Smučajmo vsi…, Bojan in mi…

V soboto sem se vrnil iz Marilleve, smučarskega središča, ki stoji na drugi strani hriba od Madonne di Campiglio. V zadnjih treh letih sem obiskal tri “mondena” smučarska središča in sicer Cervinio, francoske tri doline in pa Madonno di Campiglio. Sledi primerialna analiza teh treh “mondenih” smučarskih središč.

Prva v vrsti je bila Cervinia. Tja sva šla z mojo boljšo polovico pred dvema sezonama in sicer aprila, torej off-season, kar pa se je izkazalo kot krasna rešitev in to zaradi več razlogov. Okej, finance so gotovo en izmed njih, saj so bile cene, glede na skorajšnji konec sezone, nižje. Druga prednost je bila ob nabavi “superski pass-a” kombinirana smuka tako na italijanski kot tudi na švicarski strani Matterhorna. Tretja prednost je bila manjša gneča na smučiščih.

V tednu smučanja v Cervinii je le en dan snežilo in nisva smučala, ostali dnevi so bili krasno sončni, nadmorska višina smučišč pa je omogočala, da je sneg ostal krasen kljub pozni sezoni. Sneg na italijanski strani je bil sicer drugo polovica tedna prekleto južen, a je superski pass to gladko odtehtal, saj je švicarski del na osojni strani Matterhorna in je bil kljub relativno visokim temperaturam še vedno preprosto idealen. Italijani so v celem tednu ratrakirali svoje piste le enkrat, medtem ko so Švicarji to počeli vsak dan večkrat (tudi čez dan) kljub temu, da jim tega ne bi bilo treba. Zanimiva se mi je zdela tudi “smučarska kultura”. Nepoznavalci smučarije bodo tu prhnili, češ kakšna smučarska kultura neki, toda ta je prisotna na vseh smučiščih in si je med seboj precej različna. Da ne bom samo filozofiral, bom navedel nekaj primerov…Bivala sva prav v Cervinii, torej na italijanski strani Matterhorna, smučala pa sva pretežno na švicarski strani, da pa bi se smučar prebil do Švice, mora ta preko dveh italijanskih gondol. Tako se je zgodilo, da sva se vkrcala na italijansko gondolo, ki se je do zadnjega kotična nabutala (kljub pozni sezoni), potem pa si doživel, da je najprej Italijančku zazvonil telefon, potem pa se je ta precej naglas pogovarjal s svojo mamo o vremenu, medtem pa te je parkrat s komolcem sunil pod rebra, te s palico mimogrede zapičil v meča in ti s kavnim zadahom puhal v fris…Na koncu te je izsilil pri izstopu iz gondole in se ti potem še malo motal pred nogami ko ena mona. Ko pa smo po vsem tem samo prestopili mejo in se vkrcali na švicarsko gondolo, pa se je ta isti Italijanček vedel, kot da je ravnokar pojedel kulturno tabletko. Namreč isti kreten, ki se je prej vedel, kot sem opisal, se je na švicarski gondoli vedel kot Švicar. Na švicarskih gondolah (in tudi v vrstah pred sedežnicami) so se isti italijanski smučarski primitivci vedli nadpovpračno omikano. Noben izmed njih se me ni niti dotaknil v švicarski gondoli, čeprav je bila isto nabutana kot prej italijanska. Neverjetno…Geografsko so se premaknili za 200 metrov zračne linije, a ker so uradno prestopili na švicarsko stran, so se vedli kot ljudje in ne kot kreteni, kar si lahko privoščijo doma. To me spominja na slovenske maturantske in absolventske izlete, ko slovenska mladina pobudali, ko stopi čez mejo in počne nekaj, kar si niti slučajno ne upa v domovini.

Lani so sledile francoske tri doline, Val Thorens, Meribel in Courchevel. Cel teden je bilo lepo vreme, smučišč je malo morje in nikakor ti ni dolgčas. Francozi še kar redno ratrakirajo, problem je bil le v tem, da smo bili tam v visoki sezoni, zato narod precej hitro zgoni proge. Zaradi obilice prog pa se splošna gužva zelo porazdeli, tako da daljših čakalnih vrst ni bilo (na nekaterih gondolah si res čakal okoli 15 minut, na sedežnicah pa ponavadi ne bistveno več kot 5 minut). Meni jako neljuba značilnost slavnih treh dolin je ta, da se precej prog konča tako, da se moraš do žičnice kar lep del ves slinast poganjati kot Ole Einar Bjoerndalen , čeprav spustiš smuk že na sredini hriba. Narod v Franciji niti ni bil tako zagovedan in gladko se je dalo voziti po lastnem tempu in izbiri stila, ne da bi ti kakšen idiot uletel iz hoste, ti presekal pot in povzročil splošen izpad grdih besed. Ljudje so se znali ustavljati ob progi in ne na njej…

