Zamašek

Ste že kdaj preslišali vsebino povedanega, ker je pripovedovalec uporabljal toliko mašil, da je bilo vsako naslednje, kot bi vam nekdo metal srednje velike kamenčke med oči? In medtem, ko se okolišarski pripovedovalec trudi, da bi zvenel karseda modro, minevajo minute tja v tri krasne… Na koncu se zaveš, da bi “pogovor” (ali bolje: monolog) lahko trajal pol toliko, kot v resnici je, če le ne bi bilo uporabljenih toliko prekletih mašil.

Daleč najbolj na jetra mi gre mašilo “pač”. Besedico se da odlično uporabljati, če človek ve čemu je namenjena in v katerih kontekstih. Ubije pa mi voljo po govorjeni slovenski besedi, ko nekdo v stavku s 15 besedami uporabi 4 ali 5 pač-ev. Kar ne morem verjeti, da lahko nekdo reče: „Jaz pač nisem vedel, da je on pač šel v trgovino, ker pač mislim, da mu pač tega ne bi bilo pač potrebno...“ – O JEBENTI!!!! Kot bi me nekdo s pingpong loparčkom počil direktno po čelu ob vsakem izgovorjenem pač-u. In to še ni najhuje... Kaj pa: „Mislim, da pač on pač ne bo šel v trgovino!” – NEEEEE… Kako lahko dva pač-a deli le ena beseda???? In triumf: “Lej, jest pač pač ne bom šel v trgovino!” – AAAAAAAA!!!! Dva pača zapored????? No fucking way!!!!! In tile trije primeri niso bili ravnokar skuhani v delu mojih možganov, ki se rad picajzlasto ukvarja s slovenskim jezikom (v osnovi sicer ni bilo govora o trgovini, a je to za primer pačovanja zanemarljivo…)

Pravzaprav sem mnenja, da so „Em...“, „Hm...“, „Eeee...“ in podobna mašila celo manj moteča, kot pa cele besede. Kar hočem reči je, da bi 5 “eeeem…-ov” lažje slišal v stavku, kot pa 5 pač-ov.

Poleg pač-ov pa sta mi precej moteči mašili še: “Mislim” in pa “Nevem”. Sploh v kombinaciji: “Mislm, nevem no… Jaz pač mislim, da je tista trgovina pač bedna… No…, mislm nevem…” – V tem primeru mi v piskru kar zabrbota in nekaj bataljonov sivih celic se nemudoma odloči za skupinski samomor. Zadnjič se je en sodelavec v zgoraj opisanem slogu matral ene 2 minuti za sestavek, ki bi ga lahko povedal v treh stavkih. Ampak to pač ni bilo tako, ker je čisto preveč časa zabil za vstavljanje mašil (pozorno oko bo opazilo, kako se je v stavek pravilno umestila besedica “pač”).

Da niti ne govorim o tem, da pretirana uporaba mašila “nevem” naredi iz njegovega uporabnika popolnoma negotovega človeka, ki se s tem mašilom že v naprej opravičuje za stvar, ki jo izreče, oz. ji zbija težo.

Vsi bi si naredili ogromno uslugo (da, priznam, tudi meni včasih uide kakšno mašilo… Sploh sem nagnjen k temu, da na koncu stavka pristavim „ne“ – a se temu zdaj že zelo dobro izogibam), če bi nekoliko premislili in počasi strukturirali stavke, ki bi dejansko lepo zveneli in bi ob tem nosili tudi vsebino, ki se ne bi razpršila po vsemirju zaradi prekletih mašil. Toda vsi raje bezljajo in bi radi čimhitreje čimveč povedali, ob tem pa se kaj rado zgodi, da se izgubi tako vsebina, kot tudi slog.

Torej:

“Eeeeeeee….Mislm nevem… Pomojem bi mogl pač bolj počas govort…. Eeeeeee…. pa pač bolj pač razmislit o čem bi sploh radi pač govorili, eeeeeee… Pa pol to pač povedat…. Mislm nevem, no…”