa kar kipijo na dan. O “aferi” Sova se več bere po tabloidih, kot v resnih časopisih… Kako zelo “bigbrother-ovsko”. Seveda… Dajmo s trivialnimi temami odvračati pozornost od tistih, ki si zaslužijo ne samo pozornosti, temveč tudi izgubo stolčka (da ne rečem glave) marsikaterega našega politika. Panem et circensis!

In za konec garaža pod tržnico. Ljubljanski (malo)meščani so ponoreli ob tej ideji! Še malo manjka pa se bo Jadranka Juras protestno zadegala v Ljubljanico in se kljubovalno pustila odplaviti do Beograda. In kaj je najbolj priljubljeni argument proti? „Joj, vso solato nam bodo onesnažili z izpušnimi plini!“ Aja??? Za tiste, ki še niste bili na ljubljanski tržnici: Tržnica je z vseh strani obdana s cestami, po katerih se vali promet precej frekventno in je od priljubljene solatke oddaljen le nekaj metrov... V čem bi bili z garažo na slabšem? Drugi najbolj priljubljen argument: „Skazili nam bodo Plečnikovo tržnico!“. Garaža naj bi se nahajala POD tržnico in je s tem ne bo prav nič skazila, razen če nimajo v namenu postaviti prezračevalne naprave po vzoru trboveljskih dimnikov v neokibernetičnem umetniškem slogu. Mogoče bi pa lahko sporno postavitev mošeje prav tako umestili pod ljubljansko tržnico in združili prezračevalne naprave ter minarete?

FUNkcije

Mladi kreativec 2007

Na letošnjem Slovenskem oglaševalskem festivalu sva s kolegom Blažem Ritmaničem (oblikovalec) postala zmagovalni par v kategoriji "Mladi kreativci".

Tema je bila "Obvladovanje stresa in mladi", katere sporočilo naj bi izražalo "...pozitiven pogled na svet kot ena od strategij za spoprijemanje s stresom."

Za nagrado se bova z Blažem junija udeležila oglaševalskega festivala v Cannesu, kjer si bova prizadevala za ponovno zmago!

Rad bi se zahvalil staroslovanskim bogovom Svautovitu, Svarogu in Byelunu, ki so nabrcali moje praprednike, da so se odločili za dolgo pot čez Karpate ter se na koncu vendarle ustalili na mestu, kjer se je čez nekaj tisočetij nek prapotomec vendarle odločil, da bi bilo fino, ko bi si omislili oglaševalski festival.

Zahvalil bi se tudi nekaj milijonom malih sivih celic, ki so storile svoj konec, da se je njihov lastnik na odru med prejemanjem nagrade lahko bebavo hihital.

Na koncu pa bi se zahvalil še naši kreativni direktorici na Formitasu - Ani Ivandič - ki nama je z Blažem tri tedne disala bedne ideje, da sva na koncu končno le prišla do zmagovalne.

Pačpačpač

  

Zamašek

Ste že kdaj preslišali vsebino povedanega, ker je pripovedovalec uporabljal toliko mašil, da je bilo vsako naslednje, kot bi vam nekdo metal srednje velike kamenčke med oči? In medtem, ko se okolišarski pripovedovalec trudi, da bi zvenel karseda modro, minevajo minute tja v tri krasne… Na koncu se zaveš, da bi “pogovor” (ali bolje: monolog) lahko trajal pol toliko, kot v resnici je, če le ne bi bilo uporabljenih toliko prekletih mašil.

Daleč najbolj na jetra mi gre mašilo “pač”. Besedico se da odlično uporabljati, če človek ve čemu je namenjena in v katerih kontekstih. Ubije pa mi voljo po govorjeni slovenski besedi, ko nekdo v stavku s 15 besedami uporabi 4 ali 5 pač-ev. Kar ne morem verjeti, da lahko nekdo reče: „Jaz pač nisem vedel, da je on pač šel v trgovino, ker pač mislim, da mu pač tega ne bi bilo pač potrebno...“ – O JEBENTI!!!! Kot bi me nekdo s pingpong loparčkom počil direktno po čelu ob vsakem izgovorjenem pač-u. In to še ni najhuje... Kaj pa: „Mislim, da pač on pač ne bo šel v trgovino!” – NEEEEE… Kako lahko dva pač-a deli le ena beseda???? In triumf: “Lej, jest pač pač ne bom šel v trgovino!” – AAAAAAAA!!!! Dva pača zapored????? No fucking way!!!!! In tile trije primeri niso bili ravnokar skuhani v delu mojih možganov, ki se rad picajzlasto ukvarja s slovenskim jezikom (v osnovi sicer ni bilo govora o trgovini, a je to za primer pačovanja zanemarljivo…)

Pravzaprav sem mnenja, da so „Em...“, „Hm...“, „Eeee...“ in podobna mašila celo manj moteča, kot pa cele besede. Kar hočem reči je, da bi 5 “eeeem…-ov” lažje slišal v stavku, kot pa 5 pač-ov.

