Monday, May 29, 2006
Priložnostni paberki
Mnja…, čeprav se trudim, da me “nepravičnosti” sodobnega neoliberal-kapitalističnega sveta ne bi preveč prizadele in, da bi v njem poskušal najti svoje mesto, me te še vedno jezi ko hudič…Tako v domači deželi, kot tudi v svetovnem merilu…Ta teden je bil na domačem prizorišču spet pester…
To, kar se dogaja z dobavo operacijskih miz je nedvomno primitivno, da ne rečem nečloveško…Ja…, tudi dobavitelji operacijskih miz morajo zaslužiti, toda ne na račun človeških življenj, sploh pa ne na tako dolgi rok! Pa pravijo: “Operacijske mize istega proizvajalca so v Nemčiji za 1/3 cenejše…” Krasno…, pa jih kupimo v Nemčiji, jebemu, saj smo vendar v Evropski uniji…Gotovo pa cena prevoza ne dosega 1/3 cene operacijskih miz…Potem pa ponudnik miz prikotali, da bodo mize podaril…K***C! Prav nič ne bodo podarili…Že takoj so dodali, da bodo za mize poprosili slovenske gospodarstvenike, da donirajo gnar zanje, obenem pa predstavljali to potezo kot skrajno filantropsko dejanje, ki bi znalo podjetje ob neuspehu humanitarne akcije pahniti v stečaj…Prepričan sem, da je to daleč od resnice in, da ne obstaja podjetje, ki bi bilo pripravljeno storiti samomor na račun samaritanizma…Kmalu pa je na dan privrel tudi podatek, da je podjetje Medicoengineering pred leti že tako nategnilo državo za nekaj 100 milijonov tolarjev in, da je zadnja človekoljubna ponudba le pranje denarja in lastnega imena ter “kompenziranje” dejanske cene že prodanih miz v luči novih ugodnih denarnih transferjev…Take špekulante bi jaz mirno dal pred zid…Brez heca…
Ha! In potem blamaža s slovenskim veleposlanikom v Argentini…Janševa vlada je za to mesto predlagala donedavnega argentinskega državljana Avguština Vivoda (ta se je v namen imenovanja za veleposlanika odpovedal svojemu dolgoletnemu argentinskemu državljanstvu, saj za tujega veleposlanika ne more biti imenovan državljan države gostiteljice), ki je v času vojaške diktature v Argentini kot učitelj telovadbe treniral dijake za vojaške parade…Seveda se je Vivod zgovarjal, da dijaške telovadne vaje niso imele veze z vojaščino, kar pa je pesek v oči…To je tako, kot bi rekli, da jugoslovanski pionirji niso imeli veze s partizanščino!!! In, ko je Slovenija za svojega veleposlanika predlagala Vivoda, je Argentina to odločitev ignorirala (kar v diplomatskem jeziku pomeni, da se z njegovim imenovanjem ne strinja), toda Janša je toliko časa imenovanje forsiral, da je argentinska vlada popustila…
In študentski protesti…HA! Banda hudičeva! Vodje protestov iz tega računajo le na politični kapital, ki naj bi jim prišel prav pri lastnem plasiranju v resne politične stranke in v nadaljnjem političnem udejstvovanju na račun populističnih akcij…Na dan drugega protesta sem s številke 1919 dobil sms v smislu: “udeleži se protestov”…Sms je bil nedvomno poslan s strani študentskega servisa...Zdaj pa tako…Že par mesecev nisem dobil plače preko napotnic študentskega servisa, ti pa od študentskega dela pobirajo cca. 10% zaslužka…In kaj zanj storijo? Morda terjajo mojega delodajalca za mojo plačo? Se potegujejo za moje pravice? Mi zalagajo denar? Se potegujejo za svoje procente? NE! Boli jih K***C!! Kupujejo fabrike mineralne vode in se vedejo kot enakovredni kapitalistični igralci v novem razpuščenem kapitalističnem sistemu! Jest bi jih vse požgal do tal! Študentski servisi so le posredniki, ki pobirajo denar na račun študentarije…In da, podpiram omejitev študentskega dela in ukinitev študenskih servisov (oz. reorganizacijo le teh), saj so ti le najlažji princip izkoriščanja poceni delovne sile in izogibanja rednim zaposlitvam…Posledično pa ekonomija trpi, da o deklarirani socialni državi niti ne govorim…
Tako politični, kot tudi ekonomski in civilni prostor je zapolnila prozorna in primitivna demagogija, ki nikamor ne pelje...Glavno je le, kdo je glasnejši, vsebina je sekundarna, oz. nepomembna…Bog požegnej Janševega Janeza!
