Wednesday, August 31, 2005
Bomb de Brasil
Na zadnji strani današnjega časnika Delo je člančič, ki razodeva, da je bila Brazilija leta 1990 tik pred tem, da se vpiše v "elitni" klub imetnikov atomske bombe. Sicer so si očitno premislili, a to jih še vedno postavlja v tisto atomsko ložo, kjer na svojo bombico čakata tudi Severna Koreja in Iran. Na svetu je ogromno držav, ki so bombo sposobne proizvesti, pa je ne. Zakaj se torej nekatere države tako silijo, da bi si zrihtale "nukico"?
Da je bomba lahko "deterrent" (prev. svarilo oz. "odvračalnik") se mi zdi jako jalov razlog. Tako se je namreč pojmovalo imetje bombe med hladno vojno, ko naj bi ta preprečevala Američanom napad na Sovjetsko zvezo in vice versa (temu se v "atomskem žargonu" še vedno reče M.A.D. - "mutual assured destruction" - prev. "zagotovljeno obojestransko uničenje"). Zgodovinska dejstva pričajo, da je vsakršen napad s konvencionalnim orožjem na Rusijo popolna norost, ki je v vsakem primeru popolnoma neizvedljiva saj je število ljudi, velikost države pa tudi njen vojaški aparat preprosto prevelik. Isto velja tudi za Ameriko in še bi se našle velike svetovne države, ki ustrezajo zgornjemu opisu "neosvoljivih". Bomba seveda ponuja osvojitev oz. popolno uničenje tudi takšnih držav, toda cena za kaj takšnega je preprosto previsoka. V Ameriki je po drugi svetovni vojni, ko je bila še edina atomska sila, njena vlada tehtala možnost, da bi v "preventivnem" napadu na Sovjetsko zvezo uporabila bombe, ki bi jih zmetala na večja sovjetska mesta ter tako zagotovila Ameriki hegemonijo v svetu.
Vse pa, kar bi se v tem primeru res zgodilo, bi bilo to, da bi bilo samo žrtev napada več sto milijonov, kasneje pa bi se jim pridružile še žrtve posledic atomskega napada takih razsežnosti, ki bi nedvomno segale globoko v Evropo in srednjo Azijo, veter bi radioaktivnost raznašal naokrog (kar pomnite, kako smo se tresli, ko je v Černobilu šel k vragu en sam reaktor), jedrski dež pa bi padal po vsem svetu še kar lep čas po napadu. Tudi Amerika bi še kako dobro čutila posledice svojega "eksperimenta".
Kaj pa, če ima neka država samo par "taktičnih" jedrskih bomb (npr. S. Koreja ali Iran)? Ob njeni uporabi bi bil to tako vojaški kot tudi politični samomor. Če bi Iran zabrisal bombo, bi se v državo zgrnil cel svet in jo prestavil v čas daleč, daleč, daleč pred kameno dobo.
Kje je torej smisel posedovanja jedrskega orožja? Kar se mene tiče, ga ni! Sem za njegovo popolno odpravo. Sicer je res, da je bilo število bomb v preteklosti parkrat večje kot je danes (sedaj lahko cel svet zabrišemo v luft le še 123 krat), na žalost pa še ne vidim perspektive, da bi se popolnoma razorožili. Tudi ob takem dogovoru bi kakšna ponosna lastnica bombe gotovo kakšno "petardo" skrila za črne dni. Sicer pa se je moj dobri prijatelj George Bush jr. že pred leti odločil, da bo začela Amerika delati na novi generaciji jedrskega orožja. Krasno, ne? Kot da izstrelki z osiromašenim plutonijem, ki so v uporabi tudi danes (ogromno so jih zmetali na Irak, Srbijo in na Kosovo) niso dovolj oz. preveč!!?
Smrt fašizmu in dol z jedrskim orožjem!
J.T.
P.S. JEDRSKE PERVERZIJE:
1. Prva indijska jedrska bomba, ki so jo podzemno sprožili, je imela ime "The smiling buda" (prev. smeječi se buda) - Prepričan sem, da se buda v tem primeru ni niti najmanj zabaval...
2. Največja atomska bomba, ki so jo tudi preiskusili, je bila "The tzar bomb" (carska bomba). Zgradili so jo Sovjeti leta 1961 (ko je državo vodil Nikita Hruščov - človek znan po tem, da je zajebal Ameriko, ko je k prijatelju Fidelu Castru na Kubo pripeljal atomske bombe 1962 in s tem povzročil hude glavobole ameriškemu predsedniku Kennedyju in svetovni javnosti ter po tem, da je s čevljem tolkel po govorniškemu odru v "palači" Združenih narodov), bomba je imela moč 50 megaton (z možnostjo nadgradnje na 100 megaton), kar je 6500 krat več kot je bila zmožna bomba, odvržena na Hirošimo. Jedrska goba je segala 64km v višino in je imela premer od 30 do 40 km, blisk ob eksploziji je bil viden skozi oblačno vreme 1000 km daleč, 100 km od kraja eksplozije pa bi navzoči človek utrpel opekline 3 stopnje. Zemlja je bila v radiju 25 kilometrov zravnana in zravnano bi bilo tudi vse tisto, kar bi tam stalo.
Na zadnji strani današnjega časnika Delo je člančič, ki razodeva, da je bila Brazilija leta 1990 tik pred tem, da se vpiše v "elitni" klub imetnikov atomske bombe. Sicer so si očitno premislili, a to jih še vedno postavlja v tisto atomsko ložo, kjer na svojo bombico čakata tudi Severna Koreja in Iran. Na svetu je ogromno držav, ki so bombo sposobne proizvesti, pa je ne. Zakaj se torej nekatere države tako silijo, da bi si zrihtale "nukico"?
Da je bomba lahko "deterrent" (prev. svarilo oz. "odvračalnik") se mi zdi jako jalov razlog. Tako se je namreč pojmovalo imetje bombe med hladno vojno, ko naj bi ta preprečevala Američanom napad na Sovjetsko zvezo in vice versa (temu se v "atomskem žargonu" še vedno reče M.A.D. - "mutual assured destruction" - prev. "zagotovljeno obojestransko uničenje"). Zgodovinska dejstva pričajo, da je vsakršen napad s konvencionalnim orožjem na Rusijo popolna norost, ki je v vsakem primeru popolnoma neizvedljiva saj je število ljudi, velikost države pa tudi njen vojaški aparat preprosto prevelik. Isto velja tudi za Ameriko in še bi se našle velike svetovne države, ki ustrezajo zgornjemu opisu "neosvoljivih". Bomba seveda ponuja osvojitev oz. popolno uničenje tudi takšnih držav, toda cena za kaj takšnega je preprosto previsoka. V Ameriki je po drugi svetovni vojni, ko je bila še edina atomska sila, njena vlada tehtala možnost, da bi v "preventivnem" napadu na Sovjetsko zvezo uporabila bombe, ki bi jih zmetala na večja sovjetska mesta ter tako zagotovila Ameriki hegemonijo v svetu.
Vse pa, kar bi se v tem primeru res zgodilo, bi bilo to, da bi bilo samo žrtev napada več sto milijonov, kasneje pa bi se jim pridružile še žrtve posledic atomskega napada takih razsežnosti, ki bi nedvomno segale globoko v Evropo in srednjo Azijo, veter bi radioaktivnost raznašal naokrog (kar pomnite, kako smo se tresli, ko je v Černobilu šel k vragu en sam reaktor), jedrski dež pa bi padal po vsem svetu še kar lep čas po napadu. Tudi Amerika bi še kako dobro čutila posledice svojega "eksperimenta".
Kaj pa, če ima neka država samo par "taktičnih" jedrskih bomb (npr. S. Koreja ali Iran)? Ob njeni uporabi bi bil to tako vojaški kot tudi politični samomor. Če bi Iran zabrisal bombo, bi se v državo zgrnil cel svet in jo prestavil v čas daleč, daleč, daleč pred kameno dobo.
