Monday, February 27, 2006
Smučajmo vsi…, Bojan in mi…
V soboto sem se vrnil iz Marilleve, smučarskega središča, ki stoji na drugi strani hriba od Madonne di Campiglio. V zadnjih treh letih sem obiskal tri “mondena” smučarska središča in sicer Cervinio, francoske tri doline in pa Madonno di Campiglio. Sledi primerialna analiza teh treh “mondenih” smučarskih središč.
Prva v vrsti je bila Cervinia. Tja sva šla z mojo boljšo polovico pred dvema sezonama in sicer aprila, torej off-season, kar pa se je izkazalo kot krasna rešitev in to zaradi več razlogov. Okej, finance so gotovo en izmed njih, saj so bile cene, glede na skorajšnji konec sezone, nižje. Druga prednost je bila ob nabavi “superski pass-a” kombinirana smuka tako na italijanski kot tudi na švicarski strani Matterhorna. Tretja prednost je bila manjša gneča na smučiščih.
V tednu smučanja v Cervinii je le en dan snežilo in nisva smučala, ostali dnevi so bili krasno sončni, nadmorska višina smučišč pa je omogočala, da je sneg ostal krasen kljub pozni sezoni. Sneg na italijanski strani je bil sicer drugo polovica tedna prekleto južen, a je superski pass to gladko odtehtal, saj je švicarski del na osojni strani Matterhorna in je bil kljub relativno visokim temperaturam še vedno preprosto idealen. Italijani so v celem tednu ratrakirali svoje piste le enkrat, medtem ko so Švicarji to počeli vsak dan večkrat (tudi čez dan) kljub temu, da jim tega ne bi bilo treba. Zanimiva se mi je zdela tudi “smučarska kultura”. Nepoznavalci smučarije bodo tu prhnili, češ kakšna smučarska kultura neki, toda ta je prisotna na vseh smučiščih in si je med seboj precej različna. Da ne bom samo filozofiral, bom navedel nekaj primerov…Bivala sva prav v Cervinii, torej na italijanski strani Matterhorna, smučala pa sva pretežno na švicarski strani, da pa bi se smučar prebil do Švice, mora ta preko dveh italijanskih gondol. Tako se je zgodilo, da sva se vkrcala na italijansko gondolo, ki se je do zadnjega kotična nabutala (kljub pozni sezoni), potem pa si doživel, da je najprej Italijančku zazvonil telefon, potem pa se je ta precej naglas pogovarjal s svojo mamo o vremenu, medtem pa te je parkrat s komolcem sunil pod rebra, te s palico mimogrede zapičil v meča in ti s kavnim zadahom puhal v fris…Na koncu te je izsilil pri izstopu iz gondole in se ti potem še malo motal pred nogami ko ena mona. Ko pa smo po vsem tem samo prestopili mejo in se vkrcali na švicarsko gondolo, pa se je ta isti Italijanček vedel, kot da je ravnokar pojedel kulturno tabletko. Namreč isti kreten, ki se je prej vedel, kot sem opisal, se je na švicarski gondoli vedel kot Švicar. Na švicarskih gondolah (in tudi v vrstah pred sedežnicami) so se isti italijanski smučarski primitivci vedli nadpovpračno omikano. Noben izmed njih se me ni niti dotaknil v švicarski gondoli, čeprav je bila isto nabutana kot prej italijanska. Neverjetno…Geografsko so se premaknili za 200 metrov zračne linije, a ker so uradno prestopili na švicarsko stran, so se vedli kot ljudje in ne kot kreteni, kar si lahko privoščijo doma. To me spominja na slovenske maturantske in absolventske izlete, ko slovenska mladina pobudali, ko stopi čez mejo in počne nekaj, kar si niti slučajno ne upa v domovini.
Lani so sledile francoske tri doline, Val Thorens, Meribel in Courchevel. Cel teden je bilo lepo vreme, smučišč je malo morje in nikakor ti ni dolgčas. Francozi še kar redno ratrakirajo, problem je bil le v tem, da smo bili tam v visoki sezoni, zato narod precej hitro zgoni proge. Zaradi obilice prog pa se splošna gužva zelo porazdeli, tako da daljših čakalnih vrst ni bilo (na nekaterih gondolah si res čakal okoli 15 minut, na sedežnicah pa ponavadi ne bistveno več kot 5 minut). Meni jako neljuba značilnost slavnih treh dolin je ta, da se precej prog konča tako, da se moraš do žičnice kar lep del ves slinast poganjati kot Ole Einar Bjoerndalen , čeprav spustiš smuk že na sredini hriba. Narod v Franciji niti ni bil tako zagovedan in gladko se je dalo voziti po lastnem tempu in izbiri stila, ne da bi ti kakšen idiot uletel iz hoste, ti presekal pot in povzročil splošen izpad grdih besed. Ljudje so se znali ustavljati ob progi in ne na njej…
In ta misel me pripelje do letošnje smučarije v Marillevi. Daleč najslabša smučarija do sedaj…Tudi za italijanske razmere. Res je, da je cel teden snežilo vsak dan (tudi to je precedan, ki ga še nisem doživel na smučarijah), toda tudi samo smučarsko središče je bilo tako obupno, da je samo dobra družba preprečila predčasen odhod. Pa po vrsti…Smučarska kultura je bila daleč najslabša, kar sem jih do sedaj doživel in tu ne govorim o posameznih incidentih, ki jih sleherni smučar doživi. V vrsti ti vsi, od italijanske mladine do njihovih staršev in od vzhodno-evropskih pigzigmerjev do lokalnih žičničarjev, s svojimi smučmi vozijo po tvojih. Italijan v polurni vrsti na neki povezovalni sedežnici kadi kot Turek, potem pa nonšalantno odvrže ogorek direktno pred sebe. Če kaj takega storiš v Franciji, te oglobijo ko opico in niti strastni kadilci, za kakršne veljajo Francozi, si niti pod razno ne dovolijo, da bi ogorek odvrgli na smučišču. Vrste so bile v skrajnem obratnem sorazmerju kot v Angliji na avtobusnem postajališču. Iz ptičje perspektive so delovale kot peščena ura, kjer ozko grlo predstavljajo avtomati za pregledovanje veljavnosti smučarskih kart, ki pa ne pomenijo prav nič, pred njimi se gužvaš in za njimi se moraš še vedno prestopati ko en slon, ki ga tišči scat. Nekaj povsem nepredstavljivega pa mi je bilo samo obnašanje smučarjev na smučiščih. Nikjer nisem še videl, da bi se skupinica desetih borderjev posadila v krog prav na sredini smučišča, kjer bi njihov “trener” imel predavanje pred učenčki. Pravtako nisem še nikjer videl toliko smučarjev, ki bi stali sredi hriba in z bukovim pogledom srepeli po hribu navzgor, ali pa kar mirno obračali hrbte, kot da so sami v aljaški divjini. Prekleto…, vsaj umakni se k robu in čakaj potem tam cel dan, če ti tako paše! Do različnih znanj smučanja sem povsem toleranten, toda vsak se mora zavedati svojih zmožnosti in smučarskih tehnik. Bedak, ki ni dorasel smukaški tehniki in katerega niti bedrca ne zmorejo daljšega tovrstnega sloga, naj tega ne počne tedaj, ko je proga polna. Čehe, Madžare in Poljake bi poslal v smučarsko šolo, saj smučajo tako, kot jih karving dilce nosijo glede na naklon hriba in polmer karving dilce, pri tem pa nikoli ne veš, kje se bo trenutni zavoj končal in v katero smer se bo začel naslednji, če sploh. In letos je bilo na smučiščih toliko vzhodnih evropejcev, kot jih še nisem ugledal. Še ena zadeva so smučarske šole, ki se zelo rade razprostrejo po celem smučišču, po katerem vozijo za inštruktorjem šest letniki cikcak. A kar se tiče smučarskih šol v katerikoli državi, jih povsem odobravam in mi ni težko smukniti med njihovimi vijugami in mimo malih jajceglavcev.
