Surf's up!

Danes imam mačkasto soboto in moja draga delovno ždi za računalnikom. Primen čas za ogled kakšnega filma. Zadnjič sem na TV-ju ujel zadnje 3 minute prispevka o dokumentarnem filmu Riding giants, ga sunil s svetovnega medmrežja in si ga v današnjem zgodnjem popoldnevu ogledal. Film govori o zgodovini surfanja...(mislim, da se to prevede kot deskanje na vodi, oz. na valovih...)

Dobro zrežiran dokumentarec, ki ne streže zgolj z enciklopedičnim podatkovjem in intervjuji, temveč vsebuje bogat nabor tako starih kot novih posnetkov, ki skupaj zaobjamejo praktično vso omembe vredno zgodovino surfanja. Prvi havajski domorodec naj bi se z desko fijakal na valovih že pred 1000 leti, surfarje pa je med obiskom Havajev opazil tudi slavni britanski raziskovalski morski volk James Cook. Sicer pa se je moderno surfanje začelo v drugi polovici '40 let dvajsetega stoletja. Prvi moderni surferji so bili seveda zdolgočaseni ameriški najstniki ob kalifornijski obali, ki pa so se kmalu premaknili do Havajev, ki veljajo za surfersko Meko. To je bila mularija, ki se je ves čas valjala po plažah in delala nič, razen surfala in se zajebavala (v dokumentarcu je tudi nekaj posnetkov, ki bi lahko bili predpotopni predniki Jackass-ovih kretenskih izpadov – v enem od takih posnetkov se skupinica surferjev v nacističnih uniformah odpravi po kanalizacijski cevi navzgor, potem pa se z vozički pritegne nizbrdo in se razbije v bližnjem grmičevju)...Klicali so jih tudi »beach bums« (prev. »plažni klošarji«). Bili so »kerouaški« zametki hipijev...O svojih izkušnjah govori kar nekaj surfaških zvezd, tako starih, kot aktualnih. Hm..., prav hecno je, kako so se nekateri po ameriško razširili. Iz postavnega abronzato blond surfer dečka je z leti nastal debel prasec, za katerega kar težko verjameš, da ga je kdaj kakšna plutajoča dilca dejansko držala nad vodo ter, da je bil v svojih surferskih letih plejbojski surferski trendsetter.

Film izpostavi Havaje in pa Kalifornijo kot najboljša surferska kraja. Na klasičen način, z ročnim poganjanjem proti prihajajočem valu, se surfa na do cca. 10 metrskih valovih, saj so večji valovi tudi hitrejši, te pa so šele v '90 letih prejšnjega stoletja pričeli loviti z vodnimi skuterji, ker jih s pedaliranjem ni možno zajahati. Ti veliki in hitri valovi so visoki tudi do 20 metrov. Film postreže s prav spektakularnimi padci, ki so seveda sestavni del surfanja. AU! Voda je mehka! Vraga! Ko surfer pade z dile na val, se po njem parkrat še prav lepo odbije kot po betonu in se kotali kot po hribu, potem pa ga še masa vode dodobra potolče in scentrifugira...Pri valovih, ki jih lovijo s skuterji je celo tako, da je ta potreben tudi za reševanje surferja, ko ta pade, saj te 20 metrski val kar nekaj časa meša in premetava in, ko surfer končno pomoli glavo iz bele pene, nima prav veliko časa pred naslednjim 20 metrskim valom...Koliko zaporednih 20 metrskih valov po čutari lahko človek preživi, pa niso omenili...In zgodi se tudi, da je skuter prepočasen in naslednji val odnese tako surferja, kot tudi reševalca in njegovo prevozno sredstvo. Na severni kalifornijski obali (le streljaj od San Francisca) je tudi znano surfišče, kjer se podijo valovi po imenu »Maverics« (mislim, da je to vrsta konja...). Do primerne točke za ježo teh valov, je potrebnih 45 minut pedaliranja po mrzli vodi, posejani s špičastimi čermi in obiskani z morskimi psički. In da, smrtne žrtve med surferji, za razliko od ping pong igralcev, so!

Skratka...Ogled »Riding Giants« toplo priporočam...Dokumentarec je zanimiv tudi za ljudi, ki nimajo pojma o surfanju (tako, kot ga pred ogledom filma tudi jaz nisem imel...). Zdaj pa je na vrsti sobotni večerni film – The Pink Panther, s Petrom Sellersom v glavni vlogi – ogled letošnjega rimejka The Pink Panther, s Stevom Martinom v glavni vlogi pa odsvetujem...