ČUK EXPRESS - GNEVNIK

Fiat lux …

2008-04-27T11:00:00.000-07:00

... je rekel „bog“ in bila je luč. Nato pa se, ko pade noč, malce ozrite po okolju v katerem živite. Slovenija je posejana s „svetilniki“. Osvetljena so mesta, vasi in sleherni slovenski griček s cerkvico. Po svetlobnem onesnaženju smo v Evropi takoj za Belgijo, ki osvetljuje celo svoje avtoceste. Moram pa priznati, da se mi zdi osvetljevanje avtocest veliko bolj smiselno kot osvetljevanje državnih objektov, kulturnih stavb, spomenikov ali cerkva. V Sloveniji naj bi bilo osvetljenih cca. 9000 spomenikov (sem sodijo državniške in umetniške stavbe, spomeniki in pa tudi okoli 2500 cerkva). Zakaj, hudiča, so osvetljene cerkve? Verniki vedo kje so njihovi sakralni objekti, vedo pa tudi, da ti praviloma ponoči ne obratujejo. Jih morda obsijana cerkev opominja h kateri veri sodijo? Da ne bi slučajno ponoči pozabili in se naslednjega jutra odpravili v napačen verski hram? Dvomim. In nato ti prileti še “papeževa bula”, ki nadgradi seznam grehov, oz. z novimi zapovedmi vzdržuje stik s časom. Tako naj bi bil en izmed novih grehov tudi “onesnaževanje okolja”. Hipokrizija na kvadrat. Tudi svetlobno onesnaževanje je onesnaževanje okolja. Ekscesno moti sleherno floro in favno in je energijsko dekadentno potratno.

Ne verjamem v nobeno institucionalizirano vero. Se mi je pa že pred časom porodila ideja za družbeno kritičen oglas na temo svetlobnega onesnaževanja, ki je z vero neposredno povezana in nam ponuja filozofski razmislek:

Svetloba je že od nekdaj nekaj svetega. Ja, dragi moji institucionalizirani verniki, celo poganskemu pračloveku je svetloba izzvala širok nasmešek. Taka ali drugačna ga je grela, mu kazala pot in veselil se je, ker se je lahko najedel tistega, kar je z njeno pomočjo pridelal ali ulovil ter na koncu spekel.

Pa recimo, da je „bog“ res rekel: „Naj bo luč!“ in, da se je luč na njegov ukaz dejansko udejanjila. Je mar s tem namignil, da morajo njegovi „tozemski“ posredniki osvetliti njegove hrame? Dvomim. In če še poglobimo teološko razpravo: „Kaj pravzaprav je „božja“ luč?“. Je to umetna razsvetljava, ki smo jo, z „njegovo“ pomočjo kajpak, elaborirali do obisti, ali je to stvarstvo, ki se razprostira nad nami in, ki ga zaradi ekscesne svetlobne onesnaženosti več ne vidimo? Kdaj in kje ste v Sloveniji zadnjič videli Mlečno cesto? Se sploh še spomnite, kako izgleda
z zvezdami posejano nebo?

Citroen C6 v kvazikubističnem slogu

2008-02-03T12:01:00.000-08:00

VerglVergl... Prrrrrrrr!!!!! Uuuu - VVuuuuuP!

2008-02-03T12:00:00.000-08:00

V sredo sem se vozil s Citroenom C6. Kot velikega privrženca Citroena me je firbec matral zelo. Pričakovanja so bila visoka, saj je Citroen s C6 po dolgem času na ceste popeljal novo luksuzno limuzino. Zadnjo Citroenovo limuzino XM so izdelovali med letoma 1989 in 2000 in C6 naj bi bil njen naslednjik. Govori se tudi, da je C6 pravzaprav potomec iz prevega kolena Citroena DS (v francoščini se to prebere Déesse kar pomeni »boginja«). Ta avto je med drugim rešil življenje bivšega francoskega predsednika Charlesa DeGaulla. Ob poskusu atentata so njegovi »boginji« odbili eno od koles, pa je avtu uspelo brez večjih problemov suvereno pobegniti s preostalimi tremi kolesi in živim predsednikom.

Pa z zgodovino na stran. C6, ki sem ga vozil, je imel 2700 kubičnih centimetrov prostornine motorja (ali valja, ali bata, ali česarkoli že ... Nisem baš tehnični tip, ampak tudi zmerni poznavalci avtomobilske mehanike bodo gotovo izluščili ključne podatke iz mojih laičnih opisov tehničnih specifikacij), ter okoli 210 konjev. Bil je na žalost avtomatik. Avtomatikov ne maram preveč... Pr' naš bajt furamo Citroen Xsaro Break (karavan). Tega avtota na žalost ne delajo več, in nova generacija Citroenov zaenkrat zanj nima sodobnika (na nek način bi to moral biti C4, a ta nima karavan različice). C6 je za dobrega pol metra daljši od Xsare Break in za ene 10 cm širši. Hm... Zdelo se mi je veliko. Pa se je izkazalo, da ni panike. Dasiravno je C6 velik, se ne obnaša tako okorno, kot sem mislil, da se bo.

Randezvous: Klik-klik. Črn avto je odklenjen. Zazrem se v notranjost. Rjavo usnje. Usedem se za volan. Hm... Volan je preblizu. Hm... Le kje se nastavi sedež? Aha... Knofki na vratih. Pšnajst njih. Eeeemmm... Pa poglejmo simbolčke... Tehle pet je za zunanji retrovizor... Tile štirje so za vsa okna... Torej je tehle šest za sedež. Bzzzzz... Okej. Štima. Vžgem hudiča. Prrrrrrrrrrr... Počasi speljem proti rampi. DAMN! Saj res... Mi je bilo rečeno, da je ta rampa pokvarjena. Drugi izhod je na nasprotnem delu parkirišča. Giro po parkirišču. Ha! Mala malca. Celo okoli strateško povsem kretensko parkiranih vozil na parkirišču je šlo gladko. Smer: po fotra v Šiško. Hihihi.... Na vetrobransko steklo se projecira hitrost avtomobila. Luštna finta... Do fotra sem več ali manj ždel na rdečih semaforjih in dejanska zmogljivost avta še ni prišla do izraza. Zavijeva na avtocesto, pohodim gas: VvvvvvvvvvvvuuuuuuuuuuP! 140! Eeeeem... Okeeeeej... Ampak ker je bila ura relativno zgodnja, oz. se je »rush-hour« še odvijal, kaj hitreje ni šlo (pa saj ne, da bi si želel naviti avto do konca... C6 naj bi šel cca. 220 km/h. Ampak to enostavno ni moj stil, četudi bi za tako divjaško vožnjo imel priložnost. Okej... Mrbit bi ga navil na švabskem Autobahnu...) Sicer pa je bila vožnja mehka... Skoraj plavajoča. Tako kot naj bi se za Citroena takega kalibra spodobilo. Odložim fotra, poberem prijatelja. Greva tam za črnuškim mostom levo mimo neke kitajske restavracije po vijugasti temni cesti proti Šmartnemu. Heheheh... V C6 je zelooooo stara tehnologija premikanja žarometov skladno z vrtenjem volana. To je imela že DS. In je super... Ovinke imaš na ta račun krasno osvetljene. Je pa C6 sicer nekoliko nepregleden. Namreč »podporniki« oz. stebri na katerih je streha, so malce blesavo postavljeni in mrtvi kot je še bolj mrtev kot je sicer. Uletiva spet na ring, ki se je že malo sprostil. Napičim na 160 km/h. Gladko. Do 160 gre avto brez najmanjšega napora. Nato pa se pospešek pomanjša, čeprav še vedno lepo vleče. Odložim prijatelja in se domov vrnem po skoraj prazni Dunajski. Pohodim. VVVVVUP! 90 km/h. Zelo gladko, zelo mehko, zelo udobno. Pri parkiranju pa so mi pomagali zvočni signali in nazorna animacija na armaturni plošči. Aja... Armaturna plošča je totalno konfuzna, zato se je niti nisem loteval. Ima na tone nekih knofkov. Brez večine se mirno preživi in vožnja ne trpi. Še ena malenkost je računalniško višanje in nižanje avtomobilskega zadka – značilnost in nekakšen zaščitni znak vseh Citroenovih »žab«. Blazno pa me je presenetila majhnost prtljažnika. Vanj se da na komot spraviti dva kufra in v ostanek prostora strateško razporediti še nekaj vrečkic. Ja, ja, ja... Sej vem, sej vem... Če si človek kupi tak avto, najbrž niti ne potrebuje velikega gepektregerja, saj gre na pot s svojo polno kreditno kartico, za katero je dovolj prostora tudi v predalu za rokavičke. O malenkostih bi še lahko izgubljal besede, a jih ne bom, saj so na začetku povezave, kjer se da nadejati ostalih podatkov o avtotu.

Mnenje: C6 košta med 43.000 in 59.000 ojrov. Za to ceno ima C6 kar nekaj konkurentov. Od BMW-jev, preko Merčokelčkov pa do Audijev, če omenim samo najbolj znane in očitne. C6 ni očitati manko udobja, moči, mehkobe, gladkosti vožnje in elegantnosti (avto je od zunaj zelo, zelo lep). Avto je fejst. Kljub temu pa se nikakor ne morem otresti občutka, da C6 nekaj manka. Pa ne vem kako bi ta manjko definiral. Morda bi temu lahko rekel »L'esprit«... Resda je to francoska beseda, ki bi jo lahko prevedli kot »duh«, čeprav je to zanič prevod, saj beseda tudi v drugih svetovnih jezikih nima primernega kontekstualnega prevoda. Skratka, C6 manjka »tisto nekaj«, nek »kokosežereče«... Četudi bi imel denar za avto tega cenovnega ranga, bi C6 gotovo kupil ne. Pa tudi nobenega njegovega konkurenta ne. Ampak to je seveda zgolj posledica mojega okusa. Zadnje čase so mi všeč enoprostorci... Veliko raje bi imel C4 Picasso ali pa celo C8.

P.S. Me je pa skoraj kap sunila, ko sem zadnjič opazil, da so naredili »Mini Clubman« (karavan različica novodobnega Mini Cooperja). Ne samo, da je sam koncept Mini-karavana popolnoma absurden, cene znašajo od 21.000 pa kar do 25.000 ojrov HALO????? Cene C4 Picassoja se raztezajo med 19.000 in 31.000 ojrov. Najbolj osnovni model C8 pa košta 29.000 ojrov. Jaz mislim, da moraš biti prav pošteno nor, ali pa huda šminka, da si kupiš Mini Clubmana.

Horuk v nove čase, kdor zaupa vase ...

2007-12-26T22:01:00.000-08:00

Že davno dosežena sprava

2007-12-26T22:00:00.000-08:00

Slovenci domnevno iščemo skupno identifikacijsko točko, ki bi vendarle združila »vse Slovence«, ne glede na njihovo politično ali/oz. »moralno-etično« držo. Mi ves ta čas iščemo, a se ne zavedamo, da to stično točko že imamo. Je pa res, da jo je težko povzeti z eno besedo ali pojmom in ravno zato je tako zmuzljiva.

Danes sem videl osrednjo državno proslavo ob »dnevu samostojnosti in enotnosti«. Okej, gleda na to, da je ta Gnevnik bolj kulturno-umetniško obarvan, bom vsebino političnega govora našega Janeza »alfa samca« Janšo pustil ob strani. Oz. okoli tega bi dejal le, da je J.J. govoril zelooooo duhamorno in »kalimerovsko«. Zmerno ponosno, toda nekoliko razočarano. Brez kančka nastopaštva, po katerem je bil J.J. nekoč znan. Brez čustev, brez srca, brez vodil. Izzvenel je nemotivacijsko in prazno. Floskule, pač... Bil je le še en slab državniški govor, ki bi ga lahko mirno copy-paste tudi kolega Lukašenko iz Belorusije. Naš premier je retorično dejansko močno stagniral. Gestikulacija? Kaj je to? Ne, ne uporabljam... Me ne zanima... Mumija.

In »kulturno-umetniški« del dogodka? PO-RA-ZNO! BEDA!!!! PODEN!!!!! TOTALNO SRANJE!!!!! In ravno to je glavna tema tega Gnevnika in hkrati »stična točka« slovenske sprave. Termin je: »Slovenska kultura«. Besedna zveza ne pove le, da je to kultura, ki se udejanja v državi Sloveniji, pač pa je v našem primeru tudi svojevrsten žanr, da ne rečem, da predstavlja samo bistvo »slovenskega nacionalnega karakterja«.

Na proslavi se je po J.J.-evem govoru zgodilo ene 5 glasbenih točk, ki so bile povezane z brano besedo iz slovenske kulturne preteklosti. Ne samo da so bile te dogodku neprimerno izbrane, bile so vse tisto, kar bi še slehernik potreboval, da se J.J.-ev morbidni in mukotrpni govor dodobra vžge v srca »razcepljene« Slovenije.

Vsi nastopajoči (razen Anike Horvat) so bili oblečeni kot jebeni pogrebniki... V črno! Ko sem videl nastop Nuše Derende, mi je na glas ušla pripomba: »Če bo šlo tako naprej, bodo prireditev končali s Kekčevo pesmijo!«. Pesem je bila dolgočasna, trpeča, dolga, počasna in patetična. Po njej je voditeljica preko nekega, znova jako patetičnega, verza od pesnika Gregorčiča naredila kao most in že je sledila pesem »slovenskega naroda sin«. Emmm... Smo ob tabornem ognju med skavti, al kaj???? In ta je bila odpeta spet s tako vznesenostjo, da me je zgaga prav dobro popekla. Sledil je beden verz, ki kakor že prej, ni imel popolnoma nobene veze z rdečjo nitjo proslave (no..., to niti ni tako čudno, saj rdeče niti proslava itak sploh ni imela), niti s predhodnim komadom, niti z veliko muko pričakujočim naslednjim komadom. Sploh je bil izven konteksta, kakor tisti prej in vsi tisti po njem. Vseboval je socialno-realistične floskule naših priznanih pesnikov (in pisateljev), v katerih Slovenci kot vedno trpinčeni narod znova in znova najdemo tak ali drugačen razlog, da nam je v trpljenju kao kul. Tako kot Ketteju... Ali pa Murnu... Ali pa Cankarju, če sem zelo odkrit, da ne rečem še kakšne o Francetu... Saj vemo, ne... »Ni mi mar bolečin, z njimi živim, sem slovenskega naroda sin...«. Fajn, ne?

No potem je težil še Jan Plestenjak s svojim komadom »moja ljubica«. Izzvenel je kot kakšen slovenski izseljenec v Argentini, ki se mu toži po svojem bivšem »dekletu«, ki jo v komadu metaforično predstavlja Slovenija. Dečko se skrega z dekletom, a je za to ne krivi. Življenje pač, jebiga, ne? Al kaj? Pa spet patetičen »most« in že je tu Šifrer v črnem (s črno-belo mornarsko majico spodaj) s komadom »za prijatelje«... Oz. se mi zdi, da je bila prej še Anika »edina svetla« Horvat s pravtako srce-parajučim komadkom. Muka bi bila že težko večja, če ne bi nek pevec blodil o zvonovih, ki čakajo pod vrhovi in jok in stok in joj, kolk nam je bed u lajfu. In že je bil tu gran finale!!!!! Otroški pevski zbor s solistom, ki je bil oblečen popolnoma v pogrebno črno, odpoje KEKČEVO PESEM!!!!!!!!!!!!!! HALO????????? Okej... To je pa popolna ironija, če se protagonsti svoje stvaritve dejansko ne zavedajo, ali še huje, skrajni cinizem, če se tega zavedajo. Kdo je zdaj Kekec???? In kaj že Kekec v slengu v večini primerov pomeni? Je to slika, ki si je želimo kot Slovenci? Smo morbidne, vedno trpinčene mone ali pa loleki, ki se niti ne zavedajo kaj počno? JA! Na žalost smo v veliko primerih prav to! Bečki konjušari! Tisti redki posamezniki, ki slovensko kulturo (pa dajmo si biti na jasnem... Pod »Slovensko kulturo« mislim tudi pop kulturo, alternativno kulturo in vse ostalo vmes, preko in čez) držijo nad depresijo, pa so spregledani ali hitro institucionalizirani.

In zakaj je tako? Ker poveličujemo vsebine slovenskih kulturnikov iz preteklosti, ki so bili za čase še kako aktualni, v sedanjosti pa lahko v napačnih kontekstih in/ali izpeljavah izpadejo patetično in prav nič motivacijsko. In sedaj »keč«!!!! To je naša stična točka... Ne glede na politično desnico, levico, sredino, ljudsko, demokratsko, socialno, nacionalno stranko ipd, partizane, belogardiste, komuniste ipd. "CANKAR JE CAR!" in "NIŠTA PROTIF IVANA!", če si levi ali desni!!!! Ampak namesto da bi iskali skupne ustvarjalne poti z zopet pridobljenimi prijatelji, se raje šlepamo na prvo prijateljstvo z njimi, ali pa na konfliktu med tem, ko nismo bili prijatelji.

Ostajamo v času, hkrati pa bomo vodili EU...

BREAKING NEWS

2007-12-06T22:01:00.001-08:00

Novica dneva

2007-12-06T22:00:00.000-08:00

Včeraj sem se ravno ob 21-ih čuknil na kavč in si prižgal BBC... Šta ima v svetu... BREAKING NEWS! FAK! O, FAK!!!! Sidrni človek zaskrbljeno preleteva zadnji pildek, ki so mu ga podali. Čisto svež, še od printerja topel listek! FAAAK!

»There has been a shooting in Nebraska...«
Eeeeeeeeem...., jaaaaaaa?
»Some shots were heard... There is police everywhere... We are trying to find out what's going on....«
Prosim?
»We don't know yet how many gunmen are there...«
A to je »BREAKING NEWS«?????
No, na BBC so si vzeli čas in razložili vse česar NE vedo. Moja prva ocena: Nekemu EMO najstniku je dojadilo, ker so ga v šoli zafrkavali zaradi frizure in, ker ga je pustila punca.
Ampak to sploh ni bistveno... Mislim, da se v svetu dogaja vse kaj pomembnejšega od nekega klinca, ki se mu je zmešalo (kar je sploh v Ameriki že skoraj folklora). Skratka, bil sem ne malo razočaran, saj je BBC zame od nekdaj pojem korektnega novičarstva. In potem ti usekajo z neko novico, ki je primerna kvečjemu za Slovenske Novice ali za Direkt. Tik pod novico »Pijan s sekiro nad ženo« ter pripisom »France si je nato od žalosti sodil sam«. Okej. Votever.

Pa uletim zjutraj na šiht in sčekiram BBC.com (poleg Dnevnika rutinsko jutranje branje). Prva novica:
»US teen gunman wanter fame«
Okej, votafak????? Še vedno je klinac, ki je šicnil nekaj ljudi prva zgodba?????? ZAKAJ?
Pa jebenti, valjda se je v 12 urah zgodilo še kaj drugega... Pa tolk ljudi gre v Iraku vsake pol ure... Koliko jih gre pa brazilskih slumih ali v Afriki pa niti prešteti ne moremo... Zakaj hudiča je to, da gre nek disiluzioniran ameriški EMO streljat ljudi tako zelo pomembno???? Skratka na ta račun je BBC izgubil nekaj spoštovanja, ki ga imam do te televizije.

Le zakaj v Evropi tega ni (okej, minus manjši »incidenti« vsake toliko let ... Npr. nekemu Švabu se je scufalo pred ene pol leta)? Zato, ker niti najstniki, niti odrasli civilisti načeloma (in po zakonu, seveda) nimajo dostopa do orožja. Okej, sej ne da ne improviziramo... (»S sekiro nad učiteljico«, »Z rjasto grebljico po ženinem hrbtu«, »Obisk urgence zaradi vboda z ražnjičem«, »2x ga je povozil do smrti«, ipd.), ameriška mularija pa ti uleti z atijevim šmajserjem, magnumom in tremi bombami, njegov prijatelj pa ima uzi in dve dedkovi šibrovki. In kaj je pred kratkim storil moj dobri prijatelj, gospod George Bush mlajši? Bedak ni podaljšal moratorija na prodajo jurišnih brzostrelk (takih, ko jih npr. uporabljajo ameriški »mirovniki« v Iraku). Torej si lahko zdaj vsak 16 letni mulc našpara za eno oreng flinto in gre pobit par sošolcev, ker so mu rekli da ma grdo frizuro in, da občujejo z njegovo mamo. Way to go, Georgy-boy!

Ajl du it maaaaaaaj veeeeeeeeeej!!!

2007-11-02T20:31:00.000-07:00

Za pred zid pa šus v glavo!

2007-11-02T20:30:00.000-07:00

Ob ogledu televizijskega Dnevnika sem videl prispevek o očitno čedalje bolj pogostem konjičku slovenskih bedakov in domnevno »zmedenih« turistov za volani. Govorim namreč o napačni vožnji naroda po avtocestah. Resno ne zastopim kaj ljudem dogaja... Da obrnejo sredi tunela in se po prehitevalnem pasu vozijo v napačno smer. Ali pa da ugotovijo, da so zgrešili odcep in se zato vzvratno vrnejo do faljenega odcepa. Ali pa se kar ustavijo sredi tunela, prižgejo vse 4 žmigauce in čakajo... NA KAJ????? Na angela varuha???? Jebemuboga!!!!!!! In to ni več redkost. Med prispevkom so pokazali vsaj 15 različnih primerov samomorilskega vedenja na avtocestah. In potem ti prikotalijo nekaj v smislu »...zmedeni turisti so blablabla...«. Pravila vožnje so po vsem svetu ENAKA!!!! Nikjer ni dopustno, da bi na avtocesti zamenjal smer vožnje. Ker če to storiš, je s tabo nekaj hudo, hudo narobe. Takšnega človeka je treba hospitalizirati. Po elektrošokih, seveda... Pa saj avtocesta ni klinčevo drsališče v hali Tivoli, kjer se smer drsanja zaradi obrabe ledu zamenja vsake pol ure!!!!!!

Kar slabo mi postane, če pomislim, da bi mi na avtocesti pri 130 km/h nasproti pripeljal nek idiot z isto hitrostjo. Takim kretenom bi bilo treba vzeti vozniško dovoljenje za vse življenje. Taki ne bi smeli NIKOLI VEČ imeti izpita in NIKOLI VEČ sesti za volan. In ne samo to... jaz bi jih mirno dal sedet za kakšno leto, dve, da se ohladijo. Pravniki naj rečejo kar hočejo in pihajo prah s starih bukel o zakonih, meni so zgoraj opisana dejanja »poskus umora zaradi malomarnosti«. In to bi kruto sankcioniral. Sem pa slišal tudi za pezdete, ki so se odločili, da na tak način (namreč tako, da se vozijo po napačni strani avtoceste) storijo samomor. Proklete pizde egocentrične. Če si se naveličal sveta, si natakni betonske copatke in se vrzi v Ljubljanico. Tipično slovensko: »Če sem se jaz naveličal življenja, si bom vzel s seboj soseda, da mi ne bo dolgčas.« FEJ JIH BODI!!!!!!!

Vsak pač ni mišljen za to, da bi vozil avto. Tako kot ne more biti vsak pilot ali astronavt. Če daš avstralopiteka za volan, lahko pričakuješ katastrofo. Enako je z jamskimi ljudmi v tunelih... Očitno jih potencialno klavstrofobična scena vrže nazaj v čas njihovih jamskih prednikov, ... stisne jih zaradi teme in morebitnega napada sabljastega tigra izza zasilnega izhoda, zato se odločijo, da se raje odpravijo ven tam, kjer so prišli notri. Ziher je ziher. AMA NIJE ŽVAKA ZA SELJAKA!!!!!!! Jebenti, dokaži, da si sposoben voziti avto v vseh razmerah in da te tuneli ter avtoceste ne zmedejo. Ker če te, potem avto očitno ni zate. In tega bi se morali zavedati prijazni ljudje na Roški, ki očitno vse preradi podeljujo vozniške izpite, ko jim zadiši po zelenem.

Lipe & lipa

2007-09-11T10:05:00.000-07:00

Praslovan Travels

2007-09-11T10:03:00.001-07:00

Slovenski poet Zoran Predin v enem svojih komadov poje o »praslovanu«. Sprašuje se, kdo ga je naučil plavati, da je preplaval tisto rusko reko in se v naših krajih naselil. Pred kratkim so pri manj priljudni sestri Potočke Zijalke (torej pri Potočki Molčečki) našli komaj vidne krace na 1400 let starem glinenem pepelniku, ki pričajo o čisto drugačni usodi omenjenega »praslovana«. Gre za krajši ep, s klasičnim socialno realističnim pridihom trpeče, čeprav pra, slovanske duše.

Večini praslovanom je bilo njihovo domovanje sila duhamorno. Sploh je trpela planinska sekcija »Ortopraslovan«, saj v ruskih stepah niso našli dovolj visokih izzivov za svoj vikendaški hobi. Zato je kaj kmalu planinska zveza zamrla, ker se je večina članov raje včlanila v bolj aktivne klube kot so »Pramuhar«, »Praribohvat« in »Praplivač!«. Ravno v slednjem je vzniknila zvezda praslovanskega plavanja. Praslovan Rado si je z ekstremnim plavanjem v bližnjih mlakah, člobodrah, minibarjih in podobnih stoječih mlakužah prislužil vzdevek »Tolsti Som« (mnogi sodobni zgodovinarji ga imajo za neposrednega prednika Martina Strela). In prav k njemu so se ozirali mnogi obupani obrazi vrlih praslovanov, ki jim je ruska stepa že prekleto presedla. Klika osemnajstih praslovanov je skovala načrt, da se Rado s polenom, privezanim z vrvjo na obrežno vrbo žalujko, poda preko reke Dnieper. Zbor sivih starešin je dal na podvig seveda veto, toda »mladost – ludost« je preglasila stare fotre. »Tolsti Som« se je že naslednje jutro zadegal v reko. Zaradi prekratke vrvi in posledično izpuščenega polena pa ga je reka odplavila neznano kam, vsekakor pa ne na drugi breg … no … vsaj ne na tej zemljepisni širini.

Ker je bil »Tolsti Som« v prostem času šivilja in je vsa proizvodnja ribiških mrež temeljila prav na njegovih tkalskih, kvačkarskih in da, celo kleklarskih spretnostih, se je morala praktično cela vas prestrukturirati, da bi preživela. Najbolj močan »ceh« (takoj za propadlima cehoma »Praplivač« in »Praribohvat«, katerih predsedujoči in podpredsedujoči skupaj z občim zborom je bil spet slavni, zdaj odplavljeni, »Tolsti Som«) je ostal »Pradrvoseč«, s praslovanom Lipetom na mestu predsednika, obeh podpredsednikov in občega zbora pradrvosečnikov. Lipe je spretno združil plavalski stil »Tolstega Soma« in značilnosti povprečnega drevesa: Namesto da Slovan igra kos drevesa, da bi s tem preplaval reko, je to vlogo namenil drevesu. Po njegovo je torej drevo igralo drevo, da bi lahko preplavalo reko. Prvi poskusi plavajočega drevesa so uspeli. Vseh 11 debel je varno prečkalo reko in se zataknilo v obrečno podrast nasprotnega brega. Ko pa je na deblo posadil poskusnega praslovana, se je nesrečnik zaradi okrogle narave debla skotalil v ledeno reko in se najbrž pridružil »Tolstemu Somu« nekje bistveno južneje ali vsaj globlje. Tu pa je v igro vstopil ceh prakamnosekov. Njihov predstavnik za stike s praslovani, PR-ovec po imenu Kamenkoblef, je s pomočjo najnovejšega kamna izdolbel deblo in ga poimenoval »drevak«. Že naslednje jutro je Lipe uspešno prečkal Dnieper in se z družino za vedno naselil na drugem bregu reke… v panonski nižini, ki je za spoznanje bolj nagubana kot ruska stepa.

Nedavno odkritje je torej dokazalo, da praslovan ni priplaval, temveč priplutal.

I've been drivin' all night, my hand's wet on the wheel

2007-08-23T23:01:00.000-07:00

Vožnja iz resničnosti in nazaj

2007-08-23T23:00:00.000-07:00

Za počitnice sem bil že na četrtem obisku Mekedonije (imam “priženjeno” žlahto iz Ohrida, pa tudi letos pridobljeni podmladek je pogojeval počitnice v Makedoniji, da se ga žlahta nagleda...). Prvič sem vozil 1200 kilometrov v enem kosu. V prejšnjih letih sem/sva/smo se tja vozil/a/i v dveh kosih in sem/sva/smo prespal/a/i v Beogradu, kar je po kilometrih ravno nekje na pol poti. Rad vozim daljše “relacije”, moram pa priznati, da se mi 1200 km v enem kosu ni zdelo tako zabavno, kot sem sprva predvideval. Kar nekaj relacij med 800 in 1000 km sem že prevozil v enem kosu, toda te so bile po avtocestah, pot do Ohrida pa vsebuje ¼ navadnih cest. Aja… in prvič sem bil v avtu čisto sam, saj sta šli moji ženski z letalom (7 mesečne hčerke se še nama ni zdelo modro peljati z avtom).

Pot na jug:
Ženski sem odložil na Brniku (JA! Na BRNIKU, ja!!!) okoli 22 ure zvečer, ker sta imeli predviden let ob polnoči, sam pa sem se odpeljal domov, naložil vso kramo in se ob polnoči odpravil proti jugu. Na hrvaški meji sem čakal cca. 15 minut in pred mano se je razprostrla panonska ravnica. Prva kriza je nastopila med Zagrebom in Beogradom... Ruknem Red Bull. Proti jutru sem se znašel pred Beogradom in naletel na še „svežo“ nesrečo. Jeba... Po Hrvaški sem vozil cca. 150 km/h, v Srbiji pa sem malce oladil, predvsem zato, ker imajo bednejšejšejšo avtocesto z opazno več luknjami, sploh na voznem pasu... Pa še omejitev je nastavljena na 120km/h. Zadnja postaja na avtocesti je bil OMV cca. 80 km od Niša proti Leskovcu... Od Leskovca do makedonske meje pa je za cca. 150 km „magistralke“, ki se vije kot jara kača in je običajno polna tovornjakov, nedeljskih voznikov in pa manijakov za protiutež. Makedonija ima od meje do Skopja in od tam proti Ohridu skupaj okoli 60 km avtoceste... Potem pa spet vijuge nadaljnih 120 km. Spet polno manijakov, ki prehitevajo v škarjice. Na splošno imajo „balkanci“, oz. še bolje „Švicarji“, „Nemci“, „Italijani“ in „Avstrijci“ to grdo navado, da si kupujejo zgolj in samo Mercedeze, Audije in BMW-je (in to prav brez heca... Te tri znamke avtomobilov so omniprezentne... Predstavljajo okoli 90% vseh "tujih" registracij). Ostalo ne šteje... In potem mislijo, da so njihovi avtomobili avijoni in, da so povrh vsega neuničljivi... Na Ohrid sem prispel ob 13-i uri popoldan... V dež in 14 stopinj celzija. Čas potovanja: 13 ur, od tega ena ura za čakanje na vsem mejah skupaj.