Omenil bi še sama smučarska središča…Cervinia je luštna vasica visoko v hribih (2050 metrov nadmorske višine). V njej sicer je nekaj velikih hotelov, a ti niso preveč visoki in ne kvarijo splošnega izgleda vasice, v kateri je ogromno “starih” gradenj in prisrčnih hotelčkov ter penzionov. Glavna ulica skozi mesto je v granitnih kockah, klerikalci pa lahko dobijo svoj odpustek v lokalni cerkvici. Tudi štacune so lepo založene in ponujajo neštete lokalne specialitete po ne preveč visokih cenah. Prav simpatična vas, ki deluje zelo domače in sproščujoče. Tri doline so prav prekleto indstrijske. Visoke stolpnice in turistični objekti, ki se razprostirajo po dolinah, edino Courchevel je domač, a drag ko žafran. Sicer pa smučarska središča delujejo kot rudarska naselja. Marilleva je pravtako industrijsko smučarsko središče, le da se kompleksi raztezajo bolj po vzpetinah v le parih štukih in ne v višino, kot v Franciji. Niti ene simpatične vasi v bližini in tudi sama slavna Madonna di Campiglio deluje kot pristni aljbanjski sljadoljed od vanilije, pistacije I borovnice. Sicer še kar lepe vaške kočice v alpskem slogu, ki pa ga kvari tako slab izbor barv, ki si ga ne bi izbrala niti Ray Charles in Stevie Wonder. Spet zmaga za Cervinio.
Torej, za zaključek naj povem, da toplo svetujem Cervinio, ki jo bom gotovo še obiskal in z veseljem smučal po Kleine Matterhornu (3885 metrov nadmorske višine – tam sva opazila tudi nenormalno velike in obilne vrabce, ki so bili prav simpatični) in širokih švicarskih pistah, kjer karving pride še prav posebaj do izraza, da so francoske tri doline vredne ponovnega obiska, kjer človek v enem tednu nikakor ne presmuča vseh pist in, da v Merillevo ne grem nikoli več, italijanska smučišča pa me ne vidijo vsaj še nekaj let. Prihodnje leto raje nazaj v Cervinio ali pa v Avstrijo, kjer so sicer grozno analni s svojo hribovsko arhitekturo in plastičnimi nageljni, a skrajno všečni s svojo smučarsko kulturo.
Prva v vrsti je bila Cervinia. Tja sva šla z mojo boljšo polovico pred dvema sezonama in sicer aprila, torej off-season, kar pa se je izkazalo kot krasna rešitev in to zaradi več razlogov. Okej, finance so gotovo en izmed njih, saj so bile cene, glede na skorajšnji konec sezone, nižje. Druga prednost je bila ob nabavi “superski pass-a” kombinirana smuka tako na italijanski kot tudi na švicarski strani Matterhorna. Tretja prednost je bila manjša gneča na smučiščih.
V tednu smučanja v Cervinii je le en dan snežilo in nisva smučala, ostali dnevi so bili krasno sončni, nadmorska višina smučišč pa je omogočala, da je sneg ostal krasen kljub pozni sezoni. Sneg na italijanski strani je bil sicer drugo polovica tedna prekleto južen, a je superski pass to gladko odtehtal, saj je švicarski del na osojni strani Matterhorna in je bil kljub relativno visokim temperaturam še vedno preprosto idealen. Italijani so v celem tednu ratrakirali svoje piste le enkrat, medtem ko so Švicarji to počeli vsak dan večkrat (tudi čez dan) kljub temu, da jim tega ne bi bilo treba. Zanimiva se mi je zdela tudi “smučarska kultura”. Nepoznavalci smučarije bodo tu prhnili, češ kakšna smučarska kultura neki, toda ta je prisotna na vseh smučiščih in si je med seboj precej različna. Da ne bom samo filozofiral, bom navedel nekaj primerov…Bivala sva prav v Cervinii, torej na italijanski strani Matterhorna, smučala pa sva pretežno na švicarski strani, da pa bi se smučar prebil do Švice, mora ta preko dveh italijanskih gondol. Tako se je zgodilo, da sva se vkrcala na italijansko gondolo, ki se je do zadnjega kotična nabutala (kljub pozni sezoni), potem pa si doživel, da je najprej Italijančku zazvonil telefon, potem pa se je ta precej naglas pogovarjal s svojo mamo o vremenu, medtem pa te je parkrat s komolcem sunil pod rebra, te s palico mimogrede zapičil v meča in ti s kavnim zadahom puhal v fris…Na koncu te je izsilil pri izstopu iz gondole in se ti potem še malo motal pred nogami ko ena mona. Ko pa smo po vsem tem samo prestopili mejo in se vkrcali na švicarsko gondolo, pa se je ta isti Italijanček vedel, kot da je ravnokar pojedel kulturno tabletko. Namreč isti kreten, ki se je prej vedel, kot sem opisal, se je na švicarski gondoli vedel kot Švicar. Na švicarskih gondolah (in tudi v vrstah pred sedežnicami) so se isti italijanski smučarski primitivci vedli nadpovpračno omikano. Noben izmed njih se me ni niti dotaknil v švicarski gondoli, čeprav je bila isto nabutana kot prej italijanska. Neverjetno…Geografsko so se premaknili za 200 metrov zračne linije, a ker so uradno prestopili na švicarsko stran, so se vedli kot ljudje in ne kot kreteni, kar si lahko privoščijo doma. To me spominja na slovenske maturantske in absolventske izlete, ko slovenska mladina pobudali, ko stopi čez mejo in počne nekaj, kar si niti slučajno ne upa v domovini.
Lani so sledile francoske tri doline, Val Thorens, Meribel in Courchevel. Cel teden je bilo lepo vreme, smučišč je malo morje in nikakor ti ni dolgčas. Francozi še kar redno ratrakirajo, problem je bil le v tem, da smo bili tam v visoki sezoni, zato narod precej hitro zgoni proge. Zaradi obilice prog pa se splošna gužva zelo porazdeli, tako da daljših čakalnih vrst ni bilo (na nekaterih gondolah si res čakal okoli 15 minut, na sedežnicah pa ponavadi ne bistveno več kot 5 minut). Meni jako neljuba značilnost slavnih treh dolin je ta, da se precej prog konča tako, da se moraš do žičnice kar lep del ves slinast poganjati kot Ole Einar Bjoerndalen , čeprav spustiš smuk že na sredini hriba. Narod v Franciji niti ni bil tako zagovedan in gladko se je dalo voziti po lastnem tempu in izbiri stila, ne da bi ti kakšen idiot uletel iz hoste, ti presekal pot in povzročil splošen izpad grdih besed. Ljudje so se znali ustavljati ob progi in ne na njej…
In ta misel me pripelje do letošnje smučarije v Marillevi. Daleč najslabša smučarija do sedaj…Tudi za italijanske razmere. Res je, da je cel teden snežilo vsak dan (tudi to je precedan, ki ga še nisem doživel na smučarijah), toda tudi samo smučarsko središče je bilo tako obupno, da je samo dobra družba preprečila predčasen odhod. Pa po vrsti…Smučarska kultura je bila daleč najslabša, kar sem jih do sedaj doživel in tu ne govorim o posameznih incidentih, ki jih sleherni smučar doživi. V vrsti ti vsi, od italijanske mladine do njihovih staršev in od vzhodno-evropskih pigzigmerjev do lokalnih žičničarjev, s svojimi smučmi vozijo po tvojih. Italijan v polurni vrsti na neki povezovalni sedežnici kadi kot Turek, potem pa nonšalantno odvrže ogorek direktno pred sebe. Če kaj takega storiš v Franciji, te oglobijo ko opico in niti strastni kadilci, za kakršne veljajo Francozi, si niti pod razno ne dovolijo, da bi ogorek odvrgli na smučišču. Vrste so bile v skrajnem obratnem sorazmerju kot v Angliji na avtobusnem postajališču. Iz ptičje perspektive so delovale kot peščena ura, kjer ozko grlo predstavljajo avtomati za pregledovanje veljavnosti smučarskih kart, ki pa ne pomenijo prav nič, pred njimi se gužvaš in za njimi se moraš še vedno prestopati ko en slon, ki ga tišči scat. Nekaj povsem nepredstavljivega pa mi je bilo samo obnašanje smučarjev na smučiščih. Nikjer nisem še videl, da bi se skupinica desetih borderjev posadila v krog prav na sredini smučišča, kjer bi njihov “trener” imel predavanje pred učenčki. Pravtako nisem še nikjer videl toliko smučarjev, ki bi stali sredi hriba in z bukovim pogledom srepeli po hribu navzgor, ali pa kar mirno obračali hrbte, kot da so sami v aljaški divjini. Prekleto…, vsaj umakni se k robu in čakaj potem tam cel dan, če ti tako paše! Do različnih znanj smučanja sem povsem toleranten, toda vsak se mora zavedati svojih zmožnosti in smučarskih tehnik. Bedak, ki ni dorasel smukaški tehniki in katerega niti bedrca ne zmorejo daljšega tovrstnega sloga, naj tega ne počne tedaj, ko je proga polna. Čehe, Madžare in Poljake bi poslal v smučarsko šolo, saj smučajo tako, kot jih karving dilce nosijo glede na naklon hriba in polmer karving dilce, pri tem pa nikoli ne veš, kje se bo trenutni zavoj končal in v katero smer se bo začel naslednji, če sploh. In letos je bilo na smučiščih toliko vzhodnih evropejcev, kot jih še nisem ugledal. Še ena zadeva so smučarske šole, ki se zelo rade razprostrejo po celem smučišču, po katerem vozijo za inštruktorjem šest letniki cikcak. A kar se tiče smučarskih šol v katerikoli državi, jih povsem odobravam in mi ni težko smukniti med njihovimi vijugami in mimo malih jajceglavcev.
