Monday, October 10, 2005
Perpeto immobile
Ne morem si več pomagati, da ne bi sčečkal kakšne na račun ljubljanske cestne infrastrukture in na stanje prometa, ki se po njej vozaka. Če skušam stanje opisati z eno besedo, bi rekel: “neuravnoteženo”.
1. Razen še manjkajočega kraka avtocestnega ringa, ki bo predvidoma čez dve leti povezal ring in kranjsko avtocesto, se mi zdijo mestne cestne povezave zadovoljive (ob poznavanju mesta, vožnja čezenj ponuja pester izbor cestnih povezav). Težave nastanejo ob prometnih konjicah, saj te v izračun prištejejo veliko število volov za volani in neprilagojeno prometno signalizacijo. Koliko bi mestno občino koštalo, če bi se glavne ljubljanske semaforje sprogramiralo tako, da bi se ti vsaj malenkostno prilagajali in odpravljali prometne zamaške? Mislim, da govorimo o prekleto majhnem znesku v primerjavi s stroški gradnje klinčeve vzpenjače na ljubljanski Grad!
2. Ljubljanski potniški promet je KA-TA-STRO-FA-LEN!!! Mesto se širi, avtobusne povezave pa ne dohajajo razvoja. Zadnjo novo avtobusno linijo so uvedli pred desetletjem za prevoz potencialnih potrošnikov v nakupovalno središče BTC city. Uvedli so številko 17., ki pa je “enojen” avtobus (torej ne Krpan) in se vanj stlači relativno le malo ljudi (od uvedbe “sedemnajstke” pa je BTC iz laboratorijske miške zrastel v mutirano uberpotrošniško steklo zverino). Le zakaj se je tramvajske šteke odstranilo? To je bila ogromna strateška napaka, ki je mestu odvzela prevozniške kapacitete, staromestni šarm in turistično zanimivost. Poleg tega je avtobus svinjsko drag. Če želim priti iz Bežigrada do Podutika in nazaj, za to odštejem 1200 sit, kar je smešno in žaljivo.
3. Parkirnih prostorov je PREMALO!!!! Zadnji torek okoli desete ure dopoldan sem pol ure krožil po mestu in ko ena mona iskal parkirni prostor v garaži (saj je iskanje praznega parkirnega prostora ob cestah popoln srečolov –lahko ti uspe takoj, lahko pa traja in traja in traja). Garaže v mestu so bile polne (poskusil sem v Maksimarketu spodaj in zgoraj, PPH garažah na Trdinovi, Bavarskem dvoru in garaži pri Metalki). Po pol ure in po petih krogih po mestu, sem avto živčno zapeljal na prvi še prazen prostor na pločniku in se zaklel, da bom listek s kaznijo, v kolikor ga fašem, z žaljivim pisemcem poslal ljubljanski županji.
Predlagam naslednje rešitve:
1.Nadgradnja prometne signalizacije
2.Uvedba še vsaj pet novih avtobusnih linij in pocenitev mestnega prevoza
3.Popolno zaprtje mestnega jedra (razen za nujne primere, intervencije, selitve ipd.)
4.Ponovna uvedba tramvaja, ki bi peljal tudi skozi staro mestno jedro
5.Ureditev vsaj treh velikih parkirišč na robu mestnega središča z dobro urejenim mestnim prevozom v središče mesta.
6.Razmisliti o uvedbi podzemne železnice čez 20 let (treba je začeti razmišljati zdaj, ne takrat, ko je stiska že prehuda)
1. Razen še manjkajočega kraka avtocestnega ringa, ki bo predvidoma čez dve leti povezal ring in kranjsko avtocesto, se mi zdijo mestne cestne povezave zadovoljive (ob poznavanju mesta, vožnja čezenj ponuja pester izbor cestnih povezav). Težave nastanejo ob prometnih konjicah, saj te v izračun prištejejo veliko število volov za volani in neprilagojeno prometno signalizacijo. Koliko bi mestno občino koštalo, če bi se glavne ljubljanske semaforje sprogramiralo tako, da bi se ti vsaj malenkostno prilagajali in odpravljali prometne zamaške? Mislim, da govorimo o prekleto majhnem znesku v primerjavi s stroški gradnje klinčeve vzpenjače na ljubljanski Grad!
2. Ljubljanski potniški promet je KA-TA-STRO-FA-LEN!!! Mesto se širi, avtobusne povezave pa ne dohajajo razvoja. Zadnjo novo avtobusno linijo so uvedli pred desetletjem za prevoz potencialnih potrošnikov v nakupovalno središče BTC city. Uvedli so številko 17., ki pa je “enojen” avtobus (torej ne Krpan) in se vanj stlači relativno le malo ljudi (od uvedbe “sedemnajstke” pa je BTC iz laboratorijske miške zrastel v mutirano uberpotrošniško steklo zverino). Le zakaj se je tramvajske šteke odstranilo? To je bila ogromna strateška napaka, ki je mestu odvzela prevozniške kapacitete, staromestni šarm in turistično zanimivost. Poleg tega je avtobus svinjsko drag. Če želim priti iz Bežigrada do Podutika in nazaj, za to odštejem 1200 sit, kar je smešno in žaljivo.
