Thursday, November 24, 2005
Kolateralni rutinski stroški
Danes sem odpeljal avto na redni servis pri 40.000 km. Ko sem bil z njim na prvem rutinskem pregledu pri 20.000 km, enkrat ta čas prejšnje leto, sem plačal okoli 25 jurjev, menjali pa so olje, tri filtre, kakšno tesnilo in pa antifriz po potrebi.
Glede Citroenovega servisa na Samovi ulici v Ljubljani, kamor vozim avto na “zdravniškega”, imam mešane občutke. Čakalna doba za rutinski servis je cirka en teden (v mojem zadnjem primeru je bila 6 dni, hec pa je, da sem poskusil tudi na Citroenovemu servisu v Grosuplju, kamor bi ga lahko pripeljal šele jutri…). Omenil sem jim tudi, da bi morebiti potreboval nadomestni avto, a so mi povedali, da so žal vsi že zasedeni, pa tudi če ne bi bili, bi moral zanj plačati. Skratka, avto sem pripeljal ob 7:00 in ga pobral enkrat po 13-i uri, vmes pa me je klical serviser, da me vpraša, ali zamenja dotrajane zadnje zavorne ploščice, na kar sem seveda pritrdil.
Pa poberem avto. Račun: 64.590 sit! AAAAAAAAAA? Pričakoval sem nekje med 30 in 40…Zadevo je “hendlal” poba mojih let, zelo suvereno in prijazno. Tehnično mi je razložil vse kar so postorili okoli avta..., profesionalno. Ko sem malce pojamral, da sem zadnjič za rutinski servis odštel le nekaj čez 20 jurjev, je prijazno ponudil, da mi stvar razloži še s finančne plati. „Ja..., prosim...“
Takole: filter zraka 4 jurje, filter olja 2,5 jurja, filter klime 5 jurjev, olje 10 jurjev, zavorne ploščice 10 jurjev, ena žarnica za osvetlitev registrske tablice 100 sit, 1x tesnilo 250 sit, antifriz 700 sit. Potem pa še „servis 40.000KM“ 13 jurjev (??????), menjava zavornih ploščic 5 jurjev in vsemogočni davek 10 jurjev...Suma sumarum 64 jurjev!!!!!! (Aja..., heh..., za „ekološko odstranitev odpadkov“ so mi zaračunali 350 sit..., brez davka)
Zgleda še kar logično, ne?
Sicer sem s konkretnim servisom še kar zadovoljen. Zadevo uštimajo kot se šika, prijazni so zelo, ustrežljivi tudi (za drugim šalterjem se je nek gospod zanimal za zimske gume in nek uslužbenec mu je zelo lepo razložil različno uporabnost različnih gum različnih proizvajalcev, mu povedal kaj so prednosti in slabosti vsake posebej, primerjal cene in z njim delil osebne izkušnje ter izkušnje ostalih uslužbencev Citroena, vključno z njihovimi izbori gum – jako impresivno). Ko sem zadevo plačal, me je mladostni uslužbenec popeljal do avta. Vmes me je prijazno vprašal kako sem zadovoljen z njihovimi uslugami in kako s svojim avtom. Avto so tudi posesali, spucali tepihe in ga oprali (hec…, odstranjevanje ekoloških odpadkov računajo, sesanje in pranje pa ne…). Sedaj je avto dober za eno leto, a kaj, ko imam marca registracijo…Iz leta v leto imam več bonusnih pik (al kako se že reče tistim procentom, ki se po 5% na leto odbijajo, če nisi imel karambola?) in iz leta v leto za registracijo plačam več…Paradoks? Črna luknja? Nadnaravna anomalija? Inflacija?
Glede Citroenovega servisa na Samovi ulici v Ljubljani, kamor vozim avto na “zdravniškega”, imam mešane občutke. Čakalna doba za rutinski servis je cirka en teden (v mojem zadnjem primeru je bila 6 dni, hec pa je, da sem poskusil tudi na Citroenovemu servisu v Grosuplju, kamor bi ga lahko pripeljal šele jutri…). Omenil sem jim tudi, da bi morebiti potreboval nadomestni avto, a so mi povedali, da so žal vsi že zasedeni, pa tudi če ne bi bili, bi moral zanj plačati. Skratka, avto sem pripeljal ob 7:00 in ga pobral enkrat po 13-i uri, vmes pa me je klical serviser, da me vpraša, ali zamenja dotrajane zadnje zavorne ploščice, na kar sem seveda pritrdil.
Pa poberem avto. Račun: 64.590 sit! AAAAAAAAAA? Pričakoval sem nekje med 30 in 40…Zadevo je “hendlal” poba mojih let, zelo suvereno in prijazno. Tehnično mi je razložil vse kar so postorili okoli avta..., profesionalno. Ko sem malce pojamral, da sem zadnjič za rutinski servis odštel le nekaj čez 20 jurjev, je prijazno ponudil, da mi stvar razloži še s finančne plati. „Ja..., prosim...“
Takole: filter zraka 4 jurje, filter olja 2,5 jurja, filter klime 5 jurjev, olje 10 jurjev, zavorne ploščice 10 jurjev, ena žarnica za osvetlitev registrske tablice 100 sit, 1x tesnilo 250 sit, antifriz 700 sit. Potem pa še „servis 40.000KM“ 13 jurjev (??????), menjava zavornih ploščic 5 jurjev in vsemogočni davek 10 jurjev...Suma sumarum 64 jurjev!!!!!! (Aja..., heh..., za „ekološko odstranitev odpadkov“ so mi zaračunali 350 sit..., brez davka)
Zgleda še kar logično, ne?
Sicer sem s konkretnim servisom še kar zadovoljen. Zadevo uštimajo kot se šika, prijazni so zelo, ustrežljivi tudi (za drugim šalterjem se je nek gospod zanimal za zimske gume in nek uslužbenec mu je zelo lepo razložil različno uporabnost različnih gum različnih proizvajalcev, mu povedal kaj so prednosti in slabosti vsake posebej, primerjal cene in z njim delil osebne izkušnje ter izkušnje ostalih uslužbencev Citroena, vključno z njihovimi izbori gum – jako impresivno). Ko sem zadevo plačal, me je mladostni uslužbenec popeljal do avta. Vmes me je prijazno vprašal kako sem zadovoljen z njihovimi uslugami in kako s svojim avtom. Avto so tudi posesali, spucali tepihe in ga oprali (hec…, odstranjevanje ekoloških odpadkov računajo, sesanje in pranje pa ne…). Sedaj je avto dober za eno leto, a kaj, ko imam marca registracijo…Iz leta v leto imam več bonusnih pik (al kako se že reče tistim procentom, ki se po 5% na leto odbijajo, če nisi imel karambola?) in iz leta v leto za registracijo plačam več…Paradoks? Črna luknja? Nadnaravna anomalija? Inflacija?