Poleg pač-ov pa sta mi precej moteči mašili še: “Mislim” in pa “Nevem”. Sploh v kombinaciji: “Mislm, nevem no… Jaz pač mislim, da je tista trgovina pač bedna… No…, mislm nevem…” – V tem primeru mi v piskru kar zabrbota in nekaj bataljonov sivih celic se nemudoma odloči za skupinski samomor. Zadnjič se je en sodelavec v zgoraj opisanem slogu matral ene 2 minuti za sestavek, ki bi ga lahko povedal v treh stavkih. Ampak to pač ni bilo tako, ker je čisto preveč časa zabil za vstavljanje mašil (pozorno oko bo opazilo, kako se je v stavek pravilno umestila besedica “pač”).

Da niti ne govorim o tem, da pretirana uporaba mašila “nevem” naredi iz njegovega uporabnika popolnoma negotovega človeka, ki se s tem mašilom že v naprej opravičuje za stvar, ki jo izreče, oz. ji zbija težo.

Vsi bi si naredili ogromno uslugo (da, priznam, tudi meni včasih uide kakšno mašilo… Sploh sem nagnjen k temu, da na koncu stavka pristavim „ne“ – a se temu zdaj že zelo dobro izogibam), če bi nekoliko premislili in počasi strukturirali stavke, ki bi dejansko lepo zveneli in bi ob tem nosili tudi vsebino, ki se ne bi razpršila po vsemirju zaradi prekletih mašil. Toda vsi raje bezljajo in bi radi čimhitreje čimveč povedali, ob tem pa se kaj rado zgodi, da se izgubi tako vsebina, kot tudi slog.

Torej:

“Eeeeeeee….Mislm nevem… Pomojem bi mogl pač bolj počas govort…. Eeeeeee…. pa pač bolj pač razmislit o čem bi sploh radi pač govorili, eeeeeee… Pa pol to pač povedat…. Mislm nevem, no…”

Skromna ter skrajno nezadostna izbira

  

Ponudba in povpraševanje

Zaradi zahtevnosti podmladka in preobremenjenosti matere, sem imel danes dela prost dan. Šel sem po štacunah, da bi nabavil vse potrebno za preživetje družinice, hkrati pa sem si želel kupiti še pas za hlače. Dosedaj sem pasove kupoval pri Levisu… Kot pa sem že v prejšnjem gnevniškem zapisu omenil, sem nad Levisom nemalo razočaran. In razočaranje se je danes le še poglobilo.

Torej uletim v Levis in se razgledam naokoli, da bi opazil klasično stojalo s pasovi. Ker ga nisem našel, pobaram prodajalko, ki mi odgovori, da pasov nimajo več, oz. da so zadnje pasove razprodali, ter da ne vedo, kdaj pride naslednja runda, če sploh. PROSIM??? Razočarano se odpravim iz BTC city-ja na kavo k prijatelju, kateremu potožim nad situacijo. Pa se mu to ni zdelo nič čudnega (to, da Levi’s nima pasov, še manj pa, da gnevim zaradi tega). Sicer je res, da naju spravljajo ob živce različne reči, njegov argument, da pasov v Levisu ni, pa je bil, da je temu tako zaradi ponudbe in povpraševanja. In potem sem to premleval še cel dan.

Če si narod nečesa ne želi, potem se to slej ko prej umakne iz prodaje. Okej! Če se nekaj ne prodaja, potem res ni smiselno, da ponudnik to še vedno kupuje in ponuja. Okej! Toda od kdaj pasovi niso več rentabilni? Smo mar tako suhi (ali debeli), da se nam modeli hlač samodejno podajo na rit kot ata na mamo? Je z deklerativnim stanjem kapitalizma, po katerem naj bi bil potrošnik glavni, nekaj narobe? Je mar tistih nekaj eurotov zaslužka prodajalcu, ki jih ne pljune za nekaj pasov, od katerih se jih nekaj ne proda, res pomembnejših od dobrega imena, tega, da velja za dobro založeno trgovino in tega, da obdrži potrošnike? Si bo zaradi tega lahko kupil večji avto? Ne bi rekel... Minimaliziranje stroškov ne vodi nujno v vsesplošni razcvet!