Omenil bi še sama smučarska središča…Cervinia je luštna vasica visoko v hribih (2050 metrov nadmorske višine). V njej sicer je nekaj velikih hotelov, a ti niso preveč visoki in ne kvarijo splošnega izgleda vasice, v kateri je ogromno “starih” gradenj in prisrčnih hotelčkov ter penzionov. Glavna ulica skozi mesto je v granitnih kockah, klerikalci pa lahko dobijo svoj odpustek v lokalni cerkvici. Tudi štacune so lepo založene in ponujajo neštete lokalne specialitete po ne preveč visokih cenah. Prav simpatična vas, ki deluje zelo domače in sproščujoče. Tri doline so prav prekleto indstrijske. Visoke stolpnice in turistični objekti, ki se razprostirajo po dolinah, edino Courchevel je domač, a drag ko žafran. Sicer pa smučarska središča delujejo kot rudarska naselja. Marilleva je pravtako industrijsko smučarsko središče, le da se kompleksi raztezajo bolj po vzpetinah v le parih štukih in ne v višino, kot v Franciji. Niti ene simpatične vasi v bližini in tudi sama slavna Madonna di Campiglio deluje kot pristni aljbanjski sljadoljed od vanilije, pistacije I borovnice. Sicer še kar lepe vaške kočice v alpskem slogu, ki pa ga kvari tako slab izbor barv, ki si ga ne bi izbrala niti Ray Charles in Stevie Wonder. Spet zmaga za Cervinio.
Torej, za zaključek naj povem, da toplo svetujem Cervinio, ki jo bom gotovo še obiskal in z veseljem smučal po Kleine Matterhornu (3885 metrov nadmorske višine – tam sva opazila tudi nenormalno velike in obilne vrabce, ki so bili prav simpatični) in širokih švicarskih pistah, kjer karving pride še prav posebaj do izraza, da so francoske tri doline vredne ponovnega obiska, kjer človek v enem tednu nikakor ne presmuča vseh pist in, da v Merillevo ne grem nikoli več, italijanska smučišča pa me ne vidijo vsaj še nekaj let. Prihodnje leto raje nazaj v Cervinio ali pa v Avstrijo, kjer so sicer grozno analni s svojo hribovsko arhitekturo in plastičnimi nageljni, a skrajno všečni s svojo smučarsko kulturo.
Friday, February 10, 2006
Nedotakljivi
Notranjepolitične mučke v Sloveniji dobivajo nove razsežnosti. Kar nekaj perečih domačih političnih tem se odvija medtem, ko muslimani penijo in odvračajo pozornost. Od danes je namreč ukinjena “Kosova” protikorupcijska komisija (ne vem, zakaj je dobila ime “Kosova”,…očitno je bil kult osebnosti močnejši od komisije same, kar je na žalost odvračalo pozornost od vsebinskega dela le-te). Kos je torej strmoglavil (službo, pravi, si bo iskal v tujini, saj zaradi vodenja razpuščne komisije v Sloveniji ne bo dobil službe – kar je najbrž res, dokler bo na oblasti sedanja vladajoča garnitura), pristojnosti komisije bodo prenešene na tožilstvo, policijo in pa uvedena naj bi bila neka nova t.i. “protikorupcijska” komisija, ki pa jo bo sestavila naša preljuba vlada in vanjo po vsej verjetnosti vtaknila svoje prijatelje, nečake in ostalo sorodstvo ter nekaj članov sedanje komisije, da ji ne bi kdo očital nepotizma in politizacije nadzornega telesa. O novi komisiji je bil na današnjem TV Dnevniku “izprašan” pravosodni minister Lovro Šturm, ki pa ni hotel povedati prav nič o komisiji, ki naj bi še nastala…Namreč grdo se mi zdi, da minister na vprašanje: “Ali nam lahko kaj poveste o komisiji, ki jo mislite ustanoviti?", odgovori z: “Trenutno ne bomo še nič povedali…” – vlada včasih pozablja, da je odgovorna ljudstvu in, da je naloga ministrov, da na vprašanja o vodenju države odgovarjajo, ne pa da se odločajo, da sploh ne bodo odgovarjali ali pa celo nalajajo novinarje, češ, kakšne bedarije sprašujejo (po tem je znan sploh vrli in očitno dosmrtni zunanji minister, literat, ubermensch, padalec, diplomat svetovnega kalibra in intelektualec, presvetli dr. Dimitrij Rupel, pa tudi J.J.u je že ušlo, da sploh ne bo več odgovarjal, če ga bodo spraševali “provokativna” vprašanja).
S pravosodnim ministrom Šturmom je povezana tudi afera o pomilostitvi preprodajalca mamil, vendar tokrat v tandemu s predsednikom države, ki se mu zadnje čase precej cufa (napovedujejo se celo pogovori sudanskih sprtih strani v Ljubljani). Drno je najprej podpisal pomilostitev, potem je doživel amnezijo in zatrjeval, da ne ve ničesar o pomilostitvi dilerja, potem pa se je vendarle spomnil podpisa in krivdo zvalil na ministra in pravosodno ministrstvo, saj naj bi ti enoglasno podprli in tudi predlagali pomilostitev. Tudi Danilo Kovačič, ki si je nakradel denar z afero Hit, bil potem obsojen na zaporno kazen in se nato naredil norega, je bil pomiloščen s strani predsednika republike (v solo akciji). Sprašujem se, kam smo prišli, da spuščamo iz zaporov debelega gospodarskega kriminalca in preprodajalca mamil…Prepričan sem, da Kovačič od pomilostitve naprej ni prav nič več nor, s čimer se je prej ogibal zaporu, in da bo zdaj pobasal šila in kopita in nakraden denar s švicarskega računa ter izginil v Argentino k prijateljem, ali pa se bo skrival za predsednikovo krušno pečjo na Zaplani.