Wednesday, November 23, 2005
Šoping z vetrom
Zdi se mi, da sem s kupovanjem cunj za letošnjo zimo uspešno opravil! Zdaj pride na vrsto, seveda, božično in novoletno nakupovanje, a o tem ob drugi priložnosti, če sloh…Torej, nakupovanje mi je živi obup, zato najraje vidim, če je to opravljeno kar se da najhitreje in s čim manj zadrževanja v bližini nakupovalnih središč. Enkrat jeseni sem se že pošteno zajebal, ker sem se po par srajc ponesreči odpravil v soboto dopoldan. Napaka! Da se sploh spravim v nabavko, moram biti ravno prav razpoložen, kar pomeni, da moram biti karseda apatičen nasploh…, nekako avtomatiziran. Kako se spraviti v tako razpoloženje, mi ni jasno, ker se mi ne dogaja preveč pogosto to, da sem apatičen. Zato takšno stanje, kadar se da, izkoristim za šoping.
Ta ponedeljek je bil, kar se prometa tiče, naznosen. Iz Grosuplja (Grosupelj?) do Letališke ulice sem potreboval ene 15 minutk, potem pa se je začel kaos. Ogromno sem se že preživciral zaradi prometa, sedaj pa se mi ne da več..., toliko....Poskušam se torej „avtomatizirati“ ali najti boljšo rešitev, kot je naprimer nepredvidljiv popadek za šoping. Namreč zakaj riniti prav v zmajev brlog (BTC city) v taki gužvi? Zato, ker je bil narod v nabavki čez vikend in redki so tisti, ki se jim to da početi v ponedeljek popoldan, ker si vsi želijo čim hitreje domov! Štacune so na pol prazne (vsaj v primerjavi z vikendaškim ludilom).
Pa pobaram svojo boljšo polovico: „Čuj…, bi šla ti z mano v en kratek šoping?“. Tanja me pošlata za čelo in me prav čukasto gleda, potem pa previdno vpraša: „Si zihr?” Odločen sem bil, da si ubodem ene dva puloverja in ene fejst čevlje za čez zimo. BTC je na pol prazen! No problem! Pis of kejk! Mala malca! Šetnja! Ne? No…, zataknilo se je pri konfekciji…
Namreč, kateri bedak si je izmislil in bolestno sforsiral kvazi ruski ovratnik z zadrgo (glej sliko I.) za jopce in puloverje? Ne samo, da zadeva deluje precej degensko, tudi tisti prekleti fršlusi so mi prav neprijetno drgnili ob adamovo jabolko! Saj razumem…, naj bodo tudi takšni modeli…Ampak ne za poln Emporium!! Aja…, ali pa je prisoten vedno eleganti V izrez, a tega tudi ne prenesem, ker bi predvidoma moral spodaj nositi srajco, takšna kombinacija pa mi je preveč “piflarska” za moj “stil” (glej sliko II.). Odpraviva se čez cesto v Zaro. Spet kretenski pulover/puliji z jako neprijetnimi fršlusi in pa noviteta...Pulover s fršlusom nastran (glej sliko III.)…, ki bi bil zelo tematski na srečanju sabljačev. Potem pa uočim model puloverja, kakršnega sem iskal – pulover z ovratnikom kot pri srajci (glej sliko IV.). Moje oko sokolovo je zatajilo…Ko sem si ga nadel, sta špički ovratnika štrleli tja v tri krasne preko hrbta (glej sliko V.) Kot bi ušel s Star Trek konvencije! Na tiho prekolnem modno industrijo in jo pošljem k vragu.
“Si upaš še do hale A?” dregne Tanja. Moje kameno lice strogo pritrdi! “Klinc, če smo že tle!”. No in po kratkem španciru po skoraj prazni “glavni ulici” hale A sva zašla v neko štacuno, kjer sem si na hitro ubodel željeni model (hura!) in pa še enega z U izrezom, pod katerim imaš lahko, za razliko od V izreza, samo majico, ne da bi deloval kot človek s pomanjkanjem smisla za skladnost – ČSPSZS (glej sliko VI.). Ker pa je čez cesto trgovina Mass, sva na hitro skočila še tja in po 5 minutah sem v zapuščeni trgovini našel še fejstne čevlje.
Kljub kratkemu špancirju po BTC-ju, je vse skupaj trajalo le kakšno urco, pa še v City park mi ni bilo treba (City park se mi zdi že res groteskna štacuna, o tem pa morda kdaj v kakšnem gnevniku o sodobni aritekturi nakupovalnih središč). Najlepše pri vsej stvari pa je bilo to, da se je v tej uri promet popolnoma sprostil in vožnja nazaj je bila majka.
Pričel pa sem tudi s psihičnimi treningi (ki vključujejo srepo zrenje v kamen z namenom, da bi se mi ta umaknil) in fizičnimi treningi (različne praktične uporabe komolcev v kolikor psihična praksa ne bi delovala) v sklopu priprav za božično-novoletni šoping. Vsako leto si namreč obljubljam, da bom za šoping kar v začetku decembra, ali pa še bolje, na koncu novembra poskrbel, ko še ne bo gužve. Za odgovor na vprašanje „Kolikokrat je Čukmajster obljubo do sebe tudi izpolnil?“ ne potrebujete treh možnosti, polovičke, klic prijatelja ali referenduma.
Ta ponedeljek je bil, kar se prometa tiče, naznosen. Iz Grosuplja (Grosupelj?) do Letališke ulice sem potreboval ene 15 minutk, potem pa se je začel kaos. Ogromno sem se že preživciral zaradi prometa, sedaj pa se mi ne da več..., toliko....Poskušam se torej „avtomatizirati“ ali najti boljšo rešitev, kot je naprimer nepredvidljiv popadek za šoping. Namreč zakaj riniti prav v zmajev brlog (BTC city) v taki gužvi? Zato, ker je bil narod v nabavki čez vikend in redki so tisti, ki se jim to da početi v ponedeljek popoldan, ker si vsi želijo čim hitreje domov! Štacune so na pol prazne (vsaj v primerjavi z vikendaškim ludilom).