Pot na sever:
Nazaj sem se odpravil v petek 17-ega avgusta ob 7. uri zjutraj. Za začetek sem imel vijuge. Makedonske vijuge so bile relativno znosne… V Skopju sem bil v dobrih 2 urah, kar je popolnoma sprejemljivo glede na cesto. Na makedonsko srbski meji sem čakal dobro uro. Pred mano stoji ogromen Mercedez z italijansko registrsko. Iz njega skoči majcen, drobčkan šiptarček in se v majčki brez rokavov, ki mu je razkrivala piščančje mišice, sprehodi do mojega avtomobila ter potrka na šipo. Odprem. Pa vpraša, če bi se lahko z menoj peljal čez mejo, ker je njih v mečki 6. HALO? Pojdi v gepek, jebenti. Seveda ga zavrnem in on se sprehodi naprej med avtomobili… Na srbskih vijugah sem uletel na ogromno tovornjakov. In potem igral šah. Seveda prej omenjeni „Švicarji“ in njihovi „sosedje“ so raje igrali rusko ruleto. Ko sem se prebil do avtoceste pa spet dooooooolga tuga po panonski ravnici... Spet kriza nekje med Beogradom in Zagrebom… Ruknem Red Bull. Slovenska meja… GUŽVA!!!!! Šengen, jebiga!!! Čakam ko ubrisan dobro uro na slovenski meji. Pred mano tisti mali Šiptarček spet išče “žrtev”.

Carinik (debeluškast mulc z očalci, star ne več kot jaz… Torej 28): “Gospot Janez….”
Janez: (Samo za ščepec nejevoljno, ker sem čakal skoraj uro in pol) „Da…“ (v smislu „Kdo pa drug...?“)
Carinik: „Ali veste, da vam luč ne dela...“
Janez: „Katera? Spredja ali zadnja?“
Carinik: (pokroviteljsko) „No... zadnje še nisem videl, ne... Sprednja desna...“
Janez: „Aha...“
Carinik: „Je to vaš avto, gospot Janez...?“
Janez: “Ja… Je!” (Ne… od tistega malega piščančjega albančka v Mercedezu, ki ste ga pred menoj spustili mimo, kot da ne bi imel notri 6 potnikov)
Carinik: “Dajte mi no odpreti prtljažnik, prosim…”

Ko je dripac videl vso otroško navlako, je seveda pobuljil, kot bi videl na pol trohneče truplo. Ker sem videl, da napenja možgane, sem ga prehitel in mu razložil zakaj je vsebina mojega prtljažnika takšna kakršna pač je. Brez ugovora se je sprijaznil, nato pa mi je še odpredaval, da bi bilo fino, da bi se ustavil na prvi pumpi in zamenjal žarnico... Po 5 minutah me je končno spustil v domovino... In jaz se nisem več čudil zakaj je tako dolgo trajalo to prekleto stanje na meji... Ker sem tehnični aberveznik in, ker so očitno to tudi na Petrolovih pumpah, sem se v Ljubljano pripeljal z levo lučjo in meglenkami ob 21:30. Čas potovanja 14 ur, od tega 2,5 ure na mejah...

1200 km v kosu ni mačji kašelj. No.. Bil bi zmeren mačji kašelj, če bi bilo vse po avtocesti in znotraj Šengena... Kar pomeni, da bi razdaljo premagal v cca. 8 urah. Namreč junija, ko sem/smo bil/i na oglaševalskem festivalu v Cannesu, sem bil tudi pooblaščeni voznik in 800 km do tja mi je bilo popolnoma žur vozit... Nobene utrujenosti ali pomanjkanja koncentracije... Lagano sportski... Šli smo iz LJ ob 11 in prišli tja v večernih urah in vzeli smo si ga zelo u izi...

Balkanske ceste so zajebane... A imajo svoj čar. Priznam pa, da te kar stisne, ko v okolici Skopja opaziš tablo: „Atina – 1000 km“. O jebenti! V Grčijo grem z avijonom pa zdravo!

Vremenske motnje

2007-08-01T11:31:00.000-07:00

Ubogi, ubogi kadilci...

2007-08-01T11:30:00.000-07:00

Toliko pritoževanja in samopomilovanja, da o kalimerovstvu niti ne govorim, kot ga poslušam zadnje čase pa že dolgo ne. Žrtve so kadilci! Proti njim se dogaja pravi fašizem! Kratene so jim osnovne življenske pravice! Ogrožen življenjski stil! Napadena integriteta! Če bi znali ljudje toliko energije porabiti za kakšen bolj plemenit cilj, bi bilo super.

Da ne bo pomote... Predlagani "kadilski zakon" je spisan zelo slabo! Celo neživljenjsko. Toda v tujini so tovrstni zakoni že bili sprejeti in svet še vedno stoji, promet v oštarijah pa ni upadel.

Moram pa priznati, da mi gre egoizem kadilcev precej na jetra, sploh če kajenje primerjajo z alkoholom. Če v vaši bližini nekdo kadi, s tem "načenja" tudi vaše zdravje, če pa v vaši bližini nekdo pije, pa ta ogroža vaše zdravje zgolj pogojno (lahko ga razpizdite in vas bo nalomil, ali pa bo njegova žena spet padla po stopnicah).

Ne dvomim, da se bodo kadilci konec koncev že kako znašli... Do takrat pa le mirno kri... Zakoni tudi mene na več načinov onemogočajo. Bi bilo pa fino, ko bi naši oblastniki zakone prej preštudirali in odpravili njihove pomanjkljivost še pred sprejetjem...

P.S. Zdaj pa grem res na počitnice!

3/4 sence tramvaja na poti v polento pozimi

2007-07-31T21:30:00.000-07:00

KONCEPT št. II.

2007-07-31T21:29:00.000-07:00

Konec meseca bosta minili dve leti kar je bil objavljen prvi Gnevnik®. Po letu rednega objavljanja (vsaj 1x tedensko) sem pričel s službovanjem in kontinuiteta gnevljenja je dobila nove dimenzije. Nakar sem pred pol leta postal ponosni ata in redno objavljanje Gnevnika® je postala čista znanstvena fantastika.

Pa ne da ne bi imel več o čemu gneviti (čeprav prejšnji Gnevnik® blago na to namiguje). Redkosti objavljanja botrujeta predvsem dve stvari… Ena je ta, da se rad razpišem u tri krasne… 3 odstavki so za pusije! Ima da jih je vsaj 6!!!! In druga je ta, da sem si dal kar nekaj dela z ilustracijami… Svinčnik, tuš, radirka, barvice, flukiji ipd.

Ker res pogrešam gnevljenje v pisni obliki in, ker mi je Gnevnik® pač špasno pisati, bo potrebnega nekaj odpovedovanja.

Ergo: Gnevnik® je dobil nov koncept, ki sem ga strukturalistično poimenoval “KONCEPT št. II.”. Jebiga, je treba s časom… Dva pika nula pa ta internetna jajca…

In kaj je pričakovati novega? Predvsem krajše in vsebinsko bolj zgoščene tekste… Morda celo družbenokritične ali političnoangažirane haikuje… In pa bolj abstraktne in stilsko relativno neopredeljive in kvalitetno nekonsistenčne risbice. Kolikor bo boter čas dopuščal!

Da pa si že v prvem "Gnevniškem zapisu TM" po KONCEPTU št. II. ne bom skočil v besedo, ga bom na tem mestu zaključil!

P.S. HA! 6 odstavkov!!!!

P.P.S. Gnevnik odhaja na počitnice in se vrne v zadnji tretjini avgusta!

Jutri pa je nov dan...

2007-07-03T21:35:00.000-07:00

Kje je gnev?

2007-07-03T21:30:00.000-07:00

Več kot mesec je že minil od zadnjega gnevniškega zapisa… Želel bi si, da bi imel več časa za gnevniške zapise in, da bi se dejansko imel o čem razpisati. Vmes sem bil v Cannesu, na največjem svetovnem oglaševalskem festivalu, kjer sem s kolegi tekmoval v kategoriji “cyber young creatives” (žal nismo dobili leva). Vtisi vobče z eno besedo: Hudo! Jest bi še v Cannesa šel… Vtisi o zmagovalnih delih: komsikomsa! Četrtina nagrajenih del (vseh kategorij) je leva zaslužila, za polovico se človek vpraša “Kje je presežek in zakaj je bilo nagrajeno prav to, tisto zraven pa ne, čeprav je na isto finto?”, za četrtino pa se slehernik vpraša: “WTF????” (sicer pa si oglejte stran Canneskega festivala in presodite sami)

Cannes kot tak pa je en velik Portorož, s pivom po 8 eurov. Marina je polna jaht, katerim tudi največje lupinice portoroške marine ne bi bile niti za rešilni čoln, presenetil pa me je vozni park. Edina razlika med ljubljanskim in cannskim voznim parkom je v tem, da ima Cannes več 3 Porscheje, 2 športna avtomobila, ki jih v Sloveniji ne bi videl, in pa dva stara Royce Royca... Ostalo pa je isto! Očitno zakompleksani Slovenčki res kompenzirajo z vulkimi avtoti.

Cannes je bil nedvomno krasna izkušnja, toda naslednjič se vrnemo z levom! ROAR!

Naslov gnevniškega zapisa pa je namenjen splošnemu počutju. V bistvu me še vedno nervirajo iste stvari, le malo manj se sekiram zaradi njih. Včeraj sem mislil resno vzrojiti, ko sem videl posnetek pogreba bivšega nadškofa Alojzija Šuštarja (ki je bil edini klerikalec, ki je dejansko delal na spravi). Kaj hudiča ima naš škrlatni princ Rode za mešati neke pasose o komunistih na pogrebu ex nadškofa? In potem sem se spomnil na govor našega vrlega zaljubljenega premiera na proslavi dneva državnosti, v katerem je 5 minut namenil za slavospevni intermezzo preminulemu dr. Jožetu Pučniku. Zakaj? In večna mantra vlade: „15 let enakoumja na 50 let totalitarne (komunistične) podlage!“. Takole ne bo sprave… In tako se zastruplja s kretenskimi ideološkimi razdori generacije, ki nimajo nič s tem in tega ne potrebujejo. Poln k**** imam izpostavljanje delitev na levo in desno, na naše in njihove, na črne, rdeče, bele, rumene, roza… Še enkrat: Tako sprave NE bo!

In kaj lahko sam storim, da se to konča? NIČ! Lahko mirno počakam še leto in pol do naslednjega udejanjanja demokracije ter upam, da bodo trenutni kreteni naredili čimmanj škode do takrat, da ne bodo ponovno izvoljeni in, da bodo njihovi nasledniki malce bolj preudarni, manj častihlepni in predvsem manj pohlepni.

Upam, da ne bo ostalo pri „sanja svinja kukuruz!“

Sam svoj premier

2007-05-28T21:31:00.000-07:00

Politična amnezija

2007-05-28T21:30:00.000-07:00

Končno spet nekaj časa, volje in potrebe po novem gnevniškem zapisu. In kdo je kriv za potrebo po gnevnem izpadu? Slovenska politika, kajpak! Prekleto sit sem že te slovenske vlade, ki se s svojo arogantno nadutostjo še vedno neumorno zgovarja na vse bivše oblasti, ki so seveda krive za vso zlo v tej naši mali deželici na sončni strani Alp. Mandata je skoraj konec, a uboga vlada še vedno "popravlja" napake drugih. Ljubeč sadomazohistični odnos med predsednikom vlade in predsednikom republike pa je prerasel v sadomazohistični ljubezenski trikotnik, katerega tretji del je bivši predsednik republike.

Že ptički na veji čivkajo, da naš vrli premier vlada po “fuhrerprinzipu”. In kup diletantov, ki so vsi po vrsti nesposobni, strokovno neprimerni in skorumpirani vrtičkarji, se kiti z ministrskimi nazivi ter posluša prav vsak še tako kretenski befel velikega vodje. Pa tudi to, da naš vrli premier nastavlja svoje ubogljive apartčike na prav vsako še tako trivialno vodilno mesto pa najsi gre za politično, javno sektorsko ali gospodarsko, ni več nobena skrivnost. Zlobni jeziki bi utegnili takšno ravnanje opisati kot totalitaristično… In ravno to je izjavil bivši predsednik republike, Milan Kučan.

Vrli premier je seveda takoj vrnil žogico. Najprej je izrazil nestrinjanje z mediji, ki so to Kučanovo izjavo plasirali kot prvo novico dneva, potem pa je še poskušal deskreditirati Kučana s tem, da ga je naslovil kot bivšega predsednika republike IN bivšega predsednika komunistične partije Slovenije. Le zakaj je bilo to potrebno? Seveda vsi desničarski kmetavzi na takšne premierjeve izjave veselo zavriskajo, potegnejo na plano frajtonerce in užgejo eno po domače. Toda ubogi premier Janša… On že dolga leta boleha za resno amnezijo. Kako lahko, mona, pljuva čez bivše komuniste in pri tem pozablja, da je bil tudi sam komunist in to na ne tako nizkem stolčku. JA! Tudi Janša je bil komunist. Ravno tako je bil rdeč in imel je tisto rdečo knjižico. Toda njegovi politični nasprotniki tega ne izpostavljajo, sam pa karnaprej to isto očita prav vsakemu svojemu političnemu nasprotniku. Je bil mar član komunistične partije pod prisilo? Je bilo to mar samo “taktično oz. strateško članstvo”?

In to me privede do največjega glavobola, ki sem ga fasal ta mesec! Na začetku meseca je gospod obhambhni ministeh Kahel Ehjavec rehabilitiral domobrance s tem, da je njihovo sodelovanje z okupatorjem imenoval “taktična kolaboracija”. HALO?????? Kakšna “taktična kolaboracija” vendar????? Je mar zato takšna kolaboracija opravičljiva???? Pa dajmo še enkrat vzeti tole zgodovinsko dejstvo: Domobranci so sodelovali z okupatorjem vse od začetka vojne, kar pomeni kar 2 leti pred podpisom “Dolomitske izjave”, ki je boj proti okupatorju konsolidirala pod vodstvom komunistične partije. In ta diskreditacija partizanov, ki vsi pač niso bili komunisti, je popolnoma nedopustna, prav tako kot je nedopustna rehabilitacija kolaborantov.

In potem sem danes poslušal par izjav naših poslancev. Ojojoj. Banda neandertalska… Pa saj ne znajo sestaviti dveh zaporednih stavkov z omembe vredno vsebino. Na parlamentarnih volitvah je nujno treba uvesti preferenčni glas tako, da sistem ne bo dopuščal strankam izbiranje poslancev za sedeže v državnem zboru. Sicer pa menim, da je v Sloveniji potrebna POPOLNA politična lustracija. Jeba je samo to, da nimamo nadomestnega kadra. Vse kar imamo je trop ex-komunističnih političnih mastodontov in polnojajčni ter puhloglavi neolibertarni podmladek, ki bi najraje uvedel popolni ultrakapitalistični darwinizem.

Človeka res prime da bi si kupil tropski otok, a kaj, ko bo globalno segrevanje kaj kmalu poplavilo otočke…

Za dušni mir

2007-05-01T12:31:00.001-07:00

Prvomajska štiriperesna deteljica

2007-05-01T12:30:00.000-07:00

V nedeljo smo bili (se še navajam na koncept množine) na super-duper pikniku v atriju na Taboru. Vsega dobrih 100 metrov zračne linije oddaljeni od zvonika cerkve na Taboru (ki je menda zgrajena v neogotskem slogu). Ko je na polno uro zvonilo in oznanjalo trenutni premik v srednjeevropskem času, me še ni motilo… Ko pa je pričelo tam okoli 18:30 veselo oznanjati k maši DINGILIDONGILIDINGILIDONGILIONGILIDONGLI… pa sem mislil, da bom popi***l. Za 10 minut se je zvok prekrasno ujel med vse okolišče bloke in, če so verniki v tej okolici gluhi ali mrtvi, so se tiste maše nedvomno udeležili. Če je vrtanje in razgrajanje vobče ob nedeljah še toliko bolj nezaželjeno, ne razumem zakaj je RKC pri tem izjema… Zvočno onesnaževanje je precej preseglo sicer dovoljenih 10 decibelov in živo sem si predstavljal, kako nekemu manijaku prekipi in z armbrustom sesuje prelepi neogotski zvonik. FIAT LUX

Včeraj sva podmladek taktično podtaknila babici in šla “na hitro” v BTC po par otroških cunjic. Zajeb! Ljudje so oboleli, BTC je bil poln in vrste so se vile, kot bi bile razprodaje… Neverjetno, toda taktika “pojdi ti po cunje, jaz pa bom šel kar v vrsto” se je obnesla in z njo sva po 2 urah uspešno opravila šoping v celih 3 trgovinah. Sedaj nočem videti štacune do avgusta. Kar pa me je najbolj razpi***lo pa je narod v avtih. BTC je genialno rešil problem prometa s krožnimi križišči, samo kaj, ko jih NIHČE ne zna uporabljati. Namreč včeraj sem opazil samo dva, JA – 2 voznika, ki sta ob zapuščanju rondoja uporabila smerni kazalec. Prav nobenemu se ne zdi vredno opozoriti ljudi, ki čakajo na vstop v rondo, da ga oni zapuščajo. In zato so seveda kolone tudi tam, kjer jih sicer ne bi smelo biti. Potem pa moram ugibati, ali misli đajo v đipu zapustiti križišče, ali njegovi škatli nagaja centrifugalna sila v zavoju. Tumač!

In oh, Silvo Plut je napisal poslovilno pismo in po zvezdniško koknil malce preveč uspavalnih tabletk. Če me zanima kaj piše v poslovilnem pismu? Prav nič! Jebe se mi, če se je v njem pokesal po vsem tistem joku na zatožni klopi. Sicer sem proti smrtni kazni, saj menim, da mora nekdo vseeno nositi breme usmrtitve, nimam pa prav nič proti, če si psihopati Plutovega in Trobčevega kova sodijo sami. Tako bo šel davkoplačevalski denar raje za kakšno izraelsko havbico...

In še ocvirek: Na dan, ko smo podmladek pripeljali iz porodnišnice, se je začela renovacija „poslovnih prostorov“ na kletnem nivoju našega bloka, tik ob vhodih v garaže, kar je točno dva štuka pod najino spalnico (več o tem v gnevniškem zapisu 16. januarja 2007). No in potem so štemali in štemali in vrtali in štemali in vrtali skoraj 3 mesece. Ko se je zadeva umirila „poslovni prostori“ niso kazali nobenega življenja, dokler niso pred prazniki končno izobesili tablo, ki oznanja namembnost „poslovnih prostorov“. Na tabli pa piše: „Bazeni King Dolphin“. PROSIM?????????? KAJ????????? A zato ste ružili prekleta 2 meseca in pol in bloku odžirali živce???? Za jebene bazene?????? Pa saj Ježica in okolica Ruskega carja ni klinčev Malibu, kjer vsaka hiša potrebuje bazen!!!!!!!! Toliko o taktičnem pozicioniranju v sodobnem liberalnem kapitalizmu, prekleti idioti.

Želim vam lep 1. maj

Sadomazosova

2007-04-16T15:48:00.001-07:00

Banana republjik

2007-04-16T15:39:00.001-07:00

Zmatran ko svina, a ne morem spat! Že dolgo nisem napisal kakšne o velečislani slovenski politiki. Se mi samo zdi, ali ji gre iz dneva v dan na slabše? Daleč najbolj v nos mi je šlo ondan ob novicah iz sveta slovenskega zdravstva. Nekaj ravno dobljenih novih operacijskih miz, ki se jih je po 45.934 razpisih in pritožbah nanje končno le dostavilo, se je že pokvarilo. Škart roba? Smo šparali tam kjer ne bi smeli in razsipavali tam kjer ne bi bilo treba – pri prekletih oklepnikih, ki nam jih je kar 160 zrihtal naš vrli Kahel Ehjavec? Pa za kaj ##$#%$($“#“//#($“))$%%&??“!“# rabimo 160 oklepnikov...? Če jih parkiramo enega poleg drugega se lahko raztezajo od Murske Sobote pa do Kopra! Je to veliki „masterplan“ za obrambo domovine? In ste ga videli mono Ehjavca, kako je šel delat sklece z našimi skavti? Debilčki so tekali po Počku s slovensko trobojnico in peli abotne pesmice po vzoru ameriške vojske... In ko so zadihanega in v obraz zariplega Kahla vprašali, kaj si je iz pesmic najbolj zapomnil, je ta z bebavim nasmeškom prikotalil: „Ena, dva, thhi, mi smo najboljši!“, se jecljajoče zahehetal ter požel burno odobravanje zagretih tabornikov. Pa da se še malo po tem izpadu vrnem na zdravstveno področje... Nov onkološki inštitut je še vedno neopremljen in zdaj so ugotovili, da so ponekod podboji od vrat preozki, da bi skoznje peljali postelje. Se to samo meni zdi neverjetno idiotsko??? Pa kaj hudiča so pričakovali, da bodo skozi vrata peljali? Bicikle? Pa WTF!!!!???!?! Preozka vrata??? V bolnišnici???? Kakšen diletant moraš biti, da na to ne misliš, ko postavljaš bolnišnično stavbo? Ma ga ni izgovora na tem svetu, ki bi opravičil to zablodo!

In potem tole z našo varnostno obveščevalno službo… Karnaenkrat v Sovo kar derejo razni poslanski preiskovalci, ki po odhodu iz Sove itak ne smejo ničesar povedati, ker s tem seveda kompromitirajo slovensko nacionalno varnost… Ampak kretenske zgodbice o orgijah in malone dekadnetnemu prostozidarskem vzdušju znotraj Sove pa kar kipijo na dan. O “aferi” Sova se več bere po tabloidih, kot v resnih časopisih… Kako zelo “bigbrother-ovsko”. Seveda… Dajmo s trivialnimi temami odvračati pozornost od tistih, ki si zaslužijo ne samo pozornosti, temveč tudi izgubo stolčka (da ne rečem glave) marsikaterega našega politika. Panem et circensis!

In za konec garaža pod tržnico. Ljubljanski (malo)meščani so ponoreli ob tej ideji! Še malo manjka pa se bo Jadranka Juras protestno zadegala v Ljubljanico in se kljubovalno pustila odplaviti do Beograda. In kaj je najbolj priljubljeni argument proti? „Joj, vso solato nam bodo onesnažili z izpušnimi plini!“ Aja??? Za tiste, ki še niste bili na ljubljanski tržnici: Tržnica je z vseh strani obdana s cestami, po katerih se vali promet precej frekventno in je od priljubljene solatke oddaljen le nekaj metrov... V čem bi bili z garažo na slabšem? Drugi najbolj priljubljen argument: „Skazili nam bodo Plečnikovo tržnico!“. Garaža naj bi se nahajala POD tržnico in je s tem ne bo prav nič skazila, razen če nimajo v namenu postaviti prezračevalne naprave po vzoru trboveljskih dimnikov v neokibernetičnem umetniškem slogu. Mogoče bi pa lahko sporno postavitev mošeje prav tako umestili pod ljubljansko tržnico in združili prezračevalne naprave ter minarete?

FUNkcije

2007-03-25T23:52:00.000-07:00

Mladi kreativec 2007

2007-03-25T11:51:00.001-07:00

Na letošnjem Slovenskem oglaševalskem festivalu sva s kolegom Blažem Ritmaničem (oblikovalec) postala zmagovalni par v kategoriji "Mladi kreativci".

Tema je bila "Obvladovanje stresa in mladi", katere sporočilo naj bi izražalo "...pozitiven pogled na svet kot ena od strategij za spoprijemanje s stresom."

Za nagrado se bova z Blažem junija udeležila oglaševalskega festivala v Cannesu, kjer si bova prizadevala za ponovno zmago!

Rad bi se zahvalil staroslovanskim bogovom Svautovitu, Svarogu in Byelunu, ki so nabrcali moje praprednike, da so se odločili za dolgo pot čez Karpate ter se na koncu vendarle ustalili na mestu, kjer se je čez nekaj tisočetij nek prapotomec vendarle odločil, da bi bilo fino, ko bi si omislili oglaševalski festival.

Zahvalil bi se tudi nekaj milijonom malih sivih celic, ki so storile svoj konec, da se je njihov lastnik na odru med prejemanjem nagrade lahko bebavo hihital.

Na koncu pa bi se zahvalil še naši kreativni direktorici na Formitasu - Ani Ivandič - ki nama je z Blažem tri tedne disala bedne ideje, da sva na koncu končno le prišla do zmagovalne.

Pačpačpač

2007-03-11T15:31:00.000-07:00

Zamašek

2007-03-11T15:30:00.000-07:00

Ste že kdaj preslišali vsebino povedanega, ker je pripovedovalec uporabljal toliko mašil, da je bilo vsako naslednje, kot bi vam nekdo metal srednje velike kamenčke med oči? In medtem, ko se okolišarski pripovedovalec trudi, da bi zvenel karseda modro, minevajo minute tja v tri krasne… Na koncu se zaveš, da bi “pogovor” (ali bolje: monolog) lahko trajal pol toliko, kot v resnici je, če le ne bi bilo uporabljenih toliko prekletih mašil.

Daleč najbolj na jetra mi gre mašilo “pač”. Besedico se da odlično uporabljati, če človek ve čemu je namenjena in v katerih kontekstih. Ubije pa mi voljo po govorjeni slovenski besedi, ko nekdo v stavku s 15 besedami uporabi 4 ali 5 pač-ev. Kar ne morem verjeti, da lahko nekdo reče: „Jaz pač nisem vedel, da je on pač šel v trgovino, ker pač mislim, da mu pač tega ne bi bilo pač potrebno...“ – O JEBENTI!!!! Kot bi me nekdo s pingpong loparčkom počil direktno po čelu ob vsakem izgovorjenem pač-u. In to še ni najhuje... Kaj pa: „Mislim, da pač on pač ne bo šel v trgovino!” – NEEEEE… Kako lahko dva pač-a deli le ena beseda???? In triumf: “Lej, jest pač pač ne bom šel v trgovino!” – AAAAAAAA!!!! Dva pača zapored????? No fucking way!!!!! In tile trije primeri niso bili ravnokar skuhani v delu mojih možganov, ki se rad picajzlasto ukvarja s slovenskim jezikom (v osnovi sicer ni bilo govora o trgovini, a je to za primer pačovanja zanemarljivo…)

Pravzaprav sem mnenja, da so „Em...“, „Hm...“, „Eeee...“ in podobna mašila celo manj moteča, kot pa cele besede. Kar hočem reči je, da bi 5 “eeeem…-ov” lažje slišal v stavku, kot pa 5 pač-ov.

Poleg pač-ov pa sta mi precej moteči mašili še: “Mislim” in pa “Nevem”. Sploh v kombinaciji: “Mislm, nevem no… Jaz pač mislim, da je tista trgovina pač bedna… No…, mislm nevem…” – V tem primeru mi v piskru kar zabrbota in nekaj bataljonov sivih celic se nemudoma odloči za skupinski samomor. Zadnjič se je en sodelavec v zgoraj opisanem slogu matral ene 2 minuti za sestavek, ki bi ga lahko povedal v treh stavkih. Ampak to pač ni bilo tako, ker je čisto preveč časa zabil za vstavljanje mašil (pozorno oko bo opazilo, kako se je v stavek pravilno umestila besedica “pač”).

Da niti ne govorim o tem, da pretirana uporaba mašila “nevem” naredi iz njegovega uporabnika popolnoma negotovega človeka, ki se s tem mašilom že v naprej opravičuje za stvar, ki jo izreče, oz. ji zbija težo.

Vsi bi si naredili ogromno uslugo (da, priznam, tudi meni včasih uide kakšno mašilo… Sploh sem nagnjen k temu, da na koncu stavka pristavim „ne“ – a se temu zdaj že zelo dobro izogibam), če bi nekoliko premislili in počasi strukturirali stavke, ki bi dejansko lepo zveneli in bi ob tem nosili tudi vsebino, ki se ne bi razpršila po vsemirju zaradi prekletih mašil. Toda vsi raje bezljajo in bi radi čimhitreje čimveč povedali, ob tem pa se kaj rado zgodi, da se izgubi tako vsebina, kot tudi slog.

Torej:

“Eeeeeeee….Mislm nevem… Pomojem bi mogl pač bolj počas govort…. Eeeeeee…. pa pač bolj pač razmislit o čem bi sploh radi pač govorili, eeeeeee… Pa pol to pač povedat…. Mislm nevem, no…”

Skromna ter skrajno nezadostna izbira

2007-02-23T22:31:00.000-08:00

Ponudba in povpraševanje

2007-02-23T22:30:00.000-08:00

Zaradi zahtevnosti podmladka in preobremenjenosti matere, sem imel danes dela prost dan. Šel sem po štacunah, da bi nabavil vse potrebno za preživetje družinice, hkrati pa sem si želel kupiti še pas za hlače. Dosedaj sem pasove kupoval pri Levisu… Kot pa sem že v prejšnjem gnevniškem zapisu omenil, sem nad Levisom nemalo razočaran. In razočaranje se je danes le še poglobilo.

Torej uletim v Levis in se razgledam naokoli, da bi opazil klasično stojalo s pasovi. Ker ga nisem našel, pobaram prodajalko, ki mi odgovori, da pasov nimajo več, oz. da so zadnje pasove razprodali, ter da ne vedo, kdaj pride naslednja runda, če sploh. PROSIM??? Razočarano se odpravim iz BTC city-ja na kavo k prijatelju, kateremu potožim nad situacijo. Pa se mu to ni zdelo nič čudnega (to, da Levi’s nima pasov, še manj pa, da gnevim zaradi tega). Sicer je res, da naju spravljajo ob živce različne reči, njegov argument, da pasov v Levisu ni, pa je bil, da je temu tako zaradi ponudbe in povpraševanja. In potem sem to premleval še cel dan.