TV Dnevnik pa se je dotaknil tudi informativnega dneva za osnovnošolce, ki so si ogledovali srednje šole, ki bi jih radi obiskovali. Neverjetno, toda poimensko je bila omenjena le “Škofijska gimnazija” in na edino vprašanje osnovnošolcem v prispevku o izbiri gimnazije poimenosko, o čemer je bilo povprašano neko dekletce, je to odgovorilo, da razmišlja prav o Škofijski gimnaziji, saj naj bi tam človek bolje spoznal samega sebe in se posvetil duhovnosti. Krasno, ne?
Slovenija me zadnje čase čedalje bolj spominja na propadajočo bananarepubliko, ki ji vlada kup nesposobnih klerikalnih idiotov.
S pravosodnim ministrom Šturmom je povezana tudi afera o pomilostitvi preprodajalca mamil, vendar tokrat v tandemu s predsednikom države, ki se mu zadnje čase precej cufa (napovedujejo se celo pogovori sudanskih sprtih strani v Ljubljani). Drno je najprej podpisal pomilostitev, potem je doživel amnezijo in zatrjeval, da ne ve ničesar o pomilostitvi dilerja, potem pa se je vendarle spomnil podpisa in krivdo zvalil na ministra in pravosodno ministrstvo, saj naj bi ti enoglasno podprli in tudi predlagali pomilostitev. Tudi Danilo Kovačič, ki si je nakradel denar z afero Hit, bil potem obsojen na zaporno kazen in se nato naredil norega, je bil pomiloščen s strani predsednika republike (v solo akciji). Sprašujem se, kam smo prišli, da spuščamo iz zaporov debelega gospodarskega kriminalca in preprodajalca mamil…Prepričan sem, da Kovačič od pomilostitve naprej ni prav nič več nor, s čimer se je prej ogibal zaporu, in da bo zdaj pobasal šila in kopita in nakraden denar s švicarskega računa ter izginil v Argentino k prijateljem, ali pa se bo skrival za predsednikovo krušno pečjo na Zaplani.
TV Dnevnik pa se je dotaknil tudi informativnega dneva za osnovnošolce, ki so si ogledovali srednje šole, ki bi jih radi obiskovali. Neverjetno, toda poimensko je bila omenjena le “Škofijska gimnazija” in na edino vprašanje osnovnošolcem v prispevku o izbiri gimnazije poimenosko, o čemer je bilo povprašano neko dekletce, je to odgovorilo, da razmišlja prav o Škofijski gimnaziji, saj naj bi tam človek bolje spoznal samega sebe in se posvetil duhovnosti. Krasno, ne?
Slovenija me zadnje čase čedalje bolj spominja na propadajočo bananarepubliko, ki ji vlada kup nesposobnih klerikalnih idiotov.
Tuesday, February 07, 2006
Še ena o cenzuri
V nedeljo se je v Ameriki odvijal slavni »Super Bowl« - finale ameriškega nogometa (ki na hitro deluje kot rugby, igralci pa so človeške omare na amfetaminih). »Super Bowl« je zelo, zelo, ZELO gledana zadeva onstran luže in kdor takrat oglašuje, je gotovo opažen. »Super Bowl« je znan tudi po svojih šovih, ki se odvijajo med polčasom, saj takrat ponavadi nastopajo slavni pevci in igralci, šov pa povezujejo manj muzikalični zvezdniki. No, od predlani je med »half-time show-om« uvedena 5 sekundna cenzura (oz. zamik prenosa), v kolikor bi prišlo do neljubega škandala, ki bi puritansko Ameriko pahnil v svetopisemsko zgražanje in mrzlično iskanje psihiatrov, ki bi s pomočjo kopice denarja in dolgih pogovorov zdravili posledice satanskega dela.
Leta 2004 je namreč Janet Jackson s pomočjo Justina Timberlake-a med šovom izpadla ena dojka na plano (osebno mislim, da ni bilo videti nič več, kot se vidi že na običajni plaži pri kakšni ženski, ki ima malce manjši modrček, saj je bila Janetina prsna bradavica vseeno prekrita), Amerika pa je pobudalila, kajti nekaj tako pohujšljivega se ni zgodilo že vse od indijanske orgije v znak prijateljstva novoprispelim angleškim puritančom z ladje Mayflower.
Letos se je »Super Bowl« odvijal v Detroitu (ne ravno najbolj puritansko ameriško mesto) in, da ne bi prišlo do neljubih dogodkov, so nastopajoče Rolling Stonese kar preventivno cenzurirali. Na vprašanje zakaj, so odgovorili, da zato, ker sta komada »Rough justice« in legendarni »Start me up« preveč seksualno eksplicitna! PROSIM???? KAKO????? KJE????
Del komada »Start me up«, ki gre takole:
You, you, you make a grown man cry
You, you make a dead man come
…so cenzurirali zaradi zadnje besedice »come«, kar pa bi se dalo razložiti ravno tako, kot je to storila ena od »Špelc« slovenskega turbofolk benda Atomik Harmonik, ki je dejala, da se da besedilo njihovega hita »Brizgalna brizga« razlagati na nešteto načinov. Pri komadu »Rough justice«, katerega del gre takole:
One time you were my baby chicken
Now you've grown into a fox
And once upon a time I was your little rooster
Am I just one of your cocks?
…pa so cenzurirali besedico »cocks«. Tudi v tem primeru bi Špelčina argumentacija prepričala domače konzervativne konzumente turbofolk glasbe, saj so ti že navajeni komadov tipa »Ne boš ti meni zizike majal, ne boš ti meni not pa ven ga dajal…« (le kaj bi dajal notri in ven?), Ameri pa so očitno tako prekleto zategnjeni ali pa se le bojijo milijonskih odškodninskih tožb zakompleksanih in nepotešenih osebkov ter zaskrbljenih staršev, ki se bojijo, da jim bo Mick skvaril podmladek…
Edini hec je, da se cenzorji niso dotaknili preostalega, tretjega komada, ki so ga Stonesi odpeli na »Super Bowlu« - komada »I can't get no satisfaction«…Čudna so pota gospodova…
Leta 2004 je namreč Janet Jackson s pomočjo Justina Timberlake-a med šovom izpadla ena dojka na plano (osebno mislim, da ni bilo videti nič več, kot se vidi že na običajni plaži pri kakšni ženski, ki ima malce manjši modrček, saj je bila Janetina prsna bradavica vseeno prekrita), Amerika pa je pobudalila, kajti nekaj tako pohujšljivega se ni zgodilo že vse od indijanske orgije v znak prijateljstva novoprispelim angleškim puritančom z ladje Mayflower.
Letos se je »Super Bowl« odvijal v Detroitu (ne ravno najbolj puritansko ameriško mesto) in, da ne bi prišlo do neljubih dogodkov, so nastopajoče Rolling Stonese kar preventivno cenzurirali. Na vprašanje zakaj, so odgovorili, da zato, ker sta komada »Rough justice« in legendarni »Start me up« preveč seksualno eksplicitna! PROSIM???? KAKO????? KJE????
Del komada »Start me up«, ki gre takole:
You, you, you make a grown man cry
You, you make a dead man come
…so cenzurirali zaradi zadnje besedice »come«, kar pa bi se dalo razložiti ravno tako, kot je to storila ena od »Špelc« slovenskega turbofolk benda Atomik Harmonik, ki je dejala, da se da besedilo njihovega hita »Brizgalna brizga« razlagati na nešteto načinov. Pri komadu »Rough justice«, katerega del gre takole:
One time you were my baby chicken
Now you've grown into a fox
And once upon a time I was your little rooster
Am I just one of your cocks?
