Wednesday, April 26, 2006
Na zapadu ništa novo!
Pa zato idemo na Balkan! Da...! Tja pojdemo! Ker je v Ljubljani čista tuga, gremo za prvomajske v Makedonijo! Hura! Pol k**ac imam te zategnjene Slovenije, kjer se vsak Janez pizdi za svojo pravico, čeprav do nje ni upravičen (danes s tem ciljam predvsem na težave, na katere naleti povprečen ljubljanski kolesar).
Kaj vse se mi je ta teden zgodilo na kolesarskih progah...Da mi je narod hodil pred kolesom, kot da je tam široko tivolsko sprehajališče, da sem se karnaprej umikal ogromnim jeepom, ki so jih pezdetki z majhnimi lulčki pustili na pločnikih in kolesarskih stezah (jebiga, so pač velki avti), da sem se umikal debilčkom na biciklih, ki so se vozili po napačni strani kolesarske steze, da sem bolestno bremzal, da se nisem ulegel preko haube slehernikom, ki so nonšalantno zavijali iz ali v stranske ulice, ne da bi se spomnili, da so morda v bližini tudi kolesarji in še bi lahko našteval...In, ko zatuliš na staro mamo, naj se vendar spravi s kolesarske steze (zatuliš zato, da te prekla stara sploh sliši, da ni potem izgovora: „Ježeštana, sej nism slišala zvonca, k je tko potih, pol me je pa zbou tale huligan...! Baraba! Divjak!“), te tako stara, kot tudi ves bližnji narod pogleda, kot bi s petami škornjev po prusko tresnil skupaj, privzdignil desnico in zategnil: „Sieg heil!“...Seveda..., jaz sem nazi, ki napizdeva uboge stare mame, ki lutajo po kolesarskih! Jaz sem skoraj kriv za detomor, pri katerem je mlada mamica, ne da bi se sploh ozrla, mirno porinila otroški voziček na kolesarsko (in videl sem tudi, kako matere na prehodih za pešce brez semaforja z vozički zapeljejo kar na cesto, češ, „Saj bo menda ustavil, ne?“).
In seveda podobno je v vseh administrativnih vrstah. Stara pokveka zaglumi trudnog miša in se ti mimogrede vrine v vrsto...Ko jo na to prijazno opozoriš in ji pokažeš začetek vrste, ti stara kljuka najprej pojamra kako jo bolijo noge, opozori na svoja stara leta, potem pa te še napizdi, češ kako si nevljuden in prepotenten mladenič...Seveda vsi naokoli pritrdijo ubogi stari mamki...Ima pa stara mamka jezik, tako, da bi mirno lahko dejala: „Oprostite mladenič, bi me lahko spustili v vrsto?“ in jaz bi ji mirno odstopil prostor v vrsti...Dogaja se mi tudi, da v štacuni kdaj nalagam zalogo za cel teden na tekoči trak in opazim kisel fris človeka za mano, ki v roki drži le eno Frutabelo...Vedno spustim človeka naprej, če le kaj reče...Če pa me bo samo bebavo in zdolgočaseno gledal in stiskal svojo prekleto Frutabelo ter čakal, da mu sam ponudim, da gre pred mano, pa ne bo nikoli pred menoj v vrsti.
Pa sem želel malce požviniti zaradi izjave ministra za šolstvo (Milan Zver), ki je dejal, da bi se lahko študentski protesti izpred tedna spremenili v „Lipo 2“...ARGHHHH! Kakšno „Lipo 2“ neki??? Kaj pa če bi se protesti za izpustitev zapornikov JBTZ pred 15 leti spremenili v predzgodbo Lipe???? Kakšen ušiv populizem...Namesto, da bi minister imel jajca in rekel: „Protesti so bili slabo organizirani in zahteve študentov so bile nerealne, sploh pa je bilo teh le 50%, saj so bili vsi ostali dijaki iz prve polovice srednje šole, ki o naravi štrajka niso imeli pojma in so bili tam samo zato, da jim ni bilo treba biti v šoli!“, kar bi tudi v resnici držalo, gre nakladati o tragediji z diskoteko Lipa in iskati primerjave tam, kjer jih ni! Bravo! Kr neki! Šus u hlavo, mona!
Zato pravim: „Klinc gleda oberkrajnarje in bečke konjušare! Grem na počitnice na Balkan!“
Kaj vse se mi je ta teden zgodilo na kolesarskih progah...Da mi je narod hodil pred kolesom, kot da je tam široko tivolsko sprehajališče, da sem se karnaprej umikal ogromnim jeepom, ki so jih pezdetki z majhnimi lulčki pustili na pločnikih in kolesarskih stezah (jebiga, so pač velki avti), da sem se umikal debilčkom na biciklih, ki so se vozili po napačni strani kolesarske steze, da sem bolestno bremzal, da se nisem ulegel preko haube slehernikom, ki so nonšalantno zavijali iz ali v stranske ulice, ne da bi se spomnili, da so morda v bližini tudi kolesarji in še bi lahko našteval...In, ko zatuliš na staro mamo, naj se vendar spravi s kolesarske steze (zatuliš zato, da te prekla stara sploh sliši, da ni potem izgovora: „Ježeštana, sej nism slišala zvonca, k je tko potih, pol me je pa zbou tale huligan...! Baraba! Divjak!“), te tako stara, kot tudi ves bližnji narod pogleda, kot bi s petami škornjev po prusko tresnil skupaj, privzdignil desnico in zategnil: „Sieg heil!“...Seveda..., jaz sem nazi, ki napizdeva uboge stare mame, ki lutajo po kolesarskih! Jaz sem skoraj kriv za detomor, pri katerem je mlada mamica, ne da bi se sploh ozrla, mirno porinila otroški voziček na kolesarsko (in videl sem tudi, kako matere na prehodih za pešce brez semaforja z vozički zapeljejo kar na cesto, češ, „Saj bo menda ustavil, ne?“).
In seveda podobno je v vseh administrativnih vrstah. Stara pokveka zaglumi trudnog miša in se ti mimogrede vrine v vrsto...Ko jo na to prijazno opozoriš in ji pokažeš začetek vrste, ti stara kljuka najprej pojamra kako jo bolijo noge, opozori na svoja stara leta, potem pa te še napizdi, češ kako si nevljuden in prepotenten mladenič...Seveda vsi naokoli pritrdijo ubogi stari mamki...Ima pa stara mamka jezik, tako, da bi mirno lahko dejala: „Oprostite mladenič, bi me lahko spustili v vrsto?“ in jaz bi ji mirno odstopil prostor v vrsti...Dogaja se mi tudi, da v štacuni kdaj nalagam zalogo za cel teden na tekoči trak in opazim kisel fris človeka za mano, ki v roki drži le eno Frutabelo...Vedno spustim človeka naprej, če le kaj reče...Če pa me bo samo bebavo in zdolgočaseno gledal in stiskal svojo prekleto Frutabelo ter čakal, da mu sam ponudim, da gre pred mano, pa ne bo nikoli pred menoj v vrsti.
Pa sem želel malce požviniti zaradi izjave ministra za šolstvo (Milan Zver), ki je dejal, da bi se lahko študentski protesti izpred tedna spremenili v „Lipo 2“...ARGHHHH! Kakšno „Lipo 2“ neki??? Kaj pa če bi se protesti za izpustitev zapornikov JBTZ pred 15 leti spremenili v predzgodbo Lipe???? Kakšen ušiv populizem...Namesto, da bi minister imel jajca in rekel: „Protesti so bili slabo organizirani in zahteve študentov so bile nerealne, sploh pa je bilo teh le 50%, saj so bili vsi ostali dijaki iz prve polovice srednje šole, ki o naravi štrajka niso imeli pojma in so bili tam samo zato, da jim ni bilo treba biti v šoli!“, kar bi tudi v resnici držalo, gre nakladati o tragediji z diskoteko Lipa in iskati primerjave tam, kjer jih ni! Bravo! Kr neki! Šus u hlavo, mona!
