Sunday, October 09, 2005
Božja ovčica
Ta teden je na dan izbil še en razlog, zaradi katerega naj bi se ZDA lotile Iraka. Če se še spomnite, je bil poglavitni razlog za napad na Irak njegovo domnevno posedovanje orožij za množično uničevanje. Ko se je izkazalo, da tega v Iraku ni, se je začelo ponavljati, da bi moral biti svet hvaležen, ker so ZDA odstavile še enega tirana. Še vedno aktualen razlog pa je ta, da je Irak poln Al-Kajdinih teroristov. Moj dober prijatelj George Bush mlajši pa naj bi leta 2003 v pogovoru s palestinskim pogajalcem Nabilom Shaathom temu dejal, da ga je v Irak napotil bog. Georgy naj bi dobesedno dejal:
“Bog mi je rekel, George, pojdi in se bojuj proti tistim teroristom v Afganistanu. In sem se. In potem mi je bog rekel, George, pojdi in končaj tiranijo v Iraku. In sem storil tudi to. In sedaj spet čutim božje besede, ki me nagovarjajo, pojdi George v Palestino in Palestincem priskrbi državo, Izraelcem pa varnost in končno prinesi mir na Bližnji vzhod. In pri bogu, tako bom storil…”
Bela hiša sedaj histerično razlaga, da je bil naš George samo metaforičen, da ni mislil tega dobesedno, da je bil zgolj nekoliko poetičen, ker tako trdno veruje v pravičnost in človečnost in…in…Ja, ja, ja! Je že uredu! Če nekdo nečesa ne ve in reče: “Bogsigavedi!”, je to retorična metaforika, če pa nekdo praktično citira nekaj verzov in svetega pisma in se sklicuje na božje vodstvo pri napadu na Irak, potem pa je to verska gorečnost, da ne rečem fanatizem.
Ko sem že omenil fanatizem, naj omenim še od prejšnje sobote naprej veljaven ameriški zakon, ki v ameriški zvezni državi Florida dovoljuje ljudem na cesti streljati, če se počutijo ogrožene. Razne nevladne organizacije in pacifisti so ob uveljavitvi zakona na letališčih Floride razdeljevali letake, s katerimi so prišleke opozarjali, naj ne jezijo prebivalcev Floride, saj utegnejo kasirati kroglo med oči. Še ena značilnost Floride je, da se tja seli upokojenska populacija cele Amerike in upokojenci z leti čedalje slabše vidijo, slišijo, mislijo in delujejo. Zna se vam torej zgoditi, da se na Floridi izgubite, vprašate bližnjega naglušnega starostnika za pot, ta vas narobe sliši, se ustraši, potegne magnum 357 in BUM, luknja v čelo! Če tej perspektivi dodamo še dejstvo, da je Florida dom Disney-jevemu svetu, pa kmalu pristanemo na krasnem scenariju za najnovejši vestern “Geronto obračun z Mikijem Miško pri O.K. Disney worldu”.
Amerika vedno nekam bezlja in se še vedno obnaša kot težavni adolescent v mednarodnih odnosih, Evropa pa je kot dnevna soba upokojenskega doma, kjer se samo razpravlja tja v tri dni. Te dni se je končno odobrilo pristopna pogajanja Hrvaški in Turčiji in od takrat se samo še razpravlja, ali je bilo to prav ali ne, oziroma, ali si ti dve državi to zaslužita. Osebno menim, da bi se morala pogajanja s Hrvaško začeti šele, ko bi se pred Haaško sodišče privedlo ubežnega generala domovinskog rata Ante Gotovino (zakaj se že vsa ta leta skriva, če je nedolžen?), pogajanja s Turčijo pa bi se lahko začela šele, ko bo Turčija priznala Ciper, ki je en izmed članic Evropske unije (kako lahko vstopiš v neko zvezo, če ne priznavaš enega izmed njenih konstitutivnih delov?). Nič nimam proti članstvu obeh držav, celo nasprotno, podpiram njuno vključevanje v EU, toda brez gledanja skozi prste
Medtem pa, ko se svet prepira, pa mati Narava spet popizdi in strese Kašmir, kjer v trenutku pod ruševinami podleže 30.000 ljudi, kar povprečen letni “body count” v Iraku.