Karnaenkrat sem se počutil, kot bi živel v prejšnjem sistemu.
“Ovog meseca neće biti mesa, jer narod ne voli prasetinu!”
“Ovog leta neće biti benzina, jer narod jako rado šeta!”
“Ove decenije neće biti prave čokolade, jer narod baš obožava šećernu tablu!”
“U ovom sistemu neće biti drugih političkih stranaka, jer svi vole Tita!”

Zgodba se je nadaljevala, ko sem šel v Maximarket kupiti Becherovko. Maximarket je edina trgovina, ki Becherovko sploh ima. Toda pol ure po nabavi Becherovke iz zelo zanesljivega vira izvem, da bo Maxi Becherovko iz prodaje umaknil. Zakaj? Ker se ne splača!

In potem sem pomislil na debato, v kateri sem se spraševal, zakaj na vsakem slovenskem tv programu potrebujemo narodnozabavno oddajo z oblico abotnega slovenskega "humorja" in goveje muzike v prime time-u. Odgovor sogovornika je bil:

“Fer je, da vsak segment družbe dobi svoje!”. In seveda je iz mene pogojno bušnil moment kalimerizma:
“S čim pa jaszt dobim svoje?”, nakar je sledilo:
“Ti in tebi podobni niste dovolj velika skupina, da bi se ji bilo treba posebej posvečati! Se ne splača”

KAJ PA ZAŠČITA MANJŠIN???? PORKAMADONA!!!! Zdaj sem pa jaz devianten, ker ne maram goveje muske z besedami "hopala" in "brizgi, brizgi" v besedilu (v glavi zadoni: "Sosedov Tonček je za grmom fu, fu, fu, fu... Furmani po cesti šli, furmani po cesti šli...), zlatih metroseksualnih pasov in cenene viliamovke? Tumač!

Je mar res VSE pogojeno z zaslužkom???? Je res vse v denarju? Se sploh še kaj zgodi, če ni gmotne kompenzacije (In ob tem se spomnim na intervju z Jonasom v Objektivu, v katerem vedeževalsko napoveduje prihod novega zagnanega in "zastonjskega" vala bistroumnih ustvarjalcev ter hkrati jedikuje nad trenutnim, sicer perspektivnim kadrom, ki pa zavoljo zaslužka namesto v humoristično neogverilo beži v institucionalizirano teatrsko sceno... Oksimoronično, kajne...)? Pri nas umetniki trpijo... Toda ne zastonj...

Si kar mislim, kaj večina poreče na zgornje. Stavim, da je:
”Jah… Takle mamo…”.
Tako je!!! Z apatijo in fatalizmom nam bo uspelo!

In kaj je zaključek? Slovenija je članica evropske unije in posledično del najbolj “razvitega dela sveta” (tale termin jemljite z rezervo…, kar hočem povedati je, da naj bi se v “zahodnem svetu” dalo dobiti VSE, kar na svetu obstaja). Ljubljana je slovenska metropola (Sori Maribor... Mirno prevzemite metropolo, kar se mene tiče...) in kot taka eno izmed glavnih mest Evropske Unije. In medtem, ko je v Talinu (ki je po velikosti mesta primerljiv z Ljubljano, kot je Estonija s Slovenijo) moč najti restavracije z vseh koncev sveta, se lahko Ljubljana pohvali zgolj z n-timi kitajskimi restavracijami in dvema mehiškima.

Ljubljana bi morala imeti primerljivo ponudbo, kot jo imajo druga mesta Evropske Unije, pa je nima… So mar Slovenci bolj “skromni”? Glede na tako drag vozni park, bi to težko rekli. Jim je pomembneje imeti velik in drag avto pa čeprav na leasing, kot konkreten pas, ki jim bo držal hlače na riti? Posplošujem… Pa kaj!

In kam bi prišli, če se ljudje ne bi pritoževali in opažali pomanjkljivosti v sistemih? Dvomim, da bi se sploh potrudili zlesti iz vode ali splezati z dreves, kaj šele, da bi se iz jam preselili v hiše iz blata in slame. Si predstavljate, da bi si nek vaš daljni prednik mislil:

“Eh,… Le zakaj bi se selil iz te vlažne jame. Saj je čisto kul…”

Levi's hohmoda

  

Levi Levi’s

Kar se tiče jeansa, že dolga leta prisegam na Leviske… Ali bolje rečeno – dolga leta sem prisegal na Leviske. V zadnje pol leta pa se je moje neomajno prepričanje v najbolj znan jeans na svetu dodobra omajalo.

