Sunday, February 03, 2008
VerglVergl... Prrrrrrrr!!!!! Uuuu - VVuuuuuP!
V sredo sem se vozil s Citroenom C6. Kot velikega privrženca Citroena me je firbec matral zelo. Pričakovanja so bila visoka, saj je Citroen s C6 po dolgem času na ceste popeljal novo luksuzno limuzino. Zadnjo Citroenovo limuzino XM so izdelovali med letoma 1989 in 2000 in C6 naj bi bil njen naslednjik. Govori se tudi, da je C6 pravzaprav potomec iz prevega kolena Citroena DS (v francoščini se to prebere Déesse kar pomeni »boginja«). Ta avto je med drugim rešil življenje bivšega francoskega predsednika Charlesa DeGaulla. Ob poskusu atentata so njegovi »boginji« odbili eno od koles, pa je avtu uspelo brez večjih problemov suvereno pobegniti s preostalimi tremi kolesi in živim predsednikom.
Pa z zgodovino na stran. C6, ki sem ga vozil, je imel 2700 kubičnih centimetrov prostornine motorja (ali valja, ali bata, ali česarkoli že ... Nisem baš tehnični tip, ampak tudi zmerni poznavalci avtomobilske mehanike bodo gotovo izluščili ključne podatke iz mojih laičnih opisov tehničnih specifikacij), ter okoli 210 konjev. Bil je na žalost avtomatik. Avtomatikov ne maram preveč... Pr' naš bajt furamo Citroen Xsaro Break (karavan). Tega avtota na žalost ne delajo več, in nova generacija Citroenov zaenkrat zanj nima sodobnika (na nek način bi to moral biti C4, a ta nima karavan različice). C6 je za dobrega pol metra daljši od Xsare Break in za ene 10 cm širši. Hm... Zdelo se mi je veliko. Pa se je izkazalo, da ni panike. Dasiravno je C6 velik, se ne obnaša tako okorno, kot sem mislil, da se bo.
Randezvous: Klik-klik. Črn avto je odklenjen. Zazrem se v notranjost. Rjavo usnje. Usedem se za volan. Hm... Volan je preblizu. Hm... Le kje se nastavi sedež? Aha... Knofki na vratih. Pšnajst njih. Eeeemmm... Pa poglejmo simbolčke... Tehle pet je za zunanji retrovizor... Tile štirje so za vsa okna... Torej je tehle šest za sedež. Bzzzzz... Okej. Štima. Vžgem hudiča. Prrrrrrrrrrr... Počasi speljem proti rampi. DAMN! Saj res... Mi je bilo rečeno, da je ta rampa pokvarjena. Drugi izhod je na nasprotnem delu parkirišča. Giro po parkirišču. Ha! Mala malca. Celo okoli strateško povsem kretensko parkiranih vozil na parkirišču je šlo gladko. Smer: po fotra v Šiško. Hihihi.... Na vetrobransko steklo se projecira hitrost avtomobila. Luštna finta... Do fotra sem več ali manj ždel na rdečih semaforjih in dejanska zmogljivost avta še ni prišla do izraza. Zavijeva na avtocesto, pohodim gas: VvvvvvvvvvvvuuuuuuuuuuP! 140! Eeeeem... Okeeeeej... Ampak ker je bila ura relativno zgodnja, oz. se je »rush-hour« še odvijal, kaj hitreje ni šlo (pa saj ne, da bi si želel naviti avto do konca... C6 naj bi šel cca. 220 km/h. Ampak to enostavno ni moj stil, četudi bi za tako divjaško vožnjo imel priložnost. Okej... Mrbit bi ga navil na švabskem Autobahnu...) Sicer pa je bila vožnja mehka... Skoraj plavajoča. Tako kot naj bi se za Citroena takega kalibra spodobilo. Odložim fotra, poberem prijatelja. Greva tam za