... je rekel „bog“ in bila je luč. Nato pa se, ko pade noč, malce ozrite po okolju v katerem živite. Slovenija je posejana s „svetilniki“. Osvetljena so mesta, vasi in sleherni slovenski griček s cerkvico. Po svetlobnem onesnaženju smo v Evropi takoj za Belgijo, ki osvetljuje celo svoje avtoceste. Moram pa priznati, da se mi zdi osvetljevanje avtocest veliko bolj smiselno kot osvetljevanje državnih objektov, kulturnih stavb, spomenikov ali cerkva. V Sloveniji naj bi bilo osvetljenih cca. 9000 spomenikov (sem sodijo državniške in umetniške stavbe, spomeniki in pa tudi okoli 2500 cerkva). Zakaj, hudiča, so osvetljene cerkve? Verniki vedo kje so njihovi sakralni objekti, vedo pa tudi, da ti praviloma ponoči ne obratujejo. Jih morda obsijana cerkev opominja h kateri veri sodijo? Da ne bi slučajno ponoči pozabili in se naslednjega jutra odpravili v napačen verski hram? Dvomim. In nato ti prileti še “papeževa bula”, ki nadgradi seznam grehov, oz. z novimi zapovedmi vzdržuje stik s časom. Tako naj bi bil en izmed novih grehov tudi “onesnaževanje okolja”. Hipokrizija na kvadrat. Tudi svetlobno onesnaževanje je onesnaževanje okolja. Ekscesno moti sleherno floro in favno in je energijsko dekadentno potratno.
Ne verjamem v nobeno institucionalizirano vero. Se mi je pa že pred časom porodila ideja za družbeno kritičen oglas na temo svetlobnega onesnaževanja, ki je z vero neposredno povezana in nam ponuja filozofski razmislek:
Svetloba je že od nekdaj nekaj svetega. Ja, dragi moji institucionalizirani verniki, celo poganskemu pračloveku je svetloba izzvala širok nasmešek. Taka ali drugačna ga je grela, mu kazala pot in veselil se je, ker se je lahko najedel tistega, kar je z njeno pomočjo pridelal ali ulovil ter na koncu spekel.
Pa recimo, da je „bog“ res rekel: „Naj bo luč!“ in, da se je luč na njegov ukaz dejansko udejanjila. Je mar s tem namignil, da morajo njegovi „tozemski“ posredniki osvetliti njegove hrame? Dvomim. In če še poglobimo teološko razpravo: „Kaj pravzaprav je „božja“ luč?“. Je to umetna razsvetljava, ki smo jo, z „njegovo“ pomočjo kajpak, elaborirali do obisti, ali je to stvarstvo, ki se razprostira nad nami in, ki ga zaradi ekscesne svetlobne onesnaženosti več ne vidimo? Kdaj in kje ste v Sloveniji zadnjič videli Mlečno cesto? Se sploh še spomnite, kako izgleda
z zvezdami posejano nebo?
Sunday, April 27, 2008
Sunday, February 03, 2008
VerglVergl... Prrrrrrrr!!!!! Uuuu - VVuuuuuP!
V sredo sem se vozil s Citroenom C6. Kot velikega privrženca Citroena me je firbec matral zelo. Pričakovanja so bila visoka, saj je Citroen s C6 po dolgem času na ceste popeljal novo luksuzno limuzino. Zadnjo Citroenovo limuzino XM so izdelovali med letoma 1989 in 2000 in C6 naj bi bil njen naslednjik. Govori se tudi, da je C6 pravzaprav potomec iz prevega kolena Citroena DS (v francoščini se to prebere Déesse kar pomeni »boginja«). Ta avto je med drugim rešil življenje bivšega francoskega predsednika Charlesa DeGaulla. Ob poskusu atentata so njegovi »boginji« odbili eno od koles, pa je avtu uspelo brez večjih problemov suvereno pobegniti s preostalimi tremi kolesi in živim predsednikom.
Pa z zgodovino na stran. C6, ki sem ga vozil, je imel 2700 kubičnih centimetrov prostornine motorja (ali valja, ali bata, ali česarkoli že ... Nisem baš tehnični tip, ampak tudi zmerni poznavalci avtomobilske mehanike bodo gotovo izluščili ključne podatke iz mojih laičnih opisov tehničnih specifikacij), ter okoli 210 konjev. Bil je na žalost avtomatik. Avtomatikov ne maram preveč... Pr' naš bajt furamo Citroen Xsaro Break (karavan). Tega avtota na žalost ne delajo več, in nova generacija Citroenov zaenkrat zanj nima sodobnika (na nek način bi to moral biti C4, a ta nima karavan različice). C6 je za dobrega pol metra daljši od Xsare Break in za ene 10 cm širši. Hm... Zdelo se mi je veliko. Pa se je izkazalo, da ni panike. Dasiravno je C6 velik, se ne obnaša tako okorno, kot sem mislil, da se bo.
Randezvous: Klik-klik. Črn avto je odklenjen. Zazrem se v notranjost. Rjavo usnje. Usedem se za volan. Hm... Volan je preblizu. Hm... Le kje se nastavi sedež? Aha... Knofki na vratih. Pšnajst njih. Eeeemmm... Pa poglejmo simbolčke... Tehle pet je za zunanji retrovizor... Tile štirje so za vsa okna... Torej je tehle šest za sedež. Bzzzzz... Okej. Štima. Vžgem hudiča. Prrrrrrrrrrr... Počasi speljem proti rampi. DAMN! Saj res... Mi je bilo rečeno, da je ta rampa pokvarjena. Drugi izhod je na nasprotnem delu parkirišča. Giro po parkirišču. Ha! Mala malca. Celo okoli strateško povsem kretensko parkiranih vozil na parkirišču je šlo gladko. Smer: po fotra v Šiško. Hihihi.... Na vetrobransko steklo se projecira hitrost avtomobila. Luštna finta... Do fotra sem več ali manj ždel na rdečih semaforjih in dejanska zmogljivost avta še ni prišla do izraza. Zavijeva na avtocesto, pohodim gas: VvvvvvvvvvvvuuuuuuuuuuP! 140! Eeeeem... Okeeeeej... Ampak ker je bila ura relativno zgodnja, oz. se je »rush-hour« še odvijal, kaj hitreje ni šlo (pa saj ne, da bi si želel naviti avto do konca... C6 naj bi šel cca. 220 km/h. Ampak to enostavno ni moj stil, četudi bi za tako divjaško vožnjo imel priložnost. Okej... Mrbit bi ga navil na švabskem Autobahnu...) Sicer pa je bila vožnja mehka... Skoraj plavajoča. Tako kot naj bi se za Citroena takega kalibra spodobilo. Odložim fotra, poberem prijatelja. Greva tam za črnuškim mostom levo mimo neke kitajske restavracije po vijugasti temni cesti proti Šmartnemu. Heheheh... V C6 je zelooooo stara tehnologija premikanja žarometov skladno z vrtenjem volana. To je imela že DS. In je super... Ovinke imaš na ta račun krasno osvetljene. Je pa C6 sicer nekoliko nepregleden. Namreč »podporniki« oz. stebri na katerih je streha, so malce blesavo postavljeni in mrtvi kot je še bolj mrtev kot je sicer. Uletiva spet na ring, ki se je že malo sprostil. Napičim na 160 km/h. Gladko. Do 160 gre avto brez najmanjšega napora. Nato pa se pospešek pomanjša, čeprav še vedno lepo vleče. Odložim prijatelja in se domov vrnem po skoraj prazni Dunajski. Pohodim. VVVVVUP! 90 km/h. Zelo gladko, zelo mehko, zelo udobno. Pri parkiranju pa so mi pomagali zvočni signali in nazorna animacija na armaturni plošči. Aja... Armaturna plošča je totalno konfuzna, zato se je niti nisem loteval. Ima na tone nekih knofkov. Brez večine se mirno preživi in vožnja ne trpi. Še ena malenkost je računalniško višanje in nižanje avtomobilskega zadka – značilnost in nekakšen zaščitni znak vseh Citroenovih »žab«. Blazno pa me je presenetila majhnost prtljažnika. Vanj se da na komot spraviti dva kufra in v ostanek prostora strateško razporediti še nekaj vrečkic. Ja, ja, ja... Sej vem, sej vem... Če si človek kupi tak avto, najbrž niti ne potrebuje velikega gepektregerja, saj gre na pot s svojo polno kreditno kartico, za katero je dovolj prostora tudi v predalu za rokavičke. O malenkostih bi še lahko izgubljal besede, a jih ne bom, saj so na začetku povezave, kjer se da nadejati ostalih podatkov o avtotu.
