Avanti popolo...

Danes sem si ogledal študentski štrajk! Iz prve roke in zakulisja...In moram povedati, da je bil štrajk, kljub zgodovinskem številu udeležencev, totalen poden! Študentarija očita vladi populizem, sama pa ga ravno tako rada uporablja. Načelno podpiram študentska prizadevanja za večjo pravičnost, toda nekatere zahteve so preprosto degenske (kot NPR. tista o brezplačnem mestnem potniškem prometu za študente), način komunikacije, s katero skuša ŠOU (oz. ŠOS – Študentska organizacija Slovenije) izstisniti priznanje in upoštevanje vlade pa je neprimerna, primitivna, nazadnjaška in populistična...Ko bi se pobje vsaj malo zamislili in postavili realne zahteve, bi morda tudi kaj dosegli, tako kot so dosegli francoski študentje. In v čem je fora, da se študentarija samo pritožuje in zahteva, sama pa ne ponudi niti ideje, programa ali smernic, po katerih bi se situacija zanje obrnila na bolje...? Namreč kje so vsi tisti ekonomisti, pravniki, družboslovci in ostali nadobudni študentje, ki bi znali tudi pokazati, kaj s sistemom ni v redu in kako ga izboljšati...

Toda ne! Dajmo si raje stiskati par tisoč oranžnih (če slučajno niste opazili, je oranžna barva najnovejška razpoznavna barva nedavnih revolucij v vzhodni Evropi, ki pa so jo prevzeli tudi Frenčiji in pa zvesti ŠOS) majic z abotnim uporniškim sloganom, nekaj hipijevskih trakcev, pravtako v oranžni barvi, se zbrati na nekem trgu, povabiti še srednješolce in zaglumiti množični protestni shod za pravičnost!

Torej, povprečna starost „demonstranta“ (oz. „shodnika“, saj naj bi prave demonstracije šele sledile...) je bila 16,7 let...Več kot polovica 10.000 shodnikov je bila srednješolcev. Moderator je celo najavil, da bodo med 12 in 13 uro na info točkah podpisovali opravičila. In to ni bil hec. Na odru je med drugimi nastopal bend Duble Truble, ki je preigraval vse od Vlada Kreslina („od višine se zvrti“) in „Bandiere rosse”, pa do remiksa „ne boš ti meni ga ven pa not dajal“ in „ija-ija-ija-o!“...Med izvedbeniki, oz. organizatorji štrajka pa so bili tudi „agitatorji“...Ti so bili povečini čupaste preklje, ki so si oranžen trakec zavezale okoli čela in se z megafonom in „gas-trobljami“ mešale naokoli...Wanabe Che Geuare, ki so preprosto ponorele med „Bandiero rosso“ in si živo predstavljale dni revolucij, kot jih pomnijo naši dedje. Zakaj ne pozabijo socialističnih revolucij starega tipa in zgradijo prepoznavno socialno gibanje, ki ne temelji več na petokrakih zvezdah, komunistični ikonografiji, patetičnemu obujanju internacional in prepevanju starih bojnih pesmi? S tem namreč samo podpihujejo desne belogardistke iz Argentine in zajebane desničarje ter jim dajejo oblico razlogov, da jih ti označujejo za skrajno levičarske komunistične ostanke, titoistične totalitarce, socialistične dinozavre ipd.

Nedvomno so potrebne spremembe, toda te morajo biti argumentirane in predlagane, ne zgolj zahtevane s pomočjo študentskih voditeljev, ki z namenom nabiranja političnih točk na štrajk zvabijo rajo le s pomočjo šolskih opravičil, decijem vina ter preživetih revolucionarih sloganov.

In kaj je spet to z Joškom Jorasom. Spet je uprizoril incident na meji. Sicer je res, da so se ga hrvaški policisti sprva povsem po nepotrebnem lotili z neodmerjeno fizično silo, toda Joško je za kamero odigral pravo shakespearijansko dramo. Najprej ga je 7 hrvaških policistov odneslo na zaslišanje (kar je Joško zanikal, saj je dejal, da ni šlo za zaslišanje, ker ni nič povedal! Domovina je rešena! Joško navkljub zasliševanju ni izdal ničesar!), ko pa so ga izpustili, se je opotekel in spektakularno telebnil s čuturo naravnost ob neusmiljeni beton (ob kameri je neka ženska zgroženo pokomentirala: „Joj, spet je padel!“). Ko se je Joško po vnovičnem križevemu potu želel odpraviti domov, se je kaskadersko zabrisal v bližnji graben v upanju, da bo izgledalo kot bi ga zlobni hrvaški policist zlohotno porinil. In čeprav se je po nekaj metrskem kotaljenju po klancu Joško ustavil pred rečno strugo, si je še pomagal, da je teatralno čmoknil v rečico in potem igral človeka, ki se proti divjemu rečnemu toku bori za življenje (in tok rečice Dragonje ipak ni tako divji). Ko mu je pristopil hrvaški policist in za njim zagazil v reko, se je Joško pobral na noge (čeprav se je še pred sekundo nemočno utapljal) in odrinil hrvaškega policaja ter se namestil v borbeni položaj...Heh, deloval je kot jezni Mel Gibson, ki na koncu filma pretepen, prestreljen, obtolčen in komaj še živ vseeno vstane in se upira do birdkega konca. Prepričan sem, da Joško ne bi izvajal salto mortale, če v neposredni bližini ne bi stala kamera. In Joško je svojo junaško vlogo odigral, kot se za slovenski film spodobi...Neprepričljivo!

Kdaj se bomo otresli populističnih potez, vrednih samo vrstične omembe v „časniku“ Direkt in se oprijeli vsebinskega dialoga, ki bo potekal ne glede na politično razcepljenost na levo in desno? Je v Sloveniji kdaj možno pričakovati, da se bo država nemoteno razvijala in, da ob menjavi vlad ne bo vsakič zamenjan ves vodilni kader v gospodarstvu, javni upravi, medijih in prosveti? V Sloveniji bi bila potrebna popolna politična lustracija, a kaj, ko nimamo niti za eno kombinirano vlado primernih voditeljev in strokovnjakov, ki bi bili sposobni furati našo mini deželico na spodobnem nivoju.