To, kar se dogaja z dobavo operacijskih miz je nedvomno primitivno, da ne rečem nečloveško…Ja…, tudi dobavitelji operacijskih miz morajo zaslužiti, toda ne na račun človeških življenj, sploh pa ne na tako dolgi rok! Pa pravijo: “Operacijske mize istega proizvajalca so v Nemčiji za 1/3 cenejše…” Krasno…, pa jih kupimo v Nemčiji, jebemu, saj smo vendar v Evropski uniji…Gotovo pa cena prevoza ne dosega 1/3 cene operacijskih miz…Potem pa ponudnik miz prikotali, da bodo mize podaril…K***C! Prav nič ne bodo podarili…Že takoj so dodali, da bodo za mize poprosili slovenske gospodarstvenike, da donirajo gnar zanje, obenem pa predstavljali to potezo kot skrajno filantropsko dejanje, ki bi znalo podjetje ob neuspehu humanitarne akcije pahniti v stečaj…Prepričan sem, da je to daleč od resnice in, da ne obstaja podjetje, ki bi bilo pripravljeno storiti samomor na račun samaritanizma…Kmalu pa je na dan privrel tudi podatek, da je podjetje Medicoengineering pred leti že tako nategnilo državo za nekaj 100 milijonov tolarjev in, da je zadnja človekoljubna ponudba le pranje denarja in lastnega imena ter “kompenziranje” dejanske cene že prodanih miz v luči novih ugodnih denarnih transferjev…Take špekulante bi jaz mirno dal pred zid…Brez heca…
Ha! In potem blamaža s slovenskim veleposlanikom v Argentini…Janševa vlada je za to mesto predlagala donedavnega argentinskega državljana Avguština Vivoda (ta se je v namen imenovanja za veleposlanika odpovedal svojemu dolgoletnemu argentinskemu državljanstvu, saj za tujega veleposlanika ne more biti imenovan državljan države gostiteljice), ki je v času vojaške diktature v Argentini kot učitelj telovadbe treniral dijake za vojaške parade…Seveda se je Vivod zgovarjal, da dijaške telovadne vaje niso imele veze z vojaščino, kar pa je pesek v oči…To je tako, kot bi rekli, da jugoslovanski pionirji niso imeli veze s partizanščino!!! In, ko je Slovenija za svojega veleposlanika predlagala Vivoda, je Argentina to odločitev ignorirala (kar v diplomatskem jeziku pomeni, da se z njegovim imenovanjem ne strinja), toda Janša je toliko časa imenovanje forsiral, da je argentinska vlada popustila…
In študentski protesti…HA! Banda hudičeva! Vodje protestov iz tega računajo le na politični kapital, ki naj bi jim prišel prav pri lastnem plasiranju v resne politične stranke in v nadaljnjem političnem udejstvovanju na račun populističnih akcij…Na dan drugega protesta sem s številke 1919 dobil sms v smislu: “udeleži se protestov”…Sms je bil nedvomno poslan s strani študentskega servisa...Zdaj pa tako…Že par mesecev nisem dobil plače preko napotnic študentskega servisa, ti pa od študentskega dela pobirajo cca. 10% zaslužka…In kaj zanj storijo? Morda terjajo mojega delodajalca za mojo plačo? Se potegujejo za moje pravice? Mi zalagajo denar? Se potegujejo za svoje procente? NE! Boli jih K***C!! Kupujejo fabrike mineralne vode in se vedejo kot enakovredni kapitalistični igralci v novem razpuščenem kapitalističnem sistemu! Jest bi jih vse požgal do tal! Študentski servisi so le posredniki, ki pobirajo denar na račun študentarije…In da, podpiram omejitev študentskega dela in ukinitev študenskih servisov (oz. reorganizacijo le teh), saj so ti le najlažji princip izkoriščanja poceni delovne sile in izogibanja rednim zaposlitvam…Posledično pa ekonomija trpi, da o deklarirani socialni državi niti ne govorim…
Tako politični, kot tudi ekonomski in civilni prostor je zapolnila prozorna in primitivna demagogija, ki nikamor ne pelje...Glavno je le, kdo je glasnejši, vsebina je sekundarna, oz. nepomembna…Bog požegnej Janševega Janeza!
Sunday, May 21, 2006
Komedija kot oksimoron
V petek sem poleg filma Jurrasic park III. pogledal še “Looking for comedy in the muslim world”…Ta je daleč najslabši od vseh, ki sem jih letos videl (in nedvomno ena najslabših “komedij”, ki sem jih kadarkoli videl…). Tisti, ki bi si radi omenjeni film iz principa vseeno raje ogledali, zaenkrat prenehajte brati in se vrnite po ogledu filma! Gre za “komedijo” s preprosto zgodbo: Ameriška vlada najame “komedijanta”, ki naj bi šel med muslimane preveriti, kaj te spravlja v smeh (heh…”Know thy enemy”). Dobro…, nisem pričakoval, da bo “komedija” na nekem visokem intelektualnem nivoju, pričakoval pa sem vsaj par gag-ov (kako se sploh to prevaja? Fora?), ki pa jih od nikoder ni bilo! WTF? Še celo v najbolj prozornih in pocukranih romantičnih komedijah vsaj 3x hehneš na foro Willa Smitha…Ta “komedija” pa je imela za temo “smeh pri muslijih”, iz sebe pa ni izstisnila niti enega samega samcatega gag-a, .oz “fore” (niti stare prežvečene šale, niti situacijske chaplinovske brce v zadnjo plat. Ništa! Nada! Zip nič!).
Režiser, igralec in lik človeka, ki gre iskati smeh med muslije, je Žid. Albert Brooks igra samega sebe – gre torej za osebnostni pogled človeka na temo, ki jo obdeluje. Pa sem mislil, da me Woody Allen spravlja ob živce…Ta tip je ravno njegovega ranga, le manj histeričen in neverjetno bolj apatičen, svetniško razočaran in na silo ciničen (čeprav sam to imenuje sarkazem). Režanje od muslimanov naj bi Albert našel v Indiji in Pakistanu (torej v dveh relativno “prijateljskih” državah in ne v osjem gnezdu Bližnjega vzhoda). Najprej se odpravi v Indijo, kjer želi najeti tajnico. Na avdicijo za tajnico pride tudi muslimanka v feređi, ki zna 6 jezikov, tipkati in hitro zapisovati na roko…Idealno! Sledi njeno vprašanje: “Ste Žid”? Albert se začne izmotavati in na koncu prizna, da je “part time” Žid. Muslimanke ne najame zaradi občutka ogroženosti. Za tajnico na koncu izbere brhko Indijko, ki ima bolestno ljubosumnega iranskega fanta in katero mora Albert takoj na začetku podučiti o sarkazmu (oz. cinizmu, v primeru konkretnega zmedenega Židka) ter ji povedane vice še teoretsko razlagati, ker glupa indijka očitno ne dojame njegovega "humorja". Nekaj časa Albert po cestah sprašuje naključne Indijce: „Kaj vas nasmeje“ (ali kako na 50 neverjetno podobnih načinov najbolj zategnjeno in dolgočasno ponoviti vprašanje „What makes you laugh?“, kot da ne bi bilo dovolj, da bi to na začetku sekvence vprašal enkrat do 2x, nato pa nanizal odgovore...Toda ne..., dodajmo še totale (ja..., množina) kretenskega Alberta, ki zadržano cuka ljudi za rokave). Nad odgovori je Albert seveda popolnoma razočaran. Indija je polna čudakov, ki ne razumejo vicov in jih niti ne poznajo, če pa slučajno jih, potem teh ne znajo povedati in/ali interpretirati.
