Sunday, October 15, 2006
Vitez Rupar
“Janša mi je čestital…”, se je pohvalil Pavel Rupar potem, ko ni prijavil dveh stanovanj in jih zatajil protikorupcijski komisiji, se fizično lotil domnevne ljubimke in Direktovega novinarja ter se zato “častno” odpovedal poslanskemu mandatu, češ, da se bo tako ognil političnim konotacijam preiskave njegovih spornih dejanj. Seveda se ne misli odreči svojemu županskemu mandatu in kaj to dejstvo pomeni? Da še vedno zaseda politično funkcijo in, da bo posledično preiskava še vedno nosila politični predznak…Sploh pa od kdaj se barabam čestita? Tako bolanega spina pa že dolgo ne…Rupar je izpadel kot pravi heroj!
Že skoraj teden dni polni časopise, konec tedna je bil zvezda televizijske oddaje Trenja, in bil je večkrat tudi prva novica tv Dnevnika, čeprav so se v svetu pa tudi doma dogajale mnogo pomembnejše stvari. Ker je goljufal in pretepel žensko, se o njemu govori bolj kot o obhambhnem ministhu Kahlu Ehjavcu, ki spet za neznano količino denarja kupuje avijon za slovensko vojsko.
No…Roko na srce…Rupar seveda ni sam odstopil, pač pa mu je to ukazal alfa samec, da bi s tem predstavil svojo stranko kot boljšo od tiste, za katero je rekel, da je vladala 15 let na 60 let podlage, pri čemer je pozabil, da je bil nekoč sam tako rdeč kot vsi ostali v tistem času.
In ne pozabimo, da je bil prav Rupar tisti, ki je pred časom imel vulgarno pridigo v parlamentu, v kateri je dve poslanki pozval na pregled mednožja za identifikacijo spola. Poslanec in župan, ki si dovoli takšne izpade, in ob utaji premoženja protikorupcijski komisiji, kršenju zakonov, pretepanju pripadnic nežnejšega spola in očitnem patološkem laganju, niti slučajno ni primeren za reprezentacijo svojih volilcev, še manj državljanov in interesov države. Ne medijsko pozornost, arest si zasluži!
Že skoraj teden dni polni časopise, konec tedna je bil zvezda televizijske oddaje Trenja, in bil je večkrat tudi prva novica tv Dnevnika, čeprav so se v svetu pa tudi doma dogajale mnogo pomembnejše stvari. Ker je goljufal in pretepel žensko, se o njemu govori bolj kot o obhambhnem ministhu Kahlu Ehjavcu, ki spet za neznano količino denarja kupuje avijon za slovensko vojsko.
No…Roko na srce…Rupar seveda ni sam odstopil, pač pa mu je to ukazal alfa samec, da bi s tem predstavil svojo stranko kot boljšo od tiste, za katero je rekel, da je vladala 15 let na 60 let podlage, pri čemer je pozabil, da je bil nekoč sam tako rdeč kot vsi ostali v tistem času.
In ne pozabimo, da je bil prav Rupar tisti, ki je pred časom imel vulgarno pridigo v parlamentu, v kateri je dve poslanki pozval na pregled mednožja za identifikacijo spola. Poslanec in župan, ki si dovoli takšne izpade, in ob utaji premoženja protikorupcijski komisiji, kršenju zakonov, pretepanju pripadnic nežnejšega spola in očitnem patološkem laganju, niti slučajno ni primeren za reprezentacijo svojih volilcev, še manj državljanov in interesov države. Ne medijsko pozornost, arest si zasluži!
Sunday, October 08, 2006
Tivolski mukiji
Kot sulce nas je z bratranci babica redno šetala po ljubljanskem Tivoliju. In vsake toliko smo s seboj vzeli tudi lešnike, da bi z njimi nafutrali mukije. Babici so mukiji mirno jedli iz roke, ne spomnim pa se, ali so tudi nam zaupali, saj se mi zdi, da smo bili rahlo preveč živahni zanje.
