Saturday, January 14, 2006
Uncle Sam wants us...
Najprej sem se nameraval razpisati o novem nadaljevanju iranske jedrske zgodbice, čedalje večji angažiranosti našega ljubega predsednika republike in o zakomiranem Izraelu, toda potem je izbila novica, da bo Slovenija poslala v Irak štiri častnike. Ti častniki naj bi v bagdadski »zeleni coni« pol leta, z možnostjo podaljšanja (kar bo Slovenijo skupaj koštalo okoli 60 milijončkov), vežbali nastajajočo iraško vojsko. Odločitev je padla, opozicija je upravičeno užaljena, saj se vlada ni potrudila niti, da bi z odločitvijo seznanila državni zbor, vlada pa se arogantno vede in ne zastopi zakaj so sedaj vsi tako zelo presenečeni. Vrli premier Janša se okoli pošiljanja soldatov v Irak sploh še ni pojavil pred mediji in vsaj poskusil razložiti narodu, zakaj je takšna kretenska poteza tako zelo potrebna. V ogenj je poslal retardiranega in nesposobnega obrambnega ministra, večkratnega »padalca« in zmeneta, Kahla Ehjavca, ki me s svojim pohrkovanjem, tupim pogledom u prazno in trajno frizuro spravlja v tako ludilo, da bi ga z veseljem oblekel v vojaško suknjo in ga kot izvidnika poslal v Faludžo.
Koalicijski partnerji seveda odločitev podpirajo in zagovarjajo. V Novi Sloveniji (NSi) in Slovenski ljudski stranki (SLS) pravijo, da nikogar nikamor ne silijo in, da se bodo vojaki odpravili v Irak po lastni želji in, da tja ne bo šel nihče, ki se tako ne bo sam odločil. Najprej naj nekaj razčistimo. Soldat se nima kaj sam odločati, ali bo šel v vojno ali ne. Se torej lahko nabere nadobudna skupinica slovenskih vojačkov, ki bi se rada šla igrat na Slonokoščeno obalo in ji slovenska vlada potem to omogoči? Saj vojska ni klinčev klub ljubiteljev kriznih žarišč, kjer bi si vojaki samoiniciativno iskali »počitniške« kraje!
Beden poskus razlage je bil tudi, da Slovenija z napotitvijo vojakov le izpolnjuje svojo odgovornost do zveze N.A.T.O., kar je čisti blef, saj se je Slovenija »zavezala«, da bo sodelovala pri urjenju iračanov le v tretjih državah in ne v samem Iraku. Kahel Ehjavec pa še pravi, da se s tem dokazuje verodostojnost Slovenije kot članice N.A.T.A., kar je tudi eno navadno sranje, saj Slovenija izkazuje t.i. »verodostojnost« že s tem, da ima vojake v Bosni (96), na Kosovu (94) in v Afganistanu (58) v okvirjih Natovih misij. In glejte no, kaj je nekoč nepremišljeno bleknil bedak Kahel Ehjavec . Logična posledica vladne odločitve bi morala za Kahla torej biti takojšnji odstop z mesta obrambnega ministra. Pa mislite, da se bo to zgodilo? Seveda ne, ko pa je Kahel tako fejst fant! Drugi padalec, slavni literat, intelektualec, mislec, ubermensch in včasih slovenski zunanji minister, Dr. Dimitrij Rupel je pred slabim letom pravtako nepremišljeno prikotalil, da: »Slovenija ne sodeluje v koaliciji za Irak, ne pošilja vojakov v Irak in ne namerava pošiljati vojakov v Irak«. Ljudstvo mu je očitno že odpustilo solerski podpis Vilenske deklaracije, tako da zdaj ne bo najbrž nič drugače. In naš vedno bolj angažirani predsednik republike je dejal: »...v trenutnih razmerah je prav, da Slovenija sodeluje v Iraku«. Zadnje čase se dogaja, da ko preljubi prezident odpre usta, zine kakšno abotno bedarijo, ki v najboljšem primeru služi le za mešanje že tako smrdečega govna, pa najsi gre za debilne ocene kosovskega vprašanja ali svetovljansko retorično opozarjanje Združenih narodov, Lanca Armstronga, Madonne in Bona Voxa na katastrofalne razmere v Sudanskem Darfurju.
In kaj bodo štirje slovenski vojaki bistveno spremenili na bolje v Iraku? Ama baš nič...Gre za simbolično sodelovanje, ki je tako zelo popolnoma odveč, da o stvarnem sodelovanju sploh nima smisla zgubljati besed. Niti ne gre za to, da bi bili sedaj bistveno bolj ogroženi s strani teroristov, saj tudi ti najbrž ne ločijo slovenske, srbske, ruske, slovaške, češke in nizozemske zastave, kaj šele Slovaške od Slovenije in Slavonije. Toda, če bi se slučajno zgodilo, da samo en član slovenske družbe najebe zaradi naše vpletenosti v iraško zgodbo, bi morala vladajoča garnitura takoj v keho (da ne rečem pred strelski vod).