Mnenje: C6 košta med 43.000 in 59.000 ojrov. Za to ceno ima C6 kar nekaj konkurentov. Od BMW-jev, preko Merčokelčkov pa do Audijev, če omenim samo najbolj znane in očitne. C6 ni očitati manko udobja, moči, mehkobe, gladkosti vožnje in elegantnosti (avto je od zunaj zelo, zelo lep). Avto je fejst. Kljub temu pa se nikakor ne morem otresti občutka, da C6 nekaj manka. Pa ne vem kako bi ta manjko definiral. Morda bi temu lahko rekel »L'esprit«... Resda je to francoska beseda, ki bi jo lahko prevedli kot »duh«, čeprav je to zanič prevod, saj beseda tudi v drugih svetovnih jezikih nima primernega kontekstualnega prevoda. Skratka, C6 manjka »tisto nekaj«, nek »kokosežereče«... Četudi bi imel denar za avto tega cenovnega ranga, bi C6 gotovo kupil ne. Pa tudi nobenega njegovega konkurenta ne. Ampak to je seveda zgolj posledica mojega okusa. Zadnje čase so mi všeč enoprostorci... Veliko raje bi imel C4 Picasso ali pa celo C8.
P.S. Me je pa skoraj kap sunila, ko sem zadnjič opazil, da so naredili »Mini Clubman« (karavan različica novodobnega Mini Cooperja). Ne samo, da je sam koncept Mini-karavana popolnoma absurden, cene znašajo od 21.000 pa kar do 25.000 ojrov HALO????? Cene C4 Picassoja se raztezajo med 19.000 in 31.000 ojrov. Najbolj osnovni model C8 pa košta 29.000 ojrov. Jaz mislim, da moraš biti prav pošteno nor, ali pa huda šminka, da si kupiš Mini Clubmana.
Pa z zgodovino na stran. C6, ki sem ga vozil, je imel 2700 kubičnih centimetrov prostornine motorja (ali valja, ali bata, ali česarkoli že ... Nisem baš tehnični tip, ampak tudi zmerni poznavalci avtomobilske mehanike bodo gotovo izluščili ključne podatke iz mojih laičnih opisov tehničnih specifikacij), ter okoli 210 konjev. Bil je na žalost avtomatik. Avtomatikov ne maram preveč... Pr' naš bajt furamo Citroen Xsaro Break (karavan). Tega avtota na žalost ne delajo več, in nova generacija Citroenov zaenkrat zanj nima sodobnika (na nek način bi to moral biti C4, a ta nima karavan različice). C6 je za dobrega pol metra daljši od Xsare Break in za ene 10 cm širši. Hm... Zdelo se mi je veliko. Pa se je izkazalo, da ni panike. Dasiravno je C6 velik, se ne obnaša tako okorno, kot sem mislil, da se bo.
Randezvous: Klik-klik. Črn avto je odklenjen. Zazrem se v notranjost. Rjavo usnje. Usedem se za volan. Hm... Volan je preblizu. Hm... Le kje se nastavi sedež? Aha... Knofki na vratih. Pšnajst njih. Eeeemmm... Pa poglejmo simbolčke... Tehle pet je za zunanji retrovizor... Tile štirje so za vsa okna... Torej je tehle šest za sedež. Bzzzzz... Okej. Štima. Vžgem hudiča. Prrrrrrrrrrr... Počasi speljem proti rampi. DAMN! Saj res... Mi je bilo rečeno, da je ta rampa pokvarjena. Drugi izhod je na nasprotnem delu parkirišča. Giro po parkirišču. Ha! Mala malca. Celo okoli strateško povsem kretensko parkiranih vozil na parkirišču je šlo gladko. Smer: po fotra v Šiško. Hihihi.... Na vetrobransko steklo se projecira hitrost avtomobila. Luštna finta... Do fotra sem več ali manj ždel na rdečih semaforjih in dejanska zmogljivost avta še ni prišla do izraza. Zavijeva na avtocesto, pohodim gas: VvvvvvvvvvvvuuuuuuuuuuP! 140! Eeeeem... Okeeeeej... Ampak ker je bila ura relativno zgodnja, oz. se je »rush-hour« še odvijal, kaj hitreje ni šlo (pa saj ne, da bi si želel naviti avto do konca... C6 naj bi šel cca. 220 km/h. Ampak to enostavno ni moj stil, četudi bi za tako divjaško vožnjo imel priložnost. Okej... Mrbit bi ga navil na švabskem Autobahnu...) Sicer pa je bila vožnja mehka... Skoraj plavajoča. Tako kot naj bi se za Citroena takega kalibra spodobilo. Odložim fotra, poberem prijatelja. Greva tam za črnuškim mostom levo mimo neke kitajske restavracije po vijugasti temni cesti proti Šmartnemu. Heheheh... V C6 je zelooooo stara tehnologija premikanja žarometov skladno z vrtenjem volana. To je imela že DS. In je super... Ovinke imaš na ta račun krasno osvetljene. Je pa C6 sicer nekoliko nepregleden. Namreč »podporniki« oz. stebri na katerih je streha, so malce blesavo postavljeni in mrtvi kot je še bolj mrtev kot je sicer. Uletiva spet na ring, ki se je že malo sprostil. Napičim na 160 km/h. Gladko. Do 160 gre avto brez najmanjšega napora. Nato pa se pospešek pomanjša, čeprav še vedno lepo vleče. Odložim prijatelja in se domov vrnem po skoraj prazni Dunajski. Pohodim. VVVVVUP! 90 km/h. Zelo gladko, zelo mehko, zelo udobno. Pri parkiranju pa so mi pomagali zvočni signali in nazorna animacija na armaturni plošči. Aja... Armaturna plošča je totalno konfuzna, zato se je niti nisem loteval. Ima na tone nekih knofkov. Brez večine se mirno preživi in vožnja ne trpi. Še ena malenkost je računalniško višanje in nižanje avtomobilskega zadka – značilnost in nekakšen zaščitni znak vseh Citroenovih »žab«. Blazno pa me je presenetila majhnost prtljažnika. Vanj se da na komot spraviti dva kufra in v ostanek prostora strateško razporediti še nekaj vrečkic. Ja, ja, ja... Sej vem, sej vem... Če si človek kupi tak avto, najbrž niti ne potrebuje velikega gepektregerja, saj gre na pot s svojo polno kreditno kartico, za katero je dovolj prostora tudi v predalu za rokavičke. O malenkostih bi še lahko izgubljal besede, a jih ne bom, saj so na začetku povezave, kjer se da nadejati ostalih podatkov o avtotu.
Mnenje: C6 košta med 43.000 in 59.000 ojrov. Za to ceno ima C6 kar nekaj konkurentov. Od BMW-jev, preko Merčokelčkov pa do Audijev, če omenim samo najbolj znane in očitne. C6 ni očitati manko udobja, moči, mehkobe, gladkosti vožnje in elegantnosti (avto je od zunaj zelo, zelo lep). Avto je fejst. Kljub temu pa se nikakor ne morem otresti občutka, da C6 nekaj manka. Pa ne vem kako bi ta manjko definiral. Morda bi temu lahko rekel »L'esprit«... Resda je to francoska beseda, ki bi jo lahko prevedli kot »duh«, čeprav je to zanič prevod, saj beseda tudi v drugih svetovnih jezikih nima primernega kontekstualnega prevoda. Skratka, C6 manjka »tisto nekaj«, nek »kokosežereče«... Četudi bi imel denar za avto tega cenovnega ranga, bi C6 gotovo kupil ne. Pa tudi nobenega njegovega konkurenta ne. Ampak to je seveda zgolj posledica mojega okusa. Zadnje čase so mi všeč enoprostorci... Veliko raje bi imel C4 Picasso ali pa celo C8.
P.S. Me je pa skoraj kap sunila, ko sem zadnjič opazil, da so naredili »Mini Clubman« (karavan različica novodobnega Mini Cooperja). Ne samo, da je sam koncept Mini-karavana popolnoma absurden, cene znašajo od 21.000 pa kar do 25.000 ojrov HALO????? Cene C4 Picassoja se raztezajo med 19.000 in 31.000 ojrov. Najbolj osnovni model C8 pa košta 29.000 ojrov. Jaz mislim, da moraš biti prav pošteno nor, ali pa huda šminka, da si kupiš Mini Clubmana.
Wednesday, December 26, 2007
Že davno dosežena sprava
Slovenci domnevno iščemo skupno identifikacijsko točko, ki bi vendarle združila »vse Slovence«, ne glede na njihovo politično ali/oz. »moralno-etično« držo. Mi ves ta čas iščemo, a se ne zavedamo, da to stično točko že imamo. Je pa res, da jo je težko povzeti z eno besedo ali pojmom in ravno zato je tako zmuzljiva.
Danes sem videl osrednjo državno proslavo ob »dnevu samostojnosti in enotnosti«. Okej, gleda na to, da je ta Gnevnik bolj kulturno-umetniško obarvan, bom vsebino političnega govora našega Janeza »alfa samca« Janšo pustil ob strani. Oz. okoli tega bi dejal le, da je J.J. govoril zelooooo duhamorno in »kalimerovsko«. Zmerno ponosno, toda nekoliko razočarano. Brez kančka nastopaštva, po katerem je bil J.J. nekoč znan. Brez čustev, brez srca, brez vodil. Izzvenel je nemotivacijsko in prazno. Floskule, pač... Bil je le še en slab državniški govor, ki bi ga lahko mirno copy-paste tudi kolega Lukašenko iz Belorusije. Naš premier je retorično dejansko močno stagniral. Gestikulacija? Kaj je to? Ne, ne uporabljam... Me ne zanima... Mumija.