…pa so cenzurirali besedico »cocks«. Tudi v tem primeru bi Špelčina argumentacija prepričala domače konzervativne konzumente turbofolk glasbe, saj so ti že navajeni komadov tipa »Ne boš ti meni zizike majal, ne boš ti meni not pa ven ga dajal…« (le kaj bi dajal notri in ven?), Ameri pa so očitno tako prekleto zategnjeni ali pa se le bojijo milijonskih odškodninskih tožb zakompleksanih in nepotešenih osebkov ter zaskrbljenih staršev, ki se bojijo, da jim bo Mick skvaril podmladek…
Edini hec je, da se cenzorji niso dotaknili preostalega, tretjega komada, ki so ga Stonesi odpeli na »Super Bowlu« - komada »I can't get no satisfaction«…Čudna so pota gospodova…
Monday, February 06, 2006
3x »HURA!« za svobodo govora!
»Škandal« v zvezi s karikaturami, ki prikazujejo muslimanskega preroka Mohameda kot terorista, je prerasel v čisto ludilo. Vse se je začelo z objavo v danskem časopisu, sledili so ostri protesti s strani muslimanov, zahod se je izgovoril na svobodo govora in še enkrat objavil »sporne« karikature, nakar je govno res udarilo v ventilator. Čez vikend se je zgodilo ogromno štrajkov (tudi po nekaterih evropskih mestih), v Libanonu in Siriji so gorele danske pa tudi norveška ambasada. V Siriji je bilo aretiranih 200 protestnikov. Libanonski notranji minister je podal svojo odstopno izjavo. V Afganistanu sta med protesti umrla dva Afganistanca – zaradi klinčeve karikature…Na vprašanje: »Zakaj napadate ambasade?«, je nek protestnik dejal, da zato, ker »…imamo pravico do obrambe naše vere!«. Od kdaj se nekaj »brani« z napadi in požigi ambasad? Mogoče to zastopi samo Izrael v smislu uporabe nekonvencionalnih »preventivnih« ukrepov v boju s palestin…, pardon, svetovnim terorizmom (saj poznate tisto o izraelski vodeni raketi, ki je bivšega idejnega vodjo Hamasa – invalidnega šejka Jasina – spremenila v šiškebab z njegovim invalidskim vozičkom vred).
In to še ni vse! Belgijsko-nizozemsko združenje muslimanov je v sobotni izdaji danskega časnika objavilo karikature na račun judovske vere, s čimer naj bi preverjali svobodo govora. Ena od karikatur prikazuje Adolfa Hitlerja v postelji z nizozemsko žrtvijo holokavsta, Anno Frank.
Sem velik ljubitelj stripov in politične karikature, o vsej stvari pa imam povedati slednje:
Objava karikatur na račun preroka Mohameda in Anne Frank v postelji s Hitlerjem se mi nikakor ne zdi sporna. Drži, vse to nedvomno spada v rajon svobode govora.
Sem mnenja, da se naši muslimanski bratje nimajo kaj buniti…Po 30 letni (verski) vojni v Evropi, ki se je leta 1648 končala z »Wesphalsko mirovno pogodbo«, so tedanji voditelji evropskih držav zapisali: »Rex in regno suo est Imperator regni sui.« - kar velja za začetke principa suverenosti držav in pa še »Cujus regio ejus religio.« - kar se navezuje na svobodno izbiro vere. S tema principoma se nedvomno strinjajo tudi muslimanske države (s svobodo govora malo manj), saj nista kulturno temveč geopolitično pogojena. Z omenjenima principoma in pa s pomočjo svobode govora je nam in tudi našim muslimanskim bratom dovoljeno (če tako želijo, ali če jim oblasti to dovolijo), da se medsebojno blatimo do nezavesti! Konec koncev se morajo tudi zahodnjaške ženske v Iranu pokriti s feređo in biti tiho – če se mislite šunjati po Iranu, boste morali to početi pod njihovimi pogoji, al pa rokca preč! Prav zaradi istega razloga nimajo francoske učiteljice na državnih šolah in birokratke za okenci v državnih službah, ki so muslimanske veroizpovedi, kaj iskati s feređami na delovnih mestih, kot nimajo verski simboli krščanske veroizpovedi prav nobenega mesta v državnih prostorih, saj je Francija po definiciji sekularna država in se vera z državo ne meša. Če se vera in država mešata v muslimanskem svetu, je to njihov problem, v zahodnih družbah se praviloma ne, zato »Rex in regno suo est Imperator regni sui.« ali po domače: »Zase se brigaj!«
P.S. Najbrž ste vsaj kakšno karikaturo z Mohamedom že videli, o tisti s Hitlerjem in Anno Frank pa sem prebral v današnjem časniku Delo, nisem pa je še našel na internetu. Takoj, ko mi to uspe, bom objavil linka obeh "spornih" karikatur, če pa je kdo nanjo že naletel, pa lepo prosim, če mi lahko pošlje link.
In to še ni vse! Belgijsko-nizozemsko združenje muslimanov je v sobotni izdaji danskega časnika objavilo karikature na račun judovske vere, s čimer naj bi preverjali svobodo govora. Ena od karikatur prikazuje Adolfa Hitlerja v postelji z nizozemsko žrtvijo holokavsta, Anno Frank.
Sem velik ljubitelj stripov in politične karikature, o vsej stvari pa imam povedati slednje:
Objava karikatur na račun preroka Mohameda in Anne Frank v postelji s Hitlerjem se mi nikakor ne zdi sporna. Drži, vse to nedvomno spada v rajon svobode govora.
Sem mnenja, da se naši muslimanski bratje nimajo kaj buniti…Po 30 letni (verski) vojni v Evropi, ki se je leta 1648 končala z »Wesphalsko mirovno pogodbo«, so tedanji voditelji evropskih držav zapisali: »Rex in regno suo est Imperator regni sui.« - kar velja za začetke principa suverenosti držav in pa še »Cujus regio ejus religio.« - kar se navezuje na svobodno izbiro vere. S tema principoma se nedvomno strinjajo tudi muslimanske države (s svobodo govora malo manj), saj nista kulturno temveč geopolitično pogojena. Z omenjenima principoma in pa s pomočjo svobode govora je nam in tudi našim muslimanskim bratom dovoljeno (če tako želijo, ali če jim oblasti to dovolijo), da se medsebojno blatimo do nezavesti! Konec koncev se morajo tudi zahodnjaške ženske v Iranu pokriti s feređo in biti tiho – če se mislite šunjati po Iranu, boste morali to početi pod njihovimi pogoji, al pa rokca preč! Prav zaradi istega razloga nimajo francoske učiteljice na državnih šolah in birokratke za okenci v državnih službah, ki so muslimanske veroizpovedi, kaj iskati s feređami na delovnih mestih, kot nimajo verski simboli krščanske veroizpovedi prav nobenega mesta v državnih prostorih, saj je Francija po definiciji sekularna država in se vera z državo ne meša. Če se vera in država mešata v muslimanskem svetu, je to njihov problem, v zahodnih družbah se praviloma ne, zato »Rex in regno suo est Imperator regni sui.« ali po domače: »Zase se brigaj!«
P.S. Najbrž ste vsaj kakšno karikaturo z Mohamedom že videli, o tisti s Hitlerjem in Anno Frank pa sem prebral v današnjem časniku Delo, nisem pa je še našel na internetu. Takoj, ko mi to uspe, bom objavil linka obeh "spornih" karikatur, če pa je kdo nanjo že naletel, pa lepo prosim, če mi lahko pošlje link.