Zato pravim: „Klinc gleda oberkrajnarje in bečke konjušare! Grem na počitnice na Balkan!“
Wednesday, April 19, 2006
Avanti popolo...
Danes sem si ogledal študentski štrajk! Iz prve roke in zakulisja...In moram povedati, da je bil štrajk, kljub zgodovinskem številu udeležencev, totalen poden! Študentarija očita vladi populizem, sama pa ga ravno tako rada uporablja. Načelno podpiram študentska prizadevanja za večjo pravičnost, toda nekatere zahteve so preprosto degenske (kot NPR. tista o brezplačnem mestnem potniškem prometu za študente), način komunikacije, s katero skuša ŠOU (oz. ŠOS – Študentska organizacija Slovenije) izstisniti priznanje in upoštevanje vlade pa je neprimerna, primitivna, nazadnjaška in populistična...Ko bi se pobje vsaj malo zamislili in postavili realne zahteve, bi morda tudi kaj dosegli, tako kot so dosegli francoski študentje. In v čem je fora, da se študentarija samo pritožuje in zahteva, sama pa ne ponudi niti ideje, programa ali smernic, po katerih bi se situacija zanje obrnila na bolje...? Namreč kje so vsi tisti ekonomisti, pravniki, družboslovci in ostali nadobudni študentje, ki bi znali tudi pokazati, kaj s sistemom ni v redu in kako ga izboljšati...
Toda ne! Dajmo si raje stiskati par tisoč oranžnih (če slučajno niste opazili, je oranžna barva najnovejška razpoznavna barva nedavnih revolucij v vzhodni Evropi, ki pa so jo prevzeli tudi Frenčiji in pa zvesti ŠOS) majic z abotnim uporniškim sloganom, nekaj hipijevskih trakcev, pravtako v oranžni barvi, se zbrati na nekem trgu, povabiti še srednješolce in zaglumiti množični protestni shod za pravičnost!
Torej, povprečna starost „demonstranta“ (oz. „shodnika“, saj naj bi prave demonstracije šele sledile...) je bila 16,7 let...Več kot polovica 10.000 shodnikov je bila srednješolcev. Moderator je celo najavil, da bodo med 12 in 13 uro na info točkah podpisovali opravičila. In to ni bil hec. Na odru je med drugimi nastopal bend Duble Truble, ki je preigraval vse od Vlada Kreslina („od višine se zvrti“) in „Bandiere rosse”, pa do remiksa „ne boš ti meni ga ven pa not dajal“ in „ija-ija-ija-o!“...Med izvedbeniki, oz. organizatorji štrajka pa so bili tudi „agitatorji“...Ti so bili povečini čupaste preklje, ki so si oranžen trakec zavezale okoli čela in se z megafonom in „gas-trobljami“ mešale naokoli...Wanabe Che Geuare, ki so preprosto ponorele med „Bandiero rosso“ in si živo predstavljale dni revolucij, kot jih pomnijo naši dedje. Zakaj ne pozabijo socialističnih revolucij starega tipa in zgradijo prepoznavno socialno gibanje, ki ne temelji več na petokrakih zvezdah, komunistični ikonografiji, patetičnemu obujanju internacional in prepevanju starih bojnih pesmi? S tem namreč samo podpihujejo desne belogardistke iz Argentine in zajebane desničarje ter jim dajejo oblico razlogov, da jih ti označujejo za skrajno levičarske komunistične ostanke, titoistične totalitarce, socialistične dinozavre ipd.
Nedvomno so potrebne spremembe, toda te morajo biti argumentirane in predlagane, ne zgolj zahtevane s pomočjo študentskih voditeljev, ki z namenom nabiranja političnih točk na štrajk zvabijo rajo le s pomočjo šolskih opravičil, decijem vina ter preživetih revolucionarih sloganov.
In kaj je spet to z Joškom Jorasom. Spet je uprizoril incident na meji. Sicer je res, da so se ga hrvaški policisti sprva povsem po nepotrebnem lotili z neodmerjeno fizično silo, toda Joško je za kamero odigral pravo shakespearijansko dramo. Najprej ga je 7 hrvaških policistov odneslo na zaslišanje (kar je Joško zanikal, saj je dejal, da ni šlo za zaslišanje, ker ni nič povedal! Domovina je rešena! Joško navkljub zasliševanju ni izdal ničesar!), ko pa so ga izpustili, se je opotekel in spektakularno telebnil s čuturo naravnost ob neusmiljeni beton (ob kameri je neka ženska zgroženo pokomentirala: „Joj, spet je padel!“). Ko se je Joško po vnovičnem križevemu potu želel odpraviti domov, se je kaskadersko zabrisal v bližnji graben v upanju, da bo izgledalo kot bi ga zlobni hrvaški policist zlohotno porinil. In čeprav se je po nekaj metrskem kotaljenju po klancu Joško ustavil pred rečno strugo, si je še pomagal, da je teatralno čmoknil v rečico in potem igral človeka, ki se proti divjemu rečnemu toku bori za življenje (in tok rečice Dragonje ipak ni tako divji). Ko mu je pristopil hrvaški policist in za njim zagazil v reko, se je Joško pobral na noge (čeprav se je še pred sekundo nemočno utapljal) in odrinil hrvaškega policaja ter se namestil v borbeni položaj...Heh, deloval je kot jezni Mel Gibson, ki na koncu filma pretepen, prestreljen, obtolčen in komaj še živ vseeno vstane in se upira do birdkega konca. Prepričan sem, da Joško ne bi izvajal salto mortale, če v neposredni bližini ne bi stala kamera. In Joško je svojo junaško vlogo odigral, kot se za slovenski film spodobi...Neprepričljivo!
Kdaj se bomo otresli populističnih potez, vrednih samo vrstične omembe v „časniku“ Direkt in se oprijeli vsebinskega dialoga, ki bo potekal ne glede na politično razcepljenost na levo in desno? Je v Sloveniji kdaj možno pričakovati, da se bo država nemoteno razvijala in, da ob menjavi vlad ne bo vsakič zamenjan ves vodilni kader v gospodarstvu, javni upravi, medijih in prosveti? V Sloveniji bi bila potrebna popolna politična lustracija, a kaj, ko nimamo niti za eno kombinirano vlado primernih voditeljev in strokovnjakov, ki bi bili sposobni furati našo mini deželico na spodobnem nivoju.
Toda ne! Dajmo si raje stiskati par tisoč oranžnih (če slučajno niste opazili, je oranžna barva najnovejška razpoznavna barva nedavnih revolucij v vzhodni Evropi, ki pa so jo prevzeli tudi Frenčiji in pa zvesti ŠOS) majic z abotnim uporniškim sloganom, nekaj hipijevskih trakcev, pravtako v oranžni barvi, se zbrati na nekem trgu, povabiti še srednješolce in zaglumiti množični protestni shod za pravičnost!