Pred leti sem si kupil model Levisk črne barve na rob. Ja… Jeans na rob… Krasna zadeva… Čeprav je šlo za čiste “kavbojke” v črni barvi, sem lahko hlače mirno oblekel tudi za bolj “svečane” priložnosti, saj dejansko ni bilo opaziti, da so to Leviske. No in tekom let so mi omenjene hlače postale ozke v pasu. Ne, ne, ne… Nisem se zredil… No…, vsaj ne toliko, da mi ne bi bilo “starostno spreminjanje konstitucije” v tem primeru priročen izgovor. Aja… Pa še fotr sem postal… Kje pa se za fotre spodobi, da bi še lahko nadeli maturantsko obleko, ali pa hlače izpred 8 let… No po tem zgovarjanju pa na bistvo.

Cilj: Kupiti enake črne Leviske, le nekoliko širše v pasu.

Pa samozavestno krenem v Levis trgovino v BTC-ju in mirno rečem za zgoraj opisane kavbojke. Lenobna prodajalka, ki se ji niti slučajno ne da ubadati z nekimi t.i. potrošniki, mi po zavoju oči proti stvarniku odvrne, da nima pojma v čem govorim in ob omembi “Levisk na rob” svoje zale modre očke tako izbuli, kot bi ravno za mano v daljavi opazila svojega najbolj ažurnega žrebca, ki se strastno onegavi z njeno najboljšo prijateljico. Njena kolegica, ki je ravnokar po 5 minutah po mojem prihodu v trgovino končno končala osebni pogovor po mobiltelu, je zdolgočaseno pristavila, da naj grem pogledat v “Levis outlet” v halo A. Rečeno – strojeno.

V outletu naletim na zelo prijazno prodajalko, ki pa me ob omembi črnih Levisk na rob tako pogleda, kot bi od nje zahteval zaboj hrušk. Ko razčistiva, da obstajajo modeli Levisk, ki jih naredijo, prodajo in nanje ne pomislijo nikoli več, me prijazno povpraša, ali bi želel kupiti kakšne druge Leviske. Vdan v usodo, resignirano privolim. Pa mi začne vleči ven neke zguljene kavbojke, nakar po parih parih vljudno povprašam:

“Pa nimate kakšnega modela, ki ni že v osnovi zguljen?”
“To so lanski in predlanski modeli, ko je bilo v modi, da so kavbojke zguljene… Če pa želite nezguljene kavbojke, pa pojdite v BTC City, kjer imajo letošnje modele. Letos zguljenost ni v modi…”

Nad mano se je pojavil velik nevihtni oblak in iz njega se je dodobra ulilo. Sicer sem še nekaj monologiziral s prodajalko, češ, ali ni ravno v tem fora, da NOVE kavbojke zguliš, da si kul in še to, da mi je fotr pravil, da si je v svojih mladih letih kupoval nove kavbojke in jih potem na neskončno nerazumevanje babice s sirkovo krtačo gulil, da bi bil kul, a od sicer prijazne prodajalke za odziv nisem dobil ničesar, razen velikih mežikajočih očk, pri katerih sem se sam sebi zazdel ne kot fotr pač pa kot stari fotr, ki se spominja izpredvojnih let in davnega entisočosemstoosemindevetdesetega. Seveda se potem v BTC City nisem vračal in nakup kavbojk preložil za nedoločen čas.

Ta torek me je po službi zopet popadlo, da si zrihtam Leviske 507. Ta model mi bojda najbolje stoji (po pričevanjih v.d. žene in matere mojega otroka), zato sem si omislil, da bi si jih nabavil v črni barvi. Uletim v Levis štacuno v bežigrajski Plavi laguni. Za hec povprašam o črnih kavbojkah na rob, odziv je simpatičen nasmešek, ki razkriva popolno nevedenje za takšen model. Razgledam se naokoli, probam nekaj petstoenk, ki mi še vedno sedejo na rit kot vreča od krompirja, nakar se zapalim za model iz temnega jeansa.

“Imate take 507-ke?”
“Ja… So pa take… Zmečkane…”
“Zmečkane?”

Ogledam si model… Res, … kavbojke so bile umetno zmečkane na predelu pod prednjimi žepi in pa tik nad spodnim robom ob strani. WTF??? Spomnil sem se, da so se pred leti prodajale kavbojke, ki so želele biti “old skul”… Npr. rdeče kavbojke, ki so delovale, kot bi jih po 200 letih odkrili v starem zapuščenem rudniku bakra, pa se jim je zdelo kul, da bi jih prodali po rahlo višji ceni. No potem so bile očitno v modi kavbojke, ki so bile že v osnovi zguljene, ki so sledile tistim, ki so bile že v osnovi strgane. Ne štekam pa, v čem je fora, saj ti modeli že nestreniranemu očesu delujejo popolnoma umetno. Je to kul? Kot umetni joški?