Albert se pritožuje tudi nad tem, da ni letel v obljubljenem first classu ampak med malimi ljudmi in njihovimi zoprnimi otroki iz Indije, čeprav je skozi zaveso videl prazne stole v višjem razredu, da je javni prevoz v Indiji obupen, da je vse razbito, da ima neugledno pisarnico...Nekoliko mu lajša bolečine bivanje v hotelu Hyatt. Potem pride na idejo, da bi odigral stand-up nastop (spet ni prevoda...HALO! Toporišič! Rodi, stvori!) in med njim ugotovil, kaj je smešno pri muslimanih (čeprav v Indiji živi okoli 200 milijonov muslimanov, je bilo občinstvo očitno večinsko hindujsko). Najprej diskriminatorno razdeljuje reklamne letake – lepo oblečenemu Indijcu da, majhnemu črnemu ne, ker itak najbrž ne zna angleško... Da pa bi bil vseeno nekoliko bližje indijskemu "malemu človeku", se obleče v indijsko nošo. V šoli (kjer naj bi imel nastop) je Albert spet razočaran...Občinstvu niso na voljo ne prigrizki ne pijačke, wc pa je samo en za 500 ljudi pa še ta je v sosednji stavbi, zanj pa rabiš ključ. Aja...in Albert bi rabil garderobo, kjer „bi lahko bi sam in se pripravil na nastop“, a garderoba ne obstaja…Albert izsili šotor (na koncu sicer dobi vigvam, v katerem nesrečno ždi pred nastopom in je spet razočaran nad vsem bivajočim).
Oh, in zaplet z mikrofonom...Obstaja le en mikrofon in ta je na sredini odra. Albert prosi scenskega delavca Sikha, če ga lahko napove, a ta odkloni. Albert prosi Sikha, če mu lahko prinese mikrofon za zaveso, da napove sam sebe, ob tem pa mu še pokroviteljsko razloži ameriški protokol, po katerem so znane osebe napovedane ipd. Sikh preprosto ne zastopi, zakaj ne bi Albert preprosto stopil na oder, se predstavil in odigral svoje…Albert z mencanjem in razočaranimi pogledi vendarle izsili od Sikha, da mu gre po klinčev majk. Potem se Albert pompozno napove kot eno največjih komedijantskih zvezd Amerike in stopi na oder.
Oh, in zaplet z lučmi...Albert prosi, da ugasnejo luči v dvorani in puste le spotlight (emmm...., lost in translation)…Lučkar ga dolgo ne zastopi, zato Albert 4x prosi, če lahko ugasne luči v dvorani (spet 4x popolnoma isto in duhamorno). Naposled se ugasnejo vse luči in tudi majk. Sledi pol minute nerazumljivega pridušenega razočaranega žebranja v popolni temi…(pol minute teme - ni smešno…Povedano bi morda bilo, a ni bilo zamišljeno, da bi se slišalo…)
Albert poskuša z različnimi metodami, od pripovedovanja vicev do obupnega ventrilokvističnega pogovora z leseno lutko (Albert je prekleto očitno premikal ustnice in “foro” ventrilokvizma popolnoma uničil, vmes pa ni bilo ama prav res nič smešnega)…Vse skupaj je delovalo kot skupek internih hecov brez konteksta)…Naredil pa je tudi obupen improvizacijski skeč, ki je spet zgodba zase…
Za tiste, ki ne veste, kaj je impro – na hitro: publika določi parametre različnih oblik improvizacijskih iger, improvizator pa na dane parametre odigra zadevo. Albert je želel odigrati prizor začetka dneva nekega človeka, od publike je pobral predloge, da naj bi bil to začetek dneva revnega nemškega kmeta, ki goji peso in je poročen ter ima 5 otrok. Ko ugotovi, da so to precej diskriminatorni predlogi, se odloči menjati parametre (kar se v impru NIKOLI ne počne, saj s tem ubiješ bistvo “improvizacije”…To je tako, kot če napoveš veliko nagrado formule 1, serviraš pa speedway, speedway….U…Ljublja-ni…). Zaradi politične korektnosti spremeni Nemca v Kitajca (ker mu ne gre nemški naglas – amaterizem 1.), peso v riž (ker so Kitajci in ne Švabi znani po pridelovanja riža – stereotip 1.), 5 otrok na 10 otrok (ker ima vendarle vsaka kitajska in ne indijska družina n otrok – stereotip 2.) , reveža v srednji razred (da ne bo zamere pri večinsko obubožani Indiji – amaterizem 2.), kmeta v avtobusarja (saj je kmet revež, medtem ko je avtobusar “srednji razred” – stereotip 3.), potem pa vse te in še nekaj novih parametrov skupaj združi v čisto bedo (preprosto – amaterizem 3.). Publika je mrtvo hladna. Albert meni, da je to zato, ker publika ne zastopi angleščine. Ko vpraša, če kdo govori angleško, dvigne roke cela dvorana…Še vedno nič smešnega...
Nastop ima Albert za uspeh iz moralnega vidika (se je kao veliko naučil od neodzivnosti publike) in, ko ga sodelavec sprašuje o drugih komedijantih, mu Albert pokroviteljsko in razočarano (tip je dejansko skos razočaran) razodane, da se komedijantov nikoli ne sprašuje za mnenje o konkurenci...(kot, da je on tok hud in hkrati tako obziren, da ne bi rad pljuval po drugih...). V Pakistan pa Albert ne more (tam je „frka“ s svobodo govora in to..., jebiga...), ponudi pa se mu možnost, da z ilegalnim prečkanjem meje obišče pakistanske underground stand-up komedijante. Končno, si mislim! Zdaj bodo pa Pakiji razvalili sceno...Toda ne...Od Alberta zahtevajo, da jim odigra svoj špil in po dolgem mencaškem zgovarjanju Albert le odigra svoje...ISTO kot pred parimi minutami Indijcem...Toda v tem primeru s Pakiji režijo kot ubrisani. Albert je zelo ponosen in ilegalno prečanje meje označi za popoln uspeh.
Ob vsem tem si Albert med telefonskim pogovorom z ženo privošči še izjavo, da je Tadž Mahal „slabo zdizajniran“...PROSIM????? To tudi v metaforično sarkastičnem (oz. v Albertovem primeru ciničnem) pomenu preprosto ne drži vode...In pazite razplet...Pakistanci sumijo, da je Albert tajni agent, ki nekaj kuha...To eskalira do situacije, ko začno Pakiji in Indijci nabirati vojsko na meji, zato Albert po krajšem in neprepričljivem nasprotovanju neslavno zaradi varnostnih razlogov pobegne nazaj v Ameriko (ob pristajanju letala se vrti komad „America beautiful“ – vsaj mislim, da je tako naslov...Nek retro patriotski komad o lepotah Amerike pač....). Epilog napiše, „...da se je kriza na meji pomirila in, da so ukinili program „iskanje smeha pri muslijih“ ter ga nadomestili z novimi bombniki, ki lahko odmetavajo bombe, ne da bi sploh zapustili hangar!“. KONEC FILMA...Edinkrat, ko se mi desni kotiček ustnice rahlo privzdignil navzgor je bilo, ko Albertu televizija Al-Jazeera ponudi sitcom z naslovom „That darn Jew“ (prev. „Presneti Židek“), v kateri bi bil cimer s parimi musliji...