Torej, povprečna starost „demonstranta“ (oz. „shodnika“, saj naj bi prave demonstracije šele sledile...) je bila 16,7 let...Več kot polovica 10.000 shodnikov je bila srednješolcev. Moderator je celo najavil, da bodo med 12 in 13 uro na info točkah podpisovali opravičila. In to ni bil hec. Na odru je med drugimi nastopal bend Duble Truble, ki je preigraval vse od Vlada Kreslina („od višine se zvrti“) in „Bandiere rosse”, pa do remiksa „ne boš ti meni ga ven pa not dajal“ in „ija-ija-ija-o!“...Med izvedbeniki, oz. organizatorji štrajka pa so bili tudi „agitatorji“...Ti so bili povečini čupaste preklje, ki so si oranžen trakec zavezale okoli čela in se z megafonom in „gas-trobljami“ mešale naokoli...Wanabe Che Geuare, ki so preprosto ponorele med „Bandiero rosso“ in si živo predstavljale dni revolucij, kot jih pomnijo naši dedje. Zakaj ne pozabijo socialističnih revolucij starega tipa in zgradijo prepoznavno socialno gibanje, ki ne temelji več na petokrakih zvezdah, komunistični ikonografiji, patetičnemu obujanju internacional in prepevanju starih bojnih pesmi? S tem namreč samo podpihujejo desne belogardistke iz Argentine in zajebane desničarje ter jim dajejo oblico razlogov, da jih ti označujejo za skrajno levičarske komunistične ostanke, titoistične totalitarce, socialistične dinozavre ipd.
Nedvomno so potrebne spremembe, toda te morajo biti argumentirane in predlagane, ne zgolj zahtevane s pomočjo študentskih voditeljev, ki z namenom nabiranja političnih točk na štrajk zvabijo rajo le s pomočjo šolskih opravičil, decijem vina ter preživetih revolucionarih sloganov.
In kaj je spet to z Joškom Jorasom. Spet je uprizoril incident na meji. Sicer je res, da so se ga hrvaški policisti sprva povsem po nepotrebnem lotili z neodmerjeno fizično silo, toda Joško je za kamero odigral pravo shakespearijansko dramo. Najprej ga je 7 hrvaških policistov odneslo na zaslišanje (kar je Joško zanikal, saj je dejal, da ni šlo za zaslišanje, ker ni nič povedal! Domovina je rešena! Joško navkljub zasliševanju ni izdal ničesar!), ko pa so ga izpustili, se je opotekel in spektakularno telebnil s čuturo naravnost ob neusmiljeni beton (ob kameri je neka ženska zgroženo pokomentirala: „Joj, spet je padel!“). Ko se je Joško po vnovičnem križevemu potu želel odpraviti domov, se je kaskadersko zabrisal v bližnji graben v upanju, da bo izgledalo kot bi ga zlobni hrvaški policist zlohotno porinil. In čeprav se je po nekaj metrskem kotaljenju po klancu Joško ustavil pred rečno strugo, si je še pomagal, da je teatralno čmoknil v rečico in potem igral človeka, ki se proti divjemu rečnemu toku bori za življenje (in tok rečice Dragonje ipak ni tako divji). Ko mu je pristopil hrvaški policist in za njim zagazil v reko, se je Joško pobral na noge (čeprav se je še pred sekundo nemočno utapljal) in odrinil hrvaškega policaja ter se namestil v borbeni položaj...Heh, deloval je kot jezni Mel Gibson, ki na koncu filma pretepen, prestreljen, obtolčen in komaj še živ vseeno vstane in se upira do birdkega konca. Prepričan sem, da Joško ne bi izvajal salto mortale, če v neposredni bližini ne bi stala kamera. In Joško je svojo junaško vlogo odigral, kot se za slovenski film spodobi...Neprepričljivo!
Kdaj se bomo otresli populističnih potez, vrednih samo vrstične omembe v „časniku“ Direkt in se oprijeli vsebinskega dialoga, ki bo potekal ne glede na politično razcepljenost na levo in desno? Je v Sloveniji kdaj možno pričakovati, da se bo država nemoteno razvijala in, da ob menjavi vlad ne bo vsakič zamenjan ves vodilni kader v gospodarstvu, javni upravi, medijih in prosveti? V Sloveniji bi bila potrebna popolna politična lustracija, a kaj, ko nimamo niti za eno kombinirano vlado primernih voditeljev in strokovnjakov, ki bi bili sposobni furati našo mini deželico na spodobnem nivoju.
Tuesday, April 18, 2006
Tedenski pušeljc IV.
Cenzura je zadnje čase širom sveta spet popularen pojem, pa naj si gre za sporne karikature preroka Mohameda, ki so razbesnele islamski svet, izid indonezijskega Playboya, zaradi katerega je konzervativno verska lokalna mladež v Jakarti vzrojila ali kitajsko filtriranje iskalnika Google...Mislim pa, da se nima zahod kaj buniti, saj tudi sam cenzurira, da je kar veselo...In včasih gre to že prav v bedaste skrajnosti...
Okej, priznam, nekatere medijske vsebine je nedvomno treba pravilno časovno in krajevno umestiti, da ne bi povzročale motenega psihičnega razvoja naših ubogih malčkov (ki so, baj d river, izpostavljeni mnogo hujšim trzljajem, kot je estetska golota playboyevih jumbo plakatov, ki so pred kratkim šokirali Ljubljančane)...Nekaterih cenzurnih postopkov pa enostavno ne razumem...Primer:
Ko, npr. nek gengsta madafaka zabenti, izgovorjeno kletvico cenzurirajo z „BEEP-om“...Okej...Stvar je opravljena...Mulc ne bo vedel, kaj je črni stric v zlatu rekel...Svet je rešen, če odmislimo sledeče vprašanje nadobudnega poganjka:
„Zakaj piska...?“
“Emmm..., to je..., eeem...., ker....je stric nekaj grdega rekel...., veš...!“
„Kaj pa?“,
„Emmmm...., ne vem...“
„A znaš ti tut kšno gldo besedo, stlic? Dej povej, dej povej!!“ (do kdaj mulce pustiš v temi?)
A opazil sem tudi, da med kletvico gengsta madafakaju “zablurajo” okolico ust…JA! Nekaj letni mulček bo z gengstajevih ust prebral „Ju madrfaking bič es madr fakr!“, si prevedel v slovenščino in si trajno zajebal življenje...In cenzurirajo tudi iztegnjen sredinec...Hm...Le kaj je stric pokazal...? In še en hec...Razgaljeno žensko zadnjo plat se cenzurira, ženske zadnje plati v miniminimalističnih tangicah pa ne!!! AAA? Vsa razlika je v mini trikotničku tangic, ki stoji v višini trtice, ki pa se jo sicer mirno razkazuje v sedaj modernem kroju ženskih hlač z ekstra nizkim pasom...
In sedaj nekaj povsem drugega: Car, nadčlovek, intelektualec, hohpolitikant, literat in v prostem času tudi zunanji minister Slovenije, Dr. Dimitrij Rupel, je podučil oglaševalsko agencijo na področju oglaševanja...V promocijskem videospotu za Slovenijo, ki bi se moral začeti vrteti po CNN-u čez dva dni (in cika že na prvomajske goste), je izsilil zamenjavo dosedajega logotipa (šopek raznobarvnih rožic, ki je vabil v Slovenijo preteklih 11 let) s slovensko fano, s tem, da bodo že jutri odločali o novem logotipu in, da še nimajo nobene ideje zanj...Bravo! Kako državotvorno...Gotovo nas bodo potencialni turisti razločili po naši prepoznavni in unikatni trobojnici...Retorično vprašanje se ponuja kar samo po sebi: „V kateri sodobni državi na svetu, se zunanji minister ukvarja s turistično celostno podobo svoje države?“.