Kje je torej smisel posedovanja jedrskega orožja? Kar se mene tiče, ga ni! Sem za njegovo popolno odpravo. Sicer je res, da je bilo število bomb v preteklosti parkrat večje kot je danes (sedaj lahko cel svet zabrišemo v luft le še 123 krat), na žalost pa še ne vidim perspektive, da bi se popolnoma razorožili. Tudi ob takem dogovoru bi kakšna ponosna lastnica bombe gotovo kakšno "petardo" skrila za črne dni. Sicer pa se je moj dobri prijatelj George Bush jr. že pred leti odločil, da bo začela Amerika delati na novi generaciji jedrskega orožja. Krasno, ne? Kot da izstrelki z osiromašenim plutonijem, ki so v uporabi tudi danes (ogromno so jih zmetali na Irak, Srbijo in na Kosovo) niso dovolj oz. preveč!!?
Smrt fašizmu in dol z jedrskim orožjem!
J.T.
P.S. JEDRSKE PERVERZIJE:
1. Prva indijska jedrska bomba, ki so jo podzemno sprožili, je imela ime "The smiling buda" (prev. smeječi se buda) - Prepričan sem, da se buda v tem primeru ni niti najmanj zabaval...
2. Največja atomska bomba, ki so jo tudi preiskusili, je bila "The tzar bomb" (carska bomba). Zgradili so jo Sovjeti leta 1961 (ko je državo vodil Nikita Hruščov - človek znan po tem, da je zajebal Ameriko, ko je k prijatelju Fidelu Castru na Kubo pripeljal atomske bombe 1962 in s tem povzročil hude glavobole ameriškemu predsedniku Kennedyju in svetovni javnosti ter po tem, da je s čevljem tolkel po govorniškemu odru v "palači" Združenih narodov), bomba je imela moč 50 megaton (z možnostjo nadgradnje na 100 megaton), kar je 6500 krat več kot je bila zmožna bomba, odvržena na Hirošimo. Jedrska goba je segala 64km v višino in je imela premer od 30 do 40 km, blisk ob eksploziji je bil viden skozi oblačno vreme 1000 km daleč, 100 km od kraja eksplozije pa bi navzoči človek utrpel opekline 3 stopnje. Zemlja je bila v radiju 25 kilometrov zravnana in zravnano bi bilo tudi vse tisto, kar bi tam stalo.
Tuesday, August 30, 2005
"Toto..., mislim, da nisva več v Kansasu..."
Včeraj sem bil nemalo presenečen, ko sem slišal, da je več kot 80% odstotkov prebivalcev New Orleansa pred orkanom Katrina zbežalo neznano kam na sever. Od mesta z 1,4 milijona ljudi jih je tam ostalo le še nekaj 10.000. Potem pa mi je potegnilo...Saj res, povprečni Američani sploh nimajo zidanih temveč montažne hiške...Zato je tudi Dorotejo iz čarovnika iz Oza skupaj s hišo potegnilo na drug svet, kjer je z njeno pomočjo kar takoj pokončala eno izmed zlobnih čarovnic (je to olajševalna okoliščina za posedovanje montažne hiše?). Priznam, v primernem podnebnem pasu je lahko tudi montažna hiša ravno tako dobra kot zidana, dvomim pa, da se med primerne podnebne pasove šteje tudi jug Amerike, obdan že s tropskimi značilnostmi in atlantskim tokom, ki se simpatično meša v mehiškem zalivu. Ni bilo prvič, da se je kakšen orkanček prikazal na tem koncu sveta in povzročil razdejanje (mislim, da je bil zadnji orkanček lani, ko se je prišel igrat v Disneyland na Floridi in predsednikovemu bratu Jebu Bushu polomil pol države). Orkani nikakor niso redkost v tem delu sveta, tako kot niso tornadi redkost v bolj osrednjem delu Amerike.
Kar pa me bega je to: Zakaj, hudiča, si ne postavijo bajt kot se šika, namesto da v znano rizičnem okolju trmoglavijo z zbitimi deščicami in upajo, da bo tornado/orkan naredil ovinek okoli njih? Dragi Billy, živiš na območju, kjer se vsako leto razdivljajo viharčki in orkančki (lahko ti samo potrgajo polkna in ograjo, v najslabšem primeru odnesejo streho, če je hiša zidana), ti pa le sumničavo gledaš v nebo, potem pa vse svoje imetje nabašeš v svoj pick-up tovornjaček in pobegneš na sever (montažna hiška pa te z vetrom po delih med potjo prehiti). Pa so baje Američani ljudje s smislom za ekonomijo..., ni videti...Saj mislim, da je ena zidana hiša vseeno cenejša od treh montažnih, ki jih moraš vsake toliko let postavljati iz nič...
Simpatičen je bil afriški Američan v srednjih letih ("African-American", kar je politično korektno..., vsaj mislim, da je še..."Who're you callin' African-American, punk? I'm Zimbawian-American, motherf***er!"), ki se je neustrašno opotekal proti vetru v počitniških oblačilih in je na novinarjevo trditev "Je pa hudo, ne?", odvrnil "Hja..., kr hudo je, ja...!" in si z nasmehom popolnoma brez haska obrisal premočeni obraz, ki ga je spet voda zalila preden je roka dokončala svojo pot. Poba ima v New Orleansu gotovo staro zidano hišo, ostanek francoskih kolonizatorjev, ki ne bo klonila pred orkanom (morda samo njena streha...)
Bodo Američani tudi vreme obtožili, da jim napada njihov način življenja? Mu bodo napovedali vojno tako kot teroristom? NE! Ne, ne bodo! To pa že ne! Uveljavljanje Kjotskega protokola je predrago, sploh pa je naglo spreminjanje okolja zaradi prevelikega človeškega poseganja v naravo komunistični mit in, če mu verjamete, s tem pomagate teroristom!
J.T.
Včeraj sem bil nemalo presenečen, ko sem slišal, da je več kot 80% odstotkov prebivalcev New Orleansa pred orkanom Katrina zbežalo neznano kam na sever. Od mesta z 1,4 milijona ljudi jih je tam ostalo le še nekaj 10.000. Potem pa mi je potegnilo...Saj res, povprečni Američani sploh nimajo zidanih temveč montažne hiške...Zato je tudi Dorotejo iz čarovnika iz Oza skupaj s hišo potegnilo na drug svet, kjer je z njeno pomočjo kar takoj pokončala eno izmed zlobnih čarovnic (je to olajševalna okoliščina za posedovanje montažne hiše?). Priznam, v primernem podnebnem pasu je lahko tudi montažna hiša ravno tako dobra kot zidana, dvomim pa, da se med primerne podnebne pasove šteje tudi jug Amerike, obdan že s tropskimi značilnostmi in atlantskim tokom, ki se simpatično meša v mehiškem zalivu. Ni bilo prvič, da se je kakšen orkanček prikazal na tem koncu sveta in povzročil razdejanje (mislim, da je bil zadnji orkanček lani, ko se je prišel igrat v Disneyland na Floridi in predsednikovemu bratu Jebu Bushu polomil pol države). Orkani nikakor niso redkost v tem delu sveta, tako kot niso tornadi redkost v bolj osrednjem delu Amerike.
Kar pa me bega je to: Zakaj, hudiča, si ne postavijo bajt kot se šika, namesto da v znano rizičnem okolju trmoglavijo z zbitimi deščicami in upajo, da bo tornado/orkan naredil ovinek okoli njih? Dragi Billy, živiš na območju, kjer se vsako leto razdivljajo viharčki in orkančki (lahko ti samo potrgajo polkna in ograjo, v najslabšem primeru odnesejo streho, če je hiša zidana), ti pa le sumničavo gledaš v nebo, potem pa vse svoje imetje nabašeš v svoj pick-up tovornjaček in pobegneš na sever (montažna hiška pa te z vetrom po delih med potjo prehiti). Pa so baje Američani ljudje s smislom za ekonomijo..., ni videti...Saj mislim, da je ena zidana hiša vseeno cenejša od treh montažnih, ki jih moraš vsake toliko let postavljati iz nič...
