Wednesday, April 26, 2006
Na zapadu ništa novo!
Pa zato idemo na Balkan! Da...! Tja pojdemo! Ker je v Ljubljani čista tuga, gremo za prvomajske v Makedonijo! Hura! Pol k**ac imam te zategnjene Slovenije, kjer se vsak Janez pizdi za svojo pravico, čeprav do nje ni upravičen (danes s tem ciljam predvsem na težave, na katere naleti povprečen ljubljanski kolesar).
Kaj vse se mi je ta teden zgodilo na kolesarskih progah...Da mi je narod hodil pred kolesom, kot da je tam široko tivolsko sprehajališče, da sem se karnaprej umikal ogromnim jeepom, ki so jih pezdetki z majhnimi lulčki pustili na pločnikih in kolesarskih stezah (jebiga, so pač velki avti), da sem se umikal debilčkom na biciklih, ki so se vozili po napačni strani kolesarske steze, da sem bolestno bremzal, da se nisem ulegel preko haube slehernikom, ki so nonšalantno zavijali iz ali v stranske ulice, ne da bi se spomnili, da so morda v bližini tudi kolesarji in še bi lahko našteval...In, ko zatuliš na staro mamo, naj se vendar spravi s kolesarske steze (zatuliš zato, da te prekla stara sploh sliši, da ni potem izgovora: „Ježeštana, sej nism slišala zvonca, k je tko potih, pol me je pa zbou tale huligan...! Baraba! Divjak!“), te tako stara, kot tudi ves bližnji narod pogleda, kot bi s petami škornjev po prusko tresnil skupaj, privzdignil desnico in zategnil: „Sieg heil!“...Seveda..., jaz sem nazi, ki napizdeva uboge stare mame, ki lutajo po kolesarskih! Jaz sem skoraj kriv za detomor, pri katerem je mlada mamica, ne da bi se sploh ozrla, mirno porinila otroški voziček na kolesarsko (in videl sem tudi, kako matere na prehodih za pešce brez semaforja z vozički zapeljejo kar na cesto, češ, „Saj bo menda ustavil, ne?“).
In seveda podobno je v vseh administrativnih vrstah. Stara pokveka zaglumi trudnog miša in se ti mimogrede vrine v vrsto...Ko jo na to prijazno opozoriš in ji pokažeš začetek vrste, ti stara kljuka najprej pojamra kako jo bolijo noge, opozori na svoja stara leta, potem pa te še napizdi, češ kako si nevljuden in prepotenten mladenič...Seveda vsi naokoli pritrdijo ubogi stari mamki...Ima pa stara mamka jezik, tako, da bi mirno lahko dejala: „Oprostite mladenič, bi me lahko spustili v vrsto?“ in jaz bi ji mirno odstopil prostor v vrsti...Dogaja se mi tudi, da v štacuni kdaj nalagam zalogo za cel teden na tekoči trak in opazim kisel fris človeka za mano, ki v roki drži le eno Frutabelo...Vedno spustim človeka naprej, če le kaj reče...Če pa me bo samo bebavo in zdolgočaseno gledal in stiskal svojo prekleto Frutabelo ter čakal, da mu sam ponudim, da gre pred mano, pa ne bo nikoli pred menoj v vrsti.
Pa sem želel malce požviniti zaradi izjave ministra za šolstvo (Milan Zver), ki je dejal, da bi se lahko študentski protesti izpred tedna spremenili v „Lipo 2“...ARGHHHH! Kakšno „Lipo 2“ neki??? Kaj pa če bi se protesti za izpustitev zapornikov JBTZ pred 15 leti spremenili v predzgodbo Lipe???? Kakšen ušiv populizem...Namesto, da bi minister imel jajca in rekel: „Protesti so bili slabo organizirani in zahteve študentov so bile nerealne, sploh pa je bilo teh le 50%, saj so bili vsi ostali dijaki iz prve polovice srednje šole, ki o naravi štrajka niso imeli pojma in so bili tam samo zato, da jim ni bilo treba biti v šoli!“, kar bi tudi v resnici držalo, gre nakladati o tragediji z diskoteko Lipa in iskati primerjave tam, kjer jih ni! Bravo! Kr neki! Šus u hlavo, mona!