Ja, ja, ja… Star konzervativen kozel sem, ja… Mona, ki se ne sprijazni s prihodnostjo zmečkanih kavbojk, kao najdenih na dnu jezera, poraščenih s stoletnim mahom ter z raztrganimi žepi, da evri letijo naokoli, da človek skuša delovati, da je poln… Sranja…

Na koncu sem zavil v S. Oliverja (kar je druga štacuna, poleg Levisa, kjer nakupujem svoje cunje…) in si po pol urnih mukah (zaradi miniaturnih številk za shirane rejverje) le kupil zelo solidne sive hlače, ki so športnoelegantnega značaja. V sili hudič muhe žre!

P.S. Očitno si bom od sedaj naprej v Levisu kupoval le še obične 507-ke in pa srajce ter se sploh ne spuščal v “razširjeni” izbor trenutne mode.

taširoka tadebela štirkica

  

LEGO - elaborat

Ko sem bil star 5 let (torej davnega leta ’84), sem za (oz. od) dedka Mraza dobil LEGO traktor (od kod ruralni vzgib dedka Mraza za centraša Janezka, mi še danes ni jasno…) in “Legice” so me nemudoma zasvojile! Še danes sem zaprisežen “fen” Legic in vedno bom (sedaj pa, ko sem fotr, imam še “razlog” za nakupe Legic, hihihihihihi….). Ko je George Lucas posnel film “Star Wars - the phantom menace” in so pri Legu posledično začeli izdelovati Legice na to temo, sem si kupil majhen kompletek Darth Maula in Kvaj Gon Đina. In zdaj me je spet prijelo, da bi si kupil majhen kompletek z Darth Vaderjem, a glej ga zlomka, tako majhnih kompletkov pri nas ne prodajajo. Res, res… Lahko si kupite tavulke škatle, ki koštajo po 30 čukov (khm, khm… 100 eurou plus), ne morete pa si kupiti majhnih kompletov, ker se očitno ne splača (al kaj?). Omenjene kompletke sem “iskal” v Merkatorju, Sparu, Baby centru (ja… Tam postajam stalna stranka), a povsod imajo samo velike škatle… (če kdo ve za kakšno specializirano štacuno z igračami, naj mi prosim pove… Vem, da je nekoč bila Čenčarija in pa štacuna “Kocka” na Trubarjevi, a je oboje propadlo…).

Si pa vsako leto priskrbim letni katalog Legic in ga skrbno preučim (ja, ja… danes sem v Bejbi centru vzel katalog in ga skrbno preučil…). Štejem se med “old skul” uporabnike Legic in priznam, trendi, ki jih LEGO vzpostavlja zadnjih nekaj let, mi še zdaleč niso pri srcu… Legice so bile vedno didaktične igračke, ki so zahtevale dobršno mero fine motorike, a novodobnim otrokom je očitno potrebno fino motoriko prilagoditi zgolj za dve tipki na računalniški miški. Sestavljanje “dveh dvojkic” za prag pri štengicah iz “osmih taširokih tadebelih štirkic” jim je španska vas (oprostite mi prosim “LEGO žargonu” iz poznih ’80).

Dovolj uvoda… Sledi analiza LEGO kataloga preteklega leta.

Vsak “semipoznavalec” Legic ve, da so Legice razdeljene po letih otročaja, ki naj bi jih uporabljal in, da so temu primerno kocke tudi dimenzijsko prilagojene. Moja generacija je bila vajena LEGO razdelitve DUPLO, City in Techno. Torej za mulca pri 2 letih so bolj primerne DUPLO Legice (večje in bolj robustne kocke), od 7 leta dalje pa jim lahko podtaknemo tudi bolj kompleksne kocke, ki bi jih prej mulc z lahkoto pojedel in prebavil (da o možnih zadušitvah v procesu niti ne govorimo…), okoli 10 leta pa naj bi mali nadobudnež segel po LEGO Technics, s katerimi naj bi se naučil temeljnih znanj o elektromotorjih, pneumatiki, zobnikih ipd. Torej DUPLO je namenjen otrokom med 2 in 5 letom. Kar je novega v tej kategoriji je to, da so uvedli “žanre” ala DUPLO gusarji (gusarji so pred kakšnimi dobrimi 10 leti spadali med žanre običnih Legic), DUPLO vitezi (ta žanr se podvaja in je prisoten tako v DUPLO, kot tudi v obični izvedbi – ta pa je glede na pretekle izvedbe vitezov preveč načičkana pa tudi kocke postajajo čedalje večje, oz. čedalje manj didaktične, a o tem malce kasneje…), DUPLO mesto (ta “žanr” je obstajal že od pamtiveka, a so mu dodali “podžanre” v obliki DUPLO letališča in “sveta vlakov” – kar je bilo od nekdaj domena običnih legic), DUPLO živalski vrt (z obilico raznoraznih živalic, kar je super krasno fajn), pa tudi DUPLO “podeželje” z obilico traktorjev, prikolic, plotov, skednjev, krav, pujsov, ovac, kmetov in lopat. Torej DUPLO Legicam ni ničesar za očitati, saj so občutno razširili ponudbo za najmlajše zasvojence z Legicami. 3x hura za DUPLO. Tu pa se navdušenje počasi konča…

