... je rekel „bog“ in bila je luč. Nato pa se, ko pade noč, malce ozrite po okolju v katerem živite. Slovenija je posejana s „svetilniki“. Osvetljena so mesta, vasi in sleherni slovenski griček s cerkvico. Po svetlobnem onesnaženju smo v Evropi takoj za Belgijo, ki osvetljuje celo svoje avtoceste. Moram pa priznati, da se mi zdi osvetljevanje avtocest veliko bolj smiselno kot osvetljevanje državnih objektov, kulturnih stavb, spomenikov ali cerkva. V Sloveniji naj bi bilo osvetljenih cca. 9000 spomenikov (sem sodijo državniške in umetniške stavbe, spomeniki in pa tudi okoli 2500 cerkva). Zakaj, hudiča, so osvetljene cerkve? Verniki vedo kje so njihovi sakralni objekti, vedo pa tudi, da ti praviloma ponoči ne obratujejo. Jih morda obsijana cerkev opominja h kateri veri sodijo? Da ne bi slučajno ponoči pozabili in se naslednjega jutra odpravili v napačen verski hram? Dvomim. In nato ti prileti še “papeževa bula”, ki nadgradi seznam grehov, oz. z novimi zapovedmi vzdržuje stik s časom. Tako naj bi bil en izmed novih grehov tudi “onesnaževanje okolja”. Hipokrizija na kvadrat. Tudi svetlobno onesnaževanje je onesnaževanje okolja. Ekscesno moti sleherno floro in favno in je energijsko dekadentno potratno.
Ne verjamem v nobeno institucionalizirano vero. Se mi je pa že pred časom porodila ideja za družbeno kritičen oglas na temo svetlobnega onesnaževanja, ki je z vero neposredno povezana in nam ponuja filozofski razmislek:
Svetloba je že od nekdaj nekaj svetega. Ja, dragi moji institucionalizirani verniki, celo poganskemu pračloveku je svetloba izzvala širok nasmešek. Taka ali drugačna ga je grela, mu kazala pot in veselil se je, ker se je lahko najedel tistega, kar je z njeno pomočjo pridelal ali ulovil ter na koncu spekel.
Pa recimo, da je „bog“ res rekel: „Naj bo luč!“ in, da se je luč na njegov ukaz dejansko udejanjila. Je mar s tem namignil, da morajo njegovi „tozemski“ posredniki osvetliti njegove hrame? Dvomim. In če še poglobimo teološko razpravo: „Kaj pravzaprav je „božja“ luč?“. Je to umetna razsvetljava, ki smo jo, z „njegovo“ pomočjo kajpak, elaborirali do obisti, ali je to stvarstvo, ki se razprostira nad nami in, ki ga zaradi ekscesne svetlobne onesnaženosti več ne vidimo? Kdaj in kje ste v Sloveniji zadnjič videli Mlečno cesto? Se sploh še spomnite, kako izgleda
z zvezdami posejano nebo?
Sunday, April 27, 2008
Sunday, February 03, 2008
VerglVergl... Prrrrrrrr!!!!! Uuuu - VVuuuuuP!
V sredo sem se vozil s Citroenom C6. Kot velikega privrženca Citroena me je firbec matral zelo. Pričakovanja so bila visoka, saj je Citroen s C6 po dolgem času na ceste popeljal novo luksuzno limuzino. Zadnjo Citroenovo limuzino XM so izdelovali med letoma 1989 in 2000 in C6 naj bi bil njen naslednjik. Govori se tudi, da je C6 pravzaprav potomec iz prevega kolena Citroena DS (v francoščini se to prebere Déesse kar pomeni »boginja«). Ta avto je med drugim rešil življenje bivšega francoskega predsednika Charlesa DeGaulla. Ob poskusu atentata so njegovi »boginji« odbili eno od koles, pa je avtu uspelo brez večjih problemov suvereno pobegniti s preostalimi tremi kolesi in živim predsednikom.