Pa pobaram svojo boljšo polovico: „Čuj…, bi šla ti z mano v en kratek šoping?“. Tanja me pošlata za čelo in me prav čukasto gleda, potem pa previdno vpraša: „Si zihr?” Odločen sem bil, da si ubodem ene dva puloverja in ene fejst čevlje za čez zimo. BTC je na pol prazen! No problem! Pis of kejk! Mala malca! Šetnja! Ne? No…, zataknilo se je pri konfekciji…
Namreč, kateri bedak si je izmislil in bolestno sforsiral kvazi ruski ovratnik z zadrgo (glej sliko I.) za jopce in puloverje? Ne samo, da zadeva deluje precej degensko, tudi tisti prekleti fršlusi so mi prav neprijetno drgnili ob adamovo jabolko! Saj razumem…, naj bodo tudi takšni modeli…Ampak ne za poln Emporium!! Aja…, ali pa je prisoten vedno eleganti V izrez, a tega tudi ne prenesem, ker bi predvidoma moral spodaj nositi srajco, takšna kombinacija pa mi je preveč “piflarska” za moj “stil” (glej sliko II.). Odpraviva se čez cesto v Zaro. Spet kretenski pulover/puliji z jako neprijetnimi fršlusi in pa noviteta...Pulover s fršlusom nastran (glej sliko III.)…, ki bi bil zelo tematski na srečanju sabljačev. Potem pa uočim model puloverja, kakršnega sem iskal – pulover z ovratnikom kot pri srajci (glej sliko IV.). Moje oko sokolovo je zatajilo…Ko sem si ga nadel, sta špički ovratnika štrleli tja v tri krasne preko hrbta (glej sliko V.) Kot bi ušel s Star Trek konvencije! Na tiho prekolnem modno industrijo in jo pošljem k vragu.
“Si upaš še do hale A?” dregne Tanja. Moje kameno lice strogo pritrdi! “Klinc, če smo že tle!”. No in po kratkem španciru po skoraj prazni “glavni ulici” hale A sva zašla v neko štacuno, kjer sem si na hitro ubodel željeni model (hura!) in pa še enega z U izrezom, pod katerim imaš lahko, za razliko od V izreza, samo majico, ne da bi deloval kot človek s pomanjkanjem smisla za skladnost – ČSPSZS (glej sliko VI.). Ker pa je čez cesto trgovina Mass, sva na hitro skočila še tja in po 5 minutah sem v zapuščeni trgovini našel še fejstne čevlje.
Kljub kratkemu špancirju po BTC-ju, je vse skupaj trajalo le kakšno urco, pa še v City park mi ni bilo treba (City park se mi zdi že res groteskna štacuna, o tem pa morda kdaj v kakšnem gnevniku o sodobni aritekturi nakupovalnih središč). Najlepše pri vsej stvari pa je bilo to, da se je v tej uri promet popolnoma sprostil in vožnja nazaj je bila majka.
Pričel pa sem tudi s psihičnimi treningi (ki vključujejo srepo zrenje v kamen z namenom, da bi se mi ta umaknil) in fizičnimi treningi (različne praktične uporabe komolcev v kolikor psihična praksa ne bi delovala) v sklopu priprav za božično-novoletni šoping. Vsako leto si namreč obljubljam, da bom za šoping kar v začetku decembra, ali pa še bolje, na koncu novembra poskrbel, ko še ne bo gužve. Za odgovor na vprašanje „Kolikokrat je Čukmajster obljubo do sebe tudi izpolnil?“ ne potrebujete treh možnosti, polovičke, klic prijatelja ali referenduma.
Sunday, November 20, 2005
Tedenski pušeljc II.
Že lep čas me ni kakšna tema tako sprovocirala, da bi ji namenil cel gnevniški zapis, zato sledi drugi "tedenski pušeljc” (prvi tedenski pušeljc najdete med zadnjimi objavami)
Danes sem prvič videl nov Madonnin videospot, se pravi njen najnovejši hit! Jajca…in za povrh vsega še ukradena! Že koj na začetku v ušesa udarijo znani ritmi zimzelenega legendarnega benda Abba, vse kar se v videospotu zgodi pa je, da Madonna razkazuje svojo še vedno dobro rit. Madonna je nedvomno ena tistih nesmrtnih svetovnih zvezd, ki ne bo nikoli utonila v pozabo. Ima namreč nenadjebljiv smisel za prilagajanje, kar dokazuje njena dolgoletna kariera, v kateri je stalno podirala sodobne tabuje in gnala glasbeno industrijo naprej v "svetlo" prihodnost. Madonna je bila svoje čase kontraverzna zvezda, ki pa se je z leti pomehkužila kot še toliko drugih “večnih” glasbenih skupin (samo poglejte bend U2, ki je od uporniških in družbeno-kritičnih komadov, tipa “Sunday bloody sunday”, prešel na komade z refrenom “It’s a beautiful day, aaaa-aaaaa….”. Očitno milijoni na bančnih računih korenito spreminjajo svetovne nazore kameleonskih bendov). V bistvu je smešno, koliko malo morajo zvezde s pedigrejem storiti, da so še vedno aktualne. Pred parimi leti je Madonna zalizala Britney Spears in z njo posnela videospot – juhej – počitnice naslednji 2 leti. Potem je posnela nek dokaj kritičen videospot, ki pa ga je “morala” cenzurirati zaradi zaradi ročne bombe v naročju lika ameriškega predsednika – nastal je videospot, v katerem Madonna koraka in poje pred menjajočimi se zastavami držav v ozadju. Tokrat pa se ji očitno ni dalo skoraj nič, zato je napisala čisto povprečen tekst, sunila Abbin sempl in malo poparadirala svojo zadnjico – uspeh zagotovljen! (v televizijskem dnevniku sem še slišal, da mora baje Madonna včasih dobiti tudi protibolečinsko injekcijo, da sploh lahko razmetava svoje 47-letne boke naokoli)
Takšne poteze so posledica znanega sindroma, zaradi katerega se izdelki (pri)znanih apriori označijo za vrhunske izdelke. Hec je namreč v tem, da če bi se pojavila dva umetnika, Picasso in pa nek neznan aberveznik, ki bi oba prinesla popolnoma enako umetniško remek delo, zrisano le s parimi abstraktnimi črtami, bi Picasso za tiste ušive abstraktne črte pograbil milijone in bi se taiste preklete abstrakne črte po božje častilo, neznanemu abervezniku pa bi se vsi skupaj le pošteno nasmejali in mu z uničujočimi kritikami ubili voljo do življenja. Enako je v šoubiznisu. Če bi neka anonimka z dobro ritjo posnela popolnoma enak videospot, kot ga je Madonna, se ne bi uvrstila niti med prvih 10 na lestvici najboljših pop komadov nekega brezveznega ameriškega mesteca, pozabljenega v gorah Nebraske, Abba pa bi jo tožila za vse kar bi punčara imela v lasti, ker pa je tak videospot posnela THE Madonna, pa je to avtomatsko hit, ki se bo zdaj vrtel naslednjih nekaj mesecev do nezavesti.