Albert si je želel s filmom očitno približati oddaji Mojce Mavec „Čez planke“, kjer se naj bi s stereotipi rušilo stereotipe, na koncu pa zaradi bedne interpretacije uspe, da se ti le še potrdijo. Kje so stari dobri židovski komedijanti....Chaplin, Mel Brooks, Groucho Marx, Peter Sellers...???
Da pa ne bom stalno gnevil in ob tem ne ponudil alternative – oglejte si film “The Producers”, ki je Mel Brooksovo maslo...Če slučajno prvih pol ure ne potegne, vzdržite, ostanek je genialen!
Režiser, igralec in lik človeka, ki gre iskati smeh med muslije, je Žid. Albert Brooks igra samega sebe – gre torej za osebnostni pogled človeka na temo, ki jo obdeluje. Pa sem mislil, da me Woody Allen spravlja ob živce…Ta tip je ravno njegovega ranga, le manj histeričen in neverjetno bolj apatičen, svetniško razočaran in na silo ciničen (čeprav sam to imenuje sarkazem). Režanje od muslimanov naj bi Albert našel v Indiji in Pakistanu (torej v dveh relativno “prijateljskih” državah in ne v osjem gnezdu Bližnjega vzhoda). Najprej se odpravi v Indijo, kjer želi najeti tajnico. Na avdicijo za tajnico pride tudi muslimanka v feređi, ki zna 6 jezikov, tipkati in hitro zapisovati na roko…Idealno! Sledi njeno vprašanje: “Ste Žid”? Albert se začne izmotavati in na koncu prizna, da je “part time” Žid. Muslimanke ne najame zaradi občutka ogroženosti. Za tajnico na koncu izbere brhko Indijko, ki ima bolestno ljubosumnega iranskega fanta in katero mora Albert takoj na začetku podučiti o sarkazmu (oz. cinizmu, v primeru konkretnega zmedenega Židka) ter ji povedane vice še teoretsko razlagati, ker glupa indijka očitno ne dojame njegovega "humorja". Nekaj časa Albert po cestah sprašuje naključne Indijce: „Kaj vas nasmeje“ (ali kako na 50 neverjetno podobnih načinov najbolj zategnjeno in dolgočasno ponoviti vprašanje „What makes you laugh?“, kot da ne bi bilo dovolj, da bi to na začetku sekvence vprašal enkrat do 2x, nato pa nanizal odgovore...Toda ne..., dodajmo še totale (ja..., množina) kretenskega Alberta, ki zadržano cuka ljudi za rokave). Nad odgovori je Albert seveda popolnoma razočaran. Indija je polna čudakov, ki ne razumejo vicov in jih niti ne poznajo, če pa slučajno jih, potem teh ne znajo povedati in/ali interpretirati.
Albert se pritožuje tudi nad tem, da ni letel v obljubljenem first classu ampak med malimi ljudmi in njihovimi zoprnimi otroki iz Indije, čeprav je skozi zaveso videl prazne stole v višjem razredu, da je javni prevoz v Indiji obupen, da je vse razbito, da ima neugledno pisarnico...Nekoliko mu lajša bolečine bivanje v hotelu Hyatt. Potem pride na idejo, da bi odigral stand-up nastop (spet ni prevoda...HALO! Toporišič! Rodi, stvori!) in med njim ugotovil, kaj je smešno pri muslimanih (čeprav v Indiji živi okoli 200 milijonov muslimanov, je bilo občinstvo očitno večinsko hindujsko). Najprej diskriminatorno razdeljuje reklamne letake – lepo oblečenemu Indijcu da, majhnemu črnemu ne, ker itak najbrž ne zna angleško... Da pa bi bil vseeno nekoliko bližje indijskemu "malemu človeku", se obleče v indijsko nošo. V šoli (kjer naj bi imel nastop) je Albert spet razočaran...Občinstvu niso na voljo ne prigrizki ne pijačke, wc pa je samo en za 500 ljudi pa še ta je v sosednji stavbi, zanj pa rabiš ključ. Aja...in Albert bi rabil garderobo, kjer „bi lahko bi sam in se pripravil na nastop“, a garderoba ne obstaja…Albert izsili šotor (na koncu sicer dobi vigvam, v katerem nesrečno ždi pred nastopom in je spet razočaran nad vsem bivajočim).
Oh, in zaplet z mikrofonom...Obstaja le en mikrofon in ta je na sredini odra. Albert prosi scenskega delavca Sikha, če ga lahko napove, a ta odkloni. Albert prosi Sikha, če mu lahko prinese mikrofon za zaveso, da napove sam sebe, ob tem pa mu še pokroviteljsko razloži ameriški protokol, po katerem so znane osebe napovedane ipd. Sikh preprosto ne zastopi, zakaj ne bi Albert preprosto stopil na oder, se predstavil in odigral svoje…Albert z mencanjem in razočaranimi pogledi vendarle izsili od Sikha, da mu gre po klinčev majk. Potem se Albert pompozno napove kot eno največjih komedijantskih zvezd Amerike in stopi na oder.