Zato pravim: „Klinc gleda oberkrajnarje in bečke konjušare! Grem na počitnice na Balkan!“
Kaj vse se mi je ta teden zgodilo na kolesarskih progah...Da mi je narod hodil pred kolesom, kot da je tam široko tivolsko sprehajališče, da sem se karnaprej umikal ogromnim jeepom, ki so jih pezdetki z majhnimi lulčki pustili na pločnikih in kolesarskih stezah (jebiga, so pač velki avti), da sem se umikal debilčkom na biciklih, ki so se vozili po napačni strani kolesarske steze, da sem bolestno bremzal, da se nisem ulegel preko haube slehernikom, ki so nonšalantno zavijali iz ali v stranske ulice, ne da bi se spomnili, da so morda v bližini tudi kolesarji in še bi lahko našteval...In, ko zatuliš na staro mamo, naj se vendar spravi s kolesarske steze (zatuliš zato, da te prekla stara sploh sliši, da ni potem izgovora: „Ježeštana, sej nism slišala zvonca, k je tko potih, pol me je pa zbou tale huligan...! Baraba! Divjak!“), te tako stara, kot tudi ves bližnji narod pogleda, kot bi s petami škornjev po prusko tresnil skupaj, privzdignil desnico in zategnil: „Sieg heil!“...Seveda..., jaz sem nazi, ki napizdeva uboge stare mame, ki lutajo po kolesarskih! Jaz sem skoraj kriv za detomor, pri katerem je mlada mamica, ne da bi se sploh ozrla, mirno porinila otroški voziček na kolesarsko (in videl sem tudi, kako matere na prehodih za pešce brez semaforja z vozički zapeljejo kar na cesto, češ, „Saj bo menda ustavil, ne?“).
In seveda podobno je v vseh administrativnih vrstah. Stara pokveka zaglumi trudnog miša in se ti mimogrede vrine v vrsto...Ko jo na to prijazno opozoriš in ji pokažeš začetek vrste, ti stara kljuka najprej pojamra kako jo bolijo noge, opozori na svoja stara leta, potem pa te še napizdi, češ kako si nevljuden in prepotenten mladenič...Seveda vsi naokoli pritrdijo ubogi stari mamki...Ima pa stara mamka jezik, tako, da bi mirno lahko dejala: „Oprostite mladenič, bi me lahko spustili v vrsto?“ in jaz bi ji mirno odstopil prostor v vrsti...Dogaja se mi tudi, da v štacuni kdaj nalagam zalogo za cel teden na tekoči trak in opazim kisel fris človeka za mano, ki v roki drži le eno Frutabelo...Vedno spustim človeka naprej, če le kaj reče...Če pa me bo samo bebavo in zdolgočaseno gledal in stiskal svojo prekleto Frutabelo ter čakal, da mu sam ponudim, da gre pred mano, pa ne bo nikoli pred menoj v vrsti.
Pa sem želel malce požviniti zaradi izjave ministra za šolstvo (Milan Zver), ki je dejal, da bi se lahko študentski protesti izpred tedna spremenili v „Lipo 2“...ARGHHHH! Kakšno „Lipo 2“ neki??? Kaj pa če bi se protesti za izpustitev zapornikov JBTZ pred 15 leti spremenili v predzgodbo Lipe???? Kakšen ušiv populizem...Namesto, da bi minister imel jajca in rekel: „Protesti so bili slabo organizirani in zahteve študentov so bile nerealne, sploh pa je bilo teh le 50%, saj so bili vsi ostali dijaki iz prve polovice srednje šole, ki o naravi štrajka niso imeli pojma in so bili tam samo zato, da jim ni bilo treba biti v šoli!“, kar bi tudi v resnici držalo, gre nakladati o tragediji z diskoteko Lipa in iskati primerjave tam, kjer jih ni! Bravo! Kr neki! Šus u hlavo, mona!