Že v prejšnjem tedenskem pušeljcu (ki ga, kot sem na začetku omenil, najdete med zadnjimi objavami) sem se pritožil nad nenadno pretirano aktivnostjo slovenskega predsednika, ki ga serje na mednarodno politični sceni in predsedniku OVSE, intelektualcu, doktorju, literatu, ubermenschu in slovenskemu zunanjemu ministru Dimitriju Ruplu greni življenje. Kljub splošnemu in očitnemu nestrinjanju z Drnovškovim velikim načrtom za Kosovo, le-ta še vedno trmasto vztraja in se trudi dejansko sforsirati svojo “rešitev”, ki bo odnose na Kosovu znatno poslabšala ter postavila nevaren precedan za urejevanje vprašanj o neodvisnosti za nekatere balkanske pokrajine bivše Jugoslavije, v katerih se že sedaj pojavljajo secesionistične ideje (Vojvodina, Črna Gora, Bosna in Hercegovina). Najbolj pa Drnovšku zamerim to, da sem moral dati prav Dimitriju Ruplu, ki je opozoril na dvotirnost slovenske zunanje politike.
Izraelska laburistična stranka je dobila po 60 letih novo vodstvo. Šimon Peres, potomec poljskih priseljencev, dobitnik Nobelove nagrade za mir (po mojem mnenju je ni zaslužil niti slučajno), ki je (bil) omniprezentna politična figura tako v Izraelu, kot tudi v mednarodnem prostoru, je bil zamenjan z Amirjem Perecom, maroškim judom arabskega porekla. Moram priznati, da me je to nemalo osupnilo…Danes pa je po Perecovih napovedih laburistična stranka dejansko izstopila iz vladne koalicije pod vodstvom stranke Likud z Arielom Šaronom na čelu in s tem odprla možnost za predčasne parlamentarne volitve marca 2006. Amir Perec je dejal, da je njegov cilj postati prvi “orientalski” (sic!) jud na mestu ministrskega predsednika Izraela.
Slovenska stranka mladih je zagrozila, da bi rada izvedla referendum o protikorupcijski komisiji, ki bi jo rada Janševa koalicija ukinila. Kaj je s temi prekletimi referendumi na Slovenskem? Včasih kar težko verjamem koliko nepotrebnih referendumov se je pri nas že izvedlo, po mojem mnenju pa je le kakšna četrtina spornih vprašanj bila dejansko upravičena do referenduma (npr. referendum o neodvisnosti ali pa za vstop v EU in N.A.T.O.). Le spomnite se referenduma o železnicah ali pa o obratovalnem času trgovin, da referendumu o zakonu RTV niti ne govorim. To niso vprašanja za referendum, pač pa morajo biti njihove rešitve dosežene preko dogovora socialnih partnerjev. Kolikor vem, stane povprečen vsedržavni referendum okoli 600 milijonov tolarjev…, zanimiva bi bila raziskava, ki bi pokazala, kako bi lahko veliko bolj gospodarno porazdelili denar od nepotrebnih referendumov.
Danes sem prvič videl nov Madonnin videospot, se pravi njen najnovejši hit! Jajca…in za povrh vsega še ukradena! Že koj na začetku v ušesa udarijo znani ritmi zimzelenega legendarnega benda Abba, vse kar se v videospotu zgodi pa je, da Madonna razkazuje svojo še vedno dobro rit. Madonna je nedvomno ena tistih nesmrtnih svetovnih zvezd, ki ne bo nikoli utonila v pozabo. Ima namreč nenadjebljiv smisel za prilagajanje, kar dokazuje njena dolgoletna kariera, v kateri je stalno podirala sodobne tabuje in gnala glasbeno industrijo naprej v "svetlo" prihodnost. Madonna je bila svoje čase kontraverzna zvezda, ki pa se je z leti pomehkužila kot še toliko drugih “večnih” glasbenih skupin (samo poglejte bend U2, ki je od uporniških in družbeno-kritičnih komadov, tipa “Sunday bloody sunday”, prešel na komade z refrenom “It’s a beautiful day, aaaa-aaaaa….”. Očitno milijoni na bančnih računih korenito spreminjajo svetovne nazore kameleonskih bendov). V bistvu je smešno, koliko malo morajo zvezde s pedigrejem storiti, da so še vedno aktualne. Pred parimi leti je Madonna zalizala Britney Spears in z njo posnela videospot – juhej – počitnice naslednji 2 leti. Potem je posnela nek dokaj kritičen videospot, ki pa ga je “morala” cenzurirati zaradi zaradi ročne bombe v naročju lika ameriškega predsednika – nastal je videospot, v katerem Madonna koraka in poje pred menjajočimi se zastavami držav v ozadju. Tokrat pa se ji očitno ni dalo skoraj nič, zato je napisala čisto povprečen tekst, sunila Abbin sempl in malo poparadirala svojo zadnjico – uspeh zagotovljen! (v televizijskem dnevniku sem še slišal, da mora baje Madonna včasih dobiti tudi protibolečinsko injekcijo, da sploh lahko razmetava svoje 47-letne boke naokoli)
Takšne poteze so posledica znanega sindroma, zaradi katerega se izdelki (pri)znanih apriori označijo za vrhunske izdelke. Hec je namreč v tem, da če bi se pojavila dva umetnika, Picasso in pa nek neznan aberveznik, ki bi oba prinesla popolnoma enako umetniško remek delo, zrisano le s parimi abstraktnimi črtami, bi Picasso za tiste ušive abstraktne črte pograbil milijone in bi se taiste preklete abstrakne črte po božje častilo, neznanemu abervezniku pa bi se vsi skupaj le pošteno nasmejali in mu z uničujočimi kritikami ubili voljo do življenja. Enako je v šoubiznisu. Če bi neka anonimka z dobro ritjo posnela popolnoma enak videospot, kot ga je Madonna, se ne bi uvrstila niti med prvih 10 na lestvici najboljših pop komadov nekega brezveznega ameriškega mesteca, pozabljenega v gorah Nebraske, Abba pa bi jo tožila za vse kar bi punčara imela v lasti, ker pa je tak videospot posnela THE Madonna, pa je to avtomatsko hit, ki se bo zdaj vrtel naslednjih nekaj mesecev do nezavesti.