In »kulturno-umetniški« del dogodka? PO-RA-ZNO! BEDA!!!! PODEN!!!!! TOTALNO SRANJE!!!!! In ravno to je glavna tema tega Gnevnika in hkrati »stična točka« slovenske sprave. Termin je: »Slovenska kultura«. Besedna zveza ne pove le, da je to kultura, ki se udejanja v državi Sloveniji, pač pa je v našem primeru tudi svojevrsten žanr, da ne rečem, da predstavlja samo bistvo »slovenskega nacionalnega karakterja«.
Na proslavi se je po J.J.-evem govoru zgodilo ene 5 glasbenih točk, ki so bile povezane z brano besedo iz slovenske kulturne preteklosti. Ne samo da so bile te dogodku neprimerno izbrane, bile so vse tisto, kar bi še slehernik potreboval, da se J.J.-ev morbidni in mukotrpni govor dodobra vžge v srca »razcepljene« Slovenije.
Vsi nastopajoči (razen Anike Horvat) so bili oblečeni kot jebeni pogrebniki... V črno! Ko sem videl nastop Nuše Derende, mi je na glas ušla pripomba: »Če bo šlo tako naprej, bodo prireditev končali s Kekčevo pesmijo!«. Pesem je bila dolgočasna, trpeča, dolga, počasna in patetična. Po njej je voditeljica preko nekega, znova jako patetičnega, verza od pesnika Gregorčiča naredila kao most in že je sledila pesem »slovenskega naroda sin«. Emmm... Smo ob tabornem ognju med skavti, al kaj???? In ta je bila odpeta spet s tako vznesenostjo, da me je zgaga prav dobro popekla. Sledil je beden verz, ki kakor že prej, ni imel popolnoma nobene veze z rdečjo nitjo proslave (no..., to niti ni tako čudno, saj rdeče niti proslava itak sploh ni imela), niti s predhodnim komadom, niti z veliko muko pričakujočim naslednjim komadom. Sploh je bil izven konteksta, kakor tisti prej in vsi tisti po njem. Vseboval je socialno-realistične floskule naših priznanih pesnikov (in pisateljev), v katerih Slovenci kot vedno trpinčeni narod znova in znova najdemo tak ali drugačen razlog, da nam je v trpljenju kao kul. Tako kot Ketteju... Ali pa Murnu... Ali pa Cankarju, če sem zelo odkrit, da ne rečem še kakšne o Francetu... Saj vemo, ne... »Ni mi mar bolečin, z njimi živim, sem slovenskega naroda sin...«. Fajn, ne?
No potem je težil še Jan Plestenjak s svojim komadom »moja ljubica«. Izzvenel je kot kakšen slovenski izseljenec v Argentini, ki se mu toži po svojem bivšem »dekletu«, ki jo v komadu metaforično predstavlja Slovenija. Dečko se skrega z dekletom, a je za to ne krivi. Življenje pač, jebiga, ne? Al kaj? Pa spet patetičen »most« in že je tu Šifrer v črnem (s črno-belo mornarsko majico spodaj) s komadom »za prijatelje«... Oz. se mi zdi, da je bila prej še Anika »edina svetla« Horvat s pravtako srce-parajučim komadkom. Muka bi bila že težko večja, če ne bi nek pevec blodil o zvonovih, ki čakajo pod vrhovi in jok in stok in joj, kolk nam je bed u lajfu. In že je bil tu gran finale!!!!! Otroški pevski zbor s solistom, ki je bil oblečen popolnoma v pogrebno črno, odpoje KEKČEVO PESEM!!!!!!!!!!!!!! HALO????????? Okej... To je pa popolna ironija, če se protagonsti svoje stvaritve dejansko ne zavedajo, ali še huje, skrajni cinizem, če se tega zavedajo. Kdo je zdaj Kekec???? In kaj že Kekec v slengu v večini primerov pomeni? Je to slika, ki si je želimo kot Slovenci? Smo morbidne, vedno trpinčene mone ali pa loleki, ki se niti ne zavedajo kaj počno? JA! Na žalost smo v veliko primerih prav to! Bečki konjušari! Tisti redki posamezniki, ki slovensko kulturo (pa dajmo si biti na jasnem... Pod »Slovensko kulturo« mislim tudi pop kulturo, alternativno kulturo in vse ostalo vmes, preko in čez) držijo nad depresijo, pa so spregledani ali hitro institucionalizirani.
In zakaj je tako? Ker poveličujemo vsebine slovenskih kulturnikov iz preteklosti, ki so bili za čase še kako aktualni, v sedanjosti pa lahko v napačnih kontekstih in/ali izpeljavah izpadejo patetično in prav nič motivacijsko. In sedaj »keč«!!!! To je naša stična točka... Ne glede na politično desnico, levico, sredino, ljudsko, demokratsko, socialno, nacionalno stranko ipd, partizane, belogardiste, komuniste ipd. "CANKAR JE CAR!" in "NIŠTA PROTIF IVANA!", če si levi ali desni!!!! Ampak namesto da bi iskali skupne ustvarjalne poti z zopet pridobljenimi prijatelji, se raje šlepamo na prvo prijateljstvo z njimi, ali pa na konfliktu med tem, ko nismo bili prijatelji.
Ostajamo v času, hkrati pa bomo vodili EU...
Danes sem videl osrednjo državno proslavo ob »dnevu samostojnosti in enotnosti«. Okej, gleda na to, da je ta Gnevnik bolj kulturno-umetniško obarvan, bom vsebino političnega govora našega Janeza »alfa samca« Janšo pustil ob strani. Oz. okoli tega bi dejal le, da je J.J. govoril zelooooo duhamorno in »kalimerovsko«. Zmerno ponosno, toda nekoliko razočarano. Brez kančka nastopaštva, po katerem je bil J.J. nekoč znan. Brez čustev, brez srca, brez vodil. Izzvenel je nemotivacijsko in prazno. Floskule, pač... Bil je le še en slab državniški govor, ki bi ga lahko mirno copy-paste tudi kolega Lukašenko iz Belorusije. Naš premier je retorično dejansko močno stagniral. Gestikulacija? Kaj je to? Ne, ne uporabljam... Me ne zanima... Mumija.
In »kulturno-umetniški« del dogodka? PO-RA-ZNO! BEDA!!!! PODEN!!!!! TOTALNO SRANJE!!!!! In ravno to je glavna tema tega Gnevnika in hkrati »stična točka« slovenske sprave. Termin je: »Slovenska kultura«. Besedna zveza ne pove le, da je to kultura, ki se udejanja v državi Sloveniji, pač pa je v našem primeru tudi svojevrsten žanr, da ne rečem, da predstavlja samo bistvo »slovenskega nacionalnega karakterja«.
Na proslavi se je po J.J.-evem govoru zgodilo ene 5 glasbenih točk, ki so bile povezane z brano besedo iz slovenske kulturne preteklosti. Ne samo da so bile te dogodku neprimerno izbrane, bile so vse tisto, kar bi še slehernik potreboval, da se J.J.-ev morbidni in mukotrpni govor dodobra vžge v srca »razcepljene« Slovenije.
Vsi nastopajoči (razen Anike Horvat) so bili oblečeni kot jebeni pogrebniki... V črno! Ko sem videl nastop Nuše Derende, mi je na glas ušla pripomba: »Če bo šlo tako naprej, bodo prireditev končali s Kekčevo pesmijo!«. Pesem je bila dolgočasna, trpeča, dolga, počasna in patetična. Po njej je voditeljica preko nekega, znova jako patetičnega, verza od pesnika Gregorčiča naredila kao most in že je sledila pesem »slovenskega naroda sin«. Emmm... Smo ob tabornem ognju med skavti, al kaj???? In ta je bila odpeta spet s tako vznesenostjo, da me je zgaga prav dobro popekla. Sledil je beden verz, ki kakor že prej, ni imel popolnoma nobene veze z rdečjo nitjo proslave (no..., to niti ni tako čudno, saj rdeče niti proslava itak sploh ni imela), niti s predhodnim komadom, niti z veliko muko pričakujočim naslednjim komadom. Sploh je bil izven konteksta, kakor tisti prej in vsi tisti po njem. Vseboval je socialno-realistične floskule naših priznanih pesnikov (in pisateljev), v katerih Slovenci kot vedno trpinčeni narod znova in znova najdemo tak ali drugačen razlog, da nam je v trpljenju kao kul. Tako kot Ketteju... Ali pa Murnu... Ali pa Cankarju, če sem zelo odkrit, da ne rečem še kakšne o Francetu... Saj vemo, ne... »Ni mi mar bolečin, z njimi živim, sem slovenskega naroda sin...«. Fajn, ne?
