Thursday, March 30, 2006

Črno-belo Posted by Picasa

Moore VS. Hannity

Včeraj sva si z drago ogledala dokumentarec ”This divided state”, ki govori o divjem spopadu med republikanci in demokrati (oz. liberalci – v Ameriki gre pač eno z drugim…Pri nas pod izrazom “liberalec” razumemo ekonomsko-politično usmerjenost, “liberalec” pa je v ZDA pretežno izraz za človeka, ki ima bolj “odprte svetovne nazore”, po politični usmerjenosti pa so ti predvsem demokrati) v ameriški državi Utah. Jabolko spora je bilo povabilo Michaela Moora na lokalno univerzo, kjer naj bi imel nastop 14 dni pred ameriškimi predsedniškimi volitvami. Univerza se nahaja v mestu Orem, ki se kiti z nazivom „Family city USA”, prebivalci pa so vsi po vrsti mor(m)oni (nekateri manj, drugi popolnoma fanatični). Podatek iz filma pravi, da v državi Utah pride na 12 republikancev le 1 demokrat. Toda nimam namena pljuvati po zategnjenih ameriških patriotskih republikancih, ki so grdi, grdi, ker terorizirajo tako lastno državo, kot tudi države po svetu, ter zagovarjati „svobodomiselne“ in „kritične“ demokrate, ki želijo uvajati neko patetično neoliberalistično socialno državo. Tudi demokrati so mone...Ameriški predsednik Lyndon Johnson je bil tisti, ki je poleg glajenja ameriškega rasnega vprašanja in uvajanja še kar dobrega zdravstvenega sistema, zažežil z ameriško vpletenostjo v Vietnamu in vojno le še stopnjeval...In bil je republikanski predesednik Nixon, ki je Ameriko končno odstranil iz Vietnama...Kar me je zmotilo je to, da je tako opevana svoboda govora le črka na papirju (čeprav je v njihovem famoznem „The bill of rights“ pod zaporedno številko 1.) in, da na koncu še vedno prevlada glasnejši, močnejši in/ali številčnejši.

Michael Moore ni bil edini, ki je bil povabljen na univerzo. Povabljen je bil tudi Sean Hannity, neokonzervativni radijski voditelj za ameriško RTV hišo Fox, katerega vsak teden posluša 13 milijonov poslušalcev po vsej Ameriki. Proti prisotnosti Michaela Moora so na univerzi podpisovali peticijo, lokalna skupnost je bila zelo, zelo proti, gegenkampanijo pa je vodil lokalni mormonski bogatašek, ki ga za svojo skupnost skrbi, saj meni, da bo Michael Moore nedvomno skvaril lokalni podmladek. Drug, kretensko banalen razlog proti prisotnosti Moora pa naj bi bila cena njegovega nastopa. Ta je znašala 40.000 dolarjev, ki naj bi jih plačalo lokalno prebivalstvo, kar pa naj ne bi bilo res, saj je univerza ta gnar nakazala iz drugih virov dohodka...Kakorkoli že, Hannity se je pripeljal z osebnim reaktivnim letalom, pri katerem so le potni stroški znašali 50.000 dolarjev, univerza pa mu jih je odštela skupno 100.000 (čeprav plačilo Hannity v filmu posmehljivo zanika in trdi, da bo predaval zastonj, pa posnetek razodane, da je nek varnostnik kamermana po vprašanju o plačilu grobo potisnil ob steno, Hannity pa je medtem odšel), kolikor naj bi takrat računal tudi bivši predsednik Bill Clinton. Navkljub ostri opoziciji, ki je predsedniku in podpredsedniku študentarije grozila tudi s smrtjo, sta mlada idealistična mormona vseeno le pripeljala Moora na univerzo...Toda pred njim je nastopil tudi Sean Hannity. It’s showtime...