Že v prejšnjem tedenskem pušeljcu (ki ga, kot sem na začetku omenil, najdete med zadnjimi objavami) sem se pritožil nad nenadno pretirano aktivnostjo slovenskega predsednika, ki ga serje na mednarodno politični sceni in predsedniku OVSE, intelektualcu, doktorju, literatu, ubermenschu in slovenskemu zunanjemu ministru Dimitriju Ruplu greni življenje. Kljub splošnemu in očitnemu nestrinjanju z Drnovškovim velikim načrtom za Kosovo, le-ta še vedno trmasto vztraja in se trudi dejansko sforsirati svojo “rešitev”, ki bo odnose na Kosovu znatno poslabšala ter postavila nevaren precedan za urejevanje vprašanj o neodvisnosti za nekatere balkanske pokrajine bivše Jugoslavije, v katerih se že sedaj pojavljajo secesionistične ideje (Vojvodina, Črna Gora, Bosna in Hercegovina). Najbolj pa Drnovšku zamerim to, da sem moral dati prav Dimitriju Ruplu, ki je opozoril na dvotirnost slovenske zunanje politike.
Izraelska laburistična stranka je dobila po 60 letih novo vodstvo. Šimon Peres, potomec poljskih priseljencev, dobitnik Nobelove nagrade za mir (po mojem mnenju je ni zaslužil niti slučajno), ki je (bil) omniprezentna politična figura tako v Izraelu, kot tudi v mednarodnem prostoru, je bil zamenjan z Amirjem Perecom, maroškim judom arabskega porekla. Moram priznati, da me je to nemalo osupnilo…Danes pa je po Perecovih napovedih laburistična stranka dejansko izstopila iz vladne koalicije pod vodstvom stranke Likud z Arielom Šaronom na čelu in s tem odprla možnost za predčasne parlamentarne volitve marca 2006. Amir Perec je dejal, da je njegov cilj postati prvi “orientalski” (sic!) jud na mestu ministrskega predsednika Izraela.
Slovenska stranka mladih je zagrozila, da bi rada izvedla referendum o protikorupcijski komisiji, ki bi jo rada Janševa koalicija ukinila. Kaj je s temi prekletimi referendumi na Slovenskem? Včasih kar težko verjamem koliko nepotrebnih referendumov se je pri nas že izvedlo, po mojem mnenju pa je le kakšna četrtina spornih vprašanj bila dejansko upravičena do referenduma (npr. referendum o neodvisnosti ali pa za vstop v EU in N.A.T.O.). Le spomnite se referenduma o železnicah ali pa o obratovalnem času trgovin, da referendumu o zakonu RTV niti ne govorim. To niso vprašanja za referendum, pač pa morajo biti njihove rešitve dosežene preko dogovora socialnih partnerjev. Kolikor vem, stane povprečen vsedržavni referendum okoli 600 milijonov tolarjev…, zanimiva bi bila raziskava, ki bi pokazala, kako bi lahko veliko bolj gospodarno porazdelili denar od nepotrebnih referendumov.
Friday, November 11, 2005
Srčna napaka
Slovenske komercialke gledam zelo, zelo redko. Zavedam se, da obstajajo oddaje kot so “E” in “E+” (žal med E-jema še ne poznam razlike), “Bar” in N oddaj, kjer se ponavadi preko sistema izločanja izbira naj izvajalca (npr. Omar Naber, Popstars ipd…., ko smo že pri tem…, kje pa so “Popstars II”? Kdo ve?). Nastanku, sijaju in zatonu slovenskih “zvezd” ne sledim (ne bi mogel npr. oceniti, kako dobra je Omarjeva kariera od evrovizijskega nastopa naprej), sem pa zadnjič ujel del intervjuja s Sebastjanom…Se ga še kdo spomni? Potem so sledili še Atomik Harmonik in vmes za kratek čas tudi Fredi Miller. Očitno mi je nekako uspelo, da sem za Atomik Harmonik slišal, ko je bil njihov pop prvenec, sedaj legendarna mojstrovina “Brizgalna brizga”, že lanski sneg. Nato pa mi je nekoč uspelo dejansko slišati besedilo tega megahita. Res je obupen. Potem pa sem zadnjič slišal še “lezbično” izvedbo taistega komada. Za zjokat! Rime so res nekaj povsem posebnega. Danes pa sem imel čast slišati in videti videospot neke meni še neznane turbofolk skupine, oziroma dueta…Oči so se mi zasolzile. Del refrena se je glasil nekako: “Hej mali, opala, bi ti z mano tralala?” in takoj sem se spomnil komada Nanananananana. Kako abotno sranje.
“Eeeemmm…, kaj se rima na zaljubljena? Emmm…, AHA! Že vem! Nanananana! Zapel mi je nanananana in takoj sem bila zaljubljena…!” Bravo jest! Juhej! Hit je rojen! Evrovizija, prihajam!”