No potem je težil še Jan Plestenjak s svojim komadom »moja ljubica«. Izzvenel je kot kakšen slovenski izseljenec v Argentini, ki se mu toži po svojem bivšem »dekletu«, ki jo v komadu metaforično predstavlja Slovenija. Dečko se skrega z dekletom, a je za to ne krivi. Življenje pač, jebiga, ne? Al kaj? Pa spet patetičen »most« in že je tu Šifrer v črnem (s črno-belo mornarsko majico spodaj) s komadom »za prijatelje«... Oz. se mi zdi, da je bila prej še Anika »edina svetla« Horvat s pravtako srce-parajučim komadkom. Muka bi bila že težko večja, če ne bi nek pevec blodil o zvonovih, ki čakajo pod vrhovi in jok in stok in joj, kolk nam je bed u lajfu. In že je bil tu gran finale!!!!! Otroški pevski zbor s solistom, ki je bil oblečen popolnoma v pogrebno črno, odpoje KEKČEVO PESEM!!!!!!!!!!!!!! HALO????????? Okej... To je pa popolna ironija, če se protagonsti svoje stvaritve dejansko ne zavedajo, ali še huje, skrajni cinizem, če se tega zavedajo. Kdo je zdaj Kekec???? In kaj že Kekec v slengu v večini primerov pomeni? Je to slika, ki si je želimo kot Slovenci? Smo morbidne, vedno trpinčene mone ali pa loleki, ki se niti ne zavedajo kaj počno? JA! Na žalost smo v veliko primerih prav to! Bečki konjušari! Tisti redki posamezniki, ki slovensko kulturo (pa dajmo si biti na jasnem... Pod »Slovensko kulturo« mislim tudi pop kulturo, alternativno kulturo in vse ostalo vmes, preko in čez) držijo nad depresijo, pa so spregledani ali hitro institucionalizirani.
In zakaj je tako? Ker poveličujemo vsebine slovenskih kulturnikov iz preteklosti, ki so bili za čase še kako aktualni, v sedanjosti pa lahko v napačnih kontekstih in/ali izpeljavah izpadejo patetično in prav nič motivacijsko. In sedaj »keč«!!!! To je naša stična točka... Ne glede na politično desnico, levico, sredino, ljudsko, demokratsko, socialno, nacionalno stranko ipd, partizane, belogardiste, komuniste ipd. "CANKAR JE CAR!" in "NIŠTA PROTIF IVANA!", če si levi ali desni!!!! Ampak namesto da bi iskali skupne ustvarjalne poti z zopet pridobljenimi prijatelji, se raje šlepamo na prvo prijateljstvo z njimi, ali pa na konfliktu med tem, ko nismo bili prijatelji.
Ostajamo v času, hkrati pa bomo vodili EU...
Thursday, December 06, 2007
Novica dneva
Včeraj sem se ravno ob 21-ih čuknil na kavč in si prižgal BBC... Šta ima v svetu... BREAKING NEWS! FAK! O, FAK!!!! Sidrni človek zaskrbljeno preleteva zadnji pildek, ki so mu ga podali. Čisto svež, še od printerja topel listek! FAAAK!
»There has been a shooting in Nebraska...«
Eeeeeeeeem...., jaaaaaaa?
»Some shots were heard... There is police everywhere... We are trying to find out what's going on....«
Prosim?
»We don't know yet how many gunmen are there...«
A to je »BREAKING NEWS«?????
No, na BBC so si vzeli čas in razložili vse česar NE vedo. Moja prva ocena: Nekemu EMO najstniku je dojadilo, ker so ga v šoli zafrkavali zaradi frizure in, ker ga je pustila punca.
Ampak to sploh ni bistveno... Mislim, da se v svetu dogaja vse kaj pomembnejšega od nekega klinca, ki se mu je zmešalo (kar je sploh v Ameriki že skoraj folklora). Skratka, bil sem ne malo razočaran, saj je BBC zame od nekdaj pojem korektnega novičarstva. In potem ti usekajo z neko novico, ki je primerna kvečjemu za Slovenske Novice ali za Direkt. Tik pod novico »Pijan s sekiro nad ženo« ter pripisom »France si je nato od žalosti sodil sam«. Okej. Votever.
Pa uletim zjutraj na šiht in sčekiram BBC.com (poleg Dnevnika rutinsko jutranje branje). Prva novica:
»US teen gunman wanter fame«
Okej, votafak????? Še vedno je klinac, ki je šicnil nekaj ljudi prva zgodba?????? ZAKAJ?
Pa jebenti, valjda se je v 12 urah zgodilo še kaj drugega... Pa tolk ljudi gre v Iraku vsake pol ure... Koliko jih gre pa brazilskih slumih ali v Afriki pa niti prešteti ne moremo... Zakaj hudiča je to, da gre nek disiluzioniran ameriški EMO streljat ljudi tako zelo pomembno???? Skratka na ta račun je BBC izgubil nekaj spoštovanja, ki ga imam do te televizije.
Le zakaj v Evropi tega ni (okej, minus manjši »incidenti« vsake toliko let ... Npr. nekemu Švabu se je scufalo pred ene pol leta)? Zato, ker niti najstniki, niti odrasli civilisti načeloma (in po zakonu, seveda) nimajo dostopa do orožja. Okej, sej ne da ne improviziramo... (»S sekiro nad učiteljico«, »Z rjasto grebljico po ženinem hrbtu«, »Obisk urgence zaradi vboda z ražnjičem«, »2x ga je povozil do smrti«, ipd.), ameriška mularija pa ti uleti z atijevim šmajserjem, magnumom in tremi bombami, njegov prijatelj pa ima uzi in dve dedkovi šibrovki. In kaj je pred kratkim storil moj dobri prijatelj, gospod George Bush mlajši? Bedak ni podaljšal moratorija na prodajo jurišnih brzostrelk (takih, ko jih npr. uporabljajo ameriški »mirovniki« v Iraku). Torej si lahko zdaj vsak 16 letni mulc našpara za eno oreng flinto in gre pobit par sošolcev, ker so mu rekli da ma grdo frizuro in, da občujejo z njegovo mamo. Way to go, Georgy-boy!
»There has been a shooting in Nebraska...«
Eeeeeeeeem...., jaaaaaaa?
»Some shots were heard... There is police everywhere... We are trying to find out what's going on....«
Prosim?
»We don't know yet how many gunmen are there...«
A to je »BREAKING NEWS«?????
No, na BBC so si vzeli čas in razložili vse česar NE vedo. Moja prva ocena: Nekemu EMO najstniku je dojadilo, ker so ga v šoli zafrkavali zaradi frizure in, ker ga je pustila punca.
Ampak to sploh ni bistveno... Mislim, da se v svetu dogaja vse kaj pomembnejšega od nekega klinca, ki se mu je zmešalo (kar je sploh v Ameriki že skoraj folklora). Skratka, bil sem ne malo razočaran, saj je BBC zame od nekdaj pojem korektnega novičarstva. In potem ti usekajo z neko novico, ki je primerna kvečjemu za Slovenske Novice ali za Direkt. Tik pod novico »Pijan s sekiro nad ženo« ter pripisom »France si je nato od žalosti sodil sam«. Okej. Votever.
Pa uletim zjutraj na šiht in sčekiram BBC.com (poleg Dnevnika rutinsko jutranje branje). Prva novica:
»US teen gunman wanter fame«
Okej, votafak????? Še vedno je klinac, ki je šicnil nekaj ljudi prva zgodba?????? ZAKAJ?
Pa jebenti, valjda se je v 12 urah zgodilo še kaj drugega... Pa tolk ljudi gre v Iraku vsake pol ure... Koliko jih gre pa brazilskih slumih ali v Afriki pa niti prešteti ne moremo... Zakaj hudiča je to, da gre nek disiluzioniran ameriški EMO streljat ljudi tako zelo pomembno???? Skratka na ta račun je BBC izgubil nekaj spoštovanja, ki ga imam do te televizije.
Le zakaj v Evropi tega ni (okej, minus manjši »incidenti« vsake toliko let ... Npr. nekemu Švabu se je scufalo pred ene pol leta)? Zato, ker niti najstniki, niti odrasli civilisti načeloma (in po zakonu, seveda) nimajo dostopa do orožja. Okej, sej ne da ne improviziramo... (»S sekiro nad učiteljico«, »Z rjasto grebljico po ženinem hrbtu«, »Obisk urgence zaradi vboda z ražnjičem«, »2x ga je povozil do smrti«, ipd.), ameriška mularija pa ti uleti z atijevim šmajserjem, magnumom in tremi bombami, njegov prijatelj pa ima uzi in dve dedkovi šibrovki. In kaj je pred kratkim storil moj dobri prijatelj, gospod George Bush mlajši? Bedak ni podaljšal moratorija na prodajo jurišnih brzostrelk (takih, ko jih npr. uporabljajo ameriški »mirovniki« v Iraku). Torej si lahko zdaj vsak 16 letni mulc našpara za eno oreng flinto in gre pobit par sošolcev, ker so mu rekli da ma grdo frizuro in, da občujejo z njegovo mamo. Way to go, Georgy-boy!
Friday, November 02, 2007
Za pred zid pa šus v glavo!