Oh, in zaplet z lučmi...Albert prosi, da ugasnejo luči v dvorani in puste le spotlight (emmm...., lost in translation)…Lučkar ga dolgo ne zastopi, zato Albert 4x prosi, če lahko ugasne luči v dvorani (spet 4x popolnoma isto in duhamorno). Naposled se ugasnejo vse luči in tudi majk. Sledi pol minute nerazumljivega pridušenega razočaranega žebranja v popolni temi…(pol minute teme - ni smešno…Povedano bi morda bilo, a ni bilo zamišljeno, da bi se slišalo…)
Albert poskuša z različnimi metodami, od pripovedovanja vicev do obupnega ventrilokvističnega pogovora z leseno lutko (Albert je prekleto očitno premikal ustnice in “foro” ventrilokvizma popolnoma uničil, vmes pa ni bilo ama prav res nič smešnega)…Vse skupaj je delovalo kot skupek internih hecov brez konteksta)…Naredil pa je tudi obupen improvizacijski skeč, ki je spet zgodba zase…
Za tiste, ki ne veste, kaj je impro – na hitro: publika določi parametre različnih oblik improvizacijskih iger, improvizator pa na dane parametre odigra zadevo. Albert je želel odigrati prizor začetka dneva nekega človeka, od publike je pobral predloge, da naj bi bil to začetek dneva revnega nemškega kmeta, ki goji peso in je poročen ter ima 5 otrok. Ko ugotovi, da so to precej diskriminatorni predlogi, se odloči menjati parametre (kar se v impru NIKOLI ne počne, saj s tem ubiješ bistvo “improvizacije”…To je tako, kot če napoveš veliko nagrado formule 1, serviraš pa speedway, speedway….U…Ljublja-ni…). Zaradi politične korektnosti spremeni Nemca v Kitajca (ker mu ne gre nemški naglas – amaterizem 1.), peso v riž (ker so Kitajci in ne Švabi znani po pridelovanja riža – stereotip 1.), 5 otrok na 10 otrok (ker ima vendarle vsaka kitajska in ne indijska družina n otrok – stereotip 2.) , reveža v srednji razred (da ne bo zamere pri večinsko obubožani Indiji – amaterizem 2.), kmeta v avtobusarja (saj je kmet revež, medtem ko je avtobusar “srednji razred” – stereotip 3.), potem pa vse te in še nekaj novih parametrov skupaj združi v čisto bedo (preprosto – amaterizem 3.). Publika je mrtvo hladna. Albert meni, da je to zato, ker publika ne zastopi angleščine. Ko vpraša, če kdo govori angleško, dvigne roke cela dvorana…Še vedno nič smešnega...
Nastop ima Albert za uspeh iz moralnega vidika (se je kao veliko naučil od neodzivnosti publike) in, ko ga sodelavec sprašuje o drugih komedijantih, mu Albert pokroviteljsko in razočarano (tip je dejansko skos razočaran) razodane, da se komedijantov nikoli ne sprašuje za mnenje o konkurenci...(kot, da je on tok hud in hkrati tako obziren, da ne bi rad pljuval po drugih...). V Pakistan pa Albert ne more (tam je „frka“ s svobodo govora in to..., jebiga...), ponudi pa se mu možnost, da z ilegalnim prečkanjem meje obišče pakistanske underground stand-up komedijante. Končno, si mislim! Zdaj bodo pa Pakiji razvalili sceno...Toda ne...Od Alberta zahtevajo, da jim odigra svoj špil in po dolgem mencaškem zgovarjanju Albert le odigra svoje...ISTO kot pred parimi minutami Indijcem...Toda v tem primeru s Pakiji režijo kot ubrisani. Albert je zelo ponosen in ilegalno prečanje meje označi za popoln uspeh.
Ob vsem tem si Albert med telefonskim pogovorom z ženo privošči še izjavo, da je Tadž Mahal „slabo zdizajniran“...PROSIM????? To tudi v metaforično sarkastičnem (oz. v Albertovem primeru ciničnem) pomenu preprosto ne drži vode...In pazite razplet...Pakistanci sumijo, da je Albert tajni agent, ki nekaj kuha...To eskalira do situacije, ko začno Pakiji in Indijci nabirati vojsko na meji, zato Albert po krajšem in neprepričljivem nasprotovanju neslavno zaradi varnostnih razlogov pobegne nazaj v Ameriko (ob pristajanju letala se vrti komad „America beautiful“ – vsaj mislim, da je tako naslov...Nek retro patriotski komad o lepotah Amerike pač....). Epilog napiše, „...da se je kriza na meji pomirila in, da so ukinili program „iskanje smeha pri muslijih“ ter ga nadomestili z novimi bombniki, ki lahko odmetavajo bombe, ne da bi sploh zapustili hangar!“. KONEC FILMA...Edinkrat, ko se mi desni kotiček ustnice rahlo privzdignil navzgor je bilo, ko Albertu televizija Al-Jazeera ponudi sitcom z naslovom „That darn Jew“ (prev. „Presneti Židek“), v kateri bi bil cimer s parimi musliji...
Albert si je želel s filmom očitno približati oddaji Mojce Mavec „Čez planke“, kjer se naj bi s stereotipi rušilo stereotipe, na koncu pa zaradi bedne interpretacije uspe, da se ti le še potrdijo. Kje so stari dobri židovski komedijanti....Chaplin, Mel Brooks, Groucho Marx, Peter Sellers...???
Da pa ne bom stalno gnevil in ob tem ne ponudil alternative – oglejte si film “The Producers”, ki je Mel Brooksovo maslo...Če slučajno prvih pol ure ne potegne, vzdržite, ostanek je genialen!
Friday, May 19, 2006
Usode zgodovine
Prejšnji petek je bil na TV “Jurrasic Park II.” in, ker sem bil ravno prav razpoložen za ogled specialnih efektov, sem si film ogledal…Danes pa je na sporedu “Jurrasic Park III.” in sklenil sem, da si ogledam tudi tega (sicer sem oba filma že videl, a davno je tega…). Pa ne bom razpravljal okoli dinozavrov, pač pa me je človeška nemoč v boju proti tiranozaverčku spet spomnila na krhkost človeštva. Dvomim, da obstaja človek, ki kdaj ne bi razmišljal kako bi bilo, če bi živel v drugem zgodovinskem obdobju in kako bi se mu godilo…Potem pa še vprašanje: “V katerem zgodovinskem obdobju bi najraje živel?”
No, vsekakor sem prepričan, da zgodnji ali okoliledenodobni homo sapiens pač ne bi bil...Ta banda je 90% svojega časa namenila iskanju hrane in vahtanju vatre, tačas pa množično crkovala zaradi prav vsake malenkosti.
Primer 1: Med lovom na mamuta, te ta pohodi…Četudi ti samo zlomi nogo, je to jeba, ker si do konca življenja kripl, ali pa se te kar takoj poloti gangrena in čao!
Primer 2: Med lovom na mamuta te izza hrbta preseneti sabljasti tiger…
Primer 3: Poješ kakšno sumljivo jagodo in zdravo! Že samo če fašeš hudo drisko, ki te dehidrira, da moraš po vodo 2 kilometra stran, medtem ko nate preži 1000 in ena nevarnost, je dovolj bedno…
Primer 4: Narava se kruto poigra in z naključno igračko (izbruh vulkana, poplava, potres, vročina, mraz ipd.) zradira nekaj homo sapiensov (od 1 do nekaj milijonov)
Primer 5: Od sohomosapiensa jo fašeš s kamnom po glavi zaradi babe!