Če si narod nečesa ne želi, potem se to slej ko prej umakne iz prodaje. Okej! Če se nekaj ne prodaja, potem res ni smiselno, da ponudnik to še vedno kupuje in ponuja. Okej! Toda od kdaj pasovi niso več rentabilni? Smo mar tako suhi (ali debeli), da se nam modeli hlač samodejno podajo na rit kot ata na mamo? Je z deklerativnim stanjem kapitalizma, po katerem naj bi bil potrošnik glavni, nekaj narobe? Je mar tistih nekaj eurotov zaslužka prodajalcu, ki jih ne pljune za nekaj pasov, od katerih se jih nekaj ne proda, res pomembnejših od dobrega imena, tega, da velja za dobro založeno trgovino in tega, da obdrži potrošnike? Si bo zaradi tega lahko kupil večji avto? Ne bi rekel... Minimaliziranje stroškov ne vodi nujno v vsesplošni razcvet!

Karnaenkrat sem se počutil, kot bi živel v prejšnjem sistemu.
“Ovog meseca neće biti mesa, jer narod ne voli prasetinu!”
“Ovog leta neće biti benzina, jer narod jako rado šeta!”
“Ove decenije neće biti prave čokolade, jer narod baš obožava šećernu tablu!”
“U ovom sistemu neće biti drugih političkih stranaka, jer svi vole Tita!”

Zgodba se je nadaljevala, ko sem šel v Maximarket kupiti Becherovko. Maximarket je edina trgovina, ki Becherovko sploh ima. Toda pol ure po nabavi Becherovke iz zelo zanesljivega vira izvem, da bo Maxi Becherovko iz prodaje umaknil. Zakaj? Ker se ne splača!

In potem sem pomislil na debato, v kateri sem se spraševal, zakaj na vsakem slovenskem tv programu potrebujemo narodnozabavno oddajo z oblico abotnega slovenskega "humorja" in goveje muzike v prime time-u. Odgovor sogovornika je bil:

“Fer je, da vsak segment družbe dobi svoje!”. In seveda je iz mene pogojno bušnil moment kalimerizma:
“S čim pa jaszt dobim svoje?”, nakar je sledilo:
“Ti in tebi podobni niste dovolj velika skupina, da bi se ji bilo treba posebej posvečati! Se ne splača”

KAJ PA ZAŠČITA MANJŠIN???? PORKAMADONA!!!! Zdaj sem pa jaz devianten, ker ne maram goveje muske z besedami "hopala" in "brizgi, brizgi" v besedilu (v glavi zadoni: "Sosedov Tonček je za grmom fu, fu, fu, fu... Furmani po cesti šli, furmani po cesti šli...), zlatih metroseksualnih pasov in cenene viliamovke? Tumač!

Je mar res VSE pogojeno z zaslužkom???? Je res vse v denarju? Se sploh še kaj zgodi, če ni gmotne kompenzacije (In ob tem se spomnim na intervju z Jonasom v Objektivu, v katerem vedeževalsko napoveduje prihod novega zagnanega in "zastonjskega" vala bistroumnih ustvarjalcev ter hkrati jedikuje nad trenutnim, sicer perspektivnim kadrom, ki pa zavoljo zaslužka namesto v humoristično neogverilo beži v institucionalizirano teatrsko sceno... Oksimoronično, kajne...)? Pri nas umetniki trpijo... Toda ne zastonj...

Si kar mislim, kaj večina poreče na zgornje. Stavim, da je:
”Jah… Takle mamo…”.
Tako je!!! Z apatijo in fatalizmom nam bo uspelo!

In kaj je zaključek? Slovenija je članica evropske unije in posledično del najbolj “razvitega dela sveta” (tale termin jemljite z rezervo…, kar hočem povedati je, da naj bi se v “zahodnem svetu” dalo dobiti VSE, kar na svetu obstaja). Ljubljana je slovenska metropola (Sori Maribor... Mirno prevzemite metropolo, kar se mene tiče...) in kot taka eno izmed glavnih mest Evropske Unije. In medtem, ko je v Talinu (ki je po velikosti mesta primerljiv z Ljubljano, kot je Estonija s Slovenijo) moč najti restavracije z vseh koncev sveta, se lahko Ljubljana pohvali zgolj z n-timi kitajskimi restavracijami in dvema mehiškima.

Ljubljana bi morala imeti primerljivo ponudbo, kot jo imajo druga mesta Evropske Unije, pa je nima… So mar Slovenci bolj “skromni”? Glede na tako drag vozni park, bi to težko rekli. Jim je pomembneje imeti velik in drag avto pa čeprav na leasing, kot konkreten pas, ki jim bo držal hlače na riti? Posplošujem… Pa kaj!

In kam bi prišli, če se ljudje ne bi pritoževali in opažali pomanjkljivosti v sistemih? Dvomim, da bi se sploh potrudili zlesti iz vode ali splezati z dreves, kaj šele, da bi se iz jam preselili v hiše iz blata in slame. Si predstavljate, da bi si nek vaš daljni prednik mislil:

“Eh,… Le zakaj bi se selil iz te vlažne jame. Saj je čisto kul…”

Levi's hohmoda

2007-02-08T20:21:00.000-08:00

Levi Levi’s

2007-02-08T20:20:00.000-08:00

Kar se tiče jeansa, že dolga leta prisegam na Leviske… Ali bolje rečeno – dolga leta sem prisegal na Leviske. V zadnje pol leta pa se je moje neomajno prepričanje v najbolj znan jeans na svetu dodobra omajalo.

Pred leti sem si kupil model Levisk črne barve na rob. Ja… Jeans na rob… Krasna zadeva… Čeprav je šlo za čiste “kavbojke” v črni barvi, sem lahko hlače mirno oblekel tudi za bolj “svečane” priložnosti, saj dejansko ni bilo opaziti, da so to Leviske. No in tekom let so mi omenjene hlače postale ozke v pasu. Ne, ne, ne… Nisem se zredil… No…, vsaj ne toliko, da mi ne bi bilo “starostno spreminjanje konstitucije” v tem primeru priročen izgovor. Aja… Pa še fotr sem postal… Kje pa se za fotre spodobi, da bi še lahko nadeli maturantsko obleko, ali pa hlače izpred 8 let… No po tem zgovarjanju pa na bistvo.

Cilj: Kupiti enake črne Leviske, le nekoliko širše v pasu.

Pa samozavestno krenem v Levis trgovino v BTC-ju in mirno rečem za zgoraj opisane kavbojke. Lenobna prodajalka, ki se ji niti slučajno ne da ubadati z nekimi t.i. potrošniki, mi po zavoju oči proti stvarniku odvrne, da nima pojma v čem govorim in ob omembi “Levisk na rob” svoje zale modre očke tako izbuli, kot bi ravno za mano v daljavi opazila svojega najbolj ažurnega žrebca, ki se strastno onegavi z njeno najboljšo prijateljico. Njena kolegica, ki je ravnokar po 5 minutah po mojem prihodu v trgovino končno končala osebni pogovor po mobiltelu, je zdolgočaseno pristavila, da naj grem pogledat v “Levis outlet” v halo A. Rečeno – strojeno.

V outletu naletim na zelo prijazno prodajalko, ki pa me ob omembi črnih Levisk na rob tako pogleda, kot bi od nje zahteval zaboj hrušk. Ko razčistiva, da obstajajo modeli Levisk, ki jih naredijo, prodajo in nanje ne pomislijo nikoli več, me prijazno povpraša, ali bi želel kupiti kakšne druge Leviske. Vdan v usodo, resignirano privolim. Pa mi začne vleči ven neke zguljene kavbojke, nakar po parih parih vljudno povprašam:

“Pa nimate kakšnega modela, ki ni že v osnovi zguljen?”
“To so lanski in predlanski modeli, ko je bilo v modi, da so kavbojke zguljene… Če pa želite nezguljene kavbojke, pa pojdite v BTC City, kjer imajo letošnje modele. Letos zguljenost ni v modi…”

Nad mano se je pojavil velik nevihtni oblak in iz njega se je dodobra ulilo. Sicer sem še nekaj monologiziral s prodajalko, češ, ali ni ravno v tem fora, da NOVE kavbojke zguliš, da si kul in še to, da mi je fotr pravil, da si je v svojih mladih letih kupoval nove kavbojke in jih potem na neskončno nerazumevanje babice s sirkovo krtačo gulil, da bi bil kul, a od sicer prijazne prodajalke za odziv nisem dobil ničesar, razen velikih mežikajočih očk, pri katerih sem se sam sebi zazdel ne kot fotr pač pa kot stari fotr, ki se spominja izpredvojnih let in davnega entisočosemstoosemindevetdesetega. Seveda se potem v BTC City nisem vračal in nakup kavbojk preložil za nedoločen čas.

Ta torek me je po službi zopet popadlo, da si zrihtam Leviske 507. Ta model mi bojda najbolje stoji (po pričevanjih v.d. žene in matere mojega otroka), zato sem si omislil, da bi si jih nabavil v črni barvi. Uletim v Levis štacuno v bežigrajski Plavi laguni. Za hec povprašam o črnih kavbojkah na rob, odziv je simpatičen nasmešek, ki razkriva popolno nevedenje za takšen model. Razgledam se naokoli, probam nekaj petstoenk, ki mi še vedno sedejo na rit kot vreča od krompirja, nakar se zapalim za model iz temnega jeansa.

“Imate take 507-ke?”
“Ja… So pa take… Zmečkane…”
“Zmečkane?”

Ogledam si model… Res, … kavbojke so bile umetno zmečkane na predelu pod prednjimi žepi in pa tik nad spodnim robom ob strani. WTF??? Spomnil sem se, da so se pred leti prodajale kavbojke, ki so želele biti “old skul”… Npr. rdeče kavbojke, ki so delovale, kot bi jih po 200 letih odkrili v starem zapuščenem rudniku bakra, pa se jim je zdelo kul, da bi jih prodali po rahlo višji ceni. No potem so bile očitno v modi kavbojke, ki so bile že v osnovi zguljene, ki so sledile tistim, ki so bile že v osnovi strgane. Ne štekam pa, v čem je fora, saj ti modeli že nestreniranemu očesu delujejo popolnoma umetno. Je to kul? Kot umetni joški?

Ja, ja, ja… Star konzervativen kozel sem, ja… Mona, ki se ne sprijazni s prihodnostjo zmečkanih kavbojk, kao najdenih na dnu jezera, poraščenih s stoletnim mahom ter z raztrganimi žepi, da evri letijo naokoli, da človek skuša delovati, da je poln… Sranja…

Na koncu sem zavil v S. Oliverja (kar je druga štacuna, poleg Levisa, kjer nakupujem svoje cunje…) in si po pol urnih mukah (zaradi miniaturnih številk za shirane rejverje) le kupil zelo solidne sive hlače, ki so športnoelegantnega značaja. V sili hudič muhe žre!

P.S. Očitno si bom od sedaj naprej v Levisu kupoval le še obične 507-ke in pa srajce ter se sploh ne spuščal v “razširjeni” izbor trenutne mode.

taširoka tadebela štirkica

2007-01-20T21:01:00.000-08:00

LEGO - elaborat

2007-01-20T21:00:00.000-08:00

Ko sem bil star 5 let (torej davnega leta ’84), sem za (oz. od) dedka Mraza dobil LEGO traktor (od kod ruralni vzgib dedka Mraza za centraša Janezka, mi še danes ni jasno…) in “Legice” so me nemudoma zasvojile! Še danes sem zaprisežen “fen” Legic in vedno bom (sedaj pa, ko sem fotr, imam še “razlog” za nakupe Legic, hihihihihihi….). Ko je George Lucas posnel film “Star Wars - the phantom menace” in so pri Legu posledično začeli izdelovati Legice na to temo, sem si kupil majhen kompletek Darth Maula in Kvaj Gon Đina. In zdaj me je spet prijelo, da bi si kupil majhen kompletek z Darth Vaderjem, a glej ga zlomka, tako majhnih kompletkov pri nas ne prodajajo. Res, res… Lahko si kupite tavulke škatle, ki koštajo po 30 čukov (khm, khm… 100 eurou plus), ne morete pa si kupiti majhnih kompletov, ker se očitno ne splača (al kaj?). Omenjene kompletke sem “iskal” v Merkatorju, Sparu, Baby centru (ja… Tam postajam stalna stranka), a povsod imajo samo velike škatle… (če kdo ve za kakšno specializirano štacuno z igračami, naj mi prosim pove… Vem, da je nekoč bila Čenčarija in pa štacuna “Kocka” na Trubarjevi, a je oboje propadlo…).

Si pa vsako leto priskrbim letni katalog Legic in ga skrbno preučim (ja, ja… danes sem v Bejbi centru vzel katalog in ga skrbno preučil…). Štejem se med “old skul” uporabnike Legic in priznam, trendi, ki jih LEGO vzpostavlja zadnjih nekaj let, mi še zdaleč niso pri srcu… Legice so bile vedno didaktične igračke, ki so zahtevale dobršno mero fine motorike, a novodobnim otrokom je očitno potrebno fino motoriko prilagoditi zgolj za dve tipki na računalniški miški. Sestavljanje “dveh dvojkic” za prag pri štengicah iz “osmih taširokih tadebelih štirkic” jim je španska vas (oprostite mi prosim “LEGO žargonu” iz poznih ’80).

Dovolj uvoda… Sledi analiza LEGO kataloga preteklega leta.

Vsak “semipoznavalec” Legic ve, da so Legice razdeljene po letih otročaja, ki naj bi jih uporabljal in, da so temu primerno kocke tudi dimenzijsko prilagojene. Moja generacija je bila vajena LEGO razdelitve DUPLO, City in Techno. Torej za mulca pri 2 letih so bolj primerne DUPLO Legice (večje in bolj robustne kocke), od 7 leta dalje pa jim lahko podtaknemo tudi bolj kompleksne kocke, ki bi jih prej mulc z lahkoto pojedel in prebavil (da o možnih zadušitvah v procesu niti ne govorimo…), okoli 10 leta pa naj bi mali nadobudnež segel po LEGO Technics, s katerimi naj bi se naučil temeljnih znanj o elektromotorjih, pneumatiki, zobnikih ipd. Torej DUPLO je namenjen otrokom med 2 in 5 letom. Kar je novega v tej kategoriji je to, da so uvedli “žanre” ala DUPLO gusarji (gusarji so pred kakšnimi dobrimi 10 leti spadali med žanre običnih Legic), DUPLO vitezi (ta žanr se podvaja in je prisoten tako v DUPLO, kot tudi v obični izvedbi – ta pa je glede na pretekle izvedbe vitezov preveč načičkana pa tudi kocke postajajo čedalje večje, oz. čedalje manj didaktične, a o tem malce kasneje…), DUPLO mesto (ta “žanr” je obstajal že od pamtiveka, a so mu dodali “podžanre” v obliki DUPLO letališča in “sveta vlakov” – kar je bilo od nekdaj domena običnih legic), DUPLO živalski vrt (z obilico raznoraznih živalic, kar je super krasno fajn), pa tudi DUPLO “podeželje” z obilico traktorjev, prikolic, plotov, skednjev, krav, pujsov, ovac, kmetov in lopat. Torej DUPLO Legicam ni ničesar za očitati, saj so občutno razširili ponudbo za najmlajše zasvojence z Legicami. 3x hura za DUPLO. Tu pa se navdušenje počasi konča…

Sledi LEGO “lepa princeska”… Torej neke vrste LEGO barbika… Popolnoma zgrešen koncept, s katerim LEGO očitno cika na prevzem trga Matelovim barbikam, kar pa mu glede na splošno uveljavljenost slednjih zlepa ne bo uspelo… Pod “isto” oz, podobno kategorijo spadajo tudi LEGO “Belville pravljice” – za kar sploh ne vem, zakaj so to diferencirali od prej omenjenih “LEGO lepih princesk”, saj gre za praktično ista jajca… Izguba časa in surovin… Torej popolnoma zgrešena strategija… Gema weiter…

Potem pridemo do “LEGO – sestavi svoj svet” in “LEGO – creator”. Gre za komplete karseda najbolj klasičnih oblik kock, s katerimi naj bi mulcu spodbujali ustvarjalnost. Obstajajo sicer kompleti, ki so v osnovi mišljeni, da z njimi sestaviš triceratopsa, a z njimi lahko sestaviš tudi mamuta, brontozavra ali tiranozavra (ne, to si ne zmišljujem, to dejansko je komplet, ki se imenuje “Prazgodovinska moč” – seveda pa lahko s temi kockami sestaviš še kaj popolnoma drugega, ali dele uporabiš s kakšnimi deli drugega kompleta in sestaviš nekaj čisto petega, kar je bil v osnovi princip Legic, kot smo jih poznali mi – torej malce starejši otroci). Tudi tukaj nimam pripomb in mislim, da je žanr “LEGO – creator” fejst zadeva…

Največje razočaranje pa je žanr “LEGO – city” – torej žanr, s katerim je LEGO v bistvu postal tako slaven kot je (če odmislimo prve lesene igračke, s katerimi je LEGO vstopil v svet igrač)… Ta žanr je že od nekdaj vseboval vedno nove različice gasilskih in policijskih postaj, reševalnih vozil, pa navadnih avtotov pa holohopterjev pa letališč pa, pa, pa, pa… No… “LEGO – city” se vse to še vedno gre, v bistvu edini problem, ki pa ga LEGO z leti le še potencira pa je, da postajajo sestavni deli kompletkov čedalje manj kompleksni, oz. čedalje večji ter takšni, da dopuščajo čedalje manj manevrskega prostora za to, da bi neko kocko uporabili še za kaj drugega, kot za kar je bila v osnovi mišljena. Spomnim se namreč še prav prve izvedbe gusarčkov, kjer so bile stopnice že ena sama kocka, kar pomeni, da ti stopnic ni bilo treba sestavljati iz 10 kock. Jeba je to, da si lahko to kocko uporabil zgolj in samo za stopnice in nisi mogel z njo ponazoriti prav ničesar drugega (razen mogoče kakšne bizarne prostostoječe umetniške inštalacije v svojem LEGO mestecu), medtem ko bi ti 10 različnih “taširokih tadebelih štirkic” lahko služilo tako za stopnice, kot tudi za zid pred strelskim vodom, obelisk sredi mesta, sestavni del gasilske postaje, gradu ali železniške postaje, pa tudi za jebeno bizarno prostostoječo umetniško inštalacijo v LEGO mestecu po lastni želji… Edina svetla točna trenutne izdaje “LEGO – city” je podžanr “Pazi gradbišče”, kjer je število legic kar veliko in se po konceptu zadeva približuje LEGO technicsom… (torej raznorazni bagri in ostala težka mašinerija, ob kateri malemu mulcu vedno zaigra srce, se mu ob pogledu nanjo očki božjastno razširijo in se mu slina odsotno pocedi ob kotičih ust…)

Pod “LEGO – city” spada tudi sistem železnic, za katerega pa se mi zdi, da je praktično edini, ki se je v vseh teh letih še najmanj spremenil. Seveda, izdatno se je posodobil, žal pa je tudi njega prizadela doktrina “namesto več majhnih, manj velikih kock”.

Spet totalen kiks je žanr “Dino 2010”. Gre namreč za zbirko vozil, ki bi jo pričakoval pri kakšnem “jurrasic parku” in pa, pazite to, trop “genetsko podivjanih” dinozavrov v črni barvi – skratka – KR NEKI.

Spet pa prihaja presenečenje v obliki “LEGO – vikings”. Mnja… Zadnjič sem prijatelju za dedka Mraza kupil nek kompletek, v katerem je bilo treba sestaviti sabljastega tigra. Superca… Tigi je omogočal pester nabor premikov, žal pa sem ugotovil, da bi mi njegovi sestavni deli bolj malo pomagali pri sestavi česar koli drugega kot prekletega sabljastega tigra. Takisto velja za sestavne dele “vikinške utrdbe”, saj so “pelisade” spet iz enega kosa, namesto iz vsaj desetih.

Naslednja kategorija je “LEGO – Harry Potter”. PODEN!!!! Za osnovo so vzeli stare gusarčke, a so kocke še poenostavili. Tako je kljun “ladje Durmsrangovcev” sestavljen iz ene same kocke!!!!! Isto velja za robne ograje, jambore, krmo ipd. Medtem, ko se mi je zdelo kar malo brezveze že pri starih gusarčkih, da je bil osnovni trup in parih masivnih kosov, pa čeprav je bilo potem treba še kar nekaj graditi na te kose in je bila npr. krma sestavljena kot vsaka druga konstrukcija po “old skul” principu, Harry Potter konstrukcije niso izziv več niti 2 letnim otrokom, čeprav so kompletki mišljeni za vsaj še enkrat toliko stare mulce.

No potem pa Legice popolnoma zaidejo na stranpota. “LEGO – exoforce” so neke vrste hibrid med običnimi legicami (no…, edina podobnost z običnim legicami so strički…) in masivnimi konstrukcijskimi bloki, ki imajo samo eno namembnost, to dvoje pa je skrižano z japonskim manga slogom. Kocke iz tega žanra so namreč uporabne samo za sestavo nekega kretenskega japonskega robota in za nič drugega, saj z masivnim bedrom robota težko sestaviš stopnice.

Dejansko najbližje staremu konceptu Legic je žanr “LEGO – Star Wars”. S sestavnimi kockami lahko sestavljaš po načrtu zadeve iz kultnih filmov, so pa kocke uporabne tudi za kakšne druge konstrukte, ki si jih je zamislila domišlija. Tu spet gratuliram LEGO-tu. Bravo!

Vitezi (o katerih sem že v uvodu napisal, da obstajajo tako v DUPLO, kot tudi v obični obliki) so postali opazno manj kompleksni in se od DUPLO izvedbe komaj kaj razlikujejo. Spomnim se, da sem “old skul” grad sestavljal po pol dneva, tokratne gradove pa bi nedvomno sestavil v slabe pol ure (se pravi v dobri uri, če bi imel 10 let).

Nadaljna izpeljanka vitezkov so “LEGO – Knight’s kingdom” in njim podoben žanr “LEGO – bionicle”, kar pa Legicam sploh ni več podobno. Le še redki detajli teh konstruktov spominjajo na zelo daljno sorodstveno povezavo z Legicami. Gre torej za neke kilave Legotove bastarde. Skratka – PODEN!!!!!

Spet strel v prazno so “LEGO – racers”, ki nimajo z Legicami praktično nič. Na prvo oko delujejo avtočki sestavljeni iz 5 kosov, v resnici pa so najbrž iz največ 15-ih. Skratka – spet PODEN!!!!! V tem primeru raje kupim mulcu navaden avto na dalinsko upravljanje.

Proti koncu kataloga sem naletel na “LEGO – tehnic”. Te kocke so še vedno relativno zanimive, čeprav se tudi te držijo koncepta “namesto več majhnih, manj velikih kock” – pri tem pa naletimo tudi na kocke, ki so pod kotom 62,5 stopinje in so uporabne le za konstrukte po načrtu, so pa popolnoma neuporabne za karkoli drugega, za kar niso bile predvidene.

Čisto na koncu pa so še “LEGO – mindstorms”, kjer pa se poigravamo s programirano robotiko. Hm… Dobra zasnova, težko pa sodim o dejanski kvaliteti, saj robotika ni tako enostavna za sodit zgolj po katalogu (medtem ko ostali žanri ob dolgoletnih izkušnjah so, saj se da prešteti večino sestavnih delov in videti na kakšen način so kompletki, ki nimajo programske opreme, zgrajeni).

Za bolj plastično predstavo mojega pregleda Legic za leto 2006 pa pošpegajte na LEGO.com

Aja… LEGO gusarčki (to je bilo v začetku ’90) so bili prvi, ki so uvedli dodatne poslikave obrazov LEGO stričkov. In potem se je ta navada nediskriminatorno razpasla. Okej, priznam… Gusar brez obraznih kocin je seveda jako neprepričljiv gusar, letališki delavec pa bi zlahka lahko bil brez brčic ali grdega pogleda…, a po novem ni…

Vsakoletni razvoj LEGO kock spremljam zelo čustveno in skrbi me za fino motoriko podmladka, ki bo podvržen tako poenostavljenim kompletkom. Ker pa sem skrben ata, ki misli tudi vnaprej, sem svojemu podmladku vse Legice, ki sem jih imel, ljubeče pospravil in zapečatil za nadaljno uporabo in razvoj fine motorike (saj vem, da bo potrebno nabaviti tudi kakšne nove, toda “old skul” Legice bodo nedvomno obdržale svojo vrednost in poskrbele za dober razvoj nadaljnih generacij).

NAJ ŽIVIJO LEGICE (kljub nekaterim očitnim zablodam)!!!!!!!

2007-01-16T15:16:00.000-08:00

When daddy goes berserk...

Prvorojenka!

2007-01-16T15:15:00.000-08:00

7. januarja sva z boljšo polovico postala ponosna starša hčerkici z imenom Nuša! 3x hura! Veselje v hiši! Brez skrbi… Nisem tip človeka, ki bi odslej le še pobebljeno razpravljal o prehranjevalnih in odvajalnih navadah naraščaja ter začel hiperaktivno uporabljati pomanjševalničice.

Dekleti sta ostali v porodnišnici do četrtka, ata pa je moral dotedaj pospraviti stanovanje… V sredo so med pospravljanjem za glasbeno podlago skrbeli neki delavci, ki so v kletnih prostorih prav nadležno ružili cel prekleti dan.

Težka je starševska, sploh v teh prvih mesecih. Poleg običajnega dojenja mulcu dodajava še mlečni dodatek, kar s sabo prinese nemalo dodatnih problemov v smislu steriliziranja flašk in dud ipd. In ker se zverina futra vsaki dve uri (da, tudi preko noči), so predpriprave na hranjenje in potem pospravljanje po prehranjevanju stalnica vsaki 2 uri.

“Ah…”, človek poreče, “Pa saj lahko kakšno urico manjka spanca nadoknadiš tudi čez dan…”. Ja… Res… Bilo bi mogoče, če ne bi tisti kreteni še vedno vztrajno ružili že cel teden!!!! In so pridni... Začno kdaj že ob 7:30, sicer pa do 8 vsak dan... In potem pridno vrtajo do 16-ih, včasih tudi do 17-ih. In da, delajo tudi ob sobotah!

Zdaj si pa predstavljajte… Preko noči se zbujate vsako drugo uro in potem naslednjo uro namenite prehranjevanju otročeta, zna pa se zgoditi, da je treba maketo po hranjenu še uspavati… Torej se npr. zbudite ob 2, hranite do 2:30, potem pa uspavate in sterilizirate in, če imate srečo (beri: če je otrok zaspal in, če ga ne mučijo prebavne motnje), lahko ob 3 že spite, toda ne pozabite, alarm se zopet vklopi ob 5. Čez dan je stvar ista, samo da vmes ne morete spati, ker kreteni ružijo cel ljubi dan. Ko pa banda popoldan omaga in bi načelno bil čas za spanje, pa se vedno na vrata namala kakšen obisk, čemur seveda sledi že spet nočna rutina.

Najprej je že prejšnjo sredo vodoinštalaterski pezde mirno in arogantno zaparkiral kar dve parkirni mesti s svojim k***evim kombijem (glej dodatek na sliki) ter ga tam pustil do ponedeljka (najbrž so se delavčki raje odpeljali z enim avtom, ostale pa pustili pri nas na parkirišču – racionalizacija in minimalizacija stroškov, jebiga....). Že v petek je hišnik rekel, da bodo dela še isti dan zaključena. In, ko sem danes zjutraj ves besen klical hišnika, češ „WTF?????“, je rekel: „Samo še eno malenkost imajo za poštimat...“, in od takrat KARNAPREJ RUŽIJO!!!!!! POP***IL BOM!!!!! Od kdaj malenkosti trajajo cel k***ev dan?????? In potem mi je hiško še prikotalil: “Jaz sem ravno tu, pridite še vi, pa jim povejte, da vas moti, ker meni več ne verjamejo…” KAKO NE VERJAMEJO, MAMICU JIM??????? Kaj tu ni za verjeti???? Da ni slišati njihovega 8 urnega štemanja že zadnji teden???????? KDO JE TU NOR? Ker jaz bom pod temi pogoji kmalu… In, ko bom znorel… (glej sliko zgoraj)

P.S. Edina dobra stvar je, da male štemanje ne moti. Njo motijo samo nenadni zvoki, ne konsistentni in kontinuirani zvoki, ki izdatno motijo starša toliko, da si že hodita po podočnjakih... Če pa bi malo motili slednji zvoki, pa bi ati že zdavnaj postal zelo, zelo, zelo, zelo hud... In potem...!!!!!!!

2006-12-26T20:01:00.000-08:00

James Brown's last gig!

Đingl belz, đingl belz…

2006-12-26T20:00:00.000-08:00

Pred kratkim se je v visoki starosti stegnil Augusto Pinochet, dolgoletni diktator Čila. Stari se je ognil sodišču in obsodbi... Sicer je fasal nek hišni pripor in bil obsojen zaradi utaje davkov, a to slednje je bila le še jagoda na vrhu smetane sahar tortice, sestavljene iz mučenja državljanov, pobijanja političnih nasprotnikov in disidentov kar tako, kratenja človekovih pravic in ostalega šodra, ki se ga poslužujejo pravi diktatorčki...

Za veliko presenečenje pa se je stegnil tudi Turkmenbaši – diktator Turkmenistana, ki si je postavljal zlate kipe, poimenoval mesece po sebi in po svoji žlahti, izdal knjižico svojih bolnih citatov, ki so bili zakonsko dani vštric Koranu, in gojil bolj sofisticiran kult osebnosti, kot to počne Kim Jong–Il iz Severne Koreje... In zakaj se mi zdi Turkmenbašijev izteg presenetljiv? Ker je bil še precej mlad za diktatorja... Le 66 let...

Včeraj pa je na žalost preminul James Brown! Damn, nigger...! Najbrž bi živel dlje, če ne bi tolku mamile jedu... James je bil v mladih letih boksar, nakar je zavil v glasbene vode in bil odgovoren za izum funk glasbe (imenovali pa so ga tudi "boter soula"). Stari je bil totalen car in svaka mu čast... Od sedaj bo v peklu veselo (James je zihr prodal dušo v zameno za funk)

In, ker smo že ravno v tako revizionarskem času leta, bom tudi sam za konec še malce na kratko povzel LETO PSA, ki se izteka:

Januar (22.) – Kobe Bryant iz NBA ekipe L.A. Lakers natrese nasprotniku 81 točk (Kobe je navaden soler!)

Februar (11.) – Ameriški podpredsednik Dick Cheney „po nesreči“ ustreli v fris svojega prijatelja in odvetnika med lovom na nekem teksaškem ranču (žrtev preživi, Dicku pa se incident sploh ne pozna).