Ob ogledu televizijskega Dnevnika sem videl prispevek o očitno čedalje bolj pogostem konjičku slovenskih bedakov in domnevno »zmedenih« turistov za volani. Govorim namreč o napačni vožnji naroda po avtocestah. Resno ne zastopim kaj ljudem dogaja... Da obrnejo sredi tunela in se po prehitevalnem pasu vozijo v napačno smer. Ali pa da ugotovijo, da so zgrešili odcep in se zato vzvratno vrnejo do faljenega odcepa. Ali pa se kar ustavijo sredi tunela, prižgejo vse 4 žmigauce in čakajo... NA KAJ????? Na angela varuha???? Jebemuboga!!!!!!! In to ni več redkost. Med prispevkom so pokazali vsaj 15 različnih primerov samomorilskega vedenja na avtocestah. In potem ti prikotalijo nekaj v smislu »...zmedeni turisti so blablabla...«. Pravila vožnje so po vsem svetu ENAKA!!!! Nikjer ni dopustno, da bi na avtocesti zamenjal smer vožnje. Ker če to storiš, je s tabo nekaj hudo, hudo narobe. Takšnega človeka je treba hospitalizirati. Po elektrošokih, seveda... Pa saj avtocesta ni klinčevo drsališče v hali Tivoli, kjer se smer drsanja zaradi obrabe ledu zamenja vsake pol ure!!!!!!
Kar slabo mi postane, če pomislim, da bi mi na avtocesti pri 130 km/h nasproti pripeljal nek idiot z isto hitrostjo. Takim kretenom bi bilo treba vzeti vozniško dovoljenje za vse življenje. Taki ne bi smeli NIKOLI VEČ imeti izpita in NIKOLI VEČ sesti za volan. In ne samo to... jaz bi jih mirno dal sedet za kakšno leto, dve, da se ohladijo. Pravniki naj rečejo kar hočejo in pihajo prah s starih bukel o zakonih, meni so zgoraj opisana dejanja »poskus umora zaradi malomarnosti«. In to bi kruto sankcioniral. Sem pa slišal tudi za pezdete, ki so se odločili, da na tak način (namreč tako, da se vozijo po napačni strani avtoceste) storijo samomor. Proklete pizde egocentrične. Če si se naveličal sveta, si natakni betonske copatke in se vrzi v Ljubljanico. Tipično slovensko: »Če sem se jaz naveličal življenja, si bom vzel s seboj soseda, da mi ne bo dolgčas.« FEJ JIH BODI!!!!!!!
Vsak pač ni mišljen za to, da bi vozil avto. Tako kot ne more biti vsak pilot ali astronavt. Če daš avstralopiteka za volan, lahko pričakuješ katastrofo. Enako je z jamskimi ljudmi v tunelih... Očitno jih potencialno klavstrofobična scena vrže nazaj v čas njihovih jamskih prednikov, ... stisne jih zaradi teme in morebitnega napada sabljastega tigra izza zasilnega izhoda, zato se odločijo, da se raje odpravijo ven tam, kjer so prišli notri. Ziher je ziher. AMA NIJE ŽVAKA ZA SELJAKA!!!!!!! Jebenti, dokaži, da si sposoben voziti avto v vseh razmerah in da te tuneli ter avtoceste ne zmedejo. Ker če te, potem avto očitno ni zate. In tega bi se morali zavedati prijazni ljudje na Roški, ki očitno vse preradi podeljujo vozniške izpite, ko jim zadiši po zelenem.
Kar slabo mi postane, če pomislim, da bi mi na avtocesti pri 130 km/h nasproti pripeljal nek idiot z isto hitrostjo. Takim kretenom bi bilo treba vzeti vozniško dovoljenje za vse življenje. Taki ne bi smeli NIKOLI VEČ imeti izpita in NIKOLI VEČ sesti za volan. In ne samo to... jaz bi jih mirno dal sedet za kakšno leto, dve, da se ohladijo. Pravniki naj rečejo kar hočejo in pihajo prah s starih bukel o zakonih, meni so zgoraj opisana dejanja »poskus umora zaradi malomarnosti«. In to bi kruto sankcioniral. Sem pa slišal tudi za pezdete, ki so se odločili, da na tak način (namreč tako, da se vozijo po napačni strani avtoceste) storijo samomor. Proklete pizde egocentrične. Če si se naveličal sveta, si natakni betonske copatke in se vrzi v Ljubljanico. Tipično slovensko: »Če sem se jaz naveličal življenja, si bom vzel s seboj soseda, da mi ne bo dolgčas.« FEJ JIH BODI!!!!!!!
Vsak pač ni mišljen za to, da bi vozil avto. Tako kot ne more biti vsak pilot ali astronavt. Če daš avstralopiteka za volan, lahko pričakuješ katastrofo. Enako je z jamskimi ljudmi v tunelih... Očitno jih potencialno klavstrofobična scena vrže nazaj v čas njihovih jamskih prednikov, ... stisne jih zaradi teme in morebitnega napada sabljastega tigra izza zasilnega izhoda, zato se odločijo, da se raje odpravijo ven tam, kjer so prišli notri. Ziher je ziher. AMA NIJE ŽVAKA ZA SELJAKA!!!!!!! Jebenti, dokaži, da si sposoben voziti avto v vseh razmerah in da te tuneli ter avtoceste ne zmedejo. Ker če te, potem avto očitno ni zate. In tega bi se morali zavedati prijazni ljudje na Roški, ki očitno vse preradi podeljujo vozniške izpite, ko jim zadiši po zelenem.
Tuesday, September 11, 2007
Praslovan Travels
Slovenski poet Zoran Predin v enem svojih komadov poje o »praslovanu«. Sprašuje se, kdo ga je naučil plavati, da je preplaval tisto rusko reko in se v naših krajih naselil. Pred kratkim so pri manj priljudni sestri Potočke Zijalke (torej pri Potočki Molčečki) našli komaj vidne krace na 1400 let starem glinenem pepelniku, ki pričajo o čisto drugačni usodi omenjenega »praslovana«. Gre za krajši ep, s klasičnim socialno realističnim pridihom trpeče, čeprav pra, slovanske duše.
Večini praslovanom je bilo njihovo domovanje sila duhamorno. Sploh je trpela planinska sekcija »Ortopraslovan«, saj v ruskih stepah niso našli dovolj visokih izzivov za svoj vikendaški hobi. Zato je kaj kmalu planinska zveza zamrla, ker se je večina članov raje včlanila v bolj aktivne klube kot so »Pramuhar«, »Praribohvat« in »Praplivač!«. Ravno v slednjem je vzniknila zvezda praslovanskega plavanja. Praslovan Rado si je z ekstremnim plavanjem v bližnjih mlakah, člobodrah, minibarjih in podobnih stoječih mlakužah prislužil vzdevek »Tolsti Som« (mnogi sodobni zgodovinarji ga imajo za neposrednega prednika Martina Strela). In prav k njemu so se ozirali mnogi obupani obrazi vrlih praslovanov, ki jim je ruska stepa že prekleto presedla. Klika osemnajstih praslovanov je skovala načrt, da se Rado s polenom, privezanim z vrvjo na obrežno vrbo žalujko, poda preko reke Dnieper. Zbor sivih starešin je dal na podvig seveda veto, toda »mladost – ludost« je preglasila stare fotre. »Tolsti Som« se je že naslednje jutro zadegal v reko. Zaradi prekratke vrvi in posledično izpuščenega polena pa ga je reka odplavila neznano kam, vsekakor pa ne na drugi breg … no … vsaj ne na tej zemljepisni širini.
Ker je bil »Tolsti Som« v prostem času šivilja in je vsa proizvodnja ribiških mrež temeljila prav na njegovih tkalskih, kvačkarskih in da, celo kleklarskih spretnostih, se je morala praktično cela vas prestrukturirati, da bi preživela. Najbolj močan »ceh« (takoj za propadlima cehoma »Praplivač« in »Praribohvat«, katerih predsedujoči in podpredsedujoči skupaj z občim zborom je bil spet slavni, zdaj odplavljeni, »Tolsti Som«) je ostal »Pradrvoseč«, s praslovanom Lipetom na mestu predsednika, obeh podpredsednikov in občega zbora pradrvosečnikov. Lipe je spretno združil plavalski stil »Tolstega Soma« in značilnosti povprečnega drevesa: Namesto da Slovan igra kos drevesa, da bi s tem preplaval reko, je to vlogo namenil drevesu. Po njegovo je torej drevo igralo drevo, da bi lahko preplavalo reko. Prvi poskusi plavajočega drevesa so uspeli. Vseh 11 debel je varno prečkalo reko in se zataknilo v obrečno podrast nasprotnega brega. Ko pa je na deblo posadil poskusnega praslovana, se je nesrečnik zaradi okrogle narave debla skotalil v ledeno reko in se najbrž pridružil »Tolstemu Somu« nekje bistveno južneje ali vsaj globlje. Tu pa je v igro vstopil ceh prakamnosekov. Njihov predstavnik za stike s praslovani, PR-ovec po imenu Kamenkoblef, je s pomočjo najnovejšega kamna izdolbel deblo in ga poimenoval »drevak«. Že naslednje jutro je Lipe uspešno prečkal Dnieper in se z družino za vedno naselil na drugem bregu reke… v panonski nižini, ki je za spoznanje bolj nagubana kot ruska stepa.
Nedavno odkritje je torej dokazalo, da praslovan ni priplaval, temveč priplutal.