Opomba: Takrat ni bilo nikakršne prve pomoči…NIKAKRŠNE…Majhna napakica in gotovo! Game over!
Antika je vsekakor romantična…V antiki bi živel pogojno (beri: recimo kot srednje premožen patricij z občutkom za trgovino ali grški filozof s svojo akademijo – “Universitatem Čukumium”, hihihihi….). Toda:
Primer 1: Zaradi nesrečnih okoliščin te zanese med soldatesko…Takrat so se karnaprej nekaj rezali in sekali…Marsikatero rano sicer lahko preživiš, lažji zlomi okončin so ozravljivi pa tudi kakšne zdravilne herbice se še najdejo…Ob najmanjši komplikaciji pa je gotovo po tebi…
Primer 2: Kot kmeta (kar je bilo takrat seveda močno večinsko prebivalstvo) te lahko zaseka lastna oblast (nema revolucije), te pragazijo nomadska plemena na konjih z vzhoda, da o težkem položaju kmeta tudi brez nasilnih hord niti ne govorim…
Primer 3: Kot politika te lahko štihnejo, zastrupijo z gobicami, zaprejo, mučijo, te vržejo levom, izženejo v barbarske dežele, zasužnijo, posilijo…Če nisi politik, se ti lahko vse našteto zgodi še prej!
Primer 4: Arena….Au!
Primer 5: Mati narava se še vedno poigrava s človečnjaki, toda ti so se do takrat vsaj naučili zajeziti in/ali obrzdati reko…
Srednji vek…Ne, hvala! Skoraj raje živim v antiki..., ker
Primer 1: Večina antične medicine izgine in alternative ni...Če pa so bile te v obliki čudaških vaških ženic, ki so se z žaubami ukvarjale, pa so se gotovo s hudičem spečale, naredile z njim otroka, pobijale druge otroke in jih je bilo treba nemudoma sežgati ali s kamnitimi copatki vreči v bližnjo reko.
Primer 2: Če nisi bil ob pravem času na pravem mestu prave vere, je bilo po tebi!
Primer 3: Če si sumil, da Zemlja ipak ni ploščata, so te spet skurili...Če si kaj preveč vedel ali nasprotoval verskim dogmam, so te pa spet skurili.
Primer 4: Tudi če pobožno živiš v mirnem samostanu, prerisuješ bukve, se delaš, da moliš in piješ pivo z meniškimi kolegi, se kaj rado zgodi, da uletijo vikingi in vse iz ljubega miru pač pokoljejo...
Primer 5: So imeli v antiki vsaj kanalizacijo...
Renesansa je sicer prinesla ogromno dobrega, a z vidika udobja življenja ni kaj prida boljša od srednjega veka...Tudi nadaljnih nekaj stoletij se je še vedno klalo zaradi vere in bilo vobče brezveze! In končno prve ¾ 20. stoletja...Nein, danke! Prav ne bi bil....
Primer 1: Soldat v strelskih jarkih prve svetovne vojne...
Primer 2: Soldat v drugi svetovni vojni...
Primer 3: Prebivalec Hiroshime ali Nagasakija
Primer 4: Zdolgočasen britanski bitnik
Primer 5: Sovjetski jeklarski delavec v Vladivostoku
Odgovor na vprašanje „V katerem zgodovinskem obdobju bi najraje živel?“, je nedvomno: „V tem!“. Sicer je res, da te lahko namesto mamuta zbije S.U.V. ali, da te izda srce zaradi prenažiranja in nezdravega življenja, je pa na splošno daleč najbolj komot in zabavno do sedaj! Le kaj prinaša prihodnost? Se bosta Iran in ZDA res stepla? Bo Janši podeljen še en mandat? Bodo končno prišli tisti marsouci in nas vse zatolkli?
No, vsekakor sem prepričan, da zgodnji ali okoliledenodobni homo sapiens pač ne bi bil...Ta banda je 90% svojega časa namenila iskanju hrane in vahtanju vatre, tačas pa množično crkovala zaradi prav vsake malenkosti.
Primer 1: Med lovom na mamuta, te ta pohodi…Četudi ti samo zlomi nogo, je to jeba, ker si do konca življenja kripl, ali pa se te kar takoj poloti gangrena in čao!
Primer 2: Med lovom na mamuta te izza hrbta preseneti sabljasti tiger…
Primer 3: Poješ kakšno sumljivo jagodo in zdravo! Že samo če fašeš hudo drisko, ki te dehidrira, da moraš po vodo 2 kilometra stran, medtem ko nate preži 1000 in ena nevarnost, je dovolj bedno…
Primer 4: Narava se kruto poigra in z naključno igračko (izbruh vulkana, poplava, potres, vročina, mraz ipd.) zradira nekaj homo sapiensov (od 1 do nekaj milijonov)
Primer 5: Od sohomosapiensa jo fašeš s kamnom po glavi zaradi babe!
Opomba: Takrat ni bilo nikakršne prve pomoči…NIKAKRŠNE…Majhna napakica in gotovo! Game over!
Antika je vsekakor romantična…V antiki bi živel pogojno (beri: recimo kot srednje premožen patricij z občutkom za trgovino ali grški filozof s svojo akademijo – “Universitatem Čukumium”, hihihihi….). Toda:
Primer 1: Zaradi nesrečnih okoliščin te zanese med soldatesko…Takrat so se karnaprej nekaj rezali in sekali…Marsikatero rano sicer lahko preživiš, lažji zlomi okončin so ozravljivi pa tudi kakšne zdravilne herbice se še najdejo…Ob najmanjši komplikaciji pa je gotovo po tebi…
Primer 2: Kot kmeta (kar je bilo takrat seveda močno večinsko prebivalstvo) te lahko zaseka lastna oblast (nema revolucije), te pragazijo nomadska plemena na konjih z vzhoda, da o težkem položaju kmeta tudi brez nasilnih hord niti ne govorim…
Primer 3: Kot politika te lahko štihnejo, zastrupijo z gobicami, zaprejo, mučijo, te vržejo levom, izženejo v barbarske dežele, zasužnijo, posilijo…Če nisi politik, se ti lahko vse našteto zgodi še prej!
Primer 4: Arena….Au!