črnuškim mostom levo mimo neke kitajske restavracije po vijugasti temni cesti proti Šmartnemu. Heheheh... V C6 je zelooooo stara tehnologija premikanja žarometov skladno z vrtenjem volana. To je imela že DS. In je super... Ovinke imaš na ta račun krasno osvetljene. Je pa C6 sicer nekoliko nepregleden. Namreč »podporniki« oz. stebri na katerih je streha, so malce blesavo postavljeni in mrtvi kot je še bolj mrtev kot je sicer. Uletiva spet na ring, ki se je že malo sprostil. Napičim na 160 km/h. Gladko. Do 160 gre avto brez najmanjšega napora. Nato pa se pospešek pomanjša, čeprav še vedno lepo vleče. Odložim prijatelja in se domov vrnem po skoraj prazni Dunajski. Pohodim. VVVVVUP! 90 km/h. Zelo gladko, zelo mehko, zelo udobno. Pri parkiranju pa so mi pomagali zvočni signali in nazorna animacija na armaturni plošči. Aja... Armaturna plošča je totalno konfuzna, zato se je niti nisem loteval. Ima na tone nekih knofkov. Brez večine se mirno preživi in vožnja ne trpi. Še ena malenkost je računalniško višanje in nižanje avtomobilskega zadka – značilnost in nekakšen zaščitni znak vseh Citroenovih »žab«. Blazno pa me je presenetila majhnost prtljažnika. Vanj se da na komot spraviti dva kufra in v ostanek prostora strateško razporediti še nekaj vrečkic. Ja, ja, ja... Sej vem, sej vem... Če si človek kupi tak avto, najbrž niti ne potrebuje velikega gepektregerja, saj gre na pot s svojo polno kreditno kartico, za katero je dovolj prostora tudi v predalu za rokavičke. O malenkostih bi še lahko izgubljal besede, a jih ne bom, saj so na začetku povezave, kjer se da nadejati ostalih podatkov o avtotu.
Mnenje: C6 košta med 43.000 in 59.000 ojrov. Za to ceno ima C6 kar nekaj konkurentov. Od BMW-jev, preko Merčokelčkov pa do Audijev, če omenim samo najbolj znane in očitne. C6 ni očitati manko udobja, moči, mehkobe, gladkosti vožnje in elegantnosti (avto je od zunaj zelo, zelo lep). Avto je fejst. Kljub temu pa se nikakor ne morem otresti občutka, da C6 nekaj manka. Pa ne vem kako bi ta manjko definiral. Morda bi temu lahko rekel »L'esprit«... Resda je to francoska beseda, ki bi jo lahko prevedli kot »duh«, čeprav je to zanič prevod, saj beseda tudi v drugih svetovnih jezikih nima primernega kontekstualnega prevoda. Skratka, C6 manjka »tisto nekaj«, nek »kokosežereče«... Četudi bi imel denar za avto tega cenovnega ranga, bi C6 gotovo kupil ne. Pa tudi nobenega njegovega konkurenta ne. Ampak to je seveda zgolj posledica mojega okusa. Zadnje čase so mi všeč enoprostorci... Veliko raje bi imel C4 Picasso ali pa celo C8.
P.S. Me je pa skoraj kap sunila, ko sem zadnjič opazil, da so naredili »Mini Clubman« (karavan različica novodobnega Mini Cooperja). Ne samo, da je sam koncept Mini-karavana popolnoma absurden, cene znašajo od 21.000 pa kar do 25.000 ojrov HALO????? Cene C4 Picassoja se raztezajo med 19.000 in 31.000 ojrov. Najbolj osnovni model C8 pa košta 29.000 ojrov. Jaz mislim, da moraš biti prav pošteno nor, ali pa huda šminka, da si kupiš Mini Clubmana.