Pa z zgodovino na stran. C6, ki sem ga vozil, je imel 2700 kubičnih centimetrov prostornine motorja (ali valja, ali bata, ali česarkoli že ... Nisem baš tehnični tip, ampak tudi zmerni poznavalci avtomobilske mehanike bodo gotovo izluščili ključne podatke iz mojih laičnih opisov tehničnih specifikacij), ter okoli 210 konjev. Bil je na žalost avtomatik. Avtomatikov ne maram preveč... Pr' naš bajt furamo Citroen Xsaro Break (karavan). Tega avtota na žalost ne delajo več, in nova generacija Citroenov zaenkrat zanj nima sodobnika (na nek način bi to moral biti C4, a ta nima karavan različice). C6 je za dobrega pol metra daljši od Xsare Break in za ene 10 cm širši. Hm... Zdelo se mi je veliko. Pa se je izkazalo, da ni panike. Dasiravno je C6 velik, se ne obnaša tako okorno, kot sem mislil, da se bo.
Randezvous: Klik-klik. Črn avto je odklenjen. Zazrem se v notranjost. Rjavo usnje. Usedem se za volan. Hm... Volan je preblizu. Hm... Le kje se nastavi sedež? Aha... Knofki na vratih. Pšnajst njih. Eeeemmm... Pa poglejmo simbolčke... Tehle pet je za zunanji retrovizor... Tile štirje so za vsa okna... Torej je tehle šest za sedež. Bzzzzz... Okej. Štima. Vžgem hudiča. Prrrrrrrrrrr... Počasi speljem proti rampi. DAMN! Saj res... Mi je bilo rečeno, da je ta rampa pokvarjena. Drugi izhod je na nasprotnem delu parkirišča. Giro po parkirišču. Ha! Mala malca. Celo okoli strateško povsem kretensko parkiranih vozil na parkirišču je šlo gladko. Smer: po fotra v Šiško. Hihihi.... Na vetrobransko steklo se projecira hitrost avtomobila. Luštna finta... Do fotra sem več ali manj ždel na rdečih semaforjih in dejanska zmogljivost avta še ni prišla do izraza. Zavijeva na avtocesto, pohodim gas: VvvvvvvvvvvvuuuuuuuuuuP! 140! Eeeeem... Okeeeeej... Ampak ker je bila ura relativno zgodnja, oz. se je »rush-hour« še odvijal, kaj hitreje ni šlo (pa saj ne, da bi si želel naviti avto do konca... C6 naj bi šel cca. 220 km/h. Ampak to enostavno ni moj stil, četudi bi za tako divjaško vožnjo imel priložnost. Okej... Mrbit bi ga navil na švabskem Autobahnu...) Sicer pa je bila vožnja mehka... Skoraj plavajoča. Tako kot naj bi se za Citroena takega kalibra spodobilo. Odložim fotra, poberem prijatelja. Greva tam za črnuškim mostom levo mimo neke kitajske restavracije po vijugasti temni cesti proti Šmartnemu. Heheheh... V C6 je zelooooo stara tehnologija premikanja žarometov skladno z vrtenjem volana. To je imela že DS. In je super... Ovinke imaš na ta račun krasno osvetljene. Je pa C6 sicer nekoliko nepregleden. Namreč »podporniki« oz. stebri na katerih je streha, so malce blesavo postavljeni in mrtvi kot je še bolj mrtev kot je sicer. Uletiva spet na ring, ki se je že malo sprostil. Napičim na 160 km/h. Gladko. Do 160 gre avto brez najmanjšega napora. Nato pa se pospešek pomanjša, čeprav še vedno lepo vleče. Odložim prijatelja in se domov vrnem po skoraj prazni Dunajski. Pohodim. VVVVVUP! 90 km/h. Zelo gladko, zelo mehko, zelo udobno. Pri parkiranju pa so mi pomagali zvočni signali in nazorna animacija na armaturni plošči. Aja... Armaturna plošča je totalno konfuzna, zato se je niti nisem loteval. Ima na tone nekih knofkov. Brez večine se mirno preživi in vožnja ne trpi. Še ena malenkost je računalniško višanje in nižanje avtomobilskega zadka – značilnost in nekakšen zaščitni znak vseh Citroenovih »žab«. Blazno pa me je presenetila majhnost prtljažnika. Vanj se da na komot spraviti dva kufra in v ostanek prostora strateško razporediti še nekaj vrečkic. Ja, ja, ja... Sej vem, sej vem... Če si človek kupi tak avto, najbrž niti ne potrebuje velikega gepektregerja, saj gre na pot s svojo polno kreditno kartico, za katero je dovolj prostora tudi v predalu za rokavičke. O malenkostih bi še lahko izgubljal besede, a jih ne bom, saj so na začetku povezave, kjer se da nadejati ostalih podatkov o avtotu.