Zato pravim: „Klinc gleda oberkrajnarje in bečke konjušare! Grem na počitnice na Balkan!“
Wednesday, April 19, 2006
Avanti popolo...
Danes sem si ogledal študentski štrajk! Iz prve roke in zakulisja...In moram povedati, da je bil štrajk, kljub zgodovinskem številu udeležencev, totalen poden! Študentarija očita vladi populizem, sama pa ga ravno tako rada uporablja. Načelno podpiram študentska prizadevanja za večjo pravičnost, toda nekatere zahteve so preprosto degenske (kot NPR. tista o brezplačnem mestnem potniškem prometu za študente), način komunikacije, s katero skuša ŠOU (oz. ŠOS – Študentska organizacija Slovenije) izstisniti priznanje in upoštevanje vlade pa je neprimerna, primitivna, nazadnjaška in populistična...Ko bi se pobje vsaj malo zamislili in postavili realne zahteve, bi morda tudi kaj dosegli, tako kot so dosegli francoski študentje. In v čem je fora, da se študentarija samo pritožuje in zahteva, sama pa ne ponudi niti ideje, programa ali smernic, po katerih bi se situacija zanje obrnila na bolje...? Namreč kje so vsi tisti ekonomisti, pravniki, družboslovci in ostali nadobudni študentje, ki bi znali tudi pokazati, kaj s sistemom ni v redu in kako ga izboljšati...
Toda ne! Dajmo si raje stiskati par tisoč oranžnih (če slučajno niste opazili, je oranžna barva najnovejška razpoznavna barva nedavnih revolucij v vzhodni Evropi, ki pa so jo prevzeli tudi Frenčiji in pa zvesti ŠOS) majic z abotnim uporniškim sloganom, nekaj hipijevskih trakcev, pravtako v oranžni barvi, se zbrati na nekem trgu, povabiti še srednješolce in zaglumiti množični protestni shod za pravičnost!
Torej, povprečna starost „demonstranta“ (oz. „shodnika“, saj naj bi prave demonstracije šele sledile...) je bila 16,7 let...Več kot polovica 10.000 shodnikov je bila srednješolcev. Moderator je celo najavil, da bodo med 12 in 13 uro na info točkah podpisovali opravičila. In to ni bil hec. Na odru je med drugimi nastopal bend Duble Truble, ki je preigraval vse od Vlada Kreslina („od višine se zvrti“) in „Bandiere rosse”, pa do remiksa „ne boš ti meni ga ven pa not dajal“ in „ija-ija-ija-o!“...Med izvedbeniki, oz. organizatorji štrajka pa so bili tudi „agitatorji“...Ti so bili povečini čupaste preklje, ki so si oranžen trakec zavezale okoli čela in se z megafonom in „gas-trobljami“ mešale naokoli...Wanabe Che Geuare, ki so preprosto ponorele med „Bandiero rosso“ in si živo predstavljale dni revolucij, kot jih pomnijo naši dedje. Zakaj ne pozabijo socialističnih revolucij starega tipa in zgradijo prepoznavno socialno gibanje, ki ne temelji več na petokrakih zvezdah, komunistični ikonografiji, patetičnemu obujanju internacional in prepevanju starih bojnih pesmi? S tem namreč samo podpihujejo desne belogardistke iz Argentine in zajebane desničarje ter jim dajejo oblico razlogov, da jih ti označujejo za skrajno levičarske komunistične ostanke, titoistične totalitarce, socialistične dinozavre ipd.
Nedvomno so potrebne spremembe, toda te morajo biti argumentirane in predlagane, ne zgolj zahtevane s pomočjo študentskih voditeljev, ki z namenom nabiranja političnih točk na štrajk zvabijo rajo le s pomočjo šolskih opravičil, decijem vina ter preživetih revolucionarih sloganov.
