Saturday, December 09, 2006
Kultura bivanja
Pred časom sem v gnevniškem zapisu pisal o slovenskem “narodnem karakterju” in, da je ta pošteno na psu. Seveda so sledili ugovori, predvsem glede termina “narodni karakter”, češ da kaj takega ne obstaja. Ker ima sledeči gnevniški zapis podobno vsebino in, ker bi rad, da ima vsebina prednost pred lovljenjem okoli terminologije, bi politično oporečni termin “narodni karakter” poljudno preimenoval v “kulturo bivanja” oz. v primeru Slovenije v “nekulturo sobivanja”.
Aroganca in občutek “posebnosti” posameznikov je v Sloveniji zaskrbljujoče pogost pojav. Pogosto se omenjena pojava zamenjujeta s posameznikovo samozavestjo, vendar med njimi nikakor ni enačaja.
Nikoli ne bom pozabil kratkega dialoga z bivšim sodelavcem, ki je lastnik ogromnega terenskega vozila (ja, okej, priznam, jeepi in s.u.v. vozila se mi ne dopadejo, a v tem primeru igrajo zgolj vlogo statista).
Janez: “Ti, pa ti ni zoprno, ko greš s tako velikim in okornim vozilom v mesto. Pa saj nimaš kje parkirati…”
Bivši sodelavec: “Kako to misliš… Jaz lahko parkiram kjerkoli…”
AHA! Opazite občutek “posebnosti” posameznika? – “Jaz lahko parkiram kjerkoli!” (torej tudi na mestih, kamor z običajnim vozilom ne prideš, ne da bi ga poškodoval – torej preko visokih robnikov na pločnike ipd.)
Seveda pa ima ta mentaliteta obilico implikacij. V zadnjem tednu sem naletel na naslednje tri:
1. V petek sem se iz službe odpravil proti avtobusni postaji in moral sem prečkati cesto. S parimi pešci smo počakali na zeleno luč in nato krenili proti drugi strani ceste. Po parih korakih smo zaslišali oglušujoče škripanje avtomobilskih gum. Nagonsko smo se vsi ustavili in pred nami se je po kratkem zanašanju z obilico dima sredi zebre zaustavil osebni avtomobil. Glede na zavorno pot je avto šibal vsaj 90 km/h in je očitno želel šibniti skozi rumeno luč, ki pa jo je zgrešil za vsaj 2 sekundi. Seveda smo podivjanega voznika pešci družno zelo grdo pogledali, saj bi kakšnega, ki bi imel bolj prožen korak, mirno nasadil. In kaj je bil odziv voznika? Opravičilo? Jok! Namrščil je obrvi in arogantno zmajal z glavo v smislu: “Prokleti idioti, mar niste videli, da sem imel notri 90 km/h???? Še dobro, da imam reflekse mungota, saj bi lahko koga še ubil.” Nato pa je gladko z glasnim speljevalnim ozvočenjem odbrzel preko rdeče. Pešci smo nekoliko pospešili korak, da smo prečali cesto, preden se nam pokaže rdeča luč in nas kakšen neučakan manijak zbije izza hrbta.
2. Prejšnjo soboto sva bila z drago v trgovini in po navadi nakupujeva za cel teden naprej, kar pomeni, da je voziček relativno poln. No in prideva do blagajne, jaz začnem zlagati zalogo na tekoči trak, izza hrbta pa zaslišim zdolgočasen vzdih. Ozrem se preko ramena in za sabo vidim naveličano mladenko z enim sokom in štruco kruha, kako z očmi zavija proti stvarniku v smislu: “A ta kreten pred mano ne vidi, da imam samo dve stvari? Lahko bi me spustil naprej…”. Seveda, se strinjam, lahko bi jo spustil naprej… A zato je potrebna kakšna beseda. Čeprav sta se najina pogleda srečala, ni pupa rekla nič. Kadarkoli me kdo s parimi artikli vpraša, če bi ga lahko spustil naprej, ga vedno spustim. Če bi se dekle samo blago nasmehnilo, bi jo spustil, ker pa me je srepeče motrila in molče zahtevala, da jo spustim, pa tega niti pod razno nisem storil. Kadar kakšna primadona z vzdihi in nervoznim prestopanjem ter včasih tudi s pokroviteljskim komentiranjem od mene arogantno izsiljuje prednost, je na opisani način nikoli ne bo dobila (razen seveda, če ne bi skušala z nasiljem vseeno izsiliti nezasluženo prednost, a to je druga zgodba).