Simpatičen je bil afriški Američan v srednjih letih ("African-American", kar je politično korektno..., vsaj mislim, da je še..."Who're you callin' African-American, punk? I'm Zimbawian-American, motherf***er!"), ki se je neustrašno opotekal proti vetru v počitniških oblačilih in je na novinarjevo trditev "Je pa hudo, ne?", odvrnil "Hja..., kr hudo je, ja...!" in si z nasmehom popolnoma brez haska obrisal premočeni obraz, ki ga je spet voda zalila preden je roka dokončala svojo pot. Poba ima v New Orleansu gotovo staro zidano hišo, ostanek francoskih kolonizatorjev, ki ne bo klonila pred orkanom (morda samo njena streha...)
Bodo Američani tudi vreme obtožili, da jim napada njihov način življenja? Mu bodo napovedali vojno tako kot teroristom? NE! Ne, ne bodo! To pa že ne! Uveljavljanje Kjotskega protokola je predrago, sploh pa je naglo spreminjanje okolja zaradi prevelikega človeškega poseganja v naravo komunistični mit in, če mu verjamete, s tem pomagate teroristom!
J.T.
Sunday, August 28, 2005
Bono Afriški
Zadnjič me se je skoraj kap sunila, ko sem v nekem dnevno časopisnem člančiču naletel na namig, da bi utegnil ex-uporniški pevec skupine U2 Bono Vox postati novi dobitnik Nobelove nagrade za mir. Sicer je res, da se v naboru dosedanjih dobitnikov nagrade za mir nahajajo zelo sumljive osebe, kot so bivši ameriški sekretar, ki je mešal govno v času ameriških vojaških avanturic hladne vojne, Henry Kissinger in pa cel nabor državnikov iz Bližnjega vzhoda, bivši egiptovski diktatorček Anwar al-Sadat in tedanji izraelski premier Menachem Begin, borec za svobodo/terorist Yasser Arafat, večni izraelski laburistični politik Shimon Peres, ki je bil v izraelskih vladah že vse in Yitzhak Rabin, izraelski premier, ki je bil tak mehkužec, da je nanj storil atentat patriotski ortodoksni judovski rojak (ne vem zakaj, hudiča, so ti ljudje dobili nagrado za mir. Najprej so se šli vojno, potem so pa dobili nagrado za mir, ker so jo začasno prekinili. Krasno!). Toda Bono Vox??? Dečko se je ku kalceta obrnu, se reče...Revolucionar, upornik in vodja večnega rokovskega benda U2 se je spremenil v pomehkuženega solzetočilca s krizo srednjih let in potem zavozil še bend, ki sedaj na mojo veliko žalost zveni kot povprečen najstniški pop.
Potem pa se Bono zategne v Afriko, se slika s trpečimi dušami zibelke človeštva, razdeli tri vreče moke, prejme rože, poboža otroka, se pripelje nazaj v "civilizacijo", zine nekaj srce trgajočih opisov človeškega trpljenja, si poda roke z Georgom Bushom, ki mu v nenadzorovanem empatičnem izvlivu pristnega ameriškega samaritanizma iz žepa stisne nekaj milijonov dolarjev (nekje v višini cene enega kosa sodobne vojaške opreme, npr tanka ali letala) za uboge Afričančke in Bono postane kandidat Nobelove nagrade za mir! Bono pokaže tudi politično žilico, ko prikotali: "Amerika ni samo država, je tudi ideja. Potrebno je braniti tako državo, kot tudi idejo, ki je bila napadena!". Jebenti, Bono, mogoče ma pa lokalni trinogec v spodnjem toku reke Mbulundi tudi kakšno idejo, ki mu jo ti gnojiš z razdeljevanjem zobnih ščetk njegovim otrokom...Damo tudi njemu Nobelovo nagrado za mir?
Resnično dvomim, da je Bono za Afriko storil več, kot so se pred njim trudili razni državniki, humanitarci ipd., ipd. Problem tiči v tem, da samo s humanitarno pomočjo (ne glede na njeno velikodušnost) Afrika ne bo nič manj kaotična. Vsako leto mednarodna skupnost nameni Afriki rekordno pošiljko pomoči in situacija na tem ubogem kontinentu je čedalje slabša. Seveda, stolčimo Irak! Tam vendar vlada hudobni Sadam, ki trpinči svoje ljudstvo in ima nafto. Ojej, v Liberiji se spet nekaj streljajo..., koliko mrtvih? Okoli 200 na dan samo v glavnem mestu? Narod strada? Ojej! Aha! Emmm....! Grozno,...ja..., emmm, nič..., gremo na kosilo...
92,2% Afrike potrebuje zamenjavo diktatorsko genocidnih režimov, ki v džunglah počno še marsikaj, kar se ne bo nikoli izvedelo, saj makako opice nad njihovimi glavami v krošnjah eksotičnih dreves še ne znajo uporabljati digitalne snemalne tehnologije. Rajske papige so sicer že prekleto dobre politične komentatorke, ki pa se po zahodnem demokratičnem principu raje politično udejstvujejo in ponavljajo sprane floskule o rešitvi sveta. Z enim stavkom: dokler ne bo obstajala politična volja celotnega sveta, vključno z Afriko, da se problem reši, se bo od Maroka do Južnoafriške republike pobijalo mlado in staro! Ker pa je Afrika prava zakladnica še ne odkritih naravnih bogastev in že odkritih naravnih bogastev pod nadzorom "prijateljskih" režimov, ki ta bogastva razdajajo svetovnim silam po bagatelni ceni v zameno za osnovne potrebe vsake države in zlate palače, je vsem najbolje tako kot je. "Halo, Bing! Kako brat? Imam diamante! Cena: sitnica!"
Afrika je "easy money"! Znani so primeri, ko "privatno združenje" najame vojsko (v Ameriki naprimer ni težko nabrati oborožene najemniške nadobudneže, saj je država polna profesionalnih in amaterskih lokalnih milic ter paravojaških enot. Izbor je jako pester...) in se z izletom v Afriko obogati.
EPP intermezzo:
"Dragi gledalci, gledate geng izbor jesen-zima '05. Si boste, ko pridejo turobni zimski večeri omislili izlet v tropske kraje? Vam turistična destinacija ponuja tudi možnost lahkega zaslužka s krajo naravnih bogastev? Pa že imate varnostno podporo? V ta namen ponujamo "east L.A. geng", sestavljen iz 20 predstavnikov temne polti, oborožen s polavtomatskim lahkim strelnim orožjem in specializiran v mestnem gverilskem spopadu. V kolikor se odpravljate bolj v divjino pa priporočamo "redneck geng South Carolina", ki se odlično znajde na močvirnatih področjih, sestavljen je iz 15 močnih kmetavzev z rodbinskim (sic!) poreklom, oborožen z lovskim in/ali doma narejenim strelnim orožjem nepredvidljivih zmogljivosti. Če pa potrebujete samo diskretno varnost in pomoč v občasno neobhodljivih cestnih pretepih, vam nudimo osebni model "Luigi Štih", ki bo za vas s svojo enormno pojavo in priročnim nožičem izsiljeval lokalni živelj, ali vam s spretnim vbodom pridobil dragocenost, ki vam je pritegnila oko! Pokličite "Združenje Ameriških gengov" - A.G.A. (American gang association), ne bo vam žal..."
Kar hočem povedati je to, da si lahko vsaka korporacija, ki ima nekaj milijonov dolarjev odveč, omisli svoj vojaški kontingent, najame potrebno strojno opremo in privatni letalski prevoz (npr. helikopter, ki se ga da za smešno ceno najeti tudi na lokaciji sami, ob dobrih vezah pa vam ga priskrbi lokalni tiran), se odpelje na kakšen bogat kraj sredi džungle, opravi geološko raziskavo, si zgradi rudnik bogu za hrbtom, ki ga najeti vojaki čuvajo recimo en mesec, delovna sila v tem času opustoši najdbišče, naloži bogastvo in stegne. Ni najbrž prav ustaljena praksa, so pa že bili primeri. Hec je v tem, da Afrika infrastrukturno in tehnološko ni ravno na visokem nivoju, da bi bila sposobna nadzorovati svoje ozemlje.