3. Parkirnih prostorov je PREMALO!!!! Zadnji torek okoli desete ure dopoldan sem pol ure krožil po mestu in ko ena mona iskal parkirni prostor v garaži (saj je iskanje praznega parkirnega prostora ob cestah popoln srečolov –lahko ti uspe takoj, lahko pa traja in traja in traja). Garaže v mestu so bile polne (poskusil sem v Maksimarketu spodaj in zgoraj, PPH garažah na Trdinovi, Bavarskem dvoru in garaži pri Metalki). Po pol ure in po petih krogih po mestu, sem avto živčno zapeljal na prvi še prazen prostor na pločniku in se zaklel, da bom listek s kaznijo, v kolikor ga fašem, z žaljivim pisemcem poslal ljubljanski županji.
Predlagam naslednje rešitve:
1.Nadgradnja prometne signalizacije
2.Uvedba še vsaj pet novih avtobusnih linij in pocenitev mestnega prevoza
3.Popolno zaprtje mestnega jedra (razen za nujne primere, intervencije, selitve ipd.)
4.Ponovna uvedba tramvaja, ki bi peljal tudi skozi staro mestno jedro
5.Ureditev vsaj treh velikih parkirišč na robu mestnega središča z dobro urejenim mestnim prevozom v središče mesta.
6.Razmisliti o uvedbi podzemne železnice čez 20 let (treba je začeti razmišljati zdaj, ne takrat, ko je stiska že prehuda)
Sunday, October 09, 2005
Božja ovčica
Ta teden je na dan izbil še en razlog, zaradi katerega naj bi se ZDA lotile Iraka. Če se še spomnite, je bil poglavitni razlog za napad na Irak njegovo domnevno posedovanje orožij za množično uničevanje. Ko se je izkazalo, da tega v Iraku ni, se je začelo ponavljati, da bi moral biti svet hvaležen, ker so ZDA odstavile še enega tirana. Še vedno aktualen razlog pa je ta, da je Irak poln Al-Kajdinih teroristov. Moj dober prijatelj George Bush mlajši pa naj bi leta 2003 v pogovoru s palestinskim pogajalcem Nabilom Shaathom temu dejal, da ga je v Irak napotil bog. Georgy naj bi dobesedno dejal:
“Bog mi je rekel, George, pojdi in se bojuj proti tistim teroristom v Afganistanu. In sem se. In potem mi je bog rekel, George, pojdi in končaj tiranijo v Iraku. In sem storil tudi to. In sedaj spet čutim božje besede, ki me nagovarjajo, pojdi George v Palestino in Palestincem priskrbi državo, Izraelcem pa varnost in končno prinesi mir na Bližnji vzhod. In pri bogu, tako bom storil…”
Bela hiša sedaj histerično razlaga, da je bil naš George samo metaforičen, da ni mislil tega dobesedno, da je bil zgolj nekoliko poetičen, ker tako trdno veruje v pravičnost in človečnost in…in…Ja, ja, ja! Je že uredu! Če nekdo nečesa ne ve in reče: “Bogsigavedi!”, je to retorična metaforika, če pa nekdo praktično citira nekaj verzov in svetega pisma in se sklicuje na božje vodstvo pri napadu na Irak, potem pa je to verska gorečnost, da ne rečem fanatizem.
Ko sem že omenil fanatizem, naj omenim še od prejšnje sobote naprej veljaven ameriški zakon, ki v ameriški zvezni državi Florida dovoljuje ljudem na cesti streljati, če se počutijo ogrožene. Razne nevladne organizacije in pacifisti so ob uveljavitvi zakona na letališčih Floride razdeljevali letake, s katerimi so prišleke opozarjali, naj ne jezijo prebivalcev Floride, saj utegnejo kasirati kroglo med oči. Še ena značilnost Floride je, da se tja seli upokojenska populacija cele Amerike in upokojenci z leti čedalje slabše vidijo, slišijo, mislijo in delujejo. Zna se vam torej zgoditi, da se na Floridi izgubite, vprašate bližnjega naglušnega starostnika za pot, ta vas narobe sliši, se ustraši, potegne magnum 357 in BUM, luknja v čelo! Če tej perspektivi dodamo še dejstvo, da je Florida dom Disney-jevemu svetu, pa kmalu pristanemo na krasnem scenariju za najnovejši vestern “Geronto obračun z Mikijem Miško pri O.K. Disney worldu”.