“Bog mi je rekel, George, pojdi in se bojuj proti tistim teroristom v Afganistanu. In sem se. In potem mi je bog rekel, George, pojdi in končaj tiranijo v Iraku. In sem storil tudi to. In sedaj spet čutim božje besede, ki me nagovarjajo, pojdi George v Palestino in Palestincem priskrbi državo, Izraelcem pa varnost in končno prinesi mir na Bližnji vzhod. In pri bogu, tako bom storil…”
Bela hiša sedaj histerično razlaga, da je bil naš George samo metaforičen, da ni mislil tega dobesedno, da je bil zgolj nekoliko poetičen, ker tako trdno veruje v pravičnost in človečnost in…in…Ja, ja, ja! Je že uredu! Če nekdo nečesa ne ve in reče: “Bogsigavedi!”, je to retorična metaforika, če pa nekdo praktično citira nekaj verzov in svetega pisma in se sklicuje na božje vodstvo pri napadu na Irak, potem pa je to verska gorečnost, da ne rečem fanatizem.
Ko sem že omenil fanatizem, naj omenim še od prejšnje sobote naprej veljaven ameriški zakon, ki v ameriški zvezni državi Florida dovoljuje ljudem na cesti streljati, če se počutijo ogrožene. Razne nevladne organizacije in pacifisti so ob uveljavitvi zakona na letališčih Floride razdeljevali letake, s katerimi so prišleke opozarjali, naj ne jezijo prebivalcev Floride, saj utegnejo kasirati kroglo med oči. Še ena značilnost Floride je, da se tja seli upokojenska populacija cele Amerike in upokojenci z leti čedalje slabše vidijo, slišijo, mislijo in delujejo. Zna se vam torej zgoditi, da se na Floridi izgubite, vprašate bližnjega naglušnega starostnika za pot, ta vas narobe sliši, se ustraši, potegne magnum 357 in BUM, luknja v čelo! Če tej perspektivi dodamo še dejstvo, da je Florida dom Disney-jevemu svetu, pa kmalu pristanemo na krasnem scenariju za najnovejši vestern “Geronto obračun z Mikijem Miško pri O.K. Disney worldu”.
Amerika vedno nekam bezlja in se še vedno obnaša kot težavni adolescent v mednarodnih odnosih, Evropa pa je kot dnevna soba upokojenskega doma, kjer se samo razpravlja tja v tri dni. Te dni se je končno odobrilo pristopna pogajanja Hrvaški in Turčiji in od takrat se samo še razpravlja, ali je bilo to prav ali ne, oziroma, ali si ti dve državi to zaslužita. Osebno menim, da bi se morala pogajanja s Hrvaško začeti šele, ko bi se pred Haaško sodišče privedlo ubežnega generala domovinskog rata Ante Gotovino (zakaj se že vsa ta leta skriva, če je nedolžen?), pogajanja s Turčijo pa bi se lahko začela šele, ko bo Turčija priznala Ciper, ki je en izmed članic Evropske unije (kako lahko vstopiš v neko zvezo, če ne priznavaš enega izmed njenih konstitutivnih delov?). Nič nimam proti članstvu obeh držav, celo nasprotno, podpiram njuno vključevanje v EU, toda brez gledanja skozi prste
Medtem pa, ko se svet prepira, pa mati Narava spet popizdi in strese Kašmir, kjer v trenutku pod ruševinami podleže 30.000 ljudi, kar povprečen letni “body count” v Iraku.