3. Danes pa sem šel po priporočeno pošto. Pred mano so bili 4 ljudje. Tisti, ki je bil na okenčku, je mirno pisal naslove na 3 kuverte, pregledoval ali ima vse v njih, lepil nekakšne nalepkice in to vse kot zadet polž na apaurinu, ostali pa smo ga čakali ko ene mone. Kaj, ko bi se tak egocentrik umaknil na stran in tam potem mirno pisal naslove in se še naprej obotavljal kot bolan srat. NE! Vsi ga bomo čakali, medtem ko bo on prav počasi opravil svojo namero. In ko je po 10 minutah le opravil, ni gospodični za pultom rekel ne “hvala” in ne “nasvidenje” – je pač prepomemben, da bi uporabljal osnovne nauke bontona.
In ko ljudje opažajo podobne izpade egomanijakov, si rečejo: “Če pa drugi to lahko počno, bom pa še jaz…” in začaran krog je sklenjen, slovenski klub egomanijakov pa se vztrajno polni s čedalje več ponosnimi člani.
Aroganca in občutek “posebnosti” posameznikov je v Sloveniji zaskrbljujoče pogost pojav. Pogosto se omenjena pojava zamenjujeta s posameznikovo samozavestjo, vendar med njimi nikakor ni enačaja.
Nikoli ne bom pozabil kratkega dialoga z bivšim sodelavcem, ki je lastnik ogromnega terenskega vozila (ja, okej, priznam, jeepi in s.u.v. vozila se mi ne dopadejo, a v tem primeru igrajo zgolj vlogo statista).
Janez: “Ti, pa ti ni zoprno, ko greš s tako velikim in okornim vozilom v mesto. Pa saj nimaš kje parkirati…”
Bivši sodelavec: “Kako to misliš… Jaz lahko parkiram kjerkoli…”
AHA! Opazite občutek “posebnosti” posameznika? – “Jaz lahko parkiram kjerkoli!” (torej tudi na mestih, kamor z običajnim vozilom ne prideš, ne da bi ga poškodoval – torej preko visokih robnikov na pločnike ipd.)
Seveda pa ima ta mentaliteta obilico implikacij. V zadnjem tednu sem naletel na naslednje tri:
1. V petek sem se iz službe odpravil proti avtobusni postaji in moral sem prečkati cesto. S parimi pešci smo počakali na zeleno luč in nato krenili proti drugi strani ceste. Po parih korakih smo zaslišali oglušujoče škripanje avtomobilskih gum. Nagonsko smo se vsi ustavili in pred nami se je po kratkem zanašanju z obilico dima sredi zebre zaustavil osebni avtomobil. Glede na zavorno pot je avto šibal vsaj 90 km/h in je očitno želel šibniti skozi rumeno luč, ki pa jo je zgrešil za vsaj 2 sekundi. Seveda smo podivjanega voznika pešci družno zelo grdo pogledali, saj bi kakšnega, ki bi imel bolj prožen korak, mirno nasadil. In kaj je bil odziv voznika? Opravičilo? Jok! Namrščil je obrvi in arogantno zmajal z glavo v smislu: “Prokleti idioti, mar niste videli, da sem imel notri 90 km/h???? Še dobro, da imam reflekse mungota, saj bi lahko koga še ubil.” Nato pa je gladko z glasnim speljevalnim ozvočenjem odbrzel preko rdeče. Pešci smo nekoliko pospešili korak, da smo prečali cesto, preden se nam pokaže rdeča luč in nas kakšen neučakan manijak zbije izza hrbta.
2. Prejšnjo soboto sva bila z drago v trgovini in po navadi nakupujeva za cel teden naprej, kar pomeni, da je voziček relativno poln. No in prideva do blagajne, jaz začnem zlagati zalogo na tekoči trak, izza hrbta pa zaslišim zdolgočasen vzdih. Ozrem se preko ramena in za sabo vidim naveličano mladenko z enim sokom in štruco kruha, kako z očmi zavija proti stvarniku v smislu: “A ta kreten pred mano ne vidi, da imam samo dve stvari? Lahko bi me spustil naprej…”. Seveda, se strinjam, lahko bi jo spustil naprej… A zato je potrebna kakšna beseda. Čeprav sta se najina pogleda srečala, ni pupa rekla nič. Kadarkoli me kdo s parimi artikli vpraša, če bi ga lahko spustil naprej, ga vedno spustim. Če bi se dekle samo blago nasmehnilo, bi jo spustil, ker pa me je srepeče motrila in molče zahtevala, da jo spustim, pa tega niti pod razno nisem storil. Kadar kakšna primadona z vzdihi in nervoznim prestopanjem ter včasih tudi s pokroviteljskim komentiranjem od mene arogantno izsiljuje prednost, je na opisani način nikoli ne bo dobila (razen seveda, če ne bi skušala z nasiljem vseeno izsiliti nezasluženo prednost, a to je druga zgodba).