Da pa ne bom samo kritiziral, kar sta mi zadnjič očitala tako vedno kritični ata (Hm..., le od kod mi potem ta navada...?) kot tudi sestra...Bil sem prijetno presenečen, ko sem v oddaji Hri-bar videl zajebantsko verzijo zgoraj omenjenega promocijskega videospota za Slovenijo...Bila je super...Ob glasbeni spremljavi komada „Moja dežela“ (vsaj mislim, da ima tak naslov) so bili med motivi: Zoran Jankovič kot sladoledar, Sašo Peče v rokavčkih med spustom po toboganu, Janša, Podobnik in Bajuk v savni, Rupel med naftnimi polji in poleg kozolca na Luni in Drnovšek v Afriki...Tudi off je bil zabavno slikovit...Zelo duhovito in še ažurno...Torej: Bravo in več podobnega na takem nivoju...
P.S. Če si skeč želite ogledati, odjadrajte v Hri-bar arhiv, kliknite video link poleg datuma 15.4.2006 in odskrečajte na 07:35, kjer se skeč začne...
Okej, priznam, nekatere medijske vsebine je nedvomno treba pravilno časovno in krajevno umestiti, da ne bi povzročale motenega psihičnega razvoja naših ubogih malčkov (ki so, baj d river, izpostavljeni mnogo hujšim trzljajem, kot je estetska golota playboyevih jumbo plakatov, ki so pred kratkim šokirali Ljubljančane)...Nekaterih cenzurnih postopkov pa enostavno ne razumem...Primer:
Ko, npr. nek gengsta madafaka zabenti, izgovorjeno kletvico cenzurirajo z „BEEP-om“...Okej...Stvar je opravljena...Mulc ne bo vedel, kaj je črni stric v zlatu rekel...Svet je rešen, če odmislimo sledeče vprašanje nadobudnega poganjka:
„Zakaj piska...?“
“Emmm..., to je..., eeem...., ker....je stric nekaj grdega rekel...., veš...!“
„Kaj pa?“,
„Emmmm...., ne vem...“
„A znaš ti tut kšno gldo besedo, stlic? Dej povej, dej povej!!“ (do kdaj mulce pustiš v temi?)
A opazil sem tudi, da med kletvico gengsta madafakaju “zablurajo” okolico ust…JA! Nekaj letni mulček bo z gengstajevih ust prebral „Ju madrfaking bič es madr fakr!“, si prevedel v slovenščino in si trajno zajebal življenje...In cenzurirajo tudi iztegnjen sredinec...Hm...Le kaj je stric pokazal...? In še en hec...Razgaljeno žensko zadnjo plat se cenzurira, ženske zadnje plati v miniminimalističnih tangicah pa ne!!! AAA? Vsa razlika je v mini trikotničku tangic, ki stoji v višini trtice, ki pa se jo sicer mirno razkazuje v sedaj modernem kroju ženskih hlač z ekstra nizkim pasom...
In sedaj nekaj povsem drugega: Car, nadčlovek, intelektualec, hohpolitikant, literat in v prostem času tudi zunanji minister Slovenije, Dr. Dimitrij Rupel, je podučil oglaševalsko agencijo na področju oglaševanja...V promocijskem videospotu za Slovenijo, ki bi se moral začeti vrteti po CNN-u čez dva dni (in cika že na prvomajske goste), je izsilil zamenjavo dosedajega logotipa (šopek raznobarvnih rožic, ki je vabil v Slovenijo preteklih 11 let) s slovensko fano, s tem, da bodo že jutri odločali o novem logotipu in, da še nimajo nobene ideje zanj...Bravo! Kako državotvorno...Gotovo nas bodo potencialni turisti razločili po naši prepoznavni in unikatni trobojnici...Retorično vprašanje se ponuja kar samo po sebi: „V kateri sodobni državi na svetu, se zunanji minister ukvarja s turistično celostno podobo svoje države?“.
Da pa ne bom samo kritiziral, kar sta mi zadnjič očitala tako vedno kritični ata (Hm..., le od kod mi potem ta navada...?) kot tudi sestra...Bil sem prijetno presenečen, ko sem v oddaji Hri-bar videl zajebantsko verzijo zgoraj omenjenega promocijskega videospota za Slovenijo...Bila je super...Ob glasbeni spremljavi komada „Moja dežela“ (vsaj mislim, da ima tak naslov) so bili med motivi: Zoran Jankovič kot sladoledar, Sašo Peče v rokavčkih med spustom po toboganu, Janša, Podobnik in Bajuk v savni, Rupel med naftnimi polji in poleg kozolca na Luni in Drnovšek v Afriki...Tudi off je bil zabavno slikovit...Zelo duhovito in še ažurno...Torej: Bravo in več podobnega na takem nivoju...
P.S. Če si skeč želite ogledati, odjadrajte v Hri-bar arhiv, kliknite video link poleg datuma 15.4.2006 in odskrečajte na 07:35, kjer se skeč začne...
Wednesday, April 12, 2006
Danilova MAGija
Ko je časopisna hiša Delo kupila desničarsko revijo Mag in, ko je ex odgovorni urednik Maga Danilo Slivnik postal predsednik uprave Dela, je dejal, da do večjih vsebinskih sprememb v časopisu Delo ne bo prišlo.
Danes pa sem navsezgodaj resno popizdil, ko sem v Dnevniku prebral, da bo odgovorna urednica Delove Sobotne priloge od maja naprej neka novinarka “časopisa” Direkt, Irena Štaudohar!
Zaenkrat je urednik Sobotne priloge Ervin Hladnik Milharčič, dolgoletni novinar z obilico izkušenj, nekdanji dopisnik Dela iz Amerike in Izraela. Po prevzemu urednikovanja bo romal v zunanjepolitično redakcijo (pa ne kot redaktor), na njegovo mesto pa bodo posadili “novinarko” Direkta...To se mi zdi tak kretenizem, kot bi “novinarja” otroške revije Ciciban imenovali za urednika revije Time. Vsekakor idiotska kadrovska poteza, vredna trenutne, absolutne oblasti željne vlade. Ne bi rekel, ko bi jo zaposlili v upravi, če bi slučajno imela dobre menagerske sposobnosti, ali ji dodelil rumeno novičarsko kolumno...NE! Ona je naš človek! Dajmo ji vplivno in odgovorno mesto, čeprav mu ni dorasla...Tako vsaj ne bo politično spornih tekstov v Sobotni prilogi..., dajmo jo raje prilagoditi “povprečnemu” bralcu, ki se bo lahko nadejal najnovejših abotnih tračev iz bližnje poznane okolice in ga nehajmo obremenjevati z zunanjepolitičnimi temami...Nedvomno povprečno slovensko bralstvo bolj zanima velikost nedrčkov Špelc iz Atomik Harmonik, kot pa iranska jedrska kriza...Money talks!
Odgovorni urednik Dela Peter Jančič naj bi si sicer želel na mestu urednika Sobotne videti Bernarda Nežmaha, edinega desnega novinarja, oz. kolumnista revije Mladina, ki si z njim kupuje politično “objektivnost”...In glede na izkušnje in novinarski staž, bi bil ta, ne glede na meni ne všečno politično opcijo, bolj primeren, kot pa nezanana novinarka rumenega tiska. Toda jekleni Danilo je rekel: “Nein!”...Sobotna priloga niti ne bo več samostojna redakcija…Tako je…!!! Unificirajmo in centralizirajmo…Stopimo raje korak nazaj...Torej nekam, od koder smo pred 15 leti bežali…
Škoda, ker nisem prave politične opcije, saj bi lahko, če bi lezel v rit ablasti, mogoče zdaj za mastne cerkvene pare risal freske v kardinalskih prostorih našega predragega Rodeta v Rimu, čeprav o risanju fresk nimam pojma, kaj šele izkušenj…Znam pa narisati kakšno karikaturo…Saj je blizu, neeee…?