Pa z zgodovino na stran. C6, ki sem ga vozil, je imel 2700 kubičnih centimetrov prostornine motorja (ali valja, ali bata, ali česarkoli že ... Nisem baš tehnični tip, ampak tudi zmerni poznavalci avtomobilske mehanike bodo gotovo izluščili ključne podatke iz mojih laičnih opisov tehničnih specifikacij), ter okoli 210 konjev. Bil je na žalost avtomatik. Avtomatikov ne maram preveč... Pr' naš bajt furamo Citroen Xsaro Break (karavan). Tega avtota na žalost ne delajo več, in nova generacija Citroenov zaenkrat zanj nima sodobnika (na nek način bi to moral biti C4, a ta nima karavan različice). C6 je za dobrega pol metra daljši od Xsare Break in za ene 10 cm širši. Hm... Zdelo se mi je veliko. Pa se je izkazalo, da ni panike. Dasiravno je C6 velik, se ne obnaša tako okorno, kot sem mislil, da se bo.
Randezvous: Klik-klik. Črn avto je odklenjen. Zazrem se v notranjost. Rjavo usnje. Usedem se za volan. Hm... Volan je preblizu. Hm... Le kje se nastavi sedež? Aha... Knofki na vratih. Pšnajst njih. Eeeemmm... Pa poglejmo simbolčke... Tehle pet je za zunanji retrovizor... Tile štirje so za vsa okna... Torej je tehle šest za sedež. Bzzzzz... Okej. Štima. Vžgem hudiča. Prrrrrrrrrrr... Počasi speljem proti rampi. DAMN! Saj res... Mi je bilo rečeno, da je ta rampa pokvarjena. Drugi izhod je na nasprotnem delu parkirišča. Giro po parkirišču. Ha! Mala malca. Celo okoli strateško povsem kretensko parkiranih vozil na parkirišču je šlo gladko. Smer: po fotra v Šiško. Hihihi.... Na vetrobransko steklo se projecira hitrost avtomobila. Luštna finta... Do fotra sem več ali manj ždel na rdečih semaforjih in dejanska zmogljivost avta še ni prišla do izraza. Zavijeva na avtocesto, pohodim gas: VvvvvvvvvvvvuuuuuuuuuuP! 140! Eeeeem... Okeeeeej... Ampak ker je bila ura relativno zgodnja, oz. se je »rush-hour« še odvijal, kaj hitreje ni šlo (pa saj ne, da bi si želel naviti avto do konca... C6 naj bi šel cca. 220 km/h. Ampak to enostavno ni moj stil, četudi bi za tako divjaško vožnjo imel priložnost. Okej... Mrbit bi ga navil na švabskem Autobahnu...) Sicer pa je bila vožnja mehka... Skoraj plavajoča. Tako kot naj bi se za Citroena takega kalibra spodobilo. Odložim fotra, poberem prijatelja. Greva tam za črnuškim mostom levo mimo neke kitajske restavracije po vijugasti temni cesti proti Šmartnemu. Heheheh... V C6 je zelooooo stara tehnologija premikanja žarometov skladno z vrtenjem volana. To je imela že DS. In je super... Ovinke imaš na ta račun krasno osvetljene. Je pa C6 sicer nekoliko nepregleden. Namreč »podporniki« oz. stebri na katerih je streha, so malce blesavo postavljeni in mrtvi kot je še bolj mrtev kot je sicer. Uletiva spet na ring, ki se je že malo sprostil. Napičim na 160 km/h. Gladko. Do 160 gre avto brez najmanjšega napora. Nato pa se pospešek pomanjša, čeprav še vedno lepo vleče. Odložim prijatelja in se domov vrnem po skoraj prazni Dunajski. Pohodim. VVVVVUP! 90 km/h. Zelo gladko, zelo mehko, zelo udobno. Pri parkiranju pa so mi pomagali zvočni signali in nazorna animacija na armaturni plošči. Aja... Armaturna plošča je totalno konfuzna, zato se je niti nisem loteval. Ima na tone nekih knofkov. Brez večine se mirno preživi in vožnja ne trpi. Še ena malenkost je računalniško višanje in nižanje avtomobilskega zadka – značilnost in nekakšen zaščitni znak vseh Citroenovih »žab«. Blazno pa me je presenetila majhnost prtljažnika. Vanj se da na komot spraviti dva kufra in v ostanek prostora strateško razporediti še nekaj vrečkic. Ja, ja, ja... Sej vem, sej vem... Če si človek kupi tak avto, najbrž niti ne potrebuje velikega gepektregerja, saj gre na pot s svojo polno kreditno kartico, za katero je dovolj prostora tudi v predalu za rokavičke. O malenkostih bi še lahko izgubljal besede, a jih ne bom, saj so na začetku povezave, kjer se da nadejati ostalih podatkov o avtotu.