No, pred meseci mi je prijatelj Davor povedal za lokacijo nekega veveričjega klana v Tivoliju (zdaj vem že za tri) in ob naslednjem sprehodu sva prav tam s Tanjo naletela na dva mukija. Brez strahu sta se nama približala, a na žalost s seboj nisva imela lešnikov. Ob naslednji priložnosti sva jih sicer spet opazila, lešnike sva imela, a so ubožci karnaprej bežali pred podivjanim mladežem in igrivimi psi.
Danes sva zopet stopila v akcijo. Prvi poskusi so bili borni. Takoj ko sva se približala njihovi lokaciji, sva opazila dve veverici, ki sta skakljali naokoli. In bolj ko sva se trudila, da bi presnete zverine opazile, da imava lešnike zanje, bolj so nama stisnile v grmičevje ali se pognale tja v krošnje. Moram priznati, da so mukiji pravi virtuozi in nisem vedel, da tudi naši primerki tako suvereno skačejo z drevesa na drevo (da tega ne počno samo leteče veveričje izvedbe), pa še hitre so ko šus.
Na koncu sva se usedla na klopco in vklopila potrpljenje. Najprej se je nama začela bližati veverica, a je mimo priblaznel nek pes na sončne celice (tako majhno ščene, ki še za ajmoht ne bi bil), ki je veverico pognal visoko na drevo. Ob drugem videnju se je približala mlada mamica, ki je v veverico zadegala nekaj rozin, zaradi katerih je veverica razumljivo pobegnila, mamica pa se je pritožila, češ kako izbirčne so te preklete veverice in, da ne marajo ne indijskih oreščkov, ne rozin (mnja…jest imam naprimer zelo rad krompir, vendar ne, če mi ga kdo meče v glavo…)
Potem pa sva le dočakala zaupanje tivolskih mukijev. Najprej je en prišel pobrat lešnik, ki ga je zakopal nekje v bližini ter se mirno vrnil po novega, ki pa ga je že vzel iz rok.. Tudi drugi in tretji lešnik je zakopal, naslednje tri pa je pojedel. Najprej v drevesni krošnji, potem na leseni ograji, zadnjega pa kar pol metra od naju. Ob vsem tem sta se nama približali še dve drugi veverici. Temnejša je preveč cvikala, da bi vzela lešnik, tamanjša pa se je sprva obotavljala, a ga je na koncu le vzela. Ob odhodu sta se v najini bližini mirno pasli dve veverici in prav nič se nista bali… Veverce so zakon!
Naslednji vikend greva spet futrat mukije v Tivolija!
No, pred meseci mi je prijatelj Davor povedal za lokacijo nekega veveričjega klana v Tivoliju (zdaj vem že za tri) in ob naslednjem sprehodu sva prav tam s Tanjo naletela na dva mukija. Brez strahu sta se nama približala, a na žalost s seboj nisva imela lešnikov. Ob naslednji priložnosti sva jih sicer spet opazila, lešnike sva imela, a so ubožci karnaprej bežali pred podivjanim mladežem in igrivimi psi.
Danes sva zopet stopila v akcijo. Prvi poskusi so bili borni. Takoj ko sva se približala njihovi lokaciji, sva opazila dve veverici, ki sta skakljali naokoli. In bolj ko sva se trudila, da bi presnete zverine opazile, da imava lešnike zanje, bolj so nama stisnile v grmičevje ali se pognale tja v krošnje. Moram priznati, da so mukiji pravi virtuozi in nisem vedel, da tudi naši primerki tako suvereno skačejo z drevesa na drevo (da tega ne počno samo leteče veveričje izvedbe), pa še hitre so ko šus.