Hannity za začetek pove, da Moore ni vreden niti centa študentskega denarja in, da bi na njihovem mestu zahteval denar nazaj. Nato povpraša publiko (ki jo je prekleto veliko..., na oko deluje, da jih je cca. 10.000), če je kdo med njimi liberalec, saj naj bi se jih po njegovem mnenju v vsako publiko ušunjalo nekaj...Z besedami „Here little liberal, liberal, liberal...“ (kot bi klical domačega ljubljenčka) jih pozove, da se postavijo na noge (publika pa glasno: „Buuuuuuu....!“) in, ko to storijo pove, da so oni dokaz, da ameriški šolski sistem res propada (sledi spontan: „Yeeeeeaaaaaaaaahhhhh!“). Nato se loti nekega liberalca. Sprva mu citira državnika Winstona Chruchilla, ki je dejal „Če si star 20 in nisi liberalec, nimaš srca! Če pa si star 40 in nisi konzervativec, potem nimaš pameti!”, potem pa mu pokroviteljsko razodane, da še ni izgubljen in, da ima še 14 let časa, da postane konzervativec. Liberalcu pove, da ga ne sovraži in, da sta lahko tudi prijatelja...Da se lahko celo naseli v njegovi četrti...Če si lahko privošči...(spet glasen: „Yiiiiii-haaaaaa...!“). Za češnjico na torti potem zavrti par radijskih posnetkov demokratskega predsedniškega kandidata Johna Kerry-ja, v katerih je Kerry sprva za vojaško posredovanje v Iraku, potem pa proti (med izjavami Hannity večkrat s krožni gibi kazalca gestikulira, da je tip očitno nor). Nato pozove publiko, da se mu pridruži pri izvajanju „flip-flop“ koreografije (podobno kot val na fuzbal tekmah) in ta to z veseljem tudi naredi. Liberalčka za konec povabi na oder...Ves čas ga je nagovarjal z imenom Vinnie, ko pa se mu poba pridruži in mu pove, da mu je v resnici ime Jesse, Hannity reče: „Lagal je...Tipični liberalec...“. Poda mu mikrofon in ga pozove, da našteje kakšno senatorsko Kerry-jevo delo...Ker mulc nima pojma, Hannity zaduhoviči, da je bil to „trick question“ (vprašanje za 50.000 sit na Milijonarju), saj Kerry ni v svojem 20 letnem sedenju v senatu naredil prav nič („Huraaaaaaaaa.....“ in „HAHAHAHAHAHA...!“). Nato pa Hannity poba prosi, da razloži publiki, zakaj bo volil Kerry-ja. No, to mu ne uspe niti z mikrofonom, saj ga publika s huronskim neodobravanjem ne pusti do besede. Isto se zgodi vsem liberalcem tudi kasneje, ko mikrofon kroži med občinstvom. Nek profesor se je trudil izpostaviti le dejstvi, da v Iraku ni bilo orožja za množično uničevanje in, da med Irakom in napadom na WTC ni bilo nobene povezave, a je poleg občega žvižganja in buuu-anja kasiral tudi neposredne pozive k takojšnjem prenehanju s strani ljudi, ki so sedeli zraven. Med njimi je bila tudi luštna blond mladenka, ki je ob profesorjevem poskusu grdo namršila čelo in se zadrla, naj se vendarle usede, čeprav profesor ni praktično še nič povedal…Potem Hannity opazi človeka, ki besno maha, ker bi očitno rad prišel do mikrofona in ga nagovori: “Tamle nekdo maha…Si ok? Aja…Rad bi postavil vprašanje…Sem mislil, da si le liberalec na drogi!“ (glasen HAHAHAHAHAH!). Javi se še nek profesor, ki začne: „Upam, da mi bo uspelo postaviti vprašanje, preden me vsi zatolčejo...“, v publiki završi, Hannity pa povzame: „To pomeni, da je liberalec...“. Profesor nadaljuje: „Ali res želite vprašanja, ali želite, da le konzervativci govori...“, „Aha...Nasilen liberalec...“ (mu Hannity prekine stavek). Medtem, ko skuša profesor med buuu-anjem razložiti, da ne bo volil za Kerry-ja, temveč proti Bushu in, vojaška sila ni vedno primerna za uvajanje svoje ideologije v drugih državah, človek za njim kaže hrbtno stran svoje majice, na kateri so slike Osame bin Ladna, Husseina, WTC-ja v plamenih ipd. ter napis „EVIL“. Ker je profesor vztrajen, nekdo izza kadra pred njegov obraz postavi svojo roko, s palcem iztegnjenim navzdol. Hannity odvrne: „Naj vas podučim o stvari, ki je očitno liberalci nočete zastopiti...9/11 je spremenil vse! Razumete? Zlo obstaja! Če mislite, da ni možno, da se nekega dne zbudite in slišite, da je v nekem ameriškem mestu eksplodirala atomska bomba, ali da so napadli nakupovalno središče z orožjem za množično uničevanje, se slepite!“

Tudi Moore se je prikazal. Pričakala ga je pretežno liberalna publika. Seveda je v svojem stilu govoril proti republikancem. Povedal ni nič novega, a kar se mi zdi najpomembneje je to, da nasprotno misleče publike ni žalil, poniževal in diskreditiral, kot je to s pomočjo sovražno nastrojenih somišljenikov arogantno počel Hannity. Ne bom rekel, da je Moore angelček, ki govori zgolj resnico in mu ne gre za samopromocijo ter, da bi moral postati predsednik ZDA, a film je očitno izpostavil razlike v pristopu in miselnosti med političnima alternativama in konzervativna se je v njej (pa ne zaradi montaže, cenzure ali zgolj liberalne usmerjenosti ustvarjalcev filma) izkazala za mračnjaško, napadalno, netolerantno in skrajno primitivno. Bogataški lokalec je opustil tožbo proti univerzi šele, ko je študentski podpredsednik (en od dveh ljudi, ki sta privlekla Moora) odstopil kot grešni kozel, univerza pa je zaradi Moorovega nastopa ob 200.000 dolarjev donacij. Zanimivo se mi zdi, da so mor(m)oni tako zategnjeni in netolerantni, ko pa so tudi sami bili zaradi svojih prepričanj v zgodovini preganjani...Mogoče je pa to vzorec? Tudi Judje so doživeli strahote skozi svoj obstoj, sedaj pa fanatično počno isto, kar so počeli njim...

