Vožnja iz resničnosti in nazaj

Za počitnice sem bil že na četrtem obisku Mekedonije (imam “priženjeno” žlahto iz Ohrida, pa tudi letos pridobljeni podmladek je pogojeval počitnice v Makedoniji, da se ga žlahta nagleda...). Prvič sem vozil 1200 kilometrov v enem kosu. V prejšnjih letih sem/sva/smo se tja vozil/a/i v dveh kosih in sem/sva/smo prespal/a/i v Beogradu, kar je po kilometrih ravno nekje na pol poti. Rad vozim daljše “relacije”, moram pa priznati, da se mi 1200 km v enem kosu ni zdelo tako zabavno, kot sem sprva predvideval. Kar nekaj relacij med 800 in 1000 km sem že prevozil v enem kosu, toda te so bile po avtocestah, pot do Ohrida pa vsebuje ¼ navadnih cest. Aja… in prvič sem bil v avtu čisto sam, saj sta šli moji ženski z letalom (7 mesečne hčerke se še nama ni zdelo modro peljati z avtom).

Pot na jug:
Ženski sem odložil na Brniku (JA! Na BRNIKU, ja!!!) okoli 22 ure zvečer, ker sta imeli predviden let ob polnoči, sam pa sem se odpeljal domov, naložil vso kramo in se ob polnoči odpravil proti jugu. Na hrvaški meji sem čakal cca. 15 minut in pred mano se je razprostrla panonska ravnica. Prva kriza je nastopila med Zagrebom in Beogradom... Ruknem Red Bull. Proti jutru sem se znašel pred Beogradom in naletel na še „svežo“ nesrečo. Jeba... Po Hrvaški sem vozil cca. 150 km/h, v Srbiji pa sem malce oladil, predvsem zato, ker imajo bednejšejšejšo avtocesto z opazno več luknjami, sploh na voznem pasu... Pa še omejitev je nastavljena na 120km/h. Zadnja postaja na avtocesti je bil OMV cca. 80 km od Niša proti Leskovcu... Od Leskovca do makedonske meje pa je za cca. 150 km „magistralke“, ki se vije kot jara kača in je običajno polna tovornjakov, nedeljskih voznikov in pa manijakov za protiutež. Makedonija ima od meje do Skopja in od tam proti Ohridu skupaj okoli 60 km avtoceste... Potem pa spet vijuge nadaljnih 120 km. Spet polno manijakov, ki prehitevajo v škarjice. Na splošno imajo „balkanci“, oz. še bolje „Švicarji“, „Nemci“, „Italijani“ in „Avstrijci“ to grdo navado, da si kupujejo zgolj in samo Mercedeze, Audije in BMW-je (in to prav brez heca... Te tri znamke avtomobilov so omniprezentne... Predstavljajo okoli 90% vseh "tujih" registracij). Ostalo ne šteje... In potem mislijo, da so njihovi avtomobili avijoni in, da so povrh vsega neuničljivi... Na Ohrid sem prispel ob 13-i uri popoldan... V dež in 14 stopinj celzija. Čas potovanja: 13 ur, od tega ena ura za čakanje na vsem mejah skupaj.

Pot na sever:
Nazaj sem se odpravil v petek 17-ega avgusta ob 7. uri zjutraj. Za začetek sem imel vijuge. Makedonske vijuge so bile relativno znosne… V Skopju sem bil v dobrih 2 urah, kar je popolnoma sprejemljivo glede na cesto. Na makedonsko srbski meji sem čakal dobro uro. Pred mano stoji ogromen Mercedez z italijansko registrsko. Iz njega skoči majcen, drobčkan šiptarček in se v majčki brez rokavov, ki mu je razkrivala piščančje mišice, sprehodi do mojega avtomobila ter potrka na šipo. Odprem. Pa vpraša, če bi se lahko z menoj peljal čez mejo, ker je njih v mečki 6. HALO? Pojdi v gepek, jebenti. Seveda ga zavrnem in on se sprehodi naprej med avtomobili… Na srbskih vijugah sem uletel na ogromno tovornjakov. In potem igral šah. Seveda prej omenjeni „Švicarji“ in njihovi „sosedje“ so raje igrali rusko ruleto. Ko sem se prebil do avtoceste pa spet dooooooolga tuga po panonski ravnici... Spet kriza nekje med Beogradom in Zagrebom… Ruknem Red Bull. Slovenska meja… GUŽVA!!!!! Šengen, jebiga!!! Čakam ko ubrisan dobro uro na slovenski meji. Pred mano tisti mali Šiptarček spet išče “žrtev”.


Carinik (debeluškast mulc z očalci, star ne več kot jaz… Torej 28): “Gospot Janez….”
Janez: (Samo za ščepec nejevoljno, ker sem čakal skoraj uro in pol) „Da…“ (v smislu „Kdo pa drug...?“)
Carinik: „Ali veste, da vam luč ne dela...“
Janez: „Katera? Spredja ali zadnja?“
Carinik: (pokroviteljsko) „No... zadnje še nisem videl, ne... Sprednja desna...“
Janez: „Aha...“
Carinik: „Je to vaš avto, gospot Janez...?“
Janez: “Ja… Je!” (Ne… od tistega malega piščančjega albančka v Mercedezu, ki ste ga pred menoj spustili mimo, kot da ne bi imel notri 6 potnikov)
Carinik: “Dajte mi no odpreti prtljažnik, prosim…”

Ko je dripac videl vso otroško navlako, je seveda pobuljil, kot bi videl na pol trohneče truplo. Ker sem videl, da napenja možgane, sem ga prehitel in mu razložil zakaj je vsebina mojega prtljažnika takšna kakršna pač je. Brez ugovora se je sprijaznil, nato pa mi je še odpredaval, da bi bilo fino, da bi se ustavil na prvi pumpi in zamenjal žarnico... Po 5 minutah me je končno spustil v domovino... In jaz se nisem več čudil zakaj je tako dolgo trajalo to prekleto stanje na meji... Ker sem tehnični aberveznik in, ker so očitno to tudi na Petrolovih pumpah, sem se v Ljubljano pripeljal z levo lučjo in meglenkami ob 21:30. Čas potovanja 14 ur, od tega 2,5 ure na mejah...

1200 km v kosu ni mačji kašelj. No.. Bil bi zmeren mačji kašelj, če bi bilo vse po avtocesti in znotraj Šengena... Kar pomeni, da bi razdaljo premagal v cca. 8 urah. Namreč junija, ko sem/smo bil/i na oglaševalskem festivalu v Cannesu, sem bil tudi pooblaščeni voznik in 800 km do tja mi je bilo popolnoma žur vozit... Nobene utrujenosti ali pomanjkanja koncentracije... Lagano sportski... Šli smo iz LJ ob 11 in prišli tja v večernih urah in vzeli smo si ga zelo u izi...

Balkanske ceste so zajebane... A imajo svoj čar. Priznam pa, da te kar stisne, ko v okolici Skopja opaziš tablo: „Atina – 1000 km“. O jebenti! V Grčijo grem z avijonom pa zdravo!