Ergo: Afrika je grozno zavožena in ubogi Afričani, nikakor mi ni vseeno zanje. Nedvomno je treba še naprej pošiljati humanitarno pomoč, treba pa je tudi poskrbeti, da se Afrika postavi na lastne noge in se ne zanaša samo na to, kar bo dobila od bogatejših. Afrika je bogata celina in prebivalcev ima kljub vsej bedi še vedno ogromno. Prav ironično je, da se za terorizem govori, da bi bilo potrebno za njegovo zmanjšanje odpravljati vzroke zanj. Isto namreč velja za Afriko. Za zmanjšanje bede bi bilo potrebno odpravljati vzroke zanjo, ne samo zdraviti njenih posledic.
J.T.
Zadnjič me se je skoraj kap sunila, ko sem v nekem dnevno časopisnem člančiču naletel na namig, da bi utegnil ex-uporniški pevec skupine U2 Bono Vox postati novi dobitnik Nobelove nagrade za mir. Sicer je res, da se v naboru dosedanjih dobitnikov nagrade za mir nahajajo zelo sumljive osebe, kot so bivši ameriški sekretar, ki je mešal govno v času ameriških vojaških avanturic hladne vojne, Henry Kissinger in pa cel nabor državnikov iz Bližnjega vzhoda, bivši egiptovski diktatorček Anwar al-Sadat in tedanji izraelski premier Menachem Begin, borec za svobodo/terorist Yasser Arafat, večni izraelski laburistični politik Shimon Peres, ki je bil v izraelskih vladah že vse in Yitzhak Rabin, izraelski premier, ki je bil tak mehkužec, da je nanj storil atentat patriotski ortodoksni judovski rojak (ne vem zakaj, hudiča, so ti ljudje dobili nagrado za mir. Najprej so se šli vojno, potem so pa dobili nagrado za mir, ker so jo začasno prekinili. Krasno!). Toda Bono Vox??? Dečko se je ku kalceta obrnu, se reče...Revolucionar, upornik in vodja večnega rokovskega benda U2 se je spremenil v pomehkuženega solzetočilca s krizo srednjih let in potem zavozil še bend, ki sedaj na mojo veliko žalost zveni kot povprečen najstniški pop.
Potem pa se Bono zategne v Afriko, se slika s trpečimi dušami zibelke človeštva, razdeli tri vreče moke, prejme rože, poboža otroka, se pripelje nazaj v "civilizacijo", zine nekaj srce trgajočih opisov človeškega trpljenja, si poda roke z Georgom Bushom, ki mu v nenadzorovanem empatičnem izvlivu pristnega ameriškega samaritanizma iz žepa stisne nekaj milijonov dolarjev (nekje v višini cene enega kosa sodobne vojaške opreme, npr tanka ali letala) za uboge Afričančke in Bono postane kandidat Nobelove nagrade za mir! Bono pokaže tudi politično žilico, ko prikotali: "Amerika ni samo država, je tudi ideja. Potrebno je braniti tako državo, kot tudi idejo, ki je bila napadena!". Jebenti, Bono, mogoče ma pa lokalni trinogec v spodnjem toku reke Mbulundi tudi kakšno idejo, ki mu jo ti gnojiš z razdeljevanjem zobnih ščetk njegovim otrokom...Damo tudi njemu Nobelovo nagrado za mir?
Resnično dvomim, da je Bono za Afriko storil več, kot so se pred njim trudili razni državniki, humanitarci ipd., ipd. Problem tiči v tem, da samo s humanitarno pomočjo (ne glede na njeno velikodušnost) Afrika ne bo nič manj kaotična. Vsako leto mednarodna skupnost nameni Afriki rekordno pošiljko pomoči in situacija na tem ubogem kontinentu je čedalje slabša. Seveda, stolčimo Irak! Tam vendar vlada hudobni Sadam, ki trpinči svoje ljudstvo in ima nafto. Ojej, v Liberiji se spet nekaj streljajo..., koliko mrtvih? Okoli 200 na dan samo v glavnem mestu? Narod strada? Ojej! Aha! Emmm....! Grozno,...ja..., emmm, nič..., gremo na kosilo...
92,2% Afrike potrebuje zamenjavo diktatorsko genocidnih režimov, ki v džunglah počno še marsikaj, kar se ne bo nikoli izvedelo, saj makako opice nad njihovimi glavami v krošnjah eksotičnih dreves še ne znajo uporabljati digitalne snemalne tehnologije. Rajske papige so sicer že prekleto dobre politične komentatorke, ki pa se po zahodnem demokratičnem principu raje politično udejstvujejo in ponavljajo sprane floskule o rešitvi sveta. Z enim stavkom: dokler ne bo obstajala politična volja celotnega sveta, vključno z Afriko, da se problem reši, se bo od Maroka do Južnoafriške republike pobijalo mlado in staro! Ker pa je Afrika prava zakladnica še ne odkritih naravnih bogastev in že odkritih naravnih bogastev pod nadzorom "prijateljskih" režimov, ki ta bogastva razdajajo svetovnim silam po bagatelni ceni v zameno za osnovne potrebe vsake države in zlate palače, je vsem najbolje tako kot je. "Halo, Bing! Kako brat? Imam diamante! Cena: sitnica!"
Afrika je "easy money"! Znani so primeri, ko "privatno združenje" najame vojsko (v Ameriki naprimer ni težko nabrati oborožene najemniške nadobudneže, saj je država polna profesionalnih in amaterskih lokalnih milic ter paravojaških enot. Izbor je jako pester...) in se z izletom v Afriko obogati.
EPP intermezzo:
"Dragi gledalci, gledate geng izbor jesen-zima '05. Si boste, ko pridejo turobni zimski večeri omislili izlet v tropske kraje? Vam turistična destinacija ponuja tudi možnost lahkega zaslužka s krajo naravnih bogastev? Pa že imate varnostno podporo? V ta namen ponujamo "east L.A. geng", sestavljen iz 20 predstavnikov temne polti, oborožen s polavtomatskim lahkim strelnim orožjem in specializiran v mestnem gverilskem spopadu. V kolikor se odpravljate bolj v divjino pa priporočamo "redneck geng South Carolina", ki se odlično znajde na močvirnatih področjih, sestavljen je iz 15 močnih kmetavzev z rodbinskim (sic!) poreklom, oborožen z lovskim in/ali doma narejenim strelnim orožjem nepredvidljivih zmogljivosti. Če pa potrebujete samo diskretno varnost in pomoč v občasno neobhodljivih cestnih pretepih, vam nudimo osebni model "Luigi Štih", ki bo za vas s svojo enormno pojavo in priročnim nožičem izsiljeval lokalni živelj, ali vam s spretnim vbodom pridobil dragocenost, ki vam je pritegnila oko! Pokličite "Združenje Ameriških gengov" - A.G.A. (American gang association), ne bo vam žal..."
Kar hočem povedati je to, da si lahko vsaka korporacija, ki ima nekaj milijonov dolarjev odveč, omisli svoj vojaški kontingent, najame potrebno strojno opremo in privatni letalski prevoz (npr. helikopter, ki se ga da za smešno ceno najeti tudi na lokaciji sami, ob dobrih vezah pa vam ga priskrbi lokalni tiran), se odpelje na kakšen bogat kraj sredi džungle, opravi geološko raziskavo, si zgradi rudnik bogu za hrbtom, ki ga najeti vojaki čuvajo recimo en mesec, delovna sila v tem času opustoši najdbišče, naloži bogastvo in stegne. Ni najbrž prav ustaljena praksa, so pa že bili primeri. Hec je v tem, da Afrika infrastrukturno in tehnološko ni ravno na visokem nivoju, da bi bila sposobna nadzorovati svoje ozemlje.