P.S. Ogled priporočam...

Saturday, March 25, 2006

Pirate paradise Posted by Picasa

“Uou – o, želim si na Jamajko…”

Pred leti je moj fotr zaradi rahlega nezadovoljstva nad “sistemom” prikotalil, da bi najraje vse prodal in si kupil otok nekje Šivi za hrbtom ter tam lovil ribe, prideloval zelenjavo in tankal domače pivo. Izjava je zvenela na pol resno, očetova družica pa je koj z očmi zavila proti stvarniku in začela gnevno demantirati fotrov izpad. Meni se je ideja sicer zdela utopična, a sem jo že takrat sprejel z igrivim nasmeškom. Z leti se mi zdi ideja čedalje boljša…

Lani smo se ob pivu ali dveh razpričali o življenju na Madagaskarju. Spet sem se zamislil…Hm…, zakaj pa ne…Imaš fino kočo ob morju in zdravo (seveda si je osebno ne bi zgradil iz blata in palmovih listov, a to so finese…Še vedno pa bi se potrudil, da domovanje ne bi izpadlo v smislu “Bwana si je zgradil bajturino iz marmorja, ki jo obdajata bodeča žica pod smrtno nevarnim električnim tokom in jarek z vodo, ki je poln sestradanih in razdraženih krokodilov”). Drznil pa sem si izjaviti, da bi imel v kleti (ali pa na podstrešju, če tla ne bi bila primerna za izgradnjo kleti) internetno povezavo…Huda napaka…Prijatelj me je napadel, češ, da je potem pač isto, če živim, kjer živim in, da internet v divjini nima kaj iskati. Sem se trudil razložiti, da z internetom ne bi dražil domorodcev ali jih vabil na ogled filmov v domačo klet, sploh pa v deželi vuduja niti slučajno ne bi iskal igle v hrbtenjači lutke po svoji podobi v rokah lokalne čarovnice. Po še nekaj dobacivanjih sem se naveličal predstavljati svoj pogled na življenje v “divjini”. Očitno je namreč, da so naši daljni predniki, ko so izumili npr. oglje za risanje po stenah jam, to uporabljali tudi v naslednjih jamah, v katere so se selili in, da civilizacijskih izumov pač niso puščalii za sabo.

Dobro…, zajebi Madagaskar…Kaj pa n otočkov v Aziji, Indijskem oceanu, Polineziji pa tihomorski otočki pa otočki okoli južne Amerike? Me prav zanima, koliko koštajo…Zadnjič sem med šaltanjem po TV-ju naletel na MTV-jevo oddajo “Cribs”, ki sem jo že omenil v gnevniških zapisih. Načelno me bajte in vozni parki “selebrtijev” ne ganejo, saj so ti ponavadi čisti lapurlatizem, priznam pa, da so se mi pocedile sline, ko je lastnik firme Virgin, Richard Branson, razkazal svoj otoček z imenom Necker, ki leži v Karibskem morju. Domnevam, da so otočki v Karibih dragi ko žafran in vem, da tudi Hrvati prodajajo majhne otočke debelim švabskim turistom s še bolj debelimi denarnicami, o cenah otokov v grškem arhipelagu pa ne bi niti ugibal…A kaj je s tistimi otočki, ki sem jih omenil na začetku odstavka? Prav res me zanima, koliko stane en otoček s površino kvadratnega kilometra, koliko bi me koštala postavitev samozadostnega domovanja (ene 4 sobna bajta s sodobno kanalizacijo in elektriko na sončne celice) in koliko bi še odštel za kakšen gliserček, s katerim bi se lahko zategnil do prvega letališča…

Gotovo pa se človek (kljub vsej tehniki in modernosti domovanja na nekem otoku tam nekje) spopade z drugimi problemi…Po azijskih morjih kar mrgoli gusarjev na gumenjakih…Najbrž bi moral v kleti ob računalniku z internetno povezavo sloneti še Kalašnikov…

P.S. Če pa je kdo slišal kakšno o cenah otokov, pa prosim, če mi podatke posreduje…