Mnenje: C6 košta med 43.000 in 59.000 ojrov. Za to ceno ima C6 kar nekaj konkurentov. Od BMW-jev, preko Merčokelčkov pa do Audijev, če omenim samo najbolj znane in očitne. C6 ni očitati manko udobja, moči, mehkobe, gladkosti vožnje in elegantnosti (avto je od zunaj zelo, zelo lep). Avto je fejst. Kljub temu pa se nikakor ne morem otresti občutka, da C6 nekaj manka. Pa ne vem kako bi ta manjko definiral. Morda bi temu lahko rekel »L'esprit«... Resda je to francoska beseda, ki bi jo lahko prevedli kot »duh«, čeprav je to zanič prevod, saj beseda tudi v drugih svetovnih jezikih nima primernega kontekstualnega prevoda. Skratka, C6 manjka »tisto nekaj«, nek »kokosežereče«... Četudi bi imel denar za avto tega cenovnega ranga, bi C6 gotovo kupil ne. Pa tudi nobenega njegovega konkurenta ne. Ampak to je seveda zgolj posledica mojega okusa. Zadnje čase so mi všeč enoprostorci... Veliko raje bi imel C4 Picasso ali pa celo C8.
P.S. Me je pa skoraj kap sunila, ko sem zadnjič opazil, da so naredili »Mini Clubman« (karavan različica novodobnega Mini Cooperja). Ne samo, da je sam koncept Mini-karavana popolnoma absurden, cene znašajo od 21.000 pa kar do 25.000 ojrov HALO????? Cene C4 Picassoja se raztezajo med 19.000 in 31.000 ojrov. Najbolj osnovni model C8 pa košta 29.000 ojrov. Jaz mislim, da moraš biti prav pošteno nor, ali pa huda šminka, da si kupiš Mini Clubmana.
Wednesday, December 26, 2007
Že davno dosežena sprava
Slovenci domnevno iščemo skupno identifikacijsko točko, ki bi vendarle združila »vse Slovence«, ne glede na njihovo politično ali/oz. »moralno-etično« držo. Mi ves ta čas iščemo, a se ne zavedamo, da to stično točko že imamo. Je pa res, da jo je težko povzeti z eno besedo ali pojmom in ravno zato je tako zmuzljiva.
Danes sem videl osrednjo državno proslavo ob »dnevu samostojnosti in enotnosti«. Okej, gleda na to, da je ta Gnevnik bolj kulturno-umetniško obarvan, bom vsebino političnega govora našega Janeza »alfa samca« Janšo pustil ob strani. Oz. okoli tega bi dejal le, da je J.J. govoril zelooooo duhamorno in »kalimerovsko«. Zmerno ponosno, toda nekoliko razočarano. Brez kančka nastopaštva, po katerem je bil J.J. nekoč znan. Brez čustev, brez srca, brez vodil. Izzvenel je nemotivacijsko in prazno. Floskule, pač... Bil je le še en slab državniški govor, ki bi ga lahko mirno copy-paste tudi kolega Lukašenko iz Belorusije. Naš premier je retorično dejansko močno stagniral. Gestikulacija? Kaj je to? Ne, ne uporabljam... Me ne zanima... Mumija.