Mnenje: C6 košta med 43.000 in 59.000 ojrov. Za to ceno ima C6 kar nekaj konkurentov. Od BMW-jev, preko Merčokelčkov pa do Audijev, če omenim samo najbolj znane in očitne. C6 ni očitati manko udobja, moči, mehkobe, gladkosti vožnje in elegantnosti (avto je od zunaj zelo, zelo lep). Avto je fejst. Kljub temu pa se nikakor ne morem otresti občutka, da C6 nekaj manka. Pa ne vem kako bi ta manjko definiral. Morda bi temu lahko rekel »L'esprit«... Resda je to francoska beseda, ki bi jo lahko prevedli kot »duh«, čeprav je to zanič prevod, saj beseda tudi v drugih svetovnih jezikih nima primernega kontekstualnega prevoda. Skratka, C6 manjka »tisto nekaj«, nek »kokosežereče«... Četudi bi imel denar za avto tega cenovnega ranga, bi C6 gotovo kupil ne. Pa tudi nobenega njegovega konkurenta ne. Ampak to je seveda zgolj posledica mojega okusa. Zadnje čase so mi všeč enoprostorci... Veliko raje bi imel C4 Picasso ali pa celo C8.
P.S. Me je pa skoraj kap sunila, ko sem zadnjič opazil, da so naredili »Mini Clubman« (karavan različica novodobnega Mini Cooperja). Ne samo, da je sam koncept Mini-karavana popolnoma absurden, cene znašajo od 21.000 pa kar do 25.000 ojrov HALO????? Cene C4 Picassoja se raztezajo med 19.000 in 31.000 ojrov. Najbolj osnovni model C8 pa košta 29.000 ojrov. Jaz mislim, da moraš biti prav pošteno nor, ali pa huda šminka, da si kupiš Mini Clubmana.
Pa z zgodovino na stran. C6, ki sem ga vozil, je imel 2700 kubičnih centimetrov prostornine motorja (ali valja, ali bata, ali česarkoli že ... Nisem baš tehnični tip, ampak tudi zmerni poznavalci avtomobilske mehanike bodo gotovo izluščili ključne podatke iz mojih laičnih opisov tehničnih specifikacij), ter okoli 210 konjev. Bil je na žalost avtomatik. Avtomatikov ne maram preveč... Pr' naš bajt furamo Citroen Xsaro Break (karavan). Tega avtota na žalost ne delajo več, in nova generacija Citroenov zaenkrat zanj nima sodobnika (na nek način bi to moral biti C4, a ta nima karavan različice). C6 je za dobrega pol metra daljši od Xsare Break in za ene 10 cm širši. Hm... Zdelo se mi je veliko. Pa se je izkazalo, da ni panike. Dasiravno je C6 velik, se ne obnaša tako okorno, kot sem mislil, da se bo.
Randezvous: Klik-klik. Črn avto je odklenjen. Zazrem se v notranjost. Rjavo usnje. Usedem se za volan. Hm... Volan je preblizu. Hm... Le kje se nastavi sedež? Aha... Knofki na vratih. Pšnajst njih. Eeeemmm... Pa poglejmo simbolčke... Tehle pet je za zunanji retrovizor... Tile štirje so za vsa okna... Torej je tehle šest za sedež. Bzzzzz... Okej. Štima. Vžgem hudiča. Prrrrrrrrrrr... Počasi speljem proti rampi. DAMN! Saj res... Mi je bilo rečeno, da je ta rampa pokvarjena. Drugi izhod je na nasprotnem delu parkirišča. Giro po parkirišču. Ha! Mala malca. Celo okoli strateško povsem kretensko parkiranih vozil na parkirišču je šlo gladko. Smer: po fotra v Šiško. Hihihi.... Na vetrobransko steklo se projecira hitrost avtomobila. Luštna finta... Do fotra sem več ali manj ždel na rdečih semaforjih in dejanska zmogljivost avta še ni prišla do izraza. Zavijeva na avtocesto, pohodim gas: VvvvvvvvvvvvuuuuuuuuuuP! 