Sledi LEGO “lepa princeska”… Torej neke vrste LEGO barbika… Popolnoma zgrešen koncept, s katerim LEGO očitno cika na prevzem trga Matelovim barbikam, kar pa mu glede na splošno uveljavljenost slednjih zlepa ne bo uspelo… Pod “isto” oz, podobno kategorijo spadajo tudi LEGO “Belville pravljice” – za kar sploh ne vem, zakaj so to diferencirali od prej omenjenih “LEGO lepih princesk”, saj gre za praktično ista jajca… Izguba časa in surovin… Torej popolnoma zgrešena strategija… Gema weiter…

Potem pridemo do “LEGO – sestavi svoj svet” in “LEGO – creator”. Gre za komplete karseda najbolj klasičnih oblik kock, s katerimi naj bi mulcu spodbujali ustvarjalnost. Obstajajo sicer kompleti, ki so v osnovi mišljeni, da z njimi sestaviš triceratopsa, a z njimi lahko sestaviš tudi mamuta, brontozavra ali tiranozavra (ne, to si ne zmišljujem, to dejansko je komplet, ki se imenuje “Prazgodovinska moč” – seveda pa lahko s temi kockami sestaviš še kaj popolnoma drugega, ali dele uporabiš s kakšnimi deli drugega kompleta in sestaviš nekaj čisto petega, kar je bil v osnovi princip Legic, kot smo jih poznali mi – torej malce starejši otroci). Tudi tukaj nimam pripomb in mislim, da je žanr “LEGO – creator” fejst zadeva…

Največje razočaranje pa je žanr “LEGO – city” – torej žanr, s katerim je LEGO v bistvu postal tako slaven kot je (če odmislimo prve lesene igračke, s katerimi je LEGO vstopil v svet igrač)… Ta žanr je že od nekdaj vseboval vedno nove različice gasilskih in policijskih postaj, reševalnih vozil, pa navadnih avtotov pa holohopterjev pa letališč pa, pa, pa, pa… No… “LEGO – city” se vse to še vedno gre, v bistvu edini problem, ki pa ga LEGO z leti le še potencira pa je, da postajajo sestavni deli kompletkov čedalje manj kompleksni, oz. čedalje večji ter takšni, da dopuščajo čedalje manj manevrskega prostora za to, da bi neko kocko uporabili še za kaj drugega, kot za kar je bila v osnovi mišljena. Spomnim se namreč še prav prve izvedbe gusarčkov, kjer so bile stopnice že ena sama kocka, kar pomeni, da ti stopnic ni bilo treba sestavljati iz 10 kock. Jeba je to, da si lahko to kocko uporabil zgolj in samo za stopnice in nisi mogel z njo ponazoriti prav ničesar drugega (razen mogoče kakšne bizarne prostostoječe umetniške inštalacije v svojem LEGO mestecu), medtem ko bi ti 10 različnih “taširokih tadebelih štirkic” lahko služilo tako za stopnice, kot tudi za zid pred strelskim vodom, obelisk sredi mesta, sestavni del gasilske postaje, gradu ali železniške postaje, pa tudi za jebeno bizarno prostostoječo umetniško inštalacijo v LEGO mestecu po lastni želji… Edina svetla točna trenutne izdaje “LEGO – city” je podžanr “Pazi gradbišče”, kjer je število legic kar veliko in se po konceptu zadeva približuje LEGO technicsom… (torej raznorazni bagri in ostala težka mašinerija, ob kateri malemu mulcu vedno zaigra srce, se mu ob pogledu nanjo očki božjastno razširijo in se mu slina odsotno pocedi ob kotičih ust…)

Pod “LEGO – city” spada tudi sistem železnic, za katerega pa se mi zdi, da je praktično edini, ki se je v vseh teh letih še najmanj spremenil. Seveda, izdatno se je posodobil, žal pa je tudi njega prizadela doktrina “namesto več majhnih, manj velikih kock”.

Spet totalen kiks je žanr “Dino 2010”. Gre namreč za zbirko vozil, ki bi jo pričakoval pri kakšnem “jurrasic parku” in pa, pazite to, trop “genetsko podivjanih” dinozavrov v črni barvi – skratka – KR NEKI.