No, da se vrnem k omenjenemu vidospotu neznanega slovenskega turbofolk dueta…On je deloval kot mladi Gianni Rijavec z rahlo lepotno operacijo in obveznim botoksom. Še oblečen je bil v klasično “obmorsko” playboysko belo poletno oblekico s plapolajočo srajčko – pravi “dalmatinski galeb”. Ona pa je bila seveda blond, imela je velike joške v globokem dekoletju in koščeno rit v hotpantsih – skratka – klasika. Cel videospot je bil posnet pred zelenim ozadjem, ki so ga nadomestili s slikami katastrofalne kvalitete. Frajtonarca je v slogu “na golico” veselo žgala in moški del dueta je pred kamero veselo igral “air-freitoner” (saj veste ne…, “air-guitar” – “air-freitoner”), kamera pa je seveda sledila oblinam dekline, ki se je na vse pretege trudila biti poželjiva. Nisem zdržal več kot pol minute, saj so se mi začeli kisati možgani in spet me je sililo na jok.
Sicer pa se sploh ne čudim, da je prišlo do takšnih komadov, saj nekako izvirajo iz slovenske ponarodele:
“Jest mam pa tako srečno napako, da imam, imam vse ljubce rad…” in potem naprej “Ne boš ti mene zizike majal, ne boš ti men not pa van ga dajal…”
Pred dvemi ali tremi leti poleti je moja boljša polovica povezovala “Kočevsko noč” (mestni festival) in enkrat je bila točka tudi “Mama Manka”, “zvezda” slovenskega filma “Na planincah”. Ježeš, kakšen žur je to bil! Najprej so pobje nažigali folk musko, ki je bila dobra, potem pa je vajeti prevzela “Mama Manka”, ki je pobe nagovorila, da užgejo komad “jest mam pa tako srčno napako…”, “ona” pa je vzneseno pela (za tiste, ki ne veste, “Mama Manka” je nek tip s transvestitskimi in “komedijanstkimi” nagnjenji). Narod se je noro zabaval. Vse mamke v prvih vrstah so se spomnile tistih čarobnih noči na seniku, ko je Franceljnu še stal, “Mama Manka” pa jim je delovala kot mlajša razuzdana sestra. Preprosti ljudje so popadali od smeha, ko je “Mama Manka” prikotalila štos o dveh kmeticah, ki pobirata pridelke. Ena izmed kmetic privleče na dan velik koren in pritakne: “Ta je pa talki kut ut mojga Štefana”, druga vpraša: “Kaj tak velik?” in prva zabije: “Ne! Tak fsran!”
Nimam nič proti temu, da slovenski turbofolk estradniki služijo, toda za tisti denar bi lahko malce dvignili nivo komunikacije, ki je trenutno totalno infantilno kmetavzarski in ponižujoč za javnost.
P.S. V Slovenijo pa se vrača Ceca!
“Eeeemmm…, kaj se rima na zaljubljena? Emmm…, AHA! Že vem! Nanananana! Zapel mi je nanananana in takoj sem bila zaljubljena…!” Bravo jest! Juhej! Hit je rojen! Evrovizija, prihajam!”
No, da se vrnem k omenjenemu vidospotu neznanega slovenskega turbofolk dueta…On je deloval kot mladi Gianni Rijavec z rahlo lepotno operacijo in obveznim botoksom. Še oblečen je bil v klasično “obmorsko” playboysko belo poletno oblekico s plapolajočo srajčko – pravi “dalmatinski galeb”. Ona pa je bila seveda blond, imela je velike joške v globokem dekoletju in koščeno rit v hotpantsih – skratka – klasika. Cel videospot je bil posnet pred zelenim ozadjem, ki so ga nadomestili s slikami katastrofalne kvalitete. Frajtonarca je v slogu “na golico” veselo žgala in moški del dueta je pred kamero veselo igral “air-freitoner” (saj veste ne…, “air-guitar” – “air-freitoner”), kamera pa je seveda sledila oblinam dekline, ki se je na vse pretege trudila biti poželjiva. Nisem zdržal več kot pol minute, saj so se mi začeli kisati možgani in spet me je sililo na jok.
Sicer pa se sploh ne čudim, da je prišlo do takšnih komadov, saj nekako izvirajo iz slovenske ponarodele:
“Jest mam pa tako srečno napako, da imam, imam vse ljubce rad…” in potem naprej “Ne boš ti mene zizike majal, ne boš ti men not pa van ga dajal…”
Pred dvemi ali tremi leti poleti je moja boljša polovica povezovala “Kočevsko noč” (mestni festival) in enkrat je bila točka tudi “Mama Manka”, “zvezda” slovenskega filma “Na planincah”. Ježeš, kakšen žur je to bil! Najprej so pobje nažigali folk musko, ki je bila dobra, potem pa je vajeti prevzela “Mama Manka”, ki je pobe nagovorila, da užgejo komad “jest mam pa tako srčno napako…”, “ona” pa je vzneseno pela (za tiste, ki ne veste, “Mama Manka” je nek tip s transvestitskimi in “komedijanstkimi” nagnjenji). Narod se je noro zabaval. Vse mamke v prvih vrstah so se spomnile tistih čarobnih noči na seniku, ko je Franceljnu še stal, “Mama Manka” pa jim je delovala kot mlajša razuzdana sestra. Preprosti ljudje so popadali od smeha, ko je “Mama Manka” prikotalila štos o dveh kmeticah, ki pobirata pridelke. Ena izmed kmetic privleče na dan velik koren in pritakne: “Ta je pa talki kut ut mojga Štefana”, druga vpraša: “Kaj tak velik?” in prva zabije: “Ne! Tak fsran!”
Nimam nič proti temu, da slovenski turbofolk estradniki služijo, toda za tisti denar bi lahko malce dvignili nivo komunikacije, ki je trenutno totalno infantilno kmetavzarski in ponižujoč za javnost.
P.S. V Slovenijo pa se vrača Ceca!
Wednesday, November 09, 2005
“Dragon slayers” & “Panda huggers”
V eni izmed BBC-jevih analiz naraščajočih kitajskih ekonomskih izmenjav z Evropo in Ameriko ob obisku kitajskega predsednika Hu Jinta-a v Evropi, so Ameriški dvopolarni odnos do kitajskega ekonomskega odpiranja v svet razmejili na “Dragon slayer-je” – uničevalce/ubijalce zmajev in na “Panda hugger-je” – objemovalce pand. Ubijalci zmajev gledajo na Kitajsko kot na trenutno partnerico, ki se bo v bližnji prihodnosti spremenila v novega svetovnega igralca, ki bo lahko resno pariral trenutni ameriški hegemoniji. Ubijalci zmajev si prizadevajo za močno Japonsko in Tajvan, ki bi skupaj z ameriškimi pacifiškimi kapacitetami odvračali pretirano kitajsko aktivnost v svetovni geopolitiki. Objemovalci Pand pa so tisti, ki bi s Kitajsko prijazno ravnali, ali z drugimi besedami, jo v prihodnosti poskušali čimbolj pokupiti in pri tem upali, da se ne zgodi ravno obratno.