P.S. Jebeš tako “pluralizacijo” medijev, kot si jo je zamislila naša vladna gnada z nastavljanjem svojih nesposobnih, a z vsem srcem predanih pažev……
Danes pa sem navsezgodaj resno popizdil, ko sem v Dnevniku prebral, da bo odgovorna urednica Delove Sobotne priloge od maja naprej neka novinarka “časopisa” Direkt, Irena Štaudohar!
Zaenkrat je urednik Sobotne priloge Ervin Hladnik Milharčič, dolgoletni novinar z obilico izkušenj, nekdanji dopisnik Dela iz Amerike in Izraela. Po prevzemu urednikovanja bo romal v zunanjepolitično redakcijo (pa ne kot redaktor), na njegovo mesto pa bodo posadili “novinarko” Direkta...To se mi zdi tak kretenizem, kot bi “novinarja” otroške revije Ciciban imenovali za urednika revije Time. Vsekakor idiotska kadrovska poteza, vredna trenutne, absolutne oblasti željne vlade. Ne bi rekel, ko bi jo zaposlili v upravi, če bi slučajno imela dobre menagerske sposobnosti, ali ji dodelil rumeno novičarsko kolumno...NE! Ona je naš človek! Dajmo ji vplivno in odgovorno mesto, čeprav mu ni dorasla...Tako vsaj ne bo politično spornih tekstov v Sobotni prilogi..., dajmo jo raje prilagoditi “povprečnemu” bralcu, ki se bo lahko nadejal najnovejših abotnih tračev iz bližnje poznane okolice in ga nehajmo obremenjevati z zunanjepolitičnimi temami...Nedvomno povprečno slovensko bralstvo bolj zanima velikost nedrčkov Špelc iz Atomik Harmonik, kot pa iranska jedrska kriza...Money talks!
Odgovorni urednik Dela Peter Jančič naj bi si sicer želel na mestu urednika Sobotne videti Bernarda Nežmaha, edinega desnega novinarja, oz. kolumnista revije Mladina, ki si z njim kupuje politično “objektivnost”...In glede na izkušnje in novinarski staž, bi bil ta, ne glede na meni ne všečno politično opcijo, bolj primeren, kot pa nezanana novinarka rumenega tiska. Toda jekleni Danilo je rekel: “Nein!”...Sobotna priloga niti ne bo več samostojna redakcija…Tako je…!!! Unificirajmo in centralizirajmo…Stopimo raje korak nazaj...Torej nekam, od koder smo pred 15 leti bežali…
Škoda, ker nisem prave politične opcije, saj bi lahko, če bi lezel v rit ablasti, mogoče zdaj za mastne cerkvene pare risal freske v kardinalskih prostorih našega predragega Rodeta v Rimu, čeprav o risanju fresk nimam pojma, kaj šele izkušenj…Znam pa narisati kakšno karikaturo…Saj je blizu, neeee…?
P.S. Jebeš tako “pluralizacijo” medijev, kot si jo je zamislila naša vladna gnada z nastavljanjem svojih nesposobnih, a z vsem srcem predanih pažev……
Monday, April 10, 2006
Basen o sončnih očalih
Leta 1998 sem si kupil sončna očala znamke Bolle, model Orvet. To so zelo ozka črna očala, ki edina pašejo na moj ozek jajčast fris (če odštejem očala iz optike Ciciban). Po enem tednu pridne uporabe sem odrinil v Maribor na Lent, kjer sem sodeloval v neki predstavi med poletnim festivalom...Med pripravami za povratek v Ljubljano sem ugotovil, da sem očala izgubil...Čudno...Prav spomnim se, da sem očala pustil na sovoznikovem sedežu mojega legendarnega Juga po imenu »Maca«...(avto je bil na trenutke tudi odklenjen, saj sem se gibal v njegovi neposredni bližini). Zaključil sem, da mi jih je očitno nekdo pljunil...Tako sem si v isti štacuni kupil nov par istega modela očal nekaj dni kasneje. Druga očala imam še danes (v uporabi so bila 7 let in dobro so služila), ker pa jih je že močno načel zob časa, sem se odločil, da si kupim nova.
Po kar nekaj preiskušenih modelih, ki so mi bili vsi po vrsti izdatno preširoki in sem v njih deloval kot sova brez okusa za modne dodatke, sem si spet kupil Bolletov model očal Orvet, le da je bil ta seveda nekoliko prenovljen, oblika pa je ostala ista. In ta očala sem spet imel komaj slab mesec, saj sem jih pred tremi tedni spet izgubil, toda ni mi bilo jasno, kje bi se to lahko zgodilo. Do potankosti sem analiziral, kje vse sem bil tisti dan, ko sem jih izgubil...Bil sem na treh različnih krajih in nikjer očala niso bila najdena. Edina možnost, ko bi lahko še izgubil očala je bila, da so mi padla iz žepa medtem, ko sva z drago iskala nek blok v Dravljah (kar pa se mi ni zdelo posebaj verjetno). Premetal pa sem tudi celo stanovanje..., večkrat..., a očal nikjer...
Klinc! Očitno gre za vzorec, da vsaka druga očala izgubim! Nebodigalen, spet v štacuno...(prva para očal sem kupil v trgovini na Trubarjevi, ki je že dolgo ni več, tretja pa v Hervisu...Tudi četrta sem nameraval kupiti v Hervisu...) Tu pa se je začel pekel!
»'Dan...Jest bi Bolle špegle, model Orvet, črne, prosim...«
»Emmm..., mamo samo srebrna pa strupen zelena Orvet očala...«
»Odbij! Hočem črne...Kaj pa, če ima kakšna druga izpostava Hervisa še črno različico?«
»Boste pa morali poklicati...«
»Ne bom! Kaj pa, če bi vi poklicali in vprašali...«
»Ne smem...«
»Prosim?«
»Včasih smo lahko poklicali v drugo trgovino in, če so blago tam imeli, so nam ga tudi poslali...Zdaj pa tega ne smemo početi več...« (nisem se spuščal v debato o debilnosti novega pravila s prodajalko...)
Pa kličem po izpostavah in nikjer niso imeli prekletih Bolle Orvet črnih špeglov. Obupam! Pokličem zastopnika za uvoz Bolle očal.
»'Dan! Jest bi Bolle Orvet črne!«
»Mi se ukvarjamo samo z grosistično prodajo...Najbolje, da pokličete kakšnega od prodajalcev in pri njih naročite očala...Ponavadi ne traja dolgo, da jih dobavijo..., par dni...«
»Grrrrrrrrrrmnjaarrrrghhhhhvala!«
Pa pokličem spet Hervis in jim naročim očala, za katera pa mi povedo, da zna to trajati vsaj kakšen teden. Po tednu izgubil potrpljenje...Zavijem v Thomas Sport v BTC-ju...Spet isto...(Bolle, Orvet, črni, takoj!!!), odgovor pa:
»Zavijte v Thomas Sport na Čopovi, tam prodajajo tudi očala...«. Prav, prekleto, pa na Čopovo, porkamadonafikslaudon...
V petek vstopim v štacuno na Čopovi, kjer, ker seveda Bolle Orvet črnih niso imeli, uslužen prodajalec nemudoma pokliče dostavljalca, ki mu pove, da bodo očala dostavili do ponedeljka. Krasno! Pridem!