Spet pa prihaja presenečenje v obliki “LEGO – vikings”. Mnja… Zadnjič sem prijatelju za dedka Mraza kupil nek kompletek, v katerem je bilo treba sestaviti sabljastega tigra. Superca… Tigi je omogočal pester nabor premikov, žal pa sem ugotovil, da bi mi njegovi sestavni deli bolj malo pomagali pri sestavi česar koli drugega kot prekletega sabljastega tigra. Takisto velja za sestavne dele “vikinške utrdbe”, saj so “pelisade” spet iz enega kosa, namesto iz vsaj desetih.

Naslednja kategorija je “LEGO – Harry Potter”. PODEN!!!! Za osnovo so vzeli stare gusarčke, a so kocke še poenostavili. Tako je kljun “ladje Durmsrangovcev” sestavljen iz ene same kocke!!!!! Isto velja za robne ograje, jambore, krmo ipd. Medtem, ko se mi je zdelo kar malo brezveze že pri starih gusarčkih, da je bil osnovni trup in parih masivnih kosov, pa čeprav je bilo potem treba še kar nekaj graditi na te kose in je bila npr. krma sestavljena kot vsaka druga konstrukcija po “old skul” principu, Harry Potter konstrukcije niso izziv več niti 2 letnim otrokom, čeprav so kompletki mišljeni za vsaj še enkrat toliko stare mulce.

No potem pa Legice popolnoma zaidejo na stranpota. “LEGO – exoforce” so neke vrste hibrid med običnimi legicami (no…, edina podobnost z običnim legicami so strički…) in masivnimi konstrukcijskimi bloki, ki imajo samo eno namembnost, to dvoje pa je skrižano z japonskim manga slogom. Kocke iz tega žanra so namreč uporabne samo za sestavo nekega kretenskega japonskega robota in za nič drugega, saj z masivnim bedrom robota težko sestaviš stopnice.

Dejansko najbližje staremu konceptu Legic je žanr “LEGO – Star Wars”. S sestavnimi kockami lahko sestavljaš po načrtu zadeve iz kultnih filmov, so pa kocke uporabne tudi za kakšne druge konstrukte, ki si jih je zamislila domišlija. Tu spet gratuliram LEGO-tu. Bravo!

Vitezi (o katerih sem že v uvodu napisal, da obstajajo tako v DUPLO, kot tudi v obični obliki) so postali opazno manj kompleksni in se od DUPLO izvedbe komaj kaj razlikujejo. Spomnim se, da sem “old skul” grad sestavljal po pol dneva, tokratne gradove pa bi nedvomno sestavil v slabe pol ure (se pravi v dobri uri, če bi imel 10 let).

Nadaljna izpeljanka vitezkov so “LEGO – Knight’s kingdom” in njim podoben žanr “LEGO – bionicle”, kar pa Legicam sploh ni več podobno. Le še redki detajli teh konstruktov spominjajo na zelo daljno sorodstveno povezavo z Legicami. Gre torej za neke kilave Legotove bastarde. Skratka – PODEN!!!!!

Spet strel v prazno so “LEGO – racers”, ki nimajo z Legicami praktično nič. Na prvo oko delujejo avtočki sestavljeni iz 5 kosov, v resnici pa so najbrž iz največ 15-ih. Skratka – spet PODEN!!!!! V tem primeru raje kupim mulcu navaden avto na dalinsko upravljanje.

Proti koncu kataloga sem naletel na “LEGO – tehnic”. Te kocke so še vedno relativno zanimive, čeprav se tudi te držijo koncepta “namesto več majhnih, manj velikih kock” – pri tem pa naletimo tudi na kocke, ki so pod kotom 62,5 stopinje in so uporabne le za konstrukte po načrtu, so pa popolnoma neuporabne za karkoli drugega, za kar niso bile predvidene.

Čisto na koncu pa so še “LEGO – mindstorms”, kjer pa se poigravamo s programirano robotiko. Hm… Dobra zasnova, težko pa sodim o dejanski kvaliteti, saj robotika ni tako enostavna za sodit zgolj po katalogu (medtem ko ostali žanri ob dolgoletnih izkušnjah so, saj se da prešteti večino sestavnih delov in videti na kakšen način so kompletki, ki nimajo programske opreme, zgrajeni).