In »kulturno-umetniški« del dogodka? PO-RA-ZNO! BEDA!!!! PODEN!!!!! TOTALNO SRANJE!!!!! In ravno to je glavna tema tega Gnevnika in hkrati »stična točka« slovenske sprave. Termin je: »Slovenska kultura«. Besedna zveza ne pove le, da je to kultura, ki se udejanja v državi Sloveniji, pač pa je v našem primeru tudi svojevrsten žanr, da ne rečem, da predstavlja samo bistvo »slovenskega nacionalnega karakterja«.
Na proslavi se je po J.J.-evem govoru zgodilo ene 5 glasbenih točk, ki so bile povezane z brano besedo iz slovenske kulturne preteklosti. Ne samo da so bile te dogodku neprimerno izbrane, bile so vse tisto, kar bi še slehernik potreboval, da se J.J.-ev morbidni in mukotrpni govor dodobra vžge v srca »razcepljene« Slovenije.
Vsi nastopajoči (razen Anike Horvat) so bili oblečeni kot jebeni pogrebniki... V črno! Ko sem videl nastop Nuše Derende, mi je na glas ušla pripomba: »Če bo šlo tako naprej, bodo prireditev končali s Kekčevo pesmijo!«. Pesem je bila dolgočasna, trpeča, dolga, počasna in patetična. Po njej je voditeljica preko nekega, znova jako patetičnega, verza od pesnika Gregorčiča naredila kao most in že je sledila pesem »slovenskega naroda sin«. Emmm... Smo ob tabornem ognju med skavti, al kaj???? In ta je bila odpeta spet s tako vznesenostjo, da me je zgaga prav dobro popekla. Sledil je beden verz, ki kakor že prej, ni imel popolnoma nobene veze z rdečjo nitjo proslave (no..., to niti ni tako čudno, saj rdeče niti proslava itak sploh ni imela), niti s predhodnim komadom, niti z veliko muko pričakujočim naslednjim komadom. Sploh je bil izven konteksta, kakor tisti prej in vsi tisti po njem. Vseboval je socialno-realistične floskule naših priznanih pesnikov (in pisateljev), v katerih Slovenci kot vedno trpinčeni narod znova in znova najdemo tak ali drugačen razlog, da nam je v trpljenju kao kul. Tako kot Ketteju... Ali pa Murnu... Ali pa Cankarju, če sem zelo odkrit, da ne rečem še kakšne o Francetu... Saj vemo, ne... »Ni mi mar bolečin, z njimi živim, sem slovenskega naroda sin...«. Fajn, ne?
No potem je težil še Jan Plestenjak s svojim komadom »moja ljubica«. Izzvenel je kot kakšen slovenski izseljenec v Argentini, ki se mu toži po svojem bivšem »dekletu«, ki jo v komadu metaforično predstavlja Slovenija. Dečko se skrega z dekletom, a je za to ne krivi. Življenje pač, jebiga, ne? Al kaj? Pa spet patetičen »most« in že je tu Šifrer v črnem (s črno-belo mornarsko majico spodaj) s komadom »za prijatelje«... Oz. se mi zdi, da je bila prej še Anika »edina svetla« Horvat s pravtako srce-parajučim komadkom. Muka bi bila že težko večja, če ne bi nek pevec blodil o zvonovih, ki čakajo pod vrhovi in jok in stok in joj, kolk nam je bed u lajfu. In že je bil tu gran finale!!!!! Otroški pevski zbor s solistom, ki je bil oblečen popolnoma v pogrebno črno, odpoje KEKČEVO PESEM!!!!!!!!!!!!!! HALO????????? Okej... To je pa popolna ironija, če se protagonsti svoje stvaritve dejansko ne zavedajo, ali še huje, skrajni cinizem, če se tega zavedajo. Kdo je zdaj Kekec???? In kaj že Kekec v slengu v večini primerov pomeni? Je to slika, ki si je želimo kot Slovenci? Smo morbidne, vedno trpinčene mone ali pa loleki, ki se niti ne zavedajo kaj počno? JA! Na žalost smo v veliko primerih prav to! Bečki konjušari! Tisti redki posamezniki, ki slovensko kulturo (pa dajmo si biti na jasnem... Pod »Slovensko kulturo« mislim tudi pop kulturo, alternativno kulturo in vse ostalo vmes, preko in čez) držijo nad depresijo, pa so spregledani ali hitro institucionalizirani.