In kaj je spet to z Joškom Jorasom. Spet je uprizoril incident na meji. Sicer je res, da so se ga hrvaški policisti sprva povsem po nepotrebnem lotili z neodmerjeno fizično silo, toda Joško je za kamero odigral pravo shakespearijansko dramo. Najprej ga je 7 hrvaških policistov odneslo na zaslišanje (kar je Joško zanikal, saj je dejal, da ni šlo za zaslišanje, ker ni nič povedal! Domovina je rešena! Joško navkljub zasliševanju ni izdal ničesar!), ko pa so ga izpustili, se je opotekel in spektakularno telebnil s čuturo naravnost ob neusmiljeni beton (ob kameri je neka ženska zgroženo pokomentirala: „Joj, spet je padel!“). Ko se je Joško po vnovičnem križevemu potu želel odpraviti domov, se je kaskadersko zabrisal v bližnji graben v upanju, da bo izgledalo kot bi ga zlobni hrvaški policist zlohotno porinil. In čeprav se je po nekaj metrskem kotaljenju po klancu Joško ustavil pred rečno strugo, si je še pomagal, da je teatralno čmoknil v rečico in potem igral človeka, ki se proti divjemu rečnemu toku bori za življenje (in tok rečice Dragonje ipak ni tako divji). Ko mu je pristopil hrvaški policist in za njim zagazil v reko, se je Joško pobral na noge (čeprav se je še pred sekundo nemočno utapljal) in odrinil hrvaškega policaja ter se namestil v borbeni položaj...Heh, deloval je kot jezni Mel Gibson, ki na koncu filma pretepen, prestreljen, obtolčen in komaj še živ vseeno vstane in se upira do birdkega konca. Prepričan sem, da Joško ne bi izvajal salto mortale, če v neposredni bližini ne bi stala kamera. In Joško je svojo junaško vlogo odigral, kot se za slovenski film spodobi...Neprepričljivo!
Kdaj se bomo otresli populističnih potez, vrednih samo vrstične omembe v „časniku“ Direkt in se oprijeli vsebinskega dialoga, ki bo potekal ne glede na politično razcepljenost na levo in desno? Je v Sloveniji kdaj možno pričakovati, da se bo država nemoteno razvijala in, da ob menjavi vlad ne bo vsakič zamenjan ves vodilni kader v gospodarstvu, javni upravi, medijih in prosveti? V Sloveniji bi bila potrebna popolna politična lustracija, a kaj, ko nimamo niti za eno kombinirano vlado primernih voditeljev in strokovnjakov, ki bi bili sposobni furati našo mini deželico na spodobnem nivoju.
Toda ne! Dajmo si raje stiskati par tisoč oranžnih (če slučajno niste opazili, je oranžna barva najnovejška razpoznavna barva nedavnih revolucij v vzhodni Evropi, ki pa so jo prevzeli tudi Frenčiji in pa zvesti ŠOS) majic z abotnim uporniškim sloganom, nekaj hipijevskih trakcev, pravtako v oranžni barvi, se zbrati na nekem trgu, povabiti še srednješolce in zaglumiti množični protestni shod za pravičnost!