3. Danes pa sem šel po priporočeno pošto. Pred mano so bili 4 ljudje. Tisti, ki je bil na okenčku, je mirno pisal naslove na 3 kuverte, pregledoval ali ima vse v njih, lepil nekakšne nalepkice in to vse kot zadet polž na apaurinu, ostali pa smo ga čakali ko ene mone. Kaj, ko bi se tak egocentrik umaknil na stran in tam potem mirno pisal naslove in se še naprej obotavljal kot bolan srat. NE! Vsi ga bomo čakali, medtem ko bo on prav počasi opravil svojo namero. In ko je po 10 minutah le opravil, ni gospodični za pultom rekel ne “hvala” in ne “nasvidenje” – je pač prepomemben, da bi uporabljal osnovne nauke bontona.
In ko ljudje opažajo podobne izpade egomanijakov, si rečejo: “Če pa drugi to lahko počno, bom pa še jaz…” in začaran krog je sklenjen, slovenski klub egomanijakov pa se vztrajno polni s čedalje več ponosnimi člani.
Sunday, November 26, 2006
Zastonjski Ateizem
Vzgojen sem bil v ateista. Ne verjamem v nobenega institucionaliziranega boga, kar pa ne pomeni, da ne verujem prav v nič. Če bi že moral definirati tisto “nekaj” v kar “verujem”, bi temu rekel Narava. Nisem niti nikakršen “tree-hugger”, jasno pa mi je, da z naravo ni šale. Narava lahko človek uniči na “n” načinov in za to ni potreben noben “bog”. Verjamem, da je vsak človek več ali manj krojač lastne usode, nikakor pa ne verjamem, da “tam zgoraj” obstaja nekdo, ki usmerja dejanja svojih vernikov in je do njih bodisi ljubeč, če so mu brezkompromisno pokorni, ali pa nenadjebljivo maščevalen, če ti verniki ne sledijo njegovim zahtevam.
Svet pozna ogromno bogov… kateri je pravi, oz. kaj samo enega izmed njih dela resnično pravega? In četudi obstaja nekaj sto bogov, ki imajo različno število vernikov, s katerimi se igračkajo, kaj to pove o njih? Tako kot smo ljudje lahko npr. mravljam mali bogovi, tako so lahko domnevni bogovi to le nebogljenemu človeštvu. Kdo je bog bogovom?
Zadnjič sem gledal film ”Jesus Camp”, ki mi je dal resnično misliti. Gre namreč za dokumentarec o fundamentalističnih ameriških evangeličanih, ki naj bi jih bilo domnevno v ZDA cca. 80 milijonov (oz. cca. 1/6 prebivalstva). Nekaj utrinkov dokumentarca:
1. Veliko ultraevangeličanov svoje otroke poučuje doma. Zakaj? Zato, ker se v javnih šolah v ZDA (zaenkrat) še vedno uči evolucionizem in ne kreacionizem. Da je človek nastal iz primordialne župe je blesfemija, segrevanje ozračja pa popolni mit, ki ga kreacionizem nikakor ne sprejema.
2. Dokumentarec pokaže deklico staro 10 let, ki telovadi v majici z napisom “My dad is in the U.S. Army”, medtem pa posluša heavy metal glasbo. “Oho… Antikrist…”, pomislim, dokler mi deklica dokaže zmoto s tem, da pove, da rada posluša “christian heavy metal”… Prosim??? Seveda…, če obstaja “christian rock”, le kaj je potem narobe z malo bolj divjim opevanjem boga?
3. Potem pa govno res udari v ventilator. 140 kilska pastorka vsako leto organizira “Jesus camp”, torej kempiranje za otroke in njihove starše, christian stile. Pred prihodom je klero ekipa požegnala glavni prostor. Od stolov do powerpoint prezentacije. Ne, nisem se zatipkal… “God bless this powerpoint presentation, so you can spread your holly word to the people!”
Na uvodnem predavanju je otroke zibalo v ritmih christian hip-hopa, čigar refren se je glasil: “J.C.’s in the house!”. Potem pa se je indoktrinacija začela. 6 letnikom je razloženo, da grešijo praktično na vsakem koraku. Da je branje Harry Potterja greh. Da bodo šli vsi v pekel, kjer se bodo cvrli na veke vekomaj amen. Otroci so zapadli v množične psihoze. Vsi zaripli v obraz so se drli ko jesharji in boga prosili odpuščanja. Kot v transu so se pozibavali, se cmizdrili in žebrali molitve z rokami obrnjenimi proti stvarniku ter upali, da v prvih 5 letih svojega življenja še niso popolnoma zamočili in si prislužili večnega pekla.