Wednesday, February 01, 2006
Pravljice tisoč in ene noči
Moj dober prijatelj, George Bush mlajši, je imel letni govor, imenovan »State of the union« (prev. »O stanju zveze oz. države«). Na začetku se mi ni zdel vreden gnevniškega zapisa, saj ameriški predsedniki vsako leto pričaju istu priču, a dragi nam George Bush je letos natrosil toliko laži o Ameriki in svetu, da si ne morem dovoliti, da ga ne bi vsaj malce okrcal…
Najprej se je hvalil, češ koliko dobrega je prinesel ameriškemu ljudstvu v obliki izboljšanja šolstva, zmanjšanja davka (t.i. »tax relief«, nisem ravno neki jaki ekonomist, a kakor vem, je Bush uvedel neke vrste enotno davčno stopnjo, oziroma je oklestil davke za kapitalistične orjake – ne vem, zakaj se tudi v primeru Slovenije ne zastopi, da je pri enotni davčni stopnji rezilo vedno obrnjeno proti vratovom nižjih družbenih slojev in, da pomeni 20% davka za človeka s 150 jurji plače nekaj drugega kot zamaščenemu direktorju s parimi milijoni čukov plače), pohvalil je »Homeland security« (kar je samo lepše ime za organizacijo vaških straž, ki merkajo ameriške meje…, sploh tisto južno…) in vabil državljane v »USA Freedom corps« (kar je samo lepše ime za »ksenofobno patriotsko stranko« z elementi hitlerjugenda), potem pa je dejal, da bi bilo treba pomagati ameriškemu delavcu, da si bo lažje plačeval zdravstveno zavarovanje in pokojnino, to zapakiral kot sočutni nacionalni »socialni« načrt, nacionalizirano zdravstvo pa je označil bolj za uničevalca in ne reševalca življenj (ob tem je povprečni rdečevratnik iz Kansasa gotovo jezno zavihtel svoje polavtomatske vile in s šlampastim kmetavzarskim naglasom zarjul »Goddammit boy, national healthcare is for commies, son!«). Dodal je tudi, da bo namenil 600 milijonov dolarjev za 300.000 odvisnikov od drog in pri tem izpostavil čudežne uspehe cerkvene zdravstvene ustanove v mestu Baton Rouge v Louisiani, ki odvisnike od drog s pomočjo božje besede spreobrača v odvisnike od boga. Bush je omenil tudi ekološki načrt, ki predvideva izdelavo avta na vodik in pa zakonodajo imenovano »vedro nebo«, s katero naj bi v naslednjih 15 letih ameriške elektrarne zmanjšale onesnaževanje za 70%, kar je po mojem skromnem mnenju čista znanstvena fantastika.
Pri oceni zunanje politike pa je mlajšega Busha popolnoma zaneslo…Najprej je nakladal o 15 milijardah dolarjev, ki naj bi jih Amerika v naslednjih petih letih namenila za preprečevanje in »zdravljenje« AIDSa (če misli to početi kot pri cerkvenih komunah za odvajanje od drog in namenjati denar za postavljanje cerkvenih objektov v Afriki, v katerih naj bi z božjo besedo zdravili AIDS, s teorijo o vzdržnosti pa ga preprečevali, bo rezultat po mojem jako slab. Človeška narava in želja po paritvenih obredih sta praviloma močnejša od klerikalnega asketizma, zato bi bila morda boljša in cenejša taktika proti AIDSu propagiranje prezervativov, na kar pa Bush seveda ob svoji ponižnosti pred vsemogočnim ne pomisli…). Seveda ni pozabil ob tem omeniti, da je proti vsaki vrsti abortusa in kloniranja ljudi.
No in potem je prešel na svoje področje – na vojno proti svetovnemu terorizmu, za katero je dejal, da Amerika v njej zmaguje (toliko o zaslepljenosti ameriškega predsednika). Omenil je nekaj visokih Al-Kaidinih operativcev, ekstremističnih možganov, ki so stali za napadi in voditeljev napadov, ki so jih od slavnega »najnilevn« ujeli (in jih posredno ter neposredno mučili po vsem svetu, a je na to slučajno pozabil). Dotaknil se je tudi domnevno uničenih terorističnih celic v Jemnu, Savdski Arabiji, Gibraltarski ožini, Hamburgu, Milanu, Madridu, Londonu, Parizu in mestu Buffalo v državi New York. Še kdo opazi nekaj čudnega med naštetimi mesti? V delu govora je izpostavil probleme z Iranom (za katerega je dejal, da želi narediti bombo in, da podpira teroriste) in pa s Severno Korejo, za katero pa zaenkrat še ni opazil povezanosti z Al-Kajdo.
Višek cinizma je dosegel, ko je poskušal strašiti nepokorne režime s primerom Iraka. Kar 13 odstavkov govora je Bush namenil dokazovanju, da je imel Saddam Hussein kemično in biološko orožje (kar se je že pred časom izkazalo za čisto fikcijo) in, da je skušal nabaviti uran iz Afrike (kar je bilo tudi že demantirano) in, da ga je bilo preprosto nujno zbiti z oblasti in Irak prepustiti na nemilost najstniškim ameriškim soldatom s pomanjkljivo opremo in prazno glavo, osvobodilnim frakcijam, milicam, oboroženim tolpam, ugrabiteljem in teroristom (še sedaj mi ni jasno, kako lahko osvojiš tujo prestolnico in pustiš, da ji izropajo muzeje z zgodovinskimi zbirkami najstarejših civilizacij).
No in Hussein je le sedel pred sodnika, katerega so že zamenjali, ker naj bi bil preveč popustljiv do obtoženca, sojenje novega sodnika pa Husseinova odvetniška skupinica bojkotira, ker naj bi bil postavljen s strani okupatorjev in, ker je do obtoženca preveč ošter…Hussein osebno pa na vsakem sojenju poskrbi za vsaj toliko zabave, kot Milošević v Haagu. Sojenje Husseinu je postala čisto prava farsa, kakršna je tudi »osvoboditev« Iraka, da o pozabljenem Afganistanu, kjer se še vedno streljajo s Talibani, spet pridelujejo rekordne količine opija (več kot 70% svetovnega opija se pridela v Afganistanu), državo pa vodijo lokalni »warlordi« (razen ameriškega Kabula pod vodstvom naftnega kolega Busheve familije – nastavljenega predsednika Karzaja). Toliko o dosedanjem uspehu v vojni proti terorizmu!
Bush je govor končal z: »Naj nas sedaj On vodi in naj bog še naprej blagoslavlja Združene države Amerike!«, cenjeni publikum pa je med govorom predsedniku zaploskal kar 80 krat!
P.S. V kolikor si želite v celoti ogledati nebuloze letnega zagovora Georga Busha mlajšega, pa obiščite Belo hišo
Najprej se je hvalil, češ koliko dobrega je prinesel ameriškemu ljudstvu v obliki izboljšanja šolstva, zmanjšanja davka (t.i. »tax relief«, nisem ravno neki jaki ekonomist, a kakor vem, je Bush uvedel neke vrste enotno davčno stopnjo, oziroma je oklestil davke za kapitalistične orjake – ne vem, zakaj se tudi v primeru Slovenije ne zastopi, da je pri enotni davčni stopnji rezilo vedno obrnjeno proti vratovom nižjih družbenih slojev in, da pomeni 20% davka za človeka s 150 jurji plače nekaj drugega kot zamaščenemu direktorju s parimi milijoni čukov plače), pohvalil je »Homeland security« (kar je samo lepše ime za organizacijo vaških straž, ki merkajo ameriške meje…, sploh tisto južno…) in vabil državljane v »USA Freedom corps« (kar je samo lepše ime za »ksenofobno patriotsko stranko« z elementi hitlerjugenda), potem pa je dejal, da bi bilo treba pomagati ameriškemu delavcu, da si bo lažje plačeval zdravstveno zavarovanje in pokojnino, to zapakiral kot sočutni nacionalni »socialni« načrt, nacionalizirano zdravstvo pa je označil bolj za uničevalca in ne reševalca življenj (ob tem je povprečni rdečevratnik iz Kansasa gotovo jezno zavihtel svoje polavtomatske vile in s šlampastim kmetavzarskim naglasom zarjul »Goddammit boy, national healthcare is for commies, son!«). Dodal je tudi, da bo namenil 600 milijonov dolarjev za 300.000 odvisnikov od drog in pri tem izpostavil čudežne uspehe cerkvene zdravstvene ustanove v mestu Baton Rouge v Louisiani, ki odvisnike od drog s pomočjo božje besede spreobrača v odvisnike od boga. Bush je omenil tudi ekološki načrt, ki predvideva izdelavo avta na vodik in pa zakonodajo imenovano »vedro nebo«, s katero naj bi v naslednjih 15 letih ameriške elektrarne zmanjšale onesnaževanje za 70%, kar je po mojem skromnem mnenju čista znanstvena fantastika.