In danes, 3 tedne po tem, ko sem izgubil očala, si v Thomas Sportu kupim nove! Bolle Orvet črne! Hura! Končno! Ves vesel se pripeljem domov, parkiram avto v garaži in nagonsko prestopim neko črno senco na tleh, za katero se mi je na hitro zazdelo, da bi utegnila biti poginula podgana. Ob ponovnem pogledu na čudno črno senco na tleh garaže pa se mi takoj utrne...O, izgubljena očala...In res! Prekletih očal sploh nisem izgubil! Tri tedne sva vsak dan z drago hodila čeznje, da sva lahko vstopila v avto...Bili so točno tam, kjer vsakič noga pred vstopom v avto zapusti garažna tla in tam, kamor noga vedno stopi, ko se avto parkira in iz njega izstopi...Vsak dan sva očala prestopila vsaj 2x...Torej sva vsaj 40x stopila čeznje in jih nikoli opazila...In hec..., nikoli nisva stopila nanje ali jih naključno brcnila...Še vedno so kot nove (kar v resnici tudi so...).
In zakaj basen? Ker sem očitno slep kot netopir brez sonarja!
P.S. Imam pa kvalitetne špegle za vsaj naslednjih 15 let, če jih ne bom »izgubil«...
Po kar nekaj preiskušenih modelih, ki so mi bili vsi po vrsti izdatno preširoki in sem v njih deloval kot sova brez okusa za modne dodatke, sem si spet kupil Bolletov model očal Orvet, le da je bil ta seveda nekoliko prenovljen, oblika pa je ostala ista. In ta očala sem spet imel komaj slab mesec, saj sem jih pred tremi tedni spet izgubil, toda ni mi bilo jasno, kje bi se to lahko zgodilo. Do potankosti sem analiziral, kje vse sem bil tisti dan, ko sem jih izgubil...Bil sem na treh različnih krajih in nikjer očala niso bila najdena. Edina možnost, ko bi lahko še izgubil očala je bila, da so mi padla iz žepa medtem, ko sva z drago iskala nek blok v Dravljah (kar pa se mi ni zdelo posebaj verjetno). Premetal pa sem tudi celo stanovanje..., večkrat..., a očal nikjer...
Klinc! Očitno gre za vzorec, da vsaka druga očala izgubim! Nebodigalen, spet v štacuno...(prva para očal sem kupil v trgovini na Trubarjevi, ki je že dolgo ni več, tretja pa v Hervisu...Tudi četrta sem nameraval kupiti v Hervisu...) Tu pa se je začel pekel!
»'Dan...Jest bi Bolle špegle, model Orvet, črne, prosim...«
»Emmm..., mamo samo srebrna pa strupen zelena Orvet očala...«
»Odbij! Hočem črne...Kaj pa, če ima kakšna druga izpostava Hervisa še črno različico?«
»Boste pa morali poklicati...«
»Ne bom! Kaj pa, če bi vi poklicali in vprašali...«
»Ne smem...«
»Prosim?«
»Včasih smo lahko poklicali v drugo trgovino in, če so blago tam imeli, so nam ga tudi poslali...Zdaj pa tega ne smemo početi več...« (nisem se spuščal v debato o debilnosti novega pravila s prodajalko...)
Pa kličem po izpostavah in nikjer niso imeli prekletih Bolle Orvet črnih špeglov. Obupam! Pokličem zastopnika za uvoz Bolle očal.
»'Dan! Jest bi Bolle Orvet črne!«
»Mi se ukvarjamo samo z grosistično prodajo...Najbolje, da pokličete kakšnega od prodajalcev in pri njih naročite očala...Ponavadi ne traja dolgo, da jih dobavijo..., par dni...«
»Grrrrrrrrrrmnjaarrrrghhhhhvala!«
Pa pokličem spet Hervis in jim naročim očala, za katera pa mi povedo, da zna to trajati vsaj kakšen teden. Po tednu izgubil potrpljenje...Zavijem v Thomas Sport v BTC-ju...Spet isto...(Bolle, Orvet, črni, takoj!!!), odgovor pa:
»Zavijte v Thomas Sport na Čopovi, tam prodajajo tudi očala...«. Prav, prekleto, pa na Čopovo, porkamadonafikslaudon...
V petek vstopim v štacuno na Čopovi, kjer, ker seveda Bolle Orvet črnih niso imeli, uslužen prodajalec nemudoma pokliče dostavljalca, ki mu pove, da bodo očala dostavili do ponedeljka. Krasno! Pridem!
In danes, 3 tedne po tem, ko sem izgubil očala, si v Thomas Sportu kupim nove! Bolle Orvet črne! Hura! Končno! Ves vesel se pripeljem domov, parkiram avto v garaži in nagonsko prestopim neko črno senco na tleh, za katero se mi je na hitro zazdelo, da bi utegnila biti poginula podgana. Ob ponovnem pogledu na čudno črno senco na tleh garaže pa se mi takoj utrne...O, izgubljena očala...In res! Prekletih očal sploh nisem izgubil! Tri tedne sva vsak dan z drago hodila čeznje, da sva lahko vstopila v avto...Bili so točno tam, kjer vsakič noga pred vstopom v avto zapusti garažna tla in tam, kamor noga vedno stopi, ko se avto parkira in iz njega izstopi...Vsak dan sva očala prestopila vsaj 2x...Torej sva vsaj 40x stopila čeznje in jih nikoli opazila...In hec..., nikoli nisva stopila nanje ali jih naključno brcnila...Še vedno so kot nove (kar v resnici tudi so...).
In zakaj basen? Ker sem očitno slep kot netopir brez sonarja!
P.S. Imam pa kvalitetne špegle za vsaj naslednjih 15 let, če jih ne bom »izgubil«...
Saturday, April 08, 2006
Surf's up!
Danes imam mačkasto soboto in moja draga delovno ždi za računalnikom. Primen čas za ogled kakšnega filma. Zadnjič sem na TV-ju ujel zadnje 3 minute prispevka o dokumentarnem filmu Riding giants, ga sunil s svetovnega medmrežja in si ga v današnjem zgodnjem popoldnevu ogledal. Film govori o zgodovini surfanja...(mislim, da se to prevede kot deskanje na vodi, oz. na valovih...)
Dobro zrežiran dokumentarec, ki ne streže zgolj z enciklopedičnim podatkovjem in intervjuji, temveč vsebuje bogat nabor tako starih kot novih posnetkov, ki skupaj zaobjamejo praktično vso omembe vredno zgodovino surfanja. Prvi havajski domorodec naj bi se z desko fijakal na valovih že pred 1000 leti, surfarje pa je med obiskom Havajev opazil tudi slavni britanski raziskovalski morski volk James Cook. Sicer pa se je moderno surfanje začelo v drugi polovici '40 let dvajsetega stoletja. Prvi moderni surferji so bili seveda zdolgočaseni ameriški najstniki ob kalifornijski obali, ki pa so se kmalu premaknili do Havajev, ki veljajo za surfersko Meko. To je bila mularija, ki se je ves čas valjala po plažah in delala nič, razen surfala in se zajebavala (v dokumentarcu je tudi nekaj posnetkov, ki bi lahko bili predpotopni predniki Jackass-ovih kretenskih izpadov – v enem od takih posnetkov se skupinica surferjev v nacističnih uniformah odpravi po kanalizacijski cevi navzgor, potem pa se z vozički pritegne nizbrdo in se razbije v bližnjem grmičevju)...Klicali so jih tudi »beach bums« (prev. »plažni klošarji«). Bili so »kerouaški« zametki hipijev...O svojih izkušnjah govori kar nekaj surfaških zvezd, tako starih, kot aktualnih. Hm..., prav hecno je, kako so se nekateri po ameriško razširili. Iz postavnega abronzato blond surfer dečka je z leti nastal debel prasec, za katerega kar težko verjameš, da ga je kdaj kakšna plutajoča dilca dejansko držala nad vodo ter, da je bil v svojih surferskih letih plejbojski surferski trendsetter.