Na koncu sva se usedla na klopco in vklopila potrpljenje. Najprej se je nama začela bližati veverica, a je mimo priblaznel nek pes na sončne celice (tako majhno ščene, ki še za ajmoht ne bi bil), ki je veverico pognal visoko na drevo. Ob drugem videnju se je približala mlada mamica, ki je v veverico zadegala nekaj rozin, zaradi katerih je veverica razumljivo pobegnila, mamica pa se je pritožila, češ kako izbirčne so te preklete veverice in, da ne marajo ne indijskih oreščkov, ne rozin (mnja…jest imam naprimer zelo rad krompir, vendar ne, če mi ga kdo meče v glavo…)
Potem pa sva le dočakala zaupanje tivolskih mukijev. Najprej je en prišel pobrat lešnik, ki ga je zakopal nekje v bližini ter se mirno vrnil po novega, ki pa ga je že vzel iz rok.. Tudi drugi in tretji lešnik je zakopal, naslednje tri pa je pojedel. Najprej v drevesni krošnji, potem na leseni ograji, zadnjega pa kar pol metra od naju. Ob vsem tem sta se nama približali še dve drugi veverici. Temnejša je preveč cvikala, da bi vzela lešnik, tamanjša pa se je sprva obotavljala, a ga je na koncu le vzela. Ob odhodu sta se v najini bližini mirno pasli dve veverici in prav nič se nista bali… Veverce so zakon!
Naslednji vikend greva spet futrat mukije v Tivolija!
Wednesday, October 04, 2006
Markovo enoumje
Že skoraj teden dni poskušam zagneviti, a enostavno nisem imel časa in/ali volje. Sem redni bralec časopisa Dnevnik, v katerem pod rubriko “Stališča & odmevi” objavlja svoje nebuloze tudi novinar Marko Crnkovič. V četrtek 28. septembra je svoje stališče začel takole:
“Ste prebrali nekaj na internetu in si o tem nekaj mislite? Nič lažjega: tako rekoč ni online objave, pri kateri ne bi imeli možnosti izraziti svojega mnenja. Kliknite komentiraj, napišite nekaj vrstic in kliknite oddaj. Pa je.”
Nato izpostavi tegobe “old school” piscev pisem bralcev (torej tistih, ki ne replicirajo elektronsko), za katere meni, da so se morali hudičevo potruditi, njihov križev pot pisanja pisem bralcev pa opiše v cankarjansko socialističnem slogu, med katerim omeni trikratno prepisovanje teksta na relativno čist list papirja, pa muke čakanja avtobusa mestnega prometa, ki nesrečne nergače odpelje do edine pošte v centru, pa stanja v vrsti na pošti ipd. Na koncu odstavka se mimogrede pohvali, češ kako se je nekoč na neko njegovo “ponarodelo” (nečimeren citat) kolumno odzvalo kar 14 piscev pisem bralcev. Takoj za tem pa pristavi, da je odzivov na njegov, sploh pa na blog njegovega dobrega prijatelja, sošolca in sotrpina kar se nadležnosti oboževalcev tiče, Jonasa Žnidaršiča, neštetokrat več. Do tu še nič presenetljivega…
Nadaljuje z opisom povprečnega pisca pisem bralcev:
“…Starejši, ne (povsem) neizobražen in kolikor-toliko razgledan moški, oziroma duhovno nefleksibilen in intelektualno zaprt, osebnostno in socialno zamorjen človek, ki goji stare družbeno-politične zamere… Je deloma žrtev svoje prepotentnosti, ki ga prepričuje, da je pri vsej svoji zmedenosti stališč, vrednot in psihe kompetenten pisno pizditi po cajtengih, predvsem pa (žrtev) nekdanjih in današnjih javnih šeg: včasih si bil tiho, danes pa poveš, ker je pač demokracija.”
Kakšen aroganten cinizem. Dr. Freud bi bil na učenčka Marka gotovo ponosen. Mogoče bi pa dr. Rugelj utegnil Marka rekrutirati za svojega naslednika, ki bi lahko zdravil zapsihirane Slovenčke, ki si drznejo imeti drugačno mnenje. Je mar človek “…duhovno nefleksibilen in intelektualno zaprt…”, če ima drugačno mnenje? Z omenjanjem družbeno političnih zamer ter t.i. „javnih šeg“ (le kakšna bedna ad hoc skovanka je to in le kaj z njo dejansko misli?) pa deluje kot naši vrli politiki (prej razočarani užaljenček Janša, ki 15 let ni prišel na ablast, zdaj pa penasti in kalimerovsko užaljeni Kacin, kateremu je s potom pridelan politični kapital medijskega vodenja osamosvojitvene vojne speljal takratni kolega Janša). Crnkovič po mojem mnenju s tem opisom nagovarja k komformizmu, ki si ga nedvomno želi vsaka vladajoča garnitura in mi potemtakem deluje kot politična agitacija priložnostnega vladnega trobila.