Marec (11.) – Na oni svet odpotuje Slobodan Milošević (seveda pred obsodbo, kot se za diktatorje spodobi)

April (10.) – Romano Prodi na italijanskih parlamentarnih volitvah nabriše dotedanjega premiera Silvia Berlusconija in s tem konča vladanje medijskega diktatorja, ki je z močno desnico vodil najdlje stoječo italijansko vlado po drugi svetovni vojni (Silvio je pri svojih 70 že napovedal povratek na oblast… Itak…)

Maj (20.) – Na Evroviziji zmagajo finski čudaki (Slovenci razočarani, predvsem pa SPET opeharjeni…)

Junij (3.) – Črna Gora razglasi neodvisnost (“Ko to kaže, ko to laže, Srbija je mala…? Nije mala, nije mala ima dva hektara…!”)

Julij (31.) – Fidel Castro začasno prepusti vodenje Kube svojemu nekoliko mlajšemu bratcu (ugibanja o dejanskem stanju najdlje vladajočega diktatorja na tem svetu se začno)

Avgust (14.) – Po mesecu dni se konča druga Izraelsko – Libanonska vojna (Libanon je spet pahnjen za 30 let v preteklost, Izrael pa vseeno ni dobil nazaj ugrabljenih soldatov, zaradi katerih naj bi se vojna baje začela)

September (3.) – Upokoji se teniška legenda Andre Agassi (frizerji razočarani in vidno objokani)

Oktober (9.) – Severna Koreja se hvalisa pred svetom, da je testirala svojo prvo jedrsko bombo (Kao…)

November (29.) – Po skoraj 50 letih apartheida, Južna Afrika legalizira poroke med istospolnimi partnerji (svašta…)

December (3.) – Hugo Chaves je ponovno izvoljen za predsednika Venezuele (Po Fidelu Hugo)

Srečno in zdravo leto vepra! Zdaj pa fešta:

“I feel good! Ta – nana – nana – nana!“

2006-12-09T22:01:00.000-08:00

Od okenca do okenca

Kultura bivanja

2006-12-09T22:00:00.000-08:00

Pred časom sem v gnevniškem zapisu pisal o slovenskem “narodnem karakterju” in, da je ta pošteno na psu. Seveda so sledili ugovori, predvsem glede termina “narodni karakter”, češ da kaj takega ne obstaja. Ker ima sledeči gnevniški zapis podobno vsebino in, ker bi rad, da ima vsebina prednost pred lovljenjem okoli terminologije, bi politično oporečni termin “narodni karakter” poljudno preimenoval v “kulturo bivanja” oz. v primeru Slovenije v “nekulturo sobivanja”.

Aroganca in občutek “posebnosti” posameznikov je v Sloveniji zaskrbljujoče pogost pojav. Pogosto se omenjena pojava zamenjujeta s posameznikovo samozavestjo, vendar med njimi nikakor ni enačaja.

Nikoli ne bom pozabil kratkega dialoga z bivšim sodelavcem, ki je lastnik ogromnega terenskega vozila (ja, okej, priznam, jeepi in s.u.v. vozila se mi ne dopadejo, a v tem primeru igrajo zgolj vlogo statista).

Janez: “Ti, pa ti ni zoprno, ko greš s tako velikim in okornim vozilom v mesto. Pa saj nimaš kje parkirati…”
Bivši sodelavec: “Kako to misliš… Jaz lahko parkiram kjerkoli…”

AHA! Opazite občutek “posebnosti” posameznika? – “Jaz lahko parkiram kjerkoli!” (torej tudi na mestih, kamor z običajnim vozilom ne prideš, ne da bi ga poškodoval – torej preko visokih robnikov na pločnike ipd.)

Seveda pa ima ta mentaliteta obilico implikacij. V zadnjem tednu sem naletel na naslednje tri:

1. V petek sem se iz službe odpravil proti avtobusni postaji in moral sem prečkati cesto. S parimi pešci smo počakali na zeleno luč in nato krenili proti drugi strani ceste. Po parih korakih smo zaslišali oglušujoče škripanje avtomobilskih gum. Nagonsko smo se vsi ustavili in pred nami se je po kratkem zanašanju z obilico dima sredi zebre zaustavil osebni avtomobil. Glede na zavorno pot je avto šibal vsaj 90 km/h in je očitno želel šibniti skozi rumeno luč, ki pa jo je zgrešil za vsaj 2 sekundi. Seveda smo podivjanega voznika pešci družno zelo grdo pogledali, saj bi kakšnega, ki bi imel bolj prožen korak, mirno nasadil. In kaj je bil odziv voznika? Opravičilo? Jok! Namrščil je obrvi in arogantno zmajal z glavo v smislu: “Prokleti idioti, mar niste videli, da sem imel notri 90 km/h???? Še dobro, da imam reflekse mungota, saj bi lahko koga še ubil.” Nato pa je gladko z glasnim speljevalnim ozvočenjem odbrzel preko rdeče. Pešci smo nekoliko pospešili korak, da smo prečali cesto, preden se nam pokaže rdeča luč in nas kakšen neučakan manijak zbije izza hrbta.

2. Prejšnjo soboto sva bila z drago v trgovini in po navadi nakupujeva za cel teden naprej, kar pomeni, da je voziček relativno poln. No in prideva do blagajne, jaz začnem zlagati zalogo na tekoči trak, izza hrbta pa zaslišim zdolgočasen vzdih. Ozrem se preko ramena in za sabo vidim naveličano mladenko z enim sokom in štruco kruha, kako z očmi zavija proti stvarniku v smislu: “A ta kreten pred mano ne vidi, da imam samo dve stvari? Lahko bi me spustil naprej…”. Seveda, se strinjam, lahko bi jo spustil naprej… A zato je potrebna kakšna beseda. Čeprav sta se najina pogleda srečala, ni pupa rekla nič. Kadarkoli me kdo s parimi artikli vpraša, če bi ga lahko spustil naprej, ga vedno spustim. Če bi se dekle samo blago nasmehnilo, bi jo spustil, ker pa me je srepeče motrila in molče zahtevala, da jo spustim, pa tega niti pod razno nisem storil. Kadar kakšna primadona z vzdihi in nervoznim prestopanjem ter včasih tudi s pokroviteljskim komentiranjem od mene arogantno izsiljuje prednost, je na opisani način nikoli ne bo dobila (razen seveda, če ne bi skušala z nasiljem vseeno izsiliti nezasluženo prednost, a to je druga zgodba).

3. Danes pa sem šel po priporočeno pošto. Pred mano so bili 4 ljudje. Tisti, ki je bil na okenčku, je mirno pisal naslove na 3 kuverte, pregledoval ali ima vse v njih, lepil nekakšne nalepkice in to vse kot zadet polž na apaurinu, ostali pa smo ga čakali ko ene mone. Kaj, ko bi se tak egocentrik umaknil na stran in tam potem mirno pisal naslove in se še naprej obotavljal kot bolan srat. NE! Vsi ga bomo čakali, medtem ko bo on prav počasi opravil svojo namero. In ko je po 10 minutah le opravil, ni gospodični za pultom rekel ne “hvala” in ne “nasvidenje” – je pač prepomemben, da bi uporabljal osnovne nauke bontona.

In ko ljudje opažajo podobne izpade egomanijakov, si rečejo: “Če pa drugi to lahko počno, bom pa še jaz…” in začaran krog je sklenjen, slovenski klub egomanijakov pa se vztrajno polni s čedalje več ponosnimi člani.

2006-11-26T20:01:00.001-08:00

Božanska hiearhija

Zastonjski Ateizem

2006-11-26T20:00:00.000-08:00

Vzgojen sem bil v ateista. Ne verjamem v nobenega institucionaliziranega boga, kar pa ne pomeni, da ne verujem prav v nič. Če bi že moral definirati tisto “nekaj” v kar “verujem”, bi temu rekel Narava. Nisem niti nikakršen “tree-hugger”, jasno pa mi je, da z naravo ni šale. Narava lahko človek uniči na “n” načinov in za to ni potreben noben “bog”. Verjamem, da je vsak človek več ali manj krojač lastne usode, nikakor pa ne verjamem, da “tam zgoraj” obstaja nekdo, ki usmerja dejanja svojih vernikov in je do njih bodisi ljubeč, če so mu brezkompromisno pokorni, ali pa nenadjebljivo maščevalen, če ti verniki ne sledijo njegovim zahtevam.

Svet pozna ogromno bogov… kateri je pravi, oz. kaj samo enega izmed njih dela resnično pravega? In četudi obstaja nekaj sto bogov, ki imajo različno število vernikov, s katerimi se igračkajo, kaj to pove o njih? Tako kot smo ljudje lahko npr. mravljam mali bogovi, tako so lahko domnevni bogovi to le nebogljenemu človeštvu. Kdo je bog bogovom?

Zadnjič sem gledal film ”Jesus Camp”, ki mi je dal resnično misliti. Gre namreč za dokumentarec o fundamentalističnih ameriških evangeličanih, ki naj bi jih bilo domnevno v ZDA cca. 80 milijonov (oz. cca. 1/6 prebivalstva). Nekaj utrinkov dokumentarca:

1. Veliko ultraevangeličanov svoje otroke poučuje doma. Zakaj? Zato, ker se v javnih šolah v ZDA (zaenkrat) še vedno uči evolucionizem in ne kreacionizem. Da je človek nastal iz primordialne župe je blesfemija, segrevanje ozračja pa popolni mit, ki ga kreacionizem nikakor ne sprejema.

2. Dokumentarec pokaže deklico staro 10 let, ki telovadi v majici z napisom “My dad is in the U.S. Army”, medtem pa posluša heavy metal glasbo. “Oho… Antikrist…”, pomislim, dokler mi deklica dokaže zmoto s tem, da pove, da rada posluša “christian heavy metal”… Prosim??? Seveda…, če obstaja “christian rock”, le kaj je potem narobe z malo bolj divjim opevanjem boga?

3. Potem pa govno res udari v ventilator. 140 kilska pastorka vsako leto organizira “Jesus camp”, torej kempiranje za otroke in njihove starše, christian stile. Pred prihodom je klero ekipa požegnala glavni prostor. Od stolov do powerpoint prezentacije. Ne, nisem se zatipkal… “God bless this powerpoint presentation, so you can spread your holly word to the people!”

Na uvodnem predavanju je otroke zibalo v ritmih christian hip-hopa, čigar refren se je glasil: “J.C.’s in the house!”. Potem pa se je indoktrinacija začela. 6 letnikom je razloženo, da grešijo praktično na vsakem koraku. Da je branje Harry Potterja greh. Da bodo šli vsi v pekel, kjer se bodo cvrli na veke vekomaj amen. Otroci so zapadli v množične psihoze. Vsi zaripli v obraz so se drli ko jesharji in boga prosili odpuščanja. Kot v transu so se pozibavali, se cmizdrili in žebrali molitve z rokami obrnjenimi proti stvarniku ter upali, da v prvih 5 letih svojega življenja še niso popolnoma zamočili in si prislužili večnega pekla.

Česa tako bolanega še nisem videl. In debeli pastorki se to ne zdi nič nenavadnega. “Le zakaj ne bi smeli mi tega početi, če muslimanom uspe svoje otroke pri istih letih prepričati o uporabi kalašnikovega?”. Seveda! Če to počnejo “oni”, zakaj ne bi še “mi”???? Pa kaj potem, če so že predšolski otroci patološki primerki, glavno je, da služijo “pravemu bogu”. In ameriški vojaki v Iraku se po njenem mnenju (in po mnenju vsaj 1/6 ZDA) dejansko gredo sveto vojno in s tem ni nič narobe. Narobe je le to, da muslimani verujejo v napačnega boga.

In tu najhujšega sploh še ni bilo konec. Pastorka je v Jesus camp povabila tudi “pro life” agitatorja, ki je mladežu razlagal o morilcih, ki se poslužujejo abortusa. Okej, zastopim, da obstajajo ljudje, ki gnevno zagovarjajo odpravo vsakršnega abortusa, toda da to pridigaš od 5 do 10 let starim otrokom pa je preprosto bolano. Tako mladi otroci nikakor niso sposobni dojeti kamna spotike in niti pod razno še ne morejo imeti lastnega mnenja glede tega. In povrh vseha so nekaj otrok celo izkoristili za maso, jih odpeljali v Washington, kjer so pred ameriškim kongresom pobebljeno ponavljali pro-life slogane, ki jih sploh niso razumeli.

Včeraj pa sem na BBC World videl reportažo o ameriških megacerkvah. Groza. To je kot multikino – središče dogajanja je velikanska predavalnica, okoli pa so restavracije, trgovine, fitnes centri, frizerji, kavarne… Neka ženska je v rokah držala “christian yellow pages” v katerih je iskala najbolj primernega evangeličanskega frizerja, ki jo bo najbolj krščansko postrigel, druga pa je ležala na fitnes mašini in povedala kako blazno kul ji je priti na kraj, kjer je poskrbljeno tako za njeno telo kot tudi dušo. Le zakaj bi človek sploh še karkoli sam postoril, kaj šele sam mislil, ko pa vse to lahko za nekaj denarja počne vaš lokalni verski megacenter? Skratka ameriška evangeličanska cerkev je skomercializirana do nezavesti, pridiga pa ultrakonzervativno, oz. fundamentalistično verzijo krščanstva, proti kateri deluje rimskokatoliška cerkev že skoraj patetično nedoraslo. Fajmoštri, ki vodijo te cerkve, so prekleto močni mnenjski voditelji (ki imajo sposobnost vplivanja na izide volitev), imajo pa tudi prekleto debele denarnice in se obnašajo kot mali bogovi. J.C. je samo floskula, ki jo uporabljajo med svojimi mašami, če slučajno kakšnemu faranu sami ne bi delovali dovolj strahospoštovanja vredni. Kdo so v resnici bogovi, če ne verski voditelji in do katere meje dobičkonosnost vere še ni greh?

2006-11-22T20:01:00.000-08:00

Bežimo, tecimo, cigani gredo...

Notranjepolitični duet

2006-11-22T20:00:00.000-08:00

Zgodbe z Romi še vedno ni konec. Vlada je popoloma nesposobna poiskati rešitev in skrbeti za mir. Sicer sem že v prejšnjem gnevniškem zapisu omenil nekaj malenkosti na to temo, po 14 dneh pa sem prišel do slednjih zaključkov:

1. Na jetra mi gre jokavo pismo, bogaboječe »anonimne prebivalke Ambrusa«, ki je močno pretiravala v svoji pripovedi o vsesplošnem strahu pred cigani. Pismo sem dobil iz vsaj 5 različnih virov, naslovljeno pa je bilo zelo »janšistično« - »druga resnica o ciganih«. Kako druga? Kaj pa je prva? »Romi so najprijaznejši ljudje na obličju tega planeta?«. Pismo želi vse najbolje tudi žrtvi pretepa. Vse lepo in prav, čeprav se je hitro pozabilo, da je ubogega Jožeta Šinkovca v komo spravil Slovenec (Roman Čmak, ki je sicer prebival pri Romih) in ne Rom.

2. Nikakor nočem reči, da so Romi uboge žrtve, v danem primeru pa so nedvomno žrtve otroci in ženske, ki nimajo s kriminalnimi dejanji starega cigota prav nič!

3. Proti tem ciganom je bilo vloženih nekaj čez 140 kazenskih ovadb. Prav! Potem pa v čuzo z njimi, kot z vsakim drugim kriminalcem. Ste že slišali, da bi kdaj nasilno (oz. z grožnjo pogroma) izselili kakšno družino, če je nek njen družinski član kriminalec?

4. Vedenje lokalnega prebivalstva ni bilo na mestu. Četudi so bili prizadeti, jim to še ne dovoljuje ali opravičuje zapiranje cest z vaškimi stražami in grožnje o pobijanju Romov.

5. Vlada se je odzvala popolnoma impotentno in v nasprotju z vsemi evropskimi standardi, na kar je nedvoumno opozoril tudi komisar Sveta Evrope za človekove pravice Thomas Hammarberg, ki je obiskal Slovenijo in se seznanil s perečo problematiko. Vlada je postavila nevaren precedan, po katerem se zdaj zgledujejo vsi, ki bi se radi znebili ciganov v svoji okolici. Minister Zver je, ko je ugotovil, da ni zmožen rešiti situacije, ponudil odstop z mesta predsednika komisije za zaščito romske etnične skupnosti. Če ima občutek, da situaciji ni kos, potem naj odstopi kot minister in ne samo kot predsednik nekega odbora! Najlažje je pobegniti in ne nositi posledic svojih dejanj. In da, pravna država v Sloveniji je dejansko popušila!

6. Prebivalci iz krajev kjer živijo Romi radi robantijo, češ naj mestne srajce ne pametujejo, ker ne poznajo lokalne situacije in naj ne stresajo svojih moralnih misli iz udobnega naslonjača v dnevni sobi nekje visoko v bloku ali mirnem predmestju brez ciganov. V tem primeru ne gre samo za »lokalne zdrahe«, o katerih imajo za govoriti samo lokalci, pač pa za univerzalne principe demokracije in pravne države, ki so bili kršeni v obeh primerih (tako s postopanjem lokalnih Romov, ali pa Roma, kot tudi s strani razjarjene drhali, ki je spominjala na srednji vek). In v zadnjih nekaj dneh je padlo nekaj »idej«, kam naj bi te Rome zdaj naselili, prav v vsaki fari pa so bile nemudoma organizirane nove vaške straže, ki so blokirale ceste in zijale ksenofobična gesla. Mir v državi zagotavlja policija in nikakor ne vaške straže, lokalne milice ali z vilami oborožena drhal.

Še enkrat: Ne rečem, da z Romi ni težav (tudi sam poznam kar nekaj ljudi, ki so mi opisali svoje lastne negativne izkušnje z njimi), toda trenutno reševanje omenjenega problema je absolutno napačno in nekonstruktivno.

In ko sem že ravno pri nekonstruktivizmu, oz. destruktivizmu… Predlog ministra Drobniča glede plačljivega splava (pod klerikalnim geslom: "Jaz sem za kulturo življenja, ne za kulturo smrti!") je še en korak v smeri srednjega veka. Tako se rodnost gotovo ne bo dvignila. In da, tudi Drobnič bi moral ponuditi odstop.

2006-11-05T20:31:00.000-08:00

Desno vs. Levo

Le vkup, le vkup, uboga gmajna!

2006-11-05T20:30:00.000-08:00

Se v Sloveniji obetajo pogromi nad Romi? Vlada je s preselitvijo Romov iz Ambrusa postavila nevaren precedan, po katerem se bodo sedaj zgledovali (in se že pridno zgledujejo) povsod tam, kjer Romi prebivajo. In nikar ne pozabimo, da so Rome iz Ambrusa preselili z lastne zemlje, torej z zemlje, ki je v njihovi lasti… Kje je sedaj tukaj tisti visoko opevani kapitalizem, ki ščiti imetje posameznika? Saj ne rečem, sem že slišal iz večih virov, da nekateri Romi dejansko povzročajo težave, toda preselitev se mi pač ne zdi rešitev. Sploh pa je ob vseh teh dogajanjih slovensko prebivalstvo iz krajev, kjer se bunijo proti Romom, pokazalo tolikšno mero primitivizma, ki mu lahko parira le še banda iz veliko bratskega Bara.

In ko so poslanko SDS Evo Irgl vprašali, kdo je kriv za zaostreno dogajanje okoli “romskega vprašanja”, je ta popolnoma prostodušno odvrnila: “…Varuh človekovih pravic, gospod Hanžek, in pa največja opozicijska stranka…”. HALO????? Ja…, varuh človekovih pravic krati pravice klenih Slovencev in zagovarja umazane cigote, LDS, ki pa je trenutno tako izgubljena kot še nikoli in, ki nima ne aktivnega kadra, kaj šele enotnega mnenja okoli česarkoli, pa je seveda dežurni krivec. In seveda tako izjavo pove pupa, ki se ji zaradi zalosti oprosti vsak še tako kretenski lapsus.

Kljub temu, da je desnica trdno na oblasti pa se še vedno obnaša kot užaljen otrok, ko se slučajno zgodi, da je še kje kak levičar na kakšnem omembe vrednem položaju. Joj prejoj… Zoran Jankovič je postal župan Ljubljane. Navaden čefur je postal glavni v slovenski prestolnici… Škandal!!! Ravno včeraj sem bral “kolumno” samozvanega enfant terribla, Marka Crnkoviča, ki je pljuval po Jankoviču. Bedasto se mu namreč zdi, da se nam je Ljubljančanom zdelo sporno to, da je glavni protikandidat France Arhar iz Cerknice, medtem ko je bil Zoki rojen kar v Srbiji, pa je vseeno postal župan Ljubljane. Potem je še dejal, da bi se mu zdelo bedasto tudi to, če bi Arhar ob morebitni zmagi užgal po frajtonerci, ampak to bi se mu zdelo le kulturno, ne pa tudi nacionalno sporno, medtem ko je Zoki praznoval svojo izvolitev tudi nacionalo sporno zaradi jugo muzike. Saj… Najhujši so poturice! Marko Crnković… Bolj slovenski od Slovencev. Za posrat!

In tudi “veliki pluralizator”, direktor in ad hoc urednik vseh redakcij Dela Danilo Slivnik, je bil užaljen, ker je Zoki postal župan. Njegovo zmago je takoj pripisal domnevnemu evropskemu trendu, pri katerem politične stranke izgubljajo lokalne volitve proti civilnodružbenim skupinam.

Pa kaj bi spet izpostavljal pogled, da bi morala država “zdravo” delovati ne glede na politično usmeritev vladajoče garniture, ne pa da vsaka vlada izpostavlja nasprotje “Mi in Oni”, ko pa je predsednik vlade zaljubljen. Ooooooo… kako lepo… Janez se je zaljubil v 20 let mlajšo lepotičko, zaradi katere je iz Hotize na poti proti Ljubljani romantično napravil častni krog s helikopterjem mimo Velenja, kjer živi njegova Urška. Davkoplačevalci pa smo plačali za to romantiko. Toda le zakaj bi delali krivico našima predsednikoma? Če lahko predsedniku države častimo južnoameriške šamane, zakaj ne bi predsedniku vlade kerozin za en giro s helikopterjem?

P.S. Letos je Zoki dobil tudi moj glas... In sedaj pozorno opazujem, kaj počne... Če ga bo sral, kot sta to počeli Vika in Danica, čez 4 leta ne dobi več mojega glasu...

2006-10-15T20:01:00.000-07:00

Pavle Levjesrčni

Vitez Rupar

2006-10-15T20:00:00.000-07:00

“Janša mi je čestital…”, se je pohvalil Pavel Rupar potem, ko ni prijavil dveh stanovanj in jih zatajil protikorupcijski komisiji, se fizično lotil domnevne ljubimke in Direktovega novinarja ter se zato “častno” odpovedal poslanskemu mandatu, češ, da se bo tako ognil političnim konotacijam preiskave njegovih spornih dejanj. Seveda se ne misli odreči svojemu županskemu mandatu in kaj to dejstvo pomeni? Da še vedno zaseda politično funkcijo in, da bo posledično preiskava še vedno nosila politični predznak…Sploh pa od kdaj se barabam čestita? Tako bolanega spina pa že dolgo ne…Rupar je izpadel kot pravi heroj!

Že skoraj teden dni polni časopise, konec tedna je bil zvezda televizijske oddaje Trenja, in bil je večkrat tudi prva novica tv Dnevnika, čeprav so se v svetu pa tudi doma dogajale mnogo pomembnejše stvari. Ker je goljufal in pretepel žensko, se o njemu govori bolj kot o obhambhnem ministhu Kahlu Ehjavcu, ki spet za neznano količino denarja kupuje avijon za slovensko vojsko.

No…Roko na srce…Rupar seveda ni sam odstopil, pač pa mu je to ukazal alfa samec, da bi s tem predstavil svojo stranko kot boljšo od tiste, za katero je rekel, da je vladala 15 let na 60 let podlage, pri čemer je pozabil, da je bil nekoč sam tako rdeč kot vsi ostali v tistem času.

In ne pozabimo, da je bil prav Rupar tisti, ki je pred časom imel vulgarno pridigo v parlamentu, v kateri je dve poslanki pozval na pregled mednožja za identifikacijo spola. Poslanec in župan, ki si dovoli takšne izpade, in ob utaji premoženja protikorupcijski komisiji, kršenju zakonov, pretepanju pripadnic nežnejšega spola in očitnem patološkem laganju, niti slučajno ni primeren za reprezentacijo svojih volilcev, še manj državljanov in interesov države. Ne medijsko pozornost, arest si zasluži!

2006-10-08T21:01:00.000-07:00

Muki Hunters

Tivolski mukiji

2006-10-08T21:00:00.000-07:00

Kot sulce nas je z bratranci babica redno šetala po ljubljanskem Tivoliju. In vsake toliko smo s seboj vzeli tudi lešnike, da bi z njimi nafutrali mukije. Babici so mukiji mirno jedli iz roke, ne spomnim pa se, ali so tudi nam zaupali, saj se mi zdi, da smo bili rahlo preveč živahni zanje.

No, pred meseci mi je prijatelj Davor povedal za lokacijo nekega veveričjega klana v Tivoliju (zdaj vem že za tri) in ob naslednjem sprehodu sva prav tam s Tanjo naletela na dva mukija. Brez strahu sta se nama približala, a na žalost s seboj nisva imela lešnikov. Ob naslednji priložnosti sva jih sicer spet opazila, lešnike sva imela, a so ubožci karnaprej bežali pred podivjanim mladežem in igrivimi psi.

Danes sva zopet stopila v akcijo. Prvi poskusi so bili borni. Takoj ko sva se približala njihovi lokaciji, sva opazila dve veverici, ki sta skakljali naokoli. In bolj ko sva se trudila, da bi presnete zverine opazile, da imava lešnike zanje, bolj so nama stisnile v grmičevje ali se pognale tja v krošnje. Moram priznati, da so mukiji pravi virtuozi in nisem vedel, da tudi naši primerki tako suvereno skačejo z drevesa na drevo (da tega ne počno samo leteče veveričje izvedbe), pa še hitre so ko šus.

Na koncu sva se usedla na klopco in vklopila potrpljenje. Najprej se je nama začela bližati veverica, a je mimo priblaznel nek pes na sončne celice (tako majhno ščene, ki še za ajmoht ne bi bil), ki je veverico pognal visoko na drevo. Ob drugem videnju se je približala mlada mamica, ki je v veverico zadegala nekaj rozin, zaradi katerih je veverica razumljivo pobegnila, mamica pa se je pritožila, češ kako izbirčne so te preklete veverice in, da ne marajo ne indijskih oreščkov, ne rozin (mnja…jest imam naprimer zelo rad krompir, vendar ne, če mi ga kdo meče v glavo…)

Potem pa sva le dočakala zaupanje tivolskih mukijev. Najprej je en prišel pobrat lešnik, ki ga je zakopal nekje v bližini ter se mirno vrnil po novega, ki pa ga je že vzel iz rok.. Tudi drugi in tretji lešnik je zakopal, naslednje tri pa je pojedel. Najprej v drevesni krošnji, potem na leseni ograji, zadnjega pa kar pol metra od naju. Ob vsem tem sta se nama približali še dve drugi veverici. Temnejša je preveč cvikala, da bi vzela lešnik, tamanjša pa se je sprva obotavljala, a ga je na koncu le vzela. Ob odhodu sta se v najini bližini mirno pasli dve veverici in prav nič se nista bali… Veverce so zakon!

Naslednji vikend greva spet futrat mukije v Tivolija!

2006-10-04T21:01:00.000-07:00

Najprej piši, šele nato misli...

Markovo enoumje

2006-10-04T21:00:00.000-07:00

Že skoraj teden dni poskušam zagneviti, a enostavno nisem imel časa in/ali volje. Sem redni bralec časopisa Dnevnik, v katerem pod rubriko “Stališča & odmevi” objavlja svoje nebuloze tudi novinar Marko Crnkovič. V četrtek 28. septembra je svoje stališče začel takole:

“Ste prebrali nekaj na internetu in si o tem nekaj mislite? Nič lažjega: tako rekoč ni online objave, pri kateri ne bi imeli možnosti izraziti svojega mnenja. Kliknite komentiraj, napišite nekaj vrstic in kliknite oddaj. Pa je.”

Nato izpostavi tegobe “old school” piscev pisem bralcev (torej tistih, ki ne replicirajo elektronsko), za katere meni, da so se morali hudičevo potruditi, njihov križev pot pisanja pisem bralcev pa opiše v cankarjansko socialističnem slogu, med katerim omeni trikratno prepisovanje teksta na relativno čist list papirja, pa muke čakanja avtobusa mestnega prometa, ki nesrečne nergače odpelje do edine pošte v centru, pa stanja v vrsti na pošti ipd. Na koncu odstavka se mimogrede pohvali, češ kako se je nekoč na neko njegovo “ponarodelo” (nečimeren citat) kolumno odzvalo kar 14 piscev pisem bralcev. Takoj za tem pa pristavi, da je odzivov na njegov, sploh pa na blog njegovega dobrega prijatelja, sošolca in sotrpina kar se nadležnosti oboževalcev tiče, Jonasa Žnidaršiča, neštetokrat več. Do tu še nič presenetljivega…

Nadaljuje z opisom povprečnega pisca pisem bralcev:

“…Starejši, ne (povsem) neizobražen in kolikor-toliko razgledan moški, oziroma duhovno nefleksibilen in intelektualno zaprt, osebnostno in socialno zamorjen človek, ki goji stare družbeno-politične zamere… Je deloma žrtev svoje prepotentnosti, ki ga prepričuje, da je pri vsej svoji zmedenosti stališč, vrednot in psihe kompetenten pisno pizditi po cajtengih, predvsem pa (žrtev) nekdanjih in današnjih javnih šeg: včasih si bil tiho, danes pa poveš, ker je pač demokracija.”