Večini praslovanom je bilo njihovo domovanje sila duhamorno. Sploh je trpela planinska sekcija »Ortopraslovan«, saj v ruskih stepah niso našli dovolj visokih izzivov za svoj vikendaški hobi. Zato je kaj kmalu planinska zveza zamrla, ker se je večina članov raje včlanila v bolj aktivne klube kot so »Pramuhar«, »Praribohvat« in »Praplivač!«. Ravno v slednjem je vzniknila zvezda praslovanskega plavanja. Praslovan Rado si je z ekstremnim plavanjem v bližnjih mlakah, člobodrah, minibarjih in podobnih stoječih mlakužah prislužil vzdevek »Tolsti Som« (mnogi sodobni zgodovinarji ga imajo za neposrednega prednika Martina Strela). In prav k njemu so se ozirali mnogi obupani obrazi vrlih praslovanov, ki jim je ruska stepa že prekleto presedla. Klika osemnajstih praslovanov je skovala načrt, da se Rado s polenom, privezanim z vrvjo na obrežno vrbo žalujko, poda preko reke Dnieper. Zbor sivih starešin je dal na podvig seveda veto, toda »mladost – ludost« je preglasila stare fotre. »Tolsti Som« se je že naslednje jutro zadegal v reko. Zaradi prekratke vrvi in posledično izpuščenega polena pa ga je reka odplavila neznano kam, vsekakor pa ne na drugi breg … no … vsaj ne na tej zemljepisni širini.
Ker je bil »Tolsti Som« v prostem času šivilja in je vsa proizvodnja ribiških mrež temeljila prav na njegovih tkalskih, kvačkarskih in da, celo kleklarskih spretnostih, se je morala praktično cela vas prestrukturirati, da bi preživela. Najbolj močan »ceh« (takoj za propadlima cehoma »Praplivač« in »Praribohvat«, katerih predsedujoči in podpredsedujoči skupaj z občim zborom je bil spet slavni, zdaj odplavljeni, »Tolsti Som«) je ostal »Pradrvoseč«, s praslovanom Lipetom na mestu predsednika, obeh podpredsednikov in občega zbora pradrvosečnikov. Lipe je spretno združil plavalski stil »Tolstega Soma« in značilnosti povprečnega drevesa: Namesto da Slovan igra kos drevesa, da bi s tem preplaval reko, je to vlogo namenil drevesu. Po njegovo je torej drevo igralo drevo, da bi lahko preplavalo reko. Prvi poskusi plavajočega drevesa so uspeli. Vseh 11 debel je varno prečkalo reko in se zataknilo v obrečno podrast nasprotnega brega. Ko pa je na deblo posadil poskusnega praslovana, se je nesrečnik zaradi okrogle narave debla skotalil v ledeno reko in se najbrž pridružil »Tolstemu Somu« nekje bistveno južneje ali vsaj globlje. Tu pa je v igro vstopil ceh prakamnosekov. Njihov predstavnik za stike s praslovani, PR-ovec po imenu Kamenkoblef, je s pomočjo najnovejšega kamna izdolbel deblo in ga poimenoval »drevak«. Že naslednje jutro je Lipe uspešno prečkal Dnieper in se z družino za vedno naselil na drugem bregu reke… v panonski nižini, ki je za spoznanje bolj nagubana kot ruska stepa.
Nedavno odkritje je torej dokazalo, da praslovan ni priplaval, temveč priplutal.
Thursday, August 23, 2007
Vožnja iz resničnosti in nazaj
Za počitnice sem bil že na četrtem obisku Mekedonije (imam “priženjeno” žlahto iz Ohrida, pa tudi letos pridobljeni podmladek je pogojeval počitnice v Makedoniji, da se ga žlahta nagleda...). Prvič sem vozil 1200 kilometrov v enem kosu. V prejšnjih letih sem/sva/smo se tja vozil/a/i v dveh kosih in sem/sva/smo prespal/a/i v Beogradu, kar je po kilometrih ravno nekje na pol poti. Rad vozim daljše “relacije”, moram pa priznati, da se mi 1200 km v enem kosu ni zdelo tako zabavno, kot sem sprva predvideval. Kar nekaj relacij med 800 in 1000 km sem že prevozil v enem kosu, toda te so bile po avtocestah, pot do Ohrida pa vsebuje ¼ navadnih cest. Aja… in prvič sem bil v avtu čisto sam, saj sta šli moji ženski z letalom (7 mesečne hčerke se še nama ni zdelo modro peljati z avtom).
Pot na jug:
Ženski sem odložil na Brniku (JA! Na BRNIKU, ja!!!) okoli 22 ure zvečer, ker sta imeli predviden let ob polnoči, sam pa sem se odpeljal domov, naložil vso kramo in se ob polnoči odpravil proti jugu. Na hrvaški meji sem čakal cca. 15 minut in pred mano se je razprostrla panonska ravnica. Prva kriza je nastopila med Zagrebom in Beogradom... Ruknem Red Bull. Proti jutru sem se znašel pred Beogradom in naletel na še „svežo“ nesrečo. Jeba... Po Hrvaški sem vozil cca. 150 km/h, v Srbiji pa sem malce oladil, predvsem zato, ker imajo bednejšejšejšo avtocesto z opazno več luknjami, sploh na voznem pasu... Pa še omejitev je nastavljena na 120km/h. Zadnja postaja na avtocesti je bil OMV cca. 80 km od Niša proti Leskovcu... Od Leskovca do makedonske meje pa je za cca. 150 km „magistralke“, ki se vije kot jara kača in je običajno polna tovornjakov, nedeljskih voznikov in pa manijakov za protiutež. Makedonija ima od meje do Skopja in od tam proti Ohridu skupaj okoli 60 km avtoceste... Potem pa spet vijuge nadaljnih 120 km. Spet polno manijakov, ki prehitevajo v škarjice. Na splošno imajo „balkanci“, oz. še bolje „Švicarji“, „Nemci“, „Italijani“ in „Avstrijci“ to grdo navado, da si kupujejo zgolj in samo Mercedeze, Audije in BMW-je (in to prav brez heca... Te tri znamke avtomobilov so omniprezentne... Predstavljajo okoli 90% vseh "tujih" registracij). Ostalo ne šteje... In potem mislijo, da so njihovi avtomobili avijoni in, da so povrh vsega neuničljivi... Na Ohrid sem prispel ob 13-i uri popoldan... V dež in 14 stopinj celzija. Čas potovanja: 13 ur, od tega ena ura za čakanje na vsem mejah skupaj.
Pot na sever:
Nazaj sem se odpravil v petek 17-ega avgusta ob 7. uri zjutraj. Za začetek sem imel vijuge. Makedonske vijuge so bile relativno znosne… V Skopju sem bil v dobrih 2 urah, kar je popolnoma sprejemljivo glede na cesto. Na makedonsko srbski meji sem čakal dobro uro. Pred mano stoji ogromen Mercedez z italijansko registrsko. Iz njega skoči majcen, drobčkan šiptarček in se v majčki brez rokavov, ki mu je razkrivala piščančje mišice, sprehodi do mojega avtomobila ter potrka na šipo. Odprem. Pa vpraša, če bi se lahko z menoj peljal čez mejo, ker je njih v mečki 6. HALO? Pojdi v gepek, jebenti. Seveda ga zavrnem in on se sprehodi naprej med avtomobili… Na srbskih vijugah sem uletel na ogromno tovornjakov. In potem igral šah. Seveda prej omenjeni „Švicarji“ in njihovi „sosedje“ so raje igrali rusko ruleto. Ko sem se prebil do avtoceste pa spet dooooooolga tuga po panonski ravnici... Spet kriza nekje med Beogradom in Zagrebom… Ruknem Red Bull. Slovenska meja… GUŽVA!!!!! Šengen, jebiga!!! Čakam ko ubrisan dobro uro na slovenski meji. Pred mano tisti mali Šiptarček spet išče “žrtev”.
Carinik (debeluškast mulc z očalci, star ne več kot jaz… Torej 28): “Gospot Janez….”
Janez: (Samo za ščepec nejevoljno, ker sem čakal skoraj uro in pol) „Da…“ (v smislu „Kdo pa drug...?“)
Carinik: „Ali veste, da vam luč ne dela...“
Janez: „Katera? Spredja ali zadnja?“
Carinik: (pokroviteljsko) „No... zadnje še nisem videl, ne... Sprednja desna...“
Janez: „Aha...“
Carinik: „Je to vaš avto, gospot Janez...?“
Janez: “Ja… Je!” (Ne… od tistega malega piščančjega albančka v Mercedezu, ki ste ga pred menoj spustili mimo, kot da ne bi imel notri 6 potnikov)
Carinik: “Dajte mi no odpreti prtljažnik, prosim…”
Ko je dripac videl vso otroško navlako, je seveda pobuljil, kot bi videl na pol trohneče truplo. Ker sem videl, da napenja možgane, sem ga prehitel in mu razložil zakaj je vsebina mojega prtljažnika takšna kakršna pač je. Brez ugovora se je sprijaznil, nato pa mi je še odpredaval, da bi bilo fino, da bi se ustavil na prvi pumpi in zamenjal žarnico... Po 5 minutah me je končno spustil v domovino... In jaz se nisem več čudil zakaj je tako dolgo trajalo to prekleto stanje na meji... Ker sem tehnični aberveznik in, ker so očitno to tudi na Petrolovih pumpah, sem se v Ljubljano pripeljal z levo lučjo in meglenkami ob 21:30. Čas potovanja 14 ur, od tega 2,5 ure na mejah...