Nato opiše še internetne komentatorje.
Ti naj bi bi bili mlajši, ki ne berejo časopisov in zato “…niso senzibilizirani za (klasične) medije…”, “so ljudje, ki ne pristajajo na ta komunikacijski model, da smo na eni strani sporočilnega kanala mi novinarji in uredniki, ki se po funkciji delamo, da smo zato tukaj, da jim nekaj povemo, na drugi strani pa oni, ki naj bi naše informacije jemali na znanje in pri tem izkoriščali teoretično možnost, da se nanje odzovejo. Internetni komentatorji so ljudje, ki so navajeni komunicirati med sabo in tako rekoč sami s seboj. Še več! Če koga zapletejo v debato, ga intelektualno in socialno izenačijo s sabo.”
V tem primeru je dodan še element “ah mladost – ludost”. Mladi konzumenti medijev bi morali predvsem poslušati in ne toliko odgovarjati. Mi novinarji in mi uredniki pa ja najbolje vemo, ne? Le kaj ve, uboga zmanipulirana raja? Crnkovič si laska z vlogo „gate-keeperja“, ki naj bi jo kot novinar imel, ter si prisvaja (in svojim novinarskim kolegom) ekskluzivo pri podajanju novic in mnenj. Halo?? In še en hec... Ko se ravno hvali s svojim blogom...Očitno mu je Jonas pozabil povedati, da ima internet (za razliko od tiskanih medijev) dvosmeren tok informacij (ravno to je ena glavnih in najpomembnejših lastnosti, s katerimi se internet kiti). Le kako lahko potem pričakuje, da ne bo fasal odgovorov? Če pa si jih tako blazno ne želi, pa na vsakem blog provajderju obstaja možnost, ki ne dovoljuje objavljanja komentarjev. Just one click away....
Torej Marko je intelektualec, ki ne mara, da si ljudje o njegovih tekstih kaj mislijo in rad vidi, da ga enostavno poslušajo, vzamejo njegova mnenja za svoja in, da predvsem ne ugovarjajo (niti v tiskani, še manj pa v elektronski obliki), saj nimajo intelektualnih kapacitet, s katerimi bi mu lahko parirali.
Proti koncu pove, da so pisce pisem bralcev v vseh redakcijah kjer je delal imeli za čudake, da pa “…danes ni bolj zabavnega in morda celo bolj upravičenega početja kot težiti novinarjem.”
Tako je, Marko! Sploh ne gre za to, da bi socialno zavrti Slovenčki želeli izpostavljati drugačno mnenje…Gre preprosto zato, da v povprečju sovražijo preklete novinarčke in, da replicirajo na njihove spise le zato, da bi jim težili. Ubogi, ubogi novinarji.
Za tiste, ki si na internetu drznejo imeti svoja mnenja, pravi, da so: “…neka (napol) anonimna masa ljudi z odštekanimi vzdevki, ki kar naprej raje pišejo, kot mislijo, in to o tako rekoč vsaki stvari, ki je bodisi z razlogom ali brez objavljenja na internetu ali pa se pač kratkomalo zgodi v območju njihove itak ne preveč dolgožive pozornosti.”
Okej…Še malo o manjku znanja zgodovine… Najprej je bila misel, šele potem pisana beseda in NIKOLI obratno.
Torej do tu je popljuval slehernega bralca, ki si vzame čas in izkoristi (tudi zakonsko dovoljeno) možnost komentarja… Če si za to izbere internet, je še toliko bolj bebav pripadnik homo sapiensa, ki njemu, objektivnemu novinarju z visoko intelektualno kapaciteto in obilico “ponarodelih kolumen”, ne sega niti do gležnjev.
Potem pa pazite zaključek:
“…čeprav jih je samo milijon, milijon bolščečih med online biriči, postajajo kljub svoji marginalnosti nezanemarljiva družbena sila, ki si je na lastno pest omislila neki permanentni referendum o vsem…kar pa tudi ne more biti slabo!”