In ta misel me pripelje do letošnje smučarije v Marillevi. Daleč najslabša smučarija do sedaj…Tudi za italijanske razmere. Res je, da je cel teden snežilo vsak dan (tudi to je precedan, ki ga še nisem doživel na smučarijah), toda tudi samo smučarsko središče je bilo tako obupno, da je samo dobra družba preprečila predčasen odhod. Pa po vrsti…Smučarska kultura je bila daleč najslabša, kar sem jih do sedaj doživel in tu ne govorim o posameznih incidentih, ki jih sleherni smučar doživi. V vrsti ti vsi, od italijanske mladine do njihovih staršev in od vzhodno-evropskih pigzigmerjev do lokalnih žičničarjev, s svojimi smučmi vozijo po tvojih. Italijan v polurni vrsti na neki povezovalni sedežnici kadi kot Turek, potem pa nonšalantno odvrže ogorek direktno pred sebe. Če kaj takega storiš v Franciji, te oglobijo ko opico in niti strastni kadilci, za kakršne veljajo Francozi, si niti pod razno ne dovolijo, da bi ogorek odvrgli na smučišču. Vrste so bile v skrajnem obratnem sorazmerju kot v Angliji na avtobusnem postajališču. Iz ptičje perspektive so delovale kot peščena ura, kjer ozko grlo predstavljajo avtomati za pregledovanje veljavnosti smučarskih kart, ki pa ne pomenijo prav nič, pred njimi se gužvaš in za njimi se moraš še vedno prestopati ko en slon, ki ga tišči scat. Nekaj povsem nepredstavljivega pa mi je bilo samo obnašanje smučarjev na smučiščih. Nikjer nisem še videl, da bi se skupinica desetih borderjev posadila v krog prav na sredini smučišča, kjer bi njihov “trener” imel predavanje pred učenčki. Pravtako nisem še nikjer videl toliko smučarjev, ki bi stali sredi hriba in z bukovim pogledom srepeli po hribu navzgor, ali pa kar mirno obračali hrbte, kot da so sami v aljaški divjini. Prekleto…, vsaj umakni se k robu in čakaj potem tam cel dan, če ti tako paše! Do različnih znanj smučanja sem povsem toleranten, toda vsak se mora zavedati svojih zmožnosti in smučarskih tehnik. Bedak, ki ni dorasel smukaški tehniki in katerega niti bedrca ne zmorejo daljšega tovrstnega sloga, naj tega ne počne tedaj, ko je proga polna. Čehe, Madžare in Poljake bi poslal v smučarsko šolo, saj smučajo tako, kot jih karving dilce nosijo glede na naklon hriba in polmer karving dilce, pri tem pa nikoli ne veš, kje se bo trenutni zavoj končal in v katero smer se bo začel naslednji, če sploh. In letos je bilo na smučiščih toliko vzhodnih evropejcev, kot jih še nisem ugledal. Še ena zadeva so smučarske šole, ki se zelo rade razprostrejo po celem smučišču, po katerem vozijo za inštruktorjem šest letniki cikcak. A kar se tiče smučarskih šol v katerikoli državi, jih povsem odobravam in mi ni težko smukniti med njihovimi vijugami in mimo malih jajceglavcev.

Omenil bi še sama smučarska središča…Cervinia je luštna vasica visoko v hribih (2050 metrov nadmorske višine). V njej sicer je nekaj velikih hotelov, a ti niso preveč visoki in ne kvarijo splošnega izgleda vasice, v kateri je ogromno “starih” gradenj in prisrčnih hotelčkov ter penzionov. Glavna ulica skozi mesto je v granitnih kockah, klerikalci pa lahko dobijo svoj odpustek v lokalni cerkvici. Tudi štacune so lepo založene in ponujajo neštete lokalne specialitete po ne preveč visokih cenah. Prav simpatična vas, ki deluje zelo domače in sproščujoče. Tri doline so prav prekleto indstrijske. Visoke stolpnice in turistični objekti, ki se razprostirajo po dolinah, edino Courchevel je domač, a drag ko žafran. Sicer pa smučarska središča delujejo kot rudarska naselja. Marilleva je pravtako industrijsko smučarsko središče, le da se kompleksi raztezajo bolj po vzpetinah v le parih štukih in ne v višino, kot v Franciji. Niti ene simpatične vasi v bližini in tudi sama slavna Madonna di Campiglio deluje kot pristni aljbanjski sljadoljed od vanilije, pistacije I borovnice. Sicer še kar lepe vaške kočice v alpskem slogu, ki pa ga kvari tako slab izbor barv, ki si ga ne bi izbrala niti Ray Charles in Stevie Wonder. Spet zmaga za Cervinio.

Torej, za zaključek naj povem, da toplo svetujem Cervinio, ki jo bom gotovo še obiskal in z veseljem smučal po Kleine Matterhornu (3885 metrov nadmorske višine – tam sva opazila tudi nenormalno velike in obilne vrabce, ki so bili prav simpatični) in širokih švicarskih pistah, kjer karving pride še prav posebaj do izraza, da so francoske tri doline vredne ponovnega obiska, kjer človek v enem tednu nikakor ne presmuča vseh pist in, da v Merillevo ne grem nikoli več, italijanska smučišča pa me ne vidijo vsaj še nekaj let. Prihodnje leto raje nazaj v Cervinio ali pa v Avstrijo, kjer so sicer grozno analni s svojo hribovsko arhitekturo in plastičnimi nageljni, a skrajno všečni s svojo smučarsko kulturo.