Primer 5: Mati narava se še vedno poigrava s človečnjaki, toda ti so se do takrat vsaj naučili zajeziti in/ali obrzdati reko…
Srednji vek…Ne, hvala! Skoraj raje živim v antiki..., ker
Primer 1: Večina antične medicine izgine in alternative ni...Če pa so bile te v obliki čudaških vaških ženic, ki so se z žaubami ukvarjale, pa so se gotovo s hudičem spečale, naredile z njim otroka, pobijale druge otroke in jih je bilo treba nemudoma sežgati ali s kamnitimi copatki vreči v bližnjo reko.
Primer 2: Če nisi bil ob pravem času na pravem mestu prave vere, je bilo po tebi!
Primer 3: Če si sumil, da Zemlja ipak ni ploščata, so te spet skurili...Če si kaj preveč vedel ali nasprotoval verskim dogmam, so te pa spet skurili.
Primer 4: Tudi če pobožno živiš v mirnem samostanu, prerisuješ bukve, se delaš, da moliš in piješ pivo z meniškimi kolegi, se kaj rado zgodi, da uletijo vikingi in vse iz ljubega miru pač pokoljejo...
Primer 5: So imeli v antiki vsaj kanalizacijo...
Renesansa je sicer prinesla ogromno dobrega, a z vidika udobja življenja ni kaj prida boljša od srednjega veka...Tudi nadaljnih nekaj stoletij se je še vedno klalo zaradi vere in bilo vobče brezveze! In končno prve ¾ 20. stoletja...Nein, danke! Prav ne bi bil....
Primer 1: Soldat v strelskih jarkih prve svetovne vojne...
Primer 2: Soldat v drugi svetovni vojni...
Primer 3: Prebivalec Hiroshime ali Nagasakija
Primer 4: Zdolgočasen britanski bitnik
Primer 5: Sovjetski jeklarski delavec v Vladivostoku
Odgovor na vprašanje „V katerem zgodovinskem obdobju bi najraje živel?“, je nedvomno: „V tem!“. Sicer je res, da te lahko namesto mamuta zbije S.U.V. ali, da te izda srce zaradi prenažiranja in nezdravega življenja, je pa na splošno daleč najbolj komot in zabavno do sedaj! Le kaj prinaša prihodnost? Se bosta Iran in ZDA res stepla? Bo Janši podeljen še en mandat? Bodo končno prišli tisti marsouci in nas vse zatolkli?
Wednesday, May 10, 2006
Nije FYROM nego MAKEDONIJA!
Tretji izlet v Makedonijo je bil zaradi slabega vremena rahlo turoben, a sta k sreči situacijo reševala dobra družba in balkanska kulinarika! Niti dan ni minil, da ne bi deževalo in na Ohridu je bila povprečna temperatura okoli 8 stopinj! Kasneje v Beogradu je sicer bilo topleje, a je košava vztrajno duvala ter zebla!
27. aprila smo zjutraj odrinili od doma in v zgodnjem večeru prispeli v Skopje, kjer smo šli nemudoma na Skopsko pivo (ki je, mimogrede, zelo zelo dobro lager pivo) in burek, že naslednji dan pa smo se konkretno nažrli s pastermajlijami (makedonska verzija pizze) v oštariji „Balkanika“. V nedeljo dopoldan smo potem odrinili na Ohrid, kjer je bil naš H.Q. (moja boljša in lepša polovica ima tam familijo po fotrovi strani). Tam pa se je fešta šele zares začela...Selsko meso (različne vrste mesa, gobe, paprika ipd...nekakšen golaž, pač...), musaka, 6 kilski krap, v vasici Trpejci ob Ohridskem jezeru pa še ilegalna ohridska postrv na žaru! 2. maja se Makedonci tradicionalno odpravijo na piknike, mi smo ga imeli v vasi Višni nad Ohridom, kjer smo jedli kozlička! Aja...Pred omenjenimi pojedinami je bilo vedno postreženo še z različnimi solatami in vrstami sirov, da o rakijah niti ne govorim! Kulinarična epopeja se je končala v Beogradu, kjer smo nazaj grede postali za par dni in se dodobra nafilali še s pasuljem, čevapi in pleskavicami! Paradajza že lep čas ne jem več, ker je ta pri nas plastičen, znotraj kašast in popolnoma brez okusa...Paradajz v Makedoniji pa je takšen, kot ga pri nas ne pomnim že zadnjih 10 do 15 let! Torej tak kot se za paradajz šika! Krasen, sočen in z značilnim okusom! Tudi v Beogradu je bil paradajz mnogo boljši od našega, a žal ne tako dober kot makedonski...Paradajza sem se nažrl do onemoglosti!
Turistično smo se razgledali po urbanistično zmedenem Skopju, idiličnem Ohridu, Bitoli z antično Heraklejo, upornem Kruševem, zalbanizirani Strugi in metropolitskem Beogradu...(Očitno pa gre res v tretje rado...Končno sem videl hišo cvetja in štafeto mladosti iz mojega rojstnega leta – štafetna palica iz leta ’79 je oblikovno obupna, ena daleč najgrših! Napis „Josip Broz Tito“ na grobnici pa ni iz zlatih kovanih črk, pač pa iz plastike. Ko sem frcnil v neko črko, se je ta premaknila in ne zadonela...Ups! Očitno je pred smrtjo Slobo dal originalne zlate črke pretopiti in jih prenesti v svoj švicarski trezor. Črko sem diskretno postavil nazaj na svoje mesto).
Pot v Makedonijo je kar dolga...Ljubljano in Ohrid loči cca. 1200 km (do Skopja jih je slabih 1000). Do Leskovca v Srbiji je vožnja po avtocesti (razen 30 km okoli Novega Mesta), naprej pa po regionalnih cestah (razen nekaj km avtoceste v okolici Skopja in proti Ohridu – skupaj cca. 70 km). Kar pa me blazno moti pri vsej stvari je to, da sta Srbija, sploh pa Makedonija, polni „roadkill-ov“. Na cestah, in da, tudi po avtocestah, leži ogromno povožene favne. Od majhnih glodalcev in sesalcev, do še kar velikih psov! Groza…, nikomur se jih ne zdi vredno odstraniti…Zato vsi vztrajno vozijo čeznje in delajo iz njih gnusno čežano!
In za konec še tri zanimivosti:
1. V Skopju smo na starem mostu videli ubogega 4 letnega cigančka s steklenimi očmi, ki je le odsotno žebral „One kid euro! One kid euro!“...Pri tem nismo vedeli, ali želi en euro, ali se prodaja za en euro, ali za ta denar prodaja svojega mlajšega bratca ali pa to čveka kar tja v tri dni...