1200 km v kosu ni mačji kašelj. No.. Bil bi zmeren mačji kašelj, če bi bilo vse po avtocesti in znotraj Šengena... Kar pomeni, da bi razdaljo premagal v cca. 8 urah. Namreč junija, ko sem/smo bil/i na oglaševalskem festivalu v Cannesu, sem bil tudi pooblaščeni voznik in 800 km do tja mi je bilo popolnoma žur vozit... Nobene utrujenosti ali pomanjkanja koncentracije... Lagano sportski... Šli smo iz LJ ob 11 in prišli tja v večernih urah in vzeli smo si ga zelo u izi...
Balkanske ceste so zajebane... A imajo svoj čar. Priznam pa, da te kar stisne, ko v okolici Skopja opaziš tablo: „Atina – 1000 km“. O jebenti! V Grčijo grem z avijonom pa zdravo!
Pot na jug:
Ženski sem odložil na Brniku (JA! Na BRNIKU, ja!!!) okoli 22 ure zvečer, ker sta imeli predviden let ob polnoči, sam pa sem se odpeljal domov, naložil vso kramo in se ob polnoči odpravil proti jugu. Na hrvaški meji sem čakal cca. 15 minut in pred mano se je razprostrla panonska ravnica. Prva kriza je nastopila med Zagrebom in Beogradom... Ruknem Red Bull. Proti jutru sem se znašel pred Beogradom in naletel na še „svežo“ nesrečo. Jeba... Po Hrvaški sem vozil cca. 150 km/h, v Srbiji pa sem malce oladil, predvsem zato, ker imajo bednejšejšejšo avtocesto z opazno več luknjami, sploh na voznem pasu... Pa še omejitev je nastavljena na 120km/h. Zadnja postaja na avtocesti je bil OMV cca. 80 km od Niša proti Leskovcu... Od Leskovca do makedonske meje pa je za cca. 150 km „magistralke“, ki se vije kot jara kača in je običajno polna tovornjakov, nedeljskih voznikov in pa manijakov za protiutež. Makedonija ima od meje do Skopja in od tam proti Ohridu skupaj okoli 60 km avtoceste... Potem pa spet vijuge nadaljnih 120 km. Spet polno manijakov, ki prehitevajo v škarjice. Na splošno imajo „balkanci“, oz. še bolje „Švicarji“, „Nemci“, „Italijani“ in „Avstrijci“ to grdo navado, da si kupujejo zgolj in samo Mercedeze, Audije in BMW-je (in to prav brez heca... Te tri znamke avtomobilov so omniprezentne... Predstavljajo okoli 90% vseh "tujih" registracij). Ostalo ne šteje... In potem mislijo, da so njihovi avtomobili avijoni in, da so povrh vsega neuničljivi... Na Ohrid sem prispel ob 13-i uri popoldan... V dež in 14 stopinj celzija. Čas potovanja: 13 ur, od tega ena ura za čakanje na vsem mejah skupaj.
Pot na sever:
Nazaj sem se odpravil v petek 17-ega avgusta ob 7. uri zjutraj. Za začetek sem imel vijuge. Makedonske vijuge so bile relativno znosne… V Skopju sem bil v dobrih 2 urah, kar je popolnoma sprejemljivo glede na cesto. Na makedonsko srbski meji sem čakal dobro uro. Pred mano stoji ogromen Mercedez z italijansko registrsko. Iz njega skoči majcen, drobčkan šiptarček in se v majčki brez rokavov, ki mu je razkrivala piščančje mišice, sprehodi do mojega avtomobila ter potrka na šipo. Odprem. Pa vpraša, če bi se lahko z menoj peljal čez mejo, ker je njih v mečki 6. HALO? Pojdi v gepek, jebenti. Seveda ga zavrnem in on se sprehodi naprej med avtomobili… Na srbskih vijugah sem uletel na ogromno tovornjakov. In potem igral šah. Seveda prej omenjeni „Švicarji“ in njihovi „sosedje“ so raje igrali rusko ruleto. Ko sem se prebil do avtoceste pa spet dooooooolga tuga po panonski ravnici... Spet kriza nekje med Beogradom in Zagrebom… Ruknem Red Bull. Slovenska meja… GUŽVA!!!!! Šengen, jebiga!!! Čakam ko ubrisan dobro uro na slovenski meji. Pred mano tisti mali Šiptarček spet išče “žrtev”.
Carinik (debeluškast mulc z očalci, star ne več kot jaz… Torej 28): “Gospot Janez….”
Janez: (Samo za ščepec nejevoljno, ker sem čakal skoraj uro in pol) „Da…“ (v smislu „Kdo pa drug...?“)
Carinik: „Ali veste, da vam luč ne dela...“
Janez: „Katera? Spredja ali zadnja?“
Carinik: (pokroviteljsko) „No... zadnje še nisem videl, ne... Sprednja desna...“
Janez: „Aha...“
Carinik: „Je to vaš avto, gospot Janez...?“
Janez: “Ja… Je!” (Ne… od tistega malega piščančjega albančka v Mercedezu, ki ste ga pred menoj spustili mimo, kot da ne bi imel notri 6 potnikov)
Carinik: “Dajte mi no odpreti prtljažnik, prosim…”
Ko je dripac videl vso otroško navlako, je seveda pobuljil, kot bi videl na pol trohneče truplo. Ker sem videl, da napenja možgane, sem ga prehitel in mu razložil zakaj je vsebina mojega prtljažnika takšna kakršna pač je. Brez ugovora se je sprijaznil, nato pa mi je še odpredaval, da bi bilo fino, da bi se ustavil na prvi pumpi in zamenjal žarnico... Po 5 minutah me je končno spustil v domovino... In jaz se nisem več čudil zakaj je tako dolgo trajalo to prekleto stanje na meji... Ker sem tehnični aberveznik in, ker so očitno to tudi na Petrolovih pumpah, sem se v Ljubljano pripeljal z levo lučjo in meglenkami ob 21:30. Čas potovanja 14 ur, od tega 2,5 ure na mejah...
1200 km v kosu ni mačji kašelj. No.. Bil bi zmeren mačji kašelj, če bi bilo vse po avtocesti in znotraj Šengena... Kar pomeni, da bi razdaljo premagal v cca. 8 urah. Namreč junija, ko sem/smo bil/i na oglaševalskem festivalu v Cannesu, sem bil tudi pooblaščeni voznik in 800 km do tja mi je bilo popolnoma žur vozit... Nobene utrujenosti ali pomanjkanja koncentracije... Lagano sportski... Šli smo iz LJ ob 11 in prišli tja v večernih urah in vzeli smo si ga zelo u izi...
Balkanske ceste so zajebane... A imajo svoj čar. Priznam pa, da te kar stisne, ko v okolici Skopja opaziš tablo: „Atina – 1000 km“. O jebenti! V Grčijo grem z avijonom pa zdravo!
Wednesday, August 01, 2007
Ubogi, ubogi kadilci...
Toliko pritoževanja in samopomilovanja, da o kalimerovstvu niti ne govorim, kot ga poslušam zadnje čase pa že dolgo ne. Žrtve so kadilci! Proti njim se dogaja pravi fašizem! Kratene so jim osnovne življenske pravice! Ogrožen življenjski stil! Napadena integriteta! Če bi znali ljudje toliko energije porabiti za kakšen bolj plemenit cilj, bi bilo super.
Da ne bo pomote... Predlagani "kadilski zakon" je spisan zelo slabo! Celo neživljenjsko. Toda v tujini so tovrstni zakoni že bili sprejeti in svet še vedno stoji, promet v oštarijah pa ni upadel.
Moram pa priznati, da mi gre egoizem kadilcev precej na jetra, sploh če kajenje primerjajo z alkoholom. Če v vaši bližini nekdo kadi, s tem "načenja" tudi vaše zdravje, če pa v vaši bližini nekdo pije, pa ta ogroža vaše zdravje zgolj pogojno (lahko ga razpizdite in vas bo nalomil, ali pa bo njegova žena spet padla po stopnicah).
Ne dvomim, da se bodo kadilci konec koncev že kako znašli... Do takrat pa le mirno kri... Zakoni tudi mene na več načinov onemogočajo. Bi bilo pa fino, ko bi naši oblastniki zakone prej preštudirali in odpravili njihove pomanjkljivost še pred sprejetjem...
P.S. Zdaj pa grem res na počitnice!
Da ne bo pomote... Predlagani "kadilski zakon" je spisan zelo slabo! Celo neživljenjsko. Toda v tujini so tovrstni zakoni že bili sprejeti in svet še vedno stoji, promet v oštarijah pa ni upadel.
Moram pa priznati, da mi gre egoizem kadilcev precej na jetra, sploh če kajenje primerjajo z alkoholom. Če v vaši bližini nekdo kadi, s tem "načenja" tudi vaše zdravje, če pa v vaši bližini nekdo pije, pa ta ogroža vaše zdravje zgolj pogojno (lahko ga razpizdite in vas bo nalomil, ali pa bo njegova žena spet padla po stopnicah).