Thursday, October 06, 2005
Hepatitis za 200 dolarjev
Zakaj je neandertalček Grung s kameno sekirico razčesnil črepinjo neandertalčku Trongu? Zato, ker se je neandertalček Trong neprestano igral z živci neandertalčka Grunga. In na podoben način se je skozi zgodovino Zemlje razvijala komunikacija med različnimi opičnjaki, vključno s homo sapiensom. Ko pa sta v igro vstopila koncept privatne lastnine in pa seveda gnar, se je tolerančni prag opičnjakov dvignil, ali pa povsem izginil. Da pa trenutna pisarija ne bo postala antropološka teoretska izdrkancija, bom prešel na stvar. Namreč na MTV-ju obstaja neka oddaja, v kateri kupujejo opičnjake. Primer:
Lepotec v zgodnjih dvajsetih z mikrofončkom uleti med zbrano množico ljudi na poljubni lokaciji (npr. v študentsko naselje) in z bebavim nasmehom obelodani, da ponuja 50 dolarjev za lunatika, ki bo skozi ukrivljeno slamico spil x požirkov vode iz bližnje obcestne luže. Publika z glasnim neodobravanjem zavrne bedno ponudbo in kremži frise ob misli na takšno dejanje. Lepotinko koketno dvigne nagrado na 100 dolarjev. Jakost odziva publike je že nekoli tišji, obrazne mišice niso več tako zategnjene v izraz popolnega gnusa. Lepotec se zavrti na petah, premeri rajo in iz žepa potegne še en 100 dolarski bankovec! Nagrada znaša 200 dolarjev, večini nabranih opičnjakov se preko ksihta izriše velik vprašaj, lepotec privzdigne obrv in iz gruče plane predenj zagnan mladenič, ki je pripravljen izvršiti dejanje za 200 zelencev. Publika začne skandirati, lepotinko se spremeni v “cheerleaderko” in s togim glasom profesorja ekonomije prostovoljcu vbija v glavo slogane z liberal kapitalistično vsebino, tipa: “200 čukov, stari! To ni hec! Denar dobiš na roko! Takoj! Hiter zaslužek! Mala malica!”, pri čemur oba popolnoma pozabita na prastaro ekonomsko “uzrečico”, ki pravi, da ni zastonj kosila. Opičnjak začne skozi spiralasto slamico vleči vodo iz obcestne luže, kamera sledi vsem zavojem ukrivljene slamice vse do ust opičnjaka, ki se ob stiku s postano vodo skremžijo, grlo se upre, oči se zasolzijo in vratne mišice kažejo interes po bruhalnih krčih. Toda opičnjak je vztrajen. Požirek, dva, publika nori, opičnjak skoraj bruhne, toda to ga ne odvrne od nadaljevanja vsesavanja tiste člobodre. 200 dolarjev je 200 dolarjev in ta denar sicer na koncu samotorture tudi spravi v žep, kakšno ceno pa je opičnjak plačal za plačano pijačo, pa MTV ne pove. Sicer v oddaji obstajajo tudi povsem sprejemljivi izzivi, toda taki, kot je zgoraj opisani, se mi zdijo popolnoma primitivni, saj konec koncev namerno škodujejo soljudem na podlagi njihovega pomanjkanja zdrave pameti ali neizmernega pohlepa.
Grungu in Trongu pa se bolj približamo z oddajo, katere koncept je preverjanje človeške potrpežljivosti, ki je brez finančne vzpodbude ponavadi jako kratka. Primer:
Nič hudega sluteči osebek pride do frizerja na običajno striženje las, frizer pa se iz osebka dela norca, mu ostrimi škarjami ne vceplja zaupanja, se pači, skratka striže lase na zelo neobičajen način. Seveda se osebek čudi in premišljuje kaj bi storil, medtem pa v levem spodnjem kotu šopa štoparica. Če osebek ne znori v 10 minutah, pobere neko denarno nagrado (mislim, da spet okoli 200 dolarjev), če pa se mu strga, pa ne dobi nič in izpade kot totalen netolerantnež v očeh gledalcev. Moram priznati, da bi frizerja, ki bi mi že petič skoraj odrezal uho, mirno dvakrat okrog ušes. Tudi računalničarja, ki bi mi razložil, da mi je med menjavo cd pekača po nesreči zbrisal celoten trdi disk, bi za ušesa peljal pred njegovega šefa, kjer bi oba naučil kozjih molitvic.
Za razliko od oddaj ala “Jackass”, “Viva la Bam”, “Wild boys” in podobnih, kjer izvajaci za denar škodijo sami sebi, sta zgoraj opisani oddaji po mojem mnenju primer izkoriščanja preprostih (bebavih ali pogoltnih) duš.