Koalicijski partnerji seveda odločitev podpirajo in zagovarjajo. V Novi Sloveniji (NSi) in Slovenski ljudski stranki (SLS) pravijo, da nikogar nikamor ne silijo in, da se bodo vojaki odpravili v Irak po lastni želji in, da tja ne bo šel nihče, ki se tako ne bo sam odločil. Najprej naj nekaj razčistimo. Soldat se nima kaj sam odločati, ali bo šel v vojno ali ne. Se torej lahko nabere nadobudna skupinica slovenskih vojačkov, ki bi se rada šla igrat na Slonokoščeno obalo in ji slovenska vlada potem to omogoči? Saj vojska ni klinčev klub ljubiteljev kriznih žarišč, kjer bi si vojaki samoiniciativno iskali »počitniške« kraje!
Beden poskus razlage je bil tudi, da Slovenija z napotitvijo vojakov le izpolnjuje svojo odgovornost do zveze N.A.T.O., kar je čisti blef, saj se je Slovenija »zavezala«, da bo sodelovala pri urjenju iračanov le v tretjih državah in ne v samem Iraku. Kahel Ehjavec pa še pravi, da se s tem dokazuje verodostojnost Slovenije kot članice N.A.T.A., kar je tudi eno navadno sranje, saj Slovenija izkazuje t.i. »verodostojnost« že s tem, da ima vojake v Bosni (96), na Kosovu (94) in v Afganistanu (58) v okvirjih Natovih misij. In glejte no, kaj je nekoč nepremišljeno bleknil bedak Kahel Ehjavec . Logična posledica vladne odločitve bi morala za Kahla torej biti takojšnji odstop z mesta obrambnega ministra. Pa mislite, da se bo to zgodilo? Seveda ne, ko pa je Kahel tako fejst fant! Drugi padalec, slavni literat, intelektualec, mislec, ubermensch in včasih slovenski zunanji minister, Dr. Dimitrij Rupel je pred slabim letom pravtako nepremišljeno prikotalil, da: »Slovenija ne sodeluje v koaliciji za Irak, ne pošilja vojakov v Irak in ne namerava pošiljati vojakov v Irak«. Ljudstvo mu je očitno že odpustilo solerski podpis Vilenske deklaracije, tako da zdaj ne bo najbrž nič drugače. In naš vedno bolj angažirani predsednik republike je dejal: »...v trenutnih razmerah je prav, da Slovenija sodeluje v Iraku«. Zadnje čase se dogaja, da ko preljubi prezident odpre usta, zine kakšno abotno bedarijo, ki v najboljšem primeru služi le za mešanje že tako smrdečega govna, pa najsi gre za debilne ocene kosovskega vprašanja ali svetovljansko retorično opozarjanje Združenih narodov, Lanca Armstronga, Madonne in Bona Voxa na katastrofalne razmere v Sudanskem Darfurju.
In kaj bodo štirje slovenski vojaki bistveno spremenili na bolje v Iraku? Ama baš nič...Gre za simbolično sodelovanje, ki je tako zelo popolnoma odveč, da o stvarnem sodelovanju sploh nima smisla zgubljati besed. Niti ne gre za to, da bi bili sedaj bistveno bolj ogroženi s strani teroristov, saj tudi ti najbrž ne ločijo slovenske, srbske, ruske, slovaške, češke in nizozemske zastave, kaj šele Slovaške od Slovenije in Slavonije. Toda, če bi se slučajno zgodilo, da samo en član slovenske družbe najebe zaradi naše vpletenosti v iraško zgodbo, bi morala vladajoča garnitura takoj v keho (da ne rečem pred strelski vod).
Wednesday, January 04, 2006
Skandinavski zgled
Jeseni sem bil pameten, češ kako lahko je parkirati v Grosuplju…Danes pa se grizem v jezik in se prepričujem, da ga naslednjič raje držim za dominami. Firma v kateri delam ima prostore nad OMV gasštelo pri motelu Grosuplje, oz. pri »Kongu«, gasštela pa ima tudi priročen kafič, kamor se zlivajo vsi okoliški obrtniki. Vsi pa imajo velike avtomobile…Če že nimajo ogromnih Mercedezov, SUV-ov ali novih Audijev A6, pa se pripeljejo s službenim vozili, kot so tovornjaki do 3500 kg, dvojni šleparji, dolgoprogaški tovornjaki, trojni šleparji, dolgi kombiji ipd.
No, danes sem moral narediti skoraj 10 krogov okoli gasštele, da sem si našel parkirno mesto…Do Grosupelj sem potreboval 15 minut, naslednjih 10 pa sem iskal parkirni prostor…V mesto malo pred in med prazniki sploh nisem šel z avtom, ker bi to pomenilo kolektivni samomor mojih že tako nervoznih ganglijev!