Česa tako bolanega še nisem videl. In debeli pastorki se to ne zdi nič nenavadnega. “Le zakaj ne bi smeli mi tega početi, če muslimanom uspe svoje otroke pri istih letih prepričati o uporabi kalašnikovega?”. Seveda! Če to počnejo “oni”, zakaj ne bi še “mi”???? Pa kaj potem, če so že predšolski otroci patološki primerki, glavno je, da služijo “pravemu bogu”. In ameriški vojaki v Iraku se po njenem mnenju (in po mnenju vsaj 1/6 ZDA) dejansko gredo sveto vojno in s tem ni nič narobe. Narobe je le to, da muslimani verujejo v napačnega boga.
In tu najhujšega sploh še ni bilo konec. Pastorka je v Jesus camp povabila tudi “pro life” agitatorja, ki je mladežu razlagal o morilcih, ki se poslužujejo abortusa. Okej, zastopim, da obstajajo ljudje, ki gnevno zagovarjajo odpravo vsakršnega abortusa, toda da to pridigaš od 5 do 10 let starim otrokom pa je preprosto bolano. Tako mladi otroci nikakor niso sposobni dojeti kamna spotike in niti pod razno še ne morejo imeti lastnega mnenja glede tega. In povrh vseha so nekaj otrok celo izkoristili za maso, jih odpeljali v Washington, kjer so pred ameriškim kongresom pobebljeno ponavljali pro-life slogane, ki jih sploh niso razumeli.
Včeraj pa sem na BBC World videl reportažo o ameriških megacerkvah. Groza. To je kot multikino – središče dogajanja je velikanska predavalnica, okoli pa so restavracije, trgovine, fitnes centri, frizerji, kavarne… Neka ženska je v rokah držala “christian yellow pages” v katerih je iskala najbolj primernega evangeličanskega frizerja, ki jo bo najbolj krščansko postrigel, druga pa je ležala na fitnes mašini in povedala kako blazno kul ji je priti na kraj, kjer je poskrbljeno tako za njeno telo kot tudi dušo. Le zakaj bi človek sploh še karkoli sam postoril, kaj šele sam mislil, ko pa vse to lahko za nekaj denarja počne vaš lokalni verski megacenter? Skratka ameriška evangeličanska cerkev je skomercializirana do nezavesti, pridiga pa ultrakonzervativno, oz. fundamentalistično verzijo krščanstva, proti kateri deluje rimskokatoliška cerkev že skoraj patetično nedoraslo. Fajmoštri, ki vodijo te cerkve, so prekleto močni mnenjski voditelji (ki imajo sposobnost vplivanja na izide volitev), imajo pa tudi prekleto debele denarnice in se obnašajo kot mali bogovi. J.C. je samo floskula, ki jo uporabljajo med svojimi mašami, če slučajno kakšnemu faranu sami ne bi delovali dovolj strahospoštovanja vredni. Kdo so v resnici bogovi, če ne verski voditelji in do katere meje dobičkonosnost vere še ni greh?
Svet pozna ogromno bogov… kateri je pravi, oz. kaj samo enega izmed njih dela resnično pravega? In četudi obstaja nekaj sto bogov, ki imajo različno število vernikov, s katerimi se igračkajo, kaj to pove o njih? Tako kot smo ljudje lahko npr. mravljam mali bogovi, tako so lahko domnevni bogovi to le nebogljenemu človeštvu. Kdo je bog bogovom?
Zadnjič sem gledal film ”Jesus Camp”, ki mi je dal resnično misliti. Gre namreč za dokumentarec o fundamentalističnih ameriških evangeličanih, ki naj bi jih bilo domnevno v ZDA cca. 80 milijonov (oz. cca. 1/6 prebivalstva). Nekaj utrinkov dokumentarca:
1. Veliko ultraevangeličanov svoje otroke poučuje doma. Zakaj? Zato, ker se v javnih šolah v ZDA (zaenkrat) še vedno uči evolucionizem in ne kreacionizem. Da je človek nastal iz primordialne župe je blesfemija, segrevanje ozračja pa popolni mit, ki ga kreacionizem nikakor ne sprejema.