2. V Beogradu sem parkiral 2 metra od kontejnerja za smeti in čakal, da moji sopotniki uredijo birokracijo v zvezi z rezerviranim hostlom in obljubljenim parkiriščem. Med čakanjem do kontejnerja pride ciganska družina, mama pobere kruh, ki je bil obešen ob kontejner, oče malo pobrska po vsebini kontejnerja, mulc pa pol metra od kontejnerja do konca izpije plastenko vode, jo v stilu Ronaldinhota pofelša v bližnje rastlinje, zamašek pa z vso močjo vrže preko hrbta, da ta pristane na strehi bližnjega parkiranega vozila...Saj...Le kako naj mulc ve, kam sodijo odpadki...
3. V Beogradu že imajo „Chinatown“ in iz domačih virov smo izvedeli, da tam ne žive le priseljenci, pač pa tudi druga generacija, ki že ima srbsko državljanstvo. Da bi starši podmladku ponudili boljše pogoje za asimilacijo, jim dajejo srbska imena, tako da imena, kot so Nikola Wang, Dragan Chang in Slobodan Lee, niso več redkost.
P.S. Od ponedeljka sem na dieti, ki vključuje lahko prebavljivo domačo hrano! Migati začnem pa spet jutri! Res, res...
27. aprila smo zjutraj odrinili od doma in v zgodnjem večeru prispeli v Skopje, kjer smo šli nemudoma na Skopsko pivo (ki je, mimogrede, zelo zelo dobro lager pivo) in burek, že naslednji dan pa smo se konkretno nažrli s pastermajlijami (makedonska verzija pizze) v oštariji „Balkanika“. V nedeljo dopoldan smo potem odrinili na Ohrid, kjer je bil naš H.Q. (moja boljša in lepša polovica ima tam familijo po fotrovi strani). Tam pa se je fešta šele zares začela...Selsko meso (različne vrste mesa, gobe, paprika ipd...nekakšen golaž, pač...), musaka, 6 kilski krap, v vasici Trpejci ob Ohridskem jezeru pa še ilegalna ohridska postrv na žaru! 2. maja se Makedonci tradicionalno odpravijo na piknike, mi smo ga imeli v vasi Višni nad Ohridom, kjer smo jedli kozlička! Aja...Pred omenjenimi pojedinami je bilo vedno postreženo še z različnimi solatami in vrstami sirov, da o rakijah niti ne govorim! Kulinarična epopeja se je končala v Beogradu, kjer smo nazaj grede postali za par dni in se dodobra nafilali še s pasuljem, čevapi in pleskavicami! Paradajza že lep čas ne jem več, ker je ta pri nas plastičen, znotraj kašast in popolnoma brez okusa...Paradajz v Makedoniji pa je takšen, kot ga pri nas ne pomnim že zadnjih 10 do 15 let! Torej tak kot se za paradajz šika! Krasen, sočen in z značilnim okusom! Tudi v Beogradu je bil paradajz mnogo boljši od našega, a žal ne tako dober kot makedonski...Paradajza sem se nažrl do onemoglosti!
Turistično smo se razgledali po urbanistično zmedenem Skopju, idiličnem Ohridu, Bitoli z antično Heraklejo, upornem Kruševem, zalbanizirani Strugi in metropolitskem Beogradu...(Očitno pa gre res v tretje rado...Končno sem videl hišo cvetja in štafeto mladosti iz mojega rojstnega leta – štafetna palica iz leta ’79 je oblikovno obupna, ena daleč najgrših! Napis „Josip Broz Tito“ na grobnici pa ni iz zlatih kovanih črk, pač pa iz plastike. Ko sem frcnil v neko črko, se je ta premaknila in ne zadonela...Ups! Očitno je pred smrtjo Slobo dal originalne zlate črke pretopiti in jih prenesti v svoj švicarski trezor. Črko sem diskretno postavil nazaj na svoje mesto).
Pot v Makedonijo je kar dolga...Ljubljano in Ohrid loči cca. 1200 km (do Skopja jih je slabih 1000). Do Leskovca v Srbiji je vožnja po avtocesti (razen 30 km okoli Novega Mesta), naprej pa po regionalnih cestah (razen nekaj km avtoceste v okolici Skopja in proti Ohridu – skupaj cca. 70 km). Kar pa me blazno moti pri vsej stvari je to, da sta Srbija, sploh pa Makedonija, polni „roadkill-ov“. Na cestah, in da, tudi po avtocestah, leži ogromno povožene favne. Od majhnih glodalcev in sesalcev, do še kar velikih psov! Groza…, nikomur se jih ne zdi vredno odstraniti…Zato vsi vztrajno vozijo čeznje in delajo iz njih gnusno čežano!
In za konec še tri zanimivosti:
1. V Skopju smo na starem mostu videli ubogega 4 letnega cigančka s steklenimi očmi, ki je le odsotno žebral „One kid euro! One kid euro!“...Pri tem nismo vedeli, ali želi en euro, ali se prodaja za en euro, ali za ta denar prodaja svojega mlajšega bratca ali pa to čveka kar tja v tri dni...
2. V Beogradu sem parkiral 2 metra od kontejnerja za smeti in čakal, da moji sopotniki uredijo birokracijo v zvezi z rezerviranim hostlom in obljubljenim parkiriščem. Med čakanjem do kontejnerja pride ciganska družina, mama pobere kruh, ki je bil obešen ob kontejner, oče malo pobrska po vsebini kontejnerja, mulc pa pol metra od kontejnerja do konca izpije plastenko vode, jo v stilu Ronaldinhota pofelša v bližnje rastlinje, zamašek pa z vso močjo vrže preko hrbta, da ta pristane na strehi bližnjega parkiranega vozila...Saj...Le kako naj mulc ve, kam sodijo odpadki...
3. V Beogradu že imajo „Chinatown“ in iz domačih virov smo izvedeli, da tam ne žive le priseljenci, pač pa tudi druga generacija, ki že ima srbsko državljanstvo. Da bi starši podmladku ponudili boljše pogoje za asimilacijo, jim dajejo srbska imena, tako da imena, kot so Nikola Wang, Dragan Chang in Slobodan Lee, niso več redkost.
P.S. Od ponedeljka sem na dieti, ki vključuje lahko prebavljivo domačo hrano! Migati začnem pa spet jutri! Res, res...
Subscribe to:
Posts (Atom)