Pri oceni zunanje politike pa je mlajšega Busha popolnoma zaneslo…Najprej je nakladal o 15 milijardah dolarjev, ki naj bi jih Amerika v naslednjih petih letih namenila za preprečevanje in »zdravljenje« AIDSa (če misli to početi kot pri cerkvenih komunah za odvajanje od drog in namenjati denar za postavljanje cerkvenih objektov v Afriki, v katerih naj bi z božjo besedo zdravili AIDS, s teorijo o vzdržnosti pa ga preprečevali, bo rezultat po mojem jako slab. Človeška narava in želja po paritvenih obredih sta praviloma močnejša od klerikalnega asketizma, zato bi bila morda boljša in cenejša taktika proti AIDSu propagiranje prezervativov, na kar pa Bush seveda ob svoji ponižnosti pred vsemogočnim ne pomisli…). Seveda ni pozabil ob tem omeniti, da je proti vsaki vrsti abortusa in kloniranja ljudi.
No in potem je prešel na svoje področje – na vojno proti svetovnemu terorizmu, za katero je dejal, da Amerika v njej zmaguje (toliko o zaslepljenosti ameriškega predsednika). Omenil je nekaj visokih Al-Kaidinih operativcev, ekstremističnih možganov, ki so stali za napadi in voditeljev napadov, ki so jih od slavnega »najnilevn« ujeli (in jih posredno ter neposredno mučili po vsem svetu, a je na to slučajno pozabil). Dotaknil se je tudi domnevno uničenih terorističnih celic v Jemnu, Savdski Arabiji, Gibraltarski ožini, Hamburgu, Milanu, Madridu, Londonu, Parizu in mestu Buffalo v državi New York. Še kdo opazi nekaj čudnega med naštetimi mesti? V delu govora je izpostavil probleme z Iranom (za katerega je dejal, da želi narediti bombo in, da podpira teroriste) in pa s Severno Korejo, za katero pa zaenkrat še ni opazil povezanosti z Al-Kajdo.
Višek cinizma je dosegel, ko je poskušal strašiti nepokorne režime s primerom Iraka. Kar 13 odstavkov govora je Bush namenil dokazovanju, da je imel Saddam Hussein kemično in biološko orožje (kar se je že pred časom izkazalo za čisto fikcijo) in, da je skušal nabaviti uran iz Afrike (kar je bilo tudi že demantirano) in, da ga je bilo preprosto nujno zbiti z oblasti in Irak prepustiti na nemilost najstniškim ameriškim soldatom s pomanjkljivo opremo in prazno glavo, osvobodilnim frakcijam, milicam, oboroženim tolpam, ugrabiteljem in teroristom (še sedaj mi ni jasno, kako lahko osvojiš tujo prestolnico in pustiš, da ji izropajo muzeje z zgodovinskimi zbirkami najstarejših civilizacij).
No in Hussein je le sedel pred sodnika, katerega so že zamenjali, ker naj bi bil preveč popustljiv do obtoženca, sojenje novega sodnika pa Husseinova odvetniška skupinica bojkotira, ker naj bi bil postavljen s strani okupatorjev in, ker je do obtoženca preveč ošter…Hussein osebno pa na vsakem sojenju poskrbi za vsaj toliko zabave, kot Milošević v Haagu. Sojenje Husseinu je postala čisto prava farsa, kakršna je tudi »osvoboditev« Iraka, da o pozabljenem Afganistanu, kjer se še vedno streljajo s Talibani, spet pridelujejo rekordne količine opija (več kot 70% svetovnega opija se pridela v Afganistanu), državo pa vodijo lokalni »warlordi« (razen ameriškega Kabula pod vodstvom naftnega kolega Busheve familije – nastavljenega predsednika Karzaja). Toliko o dosedanjem uspehu v vojni proti terorizmu!
Bush je govor končal z: »Naj nas sedaj On vodi in naj bog še naprej blagoslavlja Združene države Amerike!«, cenjeni publikum pa je med govorom predsedniku zaploskal kar 80 krat!
P.S. V kolikor si želite v celoti ogledati nebuloze letnega zagovora Georga Busha mlajšega, pa obiščite Belo hišo
Zvezdniška "ekipna" igra
Včeraj sem si končno do konca ogledal zgodovinsko tekmo ameriške košarkarske lige NBA med Raptorji iz Toronta in Jezerniki iz Los Angelesa, v kateri je jezerniški zvezdnik Kobe Bryant nasprotniku natresel kar 81 točk. S tem je postal drugi košarkar lige, ki je zabil več kot 80 točk, prvo uvrščeni strelec pa še vedno ostaja Wilt Chamberlain, ki je leta 1962 zbral celih 100 točk. Kobe Bryant je igralec, ki je poleg svojega košarkarskega talenta znan tudi kot domnevni posiljevalec (lani se je moral pred sodnijo zagovarjati zaradi domnevnega posilstva sobarice, a je bil spoznan za nedolžnega). Po njegovi predstavi izpred 10 dni pa se seveda na veliko polemizira, ali je Bryant dejansko tako dober igralec, ali pa je teh 81 točk rezultat nedavnih sprememb pravil košarkarske igre NBA. Drugo vprašanje polemike pa je, ali sta Kobe Bryant in pa slavni Micheal Jordan primerljiva, oz. kdo je boljši?
Scottie Pippen, Jordanov bivši soigralec, je mnenja, da igralca nista primerljiva, saj igrata v popolnoma različnih razmerah. Dejal je, da se je stil igre popolnoma spremenil in, da ne dopušča več kontaktne igre in, da je vsak dotik praktično faul, ti pa se še toliko bolj pogosto kličejo, če kdo oplazi kakšnega superzvezdnika. Prav dobro se spomnim komentarja Ervina »Magic« Johnsona, bivšega jezerniškega zvezdnika iz '80 in začetka '90 let, ki ga je dal med fotosešnom na olimpiadi v Barceloni leta '92. Skupaj so se namreč slikali trije največji rivali tedanje NBA lige, beli kmetič Larry Bird, domnevno najboljši beli igralec lige NBA in omenjena Jordan ter Magic Johnson. Fotograf je prosil Johnsona, če se lahko malce približa Jordanu, da bodo vsi na fotki tako kot se šika, Johnson pa je v šali dejal, da se ne sme preveč približati Jordanu, ker da je to vedno faul! Kakorkoli že, Pippen ima po svoje prav…Igra ni več tako fizična (sploh nič fizična, če jo primerjamo z velikimi boji '90 let, ko so se med seboj Chicaški Biki, New Yorški Kratkohlačniki in Detroitski Bati dobesedno mlatili med seboj), je pa hitrejša in zato se na tekmo posledično zabije tudi več točk…To, da so nekatere NBA ekipe »obrambne« (npr. Detroit Pistons in San Antonio Spurs) se prav posebej poudarja, o tem pa pričajo tudi rezultati, ki jih ti dve ekipi dosegata – posebnost je ponavadi ta, da obe ekipi ne dosežeta meje 100 točk na tekmo in, da je met iz igre zaradi dejanskega igranja obrambe temu primerno slabši. Los Angeles Lakersi s Kobejem Bryantom na čelu pa dosegajo krepko več kot le 100 točk na tekmo, saj obrambe praktično ne igrajo, vse temelji na principu: »Daj žogo Kobeju in upaj, da bo dal več točk kot nasprotnik!«
Košarka je načelno skupinska igra z žogo, se pa dogaja – sploh v NBA – da igra temelji na tistih nekaj zvezdnikih, ki jih klubi premorejo. Seveda imajo boljši igralci več priložnosti tako za igro, kot za metanje na koš, nekje pa gre to celo v take skrajnosti, da se igra izgubi zaradi zvezdnikove sle po statistiki.