Amerika vedno nekam bezlja in se še vedno obnaša kot težavni adolescent v mednarodnih odnosih, Evropa pa je kot dnevna soba upokojenskega doma, kjer se samo razpravlja tja v tri dni. Te dni se je končno odobrilo pristopna pogajanja Hrvaški in Turčiji in od takrat se samo še razpravlja, ali je bilo to prav ali ne, oziroma, ali si ti dve državi to zaslužita. Osebno menim, da bi se morala pogajanja s Hrvaško začeti šele, ko bi se pred Haaško sodišče privedlo ubežnega generala domovinskog rata Ante Gotovino (zakaj se že vsa ta leta skriva, če je nedolžen?), pogajanja s Turčijo pa bi se lahko začela šele, ko bo Turčija priznala Ciper, ki je en izmed članic Evropske unije (kako lahko vstopiš v neko zvezo, če ne priznavaš enega izmed njenih konstitutivnih delov?). Nič nimam proti članstvu obeh držav, celo nasprotno, podpiram njuno vključevanje v EU, toda brez gledanja skozi prste
Medtem pa, ko se svet prepira, pa mati Narava spet popizdi in strese Kašmir, kjer v trenutku pod ruševinami podleže 30.000 ljudi, kar povprečen letni “body count” v Iraku.
“Bog mi je rekel, George, pojdi in se bojuj proti tistim teroristom v Afganistanu. In sem se. In potem mi je bog rekel, George, pojdi in končaj tiranijo v Iraku. In sem storil tudi to. In sedaj spet čutim božje besede, ki me nagovarjajo, pojdi George v Palestino in Palestincem priskrbi državo, Izraelcem pa varnost in končno prinesi mir na Bližnji vzhod. In pri bogu, tako bom storil…”
Bela hiša sedaj histerično razlaga, da je bil naš George samo metaforičen, da ni mislil tega dobesedno, da je bil zgolj nekoliko poetičen, ker tako trdno veruje v pravičnost in človečnost in…in…Ja, ja, ja! Je že uredu! Če nekdo nečesa ne ve in reče: “Bogsigavedi!”, je to retorična metaforika, če pa nekdo praktično citira nekaj verzov in svetega pisma in se sklicuje na božje vodstvo pri napadu na Irak, potem pa je to verska gorečnost, da ne rečem fanatizem.
Ko sem že omenil fanatizem, naj omenim še od prejšnje sobote naprej veljaven ameriški zakon, ki v ameriški zvezni državi Florida dovoljuje ljudem na cesti streljati, če se počutijo ogrožene. Razne nevladne organizacije in pacifisti so ob uveljavitvi zakona na letališčih Floride razdeljevali letake, s katerimi so prišleke opozarjali, naj ne jezijo prebivalcev Floride, saj utegnejo kasirati kroglo med oči. Še ena značilnost Floride je, da se tja seli upokojenska populacija cele Amerike in upokojenci z leti čedalje slabše vidijo, slišijo, mislijo in delujejo. Zna se vam torej zgoditi, da se na Floridi izgubite, vprašate bližnjega naglušnega starostnika za pot, ta vas narobe sliši, se ustraši, potegne magnum 357 in BUM, luknja v čelo! Če tej perspektivi dodamo še dejstvo, da je Florida dom Disney-jevemu svetu, pa kmalu pristanemo na krasnem scenariju za najnovejši vestern “Geronto obračun z Mikijem Miško pri O.K. Disney worldu”.
Amerika vedno nekam bezlja in se še vedno obnaša kot težavni adolescent v mednarodnih odnosih, Evropa pa je kot dnevna soba upokojenskega doma, kjer se samo razpravlja tja v tri dni. Te dni se je končno odobrilo pristopna pogajanja Hrvaški in Turčiji in od takrat se samo še razpravlja, ali je bilo to prav ali ne, oziroma, ali si ti dve državi to zaslužita. Osebno menim, da bi se morala pogajanja s Hrvaško začeti šele, ko bi se pred Haaško sodišče privedlo ubežnega generala domovinskog rata Ante Gotovino (zakaj se že vsa ta leta skriva, če je nedolžen?), pogajanja s Turčijo pa bi se lahko začela šele, ko bo Turčija priznala Ciper, ki je en izmed članic Evropske unije (kako lahko vstopiš v neko zvezo, če ne priznavaš enega izmed njenih konstitutivnih delov?). Nič nimam proti članstvu obeh držav, celo nasprotno, podpiram njuno vključevanje v EU, toda brez gledanja skozi prste
Medtem pa, ko se svet prepira, pa mati Narava spet popizdi in strese Kašmir, kjer v trenutku pod ruševinami podleže 30.000 ljudi, kar povprečen letni “body count” v Iraku.
Subscribe to:
Posts (Atom)