In zakaj je tako? Ker poveličujemo vsebine slovenskih kulturnikov iz preteklosti, ki so bili za čase še kako aktualni, v sedanjosti pa lahko v napačnih kontekstih in/ali izpeljavah izpadejo patetično in prav nič motivacijsko. In sedaj »keč«!!!! To je naša stična točka... Ne glede na politično desnico, levico, sredino, ljudsko, demokratsko, socialno, nacionalno stranko ipd, partizane, belogardiste, komuniste ipd. "CANKAR JE CAR!" in "NIŠTA PROTIF IVANA!", če si levi ali desni!!!! Ampak namesto da bi iskali skupne ustvarjalne poti z zopet pridobljenimi prijatelji, se raje šlepamo na prvo prijateljstvo z njimi, ali pa na konfliktu med tem, ko nismo bili prijatelji.
Ostajamo v času, hkrati pa bomo vodili EU...
Danes sem videl osrednjo državno proslavo ob »dnevu samostojnosti in enotnosti«. Okej, gleda na to, da je ta Gnevnik bolj kulturno-umetniško obarvan, bom vsebino političnega govora našega Janeza »alfa samca« Janšo pustil ob strani. Oz. okoli tega bi dejal le, da je J.J. govoril zelooooo duhamorno in »kalimerovsko«. Zmerno ponosno, toda nekoliko razočarano. Brez kančka nastopaštva, po katerem je bil J.J. nekoč znan. Brez čustev, brez srca, brez vodil. Izzvenel je nemotivacijsko in prazno. Floskule, pač... Bil je le še en slab državniški govor, ki bi ga lahko mirno copy-paste tudi kolega Lukašenko iz Belorusije. Naš premier je retorično dejansko močno stagniral. Gestikulacija? Kaj je to? Ne, ne uporabljam... Me ne zanima... Mumija.
In »kulturno-umetniški« del dogodka? PO-RA-ZNO! BEDA!!!! PODEN!!!!! TOTALNO SRANJE!!!!! In ravno to je glavna tema tega Gnevnika in hkrati »stična točka« slovenske sprave. Termin je: »Slovenska kultura«. Besedna zveza ne pove le, da je to kultura, ki se udejanja v državi Sloveniji, pač pa je v našem primeru tudi svojevrsten žanr, da ne rečem, da predstavlja samo bistvo »slovenskega nacionalnega karakterja«.
Na proslavi se je po J.J.-evem govoru zgodilo ene 5 glasbenih točk, ki so bile povezane z brano besedo iz slovenske kulturne preteklosti. Ne samo da so bile te dogodku neprimerno izbrane, bile so vse tisto, kar bi še slehernik potreboval, da se J.J.-ev morbidni in mukotrpni govor dodobra vžge v srca »razcepljene« Slovenije.