Film izpostavi Havaje in pa Kalifornijo kot najboljša surferska kraja. Na klasičen način, z ročnim poganjanjem proti prihajajočem valu, se surfa na do cca. 10 metrskih valovih, saj so večji valovi tudi hitrejši, te pa so šele v '90 letih prejšnjega stoletja pričeli loviti z vodnimi skuterji, ker jih s pedaliranjem ni možno zajahati. Ti veliki in hitri valovi so visoki tudi do 20 metrov. Film postreže s prav spektakularnimi padci, ki so seveda sestavni del surfanja. AU! Voda je mehka! Vraga! Ko surfer pade z dile na val, se po njem parkrat še prav lepo odbije kot po betonu in se kotali kot po hribu, potem pa ga še masa vode dodobra potolče in scentrifugira...Pri valovih, ki jih lovijo s skuterji je celo tako, da je ta potreben tudi za reševanje surferja, ko ta pade, saj te 20 metrski val kar nekaj časa meša in premetava in, ko surfer končno pomoli glavo iz bele pene, nima prav veliko časa pred naslednjim 20 metrskim valom...Koliko zaporednih 20 metrskih valov po čutari lahko človek preživi, pa niso omenili...In zgodi se tudi, da je skuter prepočasen in naslednji val odnese tako surferja, kot tudi reševalca in njegovo prevozno sredstvo. Na severni kalifornijski obali (le streljaj od San Francisca) je tudi znano surfišče, kjer se podijo valovi po imenu »Maverics« (mislim, da je to vrsta konja...). Do primerne točke za ježo teh valov, je potrebnih 45 minut pedaliranja po mrzli vodi, posejani s špičastimi čermi in obiskani z morskimi psički. In da, smrtne žrtve med surferji, za razliko od ping pong igralcev, so!
Skratka...Ogled »Riding Giants« toplo priporočam...Dokumentarec je zanimiv tudi za ljudi, ki nimajo pojma o surfanju (tako, kot ga pred ogledom filma tudi jaz nisem imel...). Zdaj pa je na vrsti sobotni večerni film – The Pink Panther, s Petrom Sellersom v glavni vlogi – ogled letošnjega rimejka The Pink Panther, s Stevom Martinom v glavni vlogi pa odsvetujem...
Dobro zrežiran dokumentarec, ki ne streže zgolj z enciklopedičnim podatkovjem in intervjuji, temveč vsebuje bogat nabor tako starih kot novih posnetkov, ki skupaj zaobjamejo praktično vso omembe vredno zgodovino surfanja. Prvi havajski domorodec naj bi se z desko fijakal na valovih že pred 1000 leti, surfarje pa je med obiskom Havajev opazil tudi slavni britanski raziskovalski morski volk James Cook. Sicer pa se je moderno surfanje začelo v drugi polovici '40 let dvajsetega stoletja. Prvi moderni surferji so bili seveda zdolgočaseni ameriški najstniki ob kalifornijski obali, ki pa so se kmalu premaknili do Havajev, ki veljajo za surfersko Meko. To je bila mularija, ki se je ves čas valjala po plažah in delala nič, razen surfala in se zajebavala (v dokumentarcu je tudi nekaj posnetkov, ki bi lahko bili predpotopni predniki Jackass-ovih kretenskih izpadov – v enem od takih posnetkov se skupinica surferjev v nacističnih uniformah odpravi po kanalizacijski cevi navzgor, potem pa se z vozički pritegne nizbrdo in se razbije v bližnjem grmičevju)...Klicali so jih tudi »beach bums« (prev. »plažni klošarji«). Bili so »kerouaški« zametki hipijev...O svojih izkušnjah govori kar nekaj surfaških zvezd, tako starih, kot aktualnih. Hm..., prav hecno je, kako so se nekateri po ameriško razširili. Iz postavnega abronzato blond surfer dečka je z leti nastal debel prasec, za katerega kar težko verjameš, da ga je kdaj kakšna plutajoča dilca dejansko držala nad vodo ter, da je bil v svojih surferskih letih plejbojski surferski trendsetter.
Film izpostavi Havaje in pa Kalifornijo kot najboljša surferska kraja. Na klasičen način, z ročnim poganjanjem proti prihajajočem valu, se surfa na do cca. 10 metrskih valovih, saj so večji valovi tudi hitrejši, te pa so šele v '90 letih prejšnjega stoletja pričeli loviti z vodnimi skuterji, ker jih s pedaliranjem ni možno zajahati. Ti veliki in hitri valovi so visoki tudi do 20 metrov. Film postreže s prav spektakularnimi padci, ki so seveda sestavni del surfanja. AU! Voda je mehka! Vraga! Ko surfer pade z dile na val, se po njem parkrat še prav lepo odbije kot po betonu in se kotali kot po hribu, potem pa ga še masa vode dodobra potolče in scentrifugira...Pri valovih, ki jih lovijo s skuterji je celo tako, da je ta potreben tudi za reševanje surferja, ko ta pade, saj te 20 metrski val kar nekaj časa meša in premetava in, ko surfer končno pomoli glavo iz bele pene, nima prav veliko časa pred naslednjim 20 metrskim valom...Koliko zaporednih 20 metrskih valov po čutari lahko človek preživi, pa niso omenili...In zgodi se tudi, da je skuter prepočasen in naslednji val odnese tako surferja, kot tudi reševalca in njegovo prevozno sredstvo. Na severni kalifornijski obali (le streljaj od San Francisca) je tudi znano surfišče, kjer se podijo valovi po imenu »Maverics« (mislim, da je to vrsta konja...). Do primerne točke za ježo teh valov, je potrebnih 45 minut pedaliranja po mrzli vodi, posejani s špičastimi čermi in obiskani z morskimi psički. In da, smrtne žrtve med surferji, za razliko od ping pong igralcev, so!
Skratka...Ogled »Riding Giants« toplo priporočam...Dokumentarec je zanimiv tudi za ljudi, ki nimajo pojma o surfanju (tako, kot ga pred ogledom filma tudi jaz nisem imel...). Zdaj pa je na vrsti sobotni večerni film – The Pink Panther, s Petrom Sellersom v glavni vlogi – ogled letošnjega rimejka The Pink Panther, s Stevom Martinom v glavni vlogi pa odsvetujem...
Sunday, April 02, 2006
Zverinica in prijatelji
Včeraj sem imel zelo aktiven dan, ki pa sem ga zvečer nameraval okronati s kakšnim ogledom filma ali pametno oddajo po TV...Nisem imel te sreče...Opazil sem sicer, da je na sporedu nova koprodukcijska serija Balkan inc. in ji dal priložnost, da se izkaže in potrdi sloves „dobre kriminalne serije“...No..., Balkan inc. je en navaden poden...Predvsem pa se mi je zdelo zanimivo to, da se pod nogami slovenskih igralcev, za razliko od ostalih igralcev južnih narodov, spet sliši škripanje odrskih desk. Slovenski igralci v seriji so leseni, zategnjeni in zelo neživljenjski, kot se za slovenski film in TV spodobi. Ker sem se Balkan inc.-a naveličal po 6 minutah, sem začel šaltati in pristal na Hri-bar-ju. Okej...Pa mu dajmo še eno priložnost....Ne...Nič boljši ni od zadnjič...