Ergo: Afrika je grozno zavožena in ubogi Afričani, nikakor mi ni vseeno zanje. Nedvomno je treba še naprej pošiljati humanitarno pomoč, treba pa je tudi poskrbeti, da se Afrika postavi na lastne noge in se ne zanaša samo na to, kar bo dobila od bogatejših. Afrika je bogata celina in prebivalcev ima kljub vsej bedi še vedno ogromno. Prav ironično je, da se za terorizem govori, da bi bilo potrebno za njegovo zmanjšanje odpravljati vzroke zanj. Isto namreč velja za Afriko. Za zmanjšanje bede bi bilo potrebno odpravljati vzroke zanjo, ne samo zdraviti njenih posledic.
J.T.
Saturday, August 27, 2005
Friday, August 26, 2005
RIBIŠKE VOJNE
Epizoda N: Ivica vrača udarec
V svojem blogovskemu dnevniku nimam namena samo in v nedogled analizirati politične scene doma in na tujem, a čas kislih kumaric je pri koncu in velečislani predsednik OVSE (organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi), večni slovenski zunanji minister, nosilec doktorata, literat, intelektualec, diplomat svetovnega kova, osamosvojitelj Slovenije, diko naša, ubermensch Dimitrij Rupel je blagovoljil priti s pošteno zasluženih počitnic in reči nekaj besed o stalnih in ponovnih zapletih na nedoločeni pomorski meji med Slovenijo in Hrvaško.
Območje stalnih soočenj med sovražno nastrojenimi ribiči obeh držav, katerim se pridružijo tudi policisti na svojih hi-tech topnjačah, dobiva nove vsebinske razsežnosti. Prav noro se mi že zdi, da v tv poročilih vidim posnetek hrvaškega ribiča, ki si v znak protesta in osebnega mnenja o ribiški zadevi mirno sleče svoje bermuda hlače, si pomane one, nato pa pokaže še rit. Ha! To bo to! To je ves čas manjkalo! Jerry Springer na morski meji! Yeah!
Ivica Pomladić: "Dakle gospodine Cvičiću, vi se rekli, da je ovaj Janez, pardon, Marjo, ovdje vama rekao, da ste obični kreten, koji prodaje trulu ribu?"
Cvičić: "Ama ubit ču ovoga pe***, mamu mu je***!!! Dođi, ti majmune, pi*** ti materina!!!!"
Marjo: "Ma kej je, mona? Ti otržem tu hlavu? Jemam ribišku palcu v roki, štron**!!! Ma kej ti ga pokažem, a? Ti ga pokažem?"
Cvičić: "Ma kaj mi budeš ti kazal! Evo, vidi ti moje dupe!"
(razjarjeni Marjo potem Ivico kresne z ribiško palico, Ivica popi***, naskoči Marja in ga na gobec, preostala posadka slovenskega ribiškega čolna vskoči v pretep, pridužijo se še kolegi od Ivice, izbrune množični pretep, uleti slovenski patruljni čoln, ki situacijo samo opazuje, pridružijo se še hrvaški policisti, ki storijo isto kot slovenski, polovica pretepačev popada v vodo, pretep se konča z obilico grdih besed z obeh strani, ribiči pospravijo svoje mreže in gredo domov, policaji pa še enkrat nevarno zakrožijo po "našem" morju, nato Hrvati za 0.72 metra premaknejo svoje školjčišče v "naše" morje in Ivica Pomladić show se ob obali preseli na novo prizorišče, kjer jih pričaka nova obscenost)
Mogoče je čas, da začnemo snemati "resničnostni šov" na morski meji z vso dramo, ki jo tamkajšnji dogodki ponujajo. Kako se je Marjo zaljubil v prelepo Lucijo, ki mu jo je potem speljal Ivica in Ivica je v bistvu latenten gay, ki je zaljubljen v Marja in mu je prelepo Lucijo speljal zaradi nekih globokih freudovskih fint.
Se samo meni zdijo to popolnoma banalne stvari, ali za incidenti tiči kakšen prezrt politični načrt? Rupel je v 5 minutah intevjuja tja v tri dni ponavljal neke diplomatske floskule, ki so bile slišane že n-krat in se medtem, neznano zakaj, hahljal ko ena mona. Ni mi pa jasno, zakaj hudiča ne zrihtamo te klinčeve meje, da bo mir! Ni mi jasno niti kako to, da za vstop Slovenije v EU ni bil pogoj urejena meja s sosedami...Mar vsi čakajo, da se tudi Hrvaška vključi v EU in, da postane vprašanje meje manj važno ali celo brez pomena? Brez Gotovine bo težka pa tudi hrvaško javno mnenje je čedalje bolj proti vstopu v EU, da o trenutni krizi EU niti ne govorim, saj naj bi bilo ogroženo širjenje EU zaradi presnete evropske ustave.
Če pa ni volje za ureditev tega vprašanja, potem pa ga vsaj izkoristimo v komercialne namene..."Ribarske bitke na granici" kot skupna adrenalinska turistična ponudba obeh držav ali pa tema za nov slovenski cankarjanski celovečerec "hlapec Marjo in njegova pravica", morda hrvaški junaški ep "Ribohvatač ban Ivo Lole Ribar"?
J.T.
P.S. Link na intervju z Dr. Dimitrijem Ruplom, hudomušnim diplomatom par excellence: http://24ur.com/naslovnica/slovenija/20050826_2060750_6056268.php?Nr24=2i4
Epizoda N: Ivica vrača udarec
V svojem blogovskemu dnevniku nimam namena samo in v nedogled analizirati politične scene doma in na tujem, a čas kislih kumaric je pri koncu in velečislani predsednik OVSE (organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi), večni slovenski zunanji minister, nosilec doktorata, literat, intelektualec, diplomat svetovnega kova, osamosvojitelj Slovenije, diko naša, ubermensch Dimitrij Rupel je blagovoljil priti s pošteno zasluženih počitnic in reči nekaj besed o stalnih in ponovnih zapletih na nedoločeni pomorski meji med Slovenijo in Hrvaško.
Območje stalnih soočenj med sovražno nastrojenimi ribiči obeh držav, katerim se pridružijo tudi policisti na svojih hi-tech topnjačah, dobiva nove vsebinske razsežnosti. Prav noro se mi že zdi, da v tv poročilih vidim posnetek hrvaškega ribiča, ki si v znak protesta in osebnega mnenja o ribiški zadevi mirno sleče svoje bermuda hlače, si pomane one, nato pa pokaže še rit. Ha! To bo to! To je ves čas manjkalo! Jerry Springer na morski meji! Yeah!
Ivica Pomladić: "Dakle gospodine Cvičiću, vi se rekli, da je ovaj Janez, pardon, Marjo, ovdje vama rekao, da ste obični kreten, koji prodaje trulu ribu?"
Cvičić: "Ama ubit ču ovoga pe***, mamu mu je***!!! Dođi, ti majmune, pi*** ti materina!!!!"
Marjo: "Ma kej je, mona? Ti otržem tu hlavu? Jemam ribišku palcu v roki, štron**!!! Ma kej ti ga pokažem, a? Ti ga pokažem?"
Cvičić: "Ma kaj mi budeš ti kazal! Evo, vidi ti moje dupe!"
(razjarjeni Marjo potem Ivico kresne z ribiško palico, Ivica popi***, naskoči Marja in ga na gobec, preostala posadka slovenskega ribiškega čolna vskoči v pretep, pridužijo se še kolegi od Ivice, izbrune množični pretep, uleti slovenski patruljni čoln, ki situacijo samo opazuje, pridružijo se še hrvaški policisti, ki storijo isto kot slovenski, polovica pretepačev popada v vodo, pretep se konča z obilico grdih besed z obeh strani, ribiči pospravijo svoje mreže in gredo domov, policaji pa še enkrat nevarno zakrožijo po "našem" morju, nato Hrvati za 0.72 metra premaknejo svoje školjčišče v "naše" morje in Ivica Pomladić show se ob obali preseli na novo prizorišče, kjer jih pričaka nova obscenost)
Mogoče je čas, da začnemo snemati "resničnostni šov" na morski meji z vso dramo, ki jo tamkajšnji dogodki ponujajo. Kako se je Marjo zaljubil v prelepo Lucijo, ki mu jo je potem speljal Ivica in Ivica je v bistvu latenten gay, ki je zaljubljen v Marja in mu je prelepo Lucijo speljal zaradi nekih globokih freudovskih fint.