2. Dokumentarec pokaže deklico staro 10 let, ki telovadi v majici z napisom “My dad is in the U.S. Army”, medtem pa posluša heavy metal glasbo. “Oho… Antikrist…”, pomislim, dokler mi deklica dokaže zmoto s tem, da pove, da rada posluša “christian heavy metal”… Prosim??? Seveda…, če obstaja “christian rock”, le kaj je potem narobe z malo bolj divjim opevanjem boga?
3. Potem pa govno res udari v ventilator. 140 kilska pastorka vsako leto organizira “Jesus camp”, torej kempiranje za otroke in njihove starše, christian stile. Pred prihodom je klero ekipa požegnala glavni prostor. Od stolov do powerpoint prezentacije. Ne, nisem se zatipkal… “God bless this powerpoint presentation, so you can spread your holly word to the people!”
Na uvodnem predavanju je otroke zibalo v ritmih christian hip-hopa, čigar refren se je glasil: “J.C.’s in the house!”. Potem pa se je indoktrinacija začela. 6 letnikom je razloženo, da grešijo praktično na vsakem koraku. Da je branje Harry Potterja greh. Da bodo šli vsi v pekel, kjer se bodo cvrli na veke vekomaj amen. Otroci so zapadli v množične psihoze. Vsi zaripli v obraz so se drli ko jesharji in boga prosili odpuščanja. Kot v transu so se pozibavali, se cmizdrili in žebrali molitve z rokami obrnjenimi proti stvarniku ter upali, da v prvih 5 letih svojega življenja še niso popolnoma zamočili in si prislužili večnega pekla.
Česa tako bolanega še nisem videl. In debeli pastorki se to ne zdi nič nenavadnega. “Le zakaj ne bi smeli mi tega početi, če muslimanom uspe svoje otroke pri istih letih prepričati o uporabi kalašnikovega?”. Seveda! Če to počnejo “oni”, zakaj ne bi še “mi”???? Pa kaj potem, če so že predšolski otroci patološki primerki, glavno je, da služijo “pravemu bogu”. In ameriški vojaki v Iraku se po njenem mnenju (in po mnenju vsaj 1/6 ZDA) dejansko gredo sveto vojno in s tem ni nič narobe. Narobe je le to, da muslimani verujejo v napačnega boga.
In tu najhujšega sploh še ni bilo konec. Pastorka je v Jesus camp povabila tudi “pro life” agitatorja, ki je mladežu razlagal o morilcih, ki se poslužujejo abortusa. Okej, zastopim, da obstajajo ljudje, ki gnevno zagovarjajo odpravo vsakršnega abortusa, toda da to pridigaš od 5 do 10 let starim otrokom pa je preprosto bolano. Tako mladi otroci nikakor niso sposobni dojeti kamna spotike in niti pod razno še ne morejo imeti lastnega mnenja glede tega. In povrh vseha so nekaj otrok celo izkoristili za maso, jih odpeljali v Washington, kjer so pred ameriškim kongresom pobebljeno ponavljali pro-life slogane, ki jih sploh niso razumeli.
Včeraj pa sem na BBC World videl reportažo o ameriških megacerkvah. Groza. To je kot multikino – središče dogajanja je velikanska predavalnica, okoli pa so restavracije, trgovine, fitnes centri, frizerji, kavarne… Neka ženska je v rokah držala “christian yellow pages” v katerih je iskala najbolj primernega evangeličanskega frizerja, ki jo bo najbolj krščansko postrigel, druga pa je ležala na fitnes mašini in povedala kako blazno kul ji je priti na kraj, kjer je poskrbljeno tako za njeno telo kot tudi dušo. Le zakaj bi človek sploh še karkoli sam postoril, kaj šele sam mislil, ko pa vse to lahko za nekaj denarja počne vaš lokalni verski megacenter? Skratka ameriška evangeličanska cerkev je skomercializirana do nezavesti, pridiga pa ultrakonzervativno, oz. fundamentalistično verzijo krščanstva, proti kateri deluje rimskokatoliška cerkev že skoraj patetično nedoraslo. Fajmoštri, ki vodijo te cerkve, so prekleto močni mnenjski voditelji (ki imajo sposobnost vplivanja na izide volitev), imajo pa tudi prekleto debele denarnice in se obnašajo kot mali bogovi. J.C. je samo floskula, ki jo uporabljajo med svojimi mašami, če slučajno kakšnemu faranu sami ne bi delovali dovolj strahospoštovanja vredni. Kdo so v resnici bogovi, če ne verski voditelji in do katere meje dobičkonosnost vere še ni greh?
Subscribe to:
Posts (Atom)