Kot ste nedvomno opazili, je z zadnjim stavkom negiral vse, kar je poprej imel povedati. Čeprav se hvali s “…tako ali drugače kontraverznimi teksti…” in, da zase še vedno meni, da je enfant terrible slovenskega novinarstva in intelektualnega življa, si bom ob vsemu napisanemu navkljub drznil dodati še to, da bi bilo lepo, ko bi bil v svojih mislih Crnkovič vsaj konsistenten.
P.S. In še novica, ki sem jo prejle slišal po TV Dnevniku… Direktor pedagoškega inštituta je postal 29 letni Dr. Dejan Hozjan. Đe si lutkice?
“Ste prebrali nekaj na internetu in si o tem nekaj mislite? Nič lažjega: tako rekoč ni online objave, pri kateri ne bi imeli možnosti izraziti svojega mnenja. Kliknite komentiraj, napišite nekaj vrstic in kliknite oddaj. Pa je.”
Nato izpostavi tegobe “old school” piscev pisem bralcev (torej tistih, ki ne replicirajo elektronsko), za katere meni, da so se morali hudičevo potruditi, njihov križev pot pisanja pisem bralcev pa opiše v cankarjansko socialističnem slogu, med katerim omeni trikratno prepisovanje teksta na relativno čist list papirja, pa muke čakanja avtobusa mestnega prometa, ki nesrečne nergače odpelje do edine pošte v centru, pa stanja v vrsti na pošti ipd. Na koncu odstavka se mimogrede pohvali, češ kako se je nekoč na neko njegovo “ponarodelo” (nečimeren citat) kolumno odzvalo kar 14 piscev pisem bralcev. Takoj za tem pa pristavi, da je odzivov na njegov, sploh pa na blog njegovega dobrega prijatelja, sošolca in sotrpina kar se nadležnosti oboževalcev tiče, Jonasa Žnidaršiča, neštetokrat več. Do tu še nič presenetljivega…
Nadaljuje z opisom povprečnega pisca pisem bralcev:
“…Starejši, ne (povsem) neizobražen in kolikor-toliko razgledan moški, oziroma duhovno nefleksibilen in intelektualno zaprt, osebnostno in socialno zamorjen človek, ki goji stare družbeno-politične zamere… Je deloma žrtev svoje prepotentnosti, ki ga prepričuje, da je pri vsej svoji zmedenosti stališč, vrednot in psihe kompetenten pisno pizditi po cajtengih, predvsem pa (žrtev) nekdanjih in današnjih javnih šeg: včasih si bil tiho, danes pa poveš, ker je pač demokracija.”
Kakšen aroganten cinizem. Dr. Freud bi bil na učenčka Marka gotovo ponosen. Mogoče bi pa dr. Rugelj utegnil Marka rekrutirati za svojega naslednika, ki bi lahko zdravil zapsihirane Slovenčke, ki si drznejo imeti drugačno mnenje. Je mar človek “…duhovno nefleksibilen in intelektualno zaprt…”, če ima drugačno mnenje? Z omenjanjem družbeno političnih zamer ter t.i. „javnih šeg“ (le kakšna bedna ad hoc skovanka je to in le kaj z njo dejansko misli?) pa deluje kot naši vrli politiki (prej razočarani užaljenček Janša, ki 15 let ni prišel na ablast, zdaj pa penasti in kalimerovsko užaljeni Kacin, kateremu je s potom pridelan politični kapital medijskega vodenja osamosvojitvene vojne speljal takratni kolega Janša). Crnkovič po mojem mnenju s tem opisom nagovarja k komformizmu, ki si ga nedvomno želi vsaka vladajoča garnitura in mi potemtakem deluje kot politična agitacija priložnostnega vladnega trobila.
Nato opiše še internetne komentatorje.
Ti naj bi bi bili mlajši, ki ne berejo časopisov in zato “…niso senzibilizirani za (klasične) medije…”, “so ljudje, ki ne pristajajo na ta komunikacijski model, da smo na eni strani sporočilnega kanala mi novinarji in uredniki, ki se po funkciji delamo, da smo zato tukaj, da jim nekaj povemo, na drugi strani pa oni, ki naj bi naše informacije jemali na znanje in pri tem izkoriščali teoretično možnost, da se nanje odzovejo. Internetni komentatorji so ljudje, ki so navajeni komunicirati med sabo in tako rekoč sami s seboj. Še več! Če koga zapletejo v debato, ga intelektualno in socialno izenačijo s sabo.”
