Že davno dosežena sprava

Slovenci domnevno iščemo skupno identifikacijsko točko, ki bi vendarle združila »vse Slovence«, ne glede na njihovo politično ali/oz. »moralno-etično« držo. Mi ves ta čas iščemo, a se ne zavedamo, da to stično točko že imamo. Je pa res, da jo je težko povzeti z eno besedo ali pojmom in ravno zato je tako zmuzljiva.

Danes sem videl osrednjo državno proslavo ob »dnevu samostojnosti in enotnosti«. Okej, gleda na to, da je ta Gnevnik bolj kulturno-umetniško obarvan, bom vsebino političnega govora našega Janeza »alfa samca« Janšo pustil ob strani. Oz. okoli tega bi dejal le, da je J.J. govoril zelooooo duhamorno in »kalimerovsko«. Zmerno ponosno, toda nekoliko razočarano. Brez kančka nastopaštva, po katerem je bil J.J. nekoč znan. Brez čustev, brez srca, brez vodil. Izzvenel je nemotivacijsko in prazno. Floskule, pač... Bil je le še en slab državniški govor, ki bi ga lahko mirno copy-paste tudi kolega Lukašenko iz Belorusije. Naš premier je retorično dejansko močno stagniral. Gestikulacija? Kaj je to? Ne, ne uporabljam... Me ne zanima... Mumija.

In »kulturno-umetniški« del dogodka? PO-RA-ZNO! BEDA!!!! PODEN!!!!! TOTALNO SRANJE!!!!! In ravno to je glavna tema tega Gnevnika in hkrati »stična točka« slovenske sprave. Termin je: »Slovenska kultura«. Besedna zveza ne pove le, da je to kultura, ki se udejanja v državi Sloveniji, pač pa je v našem primeru tudi svojevrsten žanr, da ne rečem, da predstavlja samo bistvo »slovenskega nacionalnega karakterja«.

Na proslavi se je po J.J.-evem govoru zgodilo ene 5 glasbenih točk, ki so bile povezane z brano besedo iz slovenske kulturne preteklosti. Ne samo da so bile te dogodku neprimerno izbrane, bile so vse tisto, kar bi še slehernik potreboval, da se J.J.-ev morbidni in mukotrpni govor dodobra vžge v srca »razcepljene« Slovenije.

Vsi nastopajoči (razen Anike Horvat) so bili oblečeni kot jebeni pogrebniki... V črno! Ko sem videl nastop Nuše Derende, mi je na glas ušla pripomba: »Če bo šlo tako naprej, bodo prireditev končali s Kekčevo pesmijo!«. Pesem je bila dolgočasna, trpeča, dolga, počasna in patetična. Po njej je voditeljica preko nekega, znova jako patetičnega, verza od pesnika Gregorčiča naredila kao most in že je sledila pesem »slovenskega naroda sin«. Emmm... Smo ob tabornem ognju med skavti, al kaj???? In ta je bila odpeta spet s tako vznesenostjo, da me je zgaga prav dobro popekla. Sledil je beden verz, ki kakor že prej, ni imel popolnoma nobene veze z rdečjo nitjo proslave (no..., to niti ni tako čudno, saj rdeče niti proslava itak sploh ni imela), niti s predhodnim komadom, niti z veliko muko pričakujočim naslednjim komadom. Sploh je bil izven konteksta, kakor tisti prej in vsi tisti po njem. Vseboval je socialno-realistične floskule naših priznanih pesnikov (in pisateljev), v katerih Slovenci kot vedno trpinčeni narod znova in znova najdemo tak ali drugačen razlog, da nam je v trpljenju kao kul. Tako kot Ketteju... Ali pa Murnu... Ali pa Cankarju, če sem zelo odkrit, da ne rečem še kakšne o Francetu... Saj vemo, ne... »Ni mi mar bolečin, z njimi živim, sem slovenskega naroda sin...«. Fajn, ne?

No potem je težil še Jan Plestenjak s svojim komadom »moja ljubica«. Izzvenel je kot kakšen slovenski izseljenec v Argentini, ki se mu toži po svojem bivšem »dekletu«, ki jo v komadu metaforično predstavlja Slovenija. Dečko se skrega z dekletom, a je za to ne krivi. Življenje pač, jebiga, ne? Al kaj? Pa spet patetičen »most« in že je tu Šifrer v črnem (s črno-belo mornarsko majico spodaj) s komadom »za prijatelje«... Oz. se mi zdi, da je bila prej še Anika »edina svetla« Horvat s pravtako srce-parajučim komadkom. Muka bi bila že težko večja, če ne bi nek pevec blodil o zvonovih, ki čakajo pod vrhovi in jok in stok in joj, kolk nam je bed u lajfu. In že je bil tu gran finale!!!!! Otroški pevski zbor s solistom, ki je bil oblečen popolnoma v pogrebno črno, odpoje KEKČEVO PESEM!!!!!!!!!!!!!! HALO????????? Okej... To je pa popolna ironija, če se protagonsti svoje stvaritve dejansko ne zavedajo, ali še huje, skrajni cinizem, če se tega zavedajo. Kdo je zdaj Kekec???? In kaj že Kekec v slengu v večini primerov pomeni? Je to slika, ki si je želimo kot Slovenci? Smo morbidne, vedno trpinčene mone ali pa loleki, ki se niti ne zavedajo kaj počno? JA! Na žalost smo v veliko primerih prav to! Bečki konjušari! Tisti redki posamezniki, ki slovensko kulturo (pa dajmo si biti na jasnem... Pod »Slovensko kulturo« mislim tudi pop kulturo, alternativno kulturo in vse ostalo vmes, preko in čez) držijo nad depresijo, pa so spregledani ali hitro institucionalizirani.

In zakaj je tako? Ker poveličujemo vsebine slovenskih kulturnikov iz preteklosti, ki so bili za čase še kako aktualni, v sedanjosti pa lahko v napačnih kontekstih in/ali izpeljavah izpadejo patetično in prav nič motivacijsko. In sedaj »keč«!!!! To je naša stična točka... Ne glede na politično desnico, levico, sredino, ljudsko, demokratsko, socialno, nacionalno stranko ipd, partizane, belogardiste, komuniste ipd. "CANKAR JE CAR!" in "NIŠTA PROTIF IVANA!", če si levi ali desni!!!! Ampak namesto da bi iskali skupne ustvarjalne poti z zopet pridobljenimi prijatelji, se raje šlepamo na prvo prijateljstvo z njimi, ali pa na konfliktu med tem, ko nismo bili prijatelji.

Ostajamo v času, hkrati pa bomo vodili EU...