Kakšen aroganten cinizem. Dr. Freud bi bil na učenčka Marka gotovo ponosen. Mogoče bi pa dr. Rugelj utegnil Marka rekrutirati za svojega naslednika, ki bi lahko zdravil zapsihirane Slovenčke, ki si drznejo imeti drugačno mnenje. Je mar človek “…duhovno nefleksibilen in intelektualno zaprt…”, če ima drugačno mnenje? Z omenjanjem družbeno političnih zamer ter t.i. „javnih šeg“ (le kakšna bedna ad hoc skovanka je to in le kaj z njo dejansko misli?) pa deluje kot naši vrli politiki (prej razočarani užaljenček Janša, ki 15 let ni prišel na ablast, zdaj pa penasti in kalimerovsko užaljeni Kacin, kateremu je s potom pridelan politični kapital medijskega vodenja osamosvojitvene vojne speljal takratni kolega Janša). Crnkovič po mojem mnenju s tem opisom nagovarja k komformizmu, ki si ga nedvomno želi vsaka vladajoča garnitura in mi potemtakem deluje kot politična agitacija priložnostnega vladnega trobila.

Nato opiše še internetne komentatorje.

Ti naj bi bi bili mlajši, ki ne berejo časopisov in zato “…niso senzibilizirani za (klasične) medije…”, “so ljudje, ki ne pristajajo na ta komunikacijski model, da smo na eni strani sporočilnega kanala mi novinarji in uredniki, ki se po funkciji delamo, da smo zato tukaj, da jim nekaj povemo, na drugi strani pa oni, ki naj bi naše informacije jemali na znanje in pri tem izkoriščali teoretično možnost, da se nanje odzovejo. Internetni komentatorji so ljudje, ki so navajeni komunicirati med sabo in tako rekoč sami s seboj. Še več! Če koga zapletejo v debato, ga intelektualno in socialno izenačijo s sabo.”

V tem primeru je dodan še element “ah mladost – ludost”. Mladi konzumenti medijev bi morali predvsem poslušati in ne toliko odgovarjati. Mi novinarji in mi uredniki pa ja najbolje vemo, ne? Le kaj ve, uboga zmanipulirana raja? Crnkovič si laska z vlogo „gate-keeperja“, ki naj bi jo kot novinar imel, ter si prisvaja (in svojim novinarskim kolegom) ekskluzivo pri podajanju novic in mnenj. Halo?? In še en hec... Ko se ravno hvali s svojim blogom...Očitno mu je Jonas pozabil povedati, da ima internet (za razliko od tiskanih medijev) dvosmeren tok informacij (ravno to je ena glavnih in najpomembnejših lastnosti, s katerimi se internet kiti). Le kako lahko potem pričakuje, da ne bo fasal odgovorov? Če pa si jih tako blazno ne želi, pa na vsakem blog provajderju obstaja možnost, ki ne dovoljuje objavljanja komentarjev. Just one click away....

Torej Marko je intelektualec, ki ne mara, da si ljudje o njegovih tekstih kaj mislijo in rad vidi, da ga enostavno poslušajo, vzamejo njegova mnenja za svoja in, da predvsem ne ugovarjajo (niti v tiskani, še manj pa v elektronski obliki), saj nimajo intelektualnih kapacitet, s katerimi bi mu lahko parirali.

Proti koncu pove, da so pisce pisem bralcev v vseh redakcijah kjer je delal imeli za čudake, da pa “…danes ni bolj zabavnega in morda celo bolj upravičenega početja kot težiti novinarjem.”

Tako je, Marko! Sploh ne gre za to, da bi socialno zavrti Slovenčki želeli izpostavljati drugačno mnenje…Gre preprosto zato, da v povprečju sovražijo preklete novinarčke in, da replicirajo na njihove spise le zato, da bi jim težili. Ubogi, ubogi novinarji.

Za tiste, ki si na internetu drznejo imeti svoja mnenja, pravi, da so: “…neka (napol) anonimna masa ljudi z odštekanimi vzdevki, ki kar naprej raje pišejo, kot mislijo, in to o tako rekoč vsaki stvari, ki je bodisi z razlogom ali brez objavljenja na internetu ali pa se pač kratkomalo zgodi v območju njihove itak ne preveč dolgožive pozornosti.”

Okej…Še malo o manjku znanja zgodovine… Najprej je bila misel, šele potem pisana beseda in NIKOLI obratno.

Torej do tu je popljuval slehernega bralca, ki si vzame čas in izkoristi (tudi zakonsko dovoljeno) možnost komentarja… Če si za to izbere internet, je še toliko bolj bebav pripadnik homo sapiensa, ki njemu, objektivnemu novinarju z visoko intelektualno kapaciteto in obilico “ponarodelih kolumen”, ne sega niti do gležnjev.

Potem pa pazite zaključek:

“…čeprav jih je samo milijon, milijon bolščečih med online biriči, postajajo kljub svoji marginalnosti nezanemarljiva družbena sila, ki si je na lastno pest omislila neki permanentni referendum o vsem…kar pa tudi ne more biti slabo!”

Kot ste nedvomno opazili, je z zadnjim stavkom negiral vse, kar je poprej imel povedati. Čeprav se hvali s “…tako ali drugače kontraverznimi teksti…” in, da zase še vedno meni, da je enfant terrible slovenskega novinarstva in intelektualnega življa, si bom ob vsemu napisanemu navkljub drznil dodati še to, da bi bilo lepo, ko bi bil v svojih mislih Crnkovič vsaj konsistenten.

P.S. In še novica, ki sem jo prejle slišal po TV Dnevniku… Direktor pedagoškega inštituta je postal 29 letni Dr. Dejan Hozjan. Đe si lutkice?

2006-09-24T16:01:00.000-07:00

Sardo zaštih

Sardinija

2006-09-24T16:00:00.000-07:00

Na hitro o geografiji…:
Sardinija je drugi največji otok v Sredozemskem morju, leži južno od Korzike in zahodno od italijanskega škornja. Meri cca. 300 km po dolžini in 150 km po širini. Deluje precej ravninsko, čeprav to v resnici niti ni.

…in zgodovini:
S Homo sapiensom je bila Sardinija poseljena že v paleolitiku, prvi stalni zaselki pa so se pojavili v neolitiku, cca. 6000 let pred pribitjem tistega čupavca na plus nekje v Judeji (p.p.č. – pred pribitjem čupavca). Okoli 1800 p.p.č. (v bronasti dobi) se je razvila Nuraška kultura (avtohtono ljudstvo, ki je zidalo precej impozantne utrdbe). Okoli 1000 p.p.č. so začeli Sardinijo obletavati Feničani in kasneje še Kartežani, ki so jo za nekaj sto let zasedli. Kartežani in Nuragi so se še kar štekali, ko pa so leta 238 p.p.č. Kartežani proti Rimu popušili prvo punsko vojno, so Rimljani dobili Sardinijo in se v nadaljnih slabih 200 letih znebili Nuraškega ljudstva. No…Sardiniji so do zedinjenja Italije vladali še Vandali, Bizanc, 300 let so si celo vladali sami, mestna država Pisa, Španci in Piemont.

Pot do Sardinije niti ni tako dolga…Z avtom se najprej zategneš do italijanskega pristanišča Livorno (pri Pisi), ki je od Ljubljane oddaljeno dobrih 500 km, in se tam zadegaš na trajekt, ki te v 6 urah dostavi v mesto Golfo Aranci na vzhodni obali Sardinije.

Sardinija je raj za plažarje (torej za ljudi, ki uživajo na plažah) in niti ne toliko za mestarje (torej za ljudi, ki si radi ogledujejo mesta in med katere spadam tudi jaz).

Z boljšo polovico Tanjo sva naredila krog po severnem delu Sardinije: (pristanek v Golfo Aranci) Olbia, Castelsardo, Alghero, Bosa, Sassari, Tempio Pausania (odhod iz Golfo Aranci) – za boljšo predstavo si v roke vzemite kakšen atlas, Google Earth, Michelin auto route ali kaj podobnega…

Mestni vtisi:
Olbia (cca. 40.000 preb.) – zoprno mestece z obilico kretenskih enosmernih ozkih uličic, ki pogosto ne peljejo nikamor. V tem mestu sva samo prespala, ker sem jaz popizdil zaradi omenjenih kretenskih uličic…

Castelsardo (cca. 5000 preb.) – vzidan v hrib, z gradom na vrhu. Zelo simpatično mestece, kjer sta naju zvečer za dobre 3 ure okupirala dva prijazna domačina in nama častila pivo za pivom, dokler nisem enega izmed njiju še kar užalil, ker sem hotel plačati del zapitka.

Mit I. – otoki (posledično tudi Sardinija) so znani po dobrem pripravljanju ribjih jedi…Vraga! En od omenjenih domačinov je bil ribič, ki je propagiral pečenega prasca. Ribič je hvalil pujsa…Hm…Kot bi rejec goveda hvalil perutnino…Pa tudi sicer nisva niti 1x jedla dobrega morskega futra…Za posrat…Cel otok tripa na prekletega pujsa…(niti krav nimajo veliko in jih posledično ne jedo sploh – jih nisem opazil na nobenem meniju)

Alghero (cca. 40.000 preb.) – mesto na severno-zahodni obali. Precej tipično staro obmorsko mesto (malce podobno Dubrovniku) z lepim obzidjem, ki gleda na morje. V tem delu Sardinije sva za zadržala najdlje. Spala sva v bungalovu ene 20 km stran od Algherota, v kraju Torre del Porticcciolo. V bližini kampa je bil tudi kmečki turizem, kjer sva najbolje jedla… Do kampa nazaj sem se odkotalil… (jedilnik z 12 predjedmi, obvezno pašto in kupom svinjine za 50 evrov). Aja…In ene 5 km od Alghera stoji še mestece Fertilia, ki so ga v ’20 letih prejšnjega stoletja postavili fašisti. Skropucalo od poskusa socfašistične megalomanske urbanistike. Ima pa na pomolu velik spomenik Ezulom, ki jih je bojda mesto sprejelo odprtih rok, ko jih je stara Juga po 2. sv. vojni. kiknila iz Istre in Dalmacije.

Bosa (cca. 8000 preb.) – prav nič posebnega...Obmorsko mesto pač, ki nima obzidja, ima pa neobnovljene ruševine nekega kvazi gradu in stari most. Sva pa tam jedla zanič morski futr za 50 evrov…Hobotnico (ki jo sicer zelo rad jem) so uničili…Devastirali…Tega jim ne oprostim! Tanja pa je dobila ribo v olju. In to brez heca…Olje je namreč prekrivalo celo ribo. Do vrha krožnika…Cela beda… Aja…jaz sem še jedel ocvrte kalamare…No comment.

Sassari (cca. 120.000 preb.) – prestolnica največje italijanske province. Ka-ta-stro-fa! Totalno brezvezno mesto s parimi trgi in enim korsom (bulevar, rambla, promenada, glavna ulica pač…), ki je bil zapuščen.

Mit II. – siesta velja samo med poletjem in se je načeloma v prestolnicah ne držijo tako rigidno. Vraga! Najbolj zapuščeno mesto je bilo prav Sassari! V vseh mestih, kjer sva bila, je veljala siesta, kar pomeni, da je bila večina štacun in lokalov med 12 in 18 uro zaprtih. A prav v vsakem mestu sta bila med siesto odprta vsaj 2 lokala, kjer si si lahko omislil pivo, dva… Tudi v Bosi je bil odprt lokal, kjer sva lahko tudi jedla med siesto. V Sassariju pa sva se sprehodila čez pol mesta, prošetala po korsu gor in dol in sva šele čisto na koncu po 2 urah našla EN sam bar, ki je bil odprt. EN preklet bar v glavnem mestu severa s 120.000 prebivalci!!! In ni bilo 45 stopinj ter vražje pripeke, ki bi opravičevala dejstvo, da se vsi poskrijejo pod kamne.

Mesto je bilo zapuščeno in zapahnjeno z rešetkami (dobesedno). Imel sem občutek, da je vojna. Po pivu sva se vsa tečna pobrala iz tega mesta, čeprav sva na začetku mislila celo prespati v njem. In to, da sva šla, naju je pripeljalo do najlepšega mesta, ki sem ga na Sardiniji obiskal.

Tempio Pausania (cca. 14.000 preb.) – leži na precej goratem delu severa in je zelo lepo srednjeveško mestece. Spala sva na kmečkem turizmu, kjer sva imela najlepše in hkrati tudi najcenejše prenočišče z obilnim zajtrkom. Zares krasen zaključek počitnic. Naletela sva tudi na nek “etno shop”, kjer sva nakupila vsa darilca (etno shop je jaka redkost in sva nanj naletela samo v tem mestu) in kjer sva se z gostoljubnim lastnikom prav simpatično zaklepetala.

Ostale zanimivosti:
Večina vasic bogu za leđima in v vukojebinah je neverjetno spedenanih. Med vozakanjem sva opazila le eno zanemarjeno mesto, sicer pa so Sardi očitno zelo pedantni, kar se prebivališč tiče. Tudi ceste so lepe (česar nikakor nisem pričakoval). Avtocesta povezuje nekaj večjih mest, a so tudi lokalne ceste zelo lepo vzdrževane, res pa je, da Italijani (ki so tudi večinski turisti, saj sva poleg njih opazila le še nekaj Nemcev, par Francozov in ščepec Britancev) norijo po teh cestah, kot bi jim šlo za življenje. Mirno prehitevajo čez polno črto, dvojno črto in/ali v nepregleden ovinek in to s 130 km/h, kjer je omejitev 80 in to z avtki, za katere imaš občutek, da bodo pri tej hitrosti razpadli na prafaktorje. Sardinija je tudi precej draga. Za veliko pivo v barčku z lahkoto odšeteješ od 3 pa vse do 5 evrov (in veliko pivo za makaronaje je 0,4).

Mit III. - na obalah sredozemskih deželic je na voljo obilica svežega in okusnega sadja ter zelenjave. Vraga! Pričakovala sva fino zelenjavico in sadje, dobiti pa je bilo mogoče plastični paradižnik in solato, ki je delovala kot skupek lego kock, da o bednem sadju niti ne govorim...

Še tole…Sardi poleg italijanščine govorijo svoj jezik – sardo. Zveni kot italijanščina, le da ga ne razumeš popolnoma nič (svoj čas sem se učil italijanščino in jo zato dobro razumem, a mi vse znanje pri sardu ni pomagalo)! Pri tem se jim niti ust ne da odpirati in ti ta jezik tako zmečkajo, da ti ni nič jasno. In seveda je dialektov sarda toliko, kot je mest. Lokalec, ki govori sardo, je razlagal, da on sam ne razume sarda sosednjega mesta/vasi. In, da je sardo, ki ga govorijo v notranjosti tako obupen, da ga ne zastopi prav nihče, razen njih samih.

Pa še… Notranjost Sardinije zna biti rahlo zajebana... Obalna mesta so “kultivirana”, medtem ko lahko v notranjost zaradi napačne besede fašeš metek v čelo. Še posebej zajebana provinca je Nuoro (srednji vzhod Sardinije). Že na obrobju province sva opazila tablo “Provinca Nuoro”, tabla z dobrodošlico pa je bila prestreljena. V zgodovini so na Sardiniji obstajali “banditi” in ta kultura se je ohranila vse do današnjih dni – glavno mesto banditov je Orgosolo. Torej…Če greste na Sardinijo in se gibljete v notranjosti, se vzdržite pretiranega gestikuliranja kakšnemu čičotu na oslu, saj utegne čiča potegniti dvocevko s prižagano cevjo in vam črevesce napolniti s šibrami, ali pa vas kak njegov rođo štihne s priročnim pastirskim nožkom.

P.S. Sardi pridelujejo fino žganje po imenu "Mirto" - pridelujejo pa ga iz jagodk grmička po imenu mirta. Fina zadeva!

2006-08-29T20:01:00.000-07:00

Brezupni primerki

Spet triptih

2006-08-29T20:00:00.000-07:00

Že lep čas razmišljam kaj je vredno gnevniškega zapisa…Pa se spomnim na Toma Križnarja. Nedvomno srčen človek. Cela Slovenija trepeta in si želi njegove izpustitve iz krutega sudanskega zapora, kamor je bil vtaknjen zaradi domnevne špijonaže. Toda ne pozabimo, da je bil Križnar v Sudan poslan kot posebni odposlanec našega new-agerskega predsednika, ki pa mu je v vsej svoji vizionarski drži pozabil zrihtati vizo. In oh, razkol med slovensko vlado in njeno uradno diplomacijo z Rupsijem na čelu ter našim poduhovljenim in gandijevskim predsednikom Drnotom se je znova poglobil! Brezveze!

Pa v roke vzamem Mladino ter med drugim preletim izjave tedna. Bivši punker, zdajšnji nedeljski punker in uspešen direktor Matjaž Gantar je v reviji Jana prikotalil slednje:

„Ljudje, ki imajo denar, imajo bistveno večje težave kot tisti, ki ga nimajo. Imeti denar je odgovornost.“

Tako kretenske izjave pa že dolgo ne...Le kako to, da potem celotno človeštvo ni revno kot tisti del njega v Afriki???? Mogoče so pa Darfurci najbolj srečen narod na svetu? Le zakaj bi jim pomagali, ko pa jih bomo samo onesrečili. Ta izjava od Gantarja je grozno cinična. In potem še pravi, da njegovo življenje in občasno preigravanje punk komadov ni popoln oksimoron! Sej res ni! Je le moron!

Danes po koncu šihta pa na BBC-ju preberem:

„Iranski predsednik je izzval ameriškega predsednika Busha na TV debato v živo na temo dogodkov v svetu“

Hohohoho... Saj ne rečem, da Ahmedinejad ni nor ali, da ni pritlikavi vojni hujskač, toda to je tudi Bush in prav zanimalo bi me, kaj bi si imela ta dva patrona za povedati...Seveda je ameriška stran predlog takoj označila za podlo diverzijo, saj je Iran na tapeti zaradi bogatenja urana in teh jajc...Iranski predsednik Ahmedinejad je retorično kar sposoben, medtem ko vsi vemo, da mali George ni. Da slednje drži, prilagam „best of“ bušizmov

P.S. Aja...Sem se nameraval razpisati tudi okoli naših vrlih košarkarjev in velečislanega trenerja Pipana, a nima smisla po nepotrebnem zgubljati preveč živcev v ta namen...Mogoče bo čez 4 leta bolje..., v kolikor se bomo sploh kvalificirali, kar zna biti s takšno igro težko...

2006-08-13T17:01:00.000-07:00

Security check

Golo letalo

2006-08-13T17:00:00.000-07:00

Preprečen naj bi bil teroristični napad, v katerem bi lahko bilo še več žrtev, kot jih je bilo na slavnega najnilevna! Poleg splošne psihoze pa je ta dogodek poskrbel za nove protiteroristične varnostne ukrepe. Če še pomnite, je bilo 19 ugrabiteljev letal, katerih polovica se je zaletela v newyorška dvojčka, oboroženih s tapetnimi noži. Posledično so oblasti prepovedale nože, vilice, pilice, škarjice in podobne predmete v prtljagi. Malce kasneje je bil preprečen teroristični napad, v katerem naj bi imel terorist eksplozivo vgrajeno v peti čevlja in tudi temu so seveda sledili varnostni ukrepi!

Tokratni teroristi naj bi imeli eksplozivo v tekoči obliki, torej v plastičnih flaškah z vodo. Ergo: prepoved nošenja vseh pijač, gelov, zdravil v tekočem stanju, sončnih krem ipd. na letala. Na letalo pa lahko nesete otroško hrano, a jo morate pred policaji pokusiti, da jih prepričate, da v frutku ni eksploziva.

Mislim, da ne bo minilo dosti časa, ko se bodo iznajdljivi teroristi spomnili, da lahko eksplozivo nekako vgradijo v oblačila. Bodo temu sledili varnostni ukrepi in se bo treba pred vstopom na letalo sleči do golega? Nedvomno! Oblačila bodo na letališču zadržali v posebnih protieksplozivnih trezorjih, v namene potovanja na letalu pa bodo razdeljevali plastična oblačila s kretenskimi plastičnimi čepicami, v katerih bomo vsi enaki pred bogom in zakonom ždeli v letalskih sedežih in se počutili totalno razčlovečeno. In kaj se bo zgodilo, ko bodo lahko eksplozivo vgradili v zobno plombo? Ali v posebno kapsulo, ki jo bo terorist pojedel, želodčna kislina pa bo šele po 6 urah poskrbela za eksplozijo?

Kar nekaj ljudem, s katerimi sem govoril o zgoraj opisani temi, se novi varnostni ukrepi niso zdeli nič čudnega ali nesprejemljivega in mirno bi sprejeli tudi dejstvo, da bi se na letalo usedli v nadomestnih plastičnih oblačilih, ki sem jih sarkastično omenil. In ko sem dejal, da je do varnostnih čipov, ki jih bomo imeli permanentno vgrajene pod kožo, le še korak, so mi odgovorili, da čipi že obstajajo in to ne samo za kućne ljubimce, temveč tudi za otroke zaskrbljenih staršev. Koliko korakov je še torej do velikega brata iz “futurističnih znanstveno fantastičnih” filmov, če sploh kakšen?

P.S. Pa mislite, da bodo od sedaj naprej med letom razdeljevali neoporečno vodo? Vraga! Plačali jo bomo!!! Dražje, seveda…

2006-07-30T22:01:00.001-07:00

Kam pa kam, Rdeča kapica?

The "chosen" people

2006-07-30T22:00:00.000-07:00

“Razmere v Haifi so nevzdržne…Mnogo Izraelcev se gnete v majnih zakloniščih brez klimatskih naprav…”, je z obilico patetike dejal izraelski premier Ehud Olmert, medtem ko je ob njem ameriška sekretarka Condi žalostno prikimovala. Ja, res…Ubogi Židki…Kaj pa vsi tisti Libanonci, ki nimajo nobene veze s teroristično skupino Hezbolah, pa so vseeno ostali tako brez strehe nad glavo, kot tudi brez svojcev, da o nujni humanitarni pomoči, ki jo mednarodna skupnost namenja Libanonu, pa tja zaradi splošne izraelske blokade sploh ne pride, sploh ne govorim. Libanonska zaklonišča? Čista znanstvena fantastika...

Izraelčki so tudi citirali resolucijo Zrduženih Narodov, ki vzpostavlja “tampon cono” na jugu Libanona in, ki naj bi jo Hezbolah kršil, ob tem pa so pozabili, da so sami kršili daleč največ resolucij izmed vseh držav na svetu (da…, celo več kot jih je kršil Irak in zaradi katerih so ga med drugim tudi napadli…). Kakšen nenadjebljiv cinizem…

In potem so se dobile glave svetovnih sil v Rimu, da bi poskušale spraviti skozi kakšno resolucijo, s katero naj bi vsaj omejili izraelsko klanje…Zamanj…Niso prišle do skupne besede, predvsem zaradi ameriških kolaboratorjev…In kaj so si o tem mislili Izraelci? Njihov pravosodni minister je ugotovil, da manjko skupne izjave pomeni, da so od Sveta dobili zeleno luč za nadaljevanje agresije na Libanon…Bravo! Res super dedukcija!

V Zeleni Piki, sobotni prilogi Dnevnika, je kolumnist Zoran Senković statistično zajel dosedanje “uspehe” izraelske vojske. Ta je do sedaj uničila 17 velikih rezervoarjev goriva, 3 letališča (seveda tudi mednarodno letališče v Bejrutu), 12 bencinskih črpalk, 55 mostov, 16 tovarn (med njimi tudi mlečno farmo s kravami vred in dve tovarni papirja), skladišče čistil Procter & Gamble, 3 bolnišnice, 3 tv oddajnike, konvoj humanitarne pomoči, 3 pristanišča, 38 glavnih cest, zraketirali pa so tudi 6265 stanovanjskih poslopij. Ubili so še 4 pripadnike OZN, baje po pomoti, čeprav so ti posredovali svoje položaje in večkrat prosili za prenehanje obstreljevanja…Kljub temu so na njihove položaje streljali kar 50x…Dvomim, da je šlo za pomoto…Prej za gluhonemost…Danes so trofnili poslopje, v katerem so ubili 60 ljudi, več kot pol od tega je bilo otrok…UPS…Sorry…Jebiga…Shit happens…Kolateralna škoda pač, so rekli Izraelčki…

Se še spomnite, zakaj vse to? Domnevno zaradi dveh ugrabljenih izraelskih vojačkov…Več kot 500 Libanonskih žrtev (velika večina civilistov in ogromno otrok…) in nekaj čez 50 izraelskih žrtev (večinoma vojakov…) za 2 soldatka, ki ju Izrael na noben način noče zamenjati za libanonske in palestinske zapornike v Izraelskih zaporih, med katerimi je tudi veliko žensk in otrok starih pod 18 let…(saj res...Kdaj ste nazadnje slišali kaj o Gazi ali Zahodnem bregu, kjer Izraelci mirno koljejo Palestince? Medtem, ko vsi zrejo v Libanon, Izraelci mirne duše harajo po palestinskih ozemljih...)

In kaj medtem počne svet? Nič…Na roke si ga meče…Sploh Amerika…Ta lahkotno Izraelcem med ofenzivo lifra novo orožje, da jim ga slučajno ne bi zmanjkalo za nadaljevanje bombardiranj…Med pošiljkami so tudi daisy cutterji, ki so še posebej uporabni za urbana središča. Še guverner Kalifornije, nabacani Švarci, se je drl, češ kako zelo podpiramo izraelski boj proti terorizmu, med množico pa so bili opazni transparenti v stilu “Izrael bojuje vojno proti terorizmu v imenu celotnega človeštva!” – no, mene naj nikar ne štejejo zraven, saj to ni vojna proti terorizmu, temveč državni terorizem, kot sem nedvomno kdaj že omenil!

Prav, pa naj bom antisemit, če se mi zdijo izraelska ravnanja od njegovega nastanka (z izjemo prve vojne leta 1948) nacistične, totalitaristične in ekspanzionistične…Torej vse tisto, proti čemur se je večina Sveta borila v drugi svetovni vojni. Aja…Pa še ena statistična…Tokratna vojna proti Libanonu je izraelska sedma vojna od njegovega nastanka pred manj kot 60 leti…Nedvomno pacifistična družba…

P.S. Zdelo bi se mi upravičeno, če bi se “sionizem” dodal k pojmom kot so nacizem, fašizem, stalinizem ipd.

2006-07-16T18:01:00.000-07:00

Please insert coin

Super Mario

2006-07-16T18:00:00.000-07:00

Izraelu se je snelo. Spet napada vse povprek in pri tem igra nedolžno žrtev, ki ima pravico do samoobrambe. Itak! Braniš se tako, da sosednji državi sesuvaš civilno infrastrukturo in kolješ njeno prebivalstvo…Ampak ne bom o izraelski invaziji na Libanon, ker me bo potem bolela glava in bom spet popolnoma razočaran nad impotentnostjo sveta kadar gre za brzdanje Izraela, ki lahko vedno počne točno tisto, kar želi.

Ta petek sem komaj čakal...Zadnji dan tedna, ki mu sledi vikend…Prvi po parih, ki sem jih imel popolnoma zabezecane in zato niso prišli do izraza. Tokratni vikend bo upam eden tistih, ko si bom lahko privoščil malce miru in pa gnevniški zapis…

Veselo sem se zadegal na bicikel in se začel trockati na šiht (do tja imam cca. 3,5 km, ali 15 minutk lagano sportske vožnje). Ignoriral sem bedaka, ki mi je z avtomatikom pripeljal nasproti po kolesarski progi, pravtako si nisem plastično zapredstavljal kako z nogo veselo odbijem retrovizor ogromnemu S.U.V.-u, katerega večji del je stal na kolesarski progi, saj tako velikega avta ne moreš celega parkirati le na pločnik. Malce naprej od našega WTC-ja (nam pa še stoji, a-ha!) je prav na sredini kolesarske stal prometni znak, ki je razodeval, da je cesta v fazi pleskanja. Zavijem mimo znaka in čez 100 metrov naletim še na enega (itak spet prav na sredini kolesarske) in čez 200 metrov že na tretjega, nakar malo naprej opazim tovornjak poln znakov. Cestarček stopi iz tovornjačka, pograbi nov znak, me opazi in znak vseeno mirno postavi prav na sredino kolesarske proge, čeprav sem bil tedaj od njega oddaljen le slabih 5 metrov. Sunkovito sem trznil vstran, da sem se izognil trčenju s prometnim znakom. Sledila je rdeča luč na semaforju in, ko se je prižgala zelena, me je tovornjaček gladko prehitel in se spet ustavil malce naprej, kjer sem se sunkovito izognil odpiranju vrat istega cestarčka. Potem sem mu s pomočjo parih zelenih semaforjev le ubežal. Hehehe, počutil sem se kot „Super Mario“! 3x „hura“ za vikende!!!

2006-07-03T21:01:00.000-07:00

Morala z nabito flinto

Mazel tov!!!

2006-07-03T21:00:00.000-07:00

V predprejšnjem gnevniškem zapisu sem omenil, da si je izraelski premier Ehud Olmert drznil dejati, da je izraelska vojska najbolj moralna vojska na svetu. Ta arogantna izjava pa je takoj izgubila verodostojnost že konec prejšnjega tedna.

Palestinski skrajneži so napadli neko izraelsko obmejno postojanko, ubili 2 izraelska vojaka, enega pa ugrabili. Odgovornost za ugrabitev so samohvalno prevzele kar tri palestinske milice in še danes se ne ve, katera ga res tudi ima (ena izmed treh je tudi oboroženo krilo vladajočega Hamasa). Izrael je kaj kmalu po ugrabitvi nakopičil svoje vojaške sile ob meji z Gazo (od koder so poleti “na silo” izselili vse izraelske naseljence, ki so tam prebivali od zavzetja Gaze iz vojne leta 1967). Nato sta se napad in vrnitev v Gazo spet začela. Prvi dan napada je izraelska moralna vojska najprej razčefukala nekaj mostov (da ne bi palestinski skrajneži tovorili ujetega izraelskega vojaka na druge bregove – kar bi, če bi to res želeli, lahko storili tudi z gumenjakom), elektrarno, s čimer je več kot milijon Palestincev ostalo brez električnega toka in pa univerzo. In hec…Izrael je že pred napadom povedal, da bodo tarče tudi civilni cilji. Halo? Zakaj že? Jebe se Izraelu za Ženevsko konvencijo! V naslednjih dneh je izraelska vojska ugrabila nekaj Hamasovih ministrov in parlamentarcev, včeraj pa so raketo izstrelili tudi v pisarno palestinskega premiera Ismaila Haniye iz Hamasovih vrst. Kaj je to drugega, kot državni terorizem?

