M.A.D. - Mutually assured destruction 

Dr. Strangelove

»Kot je rekel že ajatola Homeini…, Izrael je treba zbrisati z zemljevida!« je dejal iranski predsednik Ahmadinejad, svet pa v luft…, upravičeno! Dokler nisem slišal tega izpada iranskega predsednika, sem bil mnenja, da je Iran upravičen do uporabe jedrske tehnologije za civilne namene, pa konec koncev tudi za izgradnjo jedrskega orožja, saj ne bi bil edini, ki bi ga imel (do sedaj se mi ni zdelo iransko posedovanje jedrskega orožja nič nevarnejše od pakistanskega ali indijskega). Sedaj sem mnenje spremenil…, Iranci bi morali s strani Varnostnega sveta Združenih narodov fasati moratorij na uporabo jedrske energije za 10 let, do jedrskega orožja pa ne bi smeli priti sploh, dokler so na oblasti fanatiki (to bi moralo seveda veljati tudi za ZDA…, toda o tem kdaj drugič…)! Ne spomnim se namreč kdaj je nazadnje kakšna država grozila z uničenjem drugi (se mi zdi, da se je nazadnje »uradno« to dogajalo med drugo svetovno vojno)…, vsaj ne tako neposredno, kot je to predstavil Ahmadinejad.

Ne bom zanikal, da mi gredo ravnanja Izraela pošteno na jetra. Tudi v Izraelu se vera in politika prekleto močno mešata (čeprav tega ne priznajo), saj trenutna sekularna ureditev države stoji na jako majavih temeljih. Za sioniste je znano, da imajo nenadjebljiv občutek večvrednosti in, da gre pri sionizmu za vrsto rasizma. Drug problem Izraela je njegova militantna naravnanost, ki s pomočjo sodobne ameriške vojaške opreme deluje precej destruktivno. Tudi izraelski voditelji, tako v preteklosti kot tudi sedaj, imajo precej skrajna stališča okoli svojih arabskih sosed, ne spomnim pa se, da bi visoki izraelski predstavniki kdaj grozili z izbrisom kakšne arabske države z zemljevida.

Tudi Pakistan je poln verskih skrajnežev in poseduje jedrsko orožje, ima pa svet zaenkrat pač to srečo, da je pakistanski predsednik general Pervez Mušaraf (ki je na oblast prišel z vojaškim pučem brez prelite kaplje krvi leta 1999) relativno miren človek, ki pa je postal v vojni proti terorizmu trden zaveznik zahoda (kar je, moram priznati, bila jako modra Mušarafova diplomatska poteza). Zanimivo je, da se je po hladni vojni koncept »jedrskega odvračanja« (iz ang. »nuclear deterrent«) preselil v Kašmir.

Nobenega dvoma ni, da je Iran versko konzervativna, totalitaristična in celo skrajno nazadnjaška država, toda to je njihov problem. Ko pa padejo očitne grožnje s strani takšne države drugi državi, pa to postane problem celega sveta. Sicer pa je obnašanje iranskih državnih vrhov tudi zelo hipokritsko. Namreč iranski obrat nazaj v kameno dobo se je začel s Homeinijevo revolucijo, s katero je stari ajatola iz principa obrnil Iran v diametralno nasprotno smer razvijajočega se sveta. Internet, satelitska televizija, mobilna telefonija in podobne pridobitve sodobnega sveta so v Iranu prepovedane (ali pa vsaj inkvizicijsko cenzurirane), so pa danes izstrelili svoj prvi umetni satelit in trudijo se, da bi si pridobili jedrske kapacitete. V čem je torej finta, da lastno ljudstvo stradaš napredka, ki ga omogočaš samo eliti in državni vojski? Iran ima precej velik delež mlade in nezadovoljne populacije, ki si želi sprememb, vendar nove iranske revolucije na žalost še ni na obzorju…

P.S. Splošen obstoj jedrskega orožja je eno veliko sranje, a hkrati tudi stvarno dejstvo, ki ga je treba vzeti v obzir v mednarodnih odnosih, kjer na žalost darwinistična geopolitika še vedno igra glavno vlogo. Zgodovina je pokazala, da so manijaki, ki so imeli preveč moči, to tudi s pridom izkoriščali in posledično naredili neprecenljivo škodo. Kdo dvomi, da Hitler ne bi zabrisal »bombe«, če bi jo imel? Iz tega sledi, da je preprečevanje širjenja jedrskega orožja za svet zelo pomembno, toda to preprečevanje nima nobenega smisla, če se ne razorožujejo tudi tiste države, ki jedrsko orožje že imajo, te države pa se nikoli ne bodo odpovedale svojemu jedrskemu arzenalu ravno zaradi geopolitike, saj ni nihče tako zaupljiv, da bi uničil lastno jedrsko orožje ter upal, da bodo ostali storili taisto.