140! Eeeeem... Okeeeeej... Ampak ker je bila ura relativno zgodnja, oz. se je »rush-hour« še odvijal, kaj hitreje ni šlo (pa saj ne, da bi si želel naviti avto do konca... C6 naj bi šel cca. 220 km/h. Ampak to enostavno ni moj stil, četudi bi za tako divjaško vožnjo imel priložnost. Okej... Mrbit bi ga navil na švabskem Autobahnu...) Sicer pa je bila vožnja mehka... Skoraj plavajoča. Tako kot naj bi se za Citroena takega kalibra spodobilo. Odložim fotra, poberem prijatelja. Greva tam za črnuškim mostom levo mimo neke kitajske restavracije po vijugasti temni cesti proti Šmartnemu. Heheheh... V C6 je zelooooo stara tehnologija premikanja žarometov skladno z vrtenjem volana. To je imela že DS. In je super... Ovinke imaš na ta račun krasno osvetljene. Je pa C6 sicer nekoliko nepregleden. Namreč »podporniki« oz. stebri na katerih je streha, so malce blesavo postavljeni in mrtvi kot je še bolj mrtev kot je sicer. Uletiva spet na ring, ki se je že malo sprostil. Napičim na 160 km/h. Gladko. Do 160 gre avto brez najmanjšega napora. Nato pa se pospešek pomanjša, čeprav še vedno lepo vleče. Odložim prijatelja in se domov vrnem po skoraj prazni Dunajski. Pohodim. VVVVVUP! 90 km/h. Zelo gladko, zelo mehko, zelo udobno. Pri parkiranju pa so mi pomagali zvočni signali in nazorna animacija na armaturni plošči. Aja... Armaturna plošča je totalno konfuzna, zato se je niti nisem loteval. Ima na tone nekih knofkov. Brez večine se mirno preživi in vožnja ne trpi. Še ena malenkost je računalniško višanje in nižanje avtomobilskega zadka – značilnost in nekakšen zaščitni znak vseh Citroenovih »žab«. Blazno pa me je presenetila majhnost prtljažnika. Vanj se da na komot spraviti dva kufra in v ostanek prostora strateško razporediti še nekaj vrečkic. Ja, ja, ja... Sej vem, sej vem... Če si človek kupi tak avto, najbrž niti ne potrebuje velikega gepektregerja, saj gre na pot s svojo polno kreditno kartico, za katero je dovolj prostora tudi v predalu za rokavičke. O malenkostih bi še lahko izgubljal besede, a jih ne bom, saj so na začetku povezave, kjer se da nadejati ostalih podatkov o avtotu.
Mnenje: C6 košta med 43.000 in 59.000 ojrov. Za to ceno ima C6 kar nekaj konkurentov. Od BMW-jev, preko Merčokelčkov pa do Audijev, če omenim samo najbolj znane in očitne. C6 ni očitati manko udobja, moči, mehkobe, gladkosti vožnje in elegantnosti (avto je od zunaj zelo, zelo lep). Avto je fejst. Kljub temu pa se nikakor ne morem otresti občutka, da C6 nekaj manka. Pa ne vem kako bi ta manjko definiral. Morda bi temu lahko rekel »L'esprit«... Resda je to francoska beseda, ki bi jo lahko prevedli kot »duh«, čeprav je to zanič prevod, saj beseda tudi v drugih svetovnih jezikih nima primernega kontekstualnega prevoda. Skratka, C6 manjka »tisto nekaj«, nek »kokosežereče«... Četudi bi imel denar za avto tega cenovnega ranga, bi C6 gotovo kupil ne. Pa tudi nobenega njegovega konkurenta ne. Ampak to je seveda zgolj posledica mojega okusa. Zadnje čase so mi všeč enoprostorci... Veliko raje bi imel C4 Picasso ali pa celo C8.
P.S. Me je pa skoraj kap sunila, ko sem zadnjič opazil, da so naredili »Mini Clubman« (karavan različica novodobnega Mini Cooperja). Ne samo, da je sam koncept Mini-karavana popolnoma absurden, cene znašajo od 21.000 pa kar do 25.000 ojrov HALO????? Cene C4 Picassoja se raztezajo med 19.000 in 31.000 ojrov. Najbolj osnovni model C8 pa košta 29.000 ojrov. Jaz mislim, da moraš biti prav pošteno nor, ali pa huda šminka, da si kupiš Mini Clubmana.
Subscribe to:
Posts (Atom)