Palestinski ekstremisti so izraelskega vojaka ugrabili zato, da bi ga zamenjali za palestinske ženske in mladoletnike, ki jih Izrael zadržuje v svojih zaporih, danes pa so dodali, da ima Izrael časa do jutra, da se umakne iz Gaze, če ne, bodo mladega izraelskega vojaka umorili. A izraelska vlada ni niti trznila…Oni pa že ne bodo prekupčevali s Palestinci…To pa že ne! Jebeš kompromis! Jebeš pogovore! Načelnik izraelskega generalštaba je za vse skupaj okrivil Sirijo (le od kod sedaj še to???? In zakaj se potemtakem sploh spravljajo na Palestince????), premier pa je pristavil, da bodo začeli izvrševati atentate na člane Hamasove vlade (čeprav popolnoma demokratično izvoljene) in tudi na premiera (katerega pa so že poskušali likvidirati, a ga ni bilo v svoji pisarni), če bodo palestinski skrajneži ugrabljenega izraelskega vojaka res umorili…

Pri vsej stvari pa Izraelci neumorno blefirajo, da to počnejo samo zato, ker bi rad našli ugrabljenega vojaka! VRAGA! Le kaj imajo pri tem elektrarna, mostovi, univerza, neštete ugrabitve in raketiranja? Nesrečni soldatek je samo izvrsten izgovor, da odstranijo palestinsko vodstvo, ki jim ne ugaja. In na koncu bodo s tem tudi 19 letnega izraelskega vojaka mirno žrtvovali! Toliko o najbolj moralni vojski na svetu!

2006-06-25T22:31:00.000-07:00

Stari in modri...

“Regrata na Luni še ne bomo kmalu sadili…”

2006-06-25T22:30:00.000-07:00

Prvi teden v novi službi je za mano in končno je tu vikend! Hip-hip…Hura! Pa sem si s sobotnim časopisjem (Dnevnik, Mladina in Sobotna priloga) podaljšal poležavanje v postelji…Sicer sem najraje ob sobotah prebiral Sobotno prilogo, a je ta po “pluralizaciji” postala popolno demagoško sranje. Zvito, a vseeno sranje…Res je, da se bliža jubilejna obletnica samostojne Slovenije in, da so temu primerno okrancljane vse medijske vsebine toda, če odmislim članke in kolumne na to temo, mi je za branje ostalo še: Portret tedna (Ivan Žagar – minister brez listnice za regionalizacijo Slovenije, za katero se je izkazalo, da bo potekala od “zgoraj navzdol” – torej, da nimajo občine nobene besede pri ustvarjanju regij in bo to potekalo z dekretom omniprezentne vlade), anemične, kalimerovske in premalo reakcionistične kolumne mladih - Tine Košir (voditeljice oddaje “Knjiga mene briga”, ki jo sicer poznam in je prima punca), kulturologinje Barbare Cesar in filozofa Mirta Komela, ki naj bi izpadle v pluralizirani Sobotni kot protiutež očitni desni liniji, a delujejo v smislu “A ni naša razburjena mladež simpatična, ah, mladost – ludost”, različne kulturno-umetniške kolumne in pa intervjuja s premierom Janezom Janšo ter Dr. Francetom Bučarjem.

Poskus balansiranja, oz. pluralizacije je sledeč:

Janez Janša je predstavljen kot “…zadnji politični zapornik v Sloveniji…, …ki se s prevzemom oblasti v ničemer ni spremenil…” Janša z besedami pokojnega dr. Janeza Pučnika obtoži “posameznike z nekdanjim predsednikom predsedstva republike na čelu...” (ali z drugimi besedami: “…na čelu z Drnovškom…”), da so omahovali in tik pred agresijo podpisovali “deklaracijo za mir”, ki bi impotencirala nastajajočo slovensko vojsko, za veleizdajalce, ob tem pa pozabi, da se njegovi koalicijski partnerji trudijo z ustavnim zakonom izenačiti kolaborante druge svetovne vojne in partizanske branitelje. Čeprav je Janša med glavnimi protagonisti “pluralizacije medijev”, ob vmešavanju kardinala Rodeta v gospodarske spore pravi: “Kaj pa še v Sloveniji ni prišlo v javnost? Kar vedo trije, naslednji dan piše že povsod…” Ni bil to poglavitni cilj pluralizacije medijev, ki naj bi poskrbel za transparentnost vlade in gospodarstva?

Kot kontrapunkt Janši pove svoje v intervjuju en izmed “ustanovnih očetov” Slovenske države, kritični politični mislec in politična starosta dr. France Bučar. A glej ga zlomka, Bučar ne vzpostavi “leve misli”, temveč udari po obeh političnih opcijah, kot je tudi prav. “Politični podsistemi imajo pri nas absolutno premoč. Vsakdo, ki hoče v družbi kaj narediti, si mora najprej izboriti blagoslov politike…Vsa pamet je skoncentrirana v obstoječi vodstveni strukturi, češ, mi vemo za pravo pot” pove Bučar in doda: “…moramo se posloviti od sintagme “naši ljudje”…Kako je mogoče odpuščati uspešne direktorje, ker niso naši?...V modernem svetu, ki mu želimo pripadati, štejejo le kriteriji uspešnosti, učinkovitosti, dejanskega prispevka in sposobnosti.” Modri Bučar zaključi: “Tretja pot po vzoru Tonyja Blaira ni (bila) uspešna…Še posebej pri nas, kjer levica, nezrela kot je, tava v popolni megli. Najbolj pomembni problemi modernega časa daleč presegajo delitev na levico in desnico.” In tu se popolnoma strinjam. Glavni vzvodi države in gospodarstva bi morali funkcionirati ne glede na usmerjenost aktualnih vladajočih strank in njihovih politik (v slovenskem primeru zaplankanih strank in politik).

Skorajšnjo iluzijo o “uravnoteženi” Sobotni prilogi pa popolnoma sesuje predsednik uprave Dela, Danilo Slivnik, ki si je v Sobotni privoščil zaključno kolumno (le kje na svetu, če odštejemo totalitaristične države, se uprava časopisov še meša z uredništvom?), v kateri je diskreditiral Jelka Kacina in mu priznal le iznajdljivost v osamosvojitveni vojni, Kučanu in Drnovšku prisodil šele naknadno pridružitev osamosvojitvi (kar je totalni kretenizem užaljenega demagoga), ter slednjega obtožil kar 12 letnega vodenja vlade (kar tudi v sodobnih demokratičnih parlamentarnih sistemih niti ni takšna redkost) in trenutnega “…mešanja štren sedanji politični generacij…” . Le s čim jim tako meša štrene? S kritiko o popolnoma neučinkovitih javnih naročilih (predvsem s tisto o prekleto potrebnih operacijskih mizah)? S pohodom proti plinskem terminalu v Tržaškem zalivu? Z recepti za domači polnozrnati kruh? Ali morda s svojo novo “dalajlamovsko” knjigico o pozitivnem mišljenju?

Predlagam, da raje poslušamo starega Bučarja…

2006-06-15T13:01:00.000-07:00

Zmagovalne stopničke

Revizionizem

2006-06-15T13:00:00.000-07:00

“Has the entire World gone mad???” – začenjam gnevnik z besedami Gomeza Addamsa.

Gvantanamo na Kubi…Po 5 letih je trem zapornikom le uspelo storiti samomor…Dodatna blamaža za Amere in dodaten očitek vseh ostalih… Američani so hiteli razlagati, da so bili samomori nesprejemljiva oblika boja proti Ameriki (in nikakor ne poteza iz obupa po letih pravnega statusa quo, da o kršenju človekovih pravic in mučenju niti ne govorim…), dodali pa so še, da so enega izmed samoubitih želeli celo izpustiti…Zihr, ja…Slab izgovor pa še malce prepozno…Kljub pozivom mednarodne skupnosti in zapornikov, se Američanom ne zdi vredno zapreti svojih lagerjev…

Tudi na Bližnjem vzhodu se SPET kuha…Izraelski premier Ehud Olmert si je drznil prikotaliti, da “…je izraelska vojska najbolj moralna vojska na svetu…”. HALO???? Le kaj je moralnega v tem, da z raketo s helikopterja sesuješ invalida, ki se vrača z molitve (to so namreč predlani storili z bivšim voditeljem Hamasa, šejkom Jasinom. In to je samo en izmed n-tih primerov “moralnosti” izraelske vojske…Da o atentatih, ki jih Izrael uporablja od svojega nastanka naprej in, ki se štejejo kot državni terorizem, ne izgubljam besed…)?

Pa da ne bom izpadel antesemit…Nemški neonaciji so izrazili podporo mednarodno kompromitiranemu Iranu. Kreteni namreč podpirajo izjave srboritega iranskega predsednika Ahmedinejada, ki je od prevzema predsedniške funkcije že kar nekajkrat pozval k uničenju Izraela…Krasna simbioza…Švabski neonaciji in iranski islamski fundamentalist, da o oksimoronu niti ne govorimo…

Za konec pa še domača cvetka bivšega beograjskega nadškofa Perkota, ki si je upal reči, da so bili v bistvu slovenski belogardisti pravi zmagovalci! PROSIM?????? NE ME JEBAT!!!!! Odkar je Janša prevzel oblast, je "narodna sprava" dobila povsem drug pomen! Sam sem za “spravo”, toda NIKAKOR ne pod pogoji popolne ideološke rehabilitacije kolaboratorjev! Nek intervjujani bedak je na Tv dnevniku dejal, “…da so belogardisti bili zmagovalci zato, ker so se zavzemali za zahodni tip demokracije…” – Nacisti niso NIKOLI pripadali zahodnemu tipu “DEMOKRACIJE”!!! Sploh pa je do “dolomitske pogodbe” (desničarčki na ablasti radi poudarjajo, da je bil O.F. – ki je bil ustanovljen že 26. aprila 1941 – “komunistična vojska”) prišlo leta šele 1. marca 1943, belogardisti in njihovi privrženci pa so kolaborirali in zjali “sieg heil” koj ob okupaciji in ne šele naknadno zaradi upora porajajočemu se komunizmu, ki je prevzel O.F.

Je že čas za civilno nepokorščino?

2006-06-10T22:01:00.000-07:00

Čudna žoga...

Kaj z žogo…?

2006-06-10T22:00:00.000-07:00

Včeraj se je v Nemčiji začelo nogometno svetovno prvenstvo…Torej dogodek, za katerega mi ne bi moglo biti bolj vseeno…Sprašujem se, ali obstaja na svetu karkoli, kar bi bilo pomembnejše od fuzbala? Ni videti…Oglaševanje fuzbala in vseh njegovih pritiklin je omniprezentno, če pa se odvija svetovno prvenstvo pa itak vsi popolnoma pobudalijo…Ga skoraj ni izdelka, ki se tematsko ne bi na tak ali drugačen način dotikal fuzbala…Tudi wc papir s fuzbalerjem je mogoče dobiti…(na tem mestu se moj odnos do fuzbala sam od sebe metaforično udejani…)

Sem pa tudi jaz prišel na svoj račun, saj se je začelo finale košarkarske lige NBA...

Po 35 letih sta v finalu ekipi, ki ju tam še nikoli ni bilo…To sta ekipi Maverics iz Dallasa (Texas) in Heat iz Miamija na Floridi (hihihi…Trdnjavi Busheve vladavine…V Texasu je predsedniška družina Bush namreč doma, Georgov bratec Jeb pa je guverner Floride).

Ekipa Heat temelji na igri centra Shaquilla O’Neala (če ste tega človeka slučajno “spregledali”, naj povem, da je to gora od človeka, velika 216 centimetrov in težka cca. 150 kg. Ima že kar dolgo kariero v ligi, v katero je vstopil v dresu ekipe Magic iz Orlanda (tudi s Floride), je pa bil tudi že 3x prvak lige NBA z ekipo Lakers iz L.A.ja. Shaq ima boljši odstotek zadetih košev iz igre kot iz prostih metov – te meče v letošnji končnici le 40%) in na mlademu perspektivnemu beku po imenu Dwayne Wade (trenutna je Wadeova 3 sezona v ligi…Mulc je že en izmed medijsko najbolj izpostavljenih igralcev…Je pa kljub očitnim kvalitetam in velikem talentu poba malce preveč zaletav (sic!) in se bo s trenutnim stilom igre še poškodoval…). Trener ekipe je Pat Riley, ki je do naslova prvaka prišel že v ’80 letih prejšnjega stoletja z legendarnim Earvin Magic Johnosonom (Pat deluje kot kakšen borznik, ki je ostal v ’80, in je bežno podoben filmskemu igralcu Michaelu Douglasu)

Ekipo iz Dallasa pa na svojih plečih prenaša krilni center nemškega rodu, Dirk Nowitzki. Nedvomno spada med najboljše krilne centre, saj ima za tako velikega človeka neverjetno mehko roko in je zelo težak za pokrivanje, saj lahko mirno stisne trojko, ima blazno zanesljiv skokšut okoli rakete in je sposoben tudi uspešnega prerivanja pod košem (ima čez 10 skokov na tekmo). Trener Mavericsov pa je mali Avery Johnson, nekdanji dolgoletni organizator igre večih NBA ekip...

Neposredne prenose na slovenski televiziji (da, RTV celo prenaša finale NBA) komentira legendarni Peter Vilfan…Baje je človek blazno cenjen komentator, jaz pa si ne morem pomagati, da ne bi mislil, da ipak ni tako zelo hud…Njegov komentar: “Karel Me-loun meče za tri točke…Tudi sam ima tri otroke…” je za vola ubit!

V letih, ko je razturaval in pobiral šampijonske prstane košarkar non plus ultra, Michael “Air” Jordan, sem navijal za “njegove” Bullse iz Chicaga…Od njegove upokojitve (1998) pa se za favorite odločam sproti…Letos so mi med končnico prirasli k srcu Heati s Shaqom in Wadeom…

P.S. Heati so prvo tekmo v gosteh popušili za 10 točk…So pa postavili nov zgodovinski rekord lige…Najslabši odstotek prostih metov v kateremkoli finalu do sedaj…Heati so od 19 izvedenih prostih metov zadeli le 7…Slabih 38%...Shaq je proste metal 1/11...Drznem si reči, da bi sam miže od 11 metov s črte prostih metov enega gotovo zadel!

2006-06-05T11:16:00.000-07:00

Na zdravje!

Vreme?

2006-06-05T11:15:00.000-07:00

Ko sem se danes zbudil, mi spet ni bilo prav nič do vstajanja…Bil sem sicer naspan, a pod odejo je bilo prijetno toplo, zunaj nje pa SPET mraz ko pes. Baje pa bomo imeli v četrtek že kar 18 stopinj…Ni slabo…za prvo polovico aprila!!!!!!

Že prejšnje poletje je bilo obupno…Nizke temperature in omniprezentni dež…Z drago sva si za počitnice omislila, da bova šla za par dni v hribe in za par dni na morje…Hribi so takoj odpadli, saj so tam vladali zimski pogoji (vključno s padavinami vseh vrst). Potem sva odpotovala na Pelješac…Južna Dalmacija…Valjda bo toplo!! Vraga! Če sem ob sončnem dnevu sedel v senci, sem moral imeti oblečeno nekaj z dolgimi rokavi, sicer pa je sonce ob obali kaj malo pomagalo, saj so se stopinje vseeno gibale okoli 25 in pihalo je ko strela (to se sicer na Pelješcu dogaja in zato velja za priznan windsurferski okraj, a je ta veter veliko bolj blagodejen nad 30 stopinjami in tečen pod 25). Skratka: lansko poletje je bilo vremensko nikakvo…

Sledila je mrzla zima z obilico snega...Ha! Po dolgih letih spet ena zima, kot se šika (pomnite prejšnjih nekaj zim? Beda! Mraz je sicer bil, snega pa nikjer!)...Hm...Sem si mislil, da bo hudi zimi sledilo vroče poletje, katerega uvodna pomlad pa tega nikakor ne nakazuje...

Omenil sem že prvomajske praznike na Ohridu...8 stopinj, dež, mraz, veter...Tole, kar pa se dogaja sedaj, pa ni tudi vsekupajnič!!! Zadnje 3 tedne je zjutraj pod 10, dnevne pa ne dosežejo 20...V povprečju se gibajo okoli 17...JUNIJ! HALO!!!! 20 – 25!!! AJDEEEEEEE! Ko en premražen čuk ždim v flisu pred čurunalnikom!!!

V četrtek pa sem drago odpeljal na letališče...Termometer je kazal 1 stopinjo....ENO!!!! Junija!!! Na jutranjih radijskih poročilih so omenjali celo minus....In, ko tresoča stopava proti terminalu, opazim oboroženega policaja...Dejansko pred letališko zgradbo stoji kifeljc s šnelfajerco (pištola ni dovolj????) in te niti nima uperjene v tla, temveč se njena cev giblje v višini pasu...Krasna jutranja kombinacija...Prav popenil sem in se odločil, da ga nazaj grede opozorim, da prekleto cev uperi v tla...Za svoj davkoplačevalski denar ne mislim biti junija pri 1 stopinji celzija obstreljen s šmajserjem...A ko sem drago spokal na avjon in se odločno zaletel ven, je robokop že zbrisal...NIČ! Pa jutri, ko poberem drago...

Naslednji dan jo prikurim nazaj, cajkota z mitraljezom nikjer! Med čakanjem na pristanek se uščije ko sto bogov...Dočakam pošiljko, stopiva ven in se odločiva, da do avta na parkirušču navkljub dežju zlaufava...Med tekom v dežju proti avtu na svoji levi opazim kifeljca v anoraku, izpod katerega je na plano štrlel le nos, oči so bile dobro zakrite pod šiltom, minigun pa mu je spet visel v višini najinih pasov...Niti slučajno se nisem imel namena ustaviti in neke mrzle in deževne junijske noči razlagati nekemu kretenskemu polcaju, ki me niti ne vidi, niti ne sliši in me morda komajda voha, naj vendarle svoj gan uperi v tla! Saj bi me najbrž še res zamešal za Mohameda in trznil! GRRRRRRRRR!!!!! Ko naslednjič vidim na letališču polcaja z brzostrelko in, če mi bodo vremenski pogoji dopuščali diskreten pristop, se ta zgodba nedvomno nadaljuje...

2006-05-29T13:01:00.000-07:00

Regicid

Priložnostni paberki

2006-05-29T13:00:00.000-07:00

Mnja…, čeprav se trudim, da me “nepravičnosti” sodobnega neoliberal-kapitalističnega sveta ne bi preveč prizadele in, da bi v njem poskušal najti svoje mesto, me te še vedno jezi ko hudič…Tako v domači deželi, kot tudi v svetovnem merilu…Ta teden je bil na domačem prizorišču spet pester…

To, kar se dogaja z dobavo operacijskih miz je nedvomno primitivno, da ne rečem nečloveško…Ja…, tudi dobavitelji operacijskih miz morajo zaslužiti, toda ne na račun človeških življenj, sploh pa ne na tako dolgi rok! Pa pravijo: “Operacijske mize istega proizvajalca so v Nemčiji za 1/3 cenejše…” Krasno…, pa jih kupimo v Nemčiji, jebemu, saj smo vendar v Evropski uniji…Gotovo pa cena prevoza ne dosega 1/3 cene operacijskih miz…Potem pa ponudnik miz prikotali, da bodo mize podaril…K***C! Prav nič ne bodo podarili…Že takoj so dodali, da bodo za mize poprosili slovenske gospodarstvenike, da donirajo gnar zanje, obenem pa predstavljali to potezo kot skrajno filantropsko dejanje, ki bi znalo podjetje ob neuspehu humanitarne akcije pahniti v stečaj…Prepričan sem, da je to daleč od resnice in, da ne obstaja podjetje, ki bi bilo pripravljeno storiti samomor na račun samaritanizma…Kmalu pa je na dan privrel tudi podatek, da je podjetje Medicoengineering pred leti že tako nategnilo državo za nekaj 100 milijonov tolarjev in, da je zadnja človekoljubna ponudba le pranje denarja in lastnega imena ter “kompenziranje” dejanske cene že prodanih miz v luči novih ugodnih denarnih transferjev…Take špekulante bi jaz mirno dal pred zid…Brez heca…

Ha! In potem blamaža s slovenskim veleposlanikom v Argentini…Janševa vlada je za to mesto predlagala donedavnega argentinskega državljana Avguština Vivoda (ta se je v namen imenovanja za veleposlanika odpovedal svojemu dolgoletnemu argentinskemu državljanstvu, saj za tujega veleposlanika ne more biti imenovan državljan države gostiteljice), ki je v času vojaške diktature v Argentini kot učitelj telovadbe treniral dijake za vojaške parade…Seveda se je Vivod zgovarjal, da dijaške telovadne vaje niso imele veze z vojaščino, kar pa je pesek v oči…To je tako, kot bi rekli, da jugoslovanski pionirji niso imeli veze s partizanščino!!! In, ko je Slovenija za svojega veleposlanika predlagala Vivoda, je Argentina to odločitev ignorirala (kar v diplomatskem jeziku pomeni, da se z njegovim imenovanjem ne strinja), toda Janša je toliko časa imenovanje forsiral, da je argentinska vlada popustila…

In študentski protesti…HA! Banda hudičeva! Vodje protestov iz tega računajo le na politični kapital, ki naj bi jim prišel prav pri lastnem plasiranju v resne politične stranke in v nadaljnjem političnem udejstvovanju na račun populističnih akcij…Na dan drugega protesta sem s številke 1919 dobil sms v smislu: “udeleži se protestov”…Sms je bil nedvomno poslan s strani študentskega servisa...Zdaj pa tako…Že par mesecev nisem dobil plače preko napotnic študentskega servisa, ti pa od študentskega dela pobirajo cca. 10% zaslužka…In kaj zanj storijo? Morda terjajo mojega delodajalca za mojo plačo? Se potegujejo za moje pravice? Mi zalagajo denar? Se potegujejo za svoje procente? NE! Boli jih K***C!! Kupujejo fabrike mineralne vode in se vedejo kot enakovredni kapitalistični igralci v novem razpuščenem kapitalističnem sistemu! Jest bi jih vse požgal do tal! Študentski servisi so le posredniki, ki pobirajo denar na račun študentarije…In da, podpiram omejitev študentskega dela in ukinitev študenskih servisov (oz. reorganizacijo le teh), saj so ti le najlažji princip izkoriščanja poceni delovne sile in izogibanja rednim zaposlitvam…Posledično pa ekonomija trpi, da o deklarirani socialni državi niti ne govorim…

Tako politični, kot tudi ekonomski in civilni prostor je zapolnila prozorna in primitivna demagogija, ki nikamor ne pelje...Glavno je le, kdo je glasnejši, vsebina je sekundarna, oz. nepomembna…Bog požegnej Janševega Janeza!

2006-05-21T17:31:00.000-07:00

Humorna Osama

Komedija kot oksimoron

2006-05-21T17:30:00.000-07:00

V petek sem poleg filma Jurrasic park III. pogledal še “Looking for comedy in the muslim world”…Ta je daleč najslabši od vseh, ki sem jih letos videl (in nedvomno ena najslabših “komedij”, ki sem jih kadarkoli videl…). Tisti, ki bi si radi omenjeni film iz principa vseeno raje ogledali, zaenkrat prenehajte brati in se vrnite po ogledu filma! Gre za “komedijo” s preprosto zgodbo: Ameriška vlada najame “komedijanta”, ki naj bi šel med muslimane preveriti, kaj te spravlja v smeh (heh…”Know thy enemy”). Dobro…, nisem pričakoval, da bo “komedija” na nekem visokem intelektualnem nivoju, pričakoval pa sem vsaj par gag-ov (kako se sploh to prevaja? Fora?), ki pa jih od nikoder ni bilo! WTF? Še celo v najbolj prozornih in pocukranih romantičnih komedijah vsaj 3x hehneš na foro Willa Smitha…Ta “komedija” pa je imela za temo “smeh pri muslijih”, iz sebe pa ni izstisnila niti enega samega samcatega gag-a, .oz “fore” (niti stare prežvečene šale, niti situacijske chaplinovske brce v zadnjo plat. Ništa! Nada! Zip nič!).

Režiser, igralec in lik človeka, ki gre iskati smeh med muslije, je Žid. Albert Brooks igra samega sebe – gre torej za osebnostni pogled človeka na temo, ki jo obdeluje. Pa sem mislil, da me Woody Allen spravlja ob živce…Ta tip je ravno njegovega ranga, le manj histeričen in neverjetno bolj apatičen, svetniško razočaran in na silo ciničen (čeprav sam to imenuje sarkazem). Režanje od muslimanov naj bi Albert našel v Indiji in Pakistanu (torej v dveh relativno “prijateljskih” državah in ne v osjem gnezdu Bližnjega vzhoda). Najprej se odpravi v Indijo, kjer želi najeti tajnico. Na avdicijo za tajnico pride tudi muslimanka v feređi, ki zna 6 jezikov, tipkati in hitro zapisovati na roko…Idealno! Sledi njeno vprašanje: “Ste Žid”? Albert se začne izmotavati in na koncu prizna, da je “part time” Žid. Muslimanke ne najame zaradi občutka ogroženosti. Za tajnico na koncu izbere brhko Indijko, ki ima bolestno ljubosumnega iranskega fanta in katero mora Albert takoj na začetku podučiti o sarkazmu (oz. cinizmu, v primeru konkretnega zmedenega Židka) ter ji povedane vice še teoretsko razlagati, ker glupa indijka očitno ne dojame njegovega "humorja". Nekaj časa Albert po cestah sprašuje naključne Indijce: „Kaj vas nasmeje“ (ali kako na 50 neverjetno podobnih načinov najbolj zategnjeno in dolgočasno ponoviti vprašanje „What makes you laugh?“, kot da ne bi bilo dovolj, da bi to na začetku sekvence vprašal enkrat do 2x, nato pa nanizal odgovore...Toda ne..., dodajmo še totale (ja..., množina) kretenskega Alberta, ki zadržano cuka ljudi za rokave). Nad odgovori je Albert seveda popolnoma razočaran. Indija je polna čudakov, ki ne razumejo vicov in jih niti ne poznajo, če pa slučajno jih, potem teh ne znajo povedati in/ali interpretirati.

Albert se pritožuje tudi nad tem, da ni letel v obljubljenem first classu ampak med malimi ljudmi in njihovimi zoprnimi otroki iz Indije, čeprav je skozi zaveso videl prazne stole v višjem razredu, da je javni prevoz v Indiji obupen, da je vse razbito, da ima neugledno pisarnico...Nekoliko mu lajša bolečine bivanje v hotelu Hyatt. Potem pride na idejo, da bi odigral stand-up nastop (spet ni prevoda...HALO! Toporišič! Rodi, stvori!) in med njim ugotovil, kaj je smešno pri muslimanih (čeprav v Indiji živi okoli 200 milijonov muslimanov, je bilo občinstvo očitno večinsko hindujsko). Najprej diskriminatorno razdeljuje reklamne letake – lepo oblečenemu Indijcu da, majhnemu črnemu ne, ker itak najbrž ne zna angleško... Da pa bi bil vseeno nekoliko bližje indijskemu "malemu človeku", se obleče v indijsko nošo. V šoli (kjer naj bi imel nastop) je Albert spet razočaran...Občinstvu niso na voljo ne prigrizki ne pijačke, wc pa je samo en za 500 ljudi pa še ta je v sosednji stavbi, zanj pa rabiš ključ. Aja...in Albert bi rabil garderobo, kjer „bi lahko bi sam in se pripravil na nastop“, a garderoba ne obstaja…Albert izsili šotor (na koncu sicer dobi vigvam, v katerem nesrečno ždi pred nastopom in je spet razočaran nad vsem bivajočim).

Oh, in zaplet z mikrofonom...Obstaja le en mikrofon in ta je na sredini odra. Albert prosi scenskega delavca Sikha, če ga lahko napove, a ta odkloni. Albert prosi Sikha, če mu lahko prinese mikrofon za zaveso, da napove sam sebe, ob tem pa mu še pokroviteljsko razloži ameriški protokol, po katerem so znane osebe napovedane ipd. Sikh preprosto ne zastopi, zakaj ne bi Albert preprosto stopil na oder, se predstavil in odigral svoje…Albert z mencanjem in razočaranimi pogledi vendarle izsili od Sikha, da mu gre po klinčev majk. Potem se Albert pompozno napove kot eno največjih komedijantskih zvezd Amerike in stopi na oder.

Oh, in zaplet z lučmi...Albert prosi, da ugasnejo luči v dvorani in puste le spotlight (emmm...., lost in translation)…Lučkar ga dolgo ne zastopi, zato Albert 4x prosi, če lahko ugasne luči v dvorani (spet 4x popolnoma isto in duhamorno). Naposled se ugasnejo vse luči in tudi majk. Sledi pol minute nerazumljivega pridušenega razočaranega žebranja v popolni temi…(pol minute teme - ni smešno…Povedano bi morda bilo, a ni bilo zamišljeno, da bi se slišalo…)

Albert poskuša z različnimi metodami, od pripovedovanja vicev do obupnega ventrilokvističnega pogovora z leseno lutko (Albert je prekleto očitno premikal ustnice in “foro” ventrilokvizma popolnoma uničil, vmes pa ni bilo ama prav res nič smešnega)…Vse skupaj je delovalo kot skupek internih hecov brez konteksta)…Naredil pa je tudi obupen improvizacijski skeč, ki je spet zgodba zase…

Za tiste, ki ne veste, kaj je impro – na hitro: publika določi parametre različnih oblik improvizacijskih iger, improvizator pa na dane parametre odigra zadevo. Albert je želel odigrati prizor začetka dneva nekega človeka, od publike je pobral predloge, da naj bi bil to začetek dneva revnega nemškega kmeta, ki goji peso in je poročen ter ima 5 otrok. Ko ugotovi, da so to precej diskriminatorni predlogi, se odloči menjati parametre (kar se v impru NIKOLI ne počne, saj s tem ubiješ bistvo “improvizacije”…To je tako, kot če napoveš veliko nagrado formule 1, serviraš pa speedway, speedway….U…Ljublja-ni…). Zaradi politične korektnosti spremeni Nemca v Kitajca (ker mu ne gre nemški naglas – amaterizem 1.), peso v riž (ker so Kitajci in ne Švabi znani po pridelovanja riža – stereotip 1.), 5 otrok na 10 otrok (ker ima vendarle vsaka kitajska in ne indijska družina n otrok – stereotip 2.) , reveža v srednji razred (da ne bo zamere pri večinsko obubožani Indiji – amaterizem 2.), kmeta v avtobusarja (saj je kmet revež, medtem ko je avtobusar “srednji razred” – stereotip 3.), potem pa vse te in še nekaj novih parametrov skupaj združi v čisto bedo (preprosto – amaterizem 3.). Publika je mrtvo hladna. Albert meni, da je to zato, ker publika ne zastopi angleščine. Ko vpraša, če kdo govori angleško, dvigne roke cela dvorana…Še vedno nič smešnega...