Vsi nastopajoči (razen Anike Horvat) so bili oblečeni kot jebeni pogrebniki... V črno! Ko sem videl nastop Nuše Derende, mi je na glas ušla pripomba: »Če bo šlo tako naprej, bodo prireditev končali s Kekčevo pesmijo!«. Pesem je bila dolgočasna, trpeča, dolga, počasna in patetična. Po njej je voditeljica preko nekega, znova jako patetičnega, verza od pesnika Gregorčiča naredila kao most in že je sledila pesem »slovenskega naroda sin«. Emmm... Smo ob tabornem ognju med skavti, al kaj???? In ta je bila odpeta spet s tako vznesenostjo, da me je zgaga prav dobro popekla. Sledil je beden verz, ki kakor že prej, ni imel popolnoma nobene veze z rdečjo nitjo proslave (no..., to niti ni tako čudno, saj rdeče niti proslava itak sploh ni imela), niti s predhodnim komadom, niti z veliko muko pričakujočim naslednjim komadom. Sploh je bil izven konteksta, kakor tisti prej in vsi tisti po njem. Vseboval je socialno-realistične floskule naših priznanih pesnikov (in pisateljev), v katerih Slovenci kot vedno trpinčeni narod znova in znova najdemo tak ali drugačen razlog, da nam je v trpljenju kao kul. Tako kot Ketteju... Ali pa Murnu... Ali pa Cankarju, če sem zelo odkrit, da ne rečem še kakšne o Francetu... Saj vemo, ne... »Ni mi mar bolečin, z njimi živim, sem slovenskega naroda sin...«. Fajn, ne?
No potem je težil še Jan Plestenjak s svojim komadom »moja ljubica«. Izzvenel je kot kakšen slovenski izseljenec v Argentini, ki se mu toži po svojem bivšem »dekletu«, ki jo v komadu metaforično predstavlja Slovenija. Dečko se skrega z dekletom, a je za to ne krivi. Življenje pač, jebiga, ne? Al kaj? Pa spet patetičen »most« in že je tu Šifrer v črnem (s črno-belo mornarsko majico spodaj) s komadom »za prijatelje«... Oz. se mi zdi, da je bila prej še Anika »edina svetla« Horvat s pravtako srce-parajučim komadkom. Muka bi bila že težko večja, če ne bi nek pevec blodil o zvonovih, ki čakajo pod vrhovi in jok in stok in joj, kolk nam je bed u lajfu. In že je bil tu gran finale!!!!! Otroški pevski zbor s solistom, ki je bil oblečen popolnoma v pogrebno črno, odpoje KEKČEVO PESEM!!!!!!!!!!!!!! HALO????????? Okej... To je pa popolna ironija, če se protagonsti svoje stvaritve dejansko ne zavedajo, ali še huje, skrajni cinizem, če se tega zavedajo. Kdo je zdaj Kekec???? In kaj že Kekec v slengu v večini primerov pomeni? Je to slika, ki si je želimo kot Slovenci? Smo morbidne, vedno trpinčene mone ali pa loleki, ki se niti ne zavedajo kaj počno? JA! Na žalost smo v veliko primerih prav to! Bečki konjušari! Tisti redki posamezniki, ki slovensko kulturo (pa dajmo si biti na jasnem... Pod »Slovensko kulturo« mislim tudi pop kulturo, alternativno kulturo in vse ostalo vmes, preko in čez) držijo nad depresijo, pa so spregledani ali hitro institucionalizirani.
In zakaj je tako? Ker poveličujemo vsebine slovenskih kulturnikov iz preteklosti, ki so bili za čase še kako aktualni, v sedanjosti pa lahko v napačnih kontekstih in/ali izpeljavah izpadejo patetično in prav nič motivacijsko. In sedaj »keč«!!!! To je naša stična točka... Ne glede na politično desnico, levico, sredino, ljudsko, demokratsko, socialno, nacionalno stranko ipd, partizane, belogardiste, komuniste ipd. "CANKAR JE CAR!" in "NIŠTA PROTIF IVANA!", če si levi ali desni!!!! Ampak namesto da bi iskali skupne ustvarjalne poti z zopet pridobljenimi prijatelji, se raje šlepamo na prvo prijateljstvo z njimi, ali pa na konfliktu med tem, ko nismo bili prijatelji.
Ostajamo v času, hkrati pa bomo vodili EU...
Subscribe to:
Posts (Atom)