Potem pa sem danes prebral članek, v katerem je pisalo, da je Stockholm uvedel poskusno zaračunavanje »davka« za vstop v mesto. Sedem mesecev bodo vozniki plačevali podnevi za vsak vstop in izstop iz mesta od 10 do 20 švedskih kron (med 1 in 2 euroma). Stockholm je tako postalo po Londonu, Oslu in Singapurju četrto mesto, ki je uvedlo takšen režim. Švedi sicer penijo in le en od treh anketirancev podpira ta prometni špas, ki bo trajal do 31. julija, ko se bodo prebivalci Stockholma na referendumu odločili o prihodnosti preskusne prometne ureditve.
Preskus omenjenega prometnega režima najbolj oštro zagovarja stranka zelenih, ki je v zameno za njegovo uvedbo podprla manjšinsko socialdemokratsko vlado, švedska avtomobilska industrija pa je preskus označila za »…nasilen napad na demokracijo!«. Denar, ki se bo nabiral od »avtomobilskega davka« naj bi bil porabljen za vzdrževanje in nadgradnjo javnega prevoza.
Stockholm ima le 760.000 prebivalcev, toda po njegovih cestah se vsak dan pretaka okoli pol milijona avtomobilov. Namen novega prometnega režima je zmanjšanje prometa v Stockholmu za 15 %...Že prvi dan preskusnega prometnega režima, je bil promet manjši za 16%.
Priznam pa, da je težko primerjati Stockholm z Ljubljano, saj bi narod ob uvedbi takšnega »preskusa« pri nas pobudalil in tožil mestno občino, v katero bi se pripeljal kar s svojimi SUV-i. A to bi bila mala malica v primerjavi s težavami, ki bi ga doživel Ljubljanski potniški promet s svojimi avtobusi, ki še zdaleč niso sposobni prevzeti bremena v kolikor bi ljudje dejansko pustili svoje avtomobile doma in se v mesto odpeljali z avtobusi…Še enkrat zajamram: »Oh, oh,…le zakaj nimamo več tramvaja, ki bi bil popolnoma zadosten za prevoze po mestnem jedru in bi zaradi njega lahko porazdelili avtobuse na druge linije, ki ne peljejo skozi mesto ali celo uvedli nekaj novih, ki jih akutno primanjkuje…
Ama nije ovo Švedska, brate….
No, danes sem moral narediti skoraj 10 krogov okoli gasštele, da sem si našel parkirno mesto…Do Grosupelj sem potreboval 15 minut, naslednjih 10 pa sem iskal parkirni prostor…V mesto malo pred in med prazniki sploh nisem šel z avtom, ker bi to pomenilo kolektivni samomor mojih že tako nervoznih ganglijev!
Potem pa sem danes prebral članek, v katerem je pisalo, da je Stockholm uvedel poskusno zaračunavanje »davka« za vstop v mesto. Sedem mesecev bodo vozniki plačevali podnevi za vsak vstop in izstop iz mesta od 10 do 20 švedskih kron (med 1 in 2 euroma). Stockholm je tako postalo po Londonu, Oslu in Singapurju četrto mesto, ki je uvedlo takšen režim. Švedi sicer penijo in le en od treh anketirancev podpira ta prometni špas, ki bo trajal do 31. julija, ko se bodo prebivalci Stockholma na referendumu odločili o prihodnosti preskusne prometne ureditve.
Preskus omenjenega prometnega režima najbolj oštro zagovarja stranka zelenih, ki je v zameno za njegovo uvedbo podprla manjšinsko socialdemokratsko vlado, švedska avtomobilska industrija pa je preskus označila za »…nasilen napad na demokracijo!«. Denar, ki se bo nabiral od »avtomobilskega davka« naj bi bil porabljen za vzdrževanje in nadgradnjo javnega prevoza.
Stockholm ima le 760.000 prebivalcev, toda po njegovih cestah se vsak dan pretaka okoli pol milijona avtomobilov. Namen novega prometnega režima je zmanjšanje prometa v Stockholmu za 15 %...Že prvi dan preskusnega prometnega režima, je bil promet manjši za 16%.
Priznam pa, da je težko primerjati Stockholm z Ljubljano, saj bi narod ob uvedbi takšnega »preskusa« pri nas pobudalil in tožil mestno občino, v katero bi se pripeljal kar s svojimi SUV-i. A to bi bila mala malica v primerjavi s težavami, ki bi ga doživel Ljubljanski potniški promet s svojimi avtobusi, ki še zdaleč niso sposobni prevzeti bremena v kolikor bi ljudje dejansko pustili svoje avtomobile doma in se v mesto odpeljali z avtobusi…Še enkrat zajamram: »Oh, oh,…le zakaj nimamo več tramvaja, ki bi bil popolnoma zadosten za prevoze po mestnem jedru in bi zaradi njega lahko porazdelili avtobuse na druge linije, ki ne peljejo skozi mesto ali celo uvedli nekaj novih, ki jih akutno primanjkuje…
Ama nije ovo Švedska, brate….
Subscribe to:
Posts (Atom)