V tem primeru je dodan še element “ah mladost – ludost”. Mladi konzumenti medijev bi morali predvsem poslušati in ne toliko odgovarjati. Mi novinarji in mi uredniki pa ja najbolje vemo, ne? Le kaj ve, uboga zmanipulirana raja? Crnkovič si laska z vlogo „gate-keeperja“, ki naj bi jo kot novinar imel, ter si prisvaja (in svojim novinarskim kolegom) ekskluzivo pri podajanju novic in mnenj. Halo?? In še en hec... Ko se ravno hvali s svojim blogom...Očitno mu je Jonas pozabil povedati, da ima internet (za razliko od tiskanih medijev) dvosmeren tok informacij (ravno to je ena glavnih in najpomembnejših lastnosti, s katerimi se internet kiti). Le kako lahko potem pričakuje, da ne bo fasal odgovorov? Če pa si jih tako blazno ne želi, pa na vsakem blog provajderju obstaja možnost, ki ne dovoljuje objavljanja komentarjev. Just one click away....
Torej Marko je intelektualec, ki ne mara, da si ljudje o njegovih tekstih kaj mislijo in rad vidi, da ga enostavno poslušajo, vzamejo njegova mnenja za svoja in, da predvsem ne ugovarjajo (niti v tiskani, še manj pa v elektronski obliki), saj nimajo intelektualnih kapacitet, s katerimi bi mu lahko parirali.
Proti koncu pove, da so pisce pisem bralcev v vseh redakcijah kjer je delal imeli za čudake, da pa “…danes ni bolj zabavnega in morda celo bolj upravičenega početja kot težiti novinarjem.”
Tako je, Marko! Sploh ne gre za to, da bi socialno zavrti Slovenčki želeli izpostavljati drugačno mnenje…Gre preprosto zato, da v povprečju sovražijo preklete novinarčke in, da replicirajo na njihove spise le zato, da bi jim težili. Ubogi, ubogi novinarji.
Za tiste, ki si na internetu drznejo imeti svoja mnenja, pravi, da so: “…neka (napol) anonimna masa ljudi z odštekanimi vzdevki, ki kar naprej raje pišejo, kot mislijo, in to o tako rekoč vsaki stvari, ki je bodisi z razlogom ali brez objavljenja na internetu ali pa se pač kratkomalo zgodi v območju njihove itak ne preveč dolgožive pozornosti.”
Okej…Še malo o manjku znanja zgodovine… Najprej je bila misel, šele potem pisana beseda in NIKOLI obratno.
Torej do tu je popljuval slehernega bralca, ki si vzame čas in izkoristi (tudi zakonsko dovoljeno) možnost komentarja… Če si za to izbere internet, je še toliko bolj bebav pripadnik homo sapiensa, ki njemu, objektivnemu novinarju z visoko intelektualno kapaciteto in obilico “ponarodelih kolumen”, ne sega niti do gležnjev.
Potem pa pazite zaključek:
“…čeprav jih je samo milijon, milijon bolščečih med online biriči, postajajo kljub svoji marginalnosti nezanemarljiva družbena sila, ki si je na lastno pest omislila neki permanentni referendum o vsem…kar pa tudi ne more biti slabo!”
Kot ste nedvomno opazili, je z zadnjim stavkom negiral vse, kar je poprej imel povedati. Čeprav se hvali s “…tako ali drugače kontraverznimi teksti…” in, da zase še vedno meni, da je enfant terrible slovenskega novinarstva in intelektualnega življa, si bom ob vsemu napisanemu navkljub drznil dodati še to, da bi bilo lepo, ko bi bil v svojih mislih Crnkovič vsaj konsistenten.
P.S. In še novica, ki sem jo prejle slišal po TV Dnevniku… Direktor pedagoškega inštituta je postal 29 letni Dr. Dejan Hozjan. Đe si lutkice?
Subscribe to:
Posts (Atom)