Meni se je zdela prispodoba o ubijalcih zmajev in objemovalcih pand blazno zabavna in sem se ob tem krasno nasmejal…
Meni se je zdela prispodoba o ubijalcih zmajev in objemovalcih pand blazno zabavna in sem se ob tem krasno nasmejal…
Thursday, November 03, 2005
Tedenski pušeljc
Niti ena stvar v celem tednu me ni toliko navdahnila, da bi se mi zdela vredna konkretnega Gnevnika! So bili sicer vmes službeni glavolomi in bentenje čez plačilno nedisciplino slovenskega podjetništva, toda to je predolgočasno za objavo. Zato sem se odločil za “tedenski šopek”…
Slovenski predsednik dr. Janez Drnovšek je stopil iz lastne sence in začel klatiti neumnosti okoli statusa Kosova. Predlagal je samostojnost Kosova, nekaj srbskih sakralnih objektov naj bi dobilo eksteritorialni status in bi tako postali nekakšni pravoslavni otočki pod varstvom sil Združenih narodov, Srbi naj bi dobili hudo avtonomijo, srbske izbegljice pa bi naseljevali okoli omenjenih eksteritorialnih otočkov. S tem bi se seveda približali podobni situaciji, kot vlada na Bližnjem vzhodu med Palestinci in Izraelom, ali z drugimi besedami, situacija na Kosovu bi se ob takšni politični ureditvi znatno poslabšala. “Drno go home!”
Slovenski vrli politiki so se zopet pregovarjali okoli napisov za množična grobišča. Na teh so sedaj že napisi, toda po mnenju vladajoče garniture ti niso primerni, oziroma “dovolj objektivni” – zopet bodo torej naumili kakšen poetičen tekst v smislu:
“Žrtvam vojne in povojnega rdečo-revolucionarnega genocida”, koncesijo za izdelovanje bronastih ploščic z zlatimi črkami pa podelili prijateljem, ki jim bo kšeft z državo dobro del. Ko se bo enkrat desna vlada le zamenjala z levo, pa se bo zopet pregovarjalo okoli teh prekletih napisov, nakar bodo rodili napis:
“Žrtvam izdajalske kolaboracionistične zalege in vojne!”, koncesijo pa podelili drugim prijateljem…Skratka, to se mi zdi nepotrebno odvračanje pozornosti z bolj važnih državnih problemov, nepotrebno predrkavanje z zgodovino in nepotrebno zabijanje časa za margialne probleme.
Divjanje pariških tolp se odvija že cel teden! Do sedaj je zgorelo že 200 avtomobilov, divjanje pa se je razširilo na rekordnih 9 pariških okrožij. Pariške oblasti razmišljajo o uvedbi policijske ure! Kaj hudiča je tem “Frenčijem”? Kako to, da po enem tednu ne znajo obvladati pobesnele množice, oborožene s kamni in baklami? Je pa res, da se nasilje le še stopnjuje, saj naj bi člani tolp streljali v reševalna in gasilska vozila. Frenčijem predlagam ogled ciklusa filmov “Žandar iz Saint Tropeja”
V nemirni Afriki se spet kuha…kava! V Etiopskem glavnem mestu Adis Abebi se odvijajo spopadi med vladnimi silami in "opozicijsko drhaljo", do sedaj je bilo ubitih že 42 ljudi. Etiopija in njena severna soseda Eritreja, ki sta pred 5 leti končali vojno, ki je terjala 70.000 žrtev, pa baje ob svoji meji spet kopičita vojsko. Etiopija je največja afriška pridelovalka kave…, me prav zanima, ali se bo kava sedaj podražila in ali lahko Brazilci kompenzirajo izpad pridelka kave…
Seveda pa človek pri pregledu svetovnih dogodkov ne more mimo Amerike. Na dan je izbila novice, da naj bi CIA (ameriška centralno obveščevalna služba) imela poleg vojaških zaporov Gvantanamo na Kubi in Abu Grajb v Iraku, kjer so se dogajali bizarno- sadistični izpadi ameriške soldateske, še nekaj podobnih tajnih zaporov v državah vzhodne Evrope in Azije. “Skrivna mreža zaporov”, kot ji pravijo, naj bi nastala takoj po slavnem trčenju dveh letal v newyorška dvojčka, vanj pa naj bi zapirali sodelavce zloglasne Al-Kaide in druge sumljive ter protidržavniške/protiameriške elemente. Ker američanom njihova lastna zakonodaja ne dopušča tovrstnega vedenja, počno sporne zadeve na tujih ozemljih, za katere ameriška zakonodaja “kao” ne velja (ko jebe Ženevsko konvencijo). Torej, ameriški soldat načelno ne sme mučiti ameriških zapornikov v Ameriki, lahko pa pakistanski soldat (in/ali agent CIE) namesto Američanov muči afganistanske zapornike na Tajskem (kjer naj bi pravtako bil nek skrivni zapor po poročanju Washington posta). Da bi lahko Američani mučili politične nasprotnike, morajo le to početi nekje izven Amerike ali pa nekoga nagovoriti, da to počne namesto njih. Ko smo že ravno pri CII, danes je pred sodišče stopil sedaj že bivši šef kabineta ameriškega podpredsednika, Lewis Libby, ki je bil obtožen lažnega pričanja, razkritja skrivne identitete CIIne agentke in oviranje dveh preiskav. Kazen bi se lahko gibala do 30 let zapora in milijona dolarjev kazni. Se je pa Libby pred kamerami prikazal na berglah, da bi pokazal, kako nemočna žrtev pravzaprav je! Matr, kako mi gre to na jetra! Čim je kakšen “debel maček” obtožen česa velikega, se le ta spremeni v ubogega invalida, ki zaradi zdravstvenih razlogov šprica zaslišanja in je sploh bogi (kar spomnite se Marjana Podobnika po prečkanju meje s Hrvaško, kjer ga je hrvaški carinik porinil preko plank. Še 3 mesece je nosil opornico za roko in se pritoževal nad neevropskim vedenjem barbarskih Hrvatov. Ali pa Michaela Jacksona…”Joj, Michael pa danes ne more na obravnavo, ker je izgubil svoj najljubši nos pa malce je tudi prehlajen pa kanarček se mu je stegnil in je sedaj v fazi žalovanja…Družbo pa mu dela Maculay Culkin s skupinico mladoletnih skavtov…”)
In kam se je kar naenkrat izgubila ptičja gripa? Kaj je že SARS?