Torej, povprečna starost „demonstranta“ (oz. „shodnika“, saj naj bi prave demonstracije šele sledile...) je bila 16,7 let...Več kot polovica 10.000 shodnikov je bila srednješolcev. Moderator je celo najavil, da bodo med 12 in 13 uro na info točkah podpisovali opravičila. In to ni bil hec. Na odru je med drugimi nastopal bend Duble Truble, ki je preigraval vse od Vlada Kreslina („od višine se zvrti“) in „Bandiere rosse”, pa do remiksa „ne boš ti meni ga ven pa not dajal“ in „ija-ija-ija-o!“...Med izvedbeniki, oz. organizatorji štrajka pa so bili tudi „agitatorji“...Ti so bili povečini čupaste preklje, ki so si oranžen trakec zavezale okoli čela in se z megafonom in „gas-trobljami“ mešale naokoli...Wanabe Che Geuare, ki so preprosto ponorele med „Bandiero rosso“ in si živo predstavljale dni revolucij, kot jih pomnijo naši dedje. Zakaj ne pozabijo socialističnih revolucij starega tipa in zgradijo prepoznavno socialno gibanje, ki ne temelji več na petokrakih zvezdah, komunistični ikonografiji, patetičnemu obujanju internacional in prepevanju starih bojnih pesmi? S tem namreč samo podpihujejo desne belogardistke iz Argentine in zajebane desničarje ter jim dajejo oblico razlogov, da jih ti označujejo za skrajno levičarske komunistične ostanke, titoistične totalitarce, socialistične dinozavre ipd.
Nedvomno so potrebne spremembe, toda te morajo biti argumentirane in predlagane, ne zgolj zahtevane s pomočjo študentskih voditeljev, ki z namenom nabiranja političnih točk na štrajk zvabijo rajo le s pomočjo šolskih opravičil, decijem vina ter preživetih revolucionarih sloganov.
In kaj je spet to z Joškom Jorasom. Spet je uprizoril incident na meji. Sicer je res, da so se ga hrvaški policisti sprva povsem po nepotrebnem lotili z neodmerjeno fizično silo, toda Joško je za kamero odigral pravo shakespearijansko dramo. Najprej ga je 7 hrvaških policistov odneslo na zaslišanje (kar je Joško zanikal, saj je dejal, da ni šlo za zaslišanje, ker ni nič povedal! Domovina je rešena! Joško navkljub zasliševanju ni izdal ničesar!), ko pa so ga izpustili, se je opotekel in spektakularno telebnil s čuturo naravnost ob neusmiljeni beton (ob kameri je neka ženska zgroženo pokomentirala: „Joj, spet je padel!“). Ko se je Joško po vnovičnem križevemu potu želel odpraviti domov, se je kaskadersko zabrisal v bližnji graben v upanju, da bo izgledalo kot bi ga zlobni hrvaški policist zlohotno porinil. In čeprav se je po nekaj metrskem kotaljenju po klancu Joško ustavil pred rečno strugo, si je še pomagal, da je teatralno čmoknil v rečico in potem igral človeka, ki se proti divjemu rečnemu toku bori za življenje (in tok rečice Dragonje ipak ni tako divji). Ko mu je pristopil hrvaški policist in za njim zagazil v reko, se je Joško pobral na noge (čeprav se je še pred sekundo nemočno utapljal) in odrinil hrvaškega policaja ter se namestil v borbeni položaj...Heh, deloval je kot jezni Mel Gibson, ki na koncu filma pretepen, prestreljen, obtolčen in komaj še živ vseeno vstane in se upira do birdkega konca. Prepričan sem, da Joško ne bi izvajal salto mortale, če v neposredni bližini ne bi stala kamera. In Joško je svojo junaško vlogo odigral, kot se za slovenski film spodobi...Neprepričljivo!
Kdaj se bomo otresli populističnih potez, vrednih samo vrstične omembe v „časniku“ Direkt in se oprijeli vsebinskega dialoga, ki bo potekal ne glede na politično razcepljenost na levo in desno? Je v Sloveniji kdaj možno pričakovati, da se bo država nemoteno razvijala in, da ob menjavi vlad ne bo vsakič zamenjan ves vodilni kader v gospodarstvu, javni upravi, medijih in prosveti? V Sloveniji bi bila potrebna popolna politična lustracija, a kaj, ko nimamo niti za eno kombinirano vlado primernih voditeljev in strokovnjakov, ki bi bili sposobni furati našo mini deželico na spodobnem nivoju.
Subscribe to:
Posts (Atom)