Lepotec v zgodnjih dvajsetih z mikrofončkom uleti med zbrano množico ljudi na poljubni lokaciji (npr. v študentsko naselje) in z bebavim nasmehom obelodani, da ponuja 50 dolarjev za lunatika, ki bo skozi ukrivljeno slamico spil x požirkov vode iz bližnje obcestne luže. Publika z glasnim neodobravanjem zavrne bedno ponudbo in kremži frise ob misli na takšno dejanje. Lepotinko koketno dvigne nagrado na 100 dolarjev. Jakost odziva publike je že nekoli tišji, obrazne mišice niso več tako zategnjene v izraz popolnega gnusa. Lepotec se zavrti na petah, premeri rajo in iz žepa potegne še en 100 dolarski bankovec! Nagrada znaša 200 dolarjev, večini nabranih opičnjakov se preko ksihta izriše velik vprašaj, lepotec privzdigne obrv in iz gruče plane predenj zagnan mladenič, ki je pripravljen izvršiti dejanje za 200 zelencev. Publika začne skandirati, lepotinko se spremeni v “cheerleaderko” in s togim glasom profesorja ekonomije prostovoljcu vbija v glavo slogane z liberal kapitalistično vsebino, tipa: “200 čukov, stari! To ni hec! Denar dobiš na roko! Takoj! Hiter zaslužek! Mala malica!”, pri čemur oba popolnoma pozabita na prastaro ekonomsko “uzrečico”, ki pravi, da ni zastonj kosila. Opičnjak začne skozi spiralasto slamico vleči vodo iz obcestne luže, kamera sledi vsem zavojem ukrivljene slamice vse do ust opičnjaka, ki se ob stiku s postano vodo skremžijo, grlo se upre, oči se zasolzijo in vratne mišice kažejo interes po bruhalnih krčih. Toda opičnjak je vztrajen. Požirek, dva, publika nori, opičnjak skoraj bruhne, toda to ga ne odvrne od nadaljevanja vsesavanja tiste člobodre. 200 dolarjev je 200 dolarjev in ta denar sicer na koncu samotorture tudi spravi v žep, kakšno ceno pa je opičnjak plačal za plačano pijačo, pa MTV ne pove. Sicer v oddaji obstajajo tudi povsem sprejemljivi izzivi, toda taki, kot je zgoraj opisani, se mi zdijo popolnoma primitivni, saj konec koncev namerno škodujejo soljudem na podlagi njihovega pomanjkanja zdrave pameti ali neizmernega pohlepa.
Grungu in Trongu pa se bolj približamo z oddajo, katere koncept je preverjanje človeške potrpežljivosti, ki je brez finančne vzpodbude ponavadi jako kratka. Primer:
Nič hudega sluteči osebek pride do frizerja na običajno striženje las, frizer pa se iz osebka dela norca, mu ostrimi škarjami ne vceplja zaupanja, se pači, skratka striže lase na zelo neobičajen način. Seveda se osebek čudi in premišljuje kaj bi storil, medtem pa v levem spodnjem kotu šopa štoparica. Če osebek ne znori v 10 minutah, pobere neko denarno nagrado (mislim, da spet okoli 200 dolarjev), če pa se mu strga, pa ne dobi nič in izpade kot totalen netolerantnež v očeh gledalcev. Moram priznati, da bi frizerja, ki bi mi že petič skoraj odrezal uho, mirno dvakrat okrog ušes. Tudi računalničarja, ki bi mi razložil, da mi je med menjavo cd pekača po nesreči zbrisal celoten trdi disk, bi za ušesa peljal pred njegovega šefa, kjer bi oba naučil kozjih molitvic.
Za razliko od oddaj ala “Jackass”, “Viva la Bam”, “Wild boys” in podobnih, kjer izvajaci za denar škodijo sami sebi, sta zgoraj opisani oddaji po mojem mnenju primer izkoriščanja preprostih (bebavih ali pogoltnih) duš.
Subscribe to:
Posts (Atom)