Ne dvomim, da se bodo kadilci konec koncev že kako znašli... Do takrat pa le mirno kri... Zakoni tudi mene na več načinov onemogočajo. Bi bilo pa fino, ko bi naši oblastniki zakone prej preštudirali in odpravili njihove pomanjkljivost še pred sprejetjem...
P.S. Zdaj pa grem res na počitnice!
Tuesday, July 31, 2007
KONCEPT št. II.
Konec meseca bosta minili dve leti kar je bil objavljen prvi Gnevnik®. Po letu rednega objavljanja (vsaj 1x tedensko) sem pričel s službovanjem in kontinuiteta gnevljenja je dobila nove dimenzije. Nakar sem pred pol leta postal ponosni ata in redno objavljanje Gnevnika® je postala čista znanstvena fantastika.
Pa ne da ne bi imel več o čemu gneviti (čeprav prejšnji Gnevnik® blago na to namiguje). Redkosti objavljanja botrujeta predvsem dve stvari… Ena je ta, da se rad razpišem u tri krasne… 3 odstavki so za pusije! Ima da jih je vsaj 6!!!! In druga je ta, da sem si dal kar nekaj dela z ilustracijami… Svinčnik, tuš, radirka, barvice, flukiji ipd.
Ker res pogrešam gnevljenje v pisni obliki in, ker mi je Gnevnik® pač špasno pisati, bo potrebnega nekaj odpovedovanja.
Ergo: Gnevnik® je dobil nov koncept, ki sem ga strukturalistično poimenoval “KONCEPT št. II.”. Jebiga, je treba s časom… Dva pika nula pa ta internetna jajca…
In kaj je pričakovati novega? Predvsem krajše in vsebinsko bolj zgoščene tekste… Morda celo družbenokritične ali političnoangažirane haikuje… In pa bolj abstraktne in stilsko relativno neopredeljive in kvalitetno nekonsistenčne risbice. Kolikor bo boter čas dopuščal!
Da pa si že v prvem "Gnevniškem zapisu TM" po KONCEPTU št. II. ne bom skočil v besedo, ga bom na tem mestu zaključil!
P.S. HA! 6 odstavkov!!!!
P.P.S. Gnevnik odhaja na počitnice in se vrne v zadnji tretjini avgusta!
Pa ne da ne bi imel več o čemu gneviti (čeprav prejšnji Gnevnik® blago na to namiguje). Redkosti objavljanja botrujeta predvsem dve stvari… Ena je ta, da se rad razpišem u tri krasne… 3 odstavki so za pusije! Ima da jih je vsaj 6!!!! In druga je ta, da sem si dal kar nekaj dela z ilustracijami… Svinčnik, tuš, radirka, barvice, flukiji ipd.
Ker res pogrešam gnevljenje v pisni obliki in, ker mi je Gnevnik® pač špasno pisati, bo potrebnega nekaj odpovedovanja.
Ergo: Gnevnik® je dobil nov koncept, ki sem ga strukturalistično poimenoval “KONCEPT št. II.”. Jebiga, je treba s časom… Dva pika nula pa ta internetna jajca…
In kaj je pričakovati novega? Predvsem krajše in vsebinsko bolj zgoščene tekste… Morda celo družbenokritične ali političnoangažirane haikuje… In pa bolj abstraktne in stilsko relativno neopredeljive in kvalitetno nekonsistenčne risbice. Kolikor bo boter čas dopuščal!
Da pa si že v prvem "Gnevniškem zapisu TM" po KONCEPTU št. II. ne bom skočil v besedo, ga bom na tem mestu zaključil!
P.S. HA! 6 odstavkov!!!!
P.P.S. Gnevnik odhaja na počitnice in se vrne v zadnji tretjini avgusta!
Tuesday, July 03, 2007
Kje je gnev?
Več kot mesec je že minil od zadnjega gnevniškega zapisa… Želel bi si, da bi imel več časa za gnevniške zapise in, da bi se dejansko imel o čem razpisati. Vmes sem bil v Cannesu, na največjem svetovnem oglaševalskem festivalu, kjer sem s kolegi tekmoval v kategoriji “cyber young creatives” (žal nismo dobili leva). Vtisi vobče z eno besedo: Hudo! Jest bi še v Cannesa šel… Vtisi o zmagovalnih delih: komsikomsa! Četrtina nagrajenih del (vseh kategorij) je leva zaslužila, za polovico se človek vpraša “Kje je presežek in zakaj je bilo nagrajeno prav to, tisto zraven pa ne, čeprav je na isto finto?”, za četrtino pa se slehernik vpraša: “WTF????” (sicer pa si oglejte stran Canneskega festivala in presodite sami)
Cannes kot tak pa je en velik Portorož, s pivom po 8 eurov. Marina je polna jaht, katerim tudi največje lupinice portoroške marine ne bi bile niti za rešilni čoln, presenetil pa me je vozni park. Edina razlika med ljubljanskim in cannskim voznim parkom je v tem, da ima Cannes več 3 Porscheje, 2 športna avtomobila, ki jih v Sloveniji ne bi videl, in pa dva stara Royce Royca... Ostalo pa je isto! Očitno zakompleksani Slovenčki res kompenzirajo z vulkimi avtoti.
Cannes je bil nedvomno krasna izkušnja, toda naslednjič se vrnemo z levom! ROAR!
Naslov gnevniškega zapisa pa je namenjen splošnemu počutju. V bistvu me še vedno nervirajo iste stvari, le malo manj se sekiram zaradi njih. Včeraj sem mislil resno vzrojiti, ko sem videl posnetek pogreba bivšega nadškofa Alojzija Šuštarja (ki je bil edini klerikalec, ki je dejansko delal na spravi). Kaj hudiča ima naš škrlatni princ Rode za mešati neke pasose o komunistih na pogrebu ex nadškofa? In potem sem se spomnil na govor našega vrlega zaljubljenega premiera na proslavi dneva državnosti, v katerem je 5 minut namenil za slavospevni intermezzo preminulemu dr. Jožetu Pučniku. Zakaj? In večna mantra vlade: „15 let enakoumja na 50 let totalitarne (komunistične) podlage!“. Takole ne bo sprave… In tako se zastruplja s kretenskimi ideološkimi razdori generacije, ki nimajo nič s tem in tega ne potrebujejo. Poln k**** imam izpostavljanje delitev na levo in desno, na naše in njihove, na črne, rdeče, bele, rumene, roza… Še enkrat: Tako sprave NE bo!
In kaj lahko sam storim, da se to konča? NIČ! Lahko mirno počakam še leto in pol do naslednjega udejanjanja demokracije ter upam, da bodo trenutni kreteni naredili čimmanj škode do takrat, da ne bodo ponovno izvoljeni in, da bodo njihovi nasledniki malce bolj preudarni, manj častihlepni in predvsem manj pohlepni.
Upam, da ne bo ostalo pri „sanja svinja kukuruz!“
Cannes kot tak pa je en velik Portorož, s pivom po 8 eurov. Marina je polna jaht, katerim tudi največje lupinice portoroške marine ne bi bile niti za rešilni čoln, presenetil pa me je vozni park. Edina razlika med ljubljanskim in cannskim voznim parkom je v tem, da ima Cannes več 3 Porscheje, 2 športna avtomobila, ki jih v Sloveniji ne bi videl, in pa dva stara Royce Royca... Ostalo pa je isto! Očitno zakompleksani Slovenčki res kompenzirajo z vulkimi avtoti.
Cannes je bil nedvomno krasna izkušnja, toda naslednjič se vrnemo z levom! ROAR!
Naslov gnevniškega zapisa pa je namenjen splošnemu počutju. V bistvu me še vedno nervirajo iste stvari, le malo manj se sekiram zaradi njih. Včeraj sem mislil resno vzrojiti, ko sem videl posnetek pogreba bivšega nadškofa Alojzija Šuštarja (ki je bil edini klerikalec, ki je dejansko delal na spravi). Kaj hudiča ima naš škrlatni princ Rode za mešati neke pasose o komunistih na pogrebu ex nadškofa? In potem sem se spomnil na govor našega vrlega zaljubljenega premiera na proslavi dneva državnosti, v katerem je 5 minut namenil za slavospevni intermezzo preminulemu dr. Jožetu Pučniku. Zakaj? In večna mantra vlade: „15 let enakoumja na 50 let totalitarne (komunistične) podlage!“. Takole ne bo sprave… In tako se zastruplja s kretenskimi ideološkimi razdori generacije, ki nimajo nič s tem in tega ne potrebujejo. Poln k**** imam izpostavljanje delitev na levo in desno, na naše in njihove, na črne, rdeče, bele, rumene, roza… Še enkrat: Tako sprave NE bo!
In kaj lahko sam storim, da se to konča? NIČ! Lahko mirno počakam še leto in pol do naslednjega udejanjanja demokracije ter upam, da bodo trenutni kreteni naredili čimmanj škode do takrat, da ne bodo ponovno izvoljeni in, da bodo njihovi nasledniki malce bolj preudarni, manj častihlepni in predvsem manj pohlepni.
Upam, da ne bo ostalo pri „sanja svinja kukuruz!“
Monday, May 28, 2007
Subscribe to:
Posts (Atom)