Nastop ima Albert za uspeh iz moralnega vidika (se je kao veliko naučil od neodzivnosti publike) in, ko ga sodelavec sprašuje o drugih komedijantih, mu Albert pokroviteljsko in razočarano (tip je dejansko skos razočaran) razodane, da se komedijantov nikoli ne sprašuje za mnenje o konkurenci...(kot, da je on tok hud in hkrati tako obziren, da ne bi rad pljuval po drugih...). V Pakistan pa Albert ne more (tam je „frka“ s svobodo govora in to..., jebiga...), ponudi pa se mu možnost, da z ilegalnim prečkanjem meje obišče pakistanske underground stand-up komedijante. Končno, si mislim! Zdaj bodo pa Pakiji razvalili sceno...Toda ne...Od Alberta zahtevajo, da jim odigra svoj špil in po dolgem mencaškem zgovarjanju Albert le odigra svoje...ISTO kot pred parimi minutami Indijcem...Toda v tem primeru s Pakiji režijo kot ubrisani. Albert je zelo ponosen in ilegalno prečanje meje označi za popoln uspeh.

Ob vsem tem si Albert med telefonskim pogovorom z ženo privošči še izjavo, da je Tadž Mahal „slabo zdizajniran“...PROSIM????? To tudi v metaforično sarkastičnem (oz. v Albertovem primeru ciničnem) pomenu preprosto ne drži vode...In pazite razplet...Pakistanci sumijo, da je Albert tajni agent, ki nekaj kuha...To eskalira do situacije, ko začno Pakiji in Indijci nabirati vojsko na meji, zato Albert po krajšem in neprepričljivem nasprotovanju neslavno zaradi varnostnih razlogov pobegne nazaj v Ameriko (ob pristajanju letala se vrti komad „America beautiful“ – vsaj mislim, da je tako naslov...Nek retro patriotski komad o lepotah Amerike pač....). Epilog napiše, „...da se je kriza na meji pomirila in, da so ukinili program „iskanje smeha pri muslijih“ ter ga nadomestili z novimi bombniki, ki lahko odmetavajo bombe, ne da bi sploh zapustili hangar!“. KONEC FILMA...Edinkrat, ko se mi desni kotiček ustnice rahlo privzdignil navzgor je bilo, ko Albertu televizija Al-Jazeera ponudi sitcom z naslovom „That darn Jew“ (prev. „Presneti Židek“), v kateri bi bil cimer s parimi musliji...

Albert si je želel s filmom očitno približati oddaji Mojce Mavec „Čez planke“, kjer se naj bi s stereotipi rušilo stereotipe, na koncu pa zaradi bedne interpretacije uspe, da se ti le še potrdijo. Kje so stari dobri židovski komedijanti....Chaplin, Mel Brooks, Groucho Marx, Peter Sellers...???

Da pa ne bom stalno gnevil in ob tem ne ponudil alternative – oglejte si film “The Producers”, ki je Mel Brooksovo maslo...Če slučajno prvih pol ure ne potegne, vzdržite, ostanek je genialen!

2006-05-19T18:01:00.000-07:00

Zgodovinske usode

Usode zgodovine

2006-05-19T18:00:00.000-07:00

Prejšnji petek je bil na TV “Jurrasic Park II.” in, ker sem bil ravno prav razpoložen za ogled specialnih efektov, sem si film ogledal…Danes pa je na sporedu “Jurrasic Park III.” in sklenil sem, da si ogledam tudi tega (sicer sem oba filma že videl, a davno je tega…). Pa ne bom razpravljal okoli dinozavrov, pač pa me je človeška nemoč v boju proti tiranozaverčku spet spomnila na krhkost človeštva. Dvomim, da obstaja človek, ki kdaj ne bi razmišljal kako bi bilo, če bi živel v drugem zgodovinskem obdobju in kako bi se mu godilo…Potem pa še vprašanje: “V katerem zgodovinskem obdobju bi najraje živel?”

No, vsekakor sem prepričan, da zgodnji ali okoliledenodobni homo sapiens pač ne bi bil...Ta banda je 90% svojega časa namenila iskanju hrane in vahtanju vatre, tačas pa množično crkovala zaradi prav vsake malenkosti.
Primer 1: Med lovom na mamuta, te ta pohodi…Četudi ti samo zlomi nogo, je to jeba, ker si do konca življenja kripl, ali pa se te kar takoj poloti gangrena in čao!
Primer 2: Med lovom na mamuta te izza hrbta preseneti sabljasti tiger…
Primer 3: Poješ kakšno sumljivo jagodo in zdravo! Že samo če fašeš hudo drisko, ki te dehidrira, da moraš po vodo 2 kilometra stran, medtem ko nate preži 1000 in ena nevarnost, je dovolj bedno…
Primer 4: Narava se kruto poigra in z naključno igračko (izbruh vulkana, poplava, potres, vročina, mraz ipd.) zradira nekaj homo sapiensov (od 1 do nekaj milijonov)
Primer 5: Od sohomosapiensa jo fašeš s kamnom po glavi zaradi babe!
Opomba: Takrat ni bilo nikakršne prve pomoči…NIKAKRŠNE…Majhna napakica in gotovo! Game over!

Antika je vsekakor romantična…V antiki bi živel pogojno (beri: recimo kot srednje premožen patricij z občutkom za trgovino ali grški filozof s svojo akademijo – “Universitatem Čukumium”, hihihihi….). Toda:
Primer 1: Zaradi nesrečnih okoliščin te zanese med soldatesko…Takrat so se karnaprej nekaj rezali in sekali…Marsikatero rano sicer lahko preživiš, lažji zlomi okončin so ozravljivi pa tudi kakšne zdravilne herbice se še najdejo…Ob najmanjši komplikaciji pa je gotovo po tebi…
Primer 2: Kot kmeta (kar je bilo takrat seveda močno večinsko prebivalstvo) te lahko zaseka lastna oblast (nema revolucije), te pragazijo nomadska plemena na konjih z vzhoda, da o težkem položaju kmeta tudi brez nasilnih hord niti ne govorim…
Primer 3: Kot politika te lahko štihnejo, zastrupijo z gobicami, zaprejo, mučijo, te vržejo levom, izženejo v barbarske dežele, zasužnijo, posilijo…Če nisi politik, se ti lahko vse našteto zgodi še prej!
Primer 4: Arena….Au!
Primer 5: Mati narava se še vedno poigrava s človečnjaki, toda ti so se do takrat vsaj naučili zajeziti in/ali obrzdati reko…

Srednji vek…Ne, hvala! Skoraj raje živim v antiki..., ker
Primer 1: Večina antične medicine izgine in alternative ni...Če pa so bile te v obliki čudaških vaških ženic, ki so se z žaubami ukvarjale, pa so se gotovo s hudičem spečale, naredile z njim otroka, pobijale druge otroke in jih je bilo treba nemudoma sežgati ali s kamnitimi copatki vreči v bližnjo reko.
Primer 2: Če nisi bil ob pravem času na pravem mestu prave vere, je bilo po tebi!
Primer 3: Če si sumil, da Zemlja ipak ni ploščata, so te spet skurili...Če si kaj preveč vedel ali nasprotoval verskim dogmam, so te pa spet skurili.
Primer 4: Tudi če pobožno živiš v mirnem samostanu, prerisuješ bukve, se delaš, da moliš in piješ pivo z meniškimi kolegi, se kaj rado zgodi, da uletijo vikingi in vse iz ljubega miru pač pokoljejo...
Primer 5: So imeli v antiki vsaj kanalizacijo...

Renesansa je sicer prinesla ogromno dobrega, a z vidika udobja življenja ni kaj prida boljša od srednjega veka...Tudi nadaljnih nekaj stoletij se je še vedno klalo zaradi vere in bilo vobče brezveze! In končno prve ¾ 20. stoletja...Nein, danke! Prav ne bi bil....
Primer 1: Soldat v strelskih jarkih prve svetovne vojne...
Primer 2: Soldat v drugi svetovni vojni...
Primer 3: Prebivalec Hiroshime ali Nagasakija
Primer 4: Zdolgočasen britanski bitnik
Primer 5: Sovjetski jeklarski delavec v Vladivostoku

Odgovor na vprašanje „V katerem zgodovinskem obdobju bi najraje živel?“, je nedvomno: „V tem!“. Sicer je res, da te lahko namesto mamuta zbije S.U.V. ali, da te izda srce zaradi prenažiranja in nezdravega življenja, je pa na splošno daleč najbolj komot in zabavno do sedaj! Le kaj prinaša prihodnost? Se bosta Iran in ZDA res stepla? Bo Janši podeljen še en mandat? Bodo končno prišli tisti marsouci in nas vse zatolkli?

2006-05-10T20:01:00.000-07:00

Balkanska ponudba

Nije FYROM nego MAKEDONIJA!

2006-05-10T20:00:00.000-07:00

Tretji izlet v Makedonijo je bil zaradi slabega vremena rahlo turoben, a sta k sreči situacijo reševala dobra družba in balkanska kulinarika! Niti dan ni minil, da ne bi deževalo in na Ohridu je bila povprečna temperatura okoli 8 stopinj! Kasneje v Beogradu je sicer bilo topleje, a je košava vztrajno duvala ter zebla!

27. aprila smo zjutraj odrinili od doma in v zgodnjem večeru prispeli v Skopje, kjer smo šli nemudoma na Skopsko pivo (ki je, mimogrede, zelo zelo dobro lager pivo) in burek, že naslednji dan pa smo se konkretno nažrli s pastermajlijami (makedonska verzija pizze) v oštariji „Balkanika“. V nedeljo dopoldan smo potem odrinili na Ohrid, kjer je bil naš H.Q. (moja boljša in lepša polovica ima tam familijo po fotrovi strani). Tam pa se je fešta šele zares začela...Selsko meso (različne vrste mesa, gobe, paprika ipd...nekakšen golaž, pač...), musaka, 6 kilski krap, v vasici Trpejci ob Ohridskem jezeru pa še ilegalna ohridska postrv na žaru! 2. maja se Makedonci tradicionalno odpravijo na piknike, mi smo ga imeli v vasi Višni nad Ohridom, kjer smo jedli kozlička! Aja...Pred omenjenimi pojedinami je bilo vedno postreženo še z različnimi solatami in vrstami sirov, da o rakijah niti ne govorim! Kulinarična epopeja se je končala v Beogradu, kjer smo nazaj grede postali za par dni in se dodobra nafilali še s pasuljem, čevapi in pleskavicami! Paradajza že lep čas ne jem več, ker je ta pri nas plastičen, znotraj kašast in popolnoma brez okusa...Paradajz v Makedoniji pa je takšen, kot ga pri nas ne pomnim že zadnjih 10 do 15 let! Torej tak kot se za paradajz šika! Krasen, sočen in z značilnim okusom! Tudi v Beogradu je bil paradajz mnogo boljši od našega, a žal ne tako dober kot makedonski...Paradajza sem se nažrl do onemoglosti!

Turistično smo se razgledali po urbanistično zmedenem Skopju, idiličnem Ohridu, Bitoli z antično Heraklejo, upornem Kruševem, zalbanizirani Strugi in metropolitskem Beogradu...(Očitno pa gre res v tretje rado...Končno sem videl hišo cvetja in štafeto mladosti iz mojega rojstnega leta – štafetna palica iz leta ’79 je oblikovno obupna, ena daleč najgrših! Napis „Josip Broz Tito“ na grobnici pa ni iz zlatih kovanih črk, pač pa iz plastike. Ko sem frcnil v neko črko, se je ta premaknila in ne zadonela...Ups! Očitno je pred smrtjo Slobo dal originalne zlate črke pretopiti in jih prenesti v svoj švicarski trezor. Črko sem diskretno postavil nazaj na svoje mesto).

Pot v Makedonijo je kar dolga...Ljubljano in Ohrid loči cca. 1200 km (do Skopja jih je slabih 1000). Do Leskovca v Srbiji je vožnja po avtocesti (razen 30 km okoli Novega Mesta), naprej pa po regionalnih cestah (razen nekaj km avtoceste v okolici Skopja in proti Ohridu – skupaj cca. 70 km). Kar pa me blazno moti pri vsej stvari je to, da sta Srbija, sploh pa Makedonija, polni „roadkill-ov“. Na cestah, in da, tudi po avtocestah, leži ogromno povožene favne. Od majhnih glodalcev in sesalcev, do še kar velikih psov! Groza…, nikomur se jih ne zdi vredno odstraniti…Zato vsi vztrajno vozijo čeznje in delajo iz njih gnusno čežano!

In za konec še tri zanimivosti:
1. V Skopju smo na starem mostu videli ubogega 4 letnega cigančka s steklenimi očmi, ki je le odsotno žebral „One kid euro! One kid euro!“...Pri tem nismo vedeli, ali želi en euro, ali se prodaja za en euro, ali za ta denar prodaja svojega mlajšega bratca ali pa to čveka kar tja v tri dni...
2. V Beogradu sem parkiral 2 metra od kontejnerja za smeti in čakal, da moji sopotniki uredijo birokracijo v zvezi z rezerviranim hostlom in obljubljenim parkiriščem. Med čakanjem do kontejnerja pride ciganska družina, mama pobere kruh, ki je bil obešen ob kontejner, oče malo pobrska po vsebini kontejnerja, mulc pa pol metra od kontejnerja do konca izpije plastenko vode, jo v stilu Ronaldinhota pofelša v bližnje rastlinje, zamašek pa z vso močjo vrže preko hrbta, da ta pristane na strehi bližnjega parkiranega vozila...Saj...Le kako naj mulc ve, kam sodijo odpadki...
3. V Beogradu že imajo „Chinatown“ in iz domačih virov smo izvedeli, da tam ne žive le priseljenci, pač pa tudi druga generacija, ki že ima srbsko državljanstvo. Da bi starši podmladku ponudili boljše pogoje za asimilacijo, jim dajejo srbska imena, tako da imena, kot so Nikola Wang, Dragan Chang in Slobodan Lee, niso več redkost.

P.S. Od ponedeljka sem na dieti, ki vključuje lahko prebavljivo domačo hrano! Migati začnem pa spet jutri! Res, res...

2006-04-26T18:01:00.000-07:00

Z Golice

Na zapadu ništa novo!

2006-04-26T18:00:00.000-07:00

Pa zato idemo na Balkan! Da...! Tja pojdemo! Ker je v Ljubljani čista tuga, gremo za prvomajske v Makedonijo! Hura! Pol k**ac imam te zategnjene Slovenije, kjer se vsak Janez pizdi za svojo pravico, čeprav do nje ni upravičen (danes s tem ciljam predvsem na težave, na katere naleti povprečen ljubljanski kolesar).

Kaj vse se mi je ta teden zgodilo na kolesarskih progah...Da mi je narod hodil pred kolesom, kot da je tam široko tivolsko sprehajališče, da sem se karnaprej umikal ogromnim jeepom, ki so jih pezdetki z majhnimi lulčki pustili na pločnikih in kolesarskih stezah (jebiga, so pač velki avti), da sem se umikal debilčkom na biciklih, ki so se vozili po napačni strani kolesarske steze, da sem bolestno bremzal, da se nisem ulegel preko haube slehernikom, ki so nonšalantno zavijali iz ali v stranske ulice, ne da bi se spomnili, da so morda v bližini tudi kolesarji in še bi lahko našteval...In, ko zatuliš na staro mamo, naj se vendar spravi s kolesarske steze (zatuliš zato, da te prekla stara sploh sliši, da ni potem izgovora: „Ježeštana, sej nism slišala zvonca, k je tko potih, pol me je pa zbou tale huligan...! Baraba! Divjak!“), te tako stara, kot tudi ves bližnji narod pogleda, kot bi s petami škornjev po prusko tresnil skupaj, privzdignil desnico in zategnil: „Sieg heil!“...Seveda..., jaz sem nazi, ki napizdeva uboge stare mame, ki lutajo po kolesarskih! Jaz sem skoraj kriv za detomor, pri katerem je mlada mamica, ne da bi se sploh ozrla, mirno porinila otroški voziček na kolesarsko (in videl sem tudi, kako matere na prehodih za pešce brez semaforja z vozički zapeljejo kar na cesto, češ, „Saj bo menda ustavil, ne?“).

In seveda podobno je v vseh administrativnih vrstah. Stara pokveka zaglumi trudnog miša in se ti mimogrede vrine v vrsto...Ko jo na to prijazno opozoriš in ji pokažeš začetek vrste, ti stara kljuka najprej pojamra kako jo bolijo noge, opozori na svoja stara leta, potem pa te še napizdi, češ kako si nevljuden in prepotenten mladenič...Seveda vsi naokoli pritrdijo ubogi stari mamki...Ima pa stara mamka jezik, tako, da bi mirno lahko dejala: „Oprostite mladenič, bi me lahko spustili v vrsto?“ in jaz bi ji mirno odstopil prostor v vrsti...Dogaja se mi tudi, da v štacuni kdaj nalagam zalogo za cel teden na tekoči trak in opazim kisel fris človeka za mano, ki v roki drži le eno Frutabelo...Vedno spustim človeka naprej, če le kaj reče...Če pa me bo samo bebavo in zdolgočaseno gledal in stiskal svojo prekleto Frutabelo ter čakal, da mu sam ponudim, da gre pred mano, pa ne bo nikoli pred menoj v vrsti.

Pa sem želel malce požviniti zaradi izjave ministra za šolstvo (Milan Zver), ki je dejal, da bi se lahko študentski protesti izpred tedna spremenili v „Lipo 2“...ARGHHHH! Kakšno „Lipo 2“ neki??? Kaj pa če bi se protesti za izpustitev zapornikov JBTZ pred 15 leti spremenili v predzgodbo Lipe???? Kakšen ušiv populizem...Namesto, da bi minister imel jajca in rekel: „Protesti so bili slabo organizirani in zahteve študentov so bile nerealne, sploh pa je bilo teh le 50%, saj so bili vsi ostali dijaki iz prve polovice srednje šole, ki o naravi štrajka niso imeli pojma in so bili tam samo zato, da jim ni bilo treba biti v šoli!“, kar bi tudi v resnici držalo, gre nakladati o tragediji z diskoteko Lipa in iskati primerjave tam, kjer jih ni! Bravo! Kr neki! Šus u hlavo, mona!

Zato pravim: „Klinc gleda oberkrajnarje in bečke konjušare! Grem na počitnice na Balkan!“

2006-04-19T23:01:00.000-07:00

Blogbuster

Avanti popolo...

2006-04-19T23:00:00.000-07:00

Danes sem si ogledal študentski štrajk! Iz prve roke in zakulisja...In moram povedati, da je bil štrajk, kljub zgodovinskem številu udeležencev, totalen poden! Študentarija očita vladi populizem, sama pa ga ravno tako rada uporablja. Načelno podpiram študentska prizadevanja za večjo pravičnost, toda nekatere zahteve so preprosto degenske (kot NPR. tista o brezplačnem mestnem potniškem prometu za študente), način komunikacije, s katero skuša ŠOU (oz. ŠOS – Študentska organizacija Slovenije) izstisniti priznanje in upoštevanje vlade pa je neprimerna, primitivna, nazadnjaška in populistična...Ko bi se pobje vsaj malo zamislili in postavili realne zahteve, bi morda tudi kaj dosegli, tako kot so dosegli francoski študentje. In v čem je fora, da se študentarija samo pritožuje in zahteva, sama pa ne ponudi niti ideje, programa ali smernic, po katerih bi se situacija zanje obrnila na bolje...? Namreč kje so vsi tisti ekonomisti, pravniki, družboslovci in ostali nadobudni študentje, ki bi znali tudi pokazati, kaj s sistemom ni v redu in kako ga izboljšati...

Toda ne! Dajmo si raje stiskati par tisoč oranžnih (če slučajno niste opazili, je oranžna barva najnovejška razpoznavna barva nedavnih revolucij v vzhodni Evropi, ki pa so jo prevzeli tudi Frenčiji in pa zvesti ŠOS) majic z abotnim uporniškim sloganom, nekaj hipijevskih trakcev, pravtako v oranžni barvi, se zbrati na nekem trgu, povabiti še srednješolce in zaglumiti množični protestni shod za pravičnost!

Torej, povprečna starost „demonstranta“ (oz. „shodnika“, saj naj bi prave demonstracije šele sledile...) je bila 16,7 let...Več kot polovica 10.000 shodnikov je bila srednješolcev. Moderator je celo najavil, da bodo med 12 in 13 uro na info točkah podpisovali opravičila. In to ni bil hec. Na odru je med drugimi nastopal bend Duble Truble, ki je preigraval vse od Vlada Kreslina („od višine se zvrti“) in „Bandiere rosse”, pa do remiksa „ne boš ti meni ga ven pa not dajal“ in „ija-ija-ija-o!“...Med izvedbeniki, oz. organizatorji štrajka pa so bili tudi „agitatorji“...Ti so bili povečini čupaste preklje, ki so si oranžen trakec zavezale okoli čela in se z megafonom in „gas-trobljami“ mešale naokoli...Wanabe Che Geuare, ki so preprosto ponorele med „Bandiero rosso“ in si živo predstavljale dni revolucij, kot jih pomnijo naši dedje. Zakaj ne pozabijo socialističnih revolucij starega tipa in zgradijo prepoznavno socialno gibanje, ki ne temelji več na petokrakih zvezdah, komunistični ikonografiji, patetičnemu obujanju internacional in prepevanju starih bojnih pesmi? S tem namreč samo podpihujejo desne belogardistke iz Argentine in zajebane desničarje ter jim dajejo oblico razlogov, da jih ti označujejo za skrajno levičarske komunistične ostanke, titoistične totalitarce, socialistične dinozavre ipd.

Nedvomno so potrebne spremembe, toda te morajo biti argumentirane in predlagane, ne zgolj zahtevane s pomočjo študentskih voditeljev, ki z namenom nabiranja političnih točk na štrajk zvabijo rajo le s pomočjo šolskih opravičil, decijem vina ter preživetih revolucionarih sloganov.

In kaj je spet to z Joškom Jorasom. Spet je uprizoril incident na meji. Sicer je res, da so se ga hrvaški policisti sprva povsem po nepotrebnem lotili z neodmerjeno fizično silo, toda Joško je za kamero odigral pravo shakespearijansko dramo. Najprej ga je 7 hrvaških policistov odneslo na zaslišanje (kar je Joško zanikal, saj je dejal, da ni šlo za zaslišanje, ker ni nič povedal! Domovina je rešena! Joško navkljub zasliševanju ni izdal ničesar!), ko pa so ga izpustili, se je opotekel in spektakularno telebnil s čuturo naravnost ob neusmiljeni beton (ob kameri je neka ženska zgroženo pokomentirala: „Joj, spet je padel!“). Ko se je Joško po vnovičnem križevemu potu želel odpraviti domov, se je kaskadersko zabrisal v bližnji graben v upanju, da bo izgledalo kot bi ga zlobni hrvaški policist zlohotno porinil. In čeprav se je po nekaj metrskem kotaljenju po klancu Joško ustavil pred rečno strugo, si je še pomagal, da je teatralno čmoknil v rečico in potem igral človeka, ki se proti divjemu rečnemu toku bori za življenje (in tok rečice Dragonje ipak ni tako divji). Ko mu je pristopil hrvaški policist in za njim zagazil v reko, se je Joško pobral na noge (čeprav se je še pred sekundo nemočno utapljal) in odrinil hrvaškega policaja ter se namestil v borbeni položaj...Heh, deloval je kot jezni Mel Gibson, ki na koncu filma pretepen, prestreljen, obtolčen in komaj še živ vseeno vstane in se upira do birdkega konca. Prepričan sem, da Joško ne bi izvajal salto mortale, če v neposredni bližini ne bi stala kamera. In Joško je svojo junaško vlogo odigral, kot se za slovenski film spodobi...Neprepričljivo!

Kdaj se bomo otresli populističnih potez, vrednih samo vrstične omembe v „časniku“ Direkt in se oprijeli vsebinskega dialoga, ki bo potekal ne glede na politično razcepljenost na levo in desno? Je v Sloveniji kdaj možno pričakovati, da se bo država nemoteno razvijala in, da ob menjavi vlad ne bo vsakič zamenjan ves vodilni kader v gospodarstvu, javni upravi, medijih in prosveti? V Sloveniji bi bila potrebna popolna politična lustracija, a kaj, ko nimamo niti za eno kombinirano vlado primernih voditeljev in strokovnjakov, ki bi bili sposobni furati našo mini deželico na spodobnem nivoju.

2006-04-18T18:01:00.000-07:00

MC Rupsy feat. bad ass nigga

Tedenski pušeljc IV.

2006-04-18T18:00:00.000-07:00

Cenzura je zadnje čase širom sveta spet popularen pojem, pa naj si gre za sporne karikature preroka Mohameda, ki so razbesnele islamski svet, izid indonezijskega Playboya, zaradi katerega je konzervativno verska lokalna mladež v Jakarti vzrojila ali kitajsko filtriranje iskalnika Google...Mislim pa, da se nima zahod kaj buniti, saj tudi sam cenzurira, da je kar veselo...In včasih gre to že prav v bedaste skrajnosti...

Okej, priznam, nekatere medijske vsebine je nedvomno treba pravilno časovno in krajevno umestiti, da ne bi povzročale motenega psihičnega razvoja naših ubogih malčkov (ki so, baj d river, izpostavljeni mnogo hujšim trzljajem, kot je estetska golota playboyevih jumbo plakatov, ki so pred kratkim šokirali Ljubljančane)...Nekaterih cenzurnih postopkov pa enostavno ne razumem...Primer:

Ko, npr. nek gengsta madafaka zabenti, izgovorjeno kletvico cenzurirajo z „BEEP-om“...Okej...Stvar je opravljena...Mulc ne bo vedel, kaj je črni stric v zlatu rekel...Svet je rešen, če odmislimo sledeče vprašanje nadobudnega poganjka:
„Zakaj piska...?“
“Emmm..., to je..., eeem...., ker....je stric nekaj grdega rekel...., veš...!“
„Kaj pa?“,
„Emmmm...., ne vem...“
„A znaš ti tut kšno gldo besedo, stlic? Dej povej, dej povej!!“ (do kdaj mulce pustiš v temi?)

A opazil sem tudi, da med kletvico gengsta madafakaju “zablurajo” okolico ust…JA! Nekaj letni mulček bo z gengstajevih ust prebral „Ju madrfaking bič es madr fakr!“, si prevedel v slovenščino in si trajno zajebal življenje...In cenzurirajo tudi iztegnjen sredinec...Hm...Le kaj je stric pokazal...? In še en hec...Razgaljeno žensko zadnjo plat se cenzurira, ženske zadnje plati v miniminimalističnih tangicah pa ne!!! AAA? Vsa razlika je v mini trikotničku tangic, ki stoji v višini trtice, ki pa se jo sicer mirno razkazuje v sedaj modernem kroju ženskih hlač z ekstra nizkim pasom...

In sedaj nekaj povsem drugega: Car, nadčlovek, intelektualec, hohpolitikant, literat in v prostem času tudi zunanji minister Slovenije, Dr. Dimitrij Rupel, je podučil oglaševalsko agencijo na področju oglaševanja...V promocijskem videospotu za Slovenijo, ki bi se moral začeti vrteti po CNN-u čez dva dni (in cika že na prvomajske goste), je izsilil zamenjavo dosedajega logotipa (šopek raznobarvnih rožic, ki je vabil v Slovenijo preteklih 11 let) s slovensko fano, s tem, da bodo že jutri odločali o novem logotipu in, da še nimajo nobene ideje zanj...Bravo! Kako državotvorno...Gotovo nas bodo potencialni turisti razločili po naši prepoznavni in unikatni trobojnici...Retorično vprašanje se ponuja kar samo po sebi: „V kateri sodobni državi na svetu, se zunanji minister ukvarja s turistično celostno podobo svoje države?“.

Da pa ne bom samo kritiziral, kar sta mi zadnjič očitala tako vedno kritični ata (Hm..., le od kod mi potem ta navada...?) kot tudi sestra...Bil sem prijetno presenečen, ko sem v oddaji Hri-bar videl zajebantsko verzijo zgoraj omenjenega promocijskega videospota za Slovenijo...Bila je super...Ob glasbeni spremljavi komada „Moja dežela“ (vsaj mislim, da ima tak naslov) so bili med motivi: Zoran Jankovič kot sladoledar, Sašo Peče v rokavčkih med spustom po toboganu, Janša, Podobnik in Bajuk v savni, Rupel med naftnimi polji in poleg kozolca na Luni in Drnovšek v Afriki...Tudi off je bil zabavno slikovit...Zelo duhovito in še ažurno...Torej: Bravo in več podobnega na takem nivoju...

P.S. Če si skeč želite ogledati, odjadrajte v Hri-bar arhiv, kliknite video link poleg datuma 15.4.2006 in odskrečajte na 07:35, kjer se skeč začne...

2006-04-12T20:01:00.000-07:00

Pluralizirana Delova redakcija

Danilova MAGija

2006-04-12T20:00:00.000-07:00

Ko je časopisna hiša Delo kupila desničarsko revijo Mag in, ko je ex odgovorni urednik Maga Danilo Slivnik postal predsednik uprave Dela, je dejal, da do večjih vsebinskih sprememb v časopisu Delo ne bo prišlo.

Danes pa sem navsezgodaj resno popizdil, ko sem v Dnevniku prebral, da bo odgovorna urednica Delove Sobotne priloge od maja naprej neka novinarka “časopisa” Direkt, Irena Štaudohar!

Zaenkrat je urednik Sobotne priloge Ervin Hladnik Milharčič, dolgoletni novinar z obilico izkušenj, nekdanji dopisnik Dela iz Amerike in Izraela. Po prevzemu urednikovanja bo romal v zunanjepolitično redakcijo (pa ne kot redaktor), na njegovo mesto pa bodo posadili “novinarko” Direkta...To se mi zdi tak kretenizem, kot bi “novinarja” otroške revije Ciciban imenovali za urednika revije Time. Vsekakor idiotska kadrovska poteza, vredna trenutne, absolutne oblasti željne vlade. Ne bi rekel, ko bi jo zaposlili v upravi, če bi slučajno imela dobre menagerske sposobnosti, ali ji dodelil rumeno novičarsko kolumno...NE! Ona je naš človek! Dajmo ji vplivno in odgovorno mesto, čeprav mu ni dorasla...Tako vsaj ne bo politično spornih tekstov v Sobotni prilogi..., dajmo jo raje prilagoditi “povprečnemu” bralcu, ki se bo lahko nadejal najnovejših abotnih tračev iz bližnje poznane okolice in ga nehajmo obremenjevati z zunanjepolitičnimi temami...Nedvomno povprečno slovensko bralstvo bolj zanima velikost nedrčkov Špelc iz Atomik Harmonik, kot pa iranska jedrska kriza...Money talks!