P.P.S. Toplo priporočam ogled filma "Dr. Strangelove
or: How I learned to stop worrying and love the bomb", režiserja Stanleya Kubricka

"Smart" weapons 

Kiborgi so tu...

Iraško ljudstvo je kljub kljubovanju sunitskega dela prebivalstva sprejelo osnutek ustave! Hura! Demokracija se je končno vselila! Moj dober prijatelj, George Bush mlajši, je ponosen na svoje iraške brate, v Iraku pa je padel dva tisoči ameriški vojak. Pojavljajo se ocene, da bodo morali Američani ostati v Iraku še kar nekaj let, omenja se celo, da bodo v Iraku tudi po letu 2008, ko bo Amerika imela že novega predsednika, ki bo bržkone nadaljeval križarsko vojno proti svetovnemu terorizmu. Kaj pa ranjenci med ameriško soldatesko? Teh je iz Iraka že 15.000, toda nekateri bodo šli nazaj na fronto!

Pred časom sem na CNN-u gledal prispevek o ranjenemu ameriškemu soldatu, ki mu je mina v Iraku odtrgala nogo od kolena navzdol. Dobil je protezo, z njo pa je po okrevanju že parkrat zmagal na maratonih za invalide in tudi na kolesarskih dirkah. Nesrečno izgubo polovice noge so prikazali kot zgodbo o uspehu in, ko so ga na koncu prispevka vprašali »Kaj pa sedaj?«, jim je bedak odgovoril, da gre nazaj v vojsko. Sprva sem pomislil »Okej, fantu so dali v zameno za žrtvovanje noge domovini administrativno službo v vojski!«, toda ne, tip je nasmejano razlagal, da gre nazaj v aktivno služenje vojske. Še vedno nisem mogel verjeti in si stvar razložil, da bo najbrž postal inštruktor ali kaj podobnega, toda ne! Izguba noge očitno ni dovolj in očitno si je tip zaželel, da bi se tudi njegovo ime vklesalo na tisti slavni zid v Washingtonu, kjer so napisana vsa imena ameriških soldatov, ki so skozi zgodovino dali svoja življenja domovini. Tip se je pohvalil, da bo prvi »hendikepirani« ameriški vojak, ki se bo vrnil v aktivno služenje vojske v Irak in za njim bodo prišli še drugi! Seveda! Kaj pa je to, če vojaku fali noga, roka ali kakšen drug del telesa? Sodobna tehnologija bo slej ko prej naredila kiborge, ki se bodo bili do bridkega konca, ne glede na manjko ekstremitet! Zakaj bi bil invalidni vojak breme družbi, ko pa je lahko še vedno koristen kanonfutr?

Da pa se zna umik iz okupirane države zavleči tudi v več desetletij (v več kot pol stoletja, če smo čisto iskreni) pa dokazuje primer ameriške baze na Japonskem. Lokalne oblasti na Okinawi (japonski otok, južno od glavnih štirih japonskih otokov in hkrati otok, s katerega je vzletelo letalo »Enola Gay«, ki je Hiroshimo spremenila v sončni prah) se že 10 let trudijo, da bi se ameriška baza od tam odstranila, oziroma prestavila. Ko so leta 1995 trije ameriški vojaki posilili lokalno šolarko, so Japonci zahtevali umik Američanov, umik pa se je spremenil v dogovarjanje kam bazo prestaviti. Američani namreč ocenjujejo, da japonske vojaške sile še niso sposobne same prevzeti nadzora nad tem delom sveta, zato bodo ostali toliko časa, dokler se japonske obrambne sile ne postavijo dokončno na noge. Zaradi pritiska lokalne javnosti, se je ameriška vojska odločila, da bi rada bazo prestavila na koralni greben pri mestu Henoko na Okinawi. Seveda so okoljevarstveniki ponoreli in prav je tako. Postavljanje vojaške baze na koralni greben (ki jih je po svetu čedalje manj, so pa nepogrešljiv del oceanske favne – korale so namreč živali) je prekleto cinična poteza, ki dokazuje, da je Američanom popolnoma vseeno za naravo (da so Američani preskusili svojo prvo vodikovo bombo na atolu Bikini, so najprej nasilno preselili celotne vaške skupnosti, potem pa raj na zemlji spremenili v radioaktivno oazo).

Američani pa so dobili žegen za postavitev dveh vojaških baz v Romuniji, v bližini Črnega morja, da bodo tako bližje kriznim žariščem Bližnjega vzhoda, kavkaški regiji in srednji Aziji. V Romunijo se bo privalilo 5000 ameriških soldatov. Vse ameriške vojake je treba čimprej spraviti iz Evrope, ne pa jih doseljevati!