Je pa bila gostja pri Sašotu včeraj Manca Zver...Misica Havajn Tropik, hči ministra za šolstvo in voditeljica pogovorne oddaje na TV Paprika. Tam sta s prvakom Slovenske nacionalne stranke, Zmagom Jelinčičem, kovala ideje o žigosanju in skupinskem (šeriatskem) pretepanju pedofilov, kar je dvignilo nemalo prahu (Sašo jo je podražil, kako je s to pedofilijo in ali se ji zdi 12 let dovolj za izgubo nedolžnosti...Ker mora najbrž Manca zadnje čase veliko odgovarjati in opravičevati svoje izjave s TV Paprike, je dejala, da je to pač odločitev posameznika. Sašo je nadaljeval: „Torej, če se 12 letnica strinja, lahko občuje s starejšim človekom?“, Manca pa: „Da!“. Konsistentno, ni kaj....Z Michaelom Jacksonom bi se odlično razumela...). Včeraj je Zverinica razodela, da oddaje ne bo imela več. No, vendarle so doumeli, da ni vsak za TV voditelja in, da je treba voditelje, ki razpihujejo nasilje, odrezati od etra. Toda ne! Zverinica bo dobila novo oddajo in to na nacionalni TV. Seveda! Treba jo je nagraditi za govorjenje bedarij! Pa še lepo se bo vklopila v kontekst pluralizacije medijev in preoblikovanja javne RTV…Povedala je, da bo dobila oddajo o modi…Za trenutek me je zaskrbelo, da bi utegnila spet dobit kakšno pogovorno oddajo…Me prav zanima, ali bi tudi voditelje, ki nimajo vladnih vez, tako nagrajevali…Jebeni slovenski nepotizem! Zato pa gre vse v maloro!
Priznam pa, da mi je rubrika “Sošolci iz 5 a.“ v oddaji Hri-bar zelo všeč! Ja, res je, nekatera vprašanja so kar zoprna in blamaže si ni težko narediti...Nekateri pa se celo še prav trudijo, da bi izpadli kot totalni moroni. Včeraj je bil v paci veslač in dobitnik olimpijskih medalj, Luka Špik. JOJ! Vprašanje: „Kako si sledijo barve slovenske zastave od zgoraj navzdol?“ Tip ni vedel....Takoj je pokomentiral svoje (ne)znanje z: „Joj, to bo pa nacionalna pizdarija...“. In prav ima! To JE pizdarija...Človek je že neštetokrat stal na zmagovalnih stopničkah in ob poslušanju slovenske himne gledal dvigovanje slovenske zastave...A si barv ni zapomnil...Pa ne rečem, ko bi slovenska zastava imela 16 barv...Ima le 3! Potem je Špik po parih sekundah, ko še vedno ni vedel barvne kombinacije, začel stikati po lastni denarnici v obupanem poskusus, da bi našel kakšen dokument s slovensko zastavo...Zaman...No in prav Špik me je spomnil še na nekaj cvetk iz „Sošolcev iz 5 a.“. Pred kratkim je na vprašanja odgovarjal prvak relativno nove slovenske stranke „Aktivna Slovenija“ (kratko AS). Stranka je podpirala vstop Slovenije v Evropsko unijo, njen voditelj Franci Kek pa je prikotalil, da ima evropska zastava 25 zvezdic!!! Bravo! Čestitam! Evropska zastava je zadnjih nekaj let omniprezentna...Le kako je Kek naštel 25 zvezdic? Aja...In potem vprašanje Keku: „Kako izgleda jazbec?“. Najprej sploh ni imel pojma, da je to gozdni sesalec, ko pa je nekako le prišel do tega zaključka, je ugibal, da je ta rjave barve (da se bolje skrije v podrast?)...Kot da prekletega jazbeca ni videl vsaj v kakšni risanki! Špik pa je rekel, da je hermelin miš...Madona, kot bi ju človek spraševal afriško podsaharsko mikrofavno in ne domačih gozdnih živali, ki jih znajo opisati mulčki v mali šoli, kaj šele v 5 razredu....
Je pa bila gostja pri Sašotu včeraj Manca Zver...Misica Havajn Tropik, hči ministra za šolstvo in voditeljica pogovorne oddaje na TV Paprika. Tam sta s prvakom Slovenske nacionalne stranke, Zmagom Jelinčičem, kovala ideje o žigosanju in skupinskem (šeriatskem) pretepanju pedofilov, kar je dvignilo nemalo prahu (Sašo jo je podražil, kako je s to pedofilijo in ali se ji zdi 12 let dovolj za izgubo nedolžnosti...Ker mora najbrž Manca zadnje čase veliko odgovarjati in opravičevati svoje izjave s TV Paprike, je dejala, da je to pač odločitev posameznika. Sašo je nadaljeval: „Torej, če se 12 letnica strinja, lahko občuje s starejšim človekom?“, Manca pa: „Da!“. Konsistentno, ni kaj....Z Michaelom Jacksonom bi se odlično razumela...). Včeraj je Zverinica razodela, da oddaje ne bo imela več. No, vendarle so doumeli, da ni vsak za TV voditelja in, da je treba voditelje, ki razpihujejo nasilje, odrezati od etra. Toda ne! Zverinica bo dobila novo oddajo in to na nacionalni TV. Seveda! Treba jo je nagraditi za govorjenje bedarij! Pa še lepo se bo vklopila v kontekst pluralizacije medijev in preoblikovanja javne RTV…Povedala je, da bo dobila oddajo o modi…Za trenutek me je zaskrbelo, da bi utegnila spet dobit kakšno pogovorno oddajo…Me prav zanima, ali bi tudi voditelje, ki nimajo vladnih vez, tako nagrajevali…Jebeni slovenski nepotizem! Zato pa gre vse v maloro!
Priznam pa, da mi je rubrika “Sošolci iz 5 a.“ v oddaji Hri-bar zelo všeč! Ja, res je, nekatera vprašanja so kar zoprna in blamaže si ni težko narediti...Nekateri pa se celo še prav trudijo, da bi izpadli kot totalni moroni. Včeraj je bil v paci veslač in dobitnik olimpijskih medalj, Luka Špik. JOJ! Vprašanje: „Kako si sledijo barve slovenske zastave od zgoraj navzdol?“ Tip ni vedel....Takoj je pokomentiral svoje (ne)znanje z: „Joj, to bo pa nacionalna pizdarija...“. In prav ima! To JE pizdarija...Človek je že neštetokrat stal na zmagovalnih stopničkah in ob poslušanju slovenske himne gledal dvigovanje slovenske zastave...A si barv ni zapomnil...Pa ne rečem, ko bi slovenska zastava imela 16 barv...Ima le 3! Potem je Špik po parih sekundah, ko še vedno ni vedel barvne kombinacije, začel stikati po lastni denarnici v obupanem poskusus, da bi našel kakšen dokument s slovensko zastavo...Zaman...No in prav Špik me je spomnil še na nekaj cvetk iz „Sošolcev iz 5 a.“. Pred kratkim je na vprašanja odgovarjal prvak relativno nove slovenske stranke „Aktivna Slovenija“ (kratko AS). Stranka je podpirala vstop Slovenije v Evropsko unijo, njen voditelj Franci Kek pa je prikotalil, da ima evropska zastava 25 zvezdic!!! Bravo! Čestitam! Evropska zastava je zadnjih nekaj let omniprezentna...Le kako je Kek naštel 25 zvezdic? Aja...In potem vprašanje Keku: „Kako izgleda jazbec?“. Najprej sploh ni imel pojma, da je to gozdni sesalec, ko pa je nekako le prišel do tega zaključka, je ugibal, da je ta rjave barve (da se bolje skrije v podrast?)...Kot da prekletega jazbeca ni videl vsaj v kakšni risanki! Špik pa je rekel, da je hermelin miš...Madona, kot bi ju človek spraševal afriško podsaharsko mikrofavno in ne domačih gozdnih živali, ki jih znajo opisati mulčki v mali šoli, kaj šele v 5 razredu....
Subscribe to:
Posts (Atom)