Slovenski predsednik dr. Janez Drnovšek je stopil iz lastne sence in začel klatiti neumnosti okoli statusa Kosova. Predlagal je samostojnost Kosova, nekaj srbskih sakralnih objektov naj bi dobilo eksteritorialni status in bi tako postali nekakšni pravoslavni otočki pod varstvom sil Združenih narodov, Srbi naj bi dobili hudo avtonomijo, srbske izbegljice pa bi naseljevali okoli omenjenih eksteritorialnih otočkov. S tem bi se seveda približali podobni situaciji, kot vlada na Bližnjem vzhodu med Palestinci in Izraelom, ali z drugimi besedami, situacija na Kosovu bi se ob takšni politični ureditvi znatno poslabšala. “Drno go home!”
Slovenski vrli politiki so se zopet pregovarjali okoli napisov za množična grobišča. Na teh so sedaj že napisi, toda po mnenju vladajoče garniture ti niso primerni, oziroma “dovolj objektivni” – zopet bodo torej naumili kakšen poetičen tekst v smislu:
“Žrtvam vojne in povojnega rdečo-revolucionarnega genocida”, koncesijo za izdelovanje bronastih ploščic z zlatimi črkami pa podelili prijateljem, ki jim bo kšeft z državo dobro del. Ko se bo enkrat desna vlada le zamenjala z levo, pa se bo zopet pregovarjalo okoli teh prekletih napisov, nakar bodo rodili napis:
“Žrtvam izdajalske kolaboracionistične zalege in vojne!”, koncesijo pa podelili drugim prijateljem…Skratka, to se mi zdi nepotrebno odvračanje pozornosti z bolj važnih državnih problemov, nepotrebno predrkavanje z zgodovino in nepotrebno zabijanje časa za margialne probleme.
Divjanje pariških tolp se odvija že cel teden! Do sedaj je zgorelo že 200 avtomobilov, divjanje pa se je razširilo na rekordnih 9 pariških okrožij. Pariške oblasti razmišljajo o uvedbi policijske ure! Kaj hudiča je tem “Frenčijem”? Kako to, da po enem tednu ne znajo obvladati pobesnele množice, oborožene s kamni in baklami? Je pa res, da se nasilje le še stopnjuje, saj naj bi člani tolp streljali v reševalna in gasilska vozila. Frenčijem predlagam ogled ciklusa filmov “Žandar iz Saint Tropeja”
V nemirni Afriki se spet kuha…kava! V Etiopskem glavnem mestu Adis Abebi se odvijajo spopadi med vladnimi silami in "opozicijsko drhaljo", do sedaj je bilo ubitih že 42 ljudi. Etiopija in njena severna soseda Eritreja, ki sta pred 5 leti končali vojno, ki je terjala 70.000 žrtev, pa baje ob svoji meji spet kopičita vojsko. Etiopija je največja afriška pridelovalka kave…, me prav zanima, ali se bo kava sedaj podražila in ali lahko Brazilci kompenzirajo izpad pridelka kave…
Seveda pa človek pri pregledu svetovnih dogodkov ne more mimo Amerike. Na dan je izbila novice, da naj bi CIA (ameriška centralno obveščevalna služba) imela poleg vojaških zaporov Gvantanamo na Kubi in Abu Grajb v Iraku, kjer so se dogajali bizarno- sadistični izpadi ameriške soldateske, še nekaj podobnih tajnih zaporov v državah vzhodne Evrope in Azije. “Skrivna mreža zaporov”, kot ji pravijo, naj bi nastala takoj po slavnem trčenju dveh letal v newyorška dvojčka, vanj pa naj bi zapirali sodelavce zloglasne Al-Kaide in druge sumljive ter protidržavniške/protiameriške elemente. Ker američanom njihova lastna zakonodaja ne dopušča tovrstnega vedenja, počno sporne zadeve na tujih ozemljih, za katere ameriška zakonodaja “kao” ne velja (ko jebe Ženevsko konvencijo). Torej, ameriški soldat načelno ne sme mučiti ameriških zapornikov v Ameriki, lahko pa pakistanski soldat (in/ali agent CIE) namesto Američanov muči afganistanske zapornike na Tajskem (kjer naj bi pravtako bil nek skrivni zapor po poročanju Washington posta). Da bi lahko Američani mučili politične nasprotnike, morajo le to početi nekje izven Amerike ali pa nekoga nagovoriti, da to počne namesto njih. Ko smo že ravno pri CII, danes je pred sodišče stopil sedaj že bivši šef kabineta ameriškega podpredsednika, Lewis Libby, ki je bil obtožen lažnega pričanja, razkritja skrivne identitete CIIne agentke in oviranje dveh preiskav. Kazen bi se lahko gibala do 30 let zapora in milijona dolarjev kazni. Se je pa Libby pred kamerami prikazal na berglah, da bi pokazal, kako nemočna žrtev pravzaprav je! Matr, kako mi gre to na jetra! Čim je kakšen “debel maček” obtožen česa velikega, se le ta spremeni v ubogega invalida, ki zaradi zdravstvenih razlogov šprica zaslišanja in je sploh bogi (kar spomnite se Marjana Podobnika po prečkanju meje s Hrvaško, kjer ga je hrvaški carinik porinil preko plank. Še 3 mesece je nosil opornico za roko in se pritoževal nad neevropskim vedenjem barbarskih Hrvatov. Ali pa Michaela Jacksona…”Joj, Michael pa danes ne more na obravnavo, ker je izgubil svoj najljubši nos pa malce je tudi prehlajen pa kanarček se mu je stegnil in je sedaj v fazi žalovanja…Družbo pa mu dela Maculay Culkin s skupinico mladoletnih skavtov…”)
In kam se je kar naenkrat izgubila ptičja gripa? Kaj je že SARS?
Subscribe to:
Posts (Atom)