Se samo meni zdijo to popolnoma banalne stvari, ali za incidenti tiči kakšen prezrt politični načrt? Rupel je v 5 minutah intevjuja tja v tri dni ponavljal neke diplomatske floskule, ki so bile slišane že n-krat in se medtem, neznano zakaj, hahljal ko ena mona. Ni mi pa jasno, zakaj hudiča ne zrihtamo te klinčeve meje, da bo mir! Ni mi jasno niti kako to, da za vstop Slovenije v EU ni bil pogoj urejena meja s sosedami...Mar vsi čakajo, da se tudi Hrvaška vključi v EU in, da postane vprašanje meje manj važno ali celo brez pomena? Brez Gotovine bo težka pa tudi hrvaško javno mnenje je čedalje bolj proti vstopu v EU, da o trenutni krizi EU niti ne govorim, saj naj bi bilo ogroženo širjenje EU zaradi presnete evropske ustave.
Če pa ni volje za ureditev tega vprašanja, potem pa ga vsaj izkoristimo v komercialne namene..."Ribarske bitke na granici" kot skupna adrenalinska turistična ponudba obeh držav ali pa tema za nov slovenski cankarjanski celovečerec "hlapec Marjo in njegova pravica", morda hrvaški junaški ep "Ribohvatač ban Ivo Lole Ribar"?
J.T.
P.S. Link na intervju z Dr. Dimitrijem Ruplom, hudomušnim diplomatom par excellence: http://24ur.com/naslovnica/slovenija/20050826_2060750_6056268.php?Nr24=2i4
Thursday, August 25, 2005
Fussball
Kot že v osebni blogovski rubriki "about me" piše, jaz izrecno ne maram fuzbala. Strašno dolgočasno mi ga je gledati predvsem zato, ker se mi zdi škoda dobrih dveh ur, da bi videl 2 gola. Zveni blesfemično iz ust moškega prebivalca Zemlje, to drži. Pred kratim sem bluzil po strani putfile.com, kjer so objavljeni svakojaki posnetki in med njimi je tudi nabor fuzbalskih driblingov. Okej, mirne duše priznam, da so driblingi (ki jih je za ene 3 minute, tko od oka...) jako dobro izvedeni. Načini na katere razni fuzbalerji fintirajo svoje uboge nasprotnike so na trenutke že rahlo ponižujoči, čudim pa se, da nisem opazil nobenega odprtega zloma gležnja, saj so bili nekateri manevri taki, kot bi jih izvajal mungo na amfetaminih in red bulu.
Zbegalo me je to, da se noben dribling (vsaj v videnem naboru ne) ni končal z golom ali s podajo za gol, ki bi sledil. Naka. Urni zamorček predribla zmedenega Brita, žoga izgine iz kadra in nadaljuje se naslednji dribling. Vem, vem, gre za pretanjeno taktiko fuzbalske tekme, kjer samo goli ne štejejo kot edina zanimivost cele tekme. Fuzbal je psihološki špil, tako kot vsak drug, ni dvoma, toda kaj se je s tisto žogo potem zgodilo? Je šla v out? Je pristala na taboljši nogi najboljšega igralca nasprotne ekipe 3 metre od domačega gola, golman pa si je ravno zavezoval vezalko? Je žogo fasal gledalec v prvi vrsti naravnost med oči? Jo je odnesel naključni protestnik/ekshibicionist? Kdo ve..., iz filmčka ni razvidno, mislim pa si, da bi nedvomno pustili posnetek do tam, kjer bi padel gol, če bi gol po uspešnem driblingu seveda sploh padel. Torej veliko "fensi" akcije za prazen nič! Ni fuzbala brez gola!
Predlagam slednje:
1. Skrajšanje fuzbalskega terena na polovico aktualnih dimenzij
2. Zmanjšanje števila igralcev (na ene 5-6 komada)
3. Skrajšanje igralnega časa na slabo urco
Ja, ja...in tako dobiš mali nogomet, če bi pa igralci uporabljali namesto nog roke, pa košarko! Vem! Ampak jaz govorim o profesionalni uvedbi tega sistema. Mrbit bi blo pa zanimivo...Samo skromna misel pač...
Prosim pa, da tega razmišljanja ne prevajate v španščino in portugalščino ter vse skupaj postavite na najbolj brano spletno stran južne Amerike, vključno z mojimi osebnimi podatki in naslovom, pridobljenim s pomočjo privatnega detektiva. Res ne bi rad, da se mi na vratih pojavi skupinica jeznih brazilskih navijačev, ki se jim je zdel dribling Ronaldinjota božje dejanje. Jaz nimam nič proti, če Brazilci blatijo alpske športe, primerjajo Điraldelija z iztrebkom domače lame ali si izmislijo skrajšan superveleslalom med palmami in navzkrižnim ognjem vojskujočih se gengov v "slumu", južno od Ria de Jeneira.
Slava Ronaldotu in 3x hura za Zahota
Kot že v osebni blogovski rubriki "about me" piše, jaz izrecno ne maram fuzbala. Strašno dolgočasno mi ga je gledati predvsem zato, ker se mi zdi škoda dobrih dveh ur, da bi videl 2 gola. Zveni blesfemično iz ust moškega prebivalca Zemlje, to drži. Pred kratim sem bluzil po strani putfile.com, kjer so objavljeni svakojaki posnetki in med njimi je tudi nabor fuzbalskih driblingov. Okej, mirne duše priznam, da so driblingi (ki jih je za ene 3 minute, tko od oka...) jako dobro izvedeni. Načini na katere razni fuzbalerji fintirajo svoje uboge nasprotnike so na trenutke že rahlo ponižujoči, čudim pa se, da nisem opazil nobenega odprtega zloma gležnja, saj so bili nekateri manevri taki, kot bi jih izvajal mungo na amfetaminih in red bulu.
Zbegalo me je to, da se noben dribling (vsaj v videnem naboru ne) ni končal z golom ali s podajo za gol, ki bi sledil. Naka. Urni zamorček predribla zmedenega Brita, žoga izgine iz kadra in nadaljuje se naslednji dribling. Vem, vem, gre za pretanjeno taktiko fuzbalske tekme, kjer samo goli ne štejejo kot edina zanimivost cele tekme. Fuzbal je psihološki špil, tako kot vsak drug, ni dvoma, toda kaj se je s tisto žogo potem zgodilo? Je šla v out? Je pristala na taboljši nogi najboljšega igralca nasprotne ekipe 3 metre od domačega gola, golman pa si je ravno zavezoval vezalko? Je žogo fasal gledalec v prvi vrsti naravnost med oči? Jo je odnesel naključni protestnik/ekshibicionist? Kdo ve..., iz filmčka ni razvidno, mislim pa si, da bi nedvomno pustili posnetek do tam, kjer bi padel gol, če bi gol po uspešnem driblingu seveda sploh padel. Torej veliko "fensi" akcije za prazen nič! Ni fuzbala brez gola!
Predlagam slednje:
1. Skrajšanje fuzbalskega terena na polovico aktualnih dimenzij
2. Zmanjšanje števila igralcev (na ene 5-6 komada)
3. Skrajšanje igralnega časa na slabo urco
Ja, ja...in tako dobiš mali nogomet, če bi pa igralci uporabljali namesto nog roke, pa košarko! Vem! Ampak jaz govorim o profesionalni uvedbi tega sistema. Mrbit bi blo pa zanimivo...Samo skromna misel pač...
Prosim pa, da tega razmišljanja ne prevajate v španščino in portugalščino ter vse skupaj postavite na najbolj brano spletno stran južne Amerike, vključno z mojimi osebnimi podatki in naslovom, pridobljenim s pomočjo privatnega detektiva. Res ne bi rad, da se mi na vratih pojavi skupinica jeznih brazilskih navijačev, ki se jim je zdel dribling Ronaldinjota božje dejanje. Jaz nimam nič proti, če Brazilci blatijo alpske športe, primerjajo Điraldelija z iztrebkom domače lame ali si izmislijo skrajšan superveleslalom med palmami in navzkrižnim ognjem vojskujočih se gengov v "slumu", južno od Ria de Jeneira.