Kobe Bryant nikakor ni slab igralec…, celo več…, dober je! Celo zelo dober! In tudi nametati 81 točk ni mačji kašelj! Je pa res, da je to verjetneje zaradi drugačnega stila igre in pa neizmernega Bryantovega egocentrizma ter takšnega očitnega soliranja, ki ga ni premogel niti veliki Jordan (zaradi medsebojnih trenj dveh superzvezdnikov, Bryanta in pa Shaquilla O'Neala, je slednji lani končno zapustil Jezernike po treh osvojenih naslovih prvaka in odšel v Miami, Bryant pa je tako ostal edini porabnik žog v L.A.-u).
Na tekmi proti Raptorsem je Bryant vrgel na koš kar 46 krat, od tega je zadel 28 krat, od tega je za tri zadel 7 krat od 13 poskusov, nametal pa je tudi 18 prostih metov od 20 izvajanih. Bryanta očitno preveč božajo po umetniških rokicah, saj je letos v New Yorku ob slabšem metu iz igre (7/17) proste izvajal 26 krat, zadel pa 23 krat. Lakersi so proti Raptorsem izvajali proste mete kar 58 krat, nasprotniki pa le 24 krat, kar je smešno!
Druga polovica aktualne tekme (v prvi je Bryant natresel le 24 točk) je bila res divja, sploh tretja četrtina, v kateri je Bryant dal skoraj vse točke za svoje moštvo (z izjemo nekega frca in parih prostih metov), v zadnji četrtini (ko se je že vedelo, da Bryant postavlja rekord) pa je metal proti košu samo še on! Vsi so mu ubogljivo podajali in se "veselili" zanj, ko je takoj vrgel prav vsako žogo, ki jo je dobil v parklje! Nobene ni vrnil in četudi jo je, jo je takoj dobil spet nazaj, da je lahko sforsiral še kakšno trojko ali vsaj izsili proste mete. Zadnja četrtina je bila popoln umor košarke kot jo poznamo. Igral je le Bryant proti celotni nasprotni ekipi, ostali jezerski cepci pa so mu resignirano podajali. Takšnega solerstva pri košarki še v življenju nisem videl! Klinc pa 81 točk, ko nasprotnik zaostaja za 20 in lahko zvezdnik bodočih zmagovalcev vsako vrže na koš! Bryant ima trenutno povprečje doseženih točka kar 43.4 točke na tekmo, kar je 6,3 točke več, kot jih je nametal Jordan v strelsko najbolj razpoloženi sezoni.
Priznati moram, da je Bryant dejansko sam premagal Raptorse in to že v tretji četrtini, egomanijaško soliranje v zadnji četrtini pa res ni bilo potrebno!
Scottie Pippen, Jordanov bivši soigralec, je mnenja, da igralca nista primerljiva, saj igrata v popolnoma različnih razmerah. Dejal je, da se je stil igre popolnoma spremenil in, da ne dopušča več kontaktne igre in, da je vsak dotik praktično faul, ti pa se še toliko bolj pogosto kličejo, če kdo oplazi kakšnega superzvezdnika. Prav dobro se spomnim komentarja Ervina »Magic« Johnsona, bivšega jezerniškega zvezdnika iz '80 in začetka '90 let, ki ga je dal med fotosešnom na olimpiadi v Barceloni leta '92. Skupaj so se namreč slikali trije največji rivali tedanje NBA lige, beli kmetič Larry Bird, domnevno najboljši beli igralec lige NBA in omenjena Jordan ter Magic Johnson. Fotograf je prosil Johnsona, če se lahko malce približa Jordanu, da bodo vsi na fotki tako kot se šika, Johnson pa je v šali dejal, da se ne sme preveč približati Jordanu, ker da je to vedno faul! Kakorkoli že, Pippen ima po svoje prav…Igra ni več tako fizična (sploh nič fizična, če jo primerjamo z velikimi boji '90 let, ko so se med seboj Chicaški Biki, New Yorški Kratkohlačniki in Detroitski Bati dobesedno mlatili med seboj), je pa hitrejša in zato se na tekmo posledično zabije tudi več točk…To, da so nekatere NBA ekipe »obrambne« (npr. Detroit Pistons in San Antonio Spurs) se prav posebej poudarja, o tem pa pričajo tudi rezultati, ki jih ti dve ekipi dosegata – posebnost je ponavadi ta, da obe ekipi ne dosežeta meje 100 točk na tekmo in, da je met iz igre zaradi dejanskega igranja obrambe temu primerno slabši. Los Angeles Lakersi s Kobejem Bryantom na čelu pa dosegajo krepko več kot le 100 točk na tekmo, saj obrambe praktično ne igrajo, vse temelji na principu: »Daj žogo Kobeju in upaj, da bo dal več točk kot nasprotnik!«
Košarka je načelno skupinska igra z žogo, se pa dogaja – sploh v NBA – da igra temelji na tistih nekaj zvezdnikih, ki jih klubi premorejo. Seveda imajo boljši igralci več priložnosti tako za igro, kot za metanje na koš, nekje pa gre to celo v take skrajnosti, da se igra izgubi zaradi zvezdnikove sle po statistiki.
Kobe Bryant nikakor ni slab igralec…, celo več…, dober je! Celo zelo dober! In tudi nametati 81 točk ni mačji kašelj! Je pa res, da je to verjetneje zaradi drugačnega stila igre in pa neizmernega Bryantovega egocentrizma ter takšnega očitnega soliranja, ki ga ni premogel niti veliki Jordan (zaradi medsebojnih trenj dveh superzvezdnikov, Bryanta in pa Shaquilla O'Neala, je slednji lani končno zapustil Jezernike po treh osvojenih naslovih prvaka in odšel v Miami, Bryant pa je tako ostal edini porabnik žog v L.A.-u).
Na tekmi proti Raptorsem je Bryant vrgel na koš kar 46 krat, od tega je zadel 28 krat, od tega je za tri zadel 7 krat od 13 poskusov, nametal pa je tudi 18 prostih metov od 20 izvajanih. Bryanta očitno preveč božajo po umetniških rokicah, saj je letos v New Yorku ob slabšem metu iz igre (7/17) proste izvajal 26 krat, zadel pa 23 krat. Lakersi so proti Raptorsem izvajali proste mete kar 58 krat, nasprotniki pa le 24 krat, kar je smešno!
Druga polovica aktualne tekme (v prvi je Bryant natresel le 24 točk) je bila res divja, sploh tretja četrtina, v kateri je Bryant dal skoraj vse točke za svoje moštvo (z izjemo nekega frca in parih prostih metov), v zadnji četrtini (ko se je že vedelo, da Bryant postavlja rekord) pa je metal proti košu samo še on! Vsi so mu ubogljivo podajali in se "veselili" zanj, ko je takoj vrgel prav vsako žogo, ki jo je dobil v parklje! Nobene ni vrnil in četudi jo je, jo je takoj dobil spet nazaj, da je lahko sforsiral še kakšno trojko ali vsaj izsili proste mete. Zadnja četrtina je bila popoln umor košarke kot jo poznamo. Igral je le Bryant proti celotni nasprotni ekipi, ostali jezerski cepci pa so mu resignirano podajali. Takšnega solerstva pri košarki še v življenju nisem videl! Klinc pa 81 točk, ko nasprotnik zaostaja za 20 in lahko zvezdnik bodočih zmagovalcev vsako vrže na koš! Bryant ima trenutno povprečje doseženih točka kar 43.4 točke na tekmo, kar je 6,3 točke več, kot jih je nametal Jordan v strelsko najbolj razpoloženi sezoni.
Priznati moram, da je Bryant dejansko sam premagal Raptorse in to že v tretji četrtini, egomanijaško soliranje v zadnji četrtini pa res ni bilo potrebno!
Subscribe to:
Posts (Atom)