Za bolj plastično predstavo mojega pregleda Legic za leto 2006 pa pošpegajte na LEGO.com

Aja… LEGO gusarčki (to je bilo v začetku ’90) so bili prvi, ki so uvedli dodatne poslikave obrazov LEGO stričkov. In potem se je ta navada nediskriminatorno razpasla. Okej, priznam… Gusar brez obraznih kocin je seveda jako neprepričljiv gusar, letališki delavec pa bi zlahka lahko bil brez brčic ali grdega pogleda…, a po novem ni…

Vsakoletni razvoj LEGO kock spremljam zelo čustveno in skrbi me za fino motoriko podmladka, ki bo podvržen tako poenostavljenim kompletkom. Ker pa sem skrben ata, ki misli tudi vnaprej, sem svojemu podmladku vse Legice, ki sem jih imel, ljubeče pospravil in zapečatil za nadaljno uporabo in razvoj fine motorike (saj vem, da bo potrebno nabaviti tudi kakšne nove, toda “old skul” Legice bodo nedvomno obdržale svojo vrednost in poskrbele za dober razvoj nadaljnih generacij).

NAJ ŽIVIJO LEGICE (kljub nekaterim očitnim zablodam)!!!!!!!

When daddy goes berserk... 

Prvorojenka!

7. januarja sva z boljšo polovico postala ponosna starša hčerkici z imenom Nuša! 3x hura! Veselje v hiši! Brez skrbi… Nisem tip človeka, ki bi odslej le še pobebljeno razpravljal o prehranjevalnih in odvajalnih navadah naraščaja ter začel hiperaktivno uporabljati pomanjševalničice.

Dekleti sta ostali v porodnišnici do četrtka, ata pa je moral dotedaj pospraviti stanovanje… V sredo so med pospravljanjem za glasbeno podlago skrbeli neki delavci, ki so v kletnih prostorih prav nadležno ružili cel prekleti dan.

Težka je starševska, sploh v teh prvih mesecih. Poleg običajnega dojenja mulcu dodajava še mlečni dodatek, kar s sabo prinese nemalo dodatnih problemov v smislu steriliziranja flašk in dud ipd. In ker se zverina futra vsaki dve uri (da, tudi preko noči), so predpriprave na hranjenje in potem pospravljanje po prehranjevanju stalnica vsaki 2 uri.

“Ah…”, človek poreče, “Pa saj lahko kakšno urico manjka spanca nadoknadiš tudi čez dan…”. Ja… Res… Bilo bi mogoče, če ne bi tisti kreteni še vedno vztrajno ružili že cel teden!!!! In so pridni... Začno kdaj že ob 7:30, sicer pa do 8 vsak dan... In potem pridno vrtajo do 16-ih, včasih tudi do 17-ih. In da, delajo tudi ob sobotah!

Zdaj si pa predstavljajte… Preko noči se zbujate vsako drugo uro in potem naslednjo uro namenite prehranjevanju otročeta, zna pa se zgoditi, da je treba maketo po hranjenu še uspavati… Torej se npr. zbudite ob 2, hranite do 2:30, potem pa uspavate in sterilizirate in, če imate srečo (beri: če je otrok zaspal in, če ga ne mučijo prebavne motnje), lahko ob 3 že spite, toda ne pozabite, alarm se zopet vklopi ob 5. Čez dan je stvar ista, samo da vmes ne morete spati, ker kreteni ružijo cel ljubi dan. Ko pa banda popoldan omaga in bi načelno bil čas za spanje, pa se vedno na vrata namala kakšen obisk, čemur seveda sledi že spet nočna rutina.

Najprej je že prejšnjo sredo vodoinštalaterski pezde mirno in arogantno zaparkiral kar dve parkirni mesti s svojim k***evim kombijem (glej dodatek na sliki) ter ga tam pustil do ponedeljka (najbrž so se delavčki raje odpeljali z enim avtom, ostale pa pustili pri nas na parkirišču – racionalizacija in minimalizacija stroškov, jebiga....). Že v petek je hišnik rekel, da bodo dela še isti dan zaključena. In, ko sem danes zjutraj ves besen klical hišnika, češ „WTF?????“, je rekel: „Samo še eno malenkost imajo za poštimat...“, in od takrat KARNAPREJ RUŽIJO!!!!!! POP***IL BOM!!!!! Od kdaj malenkosti trajajo cel k***ev dan?????? In potem mi je hiško še prikotalil: “Jaz sem ravno tu, pridite še vi, pa jim povejte, da vas moti, ker meni več ne verjamejo…” KAKO NE VERJAMEJO, MAMICU JIM??????? Kaj tu ni za verjeti???? Da ni slišati njihovega 8 urnega štemanja že zadnji teden???????? KDO JE TU NOR? Ker jaz bom pod temi pogoji kmalu… In, ko bom znorel… (glej sliko zgoraj)

P.S. Edina dobra stvar je, da male štemanje ne moti. Njo motijo samo nenadni zvoki, ne konsistentni in kontinuirani zvoki, ki izdatno motijo starša toliko, da si že hodita po podočnjakih... Če pa bi malo motili slednji zvoki, pa bi ati že zdavnaj postal zelo, zelo, zelo, zelo hud... In potem...!!!!!!!