Slava Ronaldotu in 3x hura za Zahota
Wednesday, August 24, 2005
Predlog za umor Huga
Če ima kakšna svetovna država nevarno kombinacijo spornega (če se da diktatorskega, ali pa vsaj levičarskega) voditelja in velikega bazena nafte pod njegovo ritjo, je treba nujno to državo usmeriti na prava pota, kar se je pokazalo tudi v primeru Irak '02. Pred kratkim pa je ameriški verski vodja in miljarder Pat Robertson (priznani fuhrer ameriških baptistov in bivši predsedniški kandidat) na svoji televiziji javno pozval k atentatu na Huga Chavesa, predsednika Venezuele, pete največje izvoznice nafte na svetu. Ameriška politika se je koj distancirala od Patove izjave, dobri stari Rumsfeld je glede ideje o atentatu na Huga odločno dejal: "We don't do that kind of stuff!". AJA? AJA? Kaj pa je bilo tisto leta 2001, ko so Ameri kar javno povedali, da je v igri tudi "tajni" plan za atentat na Saddama - manj košta en metek kot pa kontingent 120.000 soldatov in opreme, ampak z enim metkom Hallyburton in hčerinske družbe pač ne obogatijo, z invazijo na kakšno državico brez omembe vredne obrambe pa zelo!
Da pa se vrnem nazaj k Venezueli in Patu Robertsonu. Venezuela se zadnje čase precej odmika od ameriškega pogleda na svet, z denarjem od nafte pa si to lahko celo privošči (kot Savdska Arabija..., tam so sicer največji islamsko fundamentalistični manijaki, a ker imajo toliko nafte, ki jo poceni prodajajo ameriškim potrošnikom, ki se pritožujejo, da je pri njih liter bencina že 130 tolarjev, je vse v redu...). Hugo pa je levičar,...socialist...., KOMUNAJZER, ki izvaža svoje pokvarjene socialistične misli in poceni bencin v sorodne države južne Amerike. Hugov najboljši prijatelj je Fidel s Kube, katerega pa skušajo Ameri ostroodstrelit že 50 let, kar ni nobena skrivnost.
Geo in realpolitičnih razlogov za ameriško invazijo na Venezuelo, ali pa vsaj za kakšen vojaški puček, ki bi na oblast pripeljal prijateljsko desničarsko vlado, je veliko. Toda Pat bi umorček zrežiral zato, ker je "...Venezuela postala država, ki v obe Ameriki izvaža komunizem in islamske skrajneže." - No in tu se Patova teorija zarote sesuje v sončni prah. Komunistični sistemi so/bili ateistični, ki ne dajo dreka za verske inštitucije, jih pa v primeru prevelike moči sesujejo in njene člane, sploh pa voditelje pošljejo v gulage ali vsaj ceste kopat! Torej je popolnoma nemogoče, da bi iz komunistični dežele izvažali fundamentalistične islamske teroriste, kajti ti se borijo proti vsakršni veri, ki ni islam, pod to pa spada tudi brezboštvo (Afganistan ni tako daleč stran v zgodovini, da se ne bi spomnili, da so se Osama in njegovi kolegi tolkli z ateističnimi sovjetskimi silami kar 9 let).
Edina smola je, da ima tudi Amerika svojo neugodno kombinacijo dejavnikov. Prvi je ta, da se kar 3/4 prebivalstva deklarira za "verne" in, da jih 1/2 redno zahaja v cerkve, kjer poslušajo bedake kot so Pat Robertson, ki pa ni edini bedak med verskimi voditelji, ki imajo v Ameriki svoje "mega cerkve" (kapacitete "megacerkev" se gibljejo med nekaj tisoč in nekaj deset tisoč sedežev - celo neki stadion so preuredili v "megacerkev"). Drugi dejavnik smole pa tiči v dolgi lajtungi ljubih američanov, ki jih bolj skrbi kakšne barve bo ograja, ki obdaja njihove ranče in predmestne montažne hišice, katerega mladoletnika naj bi/je Michael J. danes kresnil, zakaj ima Ozzy še vedno cegel v ustih, da ga noben ne zastopi in koliko km je na biciklu danes prevozil njihov športni fuhrer, kot to, kje trenutno padajo ameriški vojaki za sod nafte.
Verski voditelji povedo vernikom kako se obvarovati vsega hudega na tem grdem svetu polnem manijakov z bombami in katerega predsednika naj volijo. Liberalna Amerika (trenutno brez cojones) obstaja samo na njeni vzhodni in zahodni obali, vmes pa je "božja dežela".
Če ima kakšna svetovna država nevarno kombinacijo spornega (če se da diktatorskega, ali pa vsaj levičarskega) voditelja in velikega bazena nafte pod njegovo ritjo, je treba nujno to državo usmeriti na prava pota, kar se je pokazalo tudi v primeru Irak '02. Pred kratkim pa je ameriški verski vodja in miljarder Pat Robertson (priznani fuhrer ameriških baptistov in bivši predsedniški kandidat) na svoji televiziji javno pozval k atentatu na Huga Chavesa, predsednika Venezuele, pete največje izvoznice nafte na svetu. Ameriška politika se je koj distancirala od Patove izjave, dobri stari Rumsfeld je glede ideje o atentatu na Huga odločno dejal: "We don't do that kind of stuff!". AJA? AJA? Kaj pa je bilo tisto leta 2001, ko so Ameri kar javno povedali, da je v igri tudi "tajni" plan za atentat na Saddama - manj košta en metek kot pa kontingent 120.000 soldatov in opreme, ampak z enim metkom Hallyburton in hčerinske družbe pač ne obogatijo, z invazijo na kakšno državico brez omembe vredne obrambe pa zelo!
Da pa se vrnem nazaj k Venezueli in Patu Robertsonu. Venezuela se zadnje čase precej odmika od ameriškega pogleda na svet, z denarjem od nafte pa si to lahko celo privošči (kot Savdska Arabija..., tam so sicer največji islamsko fundamentalistični manijaki, a ker imajo toliko nafte, ki jo poceni prodajajo ameriškim potrošnikom, ki se pritožujejo, da je pri njih liter bencina že 130 tolarjev, je vse v redu...). Hugo pa je levičar,...socialist...., KOMUNAJZER, ki izvaža svoje pokvarjene socialistične misli in poceni bencin v sorodne države južne Amerike. Hugov najboljši prijatelj je Fidel s Kube, katerega pa skušajo Ameri ostroodstrelit že 50 let, kar ni nobena skrivnost.
Geo in realpolitičnih razlogov za ameriško invazijo na Venezuelo, ali pa vsaj za kakšen vojaški puček, ki bi na oblast pripeljal prijateljsko desničarsko vlado, je veliko. Toda Pat bi umorček zrežiral zato, ker je "...Venezuela postala država, ki v obe Ameriki izvaža komunizem in islamske skrajneže." - No in tu se Patova teorija zarote sesuje v sončni prah. Komunistični sistemi so/bili ateistični, ki ne dajo dreka za verske inštitucije, jih pa v primeru prevelike moči sesujejo in njene člane, sploh pa voditelje pošljejo v gulage ali vsaj ceste kopat! Torej je popolnoma nemogoče, da bi iz komunistični dežele izvažali fundamentalistične islamske teroriste, kajti ti se borijo proti vsakršni veri, ki ni islam, pod to pa spada tudi brezboštvo (Afganistan ni tako daleč stran v zgodovini, da se ne bi spomnili, da so se Osama in njegovi kolegi tolkli z ateističnimi sovjetskimi silami kar 9 let).
Edina smola je, da ima tudi Amerika svojo neugodno kombinacijo dejavnikov. Prvi je ta, da se kar 3/4 prebivalstva deklarira za "verne" in, da jih 1/2 redno zahaja v cerkve, kjer poslušajo bedake kot so Pat Robertson, ki pa ni edini bedak med verskimi voditelji, ki imajo v Ameriki svoje "mega cerkve" (kapacitete "megacerkev" se gibljejo med nekaj tisoč in nekaj deset tisoč sedežev - celo neki stadion so preuredili v "megacerkev"). Drugi dejavnik smole pa tiči v dolgi lajtungi ljubih američanov, ki jih bolj skrbi kakšne barve bo ograja, ki obdaja njihove ranče in predmestne montažne hišice, katerega mladoletnika naj bi/je Michael J. danes kresnil, zakaj ima Ozzy še vedno cegel v ustih, da ga noben ne zastopi in koliko km je na biciklu danes prevozil njihov športni fuhrer, kot to, kje trenutno padajo ameriški vojaki za sod nafte.
Verski voditelji povedo vernikom kako se obvarovati vsega hudega na tem grdem svetu polnem manijakov z bombami in katerega predsednika naj volijo. Liberalna Amerika (trenutno brez cojones) obstaja samo na njeni vzhodni in zahodni obali, vmes pa je "božja dežela".
Ker nisem imel nobene ideje kako začeti vodenje "bloga", (ime "žnevnik" se mi ne dopade in bom do odkritja bolj meni primerne besede vztrajal pri međunarodnem izvirniku "blog")sem kar takoj usekal z neko temo, ki me je v danem trenutku zbodla. Potem sem razmišljal, "ali blog potrebuje koncept, oz. ali se mi ljubi konceptualno voditi blog..."? Odgovor je bil po skoraj ničnem razmisleku obločen "Nein!". Koncept tega bloga je torej naključno nametavanje tem, ki se mi zdijo v danem trenutku pomembne, smešne, tragi-komične, na preostale pikice pa poljubno vnesite bizarnosti biti same "..........................................................." in seznam je končan!
Ker se včasih rad tudi grafično izražam, bom sem pa tja objavil tudi kakšno risbico, danes pa prilagam tole, ki sem jo staknil v zaprašenih nulah in enkah namiznega sodobnega abakusa.
Smrt fašizmu, svoboda narodu!
Ker se včasih rad tudi grafično izražam, bom sem pa tja objavil tudi kakšno risbico, danes pa prilagam tole, ki sem jo staknil v zaprašenih nulah in enkah namiznega sodobnega abakusa.
Smrt fašizmu, svoboda narodu!
Tv dnevnik vedno poskrbi, da se moji gangliji obupno skregajo in se začno igrati lokalne gverilske spopade za prvo nagrado - temo dneva, za katero je padlo največ žrtev med lokalnimi živci.
Najboljši slovenski obrambni minister do sedaj, g. Kahel Ehjavec, je bil danes razlog za zelo prepričljiv genocid nad mojimi živci. Gre za primer "poplave '05" (pred dnevi se je Kahel pojavil kot gost tv dnevnika in nanj naj bi uletel direktno iz prizadetih območij, zato je bil še vedno oblečen v toplo vintjakno, ki naj bi dajala jasno vedeti, da je bil Kahel na "fronti". Voditeljica je bila oblečena temperaturi primerno, Kahla pa je še vedno treslo...). Toda danes je Kahel pokazal odsotnost še poslednjega kančka organizacijske sposobnosti slovenske vlade pri obvladovanju naravnih nesreč. Bilo je namreč veliko govora o tem, koliko bo sanacija prizadetih območjih koštala, kot glavni odjemalec finančne pomoči pa so bile predstavljene razne javne službe, od gasilcev pa do podjetij, ki so "posodile" svoje stroje za pomoč pri odstranjevanju posledic ujme. Eden od ključnih razlogov za počasnost reševalnih akcij in sanacijskih opravil pa naj bi bilo tudi pomanjkanje žive sile.
Če se balkanske postsocialistične države, vključno s Slovenijo, ne bi z vsemi štirimi branile česar koli, kar ima vsaj bežno povezavo z "bivšim sistemom", bi bila marsikatera stvar mnogo preprostejša. Mnogi bodo nagonsko trznili z očesom in mi začeli očitati "jugonostalgijo", tisti preudarnejši pa se bodo strinjali z idejo, da bi za sanacijo prizadetih območij uporabili slovensko vojsko. V stari Jugi so bili namreč vojaki vrle JLA vedno prvi na kraju naravnih katastrof in so nedvomno hitreje popravili situacijo, kot če bi jo prepustili samo lokalni zadrugi in občinsko pripadajočim gasilcem. Sicer je res, da sta bila danes na posnetku tv dnevnika vidna dva uniformiranca, vendar sta bila neka višja čina, ki sta očitno prišla filozofirati o strateškem planu uporabe slovenske balonarske enote za reševanje ujete drobnice. Jaz pa mislim na vojašnico ali dve. Kaj je lahko hitreje kot 30.000 soldatov s svojimi lopatami (seveda ob podpori bagrov), razen seveda 40.000 soldatov?
Toda daljnovidnost vladnih voditeljev in strategov iz "pentagona" očitno ne nese tako daleč, zato bo plačana slovenska vojska in njeni rezervisti opazovala renovacijo preko televizijskih zaslonov ali brala o tem z interneta v edinem kabulskem cyber cafeju. Namesto, da bi Kahel dal svojim soldatom lopate in krampe v roke, jih raje z družinami pelje na romanje v Lurd, kjer se bogu priporočijo za lepše vreme in manj protipehotnih min.
Najboljši slovenski obrambni minister do sedaj, g. Kahel Ehjavec, je bil danes razlog za zelo prepričljiv genocid nad mojimi živci. Gre za primer "poplave '05" (pred dnevi se je Kahel pojavil kot gost tv dnevnika in nanj naj bi uletel direktno iz prizadetih območij, zato je bil še vedno oblečen v toplo vintjakno, ki naj bi dajala jasno vedeti, da je bil Kahel na "fronti". Voditeljica je bila oblečena temperaturi primerno, Kahla pa je še vedno treslo...). Toda danes je Kahel pokazal odsotnost še poslednjega kančka organizacijske sposobnosti slovenske vlade pri obvladovanju naravnih nesreč. Bilo je namreč veliko govora o tem, koliko bo sanacija prizadetih območjih koštala, kot glavni odjemalec finančne pomoči pa so bile predstavljene razne javne službe, od gasilcev pa do podjetij, ki so "posodile" svoje stroje za pomoč pri odstranjevanju posledic ujme. Eden od ključnih razlogov za počasnost reševalnih akcij in sanacijskih opravil pa naj bi bilo tudi pomanjkanje žive sile.
Če se balkanske postsocialistične države, vključno s Slovenijo, ne bi z vsemi štirimi branile česar koli, kar ima vsaj bežno povezavo z "bivšim sistemom", bi bila marsikatera stvar mnogo preprostejša. Mnogi bodo nagonsko trznili z očesom in mi začeli očitati "jugonostalgijo", tisti preudarnejši pa se bodo strinjali z idejo, da bi za sanacijo prizadetih območij uporabili slovensko vojsko. V stari Jugi so bili namreč vojaki vrle JLA vedno prvi na kraju naravnih katastrof in so nedvomno hitreje popravili situacijo, kot če bi jo prepustili samo lokalni zadrugi in občinsko pripadajočim gasilcem. Sicer je res, da sta bila danes na posnetku tv dnevnika vidna dva uniformiranca, vendar sta bila neka višja čina, ki sta očitno prišla filozofirati o strateškem planu uporabe slovenske balonarske enote za reševanje ujete drobnice. Jaz pa mislim na vojašnico ali dve. Kaj je lahko hitreje kot 30.000 soldatov s svojimi lopatami (seveda ob podpori bagrov), razen seveda 40.000 soldatov?
Toda daljnovidnost vladnih voditeljev in strategov iz "pentagona" očitno ne nese tako daleč, zato bo plačana slovenska vojska in njeni rezervisti opazovala renovacijo preko televizijskih zaslonov ali brala o tem z interneta v edinem kabulskem cyber cafeju. Namesto, da bi Kahel dal svojim soldatom lopate in krampe v roke, jih raje z družinami pelje na romanje v Lurd, kjer se bogu priporočijo za lepše vreme in manj protipehotnih min.
Subscribe to:
Posts (Atom)
