Veliko Janševo

V službo se vozim v Grosuplje…V epicenter trenutne slovenske biti, trdnjavo Slovenske demokratske stranke…Premierov brlog…Oglaševalska agencija v kateri delam ima prostore v “Logo hiši” (firma Logo ima 3 bencinske postaje in je, se mi zdi, edina “majhna” firma poleg velikih dobavnikov goriva v Sloveniji. Je mogoče še kakšen privatnik, ki dila z benzom?). Zraven “Logo hiše” stoji ena od Logovih bencinskih in ob njo se stiska bifejček. V ta bifejček se steka ogromno obrtničkov in podjetničkov, ki delujejo v tej izven-ljubljanski, zahodno-dolenjski, malo-podjetniški gospodarski meki.

Prav nič nenavadnega ni, da se pred bifejček pritegne ogromna Audijeva ladja, ki se popolnoma nonšalatno parkira vsepovprek in zaparkira pol parkirišča. Vrata se odpro in notranjost razkrije zapacano delovno obleko na petdesetletnem obrtniku zanemarjenega videza, ki pusti pol zadnje malarske roke na črnih leder zicih, ko zapusti svojega nekaj deset milijonov vrednega jeklenega kita na štirih kolesih. Z groznim smradom po švicu in posebni salami še bolj potrdi svojo prisotnost, ko dahne skozi vhodna vrata, prepih pa pomaga, da se njegova prisotnost razleze po barčku. Med na pol invalidnem kravsljanjem proti priljubljenemu barskemu stolčku ob šanku se možakarjeva levica žmohtno zamoti z lastnikovo zadnjo platjo, potem pa si z isto roko obriše usta in si izza modrostnega zobu odškrtne ostanke domače klobase, ki je že ustvarila zavidljivo kulturo med razpokami v sklenini. Z veliko muko odloži pravkar prispeli mrož svoj vamp med hrbtenico in šank, medtem pa v ozadju Atomik Harmonik veselo žagajo svojo brizgalno brizgo. Kelnerci niti pomigne ne, niti je ne pogleda…Nefokusirano zre tjavdan. Ker je obrtnik stalna stranka mu kelnerca rutinsko pristavi eno laško pa glaž. V roko obrtnik vzame “Direkt” in ga preleti, potem pravtako rutinsko, v slabi minuti stisne svojega pivaka in z razbrazdano in žuljasto šapo seže v žep. Iz njega povleče zajeten snop Cankarjev in jih razpre, da se zvok obetajočih milijonov pomeša z gnijočim vonjem kmečkega zajtrka v prebavi, ki je med tem uspešno zapolnil celoten prostor in se med tem sparil s cigaretnim dimom, ki je z nikotinsko pogodbo najel bar za 99 let. Kelnerci odtegne ubogega Prešerna, ki je bil ves čas stisnjen med zajebanimi social-realističnimi Cankarji s svojimi kajzerskimi brki, namočenimi v mamino kavo. Kelnerca poračuna in možakar s šlampastim lopatastim gibom desnice pobriše drobiž s šanka, nato pa krampasto zapusti bife, se sesede v svojo Audijevo kravo in se odtrocka neznano kam.

Nedvomno vas zanima, kaj je imel mož v prtjažniku, kakšne barve oči je imel in koliko porabe ima njegov Audi…Toda pravo vprašanje je: Kaj je mož našel zanimivega v Direktu.

Direkt je celo stran namenil bivši poslanki Slovenske nacionalne stranke in bivši ljubimki Zmaga Jelinčiča ter sedanji članici Janševe SDS, Polonci Dobrajc in njenemu hišnemu ljubljenčku. Namreč v šestih velikih fotografijah je Direkt dokumentiral, kako Dobrajčeva pobira iztrebke ravno olajšanega hišnega ljubljenca. Kakšna sramota! Polonca Dobrajc pobira drek! Fej! Toda kaj je hec…Če Polonca ne bi pobirala pasjih iztrebkov za svojim psom, bi pravtako pristala v Direktu, oziroma bi ji namenili še kakšno fotografijo več o tem, kako ne pobira dreka - “Damned if you do, damned if you don’t!” Drek pa je prava metafora za trenutno vladajočo garnituro, ki je s pomočjo svojega zvestega volilnega telesa, katerega seštevek inteligenčnih kvocientov ne presega nadmorske višine atola Bikini po atomskem poskusu, prišla na oblast in sedaj z infantilnimi vodstvenimi strategijami v stilu Direktovih (ne)člankov vodi Slovenijo v p**** materino!

Naj živijo ultrasugestibilni idioti s preveč denarja, kretenski rumeni tisk in slovenski turbofolk!