Odgovorni urednik Dela Peter Jančič naj bi si sicer želel na mestu urednika Sobotne videti Bernarda Nežmaha, edinega desnega novinarja, oz. kolumnista revije Mladina, ki si z njim kupuje politično “objektivnost”...In glede na izkušnje in novinarski staž, bi bil ta, ne glede na meni ne všečno politično opcijo, bolj primeren, kot pa nezanana novinarka rumenega tiska. Toda jekleni Danilo je rekel: “Nein!”...Sobotna priloga niti ne bo več samostojna redakcija…Tako je…!!! Unificirajmo in centralizirajmo…Stopimo raje korak nazaj...Torej nekam, od koder smo pred 15 leti bežali…

Škoda, ker nisem prave politične opcije, saj bi lahko, če bi lezel v rit ablasti, mogoče zdaj za mastne cerkvene pare risal freske v kardinalskih prostorih našega predragega Rodeta v Rimu, čeprav o risanju fresk nimam pojma, kaj šele izkušenj…Znam pa narisati kakšno karikaturo…Saj je blizu, neeee…?

P.S. Jebeš tako “pluralizacijo” medijev, kot si jo je zamislila naša vladna gnada z nastavljanjem svojih nesposobnih, a z vsem srcem predanih pažev……

2006-04-10T22:21:00.000-07:00

Lost & Found

Basen o sončnih očalih

2006-04-10T22:20:00.000-07:00

Leta 1998 sem si kupil sončna očala znamke Bolle, model Orvet. To so zelo ozka črna očala, ki edina pašejo na moj ozek jajčast fris (če odštejem očala iz optike Ciciban). Po enem tednu pridne uporabe sem odrinil v Maribor na Lent, kjer sem sodeloval v neki predstavi med poletnim festivalom...Med pripravami za povratek v Ljubljano sem ugotovil, da sem očala izgubil...Čudno...Prav spomnim se, da sem očala pustil na sovoznikovem sedežu mojega legendarnega Juga po imenu »Maca«...(avto je bil na trenutke tudi odklenjen, saj sem se gibal v njegovi neposredni bližini). Zaključil sem, da mi jih je očitno nekdo pljunil...Tako sem si v isti štacuni kupil nov par istega modela očal nekaj dni kasneje. Druga očala imam še danes (v uporabi so bila 7 let in dobro so služila), ker pa jih je že močno načel zob časa, sem se odločil, da si kupim nova.

Po kar nekaj preiskušenih modelih, ki so mi bili vsi po vrsti izdatno preširoki in sem v njih deloval kot sova brez okusa za modne dodatke, sem si spet kupil Bolletov model očal Orvet, le da je bil ta seveda nekoliko prenovljen, oblika pa je ostala ista. In ta očala sem spet imel komaj slab mesec, saj sem jih pred tremi tedni spet izgubil, toda ni mi bilo jasno, kje bi se to lahko zgodilo. Do potankosti sem analiziral, kje vse sem bil tisti dan, ko sem jih izgubil...Bil sem na treh različnih krajih in nikjer očala niso bila najdena. Edina možnost, ko bi lahko še izgubil očala je bila, da so mi padla iz žepa medtem, ko sva z drago iskala nek blok v Dravljah (kar pa se mi ni zdelo posebaj verjetno). Premetal pa sem tudi celo stanovanje..., večkrat..., a očal nikjer...

Klinc! Očitno gre za vzorec, da vsaka druga očala izgubim! Nebodigalen, spet v štacuno...(prva para očal sem kupil v trgovini na Trubarjevi, ki je že dolgo ni več, tretja pa v Hervisu...Tudi četrta sem nameraval kupiti v Hervisu...) Tu pa se je začel pekel!

»'Dan...Jest bi Bolle špegle, model Orvet, črne, prosim...«
»Emmm..., mamo samo srebrna pa strupen zelena Orvet očala...«
»Odbij! Hočem črne...Kaj pa, če ima kakšna druga izpostava Hervisa še črno različico?«
»Boste pa morali poklicati...«
»Ne bom! Kaj pa, če bi vi poklicali in vprašali...«
»Ne smem...«
»Prosim?«
»Včasih smo lahko poklicali v drugo trgovino in, če so blago tam imeli, so nam ga tudi poslali...Zdaj pa tega ne smemo početi več...« (nisem se spuščal v debato o debilnosti novega pravila s prodajalko...)

Pa kličem po izpostavah in nikjer niso imeli prekletih Bolle Orvet črnih špeglov. Obupam! Pokličem zastopnika za uvoz Bolle očal.

»'Dan! Jest bi Bolle Orvet črne!«
»Mi se ukvarjamo samo z grosistično prodajo...Najbolje, da pokličete kakšnega od prodajalcev in pri njih naročite očala...Ponavadi ne traja dolgo, da jih dobavijo..., par dni...«
»Grrrrrrrrrrmnjaarrrrghhhhhvala!«

Pa pokličem spet Hervis in jim naročim očala, za katera pa mi povedo, da zna to trajati vsaj kakšen teden. Po tednu izgubil potrpljenje...Zavijem v Thomas Sport v BTC-ju...Spet isto...(Bolle, Orvet, črni, takoj!!!), odgovor pa:
»Zavijte v Thomas Sport na Čopovi, tam prodajajo tudi očala...«. Prav, prekleto, pa na Čopovo, porkamadonafikslaudon...

V petek vstopim v štacuno na Čopovi, kjer, ker seveda Bolle Orvet črnih niso imeli, uslužen prodajalec nemudoma pokliče dostavljalca, ki mu pove, da bodo očala dostavili do ponedeljka. Krasno! Pridem!

In danes, 3 tedne po tem, ko sem izgubil očala, si v Thomas Sportu kupim nove! Bolle Orvet črne! Hura! Končno! Ves vesel se pripeljem domov, parkiram avto v garaži in nagonsko prestopim neko črno senco na tleh, za katero se mi je na hitro zazdelo, da bi utegnila biti poginula podgana. Ob ponovnem pogledu na čudno črno senco na tleh garaže pa se mi takoj utrne...O, izgubljena očala...In res! Prekletih očal sploh nisem izgubil! Tri tedne sva vsak dan z drago hodila čeznje, da sva lahko vstopila v avto...Bili so točno tam, kjer vsakič noga pred vstopom v avto zapusti garažna tla in tam, kamor noga vedno stopi, ko se avto parkira in iz njega izstopi...Vsak dan sva očala prestopila vsaj 2x...Torej sva vsaj 40x stopila čeznje in jih nikoli opazila...In hec..., nikoli nisva stopila nanje ali jih naključno brcnila...Še vedno so kot nove (kar v resnici tudi so...).

In zakaj basen? Ker sem očitno slep kot netopir brez sonarja!

P.S. Imam pa kvalitetne špegle za vsaj naslednjih 15 let, če jih ne bom »izgubil«...

2006-04-08T22:01:00.000-07:00

Morski maček

Surf's up!

2006-04-08T22:00:00.000-07:00

Danes imam mačkasto soboto in moja draga delovno ždi za računalnikom. Primen čas za ogled kakšnega filma. Zadnjič sem na TV-ju ujel zadnje 3 minute prispevka o dokumentarnem filmu Riding giants, ga sunil s svetovnega medmrežja in si ga v današnjem zgodnjem popoldnevu ogledal. Film govori o zgodovini surfanja...(mislim, da se to prevede kot deskanje na vodi, oz. na valovih...)

Dobro zrežiran dokumentarec, ki ne streže zgolj z enciklopedičnim podatkovjem in intervjuji, temveč vsebuje bogat nabor tako starih kot novih posnetkov, ki skupaj zaobjamejo praktično vso omembe vredno zgodovino surfanja. Prvi havajski domorodec naj bi se z desko fijakal na valovih že pred 1000 leti, surfarje pa je med obiskom Havajev opazil tudi slavni britanski raziskovalski morski volk James Cook. Sicer pa se je moderno surfanje začelo v drugi polovici '40 let dvajsetega stoletja. Prvi moderni surferji so bili seveda zdolgočaseni ameriški najstniki ob kalifornijski obali, ki pa so se kmalu premaknili do Havajev, ki veljajo za surfersko Meko. To je bila mularija, ki se je ves čas valjala po plažah in delala nič, razen surfala in se zajebavala (v dokumentarcu je tudi nekaj posnetkov, ki bi lahko bili predpotopni predniki Jackass-ovih kretenskih izpadov – v enem od takih posnetkov se skupinica surferjev v nacističnih uniformah odpravi po kanalizacijski cevi navzgor, potem pa se z vozički pritegne nizbrdo in se razbije v bližnjem grmičevju)...Klicali so jih tudi »beach bums« (prev. »plažni klošarji«). Bili so »kerouaški« zametki hipijev...O svojih izkušnjah govori kar nekaj surfaških zvezd, tako starih, kot aktualnih. Hm..., prav hecno je, kako so se nekateri po ameriško razširili. Iz postavnega abronzato blond surfer dečka je z leti nastal debel prasec, za katerega kar težko verjameš, da ga je kdaj kakšna plutajoča dilca dejansko držala nad vodo ter, da je bil v svojih surferskih letih plejbojski surferski trendsetter.

Film izpostavi Havaje in pa Kalifornijo kot najboljša surferska kraja. Na klasičen način, z ročnim poganjanjem proti prihajajočem valu, se surfa na do cca. 10 metrskih valovih, saj so večji valovi tudi hitrejši, te pa so šele v '90 letih prejšnjega stoletja pričeli loviti z vodnimi skuterji, ker jih s pedaliranjem ni možno zajahati. Ti veliki in hitri valovi so visoki tudi do 20 metrov. Film postreže s prav spektakularnimi padci, ki so seveda sestavni del surfanja. AU! Voda je mehka! Vraga! Ko surfer pade z dile na val, se po njem parkrat še prav lepo odbije kot po betonu in se kotali kot po hribu, potem pa ga še masa vode dodobra potolče in scentrifugira...Pri valovih, ki jih lovijo s skuterji je celo tako, da je ta potreben tudi za reševanje surferja, ko ta pade, saj te 20 metrski val kar nekaj časa meša in premetava in, ko surfer končno pomoli glavo iz bele pene, nima prav veliko časa pred naslednjim 20 metrskim valom...Koliko zaporednih 20 metrskih valov po čutari lahko človek preživi, pa niso omenili...In zgodi se tudi, da je skuter prepočasen in naslednji val odnese tako surferja, kot tudi reševalca in njegovo prevozno sredstvo. Na severni kalifornijski obali (le streljaj od San Francisca) je tudi znano surfišče, kjer se podijo valovi po imenu »Maverics« (mislim, da je to vrsta konja...). Do primerne točke za ježo teh valov, je potrebnih 45 minut pedaliranja po mrzli vodi, posejani s špičastimi čermi in obiskani z morskimi psički. In da, smrtne žrtve med surferji, za razliko od ping pong igralcev, so!

Skratka...Ogled »Riding Giants« toplo priporočam...Dokumentarec je zanimiv tudi za ljudi, ki nimajo pojma o surfanju (tako, kot ga pred ogledom filma tudi jaz nisem imel...). Zdaj pa je na vrsti sobotni večerni film – The Pink Panther, s Petrom Sellersom v glavni vlogi – ogled letošnjega rimejka The Pink Panther, s Stevom Martinom v glavni vlogi pa odsvetujem...

2006-04-02T12:41:00.000-07:00

Triperesna deteljica

Zverinica in prijatelji

2006-04-02T12:40:00.000-07:00

Včeraj sem imel zelo aktiven dan, ki pa sem ga zvečer nameraval okronati s kakšnim ogledom filma ali pametno oddajo po TV...Nisem imel te sreče...Opazil sem sicer, da je na sporedu nova koprodukcijska serija Balkan inc. in ji dal priložnost, da se izkaže in potrdi sloves „dobre kriminalne serije“...No..., Balkan inc. je en navaden poden...Predvsem pa se mi je zdelo zanimivo to, da se pod nogami slovenskih igralcev, za razliko od ostalih igralcev južnih narodov, spet sliši škripanje odrskih desk. Slovenski igralci v seriji so leseni, zategnjeni in zelo neživljenjski, kot se za slovenski film in TV spodobi. Ker sem se Balkan inc.-a naveličal po 6 minutah, sem začel šaltati in pristal na Hri-bar-ju. Okej...Pa mu dajmo še eno priložnost....Ne...Nič boljši ni od zadnjič...

Je pa bila gostja pri Sašotu včeraj Manca Zver...Misica Havajn Tropik, hči ministra za šolstvo in voditeljica pogovorne oddaje na TV Paprika. Tam sta s prvakom Slovenske nacionalne stranke, Zmagom Jelinčičem, kovala ideje o žigosanju in skupinskem (šeriatskem) pretepanju pedofilov, kar je dvignilo nemalo prahu (Sašo jo je podražil, kako je s to pedofilijo in ali se ji zdi 12 let dovolj za izgubo nedolžnosti...Ker mora najbrž Manca zadnje čase veliko odgovarjati in opravičevati svoje izjave s TV Paprike, je dejala, da je to pač odločitev posameznika. Sašo je nadaljeval: „Torej, če se 12 letnica strinja, lahko občuje s starejšim človekom?“, Manca pa: „Da!“. Konsistentno, ni kaj....Z Michaelom Jacksonom bi se odlično razumela...). Včeraj je Zverinica razodela, da oddaje ne bo imela več. No, vendarle so doumeli, da ni vsak za TV voditelja in, da je treba voditelje, ki razpihujejo nasilje, odrezati od etra. Toda ne! Zverinica bo dobila novo oddajo in to na nacionalni TV. Seveda! Treba jo je nagraditi za govorjenje bedarij! Pa še lepo se bo vklopila v kontekst pluralizacije medijev in preoblikovanja javne RTV…Povedala je, da bo dobila oddajo o modi…Za trenutek me je zaskrbelo, da bi utegnila spet dobit kakšno pogovorno oddajo…Me prav zanima, ali bi tudi voditelje, ki nimajo vladnih vez, tako nagrajevali…Jebeni slovenski nepotizem! Zato pa gre vse v maloro!

Priznam pa, da mi je rubrika “Sošolci iz 5 a.“ v oddaji Hri-bar zelo všeč! Ja, res je, nekatera vprašanja so kar zoprna in blamaže si ni težko narediti...Nekateri pa se celo še prav trudijo, da bi izpadli kot totalni moroni. Včeraj je bil v paci veslač in dobitnik olimpijskih medalj, Luka Špik. JOJ! Vprašanje: „Kako si sledijo barve slovenske zastave od zgoraj navzdol?“ Tip ni vedel....Takoj je pokomentiral svoje (ne)znanje z: „Joj, to bo pa nacionalna pizdarija...“. In prav ima! To JE pizdarija...Človek je že neštetokrat stal na zmagovalnih stopničkah in ob poslušanju slovenske himne gledal dvigovanje slovenske zastave...A si barv ni zapomnil...Pa ne rečem, ko bi slovenska zastava imela 16 barv...Ima le 3! Potem je Špik po parih sekundah, ko še vedno ni vedel barvne kombinacije, začel stikati po lastni denarnici v obupanem poskusus, da bi našel kakšen dokument s slovensko zastavo...Zaman...No in prav Špik me je spomnil še na nekaj cvetk iz „Sošolcev iz 5 a.“. Pred kratkim je na vprašanja odgovarjal prvak relativno nove slovenske stranke „Aktivna Slovenija“ (kratko AS). Stranka je podpirala vstop Slovenije v Evropsko unijo, njen voditelj Franci Kek pa je prikotalil, da ima evropska zastava 25 zvezdic!!! Bravo! Čestitam! Evropska zastava je zadnjih nekaj let omniprezentna...Le kako je Kek naštel 25 zvezdic? Aja...In potem vprašanje Keku: „Kako izgleda jazbec?“. Najprej sploh ni imel pojma, da je to gozdni sesalec, ko pa je nekako le prišel do tega zaključka, je ugibal, da je ta rjave barve (da se bolje skrije v podrast?)...Kot da prekletega jazbeca ni videl vsaj v kakšni risanki! Špik pa je rekel, da je hermelin miš...Madona, kot bi ju človek spraševal afriško podsaharsko mikrofavno in ne domačih gozdnih živali, ki jih znajo opisati mulčki v mali šoli, kaj šele v 5 razredu....

2006-03-30T13:01:00.000-08:00

Črno-belo

Moore VS. Hannity

2006-03-30T13:00:00.000-08:00

Včeraj sva si z drago ogledala dokumentarec ”This divided state”, ki govori o divjem spopadu med republikanci in demokrati (oz. liberalci – v Ameriki gre pač eno z drugim…Pri nas pod izrazom “liberalec” razumemo ekonomsko-politično usmerjenost, “liberalec” pa je v ZDA pretežno izraz za človeka, ki ima bolj “odprte svetovne nazore”, po politični usmerjenosti pa so ti predvsem demokrati) v ameriški državi Utah. Jabolko spora je bilo povabilo Michaela Moora na lokalno univerzo, kjer naj bi imel nastop 14 dni pred ameriškimi predsedniškimi volitvami. Univerza se nahaja v mestu Orem, ki se kiti z nazivom „Family city USA”, prebivalci pa so vsi po vrsti mor(m)oni (nekateri manj, drugi popolnoma fanatični). Podatek iz filma pravi, da v državi Utah pride na 12 republikancev le 1 demokrat. Toda nimam namena pljuvati po zategnjenih ameriških patriotskih republikancih, ki so grdi, grdi, ker terorizirajo tako lastno državo, kot tudi države po svetu, ter zagovarjati „svobodomiselne“ in „kritične“ demokrate, ki želijo uvajati neko patetično neoliberalistično socialno državo. Tudi demokrati so mone...Ameriški predsednik Lyndon Johnson je bil tisti, ki je poleg glajenja ameriškega rasnega vprašanja in uvajanja še kar dobrega zdravstvenega sistema, zažežil z ameriško vpletenostjo v Vietnamu in vojno le še stopnjeval...In bil je republikanski predesednik Nixon, ki je Ameriko končno odstranil iz Vietnama...Kar me je zmotilo je to, da je tako opevana svoboda govora le črka na papirju (čeprav je v njihovem famoznem „The bill of rights“ pod zaporedno številko 1.) in, da na koncu še vedno prevlada glasnejši, močnejši in/ali številčnejši.

Michael Moore ni bil edini, ki je bil povabljen na univerzo. Povabljen je bil tudi Sean Hannity, neokonzervativni radijski voditelj za ameriško RTV hišo Fox, katerega vsak teden posluša 13 milijonov poslušalcev po vsej Ameriki. Proti prisotnosti Michaela Moora so na univerzi podpisovali peticijo, lokalna skupnost je bila zelo, zelo proti, gegenkampanijo pa je vodil lokalni mormonski bogatašek, ki ga za svojo skupnost skrbi, saj meni, da bo Michael Moore nedvomno skvaril lokalni podmladek. Drug, kretensko banalen razlog proti prisotnosti Moora pa naj bi bila cena njegovega nastopa. Ta je znašala 40.000 dolarjev, ki naj bi jih plačalo lokalno prebivalstvo, kar pa naj ne bi bilo res, saj je univerza ta gnar nakazala iz drugih virov dohodka...Kakorkoli že, Hannity se je pripeljal z osebnim reaktivnim letalom, pri katerem so le potni stroški znašali 50.000 dolarjev, univerza pa mu jih je odštela skupno 100.000 (čeprav plačilo Hannity v filmu posmehljivo zanika in trdi, da bo predaval zastonj, pa posnetek razodane, da je nek varnostnik kamermana po vprašanju o plačilu grobo potisnil ob steno, Hannity pa je medtem odšel), kolikor naj bi takrat računal tudi bivši predsednik Bill Clinton. Navkljub ostri opoziciji, ki je predsedniku in podpredsedniku študentarije grozila tudi s smrtjo, sta mlada idealistična mormona vseeno le pripeljala Moora na univerzo...Toda pred njim je nastopil tudi Sean Hannity. It’s showtime...

Hannity za začetek pove, da Moore ni vreden niti centa študentskega denarja in, da bi na njihovem mestu zahteval denar nazaj. Nato povpraša publiko (ki jo je prekleto veliko..., na oko deluje, da jih je cca. 10.000), če je kdo med njimi liberalec, saj naj bi se jih po njegovem mnenju v vsako publiko ušunjalo nekaj...Z besedami „Here little liberal, liberal, liberal...“ (kot bi klical domačega ljubljenčka) jih pozove, da se postavijo na noge (publika pa glasno: „Buuuuuuu....!“) in, ko to storijo pove, da so oni dokaz, da ameriški šolski sistem res propada (sledi spontan: „Yeeeeeaaaaaaaaahhhhh!“). Nato se loti nekega liberalca. Sprva mu citira državnika Winstona Chruchilla, ki je dejal „Če si star 20 in nisi liberalec, nimaš srca! Če pa si star 40 in nisi konzervativec, potem nimaš pameti!”, potem pa mu pokroviteljsko razodane, da še ni izgubljen in, da ima še 14 let časa, da postane konzervativec. Liberalcu pove, da ga ne sovraži in, da sta lahko tudi prijatelja...Da se lahko celo naseli v njegovi četrti...Če si lahko privošči...(spet glasen: „Yiiiiii-haaaaaa...!“). Za češnjico na torti potem zavrti par radijskih posnetkov demokratskega predsedniškega kandidata Johna Kerry-ja, v katerih je Kerry sprva za vojaško posredovanje v Iraku, potem pa proti (med izjavami Hannity večkrat s krožni gibi kazalca gestikulira, da je tip očitno nor). Nato pozove publiko, da se mu pridruži pri izvajanju „flip-flop“ koreografije (podobno kot val na fuzbal tekmah) in ta to z veseljem tudi naredi. Liberalčka za konec povabi na oder...Ves čas ga je nagovarjal z imenom Vinnie, ko pa se mu poba pridruži in mu pove, da mu je v resnici ime Jesse, Hannity reče: „Lagal je...Tipični liberalec...“. Poda mu mikrofon in ga pozove, da našteje kakšno senatorsko Kerry-jevo delo...Ker mulc nima pojma, Hannity zaduhoviči, da je bil to „trick question“ (vprašanje za 50.000 sit na Milijonarju), saj Kerry ni v svojem 20 letnem sedenju v senatu naredil prav nič („Huraaaaaaaaa.....“ in „HAHAHAHAHAHA...!“). Nato pa Hannity poba prosi, da razloži publiki, zakaj bo volil Kerry-ja. No, to mu ne uspe niti z mikrofonom, saj ga publika s huronskim neodobravanjem ne pusti do besede. Isto se zgodi vsem liberalcem tudi kasneje, ko mikrofon kroži med občinstvom. Nek profesor se je trudil izpostaviti le dejstvi, da v Iraku ni bilo orožja za množično uničevanje in, da med Irakom in napadom na WTC ni bilo nobene povezave, a je poleg občega žvižganja in buuu-anja kasiral tudi neposredne pozive k takojšnjem prenehanju s strani ljudi, ki so sedeli zraven. Med njimi je bila tudi luštna blond mladenka, ki je ob profesorjevem poskusu grdo namršila čelo in se zadrla, naj se vendarle usede, čeprav profesor ni praktično še nič povedal…Potem Hannity opazi človeka, ki besno maha, ker bi očitno rad prišel do mikrofona in ga nagovori: “Tamle nekdo maha…Si ok? Aja…Rad bi postavil vprašanje…Sem mislil, da si le liberalec na drogi!“ (glasen HAHAHAHAHAH!). Javi se še nek profesor, ki začne: „Upam, da mi bo uspelo postaviti vprašanje, preden me vsi zatolčejo...“, v publiki završi, Hannity pa povzame: „To pomeni, da je liberalec...“. Profesor nadaljuje: „Ali res želite vprašanja, ali želite, da le konzervativci govori...“, „Aha...Nasilen liberalec...“ (mu Hannity prekine stavek). Medtem, ko skuša profesor med buuu-anjem razložiti, da ne bo volil za Kerry-ja, temveč proti Bushu in, vojaška sila ni vedno primerna za uvajanje svoje ideologije v drugih državah, človek za njim kaže hrbtno stran svoje majice, na kateri so slike Osame bin Ladna, Husseina, WTC-ja v plamenih ipd. ter napis „EVIL“. Ker je profesor vztrajen, nekdo izza kadra pred njegov obraz postavi svojo roko, s palcem iztegnjenim navzdol. Hannity odvrne: „Naj vas podučim o stvari, ki je očitno liberalci nočete zastopiti...9/11 je spremenil vse! Razumete? Zlo obstaja! Če mislite, da ni možno, da se nekega dne zbudite in slišite, da je v nekem ameriškem mestu eksplodirala atomska bomba, ali da so napadli nakupovalno središče z orožjem za množično uničevanje, se slepite!“

Tudi Moore se je prikazal. Pričakala ga je pretežno liberalna publika. Seveda je v svojem stilu govoril proti republikancem. Povedal ni nič novega, a kar se mi zdi najpomembneje je to, da nasprotno misleče publike ni žalil, poniževal in diskreditiral, kot je to s pomočjo sovražno nastrojenih somišljenikov arogantno počel Hannity. Ne bom rekel, da je Moore angelček, ki govori zgolj resnico in mu ne gre za samopromocijo ter, da bi moral postati predsednik ZDA, a film je očitno izpostavil razlike v pristopu in miselnosti med političnima alternativama in konzervativna se je v njej (pa ne zaradi montaže, cenzure ali zgolj liberalne usmerjenosti ustvarjalcev filma) izkazala za mračnjaško, napadalno, netolerantno in skrajno primitivno. Bogataški lokalec je opustil tožbo proti univerzi šele, ko je študentski podpredsednik (en od dveh ljudi, ki sta privlekla Moora) odstopil kot grešni kozel, univerza pa je zaradi Moorovega nastopa ob 200.000 dolarjev donacij. Zanimivo se mi zdi, da so mor(m)oni tako zategnjeni in netolerantni, ko pa so tudi sami bili zaradi svojih prepričanj v zgodovini preganjani...Mogoče je pa to vzorec? Tudi Judje so doživeli strahote skozi svoj obstoj, sedaj pa fanatično počno isto, kar so počeli njim...

P.S. Ogled priporočam...

2006-03-25T22:16:00.000-08:00

Pirate paradise

“Uou – o, želim si na Jamajko…”

2006-03-25T22:15:00.000-08:00

Pred leti je moj fotr zaradi rahlega nezadovoljstva nad “sistemom” prikotalil, da bi najraje vse prodal in si kupil otok nekje Šivi za hrbtom ter tam lovil ribe, prideloval zelenjavo in tankal domače pivo. Izjava je zvenela na pol resno, očetova družica pa je koj z očmi zavila proti stvarniku in začela gnevno demantirati fotrov izpad. Meni se je ideja sicer zdela utopična, a sem jo že takrat sprejel z igrivim nasmeškom. Z leti se mi zdi ideja čedalje boljša…

Lani smo se ob pivu ali dveh razpričali o življenju na Madagaskarju. Spet sem se zamislil…Hm…, zakaj pa ne…Imaš fino kočo ob morju in zdravo (seveda si je osebno ne bi zgradil iz blata in palmovih listov, a to so finese…Še vedno pa bi se potrudil, da domovanje ne bi izpadlo v smislu “Bwana si je zgradil bajturino iz marmorja, ki jo obdajata bodeča žica pod smrtno nevarnim električnim tokom in jarek z vodo, ki je poln sestradanih in razdraženih krokodilov”). Drznil pa sem si izjaviti, da bi imel v kleti (ali pa na podstrešju, če tla ne bi bila primerna za izgradnjo kleti) internetno povezavo…Huda napaka…Prijatelj me je napadel, češ, da je potem pač isto, če živim, kjer živim in, da internet v divjini nima kaj iskati. Sem se trudil razložiti, da z internetom ne bi dražil domorodcev ali jih vabil na ogled filmov v domačo klet, sploh pa v deželi vuduja niti slučajno ne bi iskal igle v hrbtenjači lutke po svoji podobi v rokah lokalne čarovnice. Po še nekaj dobacivanjih sem se naveličal predstavljati svoj pogled na življenje v “divjini”. Očitno je namreč, da so naši daljni predniki, ko so izumili npr. oglje za risanje po stenah jam, to uporabljali tudi v naslednjih jamah, v katere so se selili in, da civilizacijskih izumov pač niso puščalii za sabo.

Dobro…, zajebi Madagaskar…Kaj pa n otočkov v Aziji, Indijskem oceanu, Polineziji pa tihomorski otočki pa otočki okoli južne Amerike? Me prav zanima, koliko koštajo…Zadnjič sem med šaltanjem po TV-ju naletel na MTV-jevo oddajo “Cribs”, ki sem jo že omenil v gnevniških zapisih. Načelno me bajte in vozni parki “selebrtijev” ne ganejo, saj so ti ponavadi čisti lapurlatizem, priznam pa, da so se mi pocedile sline, ko je lastnik firme Virgin, Richard Branson, razkazal svoj otoček z imenom Necker, ki leži v Karibskem morju. Domnevam, da so otočki v Karibih dragi ko žafran in vem, da tudi Hrvati prodajajo majhne otočke debelim švabskim turistom s še bolj debelimi denarnicami, o cenah otokov v grškem arhipelagu pa ne bi niti ugibal…A kaj je s tistimi otočki, ki sem jih omenil na začetku odstavka? Prav res me zanima, koliko stane en otoček s površino kvadratnega kilometra, koliko bi me koštala postavitev samozadostnega domovanja (ene 4 sobna bajta s sodobno kanalizacijo in elektriko na sončne celice) in koliko bi še odštel za kakšen gliserček, s katerim bi se lahko zategnil do prvega letališča…

Gotovo pa se človek (kljub vsej tehniki in modernosti domovanja na nekem otoku tam nekje) spopade z drugimi problemi…Po azijskih morjih kar mrgoli gusarjev na gumenjakih…Najbrž bi moral v kleti ob računalniku z internetno povezavo sloneti še Kalašnikov…

P.S. Če pa je kdo slišal kakšno o cenah otokov, pa prosim, če mi podatke posreduje…

2006-03-19T19:31:00.000-08:00

Britney